Protizakoniti odiok. (V avrstvo avtoritete razrednega učiteljstva.) »Z ozirom na konkreten pri* mer, v katerem je šolski nadzor« nik logaškega sreza ukrenil, da se neki učenec III. razreda cerks niške osnovne šale, ki je star repetent in moralno skrajno pos kvarjen, iz pedagoških razlogov premesti v začetku šolskega Jeta 1927./28. v VI. razred, a se je uči* teljski zbor omenjene šole temu ukrepu uprl, hoteč, da ponavlja imenoavni učenec (ki je bil že v 13. letu starosti) še nadalje III. • razred, in je na zadevne vloge izdalo ministrstvo prosvete, da ima sreski šolski nadzornik V Logatcu iz pcd. did. razlogov na* čeloma docela prav...« Nimam namena kritikovati odredbe ve* likega župana Ijubljanske oblasti z dne 1. marca 1928, P. br. 1473. Še manj si lastim pravico, da bi izpodbijal naziranje ministr^ stva prosvete v tej zadevi. Ali, gorenji slu* čaj je tako zanimiv, da ne morem molče mu mo njega. Zakaj? V gorenjem slučaju vidim kal, iz katere lahko v doglednem času zraste rastlinica, na videz čisto nedolžna, a s strupeno močjo, da opravi na pedagoškem in didaktičnem polju ono delo, ki ga opravi v detelji predenica, če je ne zadušimo pravočasno. Toda, lotimo se gorenje zade.ve !brez strasti, t. j. čisto objektivno in samo v zmi* slu doloeil »Državnega zakona o ljudskih šolah« in »Izvršilnega predpisa k dokončnes mu šolskemu in učnemu redu«, ki sta pri nas še vedno v veljavi. O tem, če je učenec zrel, da prestopi v višji razred ali oddelek, odloča učiteljska konferenca; tako govori § 92. In v tem go* voru slišim, da je v ocenjevanju in razvršča^ nju učcncev učiteljski žbor — avtonomna instanca. Vem, da je v tem § dokaj določil, ki si jih razlaga lahko ,vsak po svoje; ali, glavni pasus pravi: če ima poltrebno duševno zrelost, da more prihodnje leto slediti po« uku v višjem razredu ali oddelku. Kdo ver* jame, da je to pri star«yn repetentu in mos ralno skrajno pokvarjenem učencu mogoče pri skoku iz III. nedovršenega razreda v VI. razred! Sicer pa tako ogromni skoki tudi po zakonu niso dovoljeni. O'b tem bi opozoril samo na določila § 95., ki zahteva marsikaj takega, kar je pri skoku čez tri razrede do* cela izključeno. In če bi bilo kaj takega po zakonu dovoljeno, je potem zamislek razre« dov, oddelkov iluzoričen. Sicer mi ni znano, če se je v tem slu= čaju postopalo po § 47. Ali, če se je, kdo ima odločiti v tem primeru? — Šolski nadzornik, ki vidi učenca 1—2=krat na leto, ali razredni učitelj (recte učiteljski zbor), ki ima učenca vsa'k dan pred seboj? — In kako bi mogla v tem oziru odločiti višja solska oblast, če nc v zmislu § 47.? — Toda, kje je potem klasifikacija kot si jo je zamislil zakonodas jalcc ravno v zgoraj omenjenem § 92.? — Smemo v takem slučaju še govoriti o klasifikaciji z ozirom na iridividij? — Starost 13 let ne more biti za nobenega učiteljasvzgoji* telja merodajna poteza učenčeve individual* nosti. Kam ibomo zašli, če boroo sodili tako! In kdaj bomo dospeli potem do klasifikacije kot si jo je zamislil Ludwig Buckeley v »Schulreformi«? — (Vidi letnik 1927., zvezek 5., str. 251.—263.). Ali, »finis coronat opus«! — Mesto, da bi se v gornjem slučaju postopalo po §§ 82., 83., 84. in 85., pa se da moralno skrajno pokvarjenemu učencu nagrada, da preskoči kar tri razrede. Kaj v VI. razredu pa res ne more akužiti nobenega? — Ali vam je znan otrok v ti razvojni dobi? — Ce vam je, mo= ram končati z bcsedami: »Videant consules!«X.