V opombo Alfredu Šerku
Igo   Gruden
Ostali smo sami brez tvoje šale in brez ostro nabrušene besede, ki vpila je med nas iz naše srede, v laži in v sužnje zmede zemlje male: in kadar vrata se zvečer odpro, vsi vemo, da te nikdar več ne bo.
Odkrit kot sablja si v življenju blazno iskal resnice, se zamišljal v večnost, ko gledal v krvi ubito si človečnost. Vse je minljivo, ničevo in prazno: rodimo se, borimo, v noč gremo, mehko zagrinja zemlja nas v temo.
Kozarec dvignem in v opombo pravim: Saj še med nami šali se in vpije in ves se vije, smeje se in pije — naj živemu? naj mrtvemu nazdravim? Ko vrata se nato na mah odpro, vsi vemo, da te nikdar več ne bo.
Utihnemo, spogledamo se nemo: temno odzvanjajo kozarci v duši. Kdo prvi se za njim med nami zruši, ki dneva in ne ure zanj ne vemo? Rodimo se, borimo, v noč gremo — in vse zagrne zemlja nas v temo.
6