Francka Župančič: Kako je našla dušica pokoj. (Pravljica.) (Konec-) Vesela bojazen je tedaj spreletela dušico: Najde li znabiti tu svoje domovje — človeka brez duše —? Tiho se je vzdignila, se privila tesno k pastirčku in mu zašepetala: »Če iščeš dušico, tukaj sem in rada ostanem pri tebi.« — Pastirček se je prestrašil, zrl naokrog, a dušice ni mogel zapaziti. Kdo je pač videl dušo z zemskimi očmi? — A čul je njen glasek in čutil, da ni vec sam v samoti. In čimdalje je prisluškoval šepetu, tem več usmiljenja je občutil do uboge dušice. Naposled je sklenil, da ji poskrbi bivališče. Sam je ni mogel sprejeti, ker je imel že svojo dušo, in še prav posebne vrste. Čeravno je namreč imela njegova duša svoj dom, vendar se je le cutila osamljeno. Hrepenela je po neki neznani tujini, po neki sorodni duši, ki je morala bivati nekje, ki je pa deček ni poznal, a si je je želel z vso močjo. Je-li prišla res zdaj k njemu? — Tega si ni vedel povedati. A vnaprej sta živela pastirček in uboga dušica skupaj na osamljeni trati. Drug drugega sta tolažila. Pastirček ni bil več tako zapuščen, in dušica je imela počitek. Tako se je polagoma 60 pomirilo njeno hrepenenje po domu in pastirfkova želja po tujini. Če-ravno pastirček ni videl svoje tovarišice, je vendarle čutil njeno bližino in bil srečen. Vso svojo čudno dušo ji je razkril in ji potožil vse, kar mu je polnilo srce. Uboga dušica ga je umela predobro in ga tolažila Ijubko. Sčasoma sta bila oba zadovoljna in srečna. In če sta si za dne zaupala docela svoje najgloblje misli, se je vsanjala na večer uboga du-šica tako globoko domov v raj, da se je zazdela pastircku v snu kot ljubko bitje, ki je iz daljine prispelo k njemu. — V naslednjem jutru sta bila potem oba bolj tiha in sanjava, in nobeden ni razumel, kako je mogel živeti nekoč brez drugega — ter kaka bi bila njiju ločitev? Kaj pa se je zgodilo s cvetom, ko mu je ušla dušica tako nepre-mišljeno? Ko je stopil nekega dne -spet angel življenja k drevesu duš, je oni cvet malce odprl svojo cašo solnčku. Tedaj ga je angel utrgal in nesel na zemljo. Vedel pa ni, da je cvet nem in brez duše. V kraljevi palači je bila ravno tedaj rojena drobna kraljiena in v njeno zibelko je položil angel nevidno cvet brez dušice. Tako se je zgodilo, da je kraljična imela vse, česar je poželela — in še več — le enega in najboljšega ni imela: duše! Spočetka se res ni poznala ta pomanjkljivost na njej. Deklica je ljubko rastla. Šele po letih se je razvidelo, da je drugačna, kot so drugi otroci. Ni se mogla smejati nikoli od srca, ne žalovati, ne milo plakati. Ravnodušno je živela vse dni brez posebnega veselja ali boli in se ne-izmemo dolgoeasila. To je žalilo otrokove starše. Toda zaman — nihče ni vedel pomoči. Saj nihče ni vedel, česa manjka deklici. V podstrešni izbi starega gradu je bivala tedaj stara žena. Ta je živela dalj easa kot drugi ljudje, je vec videla, več trpela kot vsi drugi. Ona edina je spoznala in izprevidela, cesa manjka deklici. Nekoc je dejala tiho sama pri sebi: »Tako mlada, tako lepa in kraljična! Gorje ji, ker ji manjka duše!« Dekletce je pa imelo izvrsten sluh. Slišalo je starkine besede, a ni dalo opaziti, da je eulo in umelo, ker ni hotelo biti pomilovano. Ddma pa je vseeno vprašalo svojo mamico: >>Kaj je to: duša? Zakaj je ni-mam jaz?« Kraljica se je ustrašila in pomislila. Potem je dela žalostno: »Hvali Boga, če je nimaš. Mnogi jo imajo in jo brezmiselno pogube. Jaz sem svojo že zdavnaj izjokala.« A ta odgovor ni zadovoljil deklice. Odslej se je vedno izpraševala: »Kaj je duša?« — Nihče pa ji tega ni vedel raztolmaciti, ali pa ji iz tega ali onega vzroka niso hoteli povedati, kar so vedeli. Dovolj! Deklica ni dobila po-voljnega odgovora. In čim dalje je bila v negotovosti, tembolj je postajala radovedna. Lotil se je je nenavaden nemir, in ni se vec ob premišljevanju toliko dolgocasila. Naposled je pa vendarle sklenila, da premaga svoj ponos in vpraša starko, ki jo je nekoc pomilovala: »Kaj pa je duša?« 61 In glej, dobila je odgovor. Starka je dolgo zrla deklici v oci in potem je rekla: »Duša je najdražje, kar ima clovek. Je del nebes samih na svetu. Kar živi v tebi, kar se raduje in veseli v tebi, kar toži in plaka — to je duša! Kar vzbuja v tebi radost in srečo, kar te poglablja v žalosti in ti izvablja solze — to je dusa. Utrip srca in navdušenost — povzroča duša. Kar te uei sočustvovati z bridkostjo drugih in te sili k ljubezni do vseh ljudi — to je dušak »Toda vsega tega jaz nimam in ne poznamk je zaklicala začudena deklica. »Ravno zato, ker nimaš duše,« ji je odgovorila starka. »Jaz pa hočem dušo!« je zaječala deklica. »Zakaj je pa nimam?« »To ve Bog,« ji je odgovorila starka. »Morda si jo pa izgubila? Potem jo moraš iskati!« To je bilo lahko rečeno, a težko storjeno. Nikjer ni bilo dobiti duše za kraljično. Po vsej deželi je bilo razklicano in placilo je bilo obljubljeno onemu, ki bi prodal svojo dušo. Pri vsem povpraševanju se je pa ocen-jala tudi vrednost duše. Naenkrat je spoznal vsakdo, da je duša, ker ima le eno, nekaj dragocenega, nenadomestljivega in neprecenljivega. J Skratka: čim dalje, tem težje je bilo izpolniti željo kraljične, in čim dalje, I tem žalostnejša je postajala deklica. \ Nekega dne pa, ko so se spet vrnili razposlani sli brez duše, je sklenila deklica drzen sklep: »V tujini si hočem sama poiskati duše. j Kolika radost, ce se vrnem z dušo, in osrečena bomk 1 V neki noci, ko je vse snivalo v gradu, je ubežala deklica in šla iz dežele. Začela se je zanjo trudapolna pot: iz kraja v kraj, nizdol, navzgor, po solnčni vrooini in v viharjih, SMnogokrat se je onemogla zgrudila. Rada bi se bila vrnila, a sramovala se je — ker še vedno ni našla duše. Kjerkoli je namreč vprašala, povsod so jo zavrnili. Nekateri so se ji smejali in ji rekali: »Neumnica!« Drugi so bili sirovi z njo, in le malo njih jo je tolažilo. Duše pa ji le ni mogel ali ni hotel dati nihče. Čim dalje je potovala, tem bolj se ji je kvarilo lepo oblacilce. Zlato kronico je bila že zdavnaj izgubila z glave, črevlji so ji bili raztrgani in nožice dostikrat okrvavljene od potov, trnja in kamenja. Če pa jo je j zapušcal pogum, se je spomnila besed starke: »Duša je najdražje, kar 1 ima človek. Je del nebes samib. na svetu« — in dekličino hrepenenje po duši je rastlo vedno bolj in jo podžigalo kakor neugasljiv ogenj ter ji dajalo istočasno moči, da je prenašala vse trpljenje. A vseeno je postajala vedno bolj izmučena in od dne do dne bolj bojeca. Dospela je naposled do rdečecvetne trate, na kateri sta živela pastirček in ona dušica. Tam | je deklica onemogla in že mislila, da mora umreti. Utrujeno glavico je j naslonila na deblo stare vrbe, sklenila ročice in zrla k nebu, koder je 1 ravno vzsla večemica, tolažeče in ljubko migljajoca. I »Oj, da moram umreti, preden sem našla svojo dušo!« je vzdihnila ¦ deklica. A ravno v tem treenutku je šel mimo pastirček s svojo čredo. I Ob njegovi strani pa je nevidno plula uboga dušica. M 62 I Pastirček je uzrl deklico — in deklica je zagledala njega... Isto-casno se je začul vzklik: »Moje domovje — jaz sem našla svoj dom!« To je zašepetala uboga dušica — in bilo je topot zadnjikrat, da je 5ul pastirček njen glas. Vrgel je od sebe svojo ovčarsko palico, hitel k deklici, pokleknil pred njo, ji zrl v začudene, vprašujoce oci, rekoc: »Si li prišla vendar, zaželjena duša! Zdaj te ne pustim več od sebe!« Tedaj je postalo deklici kar čudno prijetno. Nepoznano čuvstvo jo je navdalo, srce ji je utripalo burneje, in bilo ji je, kot da je po dolgi blodnji dospela v pravo domovanje. »Duša je najdražje, kar ima človek. Je del nebes samih na svetuk ji je nenadoma prišlo na misel in zaznala je zdaj, da je našla svojo dušo. Občutila je srečo in radost, smehljala se je in plakala je od veselja. Okle-nila se je pastirčka in šepetala presrečna: »Hvala bodi nebu, našla sem svojo dušo!« Tako sta postala srecna pastirček in kraljična — in uboga dušica je našla svoj pokoj.