Per 1366/2010 10038967 ,2 COBISS o mm®?, KM« mm@mm ym. Zavratec Kazalo Uvodnik UVODNIK 3 Čas nas prehiteva - Izidor Rejc AKTUALNO 5 Krajevna skupnost Zavratec • Jože Lazar, Z. 25 5 Župnijski pastoralni svet v letu 2010 • Samo Čuk G Mladi gasilci-Mateja Lazar 7 Veselo na dan pred Urhovo nedeljo - Barbara Leskovec 7 Pazi, čas je za oratorij! - Tomaž Mivšek 9 72 ur brez kompromisa-Saša Žgavec 10 Ustvarjalna delavnica za otroke - Maja Mivšek 11 Miklavžev večer... leta 1910... - Darja Kogovšek 11 Medgeneracijski odnosi - Jože Lazar, Z. 16 12 NOVIČKE KULTURA 12 Koncert na Urhovo nedeljo in podelitev priznanj ob 10. obletnici KD Zavratec-Tomaž Mivšek 14 Zavratec nekoč in danes - razstava starih fotografij -Robert Rijavec 15 Likovna kolonija Travnik - Andrej Mivšek 17 Pevski piknik - Lara Menegatti 18 Pevski vikend-Metka Lazar 19 Zavraški oglarji na kmečkem prazniku na Medvedjem Brdu-Marija Rupnik 20 V Rezijo!-Rihard Bogataj 21 Potopis: Indonezija - Kristina Bogataj 23 Dobrodošli v mestu, kjer se ljudje srečujejo s knjigami vsak dan v letu-Tanja Tuma INTERVJU 25 The Hillbillies - Kristina Bogataj ČEZPLANKE 26 ZDA in Kanada - združila prijetno s koristnim - Tina Kogovšek EKOLOGIJA 28 Poplave med 16. in 19. septembrom-Tomaž Mivšek NAŠA DEDIŠČINA 30 Apnenica v Predgrižah - Janko Rupnik IZ ZGODOVINE 32 Kako so živeli-Janko Rupnik 40 Sveti Manin-Olga Vehar 41 Nekoč je bilo drugače-Jože Lazar, Z. 16 POEZIJA 42 Marko Rijavec: Dimenzije maja 42 Janez Gantar, Olga Vehar ŠOLSKE STRANI 43 Gaja Kuščer, Maša Menegatti, Robi Kogovšek, Mitja Kogovšek, Maruša Rejc, Larisa Bogataj, Žiga Menegatti, Karla Pintar, Jakob Pintar, Ana Bogataj, Nataša Pintar PEČEMO 46 Božični kruh - Mateja Lazar 46 Čokoladno-mascarponejeve kocke (Kinder Pingvin) -Barbara Leskovec RAZVEDRILO IN PROSTI ČAS 46 Šale 47 Anekdote JEZIKOVNI KOTIČEK 47 Pisanje skupaj oz. narazen - Andreja Kogovšek 48 0ktoberfest2010- Boštjan Kogovšek 49 ALI VESTE? M Cas nas prehiteva Ko pomislimo, da že zaključujemo prvo desetletje tega tisočletja, nas kar zazebe. Deset let je, odkar smo obhajali dva tisoč let po Kristusu. Mnogi so bili zelo veseli, da so to sploh dočakali. In pravkar bomo zarezali v novo desetletje. Čas nam uhaja in razmišljamo, kaj se je sploh pomembnega zgodilo. Vsi, razen tistih, ki so zdaj stari do devet let, smo iz prejšnjega stoletja, celo tisočletja, (a, čas je neusmiljen, drvi pred nami in mi, vsi zasopli gremo za njim. Zavratec ima zelo lepo lego. Pred časom se mi je prijatelj bahal, kako je odkril prelepo vas, ko se je peljal z Gorenjske skozi Žiri. Odkril je Zavratec. Pot ga je seveda vodila v Črni Vrh, kjer obiskuje teto. Kadar se vrača, se vedno zapelje k cerkvi in občuduje vas. Rekel mi je: »To je najlepša vas v naši domovini. Vse vidiš, tja do Triglava, ki se prav baha s svojo mogočnostjo. Res, obsedim in gledam. Kako morajo biti ljudje srečni na tem kosu zemlje.« Ko mu povem, da je to moja rojstna župnija, me samo gleda. »Srečo imaš!« mi pravi. Pred dobrimi tremi leti se je slovenska vlada odločila, da nekaj naredi za polnopravnost Slovenije. Kar dolgo smo država, a po svetu kaj malo vedo o nas. So izjeme. Bil je razpis. K meni pride prijatelj, akademski slikar in poslovni človek. »Na razpis sem poslal svoj predlog,« pravi. Vzame obširno mapo, razlaga svoj predlog in na koncu priloži nekaj večjih fotografij. Gledam, bilo je vse lepo in meni zelo všeč. Pa pravi: »Kaj pa slike?« Hm, lepe so. Nekam znano mi je. In nadaljuje: »To je Zavratec, slikan z zadnje strani. Spredaj nekaj hiš, zgoraj cerkev, zadaj pa spet cerkev, Sv. trije kralji.« Res nekaj posebnega. Namen tega predloga je bil, da je Slovenija srce Evrope. Angleški izraz za ljubezen se poudari, iz črke »v« je napravil srce in meni se je zdelo zelo izvirno in pomenljivo, saj krogi, ki izhajajo iz Slovenije, pokrivajo vso Evropo. Res smo srce. Do nas pa še pelje brezmejna cesta, morska pot. Tako bi vsi vedeli, da smo srčni del te celine. Srčni del, joj, ali ni to le malo prehudo? Ideja zelo izvirna in slej ko prej jo bomo uveljavili. Vlada je, žal, izbrala izraz v angleščini: »Čutim Slovenijo.« Ne vem, kdo jo čuti, razen nas, v taki ali drugačni obliki. Pred nekaj leti je bil prikazan načrt za kulturni center Zavratca. Na desni strani cerkve bi se uredil prostor in namensko dogradil. Kapelica bi se približala cerkvenemu zidu in prostor bi »spregovoril.« Kje smo zdaj, kje so načrti, kje so ovire? Tudi mladi rod bi rabil igrišče. Lepi so tereni za smučanje. Zavratec je ena redkih vasi, kjer se ni bati za potomstvo in prihodnost. Premnogim je lahko zgled. Sedaj, ko se spočijejo polja in senožeti, bo treba pripraviti igro ali igrico. Znano je, kako nadarjeni so otroci. Iz tega skritega zaklada je treba poiskati talente in treba jim je dati priliko. Kako je znan zavraški zbor, kako lepo zapojejo otroci. V mestu ni najti česa podobnega. Končno mladi rod študira. Hodi v šolo in si nabira znanje. To znanje je za danes, jutri in prihodnje čase. OGLAR, letnik 11, št. 2. december 2010 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno. Uredniški odbor: Kristina Bogataj (predsednica Kulturnega društva Zavratec in odgovorna urednica), Tomaž Mivšek, Barbara Leskovec, Darja Kogovšek, Robert Rijavec, Andreja Kogovšek, Andrej Mivšek, Jože Lazar, Z. 25, Jože Lazar, Z. 16 /ezikovna obdelava: Nataša Felc Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek / Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija / Naklada: 150 izvodov Uvodnik Kako lepo je videti, ko se začne graditi nov dom. Življenje bo teklo naprej, mladi bodo ostali doma. Saj nikamor ni daleč. Tako lepo pa zagotovo ni nikjer. Zaživel bo poslovni svet, obrti, razne dejavnosti, stvar idej, poguma, dobre volje in podpora domačih. Prostor in čas je za kmečki turizem in podobne dejavnosti. Neki zametki so, pristopiti mora še pogum. Mar ne vidiš, kaj se dogaja v državi, boste rekli. Ta naša ljuba država bi zmogla mnogo več kot sedaj. Vedno velja: kakršen je vzorec ljudi, tak je razvoj. Treba je le pogledati okoli sebe. Žal tisti, ki določajo državno pot, niso kos situaciji. Kadar ti gre slabo ali slabše, pripravljaj načrte za prihodnost. Tega ni, te sposobnosti ni. Da je svetovna kriza preplavila svet, je znano. Prav iz Amerike je prišla, kjer je bila nenasitnost prevelika in dobički premajhni. Evropa je to posnemala in se znašla na robu. Nobena potrošnja ne more biti brezmejna in prehitri razvoji so nevarnost. Naš prostor pa je dal tudi prostor, da so posamezniki hoteli postati na nepravi način lastniki velikih in manjših podjetij. Konkurenca je dvigala ceno, banke so v svoji brezglavosti kreditirale in zdaj je situacija v šoku. Propadajo podjetja, delavci brez plač in službe, banke nimajo denarja. Kako naj sedaj steče razvoj, dobri nameni, dobri načrti in visoke tehnologije? Na koncu pa najhujše, ker za to nihče ne odgovarja. Za vse te neumnosti in napake mora vlada najti rešitve, kazni in izhod za naprej. Mi smo mala ekonomija in zato zmoremo hitrejšo prilagoditev. Smo kot mala ladja na morju, ki lahko hitro spremeni smer in zaplove v varno pristanišče. Nazadnje se vlada spomni na obubožane kmete, kjer bo treba pripraviti računovodstva. Neumnost. Na kmetiji sta vendar pomembni le dve strani: stroški in prihodki. Ob tej silni evidenci in računalniški tehnologiji pa ne vedo za podatke. Kot stroške na kmetiji bo treba ovrednotiti delo, čas in okoliščine, pogoje. Moramo vedeti, da podjetniškega poslovnega sveta država ne kontrolira. Tam so uprave, nadzorni sveti, skupščine in lastna volja, kam se podjetje pelje in koliko sposobnosti je v upravi, da nekaj hoče, da podjetje obvaruje pred nevarnostmi (izguba trgov, brezposelnost, stečaj). Tako nekako izzveni konec prvega desetletja v novem tisočletju. Ne preveč obetavno. Toda pogum! Koliko težkih situacij je že šlo mimo nas, predvsem starejše generacije. Mladi pa ste tu in zdaj. Učiti se bo treba celo življenje. Um in pridne roke. Dobre, pogumne ideje in veselje, da živite v tako lepem kraju. Če bo to del vašega vsakdana, potem nas čas ne bo prehiteval. Že iz uvodnega razmišljanja se vidi, da utrip kraja, lega, možnosti pogojujejo, da boste ponosni na včeraj, danes in jutri. Dober glas se širi in mnogi ga ujamejo. Tudi »Oglar« mora biti glasnik dogajanj. Lepo je brati sestavke mladih, njihovo iskrivost in prisrčnost. Ker vas veliko nabira znanje, le primite za pero, sedite za računalnik in presenetite svojo okolico in domače. Veseli boste tega in dalo vam bo novih spodbud. Konec leta je. Sneg je pobelil dobrave in mir lega na zemljo. Naj se odpočije. V glavah pa naj zadrhti ustvarjalni nemir in ponese dobre ideje v svet in vašo okolico. Vesel božič, najlepši naš praznik, vam voščim. V novem letu pa poguma, zdravja, šolskih uspehov in pridno obdelovanje lepih kmetij. Pisali bomo že 2011. Popravek in opravičilo V prejšnji številki Oglarja iz julija 2010 mi jo je v uvodniku zagodel tiskarski škrat in usluge vodenja dramske sekcije namesto Tomažu Mivšku pripisal Darji Kogovšku in Tomažu Kogovšku. Za napako se opravičujem. Kristina Bogataj Izidor Rejc Aktualno Krajevna skupnost Zavratec Volilno leto 2010 je bilo razburljivo v celotni državi, nič manj pa ni bilo tega občutiti tudi na nivoju naše skupnosti. Z novimi volitvami imamo v Zavratcu tudi novo sestavo sveta KS Zavratec. Na tem mestu pa bi rad poudaril, da je predsednik KS Zavratec ostal dosedanji predsednik Marko Vehar. Za to potezo smo se v svetu KS Zavratec odločili zato, ker je odprtih toliko projektov, da je nesmiselno menjavati predsednika, ki že sedaj vodi omenjene projekte. Glede na izid glasovanja je bil z največjim številom glasov izvoljen Ivan Kogovšek, vendar je prav zaradi omenjenih razlogov prepustil celotno vodilno palico dosedanjemu predsedniku. V svetu KS Zavratec so še naslednji člani: Peter Mivšek, Irena Mivšek, Ivan Kogovšek, Jakob Gantar, Urban Kogovšek, Jože Lazar, Z. 25. Po izvolitvi novega sveta KS Zavratec so pred nas postavljene nove naloge in izzivi, da uresničimo načrte, ki so bili zastavljeni že pred leti, ter te cilje dopolnimo s svežimi idejami in s tem pripomoremo k lepšemu jutri za prebivalce KS Zavratec. Že pretekla leta smo se soočali s problemi finančne krize in s tem bili prikrajšani za izvedbo marsikaterega projekta, ki smo si ga zadali. Pred nami so nove naloge, ki bodo mogoče za nekatere manj pomembne od že izvedenih nalog v prejšnjih letih, dejstvo pa je, da vsaka naloga ali projekt zahteva določeno delo in predvsem dobro voljo ter nekaj prostega časa, ki ga namenimo za skupno dobro. Načrti KS Zavratec so: da v naslednjem letu glede na razpoložljiva sredstva poskušamo dokončati gradbena dela pri rezervoarju, ki naj bi ga preuredili v informacijsko točko s parkiriščem za nekaj avtomobilov. Drugi velik projekt, s katerim se spopadamo, je pridobivanje soglasij in dovoljenj za pričetek zemeljskih del pri izgradnji nogometnega igrišča. Tu nam predstavlja trd oreh predvsem Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki zamuja z izvedbo projekta prostorskega plana. Glede izvedbe projekta trga pred cerkvijo smo v zagati glede izvedbe idejnega projekta. Ne dobimo novega projektanta, ki nam bi narisal idejni projekt, ker se je omenjenemu projektu odpovedal dosedanji sodelavec Cveto Koder. Tako je torej pred nami kar nekaj načrtov. Njihovo uresničevanje pa bo tako kot vedno odvisno od naših pridnih rok. Menim namreč, da je za uspešno realizacijo zastavljenih ciljev potrebno aktivno sodelovanje vseh članov sveta KS in tudi razumevajočih krajanov KS Zavratec. Jože Lazar, Z. 25 M Župnijski pastoralni svet v letu 2010 Poročilo o delovanju Župnijskega pastoralnega sveta se je prejšnji številki končalo s poročilom o vizitaciji g. škofa Piriha v zavraški župniji ob priliki podelitve zakramenta sv. birme. Škof Pirih se je ob zaključku vizitacije sestal tudi člani Župnijskega pastoralnega sveta. Na kratko je povzel rezultate vizitacije in škofova splošna ocena župnije je bila za vse, tudi za škofa, presenetljivo visoka. Na prvem mestu je izpostavil predvsem skrbno vzdrževanje cerkvenih stavb v župniji in kljub temu da župnija nima stalnega duhovnika že od leta 1991, se število obiska nedeljskih maš od zadnje vizitacije pred štirimi leti ni zmanjšalo, temveč ostaja število nedeljnikov na enakem nivoju, kar je za današnji čas zelo pohvalno. Ob zaključku vizitacije se je g. škof tako pri maši kot tudi na srečanju s člani Župnijskega pastoralnega sveta zahvalil vsem vernikom v župniji in tudi tistim, ki so pomagali od drugod za vso skrb za ohranjanje vere, za gospodarno ravnanje s cerkvenim premoženjem in za pomoč pri oskrbi župnije v duhovnem pomenu, saj bomo prav to vsi potrebovali v teh časih, ko zelo primanjkuje duhovnikov. Jesenska seja Župnijskega pastoralnega sveta se je pričela na temo solidarnost,ki naj bi bila prav v tem času na prvem mestu. Vse bolj se namreč opaža, da je sicer solidarnost med Slovenci še kako prisotna takrat, ko stisko občutimo, potem pa na solidarnost pogosto pozabimo oz. to skrb prenesemo na druge. Solidarnost v cerkvi naj ne bi bila samo karitativna dejavnost, ki po župnijah poteka preko celega leta in še zlasti v Tednu Karitas v mesecu novembru. Poudarek na solidarnosti naj bi bil najprej vzpostavljen v družini: pri odnosu med starši in otroki in obratno, nato v vsakodnevnem okolju v odnosu mlajši in starejši. Člani Župnijskega pastoralnega sveta smo poskušali skupaj narediti splošno oceno solidarnosti v naši župniji. Ugotovili smo, da se solidarnost na prvem mestu izkazuje kot karitativna dejavnost, ki v župniji deluje zdaj že nekaj let. Z letošnjim letom pa je v okviru Župnijskega pastoralnega sveta imenovana tudi Komisija za dobrodelnost, v katero so včlanjeni oz. imenovani nekateri člani ŽPS. S prvo nalogo se je Komisija za dobrodelnost že srečala, in sicer z organizacijo srečanja starejših in onemoglih v začetku septembra. Predlog je bil, naj se v okviru Župnijskega pastoralnega sveta ustanovi tudi Komisija za solidarnost. Namen solidarnosti v župniji naj bi bil pritegniti k sodelovanju nove sodelavce - pomočnike, kot npr. bralce, pevce, krasilke itd., ter večje sodelovanje župljanov pri oblikovanju nedeljskih maš, zlasti pri nedeljskih mašah s posebnim namenom. Vsekakor pa naj bi bil ŽPS izhodišče za solidarnost v župniji. Glede solidarnosti so člani ŽPS na svojo lastno pobudo sprejeli sklep, da se na vseh sejah ŽPS zbirajo prostovoljni prispevki, ki se na koncu pastoralnega leta darujejo v dobrodelne namene v župniji ali drugod. To akcijo so vsi člani dobrotljivo sprejeli, kar je napredek za solidarnost, če smo v začetku rekli, da Župnijski pastoralni svet postane izhodišče zanjo. Člani ŽPS smo bili seznanjeni, da nas na naslednji jesenski seji ŽPS čaka obsežni dnevni red, zlasti o kulturi krščanskega pogreba in pridobivanja novih sodelavcev. Več v zvezi z omenjenimi dogodki pa bo napisanega v naslednji številki Oglarja. Veliko o dogodkih, ki se bodo zgodili do izdaje naslednje številke Oglarja, pa bodo župljani izvedeli tudi iz povzetka zapisnika, objavljenega v Naši vezi. Samo Čuk Mladi gasilci Tudi letošnje poletje in jesen sta bila za mlade zavraške gasilce dokaj delavna. ORIENTACIJA Prvo soboto v juliju so se Karmen, Zala in Lenča v spremstvu mentorja Urbana udeležile regijskega tekmovanja v orientacijskem teku, saj so si ga prislužile s 1. mestom na občinskem tekmovanju. Lepo sončno soboto so dekleta naredila še lepšo, saj so tudi na nivoju Severnoprimorske regije osvojile 1. mesto in s tem dokazale, da so nepremagljive. Tako so si prislužile nastop na državnem tekmovanju, ki se je nato odvijalo v sredini septembra v okolici gradu Snežnik. Tudi na tej preizkušnji jih je spremljal mentor Urban. Za spodbudo jih je spremljalo tudi nekaj navijačic. Dekleta so imela malce smole, saj je bila proga zelo zapletena in tako so se na progi izgubile in zato je bil rezultat malce slabši, vendar vseeno vreden pohvale. MORJE Že nekaj let zapored poteka konec julija gasilski tabor v Umagu v organizaciji mladinske komisije GZ Idrija. Tako je bilo tudi letos. Udeležilo se ga je 7 mladih gasilcev iz PGD Zavratec. Malo jim je letos ponagajalo vreme, saj je bilo kar nekaj dni deževnih. Bo pa drugo leto bolje, saj za vsakim dežjem posije sonce. KVIZ Oktobra pa je že prišel čas, ko smo začeli s pripravami na občinsko tekmovanje v kvizu. Ker je na kvizu število ekip omejeno, so bili nekateri gasilci prikrajšani za to tekmovanje. V vsaki kategoriji so lahko nastopile le tri ekipe. Vsi tekmovalci, ki so odšli na tekmovanje, so se morali naučiti veliko literature, od zgodovine gasilstva, varnosti v prometu, preventivnih značk, kongresov Slovenije in vse splošno o gasilstvu. Znati so morali narediti vozle, poznati gasilsko orodje, gasilnike, spajati cevi na trojak in še kaj. Po kar nekaj urah vaj smo odšli na tekmovanje, ki ga je organiziralo PGD Dole. Vsi so pokazali veliko znanja, vendar pri tako veliki udeležbi ekip vsi pač ne morejo zmagati. Pa vseeno. Zopet smo prišli domov ' . • fi 1 fteiCv ~Fi jbJ l & JlH IIM Lf v H / 'IH fcjfljl1 ,J L ar^Km Bogat izkupiček pokalov v Doleh. (Foto: Mateja Lazar) s tremi pokali. Mlajše pionirke (Lenča, Karmen, Zala) so osvojile prvo mesto, starejši pionirji (Miha, Gašper, Tadej) so osvojili tretje mesto, mladinci (Niko, Boštjan, Metka) so osvojili prvo mesto. Tudi ostale ekipe PGD Zavratec so dosegle zavidljive rezultate. Tako sta se ekipi mlajših pionirk in mladincev uvrstili na regijsko tekmovanje v kvizu, ki je potekalo novembra v Podbrdu. Tudi na tem tekmovanju sta obe ekipi dosegli odličen rezultat. Tretje mesto mlajše pionirke in četrto mesto mladinci. Izkazalo se je, da imajo vsi tekmovalci veliko znanja tako pri vajah kot pri teoretičnem delu, saj si ekipe sledijo z minimalnimi razlikami v točkah. DOBRAČEVA Tudi letos smo bili povabljeni na srečanje sosednjih društev na Dobračevo in se zato tudi pripravljali na to tekmovanje. Prijavili smo pet ekip, vendar pa je letošnja zima tako radodarna s snegom, da smo bili prisiljeni na Miklavževo soboto ostati doma. Bo pa naslednje leto mogoče bolje. Čez vse leto so se na tekmovanjih kazali odlični rezultati, katerih pa ne bi bilo brez znanja, ki ga vsi ti mladi gasilci dobijo z vajami in s svojo dobro voljo, da se učijo vso to literaturo, ki pa je ni malo. Zavedajo se namreč, da jim bo veliko, kar se učijo pri gasilcih, koristilo v vsakdanjem življenju, pa če tudi je to samo navaden vozel ali pa kako se uporablja gasilni aparat, če bi bilo to potrebno. Vsem mladim in starejšim gasilcem želim veliko sreče in miru ter mnogo dobrih rezultatov v letu, ki prihaja. Na pomoč! Mateja Lazar Udeleženci regijskega kviza. (Foto: Mateja Lazar) zaustaviti čas in z rožo enournico premagajo Sive može. Naša Momo - Anita. (Foto: Alenka Ierman) V pogovornih skupinah smo se pogovarjali o tem, da si moramo vzeti čas za sprejemanje sebe, drugih in Boga, da ne smemo pozabiti na čas za igro s prijatelji. Od časa, ki ga namenimo delu, je skoraj pomembneje to, da ga opravljamo z veseljem in ga tako posvečujemo. Čas za medije je bil namenjen spoznavanju, da so mediji enkratni za sporočanje novic in dogodkov. Ker pa le-ti ne poročajo vedno resnice, jih moramo znati presojati, kaj je res in kaj ne. Kot kristjani smo si vzeli tudi čas za nedeljo, to je čas praznovanja in počitka. Praznovali smo na pikniku v Želimljem. Zadnji dan pa smo se spogledovali s časom, ki mu pravimo večnost - nebesa. Ko je šlo zares, smo bili zelo močni! (Foto: Alenka /erman) Poleg zgodbe in katehez, ki so jedro vsakega oratorija, smo se preizkusili tudi v Mladi godci. (Vir: internet) Poletje - sezona veselic. Kmalu na začetku te sezone vsako leto Zavračanj pričakujemo tudi veselico v Zavratcu, ki jo pripravijo naši prostovoljni gasilci. Vendar je ne dočakamo vsako leto. Letos smo jo. Zelo rado nam ponagaja vreme, ki se nas je letos usmililo. V nekaterih sosednjih krajih je deževalo, v Zavratcu pa je bilo prav prijetno vreme za veselico, ki smo jo letos postavili na soboto, 3. julija. V večernih urah smo se začeli zbirati tisti, ki smo poskrbeli, da je veselica potekala tako, kot je morala. Kmalu za nami pa so začeli prihajati prvi gostje. Ob prijetni glasbi Mladih godcev je le malokdo sedel za mizo, ne da bi se prej zavrtel ob njihovih zvokih. Nemalo jih je tudi preizkusilo svojo srečo v srečelovu in poizkusilo odlično pripravljene ribe, čevapčiče ali vratovino. Ob veseli družbi in glasbi se je plesalo in veselilo dolgo v noč. Barbara Leskovec (Vir: internet) V Godoviču je med 16. in 21. avgustom potekal že šesti oratorij. Na letošnjem, po skoraj polletnih pripravah, seje pod geslom PAZI ČAS! zabavalo 96 otrok, za katere je skrbelo 28 animatorjev. Župniji Godovič in Zavratec sta še posebej veseli udeležbe nekaterih otrok izven svojih župnijskih meja: iz Idrije, Rovt, Petkovca, Hotedršice, Zaplane, (eličnega Vrha in Trsta, kar daje projektu odprtost in prepoznavnost. Letošnja zgodba oratorija Pazi čas! zajema temeljne obrise in sporočilo iz knjige MOMO, pisatelja Michaela Endeja. Čeprav je knjiga izšla že davnega leta 1973, nosi sporočilo, kot bi jo pisal kdo, ki je doživel naglico in občutek pomanjkanja časa današnjega sveta. Endejevi Sivi Gospodje v zgodbi obnorijo svet s krajo časa. Nihče nima več časa za prijatelje ali igro. Pri delu štejejo samo nadure, obresti in bonus pike pri končnem obračunu dohodka. Temu ponorelemu svetu se zoperstavi drobna deklica Momo. Čeprav se sprva zdi, da je proti korporaciji Sivih Gospodov povsem nemočna, se ob koncu izkaže ravno obratno. Momo, želva Garmi in Mojster časa uspejo Veselo na dan pred III | | ■ Pazi, čas je za oratorij! Aktualno raznovrstnih delavnicah. Pri kuharski delavnici je dišalo po topljeni čokoladi, v zgornjem nadstropju godoviškega župnišča je na polno donel radio in plesni koraki otrok. Zlasti fantje so se večkrat preizkušali v športnih spretnostih na igrišču. Za najmlajše so bile najbolj zanimive vsakodnevne pravljice, po njih pa likovno ustvarjanje, izdelovanje lutk, želvic iz slanega testa, barvanje prodnikov, učenje žongliranja in še in še. Popoldanske športne igre so prvi dan postregle s sestavljanjem facebooka med skupinami. Da je spoznavanje zapletena reč, smo dokazali tudi na igrišču. Ob kupu pravil in zbiranju listkov s podatki nam je popoldanski odmerjeni čas minil še pred zaključkom igre. V naslednjih dneh smo odmerjeni čas za igro polneje izkoristili. Na posameznih otokih so enako stare skupine tekmovale med seboj v metu »kladiva«, igrah z žogo, ciljanju obročev ... S toplejšim vremenom so prišle na vrsto tudi vodne igre oz. pršenje iz gasilskega rezervoarja. Zabava je bila čisto mokra. Da so animatorji zdržali tempo napornega oratorijskega vsakdana, gre največja pohvala animatorski iznajdljivosti. Da so bili seznanjeni vsi o vsem, je poskrbela povečana Visi v krogu zagreti za bans. (Foto: Alenka /erman) kartonska različica facebooka, na kateri so zagreto komentirali svoja stanja in dogodke. Komentarji pri drugih profilih so bili tudi zapolnjeni. Drug drugega so razvajali z drobnimi pozornostmi (energijske tablice, kozarec soka, nasmeh) in preganjali deževne oblake daleč proč. Ob koncu dneva so glasno komentirali dan in ga naslednje jutro postavljali znova na noge. Vmes so praznovali tudi kak rojstni dan, se ohladili v Bajerju, postavili kak mlaj nevesti in vse to v istem tednu! Bravo! Letošnjega oratorija si ne moremo zamisliti brez sponzorjev in darežljivih staršev, ki so nas obdarili s pecivom. Hvala še enkrat vsem! * tt * \ • 11 1 tj fW\ lljtgji tej Eg NLL^ OSmEi i^b mm Prihodnji oratorij se bo odvijal pod taktirko treh voditeljev Darje, Lovra in Anžeta, zato komaj čakamo prvih dni naslednjega oratorija. Tomaž Mivšek Zaključna prireditev za starše. (Foto: Alenka /erman) Aktualno 72 ur brez kompromisa Leto 2011 je mednarodno leto prostovoljstva, v Cerkvi pa imamo leto solidarnosti. Mladi iz godoviške in zavraške župnije smo se odločili, da bomo sodelovali v akeiji »72 ur brez kompromisa«. Akcija se je že večkrat odvijala v mnogih evropskih državah, letos pa seje prvič pojavila (udi na slovenskih tleh. Cilj projekta je, da si mladi, stari od 14 do 30 let, vzamejo 3 dni - 72 ur časa, da uresničijo nalogo, ki jim je zadana. Tako nas je v ponedeljek, 25. oktobra 2010, ob 14. uri devet mladih, polnih energije, že sedelo za računalnikom v župnijski pisarni. Nestrpno smo čakali na nalogo in jo z malce zamude tudi dočakali. Bila je kratka -poiskati in obiskati starejše in bolne v obeh župnijah ter jim polepšati prosti čas. Kakor nam je v navadi, smo ob piškotih in soku začeli z delom. Najprej seznam. V pomoč nam je bil ves čas gospod župnik Bogdan. Potem so padale ideje, kaj bi delali v družbi starejših. Igrali družabne igre, se pogovarjali, molili ... Odločili smo se, da bomo vsakemu nesli majhno darilo za spodbudo v težkih časih - barvni šeleshamer in na njem natisnjena zgodba. Čevlji, bunda, kapa in dežnik so bili nujni za tiste deževne oktobrske dni. Vzeli smo pot Čas za obisk ob topli peči. (Foto: Alenka Jerman) pod noge. Nekateri so šli domov peči pecivo, drugi na obisk k prvemu paru. Nazaj smo se vrnili še bolj polni energije in navdušeni. Koliko življenjskih zgodb, zgodb iz obdobja druge svetovne vojne, ko so ljudje v vsakem trenutku trepetali za svoje življenje in življenje družine. Postopek se je skozi vse tri dni ponavljal in izkušnje so se kopičile. Se isti dan smo postavili v trgovino v Godoviču škatlo. Vanjo so imeli krajani možnost oddati kakšen posladek za starejše ljudi. Na ta način smo poskušali spodbuditi čut za dobrodelnost tudi med drugimi ljudmi in krajane nasploh obvestiti o akciji. Obiskali smo dve starejši ženski. Ena živi popolnoma sama, druga zelo težko hodi. Pomagali smo skuhati čaj in obesiti perilo, prebrali smo zgodbo za spodbudo skupaj z modrostjo, ki sledi na koncu, in oddali zavoj s pecivom, ki ga je spekla naša pridna članica. V sredo je prišla k nam na obisk tudi koordinacijska ekipa projekta iz Maribora, z njimi pa tudi predstavniki iz Bosne in Hercegovine, ki so prav tako sodelovali v projektu, ki je potekal v njihovi državi. Izmenjali smo si izkušnje. Dobili smo mila, ki so jih podarili sponzorji, in tudi to razdelili med starejše, h katerim smo hodili. Vsega skupaj smo obiskali okrog 12 ljudi (Zavratec + Godovič + Medvedje Brdo). Nekajkrat smo tudi pomagali pri čiščenju oken. Celo fant(-je) so prijeli za krpo. )a, je možno! Gremo v delovno akcijo! (Foto: Alenka Jerman) Akcijo smo zaključili v četrtek, 28. oktobra 2010, ob 14. uri in izpolnili svojih 72 ur. S strani organizatorjev smo bili lepo pohvaljeni. Mislim, da je najboljši rezultat našega dela veselje na obrazih ljudi, ki smo jim namenili nekaj ur svojega časa. Saša Žgavec Vsi skupaj! Iščemo junake! (Foto: Alenka Jerman) Ustvarjalna delavnica za otroke Tema letošnje ustvarjalne delavnice je bila pred začetkom ovita v skrivnost. Morda je ravno v tem razlog, da je bila udeležba radovednih otrok iz Zavratca in bližnje okolice izredno velika. Napeto pričakovanje seje še stopnjevalo zaradi manjših tehničnih težav, vendar se je kmalu zaslišal zvok keltske glasbe in risanka Skrivnost iz Kellsa seje pričela... Dvanajstletni Brendan živi v opatiji, ki jo vodi njegov stric Cellach. Menihi dan za dnem gradijo visoko obzidje, ki naj bi jih ščitilo pred nenehnimi napadi Vikingov. Nekega dne pa se v opatijo zateče slavni iluminator Aiden, ki s seboj nosi skrivnostno in nedokončano knjigo modrosti. Mladi Brendan je navdušen nad čudovitimi iluminacijami in Aiden ga kljub negodovanju opata, Brendanovega strica, vzame za pomočnika. Brendan se uči mojstrstva slikarskega okraševanja rokopisa, toda za dokončanje knjige se mora podati za zidove opatije v začaran gozd, poln skrivnostnih poti in mitoloških bitij. V gozdu ga spremlja maček Pangur Ban, spoznata pa tudi skrivnostno Aisling. Vizualno bogata risana animacija pripoveduje o Irski v zgodnjem srednjem veku in o nastanku enega najlepših in najbolje ohranjenih zgodovinskih rokopisov, Knjige iz Kellsa. Zgodba o dečku Brendanu je podobna klasični pravljici, gre za preprosto pripoved, ki je ne hromijo plasti stranskih likov, mašilnih prizorov in glasbenih točk. Nadgrajena je z izjemno močno likovno podobo, ki krasi in širi sporočilnost filma. Film navdihuje keltska umetnost in dovršenost iluminacij v Knjigi iz Kellsa, Brendanove gozdne dogodivščine pa so še dodatno obogatene z motivi iz irske folklore. Izvrstno so uporabljene tudi slavne keltske vozlanke, ki nagajivo plešejo po platnu. Film je v celoti ročno narisan in animiran, kar je dandanes redka vrlina, (vir: http:// www. kinodvor. org/skrivnost-iz-kellsa) Delavnico smo nadaljevali z razmišljanjem o iluminacijah, vzorcih in oblikah; otroci so se najprej na papirju preizkusili v risanju, nato pa svoje ideje prenesli na glinene krožnike. Nekateri so se prvič spoznali s tehniko risanja s podglazurno barvo za glino, kljub temu so zavzeto ustvarjali in pletli svoje vzorce. Barva na glinenih ploskvah se je zelo hitro posušila, zato smo vsak krožnik ob koncu še prelili z glazuro, ki bo izdelkom ustvarila lesk, po pečenju na 900 -1000 °C. (Foto: Maja Mivšek) Delavnico so vodili: Andrej, Maja in Tomaž. Maja Mivšek Aktualno Miklavžev večer... leta 1910... Sveti Miklavž... Kako čarobna besedna zveza, ki v sebi skriva otroškost, pričakovanje ... Diši po domačnosti, dobroti... Miklavžev večer... danes... Kaj pa leta 1910? Redki so ljudje, ki so ga doživeli in so še med nami. Vendar nas je veliko, ki smo ga na poseben način doživeli 5. 12. 2010. Mladi gledališčniki so nam zaigrali igrico, v kateri so predstavili, kakšno je bilo pričakovanje sv. Miklavža pred sto leti v neki zavraški družini. Otroci so hiteli pospravljati in pripravljati vse potrebno za prihod svetnika, ribali so pod, loščili čevlje, pometali, brisali prah, opravili vse potrebno pri živini, nekateri pa so odšli k sosedi, ki živi sama, da so ji odnesli sveže mleko ter nanosili drva. Z velikim pričakovanjem so se lotili pisanja pisma sv. Miklavžu. Njihove želje so bile iskrene, take, kot so želje slehernega otroka. »Jaz si pa želim dooobre piškote!« Nastavijo Miklavžu. Ne porcelanastih krožnikov, pač pa peharje. Mati jim pove zgodbo o dobrotniku, okrog katerega se vrti celoten večer. Pomolijo. Iz hiše se zasliši pesem: Angelček, varuh moj... Miklavž je že tik pred vrati, zato otroci brž pohitijo spat. In Miklavž že stoji na odru zavraškega gasilskega doma. Prav tak je, kot je bil lansko leto, nasmejan, njegov pogled je tako dobrodušen. Za vsakega je imel nekaj: darilo, darilce, bonbon ali pozitivno misel... Prav tisto, ki jo danes tako potrebujemo: Radi se imejte! Igralci so navdušili, ker so bile vloge napisane prav zanje, dobesedno. Ko sva s Karmen pisali besedilo za igrico, sva imeli v mislih prav vsakega igralca posebej. Na vajah je še vsak dodal svoje ideje, želje, zato lahko rečemo, da nas je Miklavž povezal. Ubrani zvoki kitare in petje pesmi pa je vsemu skupaj dodalo še prav poseben čar, ki se ga ne da opisati. Torej, hvala svetniku Miklavžu! Darja Kogovšek Medgeneracijski odnosi (ob predavanju dr. Jožeta Ramovša) Koliko pomeni človeku v mladosti ali pa v zrelih letih, če ima kakšno fotografijo svojih staršev ali sorodnikov? Smo kje našli kakšno zanimivo pismo iz svoje preteklosti, morda iz otroštva? »Ljudje se radi pogovarjamo o skupnih stvareh tako, da se prej ali slej sporazumemo«, je dejal Jože Ramovš. Kdo neki je ta mož? Dr. lože Ramovš je bil rojen v Šentrupertu na Dolenjskem. Po gimnaziji je diplomiral na Višji šoli za socialno delo v Ljubljani. Na Teološki fakulteti pa je diplomiral iz pastoralne psihologije pri našem znanem psihologu profesorju Antonu Trstenjaku. Ramovš je bil ves čas Trstenjakov najbližji sodelavec. Sedaj dela kot raziskovalec na področju sociale in zdravja. Je družinski oče štirih otrok in stanuje v Ljubljani. Na predavanju, ki ga je imel v soboto, 13. 12. 2010, v Godoviču, nam je podal nekaj misli o naših medsebojnih odnosih. Napisal sem nekaj misli iz predavanja. Število starostnikov se v naši družbi povečuje, nataliteta pa po negativni rasti v 90. zopet počasi narašča. Staranje je proces, ki se začne že ob rojstvu in traja vse do smrti. V vsakdanjem življenju pogosto ugotavljamo, da je človek za kako opravilo ali dejanje prestar. Čeprav je še mlad, denimo dvajsetletnik, je doba dvajsetih let prepozno obdobje, da bi začel trenirati kakšen vrhunski šport. Tu je predavatelj omenil našega Leona Štuklja, ki se je pri svojih stotih letih učil angleščino, ko se je srečal z ameriškim predsednikom na olimpijskih igrah. Za določene stvari pa ni nikoli prepozno. Do vsega tega mora človek zavzeti stališče. Njegova izbira je le, kakšno bo zavzel, ali se bo človeško spoprijel s to nalogo in jo smiselno opravil ter ob spopadu s temi danostmi spoznal smisel svojega življenja. Ob naših medgeneracijskih odnosih pridemo do spoznanja, da je človek najbolj inteligentno bitje na zemlji. Postavljen je v svet neizprosnih duševnih in družbenih dejstev, pa naj bodo dobre ali slabe. Človek jih doživi mnogo, pa najsi bo to v mladosti ali v starosti, če jo človek dočaka. Tudi starost je ena lepa čast. Stari ljudje so za mlado in srednjo generacijo zelo pomembni zlasti tam, kjer starejši pametno preživljajo svoj čas in se človeško zrelo poslavljajo od svojega življenja. Mladim in srednji generaciji so lahko zgled preživljanja starosti. Tako je, da je človeško življenje tudi v starosti smiselno. Če človek posluša svojo biološko naravo, ne glede na to, v katerem obdobju življenja je, mu postane življenje lepše in preprostejše. Podoba »čebelarja«, ki se smehlja svojim čebelam, ki pridno letajo. Vedrina mladega človeka je sad v neuničljivih kaščah. Mirni pogled na mladost ali starost je vedrina našega življenja, posebej če smo storili kaj dobrega v našem življenju. Človek neredko ob koncu svojega življenja da s temi dejanji drugim več kakor prej skozi vse življenje. Veliko ljudi na smrtni postelji prosi odpuščanja ter s potrpežljivim prenašanjem svojih tegob zapustijo neprecenljivo doto. Smisel življenja ni samovoljno izmišljanje, kaj naj človek počne in kako naj se v neki situaciji uresničuje. Potrebno je osebno odkrivanje novih smiselnih možnosti. Vsakdo izmed nas, tudi življenje starih ljudi, se smiselno oblikuje le z nenehnim odkrivanjem smisla trenutka. Tudi mi se staramo in ne vemo, kaj bo z nami. Morda bomo »pristali« v domu starejših občanov, nikoli se ne ve. Če pa so naši starši v domu varovancev, so še vedno naši starši, zato jih je potrebno obiskovati in jih imeti v mislih, kakor da bi nas nekdo obiskal. Vsak človek ima v sebi nekaj dobrega, pa naj bo še tako slab. V medčloveških odnosih je nešteto navad, ki omogočajo in slabšajo naše sožitje, npr. pozorno pozdravljanje, poslušanje človeka, ki nam govori, pa še se bi kaj našlo. Gre za to, da je človek od otroštva in mladosti naprej navajen osebnega spraševanja o smislu življenja, resničnosti čudovitega stvarstva ter strmi nad vsem tem. Za vse dobro je hvaležen Bogu in ljudem. Jože Lazar, Z. 16 Kli Logatec je podaril pred letošnjo kurilno sezono 10 kubičnih metrov lamelnih drv (žamanje) Prostovoljnemu gasilskemu društvu Zavratec. Pobudnik solidarne akcije je bil Jože Lazar, Z. 16. V oktobru so gasilci izvedli akcijo razreza in suhljad primerno uskladiščili v kurilnici gasilskega doma. Tako bodo vsa zavraška društva čez zimo delovala pri ugodni sobni temperaturi. Medtem ko s strehe zavraškega farovža Zavratčani vidijo po vs< svetu že dobro leto in pol, so na svoj račun prišli tudi Potočan Medvejci in del Žibrš. Na pobudo Darka Bogataja in poc vodstvom Bojana Rupnika, bivšega predsednika KS Trate, ter s skupnimi močmi vseh novopečenih internetnih naročnikov se sedaj od konca septembra na ves svet vidi tudi z Medvejske cerkve, od Primca in z Brenčičevega griča. Jeseni so farni ministrantje medse sprejeli kar štiri nove božje služabnice in enega novega služabnika: Lariso Bogataj, Marušo Rejc, Mašo Menegatti, Mojco Lazar in Mitjo Kogovška. Nove strežnike sta posebno toplo na pot pospremila župnik Bogdan Berce in vodja ministrantov Anamarija Gantar. Mladim ministrantom bo zagotovo ostal lep spomin na nedeljsko mašo tistega 7. septembra. Zahvala V Zavratcu smo pričakali sv. Miklavža in njegovo spremstvo ob avtorski igrici mentoric nadebudnih gledališčnikov, ki nam je naslikala zavraško družino v pričakovanju obiska sv. Miklavža v začetku 20. stoletja. Razveselili smo se ga prav vsi, saj je s svojimi skrbno izbranimi darovi razveselil tako otroke kot tudi starejše. Zato bi se iskreno radi zahvalili najprej sv. Miklavžu, da je našel čas, da se je osebno ustavil tudi v Zavratcu, posebej pa še Darji Kogovšek in Karmen Kogovšek za organizacijo zelo prijetnega večera. Boglonaj! Koncert na Urhovo nedeljo in podelitev priznanj ob 10. obletnici KD Zavratec Letošnji koncert na Urhovo nedeljo smo združili s praznovanjem 10. obletnice delovanja Kulturnega društva Zavratec. V cerkvi sv. Urha smo gostili cerkveni Mešani pevski zbor Dr. Frančišek Lampe iz Črnega Vrha. Predstavnik Javnega sklada območne izpostave Idrija je podelil priznanja Kulturnemu društvu Zavratec za dosedanje 10-letno delo na področju ljubiteljske kulture, svoje veselje do petja nam je predstavil tudi otroški pevski zbor zavraške župnije. Mešani cerkveni zbor dr. Frančišek Lampe iz Črnega vrha. (Foto: Robert Rijavec) Ve se, da Zavračani praznujemo farni praznik že od sobote naprej. Najprej Kultura sobotna veselica, potem slovesno obhajanje sv. maše v domači cerkvi. Po njej veselo kramljamo o vsem mogočem. Nato pa nastopijo ure za »kulturno« dogajanje. Že v dopoldanskem času smo si ogledali razstavo fotografij zavraške župnije, popoldan ob 15. uri so bile predvidene pete litanije Matere Božje, zatem je sledil koncert. Že z litanijami smo pričeli s skoraj enourno zamudo. Zamudi ni botrovala nepripravljenost organizatorjev, tudi župnik Bogdan je bil pravočasen, temveč poletna nevihta s sodro in z močnim vetrovnim nalivom. Ko se nas je nebo končno usmililo, pa smo začeli. Bralci Darja, Jože in Tomaž smo navzoče obiskovalce toplo pozdravili ter jih po korakih spomnili na najbolj odmevne dosežke našega društva v vseh desetih letih. Program so nam popestrili pevci in pevke iz Črnega Vrha. Pod vodstvom Katje Bajec Felc so zapeli sklop evharističnih pesmi, kar se tudi spodobi za prostor molitve -cerkev. Tudi naši otroci, ki jih spodbujata in vodita Darja in Karmen, so z veseljem zapeli njim najljubši pesmi. Zelo smo veseli tega, da nas je s svojo udeležbo podprl tudi predstavnik JSKD Rado Božič. V nagovoru je pohvalil delovanje našega društva, naštel naše delujoče sekcije društva in nam v spodbudo in zahvalo podelil dve priznanji. Priznanje je prejelo kulturno društvo Bralci Darja, Jože in Tomaž. (Foto: Robert Rijavec) Zavratec za uspešno desetletno delovanje na področju ljubiteljske kulture ter Alenka Kotar, brez katere si ne moremo predstavljati ustanovitve in delovanja društva v letih 2000-2003. Ob koncu so se nastopajoči ustavili še v župnijski učilnici, v galeriji Farovž pa so si ogledali že prej omenjeno razstavo fotografij. Zborovodja je v zahvalo za nastop prejela nekaj izvodov Oglarja. Obložena miza je bila v majhnem prostoru učilnice dodobra oblegana, kar veseli organizatorja prireditve. Ob klepetu kulturnikov smo sklepali nova poznanstva na relaciji Zavratec-Črni Vrh. Slednja so dobrodošla Podelitev priznanj. (Foto: Robert Rijavec) popotnica za prihodnje sodelovanje obeh kulturnih društev. Ob koncu naj se še zahvalimo župniji Zavratec in Bogdanu Bercetu, da smo lahko program izpeljali v naši farni cerkvi, vsem članom in podpornikom društva, ki ste kakor koli pomagali pri organizaciji, ter občini Idrija, ki je tudi finančno podprla organizacijo projekta. Otroški pevski zbor zavraške župnije. Dirigentka Darja, Karmen na kitari in Tomaž na violini. (Foto: Robert Rijavec) Želimo si lahko samo še uspešnih naslednjih 10 let kulturnega življenja v našem kraju. Tomaž Mivšek Zavratec nekoč in danes - razstava starih fotografij Kot je v navadi že nekaj let, smo se tudi letos v Kulturnem društvu odločili postaviti razstavo ob našem župnijskem prazniku -sv. Urhu. Ideja o temi letošnje razstave se je porodila že na enem izmed letošnjih sestankov Kulturnega društva v začetku leta, in sicer Zavratec in njegovo okolico (celotno župnijo) predstaviti na starih fotografijah in razglednicah. Vsi smo se takoj strinjali z idejo in začeli misliti in načrtovati potek zbiranja gradiva za razstavo. Zdelo se nam je, da je namreč v vsaki hiši v župniji kakšna zanimiva stara fotografija, ki bi se lahko znašla na našem seznamu. Čas hitro teče, zato je bilo treba kar poprijeti za delo. Določili smo potek zbiranja fotografij in začeli. Ker smo vedeli, da imajo fotografije določeno vrednost, tako materialno kot tudi čustveno, smo se odločili, da bomo fotografije »poskenirali« kar na terenu oz. po hišah, kjer jih bomo zbirali. Povsod ni bilo ravno tako, vendar se nobena fotografija ni izgubila in so bile vse vrnjene lastnikom. Ko so optični čitalniki opravili svoje in so bile vse zbrane fotografije v mapi na mojem računalniku, za kar so bili zaslužni vsi pridni zbiralci, je bilo potrebno fotografije še izbrati. Zbrali smo namreč okrog tristo starih motivov zavraške župnije. Prostor v naši Galeriji Farovž pa je omejen in taka količina slik je bila občutno prevelika. Izbira je bila težka, saj so bile skoraj vse slike tako zanimive, da bi si zaslužile mesto na razstavi. Ampak število je bilo potrebno zmanjšati na okrog 120. Fotografije so zajemale zelo raznovrstne motive. Veliko je bilo raznoraznih portretov (vojaških, družinskih ...), kmečkih opravil (košnja, grabljenje, oranje, trenje lanu, predenje, oglarjenje, kuhanje apna ...), porok, pogrebov, verskih obredov (procesije, blagoslovi zvonov, nove maše...) in seveda tudi krasnih krajinskih motivov Zavratca, Potoka, Dol in Medvedjega Brda. Najstarejše so nosile letnico 1905. Ker so se mi zdele nekatere fotografije stare pokrajine tako zanimive, sem se odločil narediti še primerjalne posnetke, posnete z iste točke kot stare fotografije. Kar nekaj časa sem se sprehajal, da sem našel mesta, s katerih so bili posneti stari posnetki. Razlika med staro in novo fotografijo je bila takoj opazna in zanimiva, saj so slike starega Zavratca in okolice vse zelo »gole«, marsikatero senožet je zarasel gozd. Po končanem izboru je bilo potrebno fotografije še nekoliko obdelati. Slike so bile že stare in mnoge že zbledele, zato so zahtevale kar nekaj popravkov v programu za obdelavo fotografij. Vse slike je bilo treba sedaj samo še razviti in urediti postavitev razstave. Za postavitev je poskrbel Andrej s pomočniki. Zanimanje za razstavo je bilo veliko, o čemer je pričal tudi obisk. Taki zgodovinski posnetki so zelo redki, zato so še bolj zanimivi in cenjeni, predvsem, če pomislimo, da je moral fotograf za kakšen portret družine v tistih časih posebej za to priti iz oddaljenega mesta . Zdaj je povsem drugače, saj ima fotoaparat vgrajen že vsak prenosni telefon in je fotografiranje že »mala malica« vsakemu otroku. Za fotografiranje v starih časih pa je bilo potrebnega veliko več znanja in truda. Da pa nam bodo stare fotografije zavraške pokrajine in ljudi ostale še dlje časa v spominu, smo se odločili nekaj le-teh postaviti na koledar za prihodnje leto 2011. Robert Rijavec Kultura Likovna kolonija Travnik Zavratec 16.-18. julij 2010 »Če človek resnično ljubi naravo, lahko povsod najde lepoto.« Vincent van Gogh Albrecht Diirer: Kos ruše z orlico. (Vir: internet) Generalna skupščina Združenih narodov je razglasila letošnje leto za mednarodno leto biotske raznovrstnosti. Ob splošnem skrb zbujajočem izumiranju rastlinskih in živalskih vrst je med najbolj ogroženimi tudi travniški habitat, saj so tradicionalni načini kmetovanja v EU skoraj izginili. Tako smo se v Kulturnem društvu Zavratee odločili, da osmislimo letošnjo likovno kolonijo ravno s temo travnika, čeprav v zadnjem času lahko opazimo, da se med posamezniki in v ožji javnosti vendarle krepi zavest o pomembnosti avtohtonih, prvotnih, preprostih, rastlinskih vrst, ki jim spričo spremenjenega načina življenja človeka v zadnjih desetletjih grozi izumrtje. Človekov vpliv na okolje se v zadnjem času močno povečuje. Temu je pripomogel razvoj znanosti in tehnologije. Uvedba strojnega obdelovanja kmetijskih površin omogoča človeku v kratkem času obdelati velike površine. Biotehnologija in genetika razvijata nove vrste rastlin z večjo krmno vrednostjo in nudita donosnejšo pridelavo z uporabo gnojil in herbicidov. To so dejavniki, ki močno vplivajo na sestavo travniških rastlinskih združb. Danes izginjajo vrste, ki ne prenesejo večkratne košnje ali stalne paše, cvetice, ki uspevajo na revnih tleh in jim škoduje gnojenje itn. Ob intenzivnem pridelovanju gensko spremenjenih vrst hrane pa se danes kot protiutež na srečo obujajo skoraj pozabljene oblike prehranjevanja in zdravilstva (zdravljenje z zelišči, divja hrana). Organizatorji letošnje kolonije si na koncu želimo, da naš trud ne bi bil zaman, da bi zanimanje in skrb za našo naravno dediščino rasla v zavesti nas samih in drugih. Naš namen kolonije je bil jasen: ob druženju in ustvarjanju likovnikov in domačinov opozoriti na pomen odkrivanja in ohranjanja pomembnih elementov naravnega okolja ter vzbuditi širše zanimanje za to, razširiti zanimanje in zavest o pomenu pestrosti in raznovrstnosti rastlinskega sveta znotraj celote narave in človeka ter vzbuditi željo po bogastvu poznanja preprostih rastlin z naših vrtov, travnikov in gozdnih robov. Ustvarjalni lepoti v interpretacijah travnika smo v našem programu dodali tudi poučno in okusno delavnico nabiranja in priprave »divje« hrane, ki jo je vodil poznavalec rastlin in publicist Dario Cortese. Pri ustvarjanju. (Foto: Maja Mivšek) Letošnja likovna kolonija se je kot običajno začela v petek popoldne. Udeleženci smo se zbirali pri podružnični šoli Zavratec in zvečer uradno pričeli s predstavitvijo letošnje teme in prejšnje likovne kolonije Mikrotravnik. Na šolskem hodniku in učilnici sva z Rafkom Terpinom v pomoč naši inspiraciji in motivaciji razstavila na ogled njegove številne barvne risbe travniških cvetic. Sledila je večerja ter spoznavanje in nameščanje udeležencev - večina se jih je »nastanila« kar v šolskih prostorih, učilnici. Zunaj je reševal našo »čast« ali bolje tradicijo en sam šotor. Kot vas večina pozna naše preteklo dogajanje na kolonijah, tako tudi veste, da smo doslej udeleženci bivali in ustvarjali na prostem, v šotorih - in tudi letos smo zopet pripravili idealen ambient na Rupn’kovem griču - a dogodki in želje udeležencev so se tokrat razvili malo drugače (za »bazni tabor« nam je letos služila kar podružnična šola z okolico). Po jutranjem zajtrku v soboto smo se udeleženci v pričakovanju ostalih prihajajočih udeležencev in v skrbi za prijeten ustvarjalen dan brez vročinskih neviht podali na lov za travniškimi motivi, ki jih v vasi ne manjka. Ponovno smo se naokrog v travah razkropljeni slikarji zbrali v šoli pri kosilu iz okusne (že na prejšnjih kolonijah preverjene) Angeline kuhinje in nato odšli na ogled vasi. V Možinatovi kašči so nas postregli s suhim sadjem in svežim moštom in tako smo lažje usmerili korak dalje na osvežilen sprehod v senci gozda proti hladnemu slapu Bizjaka. Dan je bil poletno vroč (tako, da se barve prehitro sušijo) in s slikanjem smo nadaljevali v popoldanskih urah. Ta dan so se nam kot običajno pri ustvarjanju pridružili tudi otroci iz Zavratca in okolice, ki jih je vodila Maja Mivšek. Preko celega dne so poznavali naše pristne travniške rastline (na fotografijah, iz priročnikov in neposredno iz narave), jih upodabljali ter napravili šopke za okrasitev prostora pred šolo, kjer smo se zbirali (v polodprti leseni lopi, ki običajno služi kot garaža). Tu so na koncu na ogled postavili tudi svoje ustvarjalne dosežke. Zvečer smo se zopet posedli okrog mize in se prepustili pretežno mesnim dobrotam z dvoriščnega žara. Večer je minil v prijetni družbi, ob razvedrilu in seveda bolj resnih pogovorih smo skrbeli tudi za ogenj in vodo (pa ostale pijače), tako da je bilo vsega dosti, a ne preveč in ne premalo. Zadnji dan kolonije, v nedeljo, smo po zajtrku zaključili z delom in postavitvijo nastalih slik v šolskih prostorih. Naša pozornost je bila usmerjena skozi okno v nebo in na cesto. Skrbelo nas je neprijazno oblačno vreme (da le ne bi deževalo!?) in z nestrpnostjo smo pričakovali Daria Cortesa, da nas pouči o uporabnosti običajnih, divjih rastlin. Sledila je delavnica »divje« hrane, ki so jo udeleženci še posebno težko pričakovali. Ob uri, ko naš farni zvon vabi k sveti maši, smo jo z Dariom na čelu ubrali proti cerkvi sv. Urha in naprej desno v hrib na Lovretov grič - v katedralo narave. Nabirali smo rastline, ki nam jih je predstavil Dario, in nam obenem razlagal njihov način priprave ter zdravilne lastnosti. Prehodili smo pot do »Zapotoka« in s ceste zavili nazaj ob potoku, čez brv in dalje navzgor mimo Čebeja (tam je bila njegova košara že polna), krenili navzdol v »Jakapn’k«, zopet navzgor (kjer nas je ujel rahel dež), ven iz gozda in mimo cerkve, zopet navzdol do gasilskega doma ter zopet navzgor končno do šole. Takoj smo zasedli šolsko kuhinjo in pričeli s pripravo hrane za kosilo. Iz nabranih rastlin, skute ter olivnega olja smo pripravili več jedi v obliki solat, ki so za nevajena usta imele dokaj nenavaden in močan okus. A če ne drugače, s kruhom in vinom je šlo. Po kosilu obilnih okusov smo nadaljevali pogovor o tej »nenavadni« hrani in kmalu se je večina udeležencev poslovila. Ostali smo pričakali obiskovalce zaključne razstave in predstavitve prireditve s pokušino pripravljene »divje« hrane. Tako smo kolonijo pripeljali h koncu. »Dobro je! (Foto: Maja Mivšek) Z razstave. (Foto: Maja Mivšek) V mesecu oktobru je sledila razstava slik Likovne kolonije Travnik v naši galeriji »Farovž«, ki si jo je ogledalo veliko število obiskovalcev. Kulturno društvo Zavratec se ob koncu projekta zahvaljuje vsem, ki so omogočili, sodelovali ali pomagali pri izvedbi Likovne kolonije Travnik: OŠ Idrija, Rafku Terpinu, Dariu Cortesi, Rupn’kovim, kuharici Angeli Mivšek, Možinatovim ter udeležencem, še posebej Evgeniji, Ljiljani in Tončki, ki so nam darovale svoja umetniška dela. Andrej Mivšek Kultura Pevski piknik Bil je lep septembrski sončen dan. Začelo se je novo pevsko leto, ko smo se po počitnicah spet zbrali skupaj. Letos je pevski zbor bogatejši še za dve novi pevki. Zjutraj smo se že zbudili s polnim pričakovanjem tega dne. Najprej smo se srečali pri maši, kjer so že padale ideje, kaj bomo počeli popoldne. Potem smo se hitro šli domov pripravit in se počasi odpravili na piknik. Hvaležni smo Lojzetu Kogovšku, ker nam je tudi to leto dovolil imeti piknik na čudoviti (oklnovi senožeti. Poležavanje in kramljanje po kosilu. (Foto: Robert Rijavec) Bili smo že kar precej lačni in smo naročili »kuharjem«, naj začnejo pripravljati kosilo. Z velikim zanimanjem smo opazovali pevce - kuharje, kako se bodo izkazali pri kuhi. In moram jih pohvaliti, da so spekli zelo dobro, raznoliko hrano. Ugotovili smo, da se nam ni treba bati, da bi na pevskih turnejah bili lačni. Ko smo pojedli, smo se zatopili v globoke pogovore, da se nam je hrana polegla. Tradicionalna nogometna tekma. (Foto: Robert Rijavec) Na pikniku je bilo tudi veliko mlajših otrok, ki so še dodatno skrbeli za pozitivno vzdušje, tako da se nam ni treba bati, da bi v zboru Brez hrane na pikniku ne gre. (Foto: Robert Rijavec) zmanjkalo članov. Ker smo imeli veliko energije, so moški naredili turnir v nogometu, in sicer so oženjeni tekmovali z neoženjenimi. In zmagali so seveda oženjeni. Med polčasom so za vzdušje skrbele deklice, ki so pripravile navijaške točke. Kmalu so neoženjeni priznali premoč oženjenih. Nato so na vrsto prišla dekleta in žene, ki so prav tako tekmovale v nogometu. Seveda so imele oženjene na strani najboljše navijače, ampak jim to ni najbolj pomagalo. Premagala smo jih neustrašna še neporočena dekleta z veliko energije. Po koncu nogometne vročice smo »nogometno igrišče« spremenili v igrišče za odbojko. Razdelili so se v skupine in kmalu je prišlo do velikih bojev med skupinami. Odbojko so igrali vsi, od najstarejših do malo mlajših. Tradicionalna odbojkarska tekma - prvič letos. (Foto: Robert Rijavec) Po lepem, a napornem popoldnevu smo odpeli še malo popevk in se počasi, z nasmehom na ustih, odpravili proti domu. Seveda smo morali pred tem še vse pospraviti. Ta dan je bil res zelo lep, sonček je sijal, tudi nasmejali smo se. Bil je res popoln začetek novega napornega pevskega leta. Mislim pa, da smo po tem zelo lepem pikniku bili vsi spet pripravljeni za nove preizkušnje. In priznam, začelo se je res fletno. Lara Menegatti Zahvala Pevski zbor zavraške župnije se iskreno zahvaljuje Krajevni skupnosti Zavratec, ki je finančno podprla nakup blaga za novo stilsko podobo pevskega zbora. Ženski del zbora bodo v prihodnji pevski sezoni krasile elegantne obleke, ki jih marljivo šiva in kroji Ana Rejc. Temu primerna bo tudi zamenjava moških srajc in kravat. Kdo bo najlepše opravljen, pa boste izvedeli in lahko tudi ocenili na našem prvem nastopu prihajajoče sezone. Pevci so se tudi dodatno pripravili na prihajajoči advent in Primorsko poje 2011, za kar ste še posebej zaslužne drage faranke in dragi farani, ki ste darovali v dar. Boglonaj! Pevski vikend Vsaka vaja mešanega cerkvenega pevskega zbora Zavratec pomeni veliko pridobljenega znanja, kar se kaže tudi pri nedeljskih mašah. Da bi se še bolje pripravili na adventni in božični čas, smo se skoraj vsi pevci udeležili delovnega pevskega vikenda na Planini pri Rakeku. Tako kot že lani smo se zadnji petek v novembru popoldne odpravili v dom Marijinih del na Planini. (Foto: Robert Rijavec) Župnik Bogdan na obisku. (Foto: Robert Rijavec) Zbor med vajo. (Foto: Robert Rijavec) Pravo zimsko vreme je botrovalo temu, da smo se zbrali z malo zamude. Ko smo se namestili po sobah in pripravili prostor za vaje, nas je že pričakala odlična večerja, pri kateri se nam je pridružil tudi gospod župnik Bogdan. Po večerji nam je pripravil kratko katehezo, pri kateri smo razmišljali o človeškem grehu, kaj s tem izgubimo ter o odnosih do samega sebe, Boga in bližnjega. Nato pa so sledile vaje. Kar veliko je že kazala ura, ko smo se vsi utrujeni od dolgega dneva odpravili spat. V soboto zjutraj smo pogledali v nov zimski dan in kazalo je, bo obsijan s soncem. Po hodnikih je bilo slišati precej kihanja in kašljanja, pri nekaterih so se kazali še drugi bolezenski znaki. Tako smo se odpravili na zajtrk, nato pa na sneg, da bi se nadihali svežega zraka, da bi pregnali bacile. Nekateri so jih preganjali z borovničkami. Tako smo se nadihali, da smo lažje začeli z vajami. Ponavljali smo pesmi, ki smo se jih že učili, in jih s tem še bolj dodelali, učili pa smo se tudi nekatere čisto nove. Pa kakšna šala je Zbor pred domom na planini. (Foto: Robert Rijavec) /utranji sprehod. (Foto: Robert Rijavec) tudi prišla vmes. S sabo smo imeli tudi kar nekaj peciva, ki smo ga spekli doma in ga nato jedli med vajami, saj nam je petje spraznilo želodčke. Imeli smo tudi mandarine, ki nam jih je prinesel gospod Bogdan. Tako smo lažje počakali na kosilo, ki je bilo zelo dobro. Po kosilu smo imeli nekaj časa za počitek, ki smo ga izkoristili za skupno zimsko fotografijo in družabne igre. Eva nam je pripravila kviz, pri katerem smo pokazali svoje vsesplošno znanje. Bilo je zabavno in poučno. Razmigali smo vse mišice smejalke, kar pa tudi koristi pri petju. Zopet smo začeli z vajami. Nekateri so nato odšli domov malce prej zaradi drugih obveznosti, ostale pa je čakala še večerja in pospravljanje. Zahvala gre vsem ženam Marijinih del, ki so skrbele, da nismo bili lačni, da nas ni zeblo in da so tisti, ki so potrebovali čaj, dobili tudi tega. Mislim, da nam je bilo vsetmsuper. Veliko smo se naučili, se malo zabavali, se smejali in družili, kar tudi veliko pripomore k pozitivnemu vzdušju v zboru. Če je pravo vzdušje, je tudi vsaka vaja bolj učinkovita. Na koncu bi se vsi pevci MCPZ Zavratec zahvalili vsem, ki ste prispevali svoj dar pri nabirki za sveto Cecilijo, saj ste nam s tem finančno pripomogli k izvedbi tega projekta. Tradicionalni Kmečki praznik na Medvedjem Brdu obiskovalcem vsako leto ponuja ogled starih kmečkih del in obrti. Na letošnji praznik 1. avgusta smo v goste povabili skupino neugnanih fantov in mož iz sosednjega Zavratca, ki s svojim zdravim optimizmom ohranjajo tradicijo oglarstva v naših krajih. Na prireditvi so tako prikazali skoraj vse faze dela, od priprave lesa do končnega izdelka - oglja. Kopa. (Foto: Marija Rupnik) Fantje so pod vodstvom Lojzeta Kogovška že nekaj dni prej postavili kopo in jo zakurili ter izdelali pravo oglarsko kočo iz lubja za oglarja, ki je bedel pri kopi tudi ponoči. Na dan prireditve pa so potekali prikazi po vseh fazah dela: priprava lesa, postavljanje kope, oblaganje kope; poleg pa je bila seveda vseskozi prisotna skrb za tlečo kopo, da se ne bi vnela, kajti potem bi bil ves trud zaman. Le-tega nismo uspeli izvedeti, ali je oglarja ponoči v koči grela samo kopa ... Poleg teh prikazov je bila zraven postavljena prava stara kovaška delavnica z mehom za razpihovanje žerjavice in tudi tukaj so se izkazali zavraški fantje. Ognjišče. (Foto: Marija Rupnik) Obiskovalci in krajani smo tako lahko v živo videli kopo in način pridobivanja oglja, ki že krepko tone v pozabo. Pohvale vredno pa je dejstvo, da k tem dejavnostim radi pristopajo tudi mladi in dediščino tako prenašajo našim zanamcem. Organizatorji Kmečkega praznika se zato zahvaljujemo vsem, ki ste s svojim prikazom prijetno popestrili dogajanje. Marija Rupnik Kultura Zavraški oglarji na kmečkem prazniku na Medvedjem Brdu Kultura______________________ V Rezijo! »Ali mislite tokrat zares?« je vprašal prof. Pavšič Jožeta, ki ga je že tretje leto zapored vprašal, če bi vodil naš izlet v Rezijo. Ja, letos pa zares, saj imamo že deset prijavljenih. S tem je bil vodič potrjen, nato pa naročen še mali avtobus. Ali veste, kje je Rezija? Blizu in zelo daleč. To je dolina na zahodni strani Kanina, meji na občini Kobarid in Bovec, kar je blizu na videz, po dostopnosti pa daleč, saj je potrebno obvoziti Kaninsko pogorje preko Rateč ali Vidma (Udin). Najbližji dostop pa je preko Učeje. Ob ogledovanju makete Rezije v informacijskem središču. (Foto: Kristina Bogataj) Rezija, Resije po njihovo ali ital. Resia je ozka dolga dolina, ki se razteza z ravnine pa visoko pod kaninsko pogorje. Obsega več naselij, ki so značilna po svojem narečju, arhitekturi in načinu življenja od davnine do danes. Večje vasi Ravenca, Bila, Osojane, Njiva in nekaj ostalih imajo danes le še nekaj nad 1200 prebivalcev, več tisoč pa jih je zapustilo domove po prvi, še več pa po drugi sv. vojni. Vse oblasti od Avstro-Ogrske do današnje so zanemarjale to področje. V preteklosti so ljudje živeli od kmetijstva na malih njivicah in od krošnjarstva ali brušenja orodja po hišah daleč naokrog, saj so prihajali tudi v naše kraje. Danes pa je mnogo delovno sposobnih ljudi odseljenih, doma so ostali le upokojenci in redke družine z majhnimi otroki. Svojo pravo podobo pa dobi dolina v času dopustov, saj se od vsepovsod vračajo zdomci in izseljenci v svoje obnovljene hiše in vikende. Spomenik krošnjarjem in brusačem. (Foto: Kristina Bogataj) Zanimanje za Rezijo je v Sloveniji naraslo po letu 1990, ko smo se malo ozrli okrog, kako živijo naši zamejci v sosednji Italiji, ki so kljub vsem pritiskom obdržali svojo narodno identiteto, ki jim je seveda nekateri ne priznavajo. Naš vodič si je zamislil potovanje preko Gorice, Doberdoba, mimo tržaškega letališča in Vidma in Gemone v ta ROZAJANSKI KOMUN. Povratek pa preko Kobarida do doma. Pavšič je odlično opravil svojo nalogo, saj nam je med vožnjo nanizal ogromno podatkov o krajih, mimo katerih smo se peljali. V tem zapisu ne morem omenjati vsega, omeniti pa moram Doberdob v povezavi s prvo sv. vojno, pa tudi župnijo, v katero je bil iz Zavratca premeščen župnik Lazar. Hrib San Simone je bil epicenter potresa v letu 1976, ki smo ga pošteno čutili tudi pri nas, predvsem pa v Posočju. Videli smo na panoju fotografije razrušene Gemone, pa tudi cerkev, ki je ostala nagnjena v desno. Na cilju našega izleta na Ravenci v kulturnem domu nam je predstavnik turističnega urada na velikem platnu predstavil nekdanje pa tudi sedanje življenje v Reziji. Videli smo načine kmetovanja, pa tudi panorame naselij in hribov v okolici. Prav poseben poudarek je bil na pripovedkah, ki se pripovedujejo še danes in so zbrane v knjigi Zverinice iz Rezije. Izletniki. (Foto: Vinko Skvarča) Kultura Na takte živahne narodne rezijske glasbe so nekateri celo malo zaplesali. Nato smo si ogledali cerkev z znamenitim krstnim kamnom in očenašem v rezijanskem jeziku iz 18. stoletja, ki se namesto z amen končuje s TACCU BODI. ggia nash.cha ste tou nebbe, I svete bodi uvashe jmmc, j| pridi nan uvasha t rapist ha, bodi i| sdilana uvasha volontat, tat hoj tou nebbe, pa sč na semgni. Dajte nan nash uvsachidigni t ruh. anu otpustite nan nashe tlolhe, taccoj mi <>d|Hishgiamo nashin dushnithen; anu ni pijte nas tou : tentaziun, nia vibranite nas od hudaha, od t liri vaba. Tat tli bodi. Očenaš po rezijansko. (Foto: Kristina Bogataj) Na zvoniku cerkve je letnica 1713, kar potrjuje, da je bilo v tem obdobju zgrajenih več cerkva, med njimi tudi naša v Zavratcu. Več stikov smo poskušali doseči z domačini, s pozdravi ali raznimi vprašanji pa so nam odgovarjali le italijansko, kar je sicer razumljivo, saj slovensko ne znajo, verjetno pa mislijo, da jih v njihovem dialektu ne bomo razumeli. Po kosilu smo vendarle slišali nekaj prave rezijanščine, ki se jo ob pazljivem poslušanju da razumeti. Ko pa sem ob izhodu iz gostilne, možakarju rekel adijo, mi je odgovoril z: »Nasvidenje, pa še kaj pridite!« Ne vem sicer, kaj je imel v mislih, gostilno ali Rezijo. Ko smo odhajali, so domačini na dolgih ozkih njivicah sadili česen, biološki pridelek, ki na trgu dosega štirikrat višjo ceno od kitajskega. Mogoče se bo v prihodnosti našel še kakšen pridelek, ki bo omogočal preživetje v teh krajih brez industrije. Velik poudarek dajejo tudi turizmu, zato naj bo ta zapis tudi vabilo vsem, da obiščete te kraje kako nedeljo z avtomobilom, popijete kavo ali kozarec vina, mogoče naročite tudi malico ali kosilo, saj za kakšen evro več odtehta okusno in dobro ponudbo. Mislim, da bi bilo tako prav in TAKU BODI. Rihard Bogataj Potopis: Indonezija. Tistega lepega nedeljskega popoldneva konec oktobra smo v mrakobno sivem Zavratcu z Majo Mivšek spoznavali sončne kraje na nam povsem tujem koncu sveta, med Indijskim in Tihim oceanom, v Indoneziji. Majo je Indonezija tako prevzela, da je tja v času študija odpotovala kar štirikrat, tam tako vsega skupaj preživela približno tri mesece in se v tem času dobro razgledala naokrog ter nabrala vtisov o državi sami, njenih prebivalcih, njihovih običajih in se spoznala tudi z njihovim jezikom. Zato smo jo povabili, da je približno štiridesetim obiskovalcem zavraškega gasilskega doma v dobri uri in pol trajajoči predstavitvi slikovito orisala svoja popotovanja po Indoneziji. Pri predstavitvi se je poslužila projektorja in platna, s seboj pa je prinesla tudi košaro spominkov in značilnih predmetov iz različnih predelov Indonezije. Hm... Kje je že to? Indonezija na zemljevidu. (Vir: intenet) Republika Indonezija je največja otoška država na svetu, ki se nahaja med jugovzhodnim Azijskim polotokom in Avstralijo, med Indijskim in Tihim oceanom. Meji na Singapur, Filipine, Indijske, Andamanske in Nikobarske otoke, Malezijo, Papuo Novo Gvinejo ter Vzhodni Timor. Osnovnošolci se boste spomnili, da so prav na indonezijskem otoku Java našli tudi prve ostanke pokončnega človeka, predhodnika neandertalca in mislečega človeka, kar nakazuje na to, da je bila Indonezija poseljena že 500.000 let nazaj. V 17. stoletju je nato Indonezijo okupirala Nizozemska, od katere nadoblasti so se Indonezijci osvobodili po drugi svetovni vojni leta 1945. Indonezijo (dobesedno Indijske otoke) sestavlja 17.508 otokov na obeh straneh ekvatorja, na katerih je skupno 80.000 kilometrov obale (za predstavo: Slovenija je ima nekaj več kot 43 kilometrov). Na 6.000 naseljenih otokih živi 238 milijonov ljudi, s čimer se država uvršča na četrto mesto po gostoti naselitve. Med največjimi so Java, z glavnim mestom Džakarto, Sumatra, Borneo, Nova Gvineja in Sulavvesi. Bali je najbolj poznan kot turistično središče. BALI ...- Ena od najbolj tipičnih podob Balija. (Vir: intenet) Maja nam je povedala, da je ob svojem prvem obisku obiskala indonezijsko letovišče na otoku Bali, za večkratno vrnitev pa se je odločila ravno zato, ker je dobila občutek, da kljub času, preživetem na znanem turističnem otoku, prave Indonezije ni spoznala. Naslednje obiske je zato s svojo popotniško druščino načrtovala tako, da so izbirali druge, manj turistične poti, na katerih so imeli priložnost spoznati preprosto življenje Indonezijcev izza meja turističnih naselij. Pogled na Džakarto ponoči. (Vir: intenet) Džakarta je največje, najbolj gosto poseljeno mesto, ki je tudi trgovsko središče Indonezije. Samo v Džakarti živi kar 130 milijonov ljudi, kar je več kot pol vsega indonezijskega prebivalstva. Združeni v raznolikosti Kakor je Indonezija razkropljena čez številne otoke, je razkropljena tudi na etnične, jezikovne in verske skupine, kar se odraža tudi v državnem motu: »Bhinneka Tunggal Ika«, kar pomeni združeni v raznolikosti. Državo sestavlja okrog 300 različnih etničnih skupin, ki govorijo 742 različnih jezikov. Največja etnična skupina, Javanci, so tudi politično in kulturno dominantni, saj ji pripada kar 42 % prebivalstva. Kljub regionalni razdrobljenosti pa ljudem ni nepoznan občutek pripadnosti narodu, ki združuje različne etnije, na kar močno vpliva raba skupnega jezika. Uradni državni jezik, indonezijščina, je bil vzpostavljen kot umetni jezik, ustvarjen z namenom, da bi se govorci različnih jezikov med seboj lahko sporazumeli, podobno kot esperanto. Maja je na svojih popotovanjih osvojila tudi osnove indonezijščine, ki so ji še posebej prav prišle pri barantanju, ki je velik del življenja Indonezijcev in značilnost njihovega okolja, za nekoga, ki tega ni vajen, pa bolj sitnost in sčasoma muka. Vlada uradno priznava šest veroizpovedi: islam, protestantizem, krščanstvo, hinduizem, budizem in konfucianizem. Ne boste verjeli, Indonezija je na prvem mestu med državami po številu muslimanskega prebivalstva. Na popisu iz leta 2000 se je za muslimane opredelilo 86,1 % ljudi. Islam so v 13. stoletju s seboj prinesli trgovci, do 16. stoletja pa je že postala prevladujoča vera. Narava, njene lepote in križi ter težave Kljub številnemu, gosto poseljenemu prebivalstvu in vzponu turizma ter urbanizacije, kar je Maja izrazito opazila na otoku Baliju, ki ji je bil po ponovnem obisku čez štiri leta skoraj nerazpoznaven zaradi velike razširitve turističnih kompleksov, pa Indonezija še vedno premore veliko nedotaknjene in neokrnjene narave, ki nudi zavetišče živalskim vrstam, katerih raznovrstnost se uvršča na drugo mesto za Brazilijo. Se pa država že sooča z naravovarstvenimi problemi, povzročenimi s strani hitre urbanizacije, ekonomskega razvoja, onesnaževanja zraka, povečevanja prometa, odpadkov ... Zaradi izsekavanja gozdov in šotišč je trenutno Indonezija tretji največji onesnaževalec s toplogrednimi plini. Kot hitro rastoča država v razvoju, ki se še vedno bori z revščino, pa do ekoloških vprašanj še nima oblikovanega pravega odnosa, kar običajen turist lahko opazi tudi pri za nas nenavadno široki uporabi plastičnih vrečk. Indonezija ima med drugim tudi kar 150 aktivnih vulkanov, katerih izbruhi so lahko ekstremno uničujoči. Izbruh supervulkana Toba približno 70.000 let nazaj je bil eden največjih izbruhov v zgodovini, ki je povzročil pravo globalno katastrofo. Po drugi strani pa ravno vulkanski prah prispeva k veliki plodnosti tal, kar je sploh pomembno glede na to, da se skoraj polovica ljudi preživlja z obdelovanjem zemlje. Maja se je s skupino prijateljic med drugim odpravila tudi na vodeno turo na enega izmed vulkanov. Četudi se nahajajo praktično sredi morja, vulkani dosegajo precejšnje nadmorske višine, pot nanje pa je zaradi sipke podlage naporna. Zato je precej nerodno, če na poti ponoči, sredi trde teme, vodič izgine neznano kam. Dekleta so na srečo, sicer zelo utrujena, prispela na vrh in z vrha opazovala sončni Vulkan Merapi na lavi se prebuja. (Vir: inlenet) vzhod, kot si je zamislil vodič, njega pa našla spečega na poti nazaj, kjer ga je izdala utrujenost. Le nekaj dni po potopisnem predavanju smo po poročilih lahko zasledili, da je najbolj aktiven indonezijski vulkan Merapi na otoku Java silovito izbruhnil in pri tem zahteval tudi človeška življenja. In ker smo slišali govoriti o tej deželi in spoznali nekoga, ki je tam tudi bil, se nas je zgodba toliko bolj dotaknila. Območje je med drugim tudi potresno zelo aktivno. Ravno potres z rušilno močjo več kot 9 stopenj po Richterjevi lestvici (kar po definiciji pomeni praktično popolno uničenje; tak potres povzroči, da so tla prav vzvalovana in razpokana) je na sv. Štefana leta 2004 sprožil uničujoč cunami, ki je (tudi zato, ker niso imeli sistema, ki bi opozoril na nevarnost in sprožil evakuacijo ljudi) terjal okrog 250.000 življenj. Država je tudi polna naravnih virov, kar pa na žalost ne preprečuje spošno prevladujoče revščine. To pa navsezadnje ni tako slabo za turiste, za katere je zato Indonezija neverjetno poceni, čeprav se stvari tudi na tem področju spreminjajo, predvsem kot posledica zavedanja turističnih delavcev, da so turisti, ki pridejo v Indonezijo, vajeni drugačnega standarda ter da lahko vsaj v turističnih središčih iztržijo, da ti porabijo na dan več kot le zgolj nekaj evrov. Po drugi strani pa je Indonezija država ustanoviteljica ASEAN, zveze južno-vzhodnih azijskih narodov, ter tudi pripadnica sil G-20, dvajsetih največjih ekonomskih sil. Popotnica Poslušalce je zagotovo najbolj očaralo Majino sproščeno in iskreno pripovedovanje o izkustvu kulturnega šoka, ki ga človek doživi v okolju, ki je tako zelo drugačen kot ta, ki ga poznamo. Od na videz preprostejših razlik, kot je ta, da Indonezijci sploh ne uporabljajo krompirja (sicer ne preveč šokanten, dolgoročno pa za želodec povprečnega Kranjca precej stresen Kultura Dobrodošli v mestu, kjer se ljudje srečujejo s knjigami vsak dan v letu podatek), temveč tako kot mi uporabljamo krompir, oni uporabljajo riž. Tega sicer kombinirajo s številnimi prilogami, ki pa se jih nevajen želodec hitro prenaje. Maja je tako z vsake poti prišla lažja, kot je odšla od doma. Razlike so tudi v miselnost, zaradi katerih recimo obiskovalec Indonezije dobi občutek, da večino dela na poljih in v gospodinjstvih opravijo ženske, medtem ko se moški zabavajo s pogosto nezakonitimi igrami na srečo ali s petelinjimi boji. Riževa polja na Baliju. (Vir: intenet) Z besedami Benjamina Buttona (Nenavaden primer Benjamina Buttona); »Hecna stvar, priti domov. Nič se ne spremeni. Vse še vedno zgleda enako, občuti enako, diši enako. In zaveš se, da si ti tisti, ki si se spremenil.« Na potopisnem predavanju smo imeli možnost podoživeti ta občutek, ne da bi sploh odšli dlje kot do zavraškega gasilskega doma. Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010 Kandidatura za UNESCO v laskavi naslov Svetovna prestolnica knjige se je porodila v glavi dr. Uroša Grilca, načelnika za kulturo v Mestni občini Ljubljana. Modro je zbral okoli sebe vsa društva in ugledne posameznike, ki se kakorkoli ukvarjajo s knjigo in po večih posvetih predložil svetu za izbor vrsto idej in aktivnosti, katerih glavni argument je bil povezanost knjižne branže. Resnično je ta povezanost vidna v vseh aktivnostih, ki se vrstijo od 23.4.2010, ko je župan Ljubljane Zoran Jankovič dvignil zastavo z logotipom Svetovne prestolnice knjige. Sam projekt so podprli vsi najbolj ugledni politiki in javne osebnosti, njegov častni pokrovitelj je predsednik države dr. Danilo Turk. In kateri glavni projekti so potekali in še tečejo v tem letu? Knjige za vsakogar Že dobro desetletje je slovenski knjižni trg priča velikemu pluralizmu izdaj, saj letno izide že skoraj 6000 različnih naslovov. Vendar vsi niso namenjeni knjižnemu trgu, veliko je izdaj, ki odmevajo v zelo ozkih krogih, samo polovica je resnično knjig, ki so dosegljive bralcem v knjižnicah ali v knjigarnah. Poleg cunamija naslovov, s katerim se ubadajo knjižničarji in knjigarnarji, nakup knjig na prebivalca skorajda upada, izposoja v knjižnicah pa raste. Razmerje je že na 15 izposojenih izvodov, 2-3 kupljeni. Seveda so založniki in knjigotržci v precejšnjih finančnih težavah - nižje naklade pomenijo višje stroške na izvod in posledično višje cene, čemur kupci odgovarjajo z nižjim nakupom. Knjige za vsakogar je projekt, ki je predvsem želel spremeniti odnos publike do kupovanja knjig. Mestna občina Ljubljana je založnikom preko dvajsetih naslovov odobrila znatna finančna sredstva, da so knjige tiskali v nakladi 8000 izvodov (sicer se podobni naslovi tiskajo v nakladah 500 do 700 izvodov) ter določila enotno fiksno ceno knjige na vseh prodajnih mestih - 3,00 EUR. Knjige se prodajajo v vseh knjigarnah, posebej pa še v knjižnicah in muzejih. Pomembno je sporočilo, da je knjige treba Kristina Bogataj Cr »Z ’ ■K 1« m , £ ~ n % l jr” ± jr*- . i Z odprtja Trubarjeve hiše literature. (Foto Saša Ogrizek) imeti doma, da je nujno izgraditi si osebno knjižnico. V Sloveniji se je cenovna dosegljivost knjig v zadnjih letih zelo izboljšala, saj so na voljo žepne izdaje zanimivih tudi literarnih naslovov po cenah, ki se gibljejo od 7,00 do 15,00 evrov. Vrednost, ki jo dobimo z nakupom pa je seveda trajna in večkrat uporabljiva. Knjige za vsakogar je podpiral tudi literarni festival Fabula, v okviru katerega so Ljubljano obiskale velike literarne zvezde, nedvomno najimenitnejša izmed njih je bila nobelova nagrajenka za literaturo Herta Mueller. Poleg nje so brali še Slavoj Žižek, Boris Pahor, (onathan Franzen, Daniel Kohlmann, Michal Vievvegh in mnogi drugi. Dogodki so medijsko odmevali in knjiga se je znašla pod žarometi javnosti. Edina senčna plat projekta je strah knjigarnarjev, da stranke ne bodo doumele, da gre pri teh dvajsetih naslovih za darilo občine bralcem in da slovenske knjige ne morejo stati samo tri evre, kadar so izdane brez drugih sredstev in konkurirajo na trgu. Veliko naslovov je še na voljo in splača se jih nabaviti, saj je prilika res izjemna. Knjižni objem v središču Ljubljane. (Foto Saša Ogrizek) Pogledi - štirinajstdnevnik za področje koltore Pred leti umrle Razglede so s pomočjo javnega razpisa zamenjali Pogledi, ki jih izdaja založniška hiša Delo. Pomemben prispevek Pogledov je poglobljena analiza tem, ki pokrivajo kulturo širše, ne le v smislu obravnavanja knjižnega trga, kjer si je nedvomno svoje mesto v zadnjih letih ustvarila Bukla. Prispevki v Pogledih so zanimivi in natančni in publika je z veseljem sprejela časopis, ki si je v zadnjih mesecih našel svoj prostor. Otroci in mladi bralci v Svetovni prestolnici knjige Že tretje leto zapored prejmejo otroci v starosti treh let izbrano slikanico v okviru projekta Ljubljana bere. Darila slikanice so deležni tudi vsi ljubljanski prvošolčki. Letos, ko je leto praznovanja knjige, bodo knjigo prejeli tudi najstniki, kar je spodbudila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Knjiga, ki jo otrok prejme v last in posest, je pomemben mejnik v času zorenja mladega bralca, saj je lastništvo knjig velika motivacija za branje. Raziskave v Evropi so potrdile, da otroci, ki imajo na voljo domačo knjižnico in hkrati nasvet staršev, kaj na berejo, berejo več, kar pa seveda prinese s seboj boljši uspeh v šoli in kasneje v življenju. Mlade bralce v letošnjem letu v Ljubljani zabava tudi Bober Bor, vabljeni so v Variete teater in mnoga druga pravljična srečanja. Pomemben mejnik je bila tudi otvoritev specializirane knjigarne za otroško literaturo Kres, ki je ob ljubljanski vzpenjači. Tako lahko eno od decembrskih sobot preživite ob predstavi v Lutkovnem gledališču, malega nadebudneža popeljete z vzpenjačo na Grad na tortico ali mu raje v knjigarni pomagate izbrati knjigo, ki ga bo vse življenje spominjala na ta lep izlet. Ljubljana je septembra dobila prostor, ki je namenjen samo literarnim srečanjem, delavnicam, branjem, festivalom in predstavitvam knjig. Hišo so poimenovali po slovitem Primožu Trubarju in v njej se skoraj vsak dan kaj dogaja. Program je zelo pester, prostor prijetno intimen in obiskanost dokazuje, da smo Ljubljančani rabili tako mesto, kjer se srečujemo s knjigo. Dogodki se še vedno vrstijo in do 23.4.2011 ni prepozno stopiti na knjižni vlak v Ljubljani. Najdete jih na spletni strani http:// www.ljubljanasvetovnaprestolnicaknjige.si. Leto bo zaključil Svetovni knjižni kongres, na katerem se bodo srečali številni strokovnjaki s področja zalaganja in trženja knjig ter oblikovanja knjižne politike. Glavni temi kongresa, ki se bo odvijal v Cankarjevem domu od 31. marca do 1. aprila bosta Globalizacija in branje v digitalnem času ter Majhni knjižni trgi in prodor njihovih avtorjev v svetovne jezike. Skratka, obiščite mesto, kjer se ljudje s knjigami srečamo vsak dan - Ljubljano, svetovno prestolnico knjige. Tanja Tuma Čez p tanke INTERVJU The Hillbillies The Hillbillies (v prevodu Hribovci) je leta 2005 povezalo navdušenje nad legendarnimi The Doors, eno izmed najbolj znanih rock skupin vseh časov, z enim najbolj markantnih frontmanov na čelu, )imom Morissonom, ki je delovala v šestdesetih. Njihove začetke so tako zaznamovali predvsem oživljanje legend »starega« rocka, poleg The Doors, Led Zeppelin, Deep Purple, Pink Floyd in drugih, svoj pečat pa vedno bolj dodajajo tudi z avtorsko glasbo. Skupino sestavljajo Jani Kranjc za mikrofonom in na bobnih, ob ugodni klimi tudi na ritem kitari (možno hkrati), Zlatko Gantar, kot spremljevalni vokal ter ritem kitarist, Jure Žejn na ritem kitari, ter Iztok Filipič - Piki na bas kitari. Zavračani Hillbilliese zagotovo poznate z večih nastopov v Kavernah, ter po popestritvi zadnjega prvomajskega kresovanja na Rupnikovem griču, sicer pa fante lahko najdete na prelazu Rebro na Gorah. Pogovarjala sva se s pevcem Janijem Kranjcem. Kdaj ste se od samega poslušanja glasbe premaknili k aktivnemu glasbenemu udejstvovanju? Kaj je motiviralo ta premik? »Zase in za Iztoka lahko rečem, da sva instrumente pobližje spoznala pri šestnajstih, vsak v svojem dijaškem domu, kjer so nas instrumente učili predvsem vzgojitelji. Skupaj sva tudi ustanovila naš prvi bend z imenom Round About, sam sem potem nekaj časa igral tudi v skupini Adijo kultura, jure se je učil igranja s svojim bratrancem Bogdanom Mlinarjem, Zlatko, ki je bratranec moje mame, pa je že stara legenda Idrijske punk scene v osemdestih, ko je igral bas kitaro v punk skupini S.O.R.« Če ste svojo glasbeno pot s skupino Hillbillies začeli kot navdušenci skupine The Doors, ste z leti precej razširili svoj repertoar. Bi se zdaj opredelili kako drugače? »Navdušili so nas nastopi koprske skupine Night lump, ki so preigravali hite starega rocka do potankosti natančno. Po njihovem vzoru smo potem nadaljevali, le da smo mi pesmi igrali na svoj način, smo jih ponovno »ustvarili«.« Kakšna glasba vam je sicer všeč? Igrate isto glasbo kot jo recimo poslušate v avtu ali ki vas pritegne na koncert? »Naš pogled na glasbo je zelo širok, te pesmi smo igrali tudi zaradi tega, ker jih je bilo redko slišati na koncertih. Večina bendov se trudi ugajati širšemu občinstvu z izvajanjem trenutnih hitov.« Ste igrali? »Sedaj je prišlo do rekonstrukcije v skupini, ker nas je, upamo da ne za vedno, zapustil solo kitarist /urij Žejn. In zaradi pomanjkanja solo kitare, ki je za tako glasbo odločilnega pomena, smo se odločili v kot postaviti del ritem sekcije in električne kitare ter te zamenjati z akustičnimi. Tako smo s predelavami nekaterih pesmi nenadoma postali folk skupina s primesmi skaja, čutiti pa je tudi malce ciganskega pridiha. Tako sedaj Zlatko in jaz igrava akustične kitare, Iztok pa je ostal na basu. Vsa stvar pa je še podžgala našo ustvarjalnost, tako da sedaj večino repertoarja sestavlja avtorska glasba.« Kaj sedaj najbolj vpliva na vašo glasbo? »Kot avtor glasbe in besedil črpam navdih iz človeškega odnosa do stvari, narave, živih bitij, ki pa je vse prej kot pravi oz. sprejemljiv. Besedila so predvsem kritična do teh odnosov. Trenutno so vsa še v angleščini, jih bomo pa prevedli v materni jezik in jih take posneli na demo album.« Poznamo vas predvsem s koncertov v Kavernah, za vami pa so že večji koncerti, kot je bila recimo Čipkarija v Idriji in prvi tradicionalni Rock Vrsnik, igrali ste v idrijskem Swcnaku in bili predskupina primorcem Ani Pupedan... Vam je kakšen nastop ostal še posebej v lepem spominu? »Meni osebno najljubši, se je zgodil na Šentviški gori, ko smo bili ena izmed predskupin Bigfoot mame, pa tudi publika nas je lepo sprejela. V novi zasedbi smo izvedli šele dva manjša nastopa. Vzavraških kavernah pa vedno radi igramo, ker se počutimo kot doma.« Kje lahko slišimo glasbo? Se vam obeta kakšen koncert? »Vsa glasba, ki jo sedaj izvajamo, je še v izdelavi, se pa intenzivno pripravljamo na snemanje prej omenjene demo plošče. Nekaj osnutkov je že na naši facebook strani the hillbillies idrija, koncerti pa bodo nedvomno prišli ob promociji plošče. Predstavit se prav gotovo pridemo tudi v Zavratec.« Hvala za pogovor! V novem letu pa čimveč Rock and rolla! Kristina Bogataj Cez p tanke ______________________________________________________________________________________________________________I Slika 1: Washington D.C., Capitol (stavba kongresa). (Foto: Tina Kogovšek) ZDA in Kanada -združila prijetno s koristnim Že dolgo sem si želela iti v tujino na študij ali prakso za kakšen mesee ali dva. Pozanimala sem se o tej možnosti pri Erasmusu in bila razočarana: najkrajša doba izmenjave je 3 mesece, zaželeno pa je, da greš za 6 mesecev. In potem se mi je ponudila odlična ponudba, pisana na mojo kožo: 6-tedenska praksa v Združenih državah Amerike. In seveda sem z veseljem rekla ja in že začela pripravljati vse potrebno za odhod. Papirologija Začetno navdušenje me je hitro minilo, ko sem začela urejati delovni vizum na Ameriški ambasadi v Ljubljani. Počutila sem se kot največji terorist, zasujejo te z vsemi mogočimi vprašanji in na koncu res nisem več vedela, ali se »hecajo« ali mislijo resno. Da sem uredila vse potrebne papirje (dokazila, da grem res samo študirat in ne izdelovat bomb in drugih za Američane nevarnih stvari), mi je vzelo okoli 2 meseca časa. Ko sem imela v rokah delovni vizum, sem končno verjela, da res odhajam v ZDA. Hitro po pristanku na ameriških tleh me je minila jeza zaradi vizuma in bila sem prijetno presenečena nad prijaznostjo in ustrežljivostjo vseh. Potsdam in Clarkson University Prakso sem opravljala na Clarkson University v Potsdamu, zvezna država New York. Univerza je za ameriške standarde majhna, saj jo obiskuje le okoli 3500 študentov, s tem da je v istem mestecu Potsdam še ena univerza The State University of New York, katero obiskuje 4500 študentov. Potsdam je majhno mesto z le okoli 9000 prebivalci, od tega so večinoma profesorji ali kako drugače povezani ljudje z delovanjem mesta oziroma obeh univerz. Presenetila me je resnost ameriških študentov. Na predavanja prihajajo točno, s pripravljenimi knjigami in zapiski. Zjutraj pred predavanji so študirali v posebni sobi, namenjeni njim. Ko sem izvedela, koliko plačajo za svoje šolanje, mi je bilo takoj jasno, od kje njihova zavzetost: za 1 leto študija plačajo okrog (preračunano v evre) 30.000 EUR šolnine (vsota se razlikuje od univerze do univerze), k temu prištejte še okoli 7.000 EUR stroškov za stanovanje v kampu in okoli 3.000 EUR za hrano. Če to seštejete in pomnožite s štirimi leti študija (absolventskega statusa in s tem tudi diplome nimajo), dobite 160.000 EUR stroškov. Ni čudno, da so študentje resni in študirajo resno, med počitnicami vsi delajo, da vsaj malo pokrijejo stroške šolanja. Če imajo študentje srečo in so jim starši kaj prihranili za njihovo šolanje, toliko bolje. V povprečju je ameriški študent (podobno je v Kanadi) ob koncu šolanja zadolžen za okoli 80.000 EUR (s pridobitvijo posojila nimajo toliko komplikacij, kot jih imamo mi v Sloveniji). Zaradi tega med študenti vlada depresija (imajo veliko stopnjo samomora v študentskih letih). Če imajo srečo in so nadpovprečno nadarjeni, dobijo štipendijo (športno, glasbeno ...), nimajo pa tako imenovanih državnih štipendij. Pavziranja in ponavljanja ne poznajo. Če v treh poskusih ne opravijo določenega izpita, se lahko izpišejo z univerze, dodatnih možnosti namreč nimajo. Šele po dobrem tednu bivanja v Potsdamu in druženju s študenti sem opazila, da nobeden ne kadi. V dveh mesecih, kolikor sem bila tam, sem mogoče videla kaditi okoli 10 ljudi. Razlog za to je zelo preprost: škatlica cigaret stane okoli 8 EUR in zato si te razvade preprosto ne morejo privoščiti. Na predavanja hodijo oblečeni v trenirko ali kavbojke, ne pa tako kot v Sloveniji, ko imamo na faksu vsak dan mini modno revijo. Ameriške navade in življenje Presenetila me je velika ameriška mobilnost. Povprečna ameriška družina se seli na vsakih 5 let, če že ne iz mesta v mesto pa vsaj v drugo hišo v istem mestu. Ko sem jim povedala, da naša družina že okoli 400 let živi na isti zemlji, so me kar debelo gledali. Večinoma se selijo zaradi kariere, pri tem se mora ponavadi cela družina prilagoditi očetu. Tako da ni nič nenavadnega, če je vsak otrok v družini rojen na drugem koncu države. V trgovinah se mi je zdelo odlično, ko zraven blagajne stoji še en uslužbenec in zloži tvoje stvari v vrečke, tako da na koncu nakupa samo vzameš napolnjene vrečke in greš. Ni treba iskati škatel ali plačevati vrečk, je pa res, da na tak način porabijo ogromno plastičnih vrečk. Tipična nedeljska večerja je v Mcdonaldsu, Burger Kingu, Dunkin Donutsu ali v kateri od mnogih restavracij s hitro prehrano. Ker mi radovednost rii dala Slika 2: Pogled na Aridondack s tretjega najvišjega vrha v parku Whiteface Mountain, 1483 m. (Foto: Tina Kogovšek) Slika 3: Toronto slikan s CN Towerja visokega 553 m. (Foto: Tina Kogovšek) Potepanje po ZDA in Kanadi Po končani praksi sem s kolegi, s katerimi sem delala v laboratoriju, obiskala Washington (slika 1), Lake Placid (znano olimpijsko središče) in največji ameriški naravni park Aridondack (slika 2). Potem sem zapustila ZDA in zadnjih 10 dni preživela v predmestju Toronta v Kanadi. V tem času sem si ogledala glavno mesto Kanade Ottawo, Toronto (slika 3) in Niagarske slapove (slika 4). V Torontu in njegovi okolici je veliko Slovencev (po nekaterih podatkih okoli 50000), ki so tja prišli med vojno ali po njej. Med seboj so zelo povezani, imajo svoje trgovine (kjer lahko kupiš Domačico, Vegeto, Barilla špagete, Gorenjko ...), cerkve, kulturne domove, šole... je pa res, da to počasi izginja in da njihovi vnuki že slabo ali pa sploh ne razumejo slovensko. Kanada mi je bila na splošno bolj všeč kot Amerika, saj je vse bolj sproščeno in razgibano. Ker imajo ZDA zelo stroge emigracijske zakone, veliko emigrantov zato ostane v prijaznejši Kanadi. Po dveh mesecih preživetih v tujini sem domov prišla s samimi lepimi spomini na ZDA in Kanado in upam, da se bom tja lahko še kdaj vrnila. Tina Kogovšek Slika 4: Niagarski slapovi, na levi je Ameriška, na desni pa Kanadska stran slapov. (Foto: Tina Kogovšek) miru, sem se tja odpravila tudi sama, da poskusim »tapravi ameriški burger«. Že po polovici večerje mi je bilo žal, saj mi je postalo slabo. Nisem namreč navajena hrane z ogromno količino olja, soli, da o izvoru mesa sploh ne razmišljam ... Tudi Američani se vse bolj in bolj zavedajo problema debelosti in hitre prehrane, tako da se počasi trudijo živeti zdravo in si po možnosti hrano kuhajo sami, sestavine pa kupujejo v bio trgovinah. To si seveda lahko privoščijo samo bolje situirani, saj je npr. za 1 1 ekološko pridelanega mleka potrebno odšteti približno 4 EUR, kar pa pri povprečni plači ni ravno lahko. Plače imajo boljše kot pri nas, sploh če imaš univerzitetni ali doktorski naziv. |e pa res, da imajo tudi velike davke. Od plače plačajo 40 % davek, če si lastnik povprečno velike hiše s 180 m2 bivalne površine, plačaš za to okoli 5.000 EUR davka letno. Davek se plača na vrednost nepremičnine, ki je odvisna od lege parcele in od velikosti hiše. Če hiša stoji v elitnejši soseski in ima okoli 400 m2 površine, moraš za to plačati 12.000 EUR letnega davka. Številke vsekakor niso majhne. Tudi v navadnih trgovinah (s hrano, z oblačili...) je v ceno že vštet davek, ki ga določa vlada in je po vsej državi enak, vendar moraš k tej ceni prišteti še davek, ki ga ima posamezna zvezna država. V New Yorku ta davek znaša 13 % od vrednosti izdelka, tako da v bistvu pri nakupu izdelka plačaš dva davka: enega vladi in enega zvezni državi, v kateri živiš. Čez pl mike Ekologija Poplave med 16. in 19. septembrom SINOPTIČNA SITUACIJA Ekstremne letošnje vremenske razmere v jeseni so zadosten razlog, da podrobneje predstavimo vzroke, posledice in pogostnost pojavljanja tovrstnih naravnih dogodkov. Članek je osredotočen na vremensko dogajanje med 16. in 19. septembrom 2010. Podatki so povzeti po poročilu, ki ga je izdelala agencija RS za okolje in prostor (ARSO). V sredo, 15. septembra, je bilo nad severno Evropo obsežno območje nizkega zračnega pritiska. Hladna fronta se je od severozahoda počasi približevala Alpam. V višinah je bilo v tem območju obsežno jedro hladnega in vlažnega zraka. Zahodno od Pirenejskega polotoka je nastalo plitvo ciklonsko območje, ki se je pomikalo proti Pirenejem. Pri nas je bilo še toplo in sončno. V četrtek, 16. septembra, je bilo ciklonsko dogajanje nad severno Evropo skoraj nespremenjeno. Oblačnost hladne fronte je zajela Slovenijo. Ciklonsko območje nad Pirenejskem polotokom se je poglobilo in se v petek, 17. septembra, pomikalo proti severni Italiji. Nad našimi kraji se je vzpostavljala stacionarna (traja dalj časa) fronta. V nižjih plasteh je začel dotekati hladen zrak, na sprednji strani sredozemskega ciklona se je proti Alpam narival topel in z vlago nasičen zrak. Naslednji dan, 18. septembra, je zapihal SV veter, v višinah nad 2500 metri pa močan jugozahodnik. V noči na 19. september je plitev ciklon »prisopihal« iz severne Italije in se južneje od nas pomikal proti srednjemu Jadranu in s seboj »potegnil« tudi vremensko fronto, ki nas je močila pretekle dni. IZDANA OPOZORILA ARSO je že 16. septembra izdal opozorilo o močnem jesenskem deževju. Za Posočje so predvidevali ob koncu tedna med 250 in 350 1 dežja na kvadratni meter, v zahodni, južni in osrednji Sloveniji med 80 in 150, v vzhodni Sloveniji pa do 70 1 na kvadratni meter. Višek padavin so napovedovali v dveh intervalih v noči s petka na soboto in v noči s sobote na nedeljo. Napovedovali so tudi razlivanje hudournikov in rek v južni, zahodni in osrednji Sloveniji. Ker so naslednji dan izračuni meteoroloških modelov le še zaostrili resnost vremenske situacije, je bila med petkom, 17. septembra, in do nedelje, 19. septembra, razglašena najvišja stopnja vremenske ogroženosti. Zanimivo pri napovedih meteoroloških izračunov je to, da so ekstremne dogodke predvidevali zgolj na ozkem območju Slovenije. Izkazali so se za točne! RAZVOJ VREMENA V SLOVENIJI 16. septembra je v severni in osrednji Sloveniji ponekod že rahlo deževalo, a je do večera padlo do 10 litrov padavin. V noči na 17. september se je dež razširil nad vso Slovenijo, tudi v petek čez dan je deževalo. V noči na 18. september se je dež okrepil, v zahodni polovici države so bile krajevne nevihte, tudi čez dan je deževalo, intenziteta se je zmanjšala. V noči na 19. september so se padavine zopet okrepile, največ padavin je padlo na ]Z države. Od nedeljskega jutra je dež slabel, od severozahoda se je pričelo jasniti, na Primorskem je zapihala burja. Največ padavin je padlo med Ajdovščino in Idrijo, lokalno preko 500 mm (ali litrov na kvadratni meter), v osrednji Sloveniji je marsikje padlo prek 200 mm (na številnih postajah je večina padavin padla v 24 urah). V povprečju je na ozemlju Slovenije v 48 urah padlo 170-180 mm padavin, kar je največja količina v takšnem časovnem obdobju v zadnjih 60 letih. Številne postaje so presegle 100-letno povratno dvodnevno vsoto padavin (južna, zahodna in osrednja Slovenija). Na severozahodu in severovzhodu pa deževje ni bilo izjemno, povratna doba večinoma ni presegla 5 let. V primerjavi s preteklimi izjemnimi padavinskimi dogodki tega najbolj zaznamuje velik obseg območja z zelo veliko količino padavin. V primerjavi s poplavami ob koncu septembra 1926 so bili tokrat nalivi manj izraziti. Tokrat je veliko dežja padlo v pasu med Krasom, Trnovskim gozdom in Polhograjskimi dolomiti (glej preglednico 1). Ponekod je v nekaj urah padlo okoli 200 mm dežja. Trije padavinski dogodki v septembru 1926, 1933in2010na glavni meteorološki postaji v Ljubljani kažejo bistvene razlike v časovnem poteku nalivov. Leta 1926 je polovica vseh padavin padla v vsega 9 urah v obliki nalivov. Poplave leta 1933 so bile obsežnejše kot leta 1926, so pa bile časovno in prostorsko bolj enakomerno postala 17. sept. 18. sept. 19. sept. 20. sept. vsota Otlica (nad Ajdovščino) 41 326 172 1 539 Topol pri Medvodah 60 158 101 0 320 Mrzla Rupa (nad Idrija) 49 130 131 1 311 Hotedršica 28 143 136 0 307 Ajdovščina 23 163 108 0 294 Ljubljana Bežkirad 44 140 87 1 271 Postojna 6 95 132 1 235 Bovec 77 138 19 0 234 Dobrnič 16 102 99 16 233 Nova Gorica 72 61 93 0 225 Celje 36 118 65 1 220 Kredarica 51 125 41 1 218 Kočevje 16 110 82 1 209 Letališče Portorož 3 23 129 1 155 Novo mesto 5 66 82 2 155 Letališče Cerklje ob Krki 5 59 73 3 139 Letališče ER Maribor 30 65 38 1 134 Murska Sobota 19 41 31 1 91 Preglednica 1: Dnevna (24-urna) višina padavin (mm), izmerjena ob 8. uri zjutraj med 17. in 20. septembrom. V zadnjem stolpcu je podana skupna štiridnevna vsota padavin (mm). Vir: ARSO Ekologija porazdeljene med tri daljša obdobja z vmesnimi prekinitvami. Večina letošnjih padavin je bila razporejena v pet krajših obdobij z dokaj enakomerno jakostjo padavin (glej preglednico 3). Katastrofalne poplave leta 1990 so bile posledica zelo visoke, a redkokje rekordne količine padavin, učinek poplav je povečala še predhodna razmočenost tal. Zelo hude poplave septembra 2007 so sledile močnim in številnim nalivom v severni polovici države. Ob koncu naj dodam še razmišljanje, ki se je pojavilo ob gledanju posnetkov, kako so plavali Ljubljančani na Viču, Tržaški cesti... Če so zadnje ujme prizadele marginalna območja države, je tokrat najhuje udarilo v Vipavski dolini in prestolnici! Kakšen šok za Ljubljančane, ki so živeli v lepi nevednosti, da se takšni dogodki njim ne morejo zgoditi. A realnost je drugačna. Ljubljana se je v desetletjih urbanizacije raztegnila na poplavna območja Gradaščice in Ljubljanskega barja. Dva tipa poplav sta se združila v uničujočo kombinacijo. Za Gradaščico velja, da se ob poplavnih vodah obnaša kot hudournik, ki prenaša s seboj hlodovino in še marsikaj drugega, poleti pa v mestnem jarku skoraj presahne. Kraško Ljubljansko barje so ob obilnih padavinah na njegovem južnem obrobju napajali številni kraški izviri, ki jih je sila vzgona v kraškem vodonosniku potiskala na površje z enodnevnim zamikom (vode v krasu se pretakajo bistveno počasneje kot površinske vode). Tako so kraške vode z Ljubljanskega barja in narasla Sava preprečevale, da bi vode narasle Ljubljanice in posledično tudi Gradaščice sploh lahko odtekale naprej. Zastala poplavna voda se je razlila, kamor se je lahko med stanovanjska naselja ob Gradaščici in Malem grabnu. Zakaj država Preglednica 2: Dvodnevna vsoh padavin (mm), Od 8. ure 17. septembra do 8. ure 19. septembra. Dodana je ocenjena povratna doba v letih in dodan je rekord do avgusta 2010. Nove rekordne vrednosti so označene z drugačnim tiskom. Vir: ARSO Pregledica 3: Primerjava največje štiridnevne vsote padavin med preteklimi izjemnimi padavinskimi (poplavnimi) dogodki. V nekaterih dogodkih je večina padavin padla v manj kot 24 urah (npr. septembra 1926 in 2007). Vir: ARSO dopušča naseljevanje v poplavnih območjih, ni razumnega odgovora. Naštejemo jih lahko kar nekaj. Interes kapitala, neusklajenost prostorskih služb, neizgradnja vodnih zadrževalnikov, premalo denarja, slabo (ne)vzdrževanje vodotokov, nestrokovnost. Možnih ukrepov za reševanje poplavnih tegob je več, ti pa bodo lahko zgolj omilili tovrstne pojave. Glavin problem, človeška bivališča v območjih, ki jih dosegajo poplavne vode, ostaja še vedno tu. Kdaj bomo ponovno priča tovrstnim poplavam, ne vemo, vemo pa, da je Vič plaval že leta 1926 (voda poplavila do kina Vič), 1946 in 2010. Literatura: Poročilo o izjemnih obilnih padavinah od 16. do 19 septembra 2010, ARSO, Ljubljana, 23. 9. 2010. Tomaž Mivšek poslala dvodrteva vsota (mm) povratna doba deio) prejsnll te kot d (mm) dal um Orllcs 498 >100 ?66 13 6 196? Hotftdrftlca 279 >IOO 77 S 1? 1? ?00ft Ajdovščina 871 >100 265 ?« 914?6 Liubliana Bežigrad 227 >100 20C 28.9.1926 Dobrnič 201 >100 116 2/. 11.2006 183 >100 182 22 9.1933 Zgornie Lok« pri Blagovici 220 >100 186 28.0.1926 Laž ko 186 >100 16C 23.0.1933 Topel pri Medvodah 259 100 326 28.0.1926 Poobina 228 100 255 28.0.1926 Kočevje 101 100 185 1.8.1941 Novo mooto 148 100 12E 20.0.1900 Škof a Loka 213 100 231 28.9.1920 Godnie 252 100 384 28.9.1920 Logatec 267 100 245 10.8.1903 ZaloSče 246 100 191 19.10.1961 Lela išče Puitorui 152 ?5 147 23.9.1996 Lela išče ER Maribor 103 10 141 5.8.2909 Mrzla Rupa 26 5 357 7.2. OSI Nova Gorica 153 5 318 7.I0.I987 Kredarica 166 5 24C 14.1 1.1969 Murska Sobota 77 5 138 15.7 1972 Žiri 132 5 338 28.9.1926 Bovec 157 skoraj vsako leto 584 14.11.1969 postnj.-l sap. 1926 »ep. 1933 oklinov. 1990 »ep. 2007 »ep. 2010 Ajdovsf iriH > Vipav* ?ft? 10? 151 54 ?94 Coli« 157 221 123 I04 220 Gocnjo 418 216 106 70 263 Hotodr6ica 211 >/ 30/ Kočevje 12S 48 209 Kri>»daf'tr** pr,c 199 ?1ft I sftko 17? ?1ft 135 74 ?14 Lasco/Bled 134 194 15C 134 201 Letclifeio Portoroz/Soč ovije 107 64 3C 77 165 L ubljaia Bežigrad 2bb 259 126 31 2/1 Nova Gorica 208 43 225 Novo iihnU 9? 4.3 155 Ctliea 246 30 539 Postojna 305 321 113 30 235 Škotia Leka 2/4 20/ 196 226 242 Šmartno pri Slovan Gradcu / SlovHfij GihHh«: 1 ?7 ?m 14? 38 141 Topol pri Medvodah / Katarina 379 148 122 320 Zao nie Loke/Blaacvica 221 231 13C 120 2G8 Žiri 373 185 ?1P 34 178 Naša dediščina Apnenica v Predgrižah Pohvaliti je treba tiste sodobnike, ki živijo z mislijo, da je potrebno ohranjati dediščino iz preteklosti na razne načine. Nekateri se prav potrudijo in nam postrežejo tudi s stvarnim prikazom - ponovitvijo dogodka iz preteklosti. Tisti, ki smo sedaj že malo starejši, smo v svojem življenju doživeli skokovit napredek, spremembe na vseh področjih, tudi v načinu življenja, ki teče zelo hitro in marsikaj kaj hitro ponikne v pozabo. Gotovo je postavitev apnenice in žganje apna iz apnenca v sedanjem času nekaj posebnega na področju ohranjanja dediščine iz preteklosti, obenem pa je to tudi prikaz, kako so naši predniki znali na preprost način izdelati nepogrešljivo surovino, potrebno za zidavo stavb. O žganju apna je že bil objavljen članek v Oglarju, letnik 2002, št 2. Takrat je bil kar natančno opisan postopek žganja apna iz apnenčaste kamnine, uporaba apna in tudi kaj vse se je dogajalo ob prilikah žganja. Objavljena je bila tudi skica apnenice, tako da je bralec dobil približno predstavo o postavitvi apnenice, kako je bilo zloženo kamenje, obdano s prstjo in opleteno z leskovimi vejami. Splet okoliščin v letošnjem letu mi je dal možnost in potem tudi idejo, da poskusim ta postopek še enkrat opisati, vendar na malo drugačen način, kajti spisu bom lahko dodal še najdeno staro in tudi fotografije o letošnji apnenici, postavljeni v Predgrižah pri Črnem Vrhu. Ponudila se mi je prilika, da sem lahko spremljal kar vse glavne faze - postavitev, kurjenje v apnenici in pobiranje že žganega apna - »podiranje apnenice«. Tega projekta se je lotil Karel Žgavec iz Predgriž pri Črnem Vrhu nad Idrijo. O tem podvigu je poročal radio »Primorski val«, tako sem za zadevo izvedel in si jo tudi ogledal. Pri prvem obisku je bila apnenica sicer že dokončno postavljena, mojster Karel je še vozil drva iz gozda, da bo zagotovo dovolj kurjave. Kdo je Karel Žgavec? Prijazen možakar, po pozdravu je beseda med nama takoj stekla, malo sem se mu pohvalil, da zadevo že kar nekoliko poznam po spominu iz mojih otoških let. Karel je povedal, da izhaja iz kmečkega rodu v Predgrižah pri Črnem Vrhu. Povedal je, da je najprej delal v Rudniku živega srebra v Idriji, toda ljubezen do narave ga je vlekla nazaj v naravo, zato se je zaposlil kot gozdni delavec, pozneje tudi kot lesni manipulant. Prijeten možakar, rad se pogovarja in z veseljem pripoveduje o svojem življenju in poznanstvih z ljudmi v svoji širši okolici, ki jo je kot gozdar -prevzemalec lesa spoznal ob svoji službi. Sedaj je v pokoju, vendar še poln energije. Pravi, da je ta postopek žganja apna hotel pokazati že svojim otrokom, vendar ga je čas prehitel in je ta projekt prišel na vrsto šele sedaj. No, sedaj so to videli njegovi odrasli otroci in vnuki. Prav vsi domači in sorodniki so marljivo sodelovali pri postavitvi apnenice, kajti to zahteva nemalo fizičnega dela, treba je pripraviti tudi veliko drv. V izkopano jamo se po obodu najprej zloži debelejše kamenje, ki se na vrhu zaključi v samonosilen obok v obliki koničaste kupole. Paziti je treba na pravilno postavitev kurišča. (Foto: Ianko Rupnik) mkmmm Koli so opleteni z leskovimi palicami, ki tvorijo nekakšno košaro. Prst pa služi kot toplotni izolator in ognjeodporni material. Na sredini je kolobar debelejšega kamenja, z zunanje struni obloženega z drobnim kamenjem. (Foto: tanko Rupnik) Kaj ga je še napotilo, da je postavil »apnenico«? Tudi ostalim sedanjim mladim ljudem bi rad prikazal, kako nastane apno, nepogrešljiv gradbeni element tudi v sedanjih časih. Kdor pozna okolico Črnega Vrha, ve, da je to kraški svet, večinoma kamnit in skop s svojo radodarnostjo do človeka. Kamnine apnenca, surovine za apno, je tu na pretek. V teh krajih so pogosto žgali apno, kar je ljudem v preteklosti predstavljalo dodaten vir dohodka poleg obdelovanja skope kraške zemlje. Kot otrok je z zanimanjem opazoval mojstre pri postavljanju in kurjenju apnenic, tudi spraševal jih je, na kaj je treba paziti pri njihovem postavljanju in žganju. Glede postavitve je treba paziti na nekaj pomembnih dejstev. Posebno pozornost je treba posvetiti postavitvi odprtine za kurjenje, da se le-ta ob žganju in s tem spreminjanju strukture kamna ne podre. Treba je paziti tudi pri zlaganju kamna, debelejšega in drobnega, da je zložena stena apnenice dovolj zračna, da ob kurjenju prepušča dovolj zraka in s tem tudi visoko temperaturo, kar omogoči, da se celotna masa lahko dovolj segreje. Ta opazovanja so v Karlu zbudila željo, da se tudi sam poskusi na tem področju. Kot 14-letni fantič je s prijatelji sovrstniki postavil prvo apnenico; pravi, da so jo zlagali kar med pašo živine, menda so mu krave nemalokrat ušle v povrtnine. No, postavil je apnenico, sicer miniaturno, zloženega je bilo 1 m3 kamna, vendar pove, da jo je uspešno »skuhal«, torej, uspešno žgal apnenec, ki je postal apno. Postavitev je končana. (Foto: tanko Rupnik) Naša dediščina Letošnja apnenica v Predgrižah je bila manjša, kot so bile običajne apnenice včasih, zato jo je bilo potrebno kuriti samo deset dni, potem so kurišče zaprli s skalami in zemljo, hladila pa se je štiri dni. Napisati je treba, da je treba v apnenico neprestano nalagati na ogenj, le če se naloži debelejša drva, se lahko prekine nalaganje za kakšne četrt ure. Kurjenje poteka nepretrgoma noč in dan. (Foto: janko Rupnik) Za kurjenje ponoči so se mu prostovoljno ponudili sosedje in okolišani, med njimi veliko mladih, tako da so kurjenje organizirali kar v izmenah v trajanju nekaj ur. Se ena sodobna zanimivost. V notranjosti apnenice so imeli vstavljeno sondo elektronskega termometra, ki je med kurjenjem kazal temperaturo med 600 in 700 °C. Postopek žganja se je uspešno končal, apnenec, sicer sive barve, je postal živo apno bele barve z manjšo specifično težo od kamna. (Foto: tanko Rupnik) Glede trajanja postopka sem ostal nekako na vezi z Zgavčevimi, tako da sem kraj dogodka obiskal med kurjenjem in tudi razstavljanjem, to je »podiranjem« apnenice. Karel ob uspešnem končanem žganju apnenca ni skrival svojega zadovoljstva. Povedal mi je za posebnost, za katero jaz nisem vedel, namreč da vsak obiskovalec kot simbol prinese v dar eno poleno za kurjavo. Zgleda, da je bilo veliko zanimanja za ta dogodek. Vedno, ko sem bil tam, je bilo vedno nekaj obiskovalcev. Vsak se je lahko tudi vpisal v knjigo obiskov. Število vpisanih obiskovalcev je ob koncu bilo preko 1200. Kot potrditev mojega pisanja o veselih Apnenica v okolici Dolov v začetku dvajsetega stoletja. (Fotografija iz arhiva Sedejevih) dogodkih, ki so se ob večerih odvijali ob kurjenju apnenice včasih v naši okolici, moram napisati, da so tudi v Predgrižah ob apnenici imeli postavljen »poljski« -improviziran bife in žar. Karel Žgavec si je zadovoljen oddahnil ob uspešnem zaključku za sedanje čase kar zahtevnega projekta. (Foto: Janko Rupnik) Karel je bil vidno vesel svojega uspeha, ker se je postopek uspešno končal, prav sproščen je pokramljal za mizo, za konec sva tudi nazdravila. Ob mojem zadnjem obisku sem dobil v dar tudi kos apna, s katerim sem potem doma demonstriral gašenje le-tega. Kaj se po kemični plati dogaja pri žganju -segrevanju apnenčaste kamnine, gašenju živega apna z vodo in strjevanju - sušenju apnene malte, povedo sledeče kemijske formule: — Apnenec (CaCo3) se pri žganju pretvori v žgano ali živo apno (CaO) in v plin ogljikov dioksid (CO,) — Pri gašenju z vodo nastane gašeno apno (Ca(OH)2) — Pri sušenju malte iz gašenega apna in iz ogljikovega dioksida iz zraka nastane spet apnenec in voda (H20), ki izhlapi. Kemijske formule posredoval Lojze Demšar Janko Rupnik Kako so živeli 1. del Spet bom poskušal malo pobrskati po preteklosti in ustvariti sliko starejših časov naših krajev in na splošno, z vsem hudim, kar je spremljalo takratno življenje, bridko borbo za obstoj in preživetje v neizprosni naravi. Človek je čudovito bitje, prilagodljivo na vse pozitivne in negativne vplive v okolju, in kot tak je bil sposoben preživeti v naravi in si jo do neke mere celo podjarmiti, čeprav danes že občutimo »sadove« njegovega poseganja v naravo. GRUNTI, GOSPODARJI, GOSPODARJENJE Gospodar »hube« - grunta, je bil v dobi podložništva odgovoren grajskemu gospodu. Če ni zadovoljivo gospodaril, je bil lahko zamenjan z drugim. V obdobju po letu 1500, ko je že bila poseljena hlevnovrška županija in z njo tudi Zavratec, se v urbarskih zapisih za to področje vidi velika menjava gospodarjev gruntov - »hub«, so pa vpisana tudi redna rodovna nasledstva na posestvih. Predaja grunta v upravo sorodstvenemu nasledniku je bila pogojena s plačilom posebnega davka, - »mrtvaščine«, sicer je grajski gospod imel pravico posestvo dati komer koli po svoji volji, premičnine pa vzeti zase. V devetnajstem stoletju preide grofovska last posestev v roke kmetov podložnikov, gospodarjev na gruntih. Točnega leta o tem prehodu ni, tudi ni na področju avstrijske oblasti na Slovenskem ta proces potekal po vseh pokrajinah istočasno. Za lastnike gruntov na območju Potoka, Zavratca, Dol, Podklanca in Črne so v zemljiški knjigi iz leta 1820, ko je bil izdelan prvi kataster - »Franciscejski kataster«, že vpisana lastništva na imena takratnih gospodarjev. (Ob izdelavi Franciscejskega katastra, so bile natančno izmerjene parcele, ki so merodajne še sedaj. Podatke hrani arhiv v Ljubljani.) V Idriji pa se začne za omenjene kraje voditi zemljiška knjiga in z njo lastništvo z letom 1863. Sistem te knjige je malo drugačen od tiste iz leta 1820. Torej je ta potek prehoda lastništva potekal sčasoma v devetnajstem stoletju. Tudi tlaka kmetov je bila le postopoma odpravljena (podatek z medmrežja). Gospodarji na gruntih so se otepali s kar veliko težavami. Še v starejših časih jim je največje breme predstavljala tlaka na grajskih posestvih. Skrbeti je bilo treba za preživetje. Tehnologija kmetovanja je bila preprosta, posest v naših krajih je bila razpotegnjena in marsikje težko dostopna. V teh časih so ljudje živeli izrecno samo od svojega pridelka. Pozneje je bil dohodek tudi od prodaje tesanega lesa, drugi dohodek kmetov je bil od prodaje živine - (podatek iz pisma zavraškega župnika Jakoba Ferjančiča, napisanega Logaškemu okrajnemu glavarstvu leta 1889, objavljenega v knjigi Vojteha Ribnikarja, LOGAŠKO OKRA)NO GLAVARSTVO). Takratna oblika trgovine so bili sejmi, na katerih so prodajali ali izmenjavali različne izdelke domače izdelave - platno, sukno, usnje, izdelke iz lesa in sploh vse, kar je bilo za življenje potrebno. Obdelovalne površine so bile za razliko od sedanjih časov spoštovane prav do skrajnosti. Zato so stavbe bile večinoma postavljene na kamnitih nerodovitnih tleh ali le na obrobju obdelovalnih površin, marsikje v zelo osojnih legah, ko pozimi kar nekaj časa ni bilo sonca, tudi vozne poti so bile speljane le po kamnitih grebenih ali tudi po mejah -»termanih« med posestvi, tako da so služile dvema gruntoma istočasno. Tudi novi državni avstrijski oblasti je bilo potrebno plačevati davke, se je pa oblast že začela malo spogledovati z napredkom, vpeljevala je gojenje novih kultur