184 Listek. Kapidžik otvori! Jer, moga mi dina, izvaliču direk i baglame tvrde! Pa neka se name svi alimi srde, — jer za tobom, beli, umrijeh, Emina! . . . IP si ljuta na me, sto po heftu dana u mehani sjedim, niti drugo marim, no razbijam derte s bekrijama starim, uz udare sitne tankih terzijana? A ko ne bi pio?! ... Ko se jednom svrne u tvoj sokak, pa ti vidi oči črne, taj se mahnit vrača domu i akrebi! I kadija, valah, bekrija bi bio — da te jednom vidi, bukarom bi pio in nikad se više avertio ne bi! ... Za Šantičevo retrospektivno nostalgijo sta posebno značilna „Beg Ra-šidbeg" in „Pretprazničko veče". V formi teži Santič za precejšno raznolikostjo, poskuša nove oblike soneta in piše tudi tercine, ki pa so včasih (n. pr. „Ej, konjiču . . .") daleč, daleč od pravih tercin. V celoti se na tej zbirki dobro pozna, da je Santič pravi poet, ki mu je samo škodila mostarska literarna osamelost. Pravega poeta razodevajo v njem pesmi, ki se jim ne pozna literarna odvisnost in epigonstvo. Tako n. pr. „Srce", „Otac", „Pod jorgovanom", ki je polna pristnega, gorkega čustva ali pa „Kiridžije", ki ponekodi spominjajo na monumentalno epično kondenziranost Mickiewicza. J. A. G. Srpske narodne pesme. Uredjuje dr. Laza Popovič. Izdaje knjižara Z. i V. Vasica. (I. 1. Trebnik.) Zagreb, 1918. 115 str. Cena s pošto 4 K. Na vsak način lepa ideja! Zbirka je, kolikor se more doslej videti, zasnovana zelo široko: koliko delov bo imela, tega založnik za sedaj še ni povedal. Samo to izvemo iz priloženega listka, da bo prvi del obsegal štiri knjige: „Trebnik", „Venac junaka", „Kolo Markovo" in „Pesmo Kosova". Zakaj se ta prvi del, o katerem poročam, imenuje bas „trebnik" (= ritual, obrednik), ne morem prav razumeti. Uvod ne govori o tem in je sploh napisan tako, da bi lahko služil za uvod katerisibodi srbski knjigi. Tudi iz izbranih pesini se ne vidi, kako je knjiga prišla do tega imena. Principi, po katerih je urednik pesmi izbiral, bodo jasni pač tedaj, ko bomo videli več knjig. Recimo torej za enkrat, da ta publikacija ni samo gola založniška špekulacija, in si oglejmo, kaj imamo pred seboj! „Trebnik" prinaša 15 pesmi raznega obsega, raznega metra in razne kakovosti; najbolj znana je pač ona o zidanju Skadra (XIII), če drugače ne, vsaj po Meštrovičevem relijefu. Čudno se mi zdi, da je urednik bas na prvo mesto postavil pesem, ki je s stalnim ponavljanjem tako razžvekana in razvlečena, da se človek le z muko prerije skozi njo. Na prvo mesto bi tak degeneriran primer pač ne sodil. Prenese ga še oni, ki tako reč posluša, težava pa je take pesmi brati, če človek ravno nima učenjaških očal na nosu. Pri tej pesmi kažejo relativno mladost formalni elementi, takoj pri sledeči (II, Ognjena Marija) pa jo razodevajo vsebinske sestavine. V „infernu" se naštevajo razni grešniki, med njimi tudi sledeča: Listek. 185 „Grešnica je krčmarica bila, u vino je vodu prilivala, i za vodu pare uzimala —" To je razmeroma zelo mlada, stereotipična tožba „golijardov" našega veka, ki je tukaj prilimana k prastaremu motivu, ki je bil gotovo prvoten. Pesem namreč pravi dalje: „Imala je obrečena muza, hodila je š njega na drugoga. Kad se mlada vjenčavala š njime, bacila je na sebe magjije, da š njim nema od srca poroda, a Bog joj je piso sedam sina . . ." Ta prastari greh pevcu očividno ni zadoščal — menda se mu je zdel motiv že preveč obrabljen! — in zato je pred njega postavil greh, ki se mu je zdel, če že ne večji, pa vsaj efektnejši! Manj porušena je pesem o „Simeonu Najdenčku" (X), ki obravnava eden najstarejših motivov, kar jih narodna pesem sploh pozna: incest. Ta „Nahod Simeun" je neke vrste jugoslovanski Edip. — Star menih najde v Donavi svinčen zaboj in v njem sedem dni staro moško dete. Vzame ga s seboj v samostan in ga krsti na ime „Nahod Simeun". Simeon prekosi vse svoje vrstnike po telesu in umu. Ko premaga nekoč druge samostanske dijake pri igri, mu porogljivo očitajo, da je najdenček. Iguman mu da konja in tisoč dukatov, da gre iskat svoje stariše. Devet let jih išče zaman, zato se deseto leto napoti nazaj v samostan. Budimska kraljica ga opazi z okna, kako jezdi — sama lepota ga je! — in poje. Hitro pošlje svojo sužnjo za njim, naj ga privede k nji. Ko jezdi drugo jutro naprej, se spomni, da je pozabil pri kraljici svoje „časno jevandjelje". Kraljica ga je med tem našla in po njem spoznala, da je Simeon njen sin. Ko Simeon to izve, se vrne v samostan, kjer se izpove igumanu. Ta ga da zapreti v najhujšo temnico samostana in vrže ključe v Donavo, rekoč: „Kadar se bodo ti ključi našli, ti bo odpuščen tvoj greh." Črez devet let najdejo ribiči v ribi ključe in jih prineso igumanu. Ta se spomni Simeona in gre pogledat, kaj je ž njim. Tam vidi: „U tavnici vode ne imade, niti gmižu guje i jakrepi. U tavnici sunce ogrijalo, Simo sjedi za stolom zlatnijem, u rukama drži jevandjelje." Pesem je porušena v tem, da pri njej r/x;«o5