Jezik in slovstvo
Letnih VI, številka 3 Liubljana, 25. decembra 1960
List izhaja od oktobra do maja vsakega 25. v mesecu (osem številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž. arh. Jakica Accetto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »-Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-12-625-100 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din;
za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebina tretje števillie
Boris Urbančič O kriterijih pravilnosti v knjižni slovenščini 81
Marja Boršnik Pol stoletja narazen 87
Anton Bajec Kakšen bi bil idealni slovenski knjižni jezik 91
Bruno Hartman Jezik v gledališču 96
Ocene in poročila
Janez Rotar Delež slovenske književnosti pri pouku jugoslovanskih
književnosti na neslovenskih šolah II. stopnje 99
France Bezlaj Slovenska imena gob 104
Franc Jakopin Slovar k Slovu o polku Igoreve 107
VroS Kraigher Izkušnje pri maturi z diplomskimi nalogami 103 Ugotovitve in sklepi zborovanja slovenskih slavistov v Piranu
od 1. do 6. okt. 1960 109
Slavistična revija 112
Boris Urbančič
O KRITERIJIH PRAVILNOSTI V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
Velika politična in družbena dogajanja na naših tleh v zadnjih dvajsetih letih so bila z,a slovenščino pomembna v več pogledih. V tem času se je znatno povečalo število ljudi, ki aktivno uporafoljajo slovenski knjižni jeziik. Še bolj se je pomnožilo število tistih, ki prihajajo s knjižnim jezikom v stik drugače: v šoli, pri branju knjig in časopisov, pri poslušanju radia in na javnih prireditvah. Ni pa pridobila knjižna slovenščina samo novega občinstva, ampak so ji pripadle tudi nove naloge. Pospešeni razvoj misli, tehnike in neštetih poidročij, ki zaposlujejo sodobnega človeka, zahteva ustreznih novih izraznih možnosti. Spričo vsega tega je razumljivo, da mora biti deležen slovensiki knjižni jezik posebne skrbi, ki bo primerna njegovi vlogi in pomenu v našem današnjem družbenem življenju. Tu so potrebni napori vseh, ki z besedo in knjigo normo knjižne slovenščine ustvarjajo ali jo ugotavljajo in v teoretičnih in praktičnih pripomočkih kodificirajo. To so predvsem jezikoslovci, književniki, prevajalci, novinarji, terminološke komisije in ne nazadnje učitelji in profesorji slovenščine.
Sodeč po kritikah, ki so bile izrečene v naši javnosti na račun knjižne slovenščine, pa dosedanji napori niso rodili pravega uspeha. Tako pravi n. pr. neka kritika: »Obče je mnenje, da je naš knjižni jezik strašno težak in.neusta-Ijen... Namesto da bi bil... gibčno izrazilo,... je postal nekakšno mučilno ' orodje, trpinčenje za pisca in bralca« i(JiS I, 152). Ali, »da se stavba našega jezika vse bolj kruši in maje, da držijo samo še najbolj osnovne, vsakdanje ' reči, v vsem drugem pa nastaja vse večja zmešnjava, v kateri ikmalu nihče ne bo vedel, kaj je prav in kaj narobe« (Noja 1958, 424); »da je naš jezik v krizi« itd. (NS 1950, 947.) Podobne sodbe niso osamljene in bi jih lahko še -dalje navajali.
Glede vzrokov, ki so pirivedli do takega stanja, so kritiki različnega mnenja. Nekdo zatrjuje, »da je med izobraženci le še malo ljudi, ki znajo slovem-sko« (NS 1950, 947), drugemu pa se zdi, »da se jih preveč čuti poklicanih za ukazovanje in premalo za uboganje«, in nadaljuje: »Grešili so tudi jezikoslovci, ker so preveč hoteli, da bodi knjižni jezik plod znanstvenega dognanja, premalo pa so pomislili, da je njegovo bistvo, njegova upravičenost pravzaprav — pritrditev večine« (JiS I, 152). Podobno mmenje je izrazil tretji s trditvijo, »da je bil pogled naših slovničarjev na jezik doslej hudo konservativen in v marsičem preenostranski, brez resnega stika z življenjem in časom; zato je zbujal pomisleke in odpor zlasti pri pisateljih« (NSd 1955, 388). Četrti kritik ugotavlja, »da je slovenščini zadnje čase manjkala podpora jezikoslovja, zato je bil njen razvoj pomanjkljiv«. Pripominja pa: »Povejmo mimogrede, da je bil delež jezikoslovja pri razvoju slovenščine tudi desetletja pred tem premajhen« (NOja 1956, 103). Velik del krivde pa je po njegovem tudi drugod, kajti »svojim pisateljem odpuščamo tudi neznanje slovnice«, pri čemer ne misli majhnih spodrsljajev, ampak »hude napake, ki so jih slovničairji in jezikovni kritiki šibali že nekaj desetletij — brez vidnega uspeha« (istotam, 105).
811
Iz takih kritik, kakršnih je seveda več, smemo povzeti predvsem to, kar imajo skupnega, namreč, da razmere v knjižni slovenščini zbujajo zaskrbljenost. Kritike se med seboj ločijo le po tem, komu pripisujejo krivdo za to stanje: jezikoslovcem, ki napačno razumejo svoj posel ali kažejo premalo vneme, ali pišočim Slovencem, ki slovničarjev ne ubogajo, oziroma enim in drugim.
Med jezikoslovce po krivici štejejo tudi razne nestrokovnjake, katerih vpliv na del pišoče javnosti v jezikovnih vprašanjih je včasih dokaj občuten. O teh stvareh bolj ali manj razmišlja vsakdo, ki v knjižni slovenščini izraža svoje misli, in torej ni čudno, če ta ali oni ljubitelj slovenščine javno razpravlja o rečeh, ki so predmet jezikovne vede.
Najbrž smo si vsi edini v tem, da ne samo preprost človek, ampak tudi izobraženec, ki se trudi pisati prav in lepo po slovensko, s strahom jemlje pero v roko, kajti ves čas ga spremljajo dvomi, ali sme rabiti besedo, obliko ali konstrukcijo, čeprav jo sicer srečuje v knjigi in tudi sam rabi v vsakdanjem občevanju. Vprašanje pa je, ali je to že zadosten dokaz, da res ne znamo več slovensko, kakor nas dolži ena izmed kritik, ali pa tiči za tem še kaj drugega. Vsekakor s pavšalnimi obtožbami najbrž ne bomo soglašali, da pa je kritika mnogokrat na mestu, tudi ne moremo zanikati. Preveč bi se oddaljili od naše teme, če bi hoteli podrobneje raziskovati vzroke resničnega neznanja slovenščine, utegnejo pa biti med njimi tudi takšni: premalo poudarka na pouku slovenščine v šoli; učitelji in profesorji sami največkrat nimajo potrebnega znanja in tudi ne veselja do jezikovnega poulka; manjka teoretičnih in praktičnih del, na katera bi se mogli opirati; splošno podcenjevanje jezikovnega izobraževanja; knjižni jezik uporablja mnogo ljudi, ki niso imeli priložnosti, da bi si pridobili jezikovno izobrazbo; slabi zgledi; naglica, s katero živimo in ki je kriva marsikatere jezikovne površnosti; vdiranje neznanstvenih pogledov v teorijo jezikovne kulture, kar povzroča zmešnjavo in negotovost v jezikovni praiksi.
Po drugi strani pa je neredko vzrok težav, ki jih imamo pri pisanju, relativna nerazvitost in zanemarjenost knjižne slovenščine. To je največ posledica vloge, ki jo je imela slovenščina od Trubarjevih časov dalje. Majhen narod, ki v zgodovini ni imel lastne državnosti, ni mogel razviti institucij suverenih narodov, zato so ostale funkcije slovenščine omejene na tistih nekaj področij, ki so ji bila prepuščena kot nedržavnemu jeziku. Dediščina, ki smo jo prinesli v staro Jugoslavijo, je bila torej dokaj skromna. Vrhu tega so v jezikoslovju do zadnjega prevladovali nazori mladogramatikov, ki so vso svojo pozornost posvečali starejšim fazam jezikovnega razvoja, sodobni jezik pa zanje niti ni bil znanstvena disciplina, ampak jim je služil samo kot izhodišče za rekonstrukcije. Zato ga tudi s,lavistični študij na naši univerzi med obema vojnama ni upošteval in šele zdaj polagoma dobiva svoje mesto. Ob takem stanju stvari so kaj lahko uspevali na tem področju neznanstveni pogledi in metode. Neredko so se jezikovna vprašanja reševala po smernicah tega ali onega političnega programa, ki je imel seveda drugačne cilje, kot je skrb za resnično kulturo jezika. Tako se tisti, ki so med obema vojnama spremljali politične boje, gotovo še spominjajo, da so bile oblike Beograd in Belgrad ter jugoslovanski in jugoslovenski nekakšen simbol in razpoznavni znak politične pripadnosti v govoru in pisavi.
Danes ni več ovir, ki so tako usodno vplivale na'naš jezik v preteklosti, in kultiviranju slovenščine se objektivno odpirajo možnosti, kakršnih še ni imela v svoji zgodovini.
82
Kultura jezika — to je prostrano torišče. Pomeni slovar, v katerem je zajet besedni zaklad današnje knjižne slovenščine, in pomeni slovnico, v kateri je popisan in raziskan današnji knjižni jezik, s posluhom za njegove razvojne tendence in zakonitosti. To sta temeljni deli jezikovne kulture. Dopolnjuje jih vrsta drugih nepogrešljivih del: pravopisni in pravorečni slovar, slovar tujk, terminološki slovarji in thesaurus vsega slovenskega besedišča. Kultura jezika pomeni dalje proučevanje njegovega stilnega bogastva in funkcijske raznolikosti, in končno, jezikovno vzgojo v šoli in izven nje. V oporo temu prizadevanju so dialektološke raziskave in dela iz zgodovine jezika (historična gramatika, zgodovina knjižne slovenščine, obdelana s pritegnitvijo sociološkega vidika, in etimološki slovar).
Tako obsežno delovno področje zahteva ne samo dobro organizacijo, temveč tudi množico delavcev ter pod enotnimi vidiki izdelano teorijo in metodologijo. Tega nam je treba — o tem najbrž nihče ne dvomi — prej ko vsega drugega.
Odnos večine ljudi do jezika se največkrat začne in neha ob vprašanju, kaj je prav in kaj napak. To je v kompleksu kulture jezika sicer majhen sektor, toda edini, ki v enaki meri mobilizira široko javnost in strokovnjake, ter ima, da tako rečemo, najbolj množično podlago. Za te stvari so sicer na razpolago pripomočki. Ce smo v zadregi, pogledamo v Pravopis ali slovnico, kakršne vrste je pač vprašanje, ki nas zanima. Vsega pa v teh pripomočkih ne najdemo ali nas ne zadovolji. Včasih vladajo o različnih problemih različna mnenja. Navadno se razhajajo zaradi različnih kriterijev pravilnosti, ki jih imajo strokovnjaki in drugi, ki o jeziku razmišljajo. Vzemimo v roke katerikoli članek ali publikacijo z jezkovno problemiatiko, ki izide pri nas, pa se bomo o tem hitro prepričali. Še posebno jasno se to vidi v reviji Jezik in slovstvo, ki ima tretjino prostora odmerjenega kulturi jezika in nam torej s svojimi petimi letniki nudi dovolj primerov, s kako neenotnimi kriteriji presojamo jezikovno pravilnost. Ne smemo se potem čuditi, če ljudem ni več jasno, kaj je prav in kaj ne, sag ne vedo, koga naj poslušajo.
Med kriteriji, ki jih najpogosteje srečujemo, so n. pr. takšni: pravilno je tisto jezikovno sredstvo, ki se uporablja v kakem narečju ali velja kot ljudsko; tujke, izposojenke in kalki so brez ozira na razširjenost manj vredni od domačih besed, tudi od tistih, ki so se jim že lunaknile; ljudski izrazi so pravil-nejši od knjižnih besed, ne glede na vrsto teksta; kar je staro, je bolj pravilno; prav je, kar je logično.
Stanje v :knjižni slovenščini in izlkušnje, do katerih so prišli narodi s kulti viranimi knjižnimi jeziki, nas svarijo, da ustvarjajo takšna merila anarhijo in povzročajo knjižnemu jeziku neprecenljivo škodo. Ne moremo si misliti kultiviranega jezika, če ni ustaljen in če ni zmožen vsega izraziti.. Prav to pa omenjeni kriteriji preprečujejo. Zato so razni ozkosroni jezikovni zakonodajalci in korektorji s svojim vplivom večja pokora za jezik kakor nekaj neta-lentiranih piscev ali prevajalcev in na pol pismenih ljudi, ki včasih v uradnem ali poslovnem dopisovanju, v javnih napisih in celih knjigah razkazujejo revščino svojega jezikovnega znanja in seveda predvsem neučinkovitost pouka slovenščine v šoli.
Najgloblji izvor vseh nesoglasij o knjižnem jeziku je v tem, da se rado pozablja, čemu knjižni jezik služi. Ce ga imamo zato, da se z njim Slovenci v enotni obliki siporazaimemo, mora biti cilj kulture knjižnega jezika v prizadevanju, da bo imela slovenščina dovolj izraznih sredstev, s katerimi bo mogoče
83
točno, jasno ter vsebini in namenu primemo posredovati misli. Jezikovni teoretik upošteva pri tem zakonitosti, ki vladajo v jeziku, in razvojne tendence, ki so značilnost vsakega živega jezika. Podrejanje drugačnim ciljem jeziku ni v korist.
Ustaljenost je ena izmed značilnosti kultiviranega knjižnega jezika. To je načelo, ki ga mora imeti jezikoslovec vedno pred očmi. Pri nas ga brani menda edino A. Bajec in ga v svoji znani, v bistvu na sodobni jezikovni teoriji temelječi brošuri Rast slovenskega knjižnega jezika (1951) postavlja kot prvo zahtevo slovenskega pisanja. Knjižni jezik povezuje stoletja in generacije, preteklost in sedanjost, in je kot važen element nacionalne kulture in tradicije. Podcenjevati prizadevanje po stalnosti v knjižnem jeziku bi pomenilo slabiti zvezo z najbližjo preteklostjo, kakor tudi omalovaževati potrebo po kontinuiteti slovenske kulture. Stalnost knjižnega jezika pa narekujejo tudi čisto praktične potrebe. Učenje knjižnega jezika zahteva leta in leta truda, preden ga je mogoče za silo obvladati, pogoste in številne spremembe pa po nepotrebnem otež-kočajo pisanje in ljudi begajo.
Tendenca po ustaljenosti v knjižnem jeziku je v nasprotju s tendenco in nujnostjo, da se jezik nenehoma razvija in razrašča. Kakor ne pozna mirovanja človek, tako ga ne pozna živ jezik, ki mora človeškemu snovanju dajati ustrezen jezikovni izraz. Knjižni jezik tedaj ni okartienina, ampak izredno občutljiv instrument, s katerim se lahko izrazijo najzapletenejši in najsubtil-nejši vzgibi človeškega duha.
Na teh dveh tendencah, ki se na videz izključujeta, so zgrajeni kriteriji jezikovne pravilnosti, po katerih se odloča sodoben jezikoslovec. Prva tendenca je značilna predvsem za glasoslovje in oblikoslovje, ki sta nekakšna jezikovna posoda, druga pa za sintakso in besedišče, v katerih se najbolj kaže izrazna moč jezika.
Ena prej omenjenih kritik očita pisateljem, da nočejo ubogati slovničarjev, ki se že desetletja trudijo odpraviti nekatere napake, druga kritika pa zameri jezikoslovcem, da hodijo svoja pota in se ne menijo za uzus. Torej dve popolnoma nasprotni mnenji in hkrati dva kriterija pravilnosti. Obe menili v slovenščini že dolgo poznamo. Prvega, s katerim si jezikoslovec jemlje pravico,. da jeziku diktira, je pred skoro dve sto leti proglasil Marko Pohlin, drugega, da naj bo slovničar samo zapisovalec, ne pa zakonodajalec jezika, se je v svoji slovnici pred 150 leti držal Kopitar, a ga poznamo že iz Horaca.
Prvi kriterij, da je prav tisto, kar posameznik —¦ pa naj bo to Pohlin ali lektor v založbi ali kdorkoli — spozna za pravilno, skriva v sebi nevarnost, da drugi ne bodo enakega mnenja. Ce je tak posameznik en sam, to še ni velika nesreča, toda kadar ima mnogo posameznikov vsak svoj prav, se mora stavba knjižnega jezika vendarle zamajati.
Zato je v kultiviranih jezikih obveljal kriterij, ki izključuje vsako samovoljo, preprečuje anarhijo in je tudi najbolj demokratičen: pravilna so tista jezikovna sredstva, ki so se uveljavila v knjižnem jeziku s splošno rabo, ne glede na starost, izvor, slovnično pravilnost, zakone logike itd. Odstopanja so možna, kar je razumljivo, pri tistih jezikovnih sredstvih, ki so omejena na manjši krog ljudi, predvsem strokovnjakov. Tak kriterij onemogoča neodgovorno romantično igračkanje z jezikom. Je rezultat realističnega spoznanja', da jezik ne more biti drugega kot sredstvo za sporazumevanje in da je za kultiviran jezik najvažnejši pogoj ustaljenost in prožnost. Ta kriterij je nadalje rezultat nič manj realističnega spoznanja, da jezikoslovec s po-
84
skiosi, da bi spreminjal utrjeno jezikovno prakso, ne samo da jeziku v ničemer ne bi koristil, ampak tudi ne bi dosti dosegel. Področje, kjer lahko jezikovni teoretik s pridom posega v vprašanja jezikovne pravilnosti, je tam, kjer nastaja nekaj novega. To je ustvarjanje izrazov, ki so nam potrebni za poimenovanje novih predmetov in pojmov, in usmerj'anje jezikovne.prakse, ki se je začela spreminjati v nasprotju z duhom jezika, njegovimi zakonitostmi in razvojnimi tendencami. Pravopis —• v ožjem pomenu besede — in pravorečje sta prav tako področji, kjer je jezikosioivec nepogrešljiv.
Treba bi bilo še odgovoriti na vprašanje, koliko je kriterij splošne rabe upoštevan v jezikovni teorija knjižne slovenščine. A. Bajec se v prej omenjeni brošuri sklicuje nanj med drugim s tole odločno izjavo: »Naj bo oblika zgo^do- • vinsko še tako neupravičena, če jo je posvetila stoletna raba, mora ostati« (str. 4). Podobno ob drugih prilikah, n. pr. »... siprejmimo voljno in složno tisto, kar je utrjeno v rabi, saj je v nji zapisano izročilo štirih stoletij« (JiS I, 152), ali v odgovoru nekemu dopisniku, ki se mu je zdelo, da je načrt za pouk pravilneje kakor učni načrt, ko pravi, da so oblike učni načrt, učni jezik, učna knjiga v rabi že domala sto let, in zaključi: »Tudi če bi bilo vse to napačno, bi bilo že zdavnaj opravičeno v splošni rabi« (JiS I, 156). SP 1950 je v načelu — ne pa vselej v praksi —¦ priznal ta kriterij s formulacijo v uvodu, ki so ji> se-stavljavcem nekateri zamerili: »Ta bi bil v tem presojanju (jezikovne vrednosti besed — B. U.) ostrejši, ta milejši, a življenje jezika gre svojo pot in se za take sodbe ne meni.«
Uzus kot mierilo pravilnosti pri nas nima veliko zagovornikov. Nekateri ga odklanjiajo, češ »da odpira ta kriterij preveč na široko vrata spačenkn in tujim besedam. Z njim se da marsikaj, docela vse opravičiti« (JiS III, 352). Lahko trdimo, da ga pozna ali prizna le malokdo, ki se ukvarja z jezikom. In vendar je za ustaljenost jezika kriterij splošne rabe neogiben pogoj, s stališča pišočih , pa pomeni konec mnogih dvomov m nelagodnega občutka pri pisianju, če se od njih ne bo zahtevalo nekaj, čemur se njihov jezikovni čut upira. Vprašati se moramo, ali je napaka to, kar se slovničarji trudijo že desetletja odpraviti — da uporabimo kritikove besede — ali pa je napaka tisto, kar slovničarji trdijo . v oičitnem nasprotju s splošno, ukoreninjeno rabo. Ali je napaka, če napišemo komparativ holj pravilen namesto pravilnejši, ali pa je napaka, zahtevati — razen izjemomia — samo pravilnejši? Ali je napaka, uvajati irealne pogojne stavke s če, ali je dovoljen samo ko, čeprav v takem primeru za naš jezikovni čut ni med njiima nobene razlike? Ker nam za kriterij pravilnosti ne služi uzus, ampak vsi mogoči drugi vidiki, bi moral tisti, ki bi se hotel držati vseh teh prepovedi, zapovedi, priporočil in nasvetov, s katerimi so z raznih strani samo v zadnjsih letih pritiskali nanj, kaj /kmalu spoznati, da ni b'olj nehvaležnega dela, kakor napisati stavek v naši materinščini. Ne smel bi zapisati dvig, dviganje, dvigati, ampak samo vzdigovanje, vzdigovati, vzdigniti, ne slovar, ampak samo besednjak, ne znak, ampak samo znamenje, samo študentovski, ne študentski, ne ukinjen vlak, !am;pak odpravljen vlak, ne prekiniti zvezo, am,pak pretrgati zvezo, ne graditi, ampak zidati, zastonj, ne zaman, znanost, ne veda, časnik, časnikar, ne časopis, novinar, prihodnost, ne bodočnost, boj, ne borba, odkrit,, ne iskren, skušnja, ne izpit, varstvo, ne zaščita, mogoč, ne možen, naslednji, ne sledeči, stričnik, ne nečak, breg, ne obala, velikanski, ne ogromen, podoba, ne slika, razloček, ne razlika, obravnava, ne razprava, spominek, ne spomenik, slovesen, ne svečan, natančen, ne točen, tehten, pomemben, ne važen, vojiska, ne vojna, drugi, ne ostali, postava, ne zakon, prostost, ne svoboda, hudodelstvo-, ne
85
zločin, zahod, ne zapad, izmišljija, ne izmišljotina, in tako bi lahko naštevali bnez konca in kraja. (Primeri niso liz SP 1950.) In vendar občutimo tudi besede, ki jih ta ali oni prepoveduje -ali odsvetuje, kot vsakdanja izrazna sredstva knjižne slovenščine. Nekatere so primernejše za določeno vrsto tekstov, pri drugih se je izobliiikovala pomenska razlika, tretje so sinonimi.
Kako varljivi in majavi so kriteriji, ki spregledujejo pravo vlogo jezika, nam kaže usoda nekaterih jezikovnih sredstev. Zaradi obtožbe, da ^o tujega izvora, so bila v neki dobi prepovedana, ko pa je kdo začel dokazovati njihovo »nedolžnost«, so dobila državljanske pravice. Dolgo so nas na primer učili, da je adverb ravno germanizem; tudi prestavo v pomenu prevoda in igrati vlogo v prenesenem pomenu so iz istega razloga izločili. Danes so ti izrazi dovoljeni in se tudi rabijo, kajti v živi govorici so se kljub prepovedi obdržali. V SP 1950 bi našli še mnogo besed, ki jih nekoč ne bi smeli zapisati, ne manjka pa tudi takih, ki še vedno čakajo na priznanje. Takšna je na primer zveza nimam časa, ki je v SP 1950 označena z zvezdico, in fraza sum je padel nanj, ki ima križec, v naši reviji pa smo nedavno tega brali (JiS V, 182), da tudi to najibrž ni germanizem lin naj bi jih torej dovoljevali. Podobno je s predlogom čez, ki ga SP 1950 in slovnica 1956 v nekaterih zvezah preganjata (JiS IV, 168). Celo raba člena ta s pridevnikom, ki je veljala za hud germanizem, ima že svojega zagovornika, ki jo hoče rešiti tega očitka (JiS V, 131), in morda ni več daleč čas, ko bomo smeli pisati prinesi mi ta nove čevlje, ker se prinesi mi nove čevlje lahko razume drugače, kakor smo miisliti. Obogatili bi se torej za prepotrebno izrazno možnost, ki je bila že doslej v živi govorici nepogrešljiva.
Samovoljno in neodgovorno šarjenje po našem jeziku je sicer le malokdaj doseglo svoj namen, zato pa je ustvarjalo v pišoči javnosti občutek negotovosti in utesnjenosti ali kot nasprotno reakcijo včasih anarhično omalovaževanje jezikovne norme in pravopisnih pravil. Kakor je neprijetno prvo, tako je ne-razveseljivo drugo. Težnja po pravilnem izražanju in pisanju bi morala biti lastna vsem, ki hočejo veljati za omik-ane, kakor je težnja po lepem vedenju lastna vsem, ki hočejo veljati za olikane.
Nasilno poseganje v jezik ima svoj izvor v idealističnih-pogledih na njegovo vlogo v družbi. Jezik ne mo-re brez škode vršiti svoje funkcije, če je orodje političnih koncepcij ali pa igračka v rokah posameznikov, prepričanih, da je mog-oče spreminjati jezikovno prakso po njiho-vih domislicah. Knj-ižni jezik ge družbeno občilo, ki riazvija toliko življenjske sile, kolikor je ima skup-nost, kateri služi. Knjižni jezik je tako tesno povezan z narodom, ki si ga je ustvaril, da nam zgodovina knjižnega jezika, če jo znamo prav brati, vemo zrcali usodo njegovega naroda. Kot sredstvo za sporazumevanje o vsem, s čimer živi jezikovna skupnost v svojem č^u, se jezik spreminja in bogati ali siromaši v skladu z izraznimi potrebama družbe. Ker pa je poleg tega jezik organizem z lastnim sistemom in zakonitostmi, so te spremembe jezikovnemu čutu skupnosti toliko bližje in naravnejše, kolikor bolj so nastale — kot pravimo —• v duhu tistega jezika.
Nikakor ni naključje, da prav tisti, ki naš jezik najbolj vneto »popravljajo«, največkrat širijo prep-lah, češ da slovenski knjižni jezik propada in da bo — če bo šlo tako naprej — kaj kmalu izginU s površja zemlje. Takšne trditve so samo iztočnica in opravičilo za razne nasilne posege v naš jezik Dokler služi slovenščina za sporazumevanje med ljudmi slovenske jezikovne skupnosti, se nam za njen obstoj ni treba bati. Knjižni jezik propada samo tedaj, kadar se zožujejo njegove družbene funkcije, to pa se dogaja ob velikih
86
nacionalnih in socialnih katastrofah, katerih posledice trajajo dolga desetletja \ ali celo stoletja. Zato slovenščina ni propadala niti takrat, ko so začeli nekateri i pisati »lunin jezik«, kakor je krstil Bleiweis tisto mešanico, ki je bila tuja tako ; tedanjemu kmetu kakor izobraženou, niti ne propada .danes, ko se slovenščini | njene funkcije ne samo da ne odtegujejo, marveč se razraščajo tako na široko, i kakor daleč seže človeška misel. Torej v današnji slovenščini ne gre za propa- j danje jezika, temveč za nekaj drugega. Po eni strani smo se znašli res nepri- j pravi j eni in omahujoči pred množino nalog, ki se postavljajo slovenskemu j knjižnemu jeziku, če naj naš narod hodi vštric z drugimi kulturnimi narodi, 1 po drugi strani pa se je dal del naše javnosti zbegati, ker ne more slediti za- j htevam naglega družbenega razvoja, pri čemer pozablja zlasti tudi to, da di- ; namika časa vpliva na naše mišljenje, s čimer se spreminja tudi način izražanja. ; Naš jezik je danes nedvomno v težavah, toda to so težave rasti, ki jih bomo ¦ premagali toliko prej in uspešneje, čim bolje bomo razumeli njegove naloge ] in ga v skladu z njimi gojili. Te težave pa po nepotrebnem povečujejo nasilnimi popravljale! slovenščine, ki zaradi svojih idealističnih konceptov ne vidijo \ prave vloge knjižnega jezika in s svojiimi, včasih povsem sentimentalnimi odlo- i čitvami zavirajo njegov razvoj. j
Marja Boršnik
POL STOLETJA NARAZEN
»v KARLOVCU« IN »BOJ NA POŽIRAVNIKU«
Naša najpomembnejša realistična pripovednika Ivan Tavčar in Lovro Kuhar — Prežihov Voranc sta s svojim življenjem izpolnila leto 'dni manj kot celo stoletje (Tavčar se je rodil leta 1851, Prežih pa je umrl leta 1950). V tem času se je izvršil prelom, o katerem bo zgodovina prihodnjih stoletij pisala, da je bil enak ali pa celo večji od prelomov med starim in srednjim, ali pa med srednjim in novim vekom. Ta prelom je tako omajal ali pa celo porušil vero v stare, stoletja veljavne vrednote, da so prva desetletja nove, modeme dobe zanikala skoraj celotno ustvarjalno tradicijo. Tavčar je bil zastopnik starega reda in eden naših največjih predstavnikov klasičnega humanizma. Prežih je bil zastopnik novega reda in eden največjih naših predstavnikov modernega humanizma. Oba sta bila realista. Skupnosti in razlike med obema bom skušala nakazati ob analizi in primerjavi dveh novel, ki sta značilni za dve polstoletji našega literarnega razvoja. Prvo polstoletje, to je dmgo polovico prejšnjega stoletja, predstavlja Tavčarjeva novela »V Karlovcu«, napisana leta 1879, izšla v Letopisu Matice slovenske za 1880 leta 1881. Drugo polstoletje, to je prvo polovico našega stoletja, predstavlja Prežihova novela »Boj na po-žiravniku«, napisana leta 1934, izšla v Sodobnosti 1935. Med nastankom obeh novel je razlike v času nekaj nad pol stoletja, to je petinpetdeset let. Zanimivo bo preveriti, kako se v obeh novelah zrcali različnost dob in ustvarjalcev.
Tavčar je svojo novelo doživljal in oblikoval v času, ko je delal kot odvetniški pripravnik pri Janezu Mencingerju v Kranju. Takrat je vsekakor že mislU na preselitev v Ljubljano in na kariero samostojnega odvetnika, ki mu bo s tem omogočena v našem centru. Bil je razgiban osemindvajsetleten fant,
87 i
ki se je že uveljavil kot meščansko-demokratični publicist in govornik in je prodrl v javnost tudi že s svojo romantično novelistiko. Zadnja leta se je imiir-jal v klasičnega realista, za kar je bila potrebna globoka notranja ureditev, ki jo je deloma pospeševal tudi Mencingerjev humanistični poseg. Protislovje med liberalno usmerjenostjo in dejanskim odporom proti buržoazni družbeni stvarnosti mu je omiljeval tedanji politični položaj: aktiviziral ga je v boj proti Auersperg-Lasserjevi germanizaciji in mu zamegljeval gospodarske vzroke za diferenciacijo, ki je dejansko že v tem času rezala vse globljo brazdo tudi med našo mlado buržoazijo in naš začetni proletariat. V letu izida Masične'novele V Karlovcu je Tavčar —• zasmehovaleč buržoaznih napak in slabosti — z vso silo napadel prve zarodke naše socialnademokratične organizacije v bojazni, da bodo poskušali »nekateri eksaltirani krojači in mizarji tudi v prihodnje, da bi ideje, katere so rodile komuno v Parizu, ter prouzročile do zdaj toliko krvavih pretepov mej delavci in policijo, zasejaLi tudi mej nas Slovence«. V socialističnih borcih za pravičnejšo lu-editev sveta je videl samo anarhične postopače, ki prezirajo najvišji ideal našega tedanjega meščanstva: boj za nacionalno osamosvojitev. Imenuje jih kričače, »,rudeče' apostole«, »slabodišeč balast« dosedanje narodne stranke, in ker se mu zde njihove ideje »jednake strupu, ki se pije mej sladčico«, nič čudnega, če svoj napad takole zaključuje: »Možje se nam ne zdijo nevarni, nevarne so pa ideje, o katerih se jim nekaj sanja. Zatorej brez vsakega strahu javno izrečemo: da ima narodna stranka sveto dolžnost, paziti na prste tej novej stranki; da imamo mi vso dolžnost, te pričetke socialnodemokratičnih pričetkov mej Slovenci streti, kakor se s peto stare strupena golazen sredi pota.« (-.r.-, V Ljubljani, 17. decembra, SN 18. decembra 1881.)
Prežih je svojo novelo doživljal in oblikoval v času, ko se je moral kot ilegalen borec za sooialistično družbeno ureditev potikati po svetu, ker mu je v domovini grozila Glavnjača in morda še kaj hujšega. Kot dvainštiridesetleten mož se je po težkih življenjskih preizkušnjah, viseč med ječami in preganjanjem, zavedal, da v bližnji iprihodnosti nima življenjskih perspektiv ne sam ne njegova tričlanska družina, ki jo je moral pustiti doma na Koroškem v velikem pomanjkanju. V tujini, tedaj na Dunaju, se je spet žilavo zagrizel v politični boj, da pomaga iz rastočih fašističnih krempljev rešiti, kar se še rešiti dá. Petdeset let po prvih zarodkih socialistične organizacije pri nas je pričela ta rasti v üegalno komunistično süo, branečo pravice zatiranih narodov, ki jih je fašizem skušal streti z brezdušnostjo, »kakor se s peto stare strupena golazen sredi pota«. Prežih je slutil, da se bo trla pod to peto tudi slovenska zemlja, zato se je je v tujini oklenu z vso strastjo preganjanca. Strahotni čas ga je stro-jil v modernega realista, ki je na lastni koži preizkusu rastočo brutalnost sodobnega boja. Tako je zrastel iz nekdanjega opisovalca drobnih vsakdanjih usod v monumentalnega oblikovalca sodobnih grozot.
Razčlemba novel bo skušala dokazati, da zreducira Tavčar v klavrni dobi veliko dogajanje v -droben pojav, nasprotno pa potencira Prežih v usodni dobi drobno dogajanje v pojav obsežnih dimenzij.
Obe noveli sta razdeljeni v sedem poglavij. Obe podajata tragedijo naše kmečke družine. Tavčarjeva se odigrava na Gorenjskem, Prežihova na Koroškem. Obe odražata lokalni kolorit zemlje, na katero ista bila ustvarjalca tako močno priklenjena.
Tavčarjeva je zasidrana v resničnem kraju Karlovcu, samotnem hribovskem posestvu ob potoku Karlovščici, v Loškem pogorju. Predstavo opisane
88
pokrajine je Tavčar v noveli prepletel s predstavo rojstne vasi, in to tako, da je deloma imena krajev in ljudi iz Poljan in njihove okolice presadU v to bližnje hribovje. To velja za vas Visoko, graščino Močavo in tej pripadajoči gradiček Smrečje, ki s kmečko-proletarskimi ¦ in aristokratskimi prebivalci v protiigri nastopajo z veliko mero fantazije, Karlovec s svojim starodavnim rodom pa je kot osrednje gibalo opisan dokaj po resnici.
Novela je komponirana kot majhna klasična tragedija. Prvo in del drugega poglavja bi lahko imenovali prolog, ker nas seznanjata s krajem in časom povsem statično. Prvo je oris samotnega Kar lovca, kakor lijiak zasvedranega v hribovje. Tavčar koj uvodoma naglasa, da poezije v tem zapuščenem kraju ni nikakršne. Na njem gara samorastel rod, ki nekako zaničuje svet »tam zgoraj«. Z večnim trpinstvom se ohranja v gmotni in duhovni neodvisnosti, podreja se lastni tradiciji in se enako fkakor vsa priroda poraja in odmira. Ženske prezira, le kadar gospodar ovdovi, se vpreže eden od sinov v jarem. — Drugo poglavje postavlja dogajanje v čas —¦ v revolucionaimo leto 1848, ko gospodari v Karlovcu vdovec Aleš s štiirimi sinovi, od katerih nobeden nima volje, da bi se oženil. To težko skrb, ki se vleče v monotonem dialogu med očetom in ne-pristopnimi sinovi, pretrga pozni vandrovec Janez Škaf z novico, da ščuva vi-soški učitelj Komolček visoške kmete k poboju gospode in požigu gradov. Kar-lovčanom, ki žive z gospodo v neodvisni slogi, je novica spričo lastnih skrbi zgolj v nadlego, vznemiri jih šele nenaden prihod domače hčere Marjanice, služeče v graščini. — Tretje poglavje požene v dejanje problem, ki ga sprožita v drugem poglavju Škafova novica in Marjaničin prihod. Pijani učitelj Komolček je z razdraženimi Visočani napadel Smrečje, Marjanica je prihitela v Karlovec po pomoč ogroženi kontesi Ani, ki se preplašena sikriva pred napadalci. Stari Karlovčan jo je voljan zaščititi pod svojo streho. Njegov prvenec Vid prinese na svojih varnih rokah trepetajoče dekletce preko strmin domov in zaživi spričo sladkega bremena v čudoviti sreči. Konteso navduši karlovška nočna romantika, sklene se prilagoditi kraju in ljudem. — Četrto poglavje privede družinsko ženitbeno krizo v dejanski ekstrem. Očarljiva kontesa je kakor isikra kup suhega dračja vnela sinove v željo po ženski in v sklep po ženitvi, in končno celo priletnega gospodarja, ki prepadeno strmi nad nenadno odločitvijo sinov, zamami misel, da se sam oženi. — Peto poglavje privede družbeno revolto viisoških gostilniških postopačev v dejanski ekstrem. Sklenejo si s silo prilastiti nežno konteso: »Tu pri nas naj služi, za deklo naj nam služi, da bode vsaj vedela, kako je to naše trpljenje!« — Šesto poglavje prevesi karlovško ljubezensko prevzetost v tragiko. Polizobraženi prvorojenec Vid, ki ga sončna
89
pojava kontese pretrese v dno mračne duše, odkloni njeno ljubezen v zavesti, da cvetje, presajeno z vrta na skalnata tla, usahne. — Sedmo poglavje sproži dejanje v katastrofo. Visoška tolpa se privali v Karlovec z zahtevo po kontesi. Viid' jih v obrambi kontese z vso silo odpahne, da drug za drugim drastično popadajo na tla — razsrjeni Komolček ga ustreli. — Sledi zaključek: samotni pokop ubitega brata, hkrati s tiho odhajajočimi Karlovčani pa hrupen prihod .oboroženih vojakov — konec visoške »revolucije«. ¦— Temu .sledi dvojni epilog. Kazen za krivdo: ječa, hiranje visoških gospodarstev; po mnogih letih pomiloščeni Komolček — berač. Karlovec životari po smrti gospodarja Aleša in ženitvi enega od sinov v starem redu in miru naprej. — Konteso je srečal avtor — torej po dolgih letih — v plemenitaškem svetu kot žensko »prečudne krasote«, enako boginji, z žarom sreče na obrazu. »Svet pravi, da je srečna«, zaključuje Tavčar to zgodbo. »Vsaj videti je tako!«
Kot je razvidno iz razčlembe, se dejanje sproži konec drugega poglavja in napeto teče v treh poglavjih do viška —• do sklepa révolter j ev, podrediti si konteso kot deklo, od koder se v zadnjih dveh poglavjih prevesi v Vidovo re-signacijo in smrt. Raznostranični trikotnik napetega dramatičnega dogajanja v osrednjih petih poglavjih je vsklajen: s statičnim prvim in rahlo razgibanim drugim prologom v prvih dveh poglavjih ter z rahlo razgibanim prvim in statičnim drugim epilogom v zadnjem poglavju. Statika nakazuje, da se nič ni pričelo in nič ni končalo: ostaja, kakor je bilo in bo. Jekleni rod Karlovčanov je živel, živi in bo živel. Poetična kontesa, ki vzbuja občutje, kakor da ni drugega kot poezija sama, je živela, živi in bo živela. Ob nenadnem srečanju garaških karlovških poštenjakov s to živo igrivo lepoto vzplamti v njih neznano plemenito čustvo, ki imajo zanj vse dispozicije, nimajo pa spričo svoje trde usode priložnosti, da bi jih moglo stalno plemeni ti ti. Tudi prvorojenec Vid se ni mogel dalje šolati in se je moral vrniti k trdi zemlji. Zato je njegova trajna zveza s konteso nemogoča. Očarljiva kontesa pripada kljub lastnemu hotenju, da bi zaživela z Vidom, tistemu svetu, kjer tedaj pri nas edinole more uspevati — tuji aristo'kraciji.
Karlovec, na dnu hribovitega lijaka, oprt ob skalo, da ga noben vihar ne zdrobi, predstavlja s svojim zdravim, kakor šumeči potok čistim rodom tipično jedro slovenstva, ki ga Tavčar vidi samo v samotaitnem garaškem kmetu, neoskrunjenem od tuje civilizacije. Avtorjev problem je podoben Mencingerjevemu (prim. Mencingerjevo študijo »Kmet in narodnost«, ki je izšla trinajst let poprej v Novicah 1866): kako plemenititi kmeta s kulturo in poglabljati njegovo zavest, ne da se pri tem oskruni s pogubno tujo civilizacijo. Kako ta civilizacija razkraja kmečko samobitnost, je Tavčar plastično prikazal skoraj štiri desetletja kasneje v noveli »Cvetje v jeseni« z oholim, nečimrnim Ka-tretom, ki obeša na svoje zvodenelo kmetstvo nepristni blesk meščanstva. Že v noveli »V Karlovcu« in še prej pa je ugotovil, da ohranja pristno kmetstvo samo nenehno delo, brezdelje pa ga razkraja v postopaški polproletariat (vaški »lumpenproletariat«), ki je v svojem polovičarstvu sposoben vsakršnih nepoštenosti in je v polni meri podvržen prostaštvu. Da ogroža -kmečko trdnost še kaj drugega kot pomanjkanje nravstvene hrbtenice, tega Tavčar do sive starosti ni uvidel ali si ni priznal. Od tod njegovo kasnejše utopično reševanje v polnokrvno kmečko zdravje pred meščansko nravstveno razkrojenostjo. Od tod njegovo kasnejše prepričanje, ki korenini že v tem času, da je velike, pristne ljubezni sposoben samo prvobitni kmečki človek. In Tavčarju pomeni ljubezen isto kot plemenitost.
90 '
Razumljivo, da postopaškemu polproletariatu visošikih révolter j ev odreka spričo njihovega prostaštva vsakršno sposobnost plemenitejšega doživetja — od tod njih pohlep da zasužnjijo, ponižajo konteso Ano, da bi oskrunili to čudovito poetično bitje.
Spopad med plemenitim kmetstvom in prostalkim polproletariatom je črno-bel, prikazan tudi kompozicijsiko v dveh zaporedoma se m-enjajočih, nezdružljivih, le v končni smirti dotikajočih se ploskvah. Tako je Tavčar v tistem času dejansko afirmiral našega kmeta kot neuničljivo postojanko slovenstva pred nemško penetracijo. Hkrati pa je tako dejansko prezrl kvalitete proletarca, ' ker je bila internacionalna solidarnost takratnega borbenega proletariata v opreki z njegovim nacionalizmom.
Pri Rrežihu se ta problem zamota, rešuje pa ga Prežihovemu času ustrezajoča naprednejša osveščenost. (Konec prihodnjič)
Anion Bajec
KAKŠEN BI BIL IDEALNI SLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK
Ob Slovenskem pravopisiu človek nehote s trpkostjo pomisli, kako preprost bi bil lahko naš knjižni jezik, če ga ne bi težilo breme tradicije. Štiristo let pisanja prav gotovo pomeni za narodno življenje neskončno veliko, vendar pri-, naša s seboj zaplete, lastne vsakemu zgodovinskemu pravopisu. S tem mislim težave, nastale v zgodovinskem razvoju govorjenega jezika, n. pr. moderno vokalno red^ilkcijo, to je pešanje m nemitev kratko poudarjenih in nepoudarje-nih i in u, pa tudi prehod velamega I v dvotistnični u, zlasti pa številne neupra-\'ičene posege slovničarjev, zgledujočih se po •drugih slovanskih jezikih, posebno po stari cerkveni slovanščini. Zapeljani od panonske teorije so pomaknili osnovo knjižnega jezika za sedemsito let nazaj, seveda nedosledno, tako da so mešali slovenske elemente s tujimi. Saj jim ne zamerimo, če so v boju za ob--stanek v časih najhujšega nemškega pritiska s posebnim poudarkom kazali na častitljivo starost slovens,kega knjižnega jezika, češ saj se mimo lahko postavi ob stran nemškemu, vendair se nam to šopirjenje s pavjim perjem bridko otepa, saj smo s tem naše pisanje neznosno zapletli.
Vzemimo, da bi Slovenci na današnji visoki kxdtumi ravni še ne imeli knjižnega jezika. Seveda je taka domneva nespametna, saj bi se brez njega ne mogli povzpeti tako visoko, pa vseeno postavimo, da je tako. Kako bi neki začel Trubar dvajsetega stoletja? Katero narečje bi izbral za osnovo pismenemu jeziku? Njegova naloga bi biLa danes brez primere težja kakor pred štiristo leti, ko še ni bilo razločka med preprosto in omikano govorico, ko je bil ves narod pravzaprav le sam kmet. (Seveda je to gola predpostavka, saj bi bil današnji ljudsiki govor brez vplivanja knjižnega jezika zelo drugačen, dosti siro-mašnejši). Mislimo si torej, da je ta modemi Trubar jezikovni genij, ki pozna zgodovino jezika in vsa poglavitna narečja. Kako bi zasnoval in skrojil naše pisanje? Verjetno bi se mu govoirjeni jezik današnjih osrednjih narečij ne zdel ne dovolj razimiljiv ne dovolj čeden. Ali naj bi vzel gorenj ščino? Glagolski tip misait, mislam, sem mislu, sem misolna, smo mislsl se roga vsakemu slov-ničarskemu pojmovanju obrazil in vsakemu paradigmatiziranju. Ta nemogoča vokalna redukcija bi ga nujno pripeljala do tega, da bi se razgledal po na-
911
rečjih, -kjer je še ni aH vsaj ne toliko, in s tem hočeš nočeš po zgodovinskem razvoju jezika. To se z drugimi besedami pravi, da nimajo prav tisti, ki bi hoteli redukcijiO v večji meri upoštevati v današnjem 'knjižnem jeziku, četudi morda samo v pogovornem. Sicer pa danes že lahko trdimo, da se je ta bolezen jezika, ta rakova rana —¦ vokalna redukcija — pod vplivom knjižnega jezika jela celiti in da marsikateri onemeli i ali u že spet oživlja. Seveda pa ne bo izginila popolnoma brez sledov, saj je tudi današnji knjižni jezik že sankcioniral pisavo oljka, majhen, solen, malce, zgolj, zaljšati, vsak, starši, kmečki, Micka, pirh, snoči, stran, gor, dol, ob pol dveh, popol brat, ob četrt na dve, pomniti, plesniti, vislice, trska, zajtrk, dveh, obeh, nečimrn, zanikrn, mesca, kamna za protestantovs(ke oblike oljika, majhin, solin, malice, zgoli, zališati, vsaki, stariši, kmetiški, Micika, piruh, sinoči, strani, gori, doli, ob polu dveh, po poli brat, ob četrti na dve, pomneti, plesneti, viselice, treska, zajutrek, dvejuh, obejuh, meseca, kamena itn. Najin je spodrinil najun, ker je pač končni samoglasnik oslabljen. Danes že beremo nadjati se, se je zavedla, pod pasho, nasprotno pa tudi rudeč po rumen in sinaha za snaha. Vidite torej, da je knjižni jezik zaradi neznanja pišočih sprejel nekatere redukcije govorjenega jezika. Dokler se to -dogaja samo v korenskih delih in v končn-icah o-kamnelih prislovov, nič hudega, če pa bi dovolili redukcijo tudi v obrazilih samosta;lnikov, pridevnikov in glagolov, bi bilo razdejanje popolno.
Pustimo -utopične sanje o uatvarjanj-u sodobnega ,knj,ižnega jezika pa se vrnimo k današnji stvarnosti. Dejstvo j-e, da se je skoz stoletja nabrala v našem .pisanju kopica stvari, ki so nam danes cokla. Da, ni tradicije, -bi mirno pisali v za vsak trdi I m ga izgovarjali dvoustnično: sov soli, kov kola, gov gola, bev bela, povh, vovk, bovha, sem dav, sem piv; skupini -al in -la -bi za gotovo pisali in izgovarjali -u: cerku, misu, nesu, vidu, pave, bravc, kozovc. Tako bi bila s pisavo zagotovljena tudi pravilna izreka, zakaj kjer bi se I pisal, bi se tiidi izgovarjal. Kakšna olajšava za naše učitelje in šolarje! Tako pa se morajo učiti zapletenih pravil in silo izjem. Kdor ne verjame, naj pogleda izgovor trdega I v Ruplovem pravorečju s tremi vzorci izgovora, ki pa se po vrhu še vsak čas menjajo: 1. bravca, 2. darovavca ali darovalca, 3. napadalca. Priznajmo, -da je pri nas kljub uradni prepovedi pod vplivom pisane besede še dosti skritega eljkanja. Na predavanju v Slavističnem društvu mi je vrsta slavistov zatrdila, da sicer izgovarjajo igravci, vendar pa samo igralke. Ce se to -dogaja pri strokovno izobraženih ljudeh, kako naj bi zamerili otroku, -ki še črkuje. Vsa prizadevanja slovenskih slovničarjev zadnjih petdesetih let so menda bob ob steno, ker zmaguje črka. In vendar ni -dvoma, kakšen je danes izgovor trde-ga I, kjer se je razvijal organsiko. O tem nam priča n. pr. pis-ava postovka za protestantsko postolfco, pa tu-di pisava krajevnih imen in priimkov: Dovje, Sevca, Avče ¦—¦ Podbevšek, Kave, Vodušek (iz ondol-šek), Premru itn. Človek se v trenutkih malodušja skorajda sprašuje, ali se ne bi -kazalo vrniti k jedelj pomaranči!
Kolikšna je moč črke in tradicije, kažejo tudi odgovori na anketo pravopisne komisije glede pisave imen za delujoče osebe, ki naj kA se poslej pisala -avec, -ivec. Zgodovina jezika upravičuje samo pripono -vec. Tako so pisali Slovenci od Trubarja do vključno Prešerna (ah, malo -postojva, preljubi ple-savec —• in vseh gozda prebivavcev!). L. 1862 so Svetec, Levstik in Cigale prevzeli hrvaško pripono -lac, ki se je tam po analogiji zelo razmahnila, čeprav tudi sh. pozna pripono -vac, n. pr. skakavac. Toda vtem ko je hrvaščina ohranila velarnost l-a in ima v rodiiniku vladaoca, so pri nas po-d vplivom pisave in po o-brnjenem pravilu: govori, kakor pišeš jeli -izigovarjati vladalca.
92
Pleteršnik piše dosledno -vec, Škrabec, Leveč in Breznik do 1. 1935 predpisujejo isto. Lahko rečemo, da Svetčeve reforme ni sprejel noben slovničar. Sele 1935 se je Breznik vdal pod nekim panitiskom, vendar le nerad. Sedaj je nedosledna pisava na -lec v rabi nekako 25 let. Vtem ko je bila prejšnja pisava enotna, dosledna in preprosta in je podpirala pravilno izreko, ima pisava na -lec vse polno izjem: pivec, delavec, brivec, volivec, ponavljavec, kujavec, bahavec, lučavec, razdiravec, spavec, ščipavec, tajivec, tarnavec, vejavec, veka-vec, vnemavec, vohavec, zajedavec, zaklinjavec, zmikavec, žagavec, žvižgavec, da jih naštejem vsaj nekaj iz SP 1935 in SP 1950.
O ti dokaj globoko (segajoči spremembi smo vprašali za svet obe najmočnejši slavistični središči. Maribor je izrazil strah, da bi nove oblike po Štajerskem izgovarjali brafka, brafci. Ta pomislek seveda ne drži, saj morajo tudi ' Štajerci v zborni izreki izgovarjati lowca, ouca, ne pa lofca, ofca. Pa saj so tudi doslej imeli predpisan izgovor brauka, brauci, kaj so mar izgovarjali bralci?! Izgovor dvoustničnega U je pač žrtev, ki jo od njih terja enotnost zborne izreke! Drugi mariborski pomislelk poudarja moč tradicije in s tem se strinjajo tudi ljubljanski anketiranci. Njih predlog se glasi: Pisava -avec, -ivec naj se uvaja neofovezno, saj bi sedanja kljub prepovedi ostala vsaj še pol stoletja. Naj raba odloči, kaj bo zmagalo! Menim, da je predlog sprejemljiv in da dvojnica iskalec —• iskavec res ne more motiti. (Prim. Vodnika: se bomo zmedile, iskavca dobile!)
Hude preglavice nam delata tudi glasova Ij, nj. Kdo od nas še ni pogledal v SP, kako se piše katera od besed bakla, bergla, burkle, cokla, kikla, krogla, prekla, škatla, orgle, angel ali pa godlja, halja, petlja, raglja, sablja, štorklja, tempelj, nagelj, mandelj? Res je sicer, da gre za dve različni priponi, vendar nam to bore malo pomaga, ko pa jiih v izgovoiru večina Slovencev ne loči več. Gorenjci, ki švapajo, izgovarjajo čikva, vendar pa ne škatva, krogva. Dolenjci pa niti tega kriterija nimajo, ker izgovarjajo obrazili -Ija in -la enako. Podobno je z nj. Zakaj pišemo prihodnji: zahodni, slednji: naslednik, srednji: srednik, sprednji: prednik? Zakaj imamo dvojnice sosednji in sosedni, rešnji in resni, sužnji in sužni dnevi? Zakaj ima en Pravopis povodnji mož, sodnji dan, drugi pa že povodni, sodni? Zakaj otroci tako radi zapišejo lažnjiv, ljubeznjiv? Vse samo zato, ker smo Slovenci razen nekaterih obrobnih narečij izgubili topljena glasova Ij, nj. Na Gorenjskem izgovarjajo kona, krala, drugod kojna ali celo koja, zboma izreka pa vzdržuje glas, ki se ga moramo učiti izgovarjati. Za kaj bi se neki odločil moderni Trubar? Najbrž za pisavo in izgovor kojna, krala.
Dosti sitnosti so nam nadrobili tudi »zakonodavci« našega jezika. Čemu si moramo zapomniti, da je množinski rodilnik stvaric, živalic, ko pa bi bilo dosledno in tudi govorimo stvarc, živalc. Enako po stari slovanščini pišemo z mislijo, boleznijo, izgovarjamo pa z mislijo, bolez^njo, kakor so pisali protestanti. Iz istega vira je gen. pl. narečij, kopij, poslopij, poglavij; zgodovina jezika nas uči, da je to napeti izgovor polglasnika v stcsl., naše oblike pa so bile poslopji itd., kar bi se danes izgovarjalo in lahko tudi pisalo z dolgim i: poslopij.
Nadalje je po stari cerkveni slovanščini vpeljano ločevanje med primer-nikom pridevnikov in prislovov: dražje, lažje, težje: draže, laže, teže. V govorjeni besedi tega razlikovanja ni, tudi vrsta pisateljev ga je opustila, da ne govorim o šolskih nalogah.
Ločevanje med predponama v- in -u nam dela velike preglavice. Slovnica uči, da u- pomeni odmik ali dovršitev dejanja, v- pa gibanje v notranjščino:
93
ubežati, uiti, umoriti: vriniti, vpeljati, vpisati. Tako si privoiščimo razkošje i duhovitih dvojnic in pišočega še bolj zmedemo: vliti vodo v škaf: dež se ulije, i vdreti v deželo: zemlja se udre, vbiti v glavo: ubiti lonec, vdati se v usodo: i tla se udajo. Take poslastice so res mične za kultiviran jezik, a po nepotrebnem ' otežujejo pisanje. Poleg tega pa je cela kopica sestavljenk, pri katerih mora j celo slovničar pogledati v pravopis, kako se pišejo, n.pr. uskladiščiti, uigrati se, upoštevati, udobrovoljiti in pod. Vse to ločevanje je timetno, 'knjižno, brez . potrebe vpeljano po stcsl. Danes se obe priponi izgovarjata enako: za vokali ! dvoglasniško, med konzonanti pa u: z delom se ubadati, iglo v prt vbadati. i Še Prešeren je obe priponi rabil svobodno; če je potreboval zlog, je pisal u, ' sicer pa v (kako in kaj ušeč se Kranjcem poje; ko se za te je unelo; kaj prida \ slišjo vsesa naše rade; junaško vmreti.) Morda bo kdo dejal, da vseeno ločimo i tudi v govoru u od u pred r in I, n. pr. vrezati: urezati jo, vročiti: uročiti, : vrasti se v skupnost: urasti prvim hlačkam, vleči se kot megla: uleči se na tla. \ Ponekod ta razloček zares obstaja, vendar je vprašanje, ali to opravičuje I tolikšno izumetničenost pisave. i
Podobno je s predpono vz-. Ne rečem, da v vsakdanji govorici ni več ; sledu po nji, vendar je docela odveč pisati je vzbudil, vzrastel, vzdramil, ] vzjrjotal, vzletel. V slovenščini so se sčasoma obrusile predpone vz-, iz-, raz-, t toda kje je rečeno, da jih moramo v knjižnem jeziku od mrtvih obujati. Zgledi j testo shaja, tovariši se shajajo, z njim je težko shajati se sicer govore enako, ; a iz stavčne zveze se takoj lahko razbere pomen. ',
Najbrž smo Slovenci močno potrebovali predpono pro-, sicer je ne bi bili po nepotrebnem privlekli iz slovanske ropotarnice. Morda si celo kaj domišljamo, da lahko ločujemo med preučiti in proučiti, vendar lahko rečemo, \ da domača predpona pre- izraža prav vse tisto in še več kakor tujka pro-: i predreti, preteči, preobleči se.  Danes seveda ne moremo več brez nje. j
Večina napak, ki jih tako vneto preganjamo po šolskih nalogah, ima svoje ' opravičenje v govoru. Otroci pišejo z -ov- kilav, krastav, pritlikav, lastavica, i kukavica, nogavice, ščinkavec, češnjev, kruljev, stričev. Zakaj ne moremo iz- j trebiti napak zaželjen, prenesen. Zato, ker jih je ustvarila nalika po želja,« ponosen in potrdila raba vsakdanjega govora. Čudne so muhe knjižne pisave: \ nekatere nalike je sprejela, druge trmasto zavrača. Kdor bi danes prvič zapi-1 soval slovensko besedo, bi jih prav gotovo sprejel. Lahko rečemo, da bi pisal i jezik, ki bi bil zelo blizu Prešernovemu, seveda brez apostrolov. ;
In poudarek na priponah. Zakaj predpisujemo škodovati, če pa ne dovo- \ ljujemo izreke škodvatl Čemu vztrajati na poudarkih vzdihljaj, pohujšljiv, ; krompirišče, kuretina, če ne dovoljujemo ljudske, izreke, recimo: kuretna. > Knjižni jezik je pač začel poudarke na obrazilu izenačevati, zlasti pa odklanjati \ poudarek na četrtem zlogu bd konca, in je rajši spremenil stranski poudarek: v glavnega. Nič ne dvomim, da se bo nekaj podobnega prej ali slej zgodilo tudi ¦ pri glagolu: po najčešče rabljenem sedanjiku voščim že nastopa nedoločnik ' vdščiti in opisni deležnik voščila. To je po Štajerskem že skorajda pravilo, i Ne zatiskajmo oči pred dejstvom, da naš knjižni jezik ne temelji več samo j na izreki kmeta iz osrednjih narečij!
Kakšno bi bilo naše besedišče, če bi vsaj za trenutek mogli pozabiti na, germanizme in razne druge -izme? Menim, da bi postavili za edino pravilo:,! kar je za izražanje potrebno, obdržimo, vse tisto pa, kar je le imenitno in; narejeno, lahko odpade. Sicer sem pa o tem že tolikokrat govoril, da se res | ne maram ponavljati. I
94 i
Ce bi hoteli pisavo bistveno olajšati,' bi morali vpeljati še marsikatero spremembo, n. pr. 1. nedoločnik se piše brez končnega samoglasnika in tako odpade težavno ločevanje od namenilnika; 2. stopnjevanje z bolj se lahko rabi, kje se tako govori; 3. dvojina se rabi samo za moški spol; 4. vpeljali bi oblike mojga, svojmu; 5. izenačili bi pisavo zvezki: lesti; 6. besedo deliš, kjer ti na koncu vrste zmanjka prostora; 7. sestavljena krajevna imena pišeš v vseh delih z veliko začetnico; 9. vejico postavljaš, kjer narediš odmor, itn.
Vendar so vse to samo lepe sanje, ker do take poenostavitve nikoli ne bo prišlo. Tradicija je premočna in preveč bi bilo očitarjev. Še zmeraj namreč veljajo Kreljeve besede: Eden sentencije, drugi besede, tretji puštabe, četrti tipfeljne ali črke, peti pa ne vem kaj graja. In navada je per ljudeh, da znajo bolje opravljati kakor popravljati. In berž bil v drugih očeh kakor v svojih trame vidijo. Inu gdo oče ali more vsim ljudem, vsakateri glavi vstreči? To se bo videlo tudi pri novi 'izdaji SP, kjer bo marsikatera reforma zaradi odpora javnosti odpadla.
Zatorej se bomo še naprej učili knjižnega jezika kakor tujega, ostane nam edina tolažba, da je tako tudi pri vseh kulturnih narodih. Le kdo bi si drznil s tako globokimi posegi razbijati stavbo sedanjega knjižnega jezika in si nakopati očitek herostratstva?
Kljub vsemu pa veljia, da bi se naše pisanje moralo Olajšati, kjer to gre brez hudih pretresov. Pisci se morajo znebiti občutka negotovosti! Saj vendar ne more biti v redu, če se mi je znanstvenik pritožil, da mu dva slavista ne popravljata enako. Smešno je, če profesor slovenščine popravi nalogo prijateljevemu sinu in oba pišeta za — slabo. Kako je moglo priti do tega? Ker je vsak korektor iz druge puristične šole, vsak ima svojega konjička in svojo proskripcijsko listo.
Dve vrsti puriama nam vezeta roke. Prva ,gode germanizme', resnične in navidezne od Levstikovih časov sem. Svojo šolo sta si tu vzgojila Leveč s Pravopisom in Funtek kot urednik in profesor na učiteljišču. Druga smer se otepa po nepotreljnem sprejetih slovanskih izposojenk. Sem bi lahko šteli že Prešernov nastop prati ilircem in Bleiwaisov boj zoper ,lunin jezik', vendar je bil ta tok prav do konca stoletja precej šibak, saj se je v strahu pred germanskim navalom spogledovala z ilirizmom večina pesnikov in pisateljev, posebno pa časnikarjev. Šele Cankar se je zavestno uprl poplavi nepotrebnih slovanskih izposojenk. Dokaj sihiejši pa je bil val v dvajsetih letih tega stoletja, ko so iz naših čitank trgali Cankarjeva Nebesa pod Triglavom, češ da je to separatistično berilo. Znanstveno je to smer podprl dr. A. Breznik z razpravo Jezik naših časnikarjev in pripovednikov, čeprav ne s tem namenom.
Tudi drugi narodi imajo svoje bruse in antibarbaruse, vendar se zdi, da smo Slovenci dosti bolj pikolovski. Čistili in trebili smo na levo in desno, dokler se nismo znašli v zadregi za izraz. Nismo pomislili, da je knjižni jezik resda ,nadstavba', vendar pa nima temeljev v zraku. Ne smemo pozabiti, da ima ta ,naddialekt' korenine v domači zemlji, čeprav mu koreninice lahko srkajo sokove tudi zunaj meja. ,
Današnja pravopisna in slovniška pravila so prezapletena in preozkosrčna,, slovensko pisanje je treba sprostiti nepotrebnih vezi. Vse lepo, če veš ločiti" med sam sebe in samega sebe, če znaš po nekih zapletenih pravilih postavljati nedoločniški predmet ob zanikanem povedku zdaj v rodilnik, zdaj v tožilnik, veiidar obdrži modrost zase in ne predpisuj je drugim! Celo za slavno Uršo Plut je veliko vprašanje, ali je res tako nespodobna, kakor je razvpita. S takimi
^31
in podobnimi utesnitvami smo prišli tako daleč, da ga danes ni pisca na vesoljnem Slovenskem, ki bi mu korektor ne mogel popravljati: ko se ogneš Scili, pač zapadeš Karibdi.
Ce pravim, da je treba pisanje sprostiti, nikakor ne mislim, da bi morali sankcionirati vse barbarizme in odpreti vrata anarhiji. Najti je treba pravo mero! Še zmerom ne bomo dovoljevali germanizmov, kakor n. pr. švasati, žnidar, žiher, pa tudi ne cvetk: častna reč, nima veze, zalagati se po tem vprašanju in podobno. Ce že po eni strani sprostimo besedišče, moramo po drugi strani nategniti vajeti, ko gre za slog. Ogibati se je nepotrebnega tujče-vanja, uporabljati domača rekla in slovensko vezavo, razvezati težke glagol-niške sklope in kapice rodilnikov. Prizadevajmo si za okretno, če že ne elegantno izražanje, pilimo skrbno in ne dajajmo spisov neizdelanih v tisk, prizadevajmo si za najbolj ustrezen izraz, da z njim res ,zadenemo žebljico na glavico'! Naš časnikarski, pa tudi znanstveni in celo leposlovni slog je leprečesto poln anakolutov, nedokončanih stavkov in neizpeljanih misli. Francoski znanstvenik bi si s čim takim sploh ne upal stopiti pred javnost. Neki natančno določen minimum zahtev mora ostati tudi po sprostitvi besedišča in tega bi moral vsak naš inteligent upoštevati, na pamet znati, sicer naj bi se ne lotil pisanja!
Tudi po naših šolah bi moralo biti brez primere več vaj za okretno izražanje. Prav, če od časa do časa malo urimo duha z analiziranjem, vendar pri nas gonimo analizo, kakor da je sama sebi namen. To namreč k lepemu slogu ne prispeva dosti več kakor ekserciranje na kasarniškem dvorišču k zmagi v atomski vojni.
Bruno Hariman
JEZIK v GLEDALIŠČU
Ena najimenitnejših sestavin dramskega gledališča je govor. Dramatik oživlja like, ki v medsebojnih odnosih in dejanjih gradijo dramsko idejo v pretežni večini z govorjeno besedo, pa naj se dandanes nekatere skrajno avantgardistične smeri še tako trudijo, da bi jo kolikor mogoče razvrednotile. Iz besed, ki jih govorijo posamezne osebe, se kaže njihovo doživljanje in mišljenje, to pa jih sili k akcijam.
Zaradi tolikšne dramske funkcionalnosti so v gledališču vedno posvečali govoru posebno pažnjo, in to ne samo v tehničnointerpretacijskem pogledu, kar se veže na določena gledališko-slogovna obdobja in igralske šole, marveč govoru, ki je živa zvočna podoba literarnega jezika, kakjHšen se je izoblikoval skozi stoletja z zakonitostmi izgovarjave in kultvtrno-historičnimi izvornimi prvinami.
To raznoterost jezika je globokoumno in lepo obj-asnil Oton Zupančič v Pismu o slovenščini na odru:
»... jezik ni samo vnanja fonetika. Ce bi bil jezik gol mehanizem, bi naj-popolneje govoril navit aparat, kakor na Kitajskem najbolje molijo mlini. Jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost. Vse, kar si, ves ti, s svojo osebno in svojo narodno preteklostjo.«
Od spoznanja, ki ga je Župančič pred dobrimi tridesetimi leti sredi dela za slovensko gledališče tako lepo formuliral, smo Slovenci prehodili precejšnjo
pot do ustreznega odrskega jezika. Ce ga primerjamo z rastjo drugih odrskih jezikov, se nam pokaže kot veren odsev kultumo-političnih in zgodovinskih gibal našega narodnega razvoja. V času, ko so Francozi, Angleži, Španci imeli za seboj bogato gledališko kulturo in v fevdalnem redu izbrušen literarni in odrski jezik, smo Slovenci komajda pod kraj osemnajstega stoletja z Linhartom dospeli do posvetne dramatike, ki se je manifestirala z živo govorico spodnje gorenjščine oziroma ljubljanščine, ne pa z literarnim jezikom, ki je mukoma, nihal v različne smeri. Kasneje je bil slovenski odrski jezik natančen posnetek jezikovnih in ortoepičnih prizadevanj naših jezikoslovcev (spomnimo se samo Jurčič-Levstikovega Tugomera), tudi z nesrečnim eljkanjem vred, dokler se ni Župančič pošteno lotil velike čistke. Koliko vrednega je Župančič vse naredil za slovenski odrski jezik, bo razvidno do kraja šele tedaj, ko bo kdo ocenil vse njegovo gledališko delo, originalno in prevodno, pa tudi preštudiral, kako je prevode drugih pilil in jim krojil čedno odrsko oblačilo, kako je dan za dnem-popravljal igralcem izgovor in se trudil za čimlepši izgovor slovensikega knjižnega jezika.
Dandanes je, kar se ortoepije tiče, stvar preprosta: predpisujejo jo SP in nova dognanja fonetične znanosti.
Vendar si idealen izgovor slovenskega knjižnega jezika lahko samo mislimo, zakaj govorci vnašajo vanj jezikovne posebnosti, ki jim jih je dalo njihovo domače narečje. Ljubljanska AIU te posebnosti med svojimi študenti kar se da odpravlja, trenutno stanje v slovenskih gledališčih pa je tako, da jezikovna izenačenost še ni dosežena. Naj navedem za primer mariborsko gledališče: Pri moških je 71% igralcev s štajerskega jezikovnega področja, 29% pa s področij osrednjih narečij; pri ženskah je 75% Ljubljančanik, druge so ali Štajerke ali Primorke. Močna narečnost se kaže pri posameznikih z vsakega narečnega področja.
Tolikokrat povedana misel, da bodi gledališče hram najlepše slovenske besede, slej ko prej velja. V ortoepičnih pravilih kar se da natančna, igralsko bogato podana, se more in bi se morala do popolnosti povzdigniti predvsem v uprizoritvah Cankarjeve dramatike, pa tudi v Zupančičevih prevodih Shakespeara. Iz tega sledi, da je za žlahtno odrsko slovenščino poleg igralčeve govorne in interprotacijske popolnosti potrebno tudi jezikovno popolno besedilo. Tega pa v gledališčih nimajo vedno na voljo. Kjer skrbi zanj lektor, je stvar še v redu, čeprav se nemalokrat obregnejo ob njegovo delo ljudje z drugačnim pojmovanjem slovenščine. Huje je, če gledališka družina nekritično prevzame jezikovno nevredno ali slabo prečiščeno besedilo. Na odru ne bo zazvenelo, pa čeprav bodo igralci upoštevali vsa pravorečna pravila in se ne vem kako sijajno igralsiko izpovedovali.
Za vrhunski slovenski odrski jezik si moramo še vnaprej prizadevati in se vzgledovati glede na njegovo rabo ob dognanih svetovnih jezikih. O njegovi vlogi, namenu in podobi med jezikoslovci ni bistveno nasprotujočih si mnenj.
Pri praktični gledališki rabi pa se ne moremo zadovoljevati samo z vrhunskim odrskim jezikom. Narava_gledaliških del je .ra.7lična, vat^^H bo na odru včasih nujna profana govorica (zlasti izza naturalističnih časov sem v miljejskih dramah), če že ne kar narečje.
Tako imenovani pogovorni jezik je že dalj časa kamen spotike ne samo med jezikoslovci, marveč tudi med gledališkimi praktiki. Nedorečena dosedanja navodUa v SP in Pravorečju so pustila odprto celo vrsto vprašanj. Poskusi raznih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z odrskim jezikom, so pokazali, da je
97
mnenj toliko, kolikor je bilo poskusov. Prav bi bilo, če bi morda sedanje slavistično posvetovanje prignalo to reč vsaj tako daleč, da bi se zedinili za osnovna določila, če se že. o podrobnostih ne bo mogoče. Težava s pogovornim jezikom je namreč ta, da ga v resnici govore skorajda v vsakem kraju drugače. (Naj na tem mestu opozorim, da bi kazalo pretresli formulacijo, da je pogovorni jezik »neprisiljena govorica izobražencev«.) Ce ga hočemo torej uzakoniti za javno rabo, potem moramo uzakoniti celo vrsto pogovornih jezikov. Tu pa bi se znašil v pravi kolobociji, ki bi jo razen gledališča meša.li še radio, film in televizija. Zame je jasno samo to, da se mora pogovorni jezik približati živemu jeziku glede na besedišče in strukturo. Ce terja gledališko delo še bolj profan jezik, je treba pač poskrbeti za primemo dozo narečja (v besednjaku, fonetiki, akcentu in navsezadnje tudi v redukciji). Tako delajo Nemci na odru, v filmu in na televiziji, tako delajo Francozi in Angleži. Zakaj bi ravno mi stvari kom-plicirali in se oblagali še z dodatnimi shemami in zakoni?
V zvezi s pogovornim jezikom bi se dalo povedati še marsikaj zanimivega glede na maloštevilnost Slovencev in dialektično mnogoterost slovenskega jezika, pa tudi o igralcih, igralskih zborih kot celotah in o problemih, ki z njimi nastajajo.
Na odru uporabljamo tudi narečje, a skorajda samo v komediji. Tako so na primer v ljubljanski Drami igrali Primorske zdrahe in Botra Andraža, v Mariboru Ci zoveš hujdiča in v Celju Dunda Maroja.
Igranje v narečju je še bolj zapletena reč kot igranje v pogovomem jeziku. Iz lastne izkušnje vem, da še takšni napori ne rodijo kaj prida sadov. Pa tudi ni čudno: kako naj peščica slovenskih igralcev obvlada posebnosti vrste slovenskih narečij. Uprizoritve v narečju se le redko posrečijo; največkrat je v njih čutiti prisiljenost, ki skvari še tako dobro igranje.
To so tri oblike slovenske o-drske govorice. Namenoma sem iz razpravljanja izločil vse tisto, kar bi cel problem še bolj zavozlalo: sodobno interpretacijo slovenskega odrskega jezika pa različne poglede na odrski jezik od purističnih in pretirano togih do tistih, ki imajo zanj zgolj kosmata ušesa. Pač pa bi bilo treba spregovoriti o neki važni stvari, ki se navezuje na slovenski odrski jezik, namreč o problemih jezika v radiu, v filmu in na telviziji. V, te tehnične po-Itcžt^/srednikejejiemogoče mehanično prenašati izkušnje in^obrazce_odiskega^jezika. ^ 'Ta bi še najbolj ustrezal v slushrigri: priTconferansi, pri intervjujih pa je zadeva že bolj zavita. Tudi filmska govorica se razločuje od odrskega jezika. Prej se nagiba k odrskemu pogovornemu jeziku kakor zbornemu govom.
Te posebnosti morajo jezikovni priročniki upoštevati, če hočejo hoditi vštric s časom. Nobenega dvomia ni, da so se vsi ti »jeziki«, če jih že hočemo tako poimenovati, vendarle razvili iz odrskega jezika.
A povrnimo se h gledališču in njega skrbi za pravilen in lep odrski jezik. Kolikor mi je znano, imajo vsa slovenska poklicna gledališča — z izjemo celjskega — lektorja za slovenščino. Njegova naloga je, da jezikovno obdela besedilo, ki ga gledališče namerava uprizoriti, pri čemer se cesto dogodi, da iz spoštovanja do avtorjeve originalnosti ne sme posegati v jezik novega slovenskega dramskega dela, ki je ravno na sporedu, čeprav bi lektorjev poseg pošteno potreboval. Z igralci nato obdela besedilo po vseh pravilih pravorečja, razen tega pa pazi na logično in estetsko interpretacijo stavkov in pasaž, pri čemer se dostikrat sreča njegovo delo z režiserjevim.
Delo lektorjev v gledališčih je nadvse koristno, posebno še, če pomislimo na poslanstvo z gledaliških desk govorjene besede v pogledu jezikovne kulture.
98 ,
Rad pa bi povedal še nekaj besed o mikanju jezika v amaterskem in mladinskem gledališču. Vsakoletne okrajne in republiške revije amaterskih odrov so pokazale, da se je v zadnjih nekaj letih zelo izboljšala jezikovna pl^^t predstav. Več kot zanimivo je morda to, da pri tem vodijo amaterski odri na Štajerskem. Kritični razgovori z režiserji in igralci skupin, ki ob tskih priložnostih nastopajo, se vedno dotikajo tudi jezika. Tako se je v kratkem času med slovenskimi gledališkimi amaterji vzbudilo dokaj ostro občutje za jezikovno dognanost predstav. Tu in tam res še zaškriplje, a vzrok ni toliko v tem, da bi bili amaterji površni ali brezbrižni do jezika, le človeka nimajo pri roki, ki bi jim pomagal. Kulturno vzgojno vlogo mladinskega gledališča smo začeli bolje umevati šele pred kratkim, zato bomo mladini in gledališču odmerili več pozornosti kot doslej. Za jezikovno kulturo mladega rodu se bo dalo v mladinskih dramskih krožkih in igralskh skupinah dosti storiti. Na tem področju imajo slavisti polne roke dela.
Poikazati sem hotel na vrsto jezikovnih problemov, ki preraščajo okvir odrskega jezika, čeprav iz njega izhajajo, in s tem podčrtati, da sta jezikovna znanost in estetika tudi v dobi vse večje mehanizacije zelo važni za omiko sodobnega človeka.
Ocene in poročila
DELEŽ SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI PRI POUKU JUGOSLOVANSKIH   KNJIŽEVNOSTI NA NESLOVENSKIH SOLAH II. STOPNJE
Pri organizaciji učnih programov za jugosliavanske srednje šole se je po osvo-bcditvi uveljavljala velika volja in potreba po medsebojnem spoznavanju in zbliževanju naših narodov 'in kultur. Posebno je to prišlo do izraza pri materinšoini, ki zajema zgodovino književnosti narodov Jugoslavije. Kakšna in kolikšna razlika je nastala po osvotaodiiitvi v tem pogledu v primerjavi s predvojnim stanjem, bomo najlaže in najbolje s,poznali, če vzamemo v roke nekaj predvojnih in povojna berila za srednje šole srbohrvaškega jezikovnega področja, ki nas rtu v prvi vrsti zanima. Nekaj najiboljših predvojnih srednješolskih beril sta za hrvaško področje pripravila Vladimir Nazor in Antun Barac. V njuni Čitanki za III. razred srednjih i njima sHčnih škola, Zagreb 1934, naletimo na četvero slovenskih imen: Gregorčiča s troje značUnimi pesmimi, Aškerca z nepomembno pesmijo, Cankarja z Desetico in Zupančiča s pesmijo V gozdu in dvema kiticama Pesmi mladine. V Čitanki hrvatskosrbskog jezika za IV. razred srednjih i njima sličnih škola, Zagreb 1935-, sta omenjena se-stavijalca gornji četvarici pridružila še Gangla, Medveda in Prešerna. Da je izbor bogat, ne bi mogli trditi, še bolj pa je očitno, da je nesistematičen in nepretehtan. 2e kar drastično sliko pa nudi Čitanka za IV. razred srednjih škola u Bosni i Hercegovini (priredil Milan Cukovlč, Sarajevo 1921), kjer je slovenska književnost zastopana z Aškerčevim potopisnim odlomkom in z Vodnikovo j>esmijo Na moje rojake. Tak izbor zgovorno pojasnjuje sestavek Aleksandra Beliča, »Slovienci prema Srbima i Hrvatima«, ki je objavljen v berilu in kjer nam priznani lingvist in dialektolog pojasnjuje, da je slovenščina dialekt .in del srbohrvaškega jezika, ki se bo v perspektivi zlil s kmjižno stoka vščinio... Integralistime težnje stare Jugoslavige so tone j kaj kmalu prodrle tudi v srednješolske učbenike.
Kolikšnega poleta, širOkosrčnosti, pa tudi sistematičnosti in načrtnosti so bili prva leta po osvoboditvi zmožni sestavljalci beril jugoslovanskih književnosti za naše srednje šole, nam lepo ilustrira Zaniniovičeva Čitanka za nižje razrede srednjih šol in višje razrede sedemletk (Zagreb 1947"). V njej predstavljajo slovensko iknjiževn'ast: Gregorčič, Aškerc, Cankar, Zupančič, Seliškar, Kranjec, Kajuh in Bor skupaj s
99
16 pesmimi ali odlomiki iz prioze. Zupančič je v tem berilu po številu pesmi na drugem mestu, takoj za VI. Nazorjem, najpopularnejšim hrvaškim pesnikom. S kolikšno mero odgovornosti je sestavljalec Zaninovič pripravljal to in ostala berila, je razvidno po tem, da je k sodelovanju pritegnil strokovnjake iz posameznih področij naših književnosti. Tako sta mu pri sesitavi berila za 7. razred gimnazij (Zagreb, 1947) pomagala Boris Merhar s sestavkom o Zupančiču in Viktor Smolej, ki je sodeloval tudi pri izboru ipesmi. Tako je nastalo eno najpopokiejših beril naših književnosti, ki kar se da lepo predstavlja slovensko književnost in kjer je Župančič zastopan s 16 v izvirniku tiskanimi pesimiinai, Cankar z eno pesmiijo lin sedmimi proznimi odlomki na 27 straneh, vse v slovenščini, M. Kranjec s tremi odlomki, Bor in Kajuh imata pa vsak po štiri pesmi v izvirniku. V berilu, kjer je Zupančič zastopan s 16 pesmimi, je Nazorjevih samo 14, Krleževih pa 11. Takoj nam je jasno, da je sestav-Ijalca pri delu vodilo zares samo načeilo kvalitete. Razen tega se njegova berila odlikujejo tudi -po drugih lastoostih; za nas je n. pr. važno to, da je slovensko besedilo vedno tolmačeno.
Seveda je taka, rekli bi Idealna oblika berila iz jugoslovanskih književnosti za srednje šole z leti spreminjala obseg in vsebino. Zaradi redukcije programov, ki je nastopila spričo zmanjšanega števila učnih ur materinščine, je moralo priti tudi do krajšanja slovenskega deleža v berilih.
Programi in berila, ki so se uporabljala na srednjih šolah srbohrvaškega jezikovnega področja v zadnjih osmih letih, zajemajo naslednje slovenske pesnike in pisatelje: Trubarja, Vodnika, Prešerna, Levstika, Gregorčiča, Kersnika, Tavčarja, Aškerca, Cankarja, Zupančiča in Prežihovega Voranoa. Samo imensko pa se v hrvaških čitankah omenjajo še Linhart, Zois, Stritar m Jurčič, v srbskih pa Kette, Mum, . Kosovel, M. Kranjec in Kajruh, ker so po njihovem programu predpisani, medtem pa ¦ ne govore o protestamtizimu, Kersniku in Tavčarjiu kakor tudi ne o dobi zapiskov in Brižinskih spomenikih. Te omenja le Stošičeva Čitanka za V. razred gimnazije (Sarajevo 1955), kjer se lahko poučimo, da so Brižinski spomeniki nastali okoli 1. 1000 in da so pisani v panonski redakciji stcsl. jezika. Brižinske spomenike omenja tudi Nikoličeva Čitanka za VI. razred gimn. (Zagreb 1958); ta ponatiskuje odgovarjajolči odlomek iz Barčeve Jugoslavenske književnasti. V ostalih berilih o Brižinskih spo-mienikih in dobi zapiskov ni govora. Za srbske čitanke je sploh značilno, da posvečajo več pozornosti novejši književnosti.
Vendar so že tudi ta berila, ki so bila v rabi -zadnjih osem let, postala spričo reduciranih programov preobsežna. Kajti najnovejši pnagram jugoslovanskih književnosti za drugostopenjske šole Ljudske republike Hrvatske predpisuje naslednje slovenske pesnike in pisatelje, katerih dela je treba, kot je rečeno v programu, predstaviti dijaku v originalu in prevodu. To so: Prešeren, Gregorčič, Aškerc, Kersnik, Cankar, Zupančič, Prežihov Varane, M. Kranjec, Bot in J. Vidmar. Torej so iz prograina izpadli Trubar, Vodnik, Levstik in Tavčar. Medtem pa program za Ljudsko republiko Srbijo začenja slovenski delež z Vodnikom in Prešernom ter ga nadaljuje z Aškercem, Cankarjem, Zupančičem, Kosovelom, Prežihovim Vorancem, M. Kranjcem in Kajuhom, to se pravi spet brez Levstika, Kersnika, Tavčarja ... Tudi obseg del posameznih pesnikov in pisateljev ni ostal nespremenjen. Medtem ko so prej vsa berila posrediovala celotni Prešernov Sonetni venec in zraven še vrsto drugih pesmi, je v zadnjem Nikoličevem Pregledu književnosti s primjerima, za VI. razred gimnazirja, Zagreb 1958, Sonetni venec areduciran na pet sonetov, pa tudi sicer je število njegovih pesmi zmanjšano. Podobno je seveda z drugimi pesniki in pisatelji oziroma berili.
Kar se tiče organizacije samih beril, je treba potrditi, da so v večini primerov razmeroma skrbno pripravljena. Slovenske pesmi so natisnjene v izvirniku, včasih je poleg njih prevod, redko le sam prevod, poleg tega pa so opremljene še s tolmačem besedila. V hrvaških izdajah beril so tudi slovenski prozni teksti objavljeni v izvirniku in opremljeni s tolmačem, včasih celo s prevodom. V Zanovičevi Čitanki za VII. razred gimnazij, Zagreb 1953, je n. pr. poleg izvirnega prvega poglavja Visoške kronike pod črto objavljen tudi prevod. Vsaj en tak primer v vsakem berilu ima lahko tudi veliko praktično vrednost. V srbskih izdajah beril so le pesmi objavljene v slovenščini, prozna besedila pa izključno samo v prevodu. Skrbno so pripravljene tudi makedonske izdaje berU v redakciji Kruma Toševa, kjer so slovenski tiskane pesmi prevedene v prozo, prozni -odlomki pa tiskani samo v prevodu. Jasno je, da spričo številnih sestavljalcev ni zapaziti -enotnega kriterija, ki bi se kazal pri izboru slovenskih del. Tako -se tudi izbor sam-ih imen v programih različnih republik ne
100 . J
sklada. Na tem mestu ne bi bilo koristno diskutirati o smiselnosti in upravičenosti sedanjega sestava, koristneje bi bilo poiskati način, na osnovi katerega bi stalna skupina slovenskih siavisitov svetovala pri izboru siliovenskega deleža tako v učnih programih kot v berilih naših republik. To bi se dalo le preko SD.
Izbor pesmi in praznih odlomkov je v sedanjih berilih precej istereotipen. Nesmotrno se namreč ponavljajo nekatere pesmi ali odliomki, ki jih dijiak sreča že v Ijudskiošalskih berilih. Kar pa zadeva kakovost, je izbor lObičajno zadovoljiv, iz Prešerna v zadnjih izdajah beril že preveč skrajšan (Nikolič), lepo pa je v srbski izdaji berila za VIII. razred gimnazij (Beograd 1956, redaktorja Vučenov in Dimi-trijevič) predstavljen Zupančič, saj je med enajistimi pesmimi objiavljena celotna Duma v izvirniku in prevodu.
Kljub takim izjemam pa v berilih niso dane velike imožnosti za spoznavanje naših literarnih del in avtorjev, kar pa je navsezadnje razumljivo. Predavatelji imajo poleg beril na razpolago še razne priročne šolske knjižice, ki jih v Zagrebu izdaja Skolska knjiga, v Sarajevu in Beogradu pa odgovarjajoče ustanove. Tam so že bile objavljene brošurice z majhnim izborom in sestavkom o Aškercu, Cankarju, Zupančiču, Prežihovem Vorancu, Kersniku in drugih. Praktično zelo uporabna je Legiševa Antologija slovenačke poezije, Novi Sad 1950, s spremno besedo in jezikovnim komentarjem, ki je pa žal vse premalo razširjena. Tako se nekateri profesorji književnosti iz predvojnih generacij še dandanes zadovoljujejo z zanikrnim Ilešičevim Cviječelm slovenskog pjesništva iz leta 1906.
Podatki o pisateljih in pesnikih so v beriMh skromna, kot je to že navada, oznake pa dostikrat tudi primitivno naivne priredbe starih priročnikov, okrašene z nekaterimi sodobnimi frazami. Nekaj beril pa ima za slovenske pesnike in pisatelje tehtne in zgoščene oznake izip^od peresa Borisa Ziherla ter nekaterih drugih slovenskih strokoivnjakov.
Čeprav se očituje iskrb za izvirna besedila, ki iso običajno akoentuirana, naletimo prav v zadnjem času na berUa, ki so v jezikovnem pogledu manj skrbno pripravljena (n. pr. v omenjenem Nifcoličevem Pregledu iz 1. 1958 naletimo na Linhardta, vprašanja v Prešernovi pesmi Pevcu pa se glase: Gdo zna..., gdo ve ..., gdo uči... itd.)
Vemo pa, da so berila, priročniki in predpisani programi sami ob sebi zgolj mrtvo gradivo, ki zaživi išele s predavateljevim posredovanjem. Kakšen je tedaj dejanski pouk iSlovenske književnosti na srednjih šolah srbohrvaškega jezikovnega področja, najjasneje in najbolj pravično kaže anonimna anketa, ki je zajela 32 srednjih šol in ki so v njej sodelovali večinoma dij.aki-absolventi, deloma pa tudi nekateri profesorji. Anketa je povpraševala po kraju in vrati srednje šole, mestu fakultete, ki jo je profesor književnosti absolviral, vprofesorjevi in dijakovi generaciji, slovenskih pesnikih in pisateljih, ki so se jih v šoli učHi, načinu dela glede na jezik in po individualnih' pripombah anketirancev. Dala je sledeče rezultate:
1. Izmed slovenskih pesnikov in pisateljev so dijakom najbolje predstavljeni Prešeren (96 % 'dijakov ga je navedlo), Cankar (95,5), in Zupančič (92,8). Na osnovi tega lahJko trdimo, da je ta trojica splošno lobravnavana po srednjih šolah.
2. Sorazmerno zadovoljivo so zastopani še Aškerc (60 %), Levstik in Gregorčič (54,4 %).
3. Nezadovoljivo se obravnavajo važna imena, ki so zastopana z manj kot 50 %: Trubar (27,6), Vodnik (44,8), Kersnik (28,8), Tavčar (16,2) m Prežihov Varane (48,8).
4. Z manj kot 20 % so zastopani avtorji, ki bodisi ne spadajo v program ali pa so iz najnovejše književnosti: pismenstvo, Jenko, Jurčič, Kranjec, Seliškar, Kajuh, Bor (6,4—3,2 %). Avtorje, ki niso v programu, obravnavajo skoraj izključno le profesorji, ki so izšli iz zagrebškega seminarja, absolventi beograjskega slavističnega seminarja pa posvečajo večjo pozornost Ketteju, Murnu in Kajiuhu, ki so pa, kot rečeno, v programu za LR Srbijo, za LR Hrvatsko pa niso.
5. Avtorje, ki bi po programu morali biti oteavnavani, pa so zastopani z manj kot 50 %, moramo šteti za nezadovoljivo predstavljene. To so: Prežihov Voranc (48,6 %), Kersnik (28,8), Trubar (27,6), Kranjec (9,6), Bor (3,2) in Vidmar (O %). Vendar sta zadnja dva predpisana šele v najnovejšem programu za LR Hrvatsko.
6. Vrstni red, v kakršnem so anketiranci navajali imena, kaže, da sta Prešeren in Cankar najbolje predstavljena, saj je velika večina anketirancev, ki so pisatelje navajiali po spominu in ne po časovnem redu, najprej navajala Prešerna, za njim pa Cankarja, nato se zvrste Zupančič, Gregorčič, Aškerc, Levstik, Vodnik, Prežihov Voranc in ostaU.
101
7. Prav način navajanja imen (le manjši del anketirancev, to je 27 %, je namreč našteval avtorje ipo razvojnem načelu) po svoje dokazuje, da dijaki niso dobili trdne razvojne podobe slovenskega slovstva, niti nimajo predstave o slovenski -književnosti kot celoti, ker v veliki večini niso osvojili načela razvojnosti. Tako se pojavi vprašanje, kako jim je slovenska književnost posredovana.
8. Slovenska književnost se -praviloma podaja -kot tretja, za srbsk-o oziroma hrvaško (tako tudi v vseh berilih) deloma kot razvojno sa-mostojna književnost (v Zagrebu izšolani slavisti) ali -pa kot književnost narodov Jugoslavije, to pomeni, kot del jiugosl-ovanske književnosti (beograjska in sarajevska šola). Prvi na splošno tudi dodajo -pregled dob in družbenopolitičnih razmer v Sloveniji, drugi -pa večidel samo individualne avtorje, v čemer nas potrjuje tudi v anketi uporabljeni način navajanja pisateljev. Kakšno predstavo imajo dijaki -o slovenski književn-osti kot celoti -oziroma o njeni -obsežnosti, nam pojasnjuje pripomba večine anketirancev, ne -glede na to, kakšen odgovor so dali, da jim je bila predstavljena sorazmerno z ostalimi jugoslovanrkimi književnostmi.
9. Pri pregledu beril smo videli, da so slovenske i)esmi v njih tiskane v izvirniku. In ka-ko je z uporabo teh teltstov v praksi? — Povojni absolventi zagrebške slovenistične -katedre z dijaki in dijakom zares v veliki večini bero i>esmi v izvirniku, kot je razvidno iz ankete. Profesorji pa, -ki so diplomirali na beograjski slavistiki ali v Sarajevu ter nasploh predvojno izšolani profesorji književnosti, ki niso imeli priložnosti obiskovati slovenski lektorat, slovenskih tekstov v berilih ne izkoriščajo, in dijakom so slovenske pesmi prebrane le tedaj, če je v oddelku kdo, ki zna slovenski, -kar pa se prav redko pripeti.
10. Rezultati ankete kažejo, da se vse premalo obravnava književnost od moderne do danes. V tem pogledu tudi programi niso neoporečni, vendar so najnovejši izpopolnjeni, ta-ko da za Hrvaško predpisujejo M. Kranjca, Bora in Vidmarja, a so morali iapasti Trubar, Levstik in Tavčar, srbski je pa že -prej predpisoval Kosovela, Kranjca in Kaj-uha, toda brez pismenstva in protestantske književnosti.
11. Kar zadeva obseg obdelanega gradiva iz predpisane snovi, opazimo nekatere bistvene razlike med profesorji književnosti predvojnih in povojnih generacij. Predvojni se natanko držijo -programa in ga izpolnijo do modeme. Povojni v Zagrebu diplomirani -profesorji književnos-ti pa so svobodnejši in program razširjajo in dopolnj-ujejo ter se tudi sorazmerno več ukvarjajo s književnostjo po modemi, kar predvojne generacije praviloma, opuščajo, čeprav je snov predpisana. Pripombe dijakov, da je bil njihov -profesor posebej zavzet za slovensko -književnost (za Zupančiča, Prešerna, Cankarja ali Prežihovega Voranca) in da so se morali učiti pesmi celo n^ -pamet in v izvirniku, se skoraj izključno nanašajo na profesorje književnosti, ki so po vojni diplomirali v Zagrebu.
Vendar pa. se s -temi zadnjimi ne -smemo varati, -kajti zaradi maloštevilnoBti (predstavljajo le .3,2 %) so zia zidaj še vedno bolj ali manj častne izjeme in zgoraj navedenih podatkov iz ankete ne morejo spremeniti. Jasno pa nam kažejo, v kateri smeri je treba iskati rešitev za izboljšavo obstoječega stanja.
Treba je priznati, da je bil program, ki je bil do nedavna predpisan za LR Hrvatsko, kar se tiče slovenskega deleža dovolj obsežen za neslovenske srednje šole in ga zaradi znanih težav ni mogoče razširjati, saj se je moral celo skrajšati. Da se -pa niti ta, kljub vsemu le skromni -program ni izvajal, ni treba i-ska-ti vzrokov. v kaki nacionalni ozkosrčnosti, ampak so tu preprostejši opravičljivi in še več neopravičljivih razlogov.
S stanjem, kakršno je praktično po šolah, nikakor ne moremo biti zadovoljni, saj samo troje imen in v manjšem delu še dmgih dvoje ne predstavlja slovenskega slovstva. Resne objektivne ovire pri izvajanju programa so: pomanjka-nje časa, natrpanost programa v predmetu -materinščine, v manjši meri pa tudi pomanj-kanje predmetne literature, ki je dostopna le v večjih mestih.
Subjektivni vzroki -pa so: v prvi vrsti neoseben profesorjev odnos do ssloven-skega gradiva; ta izhaja iz nepoznavanja slovenskega slovstva, kar je pa zopet v najtesnejši zvezi z neznanjem in nepoznavanjem jezika, v manjši meri pa spet ' s pomanjkanjem strokovne literature. Večina -danes aktivnih profesorjev književn-osti v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Cmi gori in Makedoniji, deloma pa tudi na Hrvaškem ob svojem visokošolskem študiju slovenske književnosti ni študirala. Med našimi fakultetami je glede študija zgodovine slovenske iknjiževnosti edina izjema zagrebška, ki ima že vrsto let po osvoboditvi normalno urejen študij zgodovine slovenskega slovstva, pa tudi že pred vojno je poleg neobveznih Ilešičevih predavanj
102
Antun Barac od časa do časa posredoval izbrana poglavja iz zgodovine slovenske književnosti. V zadnjih letih so se zagrebški v tem pogledu pridružile še novosadska in zadrska ter skopska slaviatika, kjer je pa število študentov v primerjavi z ostalimi fakultetami vendarle manjše. Na najmočnejši filozofski fakulteti v državi je stanje glede zgodovine slovenske književnosti in itečaja slovenskega jezika neurejeno, podobno je tudi v Sarajevu. Čeprav se tu od časa do časa morda predava zgodovina slovenske književnosti, vendarle manjka poglavitni moment. To pa je osebni znanstveni in pedagaško-emocionalni odnos predavatelja do gradiva in predmeta. Ta odnos mora univerzitetni učitelj vzbuditi ali prenesti na slušatelje. Sredstvo za to je pač delo v seminarju in posledice takega dela so se pokazale na absolventih zagrebškega ,slovenističnega seminarja, kar anketa očitno kaže.. Zato je v prvi vrsti potrebno, da na naših fakultetah predavajo zgodovino slovenske književnosti učitelji, ki so z njo pedagoško-emocionaino in znanstveno povezani.
Za uspešno delo v seminarju slovenske knjiiževnosti .pa je važen pogoj znanje ali vsaj delno znanje jezika. Neznanje slovenščine je namreč drugi važni subjektivni moment, ki preprečuje ali vsaj zavira delo. Profesor jugoslovanskih (književnosti bi nujno moral absolvirati tečaj slovenskega jezika, da bi mogel uspešno poučevati in dijakom posredovati slovenske tekste iz berila in sloven,sko književnost sploh. Akcentuirano besedilo še zdaleč ni dovolj, to je le pomočak tistemu, ki pozna osnovna načela slovenske pisave in izgovarjave, ki vsaj v osnovi .pozna strukturo našega jezika.
Tako se tu ponovno pojavlja vprašanje slovemgkih lektoratov, .ki je zelo slabo rešeno, saj se več kot polovica jugoslovanskih absolventov jugoslovanskih književnosti ne spozna s slovenščino, ker za to za časa študija ni imela možnosti. Lahko rečemo, da so bila do sedaj zasedena lektorska mesta za slovenščino zgolj slučajno, po osebnih težnjah in potrebah posameznikov. In vendar bi glede slovenskih lektoratov in predavateljskih mest za zgodovino slovenske književnosti na naših fakultetah morala vladati simiselna koordinacija, ki bi bila v rokah Slovanskega iinštituta in Slavističnega društva v Ljubljani. Za sedaj so morda celo važnejša lektorska kot učiteljska mesta. Poglejmo samo, kako načrtno in uspešno rešujejo to vprašanje Makedonci in koliko so dosegli, čeprav so pred desetletjem začeli z nič. Nujno je potrebna načrtnost in koordinacija dela slovenskih lektorjev, njihovih delovnih metod, programov in literaiture ter sploh njihovih delovnih pogojev. Eno leto, .kolikor imajo lektorji slovenščine na razpolago, jim daje malo možnosti, da bi dosegali večje upehe, in cesto se je treba zadovoljiti z minimalnimi. Težave so celo z učbeniki. Nimamo slovnice knjižnega jezika, ki bi služila neslovenskemu študentu slavistike; še občutnejše in tudi dosti bolj kvarno pa je pomanjkanje stovensko-srbohrvaškega slovarja, ker od dela odbija mnioge, ki se sprva vneto lotijo jezika in branja, pa ne pridejo preko prvega teksta in začetniških težav zaradi nekaj stotin besedi, ki jih brez slovarja ni moč razumeti. To tudi zelo otežkoča lektorjevo delo. Pomanjkanje slovarja je torej izredno pereče, isaj zavira vsako nadaljnje učenje in samostojno branje slovenskih 'književnih dA.
Ko že govorimo o 'delu lektorjev slovenščine, bi rad dodal še naslednje. Vsi vemo, da je slovenščina jezik majhne praktične veljave bodisi v j.ugosiovanskem, še bolj pa iseveda v svetovnem merilu in ga s te strani ni mogoče primerjati z jeziki velikih narodov. Zato v primerjavi z lektorji velikih jezikov tudi ni zavidanja vreden položaj lektorja slovenščine, in prav zato je toliko teže prezreti dejstvo, kako in koliko za svoje lektorje dkrbe veliki narodi, pa naj bodo to Angleži, Francozi ali pa Nemci, ki se jim ni bati za svoj jezik. Pošiljajo jih .po .svetu na velike in majhne, nove in stare fakultete. Tuje '.lektorje svojega jezika, in ne samo lektorje, tudi srednješolske profesorje vabijo na jezikovne tečaje (Grenoble, Leedh, Piran) in jih povezujejo z matico;. Z 'drugimi besedami povedano, velika je njihova skrb in moralna podpora, 'ki jo nudijo s 'koordinacijo in tudi z materialnimi sredstvi učiteljem svojega jezika. In sedaj ise vprašajmo, kako je z lektorji slovenščine. Doslej ni bilo med njimi ne enega strakovnega razgovora, kakor 'tudi ne med predavatelji zgodovine slovenske književnosti na naših fakultetah. Posledice tega, da ni čutiti organizacijske in delovne povezave med njimi, se kažejo v omalovaževanju našega dela in predmeta, kar bo S'časom'a dajalo vse bolj porazne rezultate. S čvrsto koordinacijo pa bi se položaj izboljšal v 'delovnem in moralnem pogledu, ker bi dobil nekako samostojno organizacijisko oporo. Taka koordinacija bo po mojem toliko bolj nujna in potrebna, ker lektorji in predavatelji slovenščine kmalu ne bodo izhajali samo iz ljubljanskega, islovensikega, to je matičnega seminarja in morda tudi ne bodo
, 103
sami Slovenci. Na pričujoči sestanek je bila povabljena lektorica slovenščine v Skopju, ki ni študirala v Ljubljani, niti ni slovenistka, torej je povezava zanjo toliko važnejša in ji bo pri delu v vsakem pogledu dobrodošla, hkrati pa je to prvi znak bodoče prepotrebne koordinacije.
Zaradi vsega tega se mi zdi nujno, da na tem mestu razmislimo o načinu in oblikah koordinacije. Ni dvoma, da sta Slavistično društvo in Slovanski inštitut najbolj poklicana in tudi dolžna izvesti organizacijo bodočega sodelovanja in koordinacije. Individualna, osebna povezava z matico, ki sicer nedvomno obstaja, ni do-voljšna zato, ker ostane privatna zadeva. Dobiti mora organizacijsko obliko, formirati je treba kolektiv predavateljev slovenske književnosti in jezika izven Slovenije, ki naj se čimprej sestane na delovnem sestanku v enem izmed univerzitetnih središč, morda v Novem Sadu ali Beogradu, če ne v Ljubljani. Tu bi se najprej morali pregledati študijski programi in delovne metode lektorjev slovenščine, in kolikor se pridružijo, tudi predavateljev zgodovine slovenske književnosti. Vprašanje poučevanja slovenske književnosti na neslovenskih srednjih šolah, kakor morda tudi vprašanje hrvaške, srbske in makedonske knjiiževnosti na slovenskih srednjih šolah pa bi se moralo obravnavati na prihodnjem kongresu jugoslovanskih slavistov v Ljubljani. To je pač potrebneje, saj gre za vse naše srednje šole, kot pa govoriti n. pr. o pouku slovenščine oziroma srbohrvaščine ali makedonščine na manjšinskih šolah, o čemer se da govoriti le z metodične strani, saj je obseg natanko določen z manjšinskimi konvencijami in se tako tudi iwaja.
Dobra organizacija lektorskih in predavateljskih mest je torej prvenstveno važna za izboljšanje pouka zgodovine slovenske književnosti na hrvaških, srbskih in makedonskih srednjih šolah. Moramo si biti na jasnem, da je to tudi edina pot, ki nam je na razpolago, da se stanje na teh srednjih šolah popravi. Vedeti moramo tudi, da je razpoloženje do slovenske -književnosti pri naših narodih nasploh zelo pozitivno. Zahvala za to seveda ne gre nam, marveč našim pesnikom in pisateljem, ki so jo tako ustvarili, naša dolžnost pa je, da jim jo posredujemo. Lektor mora napraviti nujno potrebni jezikovni most in pripraviti pot do naše književne zakladnice. Naloga predavatelja zgodovine slovenske književnasti pa je težja, ker mora najti pravi način, kako v seminarju voditi slušatelje po slovenski književnosti in v njih zbuditi pozitiven in čustveno iskren odnos. Vsem je jasno, da je ta poleg strokovnega znanja prav tako potreben, če ne še bolj. Tak uspeh je bil dosežen v zagrebškem slovenističnem seminarju kakor tudi v ljubljanskem srbokroatistič-nem, če vzamemo za primer študij slovstev, ki niso nastala v slušatelj e vem materinem jeziku, torej primer, kot ga obravnavamo v referatu. Tako pripravljeni srednješolski profesorji bodo sčasoma izboljšali pouk zgodovine slovenske književnosti na neslovenskih srednjih šolah, sedanje stanje pa v svojih praktičnih oblikah
in vsebini ni zadovoljivo. Janez Rofar
SLOVENSKA IMENA GOB
Gobe so svet zase, ne samo za biologa, ampak tudi za jezikoslovca. Na redko so posejani strokovnjald, pri katerih bi dobili zadovoljive in zanesljive podatke o kopici zamotanih vprašanj, ki spadajo v poglavje »Fungi«, in težko bomo našli jezikoslovca, ki pri imenih gob ne bi skomiznil z rameni. Slovenci verjetno še ne bomo tako kmalu dočakali temeljite in vsestranske študije o naši domači mikološki terminologiji. Kolikor mi je znano, posveča v slavistiki gobjim imenom resno pozornost samo češki jezikoslovec Vaclav Machek, ki pripravlja o njih posebno monografijo, podobno, kakor jo je pred leti posvetil rastlinskim imenom.
Vendar je težko delati s pomanjkljivim gradivom. V Machkovem novem češkem etimološikem slovarju beremo n. pr., da je češko choroš »Polyporus« poleg poljskega chorosz in choroszcz »Polyporus ramosissiimus« verjetno rusizem zaradi polno-glasja in je osnova ch(v)orst-b kakor v slovenskem hrast. Toda v slovenščini poznamo korušelj (m.) po Pleteršniku »gruča« (n. pr. črešenj) in »na hrastovih koreninah rastoče gobe, die Eichtraube«, kar utegne -biti »polyporus sulphurus« ali še bolj verjetno »Rosellinia quercina*. Zveza med slovenskim in zahodnoslovanskim imenom je na dlani, čeprav k etimologiji ne moremo reči drugega, kakor da je Machkovo sklepanje napačno. Toda lingvistična literatura o nazivih gob je v slavistiki še tako skromna, da so takšni Machkovi poskusi razlage pionirski, iskanje primerjalnega gradiva pa je počasno in zamudno delo.
104
v slovanskih etimoloških slovarjih pred Macbkom najdemo le redko in samo izjemoma tudi kakšno gobje ime. Širšo etimološko Uteraturo imajo le splošni termini tipa goha, gliva, grih, vendar so posamezna mnenja pogosto dokaj problematična. Za splošno slovansko smi,žh »Morchella«, slovensko smrček, čmrček, čmr-čič je na razpolago samo troje mnenj. V Preobraženskega ruskem etimološkem slovarju najdemo razlago iz morščit-b »runzeln«, pri Vasmerju, REW II 676 iz smorgdth »sich schnauzen«, Machek, ESC 460 pa primerja to z nemškim Morchel. Iz srvn. mauroche, maurache smo si Slovenci izposodili naše mavroh, mavrah, Francozi svoje mauroche, morille, Angleži morel. Tudi znanstveno latinsko ime Morchella je prevzeto iz nemščine, kjer najdemo poleg Morchel, Morgel tudi Lorchel, Laurich. Germansko izhodišče je verjetno morhe (Loewe, PBB LXI 225). Machek sodi, da je to Slovanom in Germanom skupno ime paleoevropskega porekla. Tudi češko bedlo Le-piota prooera«, znano tudi iz lužiščine in poljščine, je po Machku paleoevropsko, sorodno z latinsko boletus, grško bolites »goba nasploh« in litavsko bude »neka goba«. Najsi bodo takšne etim'ologije še tako riskantne, kar a priori jih vendar ni mogoče zanikati. Gobe so v primitivnih prakulturah igrale neprimerno večjo vlogo kakor danes. V slovanskih jezikih se gobja imena, v kolikor so moškega spola, regularno sklanjajo kot bitja, ne kot stvari (glej Pedersen, KZ XL 153 in Vondrak, VGr. II 255). V slovenščini so akuzativi tipa našel sem jurčka, gobana, snrža, mavroha, karieljna itd. še dosledno ohranjeni, enako kakor pri imenih igralnih kart, tipa asa, pika, taroka, pagata. Pri telesnih udih se je pri nas ohranila ta stara personifikacija samo pri izrazih za »penis«, pri denarju pa je še mogoče reči našel setm jurja, tudi stotaka, tisočaka je še mogoče poleg stotak, tisočak, vendar samio še dinar, goldinar, cekin.. Čeprav se je deklinacija za bitja razvila sorazmerno pozno, kakor sklepamo iz cer-kvenoslovanskih spomenikov, morajo biti zarodki starejši, že skupno praslovanski, sicer si ne bi mogli razlagati takšne presenetljive enakosti pri psiholoških izjemah. Tudi raznih etnografskih podatkov o gobah je dovolj na razpolago. Celo fraza šel je po gobe z današnjim pomenom »propadel je« ima svoj ekvivalent v čeških hledal, shiral, pasi houby ali hyl jeste na houbdch »ga še ni bilo na Svetu« in iz ruske etnografije iznanih navadah, podobnih našemu »proso meti«.
Personifikacije gabjih imen kažejo na evfemizem in brez tega bi si težko razložili izredno pestrost pri današnjih ljudskih imenih, kjer najdemo poleg raznih metaforičnih in figuralnih nazivov tipa dedec, baba, turek še celo vrsto izposojenk iz sosednjih jezikov tipa mavroh, karželj, kukmak, žrdana in naravnost nepregledno mncšino raznih glasoslovnih ireguiamosti. Za »Boletus edulis« navaja že Pleteršnik dolgo \'rsto sinonim. Poleg skupnoslovanskega grib, ki se je ohranil samo na severozahodu, so omembe vredni prehodi od ene osnove do druge, n. pr. gribanj, gribanja (vzh. Staj.), grhanj (Prekmurje), goban, gobanja, globanj, globanja, glibanja in celo golobanj (Rateče). V Beli krajini je izpričano še gavran (Semič), gorvan (Metlika) poleg vrganj. Zadnja forma prevladuje v sbh., kjer dobimo vrganj, varganj, vorganj, varganja, vrganjica, vrgonjica za različne species družine »Boletus«. Ako bi za vsakega med temi imeni iskali posebne etimologije, ne bi prišli nikamor. Opraviti imamo z besednimi križanji med goba, grib in gliva. V slovenščini je tudi gliva izpričano v pomenu »Boletus edulis«, čeprav je skupni praslovanski pomen verjetno »drevesna goba«. Na gliva kaže glivanja poleg glibanja. S slovanskim glib-b »blato«, staropolj-skim glipki »lepljiv« nimajo ta imena verjetno nič skupnega. Češko je hubdh, hubdn, hahdn, čabdn »Polyporus«, torej tudi drevesna goba. Zanimiva je metateza v razmerju garvan : varganj, kjer se mi zdi belokranjsko garvan vkljub omejenemu are-alu starejše kot po vsej Jugoslaviji razširjeno vrganj. Zdi se, da imamo poleg gribi, opraviti z dubleto grhb/v-, sicer mi pa za sbh. vrganj ni znana nobna etimologija. Obrobne oblike besed se v jezikoslovju malodane regularno izkažejo za najbolj arhaične.
Etimološko je slovansko gribi> še vedno temna beseda. Zaradi pogostih pomenskih prehodov med »sluz« in »goba« (glej W. Schulze, KZ XLV 189) misli vrsta raziskovalcev, da bo to sorodna z litavskim greimas »sluz« (Vasmer, REW I 308 z literaturo). Drugi mislijo na sorodnost z grb, grba. Nesprejemljive so takšne razlage kot je n. pr. Jakobsonova (Word VIII 387), da bi bilo to izvedeno iz sbh. gribati »-praskati«. Mlad iterativ od grebsti za etimologijo ne pride v poštev. Machek, ESC 148 misli na zamenjavo zvenečnosti in primerja ukrajinsko skryp »goba«, poljsko skrzypuch »drevesna goba«. Tudi sbh. je skripac, škripac, škripavac, krepavac »Polyporus« ali »Ilydnum« (enako kot vrganj). Goba se lahko imenuje tudi po zvoku, osnova teh imen je škripati. Tudi Slovensko hrček »Gyromitra« ali »Helvella«,   sbh.   hrčak,  češ.
105
chfapač »isito« je v zvezi s hreščati, hrčati in podobnimi onomatopoijami. Tudi za naše jur, jurček »Boletus edulis« ni gotovo, da bi ga mogli izvajati prelco pomena »trdoglavec, tepec« iz antroponima Jur(ij), saj kažejo imena ptičev kakor jurka »Goldamsel«, jurščica, jurijščica »Flacksfing« jurica »Zeisig« poleg sbh. juričica »Häufung« itd. (glej ARj. IV 689), češ, jiHce, iifička »Zeisig«, jifiček »Haussciiwalbe«, poljsko jerzyk, irzyk »Turmschwalbe«, jurzyczek »Buchfink« kljub Bernekerju SEW I 409) na neko onomatopoijo, ki posnema glas (primerjaj urh, urih, vorih »vrsta ž abe»).
Ljudsko etimološko so se seveda vsa ta imena gob in ptičev naslonila na Jurij. Kljub temu pa je Machfcova etimologija slovanskega gribla vendarle šepava. Sicer pa Machek sam več ne verjame vanjo. Ko sva že po izidu njegovega etimološkega slovarja skupaj več ur »gobarila« v njegovi sobi v Brnu, mi je prinesel na mizo obsežno novo ameriško etnografsko monografijo o gobah in mi kazal, kako se v posameznih indijanskih jezikih od Beringovega preliva do srednje Amerike pojavljajo za »Boletus edulis« slovanskemu gribij zvočno podobna imena. Samo po sebi to še nič ne pomeni. Svoj čas je že Schulze opozarjal, da se v nekem jeziku na Guatemali »roka« imenuje ruka. Primerov takšne vrste poznamo že precej in vemo, da so slučajni. Ce se pa najdejo odgovarjajoči refleksi tudi v azijskih jezikih,' ne bi imeli več vzroka dvomiti, da predstavlja slovansko gribi, najbolj zahodni refleks prastare kulturne besede, najstarejše, kar jih je do danes ugotovljenih v jezikoslovju.
Od drugih slovenskih sinonim za »Boletus edulis« bi omenil še dedec, kravica, kravša, špicelj, ki ne potrebujejo razlage. Popolnoma nejasno pa mi je ime poloba (Kojsko) poleg polobi (m. pl.). Sinonim baba, ki ga uporabljajo ponekod v Posočju, je prodrl tudi v furlanščino, kjer je babe »Boletus edulis« najbolj razširjeno ime poleg fonc di laris, kar pomeni tudi »Polyporus«. S Furlani imamo skupno ime tudi za »Amanita caesarea«, za katero najdemo na slovenskem zahodu oblike jardana, Jordana, iordani (pl. m.), jerdanka in celo jezeran poleg žerdana, žrdana. Furlansko se ista goba imenuje ceredan, ceradan, zaratán, zarlatan, ciazlatan. Izpričano je prvič v XIV. stoletju. V slovenskih in furlanskih oblikah vidimo zanimive primere različnih lenizacij, verjetno vsaj deloma iregularnih. Slovenske oblike kažejo, da so bile dvakrat izposojene iz romanščine, tip jardana je starejši. Centralno slovensko karželj »Amanita caesarea« je izposojeno iz nem. Kaiserling; kalk k temu je knez(i). Starejše domače ime za »Amanita caesarea« je verjetno blagva, čeprav je danes izpričano samo blagovna poleg oglavka, medtem ko je blagva, oblagva »Lactarius piperatus« na skrajnem vzhodu in pri kajkavcih pa tudi »Boletus«. Srbohrvaško je blagar, blagva »Amanita caesarea«. Oglavka se je po metatezi razvilo iz oblagva. Vprašanje je, če to ime res lahko izvajamo iz slovenskega blagr, kot sta mislila Kele-mina, GMS XIV 55 in Kranzmayer, Carinthia 115, 69. V poštev bi prišlo tudi rusko blagój, češ. blahovy »trdovraten, grd«, kar veže Fraenkel, LEW 45 in Zfsl. Ph. XXI 150 s starolitavskim blagnas »schlecht, böse«. Morda pa je zveza samo slučajna in imamo opraviti z ljudsko etimološko naslonitvijo. Slovenskega srež, sreš, zrež »Aga-ricus« in sbh. srijež »Lactarius volemus« gotovo ne moremo primerjati s splošnoslo-vanskim srež »sren«. Sinonim za »Agaricus« je slovensko platnica, sbh. vrganj, gliva, makedonsko gaba. Vendar nam to nič ne pove. 2e iz dosedanjega gradiva smo videli, h kakšnim deformacijam so nagnjena imena gob. Slovenskemu žvag »Polyporus ignarius« odgovarja srbohrvaško žag, žvag z enakim pomenom. V cerkvenoslovanskih tekstih bi temu odgovarjalo svagaru »sensus ignotus« poleg svegari, jesti, ježe g-bba iie napoiše gospoda (Miklošič, Lex. Pal. 823). Svegar-b, svagarb, bi se dalo še zadovoljivo razložiti iz indoevropske osnove, ki pomeni »žgati, paliti«, za današnje žvag bi pa brez starejšega podatka zastonj iskali primerne razlage.
Ker je v imenih gob toliko idefektnega, sem si U:pal v zadnji SR slovensko že pri Pohlinu izpričano olih »neka strupena goba« rekonstruirati v *uoluich.'B in primerjati z ruskim volvjanka, belorusko vilveni, volvena, vólvjanica poleg rus. vóldancy, volgancy, volnúcha »Agaricus torminosus«, lotiško vilnis »Agaricus vellereus« iz neke" skupne baltoslovanske oosnove *v'hlv-. Sicer pa je skupno slovansko ime za kresilno gobo trd-b, slovensko trod, sbh. trud, trudnjača, maked. trad, rus. trut itd., kar bo komaj v zvezi z litavskim trendéti »biti razžrt od moljev« (Vasmer, REW III 144). Machek, ESC 536 primerja trdi, z nem. Zunder, stvn. zantaro »žerjavica« z meta-tezo iz Hrondos. Toda v slovanščini je še drugo trci'i>, slov. trod »kolika«, staro rus. trudt.»bolezen«, sbh. trut »gnojni črv na prstu«, kar nekateri avtorji vežejo s prvim
106
trd-b »goba«, idrugi pa iščejo posebne razlage. Tudi gliva pomeni istočasno »goba« i in »bolezen«. \
Splošno slovansko gobja imena so tudi surovinka, surovojedka, sirovka »La- \ ctarius deliciosus«, rusko syroežka, suroega »Agarucus integer«, lisička »Cantharellus cibarius«, češ. lišfca. rus. lisička, sbh. lisičica itd. Enako ježek »Hydnum«, sbh. ježevica,:, rus. ježevnik. Staro ime po živali je tudi lanož »Tuber«, češ. lanyž, izvedeno iz lafi' »košuta«, kar v slovenščini ni več izpričana beseda (če ni lanož Cigale umetno uve- '. del?); tudi jelenke, smke in podobna imena bomo našli pri vseh Slovanih. Tudi imena j dreves, pod katerimi določena vrsta najraje raste, služijo pogosto za osnove gobjih i imen, n. pr. brezovček, rus. berezovik in podobno. Imen tipa hrastovka, češplovka, > tapoličnica, slivovka imam zbranih vse polno, žal mikološko nedoločenih. To je j včasih za laika pretežko delo. Za znano gobo čebular, ki spada verjetno v družino Paxillus, nisem mogel odkriti nobenih podatkov v standardni srednjeevropski miko- ' loški literaturi. Pogostna so imena po barvi, sivke, zelenke, plavke poznamo vsi. Sicer pa ljudska imena niso natančna. Pod imenom mavroh lahko kupimo na ljub- > Ijanskem trgu tudi žlahtne zastopnike iz rodu Sparassis, ki jim pravijo tudi vampki: ali frlinke. Ime kukmak iz nem. Kucken-mucken se uporablja za posamezne species^ rodov Amanita, Psalliota in Lactarius. Cehi so si to ime izposodili od Slovencev za j rod Volvaria.
Ne bom posebej omenjal številnih kalkov tipa goilobica, nem. Taubling, muš- ] niča »Amanita muscaria«, nem. Fliegenpilz ali krvnica »Bovista«, nem. Blutschmamm \ in pKKiobnih. Ne vem pa, katera goba naj bi bila n. pr. /cWTn.eračoz)fca (Kojsko), Icor- i mačnica (Pomjan), čyfcence..(Pcmjan), čytmani (Pregarje), ropošce (Križevci), kupjenk: (Ribnica — Pohorje), prsta-riica (Krmci), šponifiierca (Piolskava) itd. Vseh macromyce-' tes, ki rastejo pri nas, bo približno 3000 species, ki so botanično klasificirane v ca 200 družin. Ljudskih imen pa poznamo do danes samo neznaten del.     France Beziaj j
1 i
SLOVAR K SLOVU O POLKU IGOREVeJ
Z Nahtigalovo izdajo Slova je slovenska slavistika aktivno posegla v razprav- j Ijanje o tolikih nerešenih vprašanjih filološke, tekstno-ikritične in rekonstrukcijske j narave tega znamenitega staroruskega literarnega dela; zaradi doslednosti v zamisli i in izpeljavi je ta izdaja naletela na ugoden sprejem. i
Že Nahtigalu je bilo jasno, da je temeljni pogoj za nadaljnje uspešno razisko- i vanje Slova v vseh smereh popoln slovar tega teksta; svoji knjigi je dodal seznam I vseh besed iz Slova, vendar jih ni pojasnjeval in komentiral. Te naloge se je zdaj ! v najširšem Obse:gu lotila Sovjetska akademija znanosti v Leningradu in v Moskvi, i
Sektor staroruske literature pripravlja slovar v šestih knjigah (120 tiskovnih j pol), ki bo zajel ves besedni fond komaj eno polo obsegajočega telista Slova. Glavni i sestavljavec slovarja je sodelavka tega sektorja V. L. Vinogradova, tehnični urednik ¦ je N. S. Sarafanova, in v redakcijskem kolegiju so znani strokovnjaki za staroruski i jezik, literaturo in kulturo: B. L. Bogorodskij, B. A. Larin, D. S. Lihačev. Kakor po- j snemamo iz Trudov otdela drevnerusskoj literatury ANSSSR, XVI., bo avtorsko ] delo končano 1. 1965, redakcijsko leta 1967, prvi del pa bo izšel že leta 1961. i
Sektor staroruske literature se je odločil za tako velikansko in težavno delo j iz več razlogov. Znano je, da se je število del o tem literarnem spomeniku razrastlo \ že v nepregledno množico, ki so deloma nedostopna, večkrat pa posamezni avtorji i ponavljajo drug drugega. Temeljnega dela o Slovu, na katero bi se mogel opreti"? vsak raziskovalec Slova, pa še ni, tako da je obdelovanje Slova čedalje manj plodno ' in da skoraj že zahaja v slepo ulico. Kdor je hotel doslej obravnavati jezik Slova, [ njegov stil ali njegovo idejno vsebino, ali ga prevajati, je začel najprej iskati po li- j teraturi o Slovu in pretresati dognanja, vendar je navadno ostal zasut pod kopico ! različnih mnenj in razlag, kar je v številnih primerih moralo privesti do diletan- ' tizma. ]
Ta slovar pa seveda ne bo nadomestil slovarja staroruskega jezika, kajti vse i leksikalne in frazeološke probleme bo obravnaval zgolj s stališča Slova; odpreti pa j hoče nove raziskovalne perspektive. Posameznim geslom bodo priključene paralele i iz staroruske literature do konca 17. stoletja, po potrebi tudi novejše. V znaitni meri j bodo upoštevali tudi folklorno gradivo. V dvomljivih primerih si slovar ne bo pri- j zadeval, da bi za vsako ceno skonstruiral neko dokončno rešitev, če le-ta ne bo I jasno razvidna iz gradiva. Docela neutemeljenih in neverjetnih razlag in domnev v ;
107
slovarju ne bodo navajali, kajti njegove sestavljavce bo v vsem vodila kar največja znanstvena previdnost.
Kakor ima Slovo posebno mesto v staroruski literaturi, tako bo imel tudi ta slovar posebno mesto v ruski leksilcografiji. Zaradi izrednih okoliščin (razmeroma kratek tekst, rokopis ni ohranjen, tako imenovana temna mesta, številne diletantske razlage itd.) delo ne bo moglo postati »tip« slovarja literarnega dela ali slovarja pisatelja.
Gradivo za slovar črpajo iz kartoteke za staroruski slovar, ki jo hrani Inštitut za ruski jezik ANSSSR v Moskvi, iz raznih dialektoloških in folklorističnih kartotek, iz slovarjev Sreznjevskega, Dalja in Vostokova, iz dialektičnih in etimoloških slovarjev ter iz slovarjev drugih slovanskih jezikov. Za primerjavo izpisujejo podobna mesta oz literarnih spomenikov staroruske dobe, ki kažejo kakršnokoli sorodnost s Slovom (letopisi, Zgodovina judovske vojne, Zadonščina, Devgenijevo dejanje, roman o Aleksandru, Slovo Daniila Zatočnika itd.).
Za podlago imajo sestavljavci tekst Editio princeps iz leta 1800, upoštevajoč splošno sprejete spremembe teksta. V slovarju bodo razložena tudi vsa osebna, krajevna in druga imena; citati bodo navedeni v celoti, tako da bo študij semantike in sintakse Slova čimbolj olajšan. Citate jemljejo zlasti iz tekstov, ki so po vsebini in po zvrsti Slovu najbližji, predvsem iz tekstov 12. stoletja; navajali jih bodo kronološko. Slovar bo zajel vse pomenske variante besed do konca 16. stoletja in bo s posebno sia"bjo beležil prenesene pomene.
Redakcija slovarja je že objavila nekaj poizkusnih gesel. Frane Jakopin
IZKUŠNJE PRI MATURI Z DIPLOMSKIMI NALOGAMI
Na osnovi poročil, ki so jih podali predsedniki izpitnih odborov, je mogoče ugotoviti tole:
1. Pri uvedbi diplomske domače naloge je šlo v prvi vrsti za to, da bi dijaki iz ograd posameznih predmetov stopili v družbeno prakso, kjer se pokaže življenjski pomen pridobljenega teoretičnega znanja. V tem smislu je novi zaključni izpit nedvomno uspel. —¦ Jezikovne ocene pri dornači nalogi ni bilo in pri ustnem zagovoru tudi ne, vendar velja pripomniti, da so se kandidati tu bolj samostojno in svobodno izražali kakor kdajkoli pri stari maturi.
2. Izbor tém za domače naloge je pokazal, da dijaki že v gimnaziji — bežijo iz gimnazije, to je iz šole, ki naj bi dajala enakomerno odtehtano znanje iz humanističnih in iz realnih ved, bežijo v enostransko, zgolj tehnično izobrazbo.
3. Pri novem izpitu komisija ni imela priložnosti, da bi ocenila kandidatovo splošno zrelost. Eden od poročevalcev je zapisal: »Treba bi bilo izpopolniti današnji sistem tako, da bi kandidat mogel pokazati svojo zrelost, ne da bi zašli nazaj v sistem tako zvane spominske mature. Z drugo besedo, sistem mora biti tak, da bo kandidat lahko pokazal, kako daleč sega njegovo znanje in kako globoko prodira njegov razum; zraven tega pa mora omogočiti komisiji, ki ga presoja, da bo lahko presojala temeljito in vsestransko. Sistem, ki je doživel letos svojo prvo preizkušnjo, je v tem pogledu pomanjkljiv« (Matej Bor).
4. Prav tako daje novi način izpitnemu odboru le prav malo možnosti za oceno kandidatove jezikovne kulture. V poročilih predsednikov se o kandidatovi pismenosti v materinščini govori seveda le ob šolski klavzurni nalogi, in tu so ocene po večini dokaj negativne; morda deloma tudi zaradi presplošnih in previsokih, pretežkih tém, ki jih navadno dajemo za te šolske naloge. Te téme največkrat zahtevajo izredne pismenositi in razgledanosti ali pa silijo k neizvirnemu, šablonskemu izražanju.
i7roš Kraigher
108
UGOTOVITVE IN SKLEPI ZBOROVANJA SLOVENSKIH SLAVISTOV V PIRANU OD 1. DO 6. OKTOBRA 1960
Zborovanje slovenskih slavistov v Piranu od 1. do 6. oktobra je bilo prepričljiva manifestacija ustvarjalnih sposobnosti slovenske slavistike, dalo je slavistom novega poleta, okrepilo njihovo voljo do dela in ustvarilo trdne temelje za njihovo vsestransko medsebojno sodelovanje. Pokazalo je hkrati, da si slavisti vztrajno prizadevajo svoje raziskovalno in pedagoško delo razvijati v skladu s tistimi visokimi humanističnimi načeli, ki usmerjajo našo socialistično družbo, in to hkrati z upoštevanjem pozitivnih dosežkov svoje stroke v preteklosti kakor tudi v smereh, ki jih naš sedanji razvojni stadij narekuje za prihodviost. Zborovanje se je ukvarjalo z najbolj perečimi vprašanji jezikoslovja, literarne zgodovine in šolstva ter sprejelo tudi vrsto smernic in sklepov.
JEZIKOSLOVJE
V središču razpravljanja je bilo vprašanje sodobnega knjižnega jezika in njegovih norm. Zborovanje je sprejelo načelo, da knjižni jezik ni ne fikcija ne umetna konstrukcija, marveč živ organizem, ki ga ni mogoče utesnjevati v nasilne predpise. Zato so sprejemljive, učinkovite, koristne in plodne samo tiste norme, ki nastajajo na pcHilagi splošne rabe, kakor se spontano uveljavlja v sodobnem knjižnem jeziku, tako literarnem kot znanstvenem, in ki varujejo kontinuiteto knjižnega jezika in jezikovne kulture, hkrati pa omogočajo, da knjižni jezik sprejema in kodificira vse tiste inovacije, ki jih zahtevata sodobno življenje in moderni razvoj kulture in civilizacije. V tem duhu je zborovanje opozorilo tiidi na pomembnost vprašanj, ki so v zvezi z modernim pogovornim jezikom in zborno izreko, sprejelo in potrdilo je pobudo za izdajo praktičnega slovarja sodobnega knjižnega jezika in drugih podobnih slovarskih del ter hkrati poudarilo, naj posebna skrb jezikoslovcev velja tistim jezikovnim področjem in praktičnim terminološkim vprašanjem, ki jih porajajo družbene spremembe in ki jih pred nas nenehoma postavlja stopnjevani razvoj tehnike, industrije in drugih področij človeške dejavnosti.
LITERARNA ZGODOVINA
Zborovanje je izpričalo, da so danes pereča predvsem vprašanja načel in metod literarnozgodovinskega raziskovanja, in poudarilo, naj bi bUa ta vprašanja v središču prihodnjega jugoslovanskega slavističnega zborovanja. Posebej pa je zborovanje utemeljilo živo aktualnost literarne vede koi eminentno humanistične znanosti in tako pokazalo, da slovenska literarna zgodovina danes v sklopu celotnega našega kulturnega življenja nima več samo narodnoobrambne in narodno afirma-tivne funkcije, ker je postala spričo novega zgodovinskega položaja slovenskega naroda in spričo novega splošnega družbenega razvoja njena vloga drugačna, zlasti pa odgovornejša in obsežnejša. Poleg tega, da je zborovanje posredovalo sintetične preglede dognanj o nekaterih obdobjih naše literarne preteklosti, je hkrati pokazalo, da je postalo prav tako intenzivno tuM raziskovanje naše novejše književnosti od
109
Moderne dalje, pri tem je opozorilo na sintetično obravnavanje socioloških, biografskih, idejnih in stilno-estetskih prvin ter uveljavilo splošno evropske vidike in primerjalne metode.
Šolstvo
Zborovanje je ugotovilo, da so se znašli slavisti spričo reforme celotnega našega šolskega sistema pred vrsto težkih vprašanj, ki zahtevajo od njih resnega proučevanja in velikih naporov, kar vse naj prispeva k čim uspešnejši izvedbi šolske reforme. Nadvse pereče je vprašanje pouka slovenskega jezika, zlasti še na strokovnih šolah. Pouk slovenskega jezika je treba notranje preurediti v duhu sodobnih pedagoških načel in splošnih družbenih potreb tako, da bo težišče na aktivnem obvladanju jezikovnih sredstev, ne pa na memoriranju abstraktnih defniclj in kategorij. Hkrati je zborovanje opozorilo na vse posledice, ki jih utegne imeti \okrnje-vanje pouka za razvoj mladih generacij in za kulturno rast naše družbe, ter poudarilo, da je obvladanje materinega jezika ne samo znamenje kulturne razvitosti posameznika, marveč tudi integralni del svobodne osebnosti v socialistični družbi.
Prav tako so potrebne tudi spremembe v poučevanju literarne zgodovine. Treba je odstraniti nepotrebne podrobnosti in historicistični balast, središče pouka pa naj postane -odkrivanje idejnih, etičnih in estetskih vrednot, ki jih vsebujejo literarni razvoj in literarne umetnine, tako da bo pouk v skladu z izvorom in funkcijo Umetnosti, se pravi z napori za humanizacijo človeka in družbe. S poukom jugoslovanskih književnosti in jezikov naj se utrjuje zavest bratske zveze jugoslovanskih narodov in njihovih kulturnih prizadevanj, hkrati pa naj ves literarni pouk upošteva tudi splošno evropska literarna dogajanja.
Zborovanje se je posebej ukvarjalo z vprašanjem slavističnega učnega osebja in ugotovilo, da zlasti v višjih razredih osnovnih šol ni dovolj strokovno izobraženih učiteljev; predlagalo je, naj bi tako ali drugače pomagali tem prosvetnim delavcem do primerne strokovne izobrazbe, hkrati pa ugotovilo, da je splošni problem stimulacije prosvetnih delavcev aktualen posebej tudi za slaviste, zlasti še, ko nimajo niti vseh potrebnih učnih knjig in uoU.
II
Po teh ugotovitvah je zborovanje sprejelo naslednje sklepe: 1. Slavistično društvo naj organizira podružnice po vseh večjih središčih; z njimi naj utrdi redne zveze in naj jim nudi strokovno pomoč, da bi tako pripomoglo k dvigu strokovne ravni učiteljev slovenščine. Prav tako naj društvo ustvari tesnejše stike s slov eni stičnimi katedrami in lektorati na vseh jugoslovanskih univerzah.
' 2. Da bodo znanstvene naloge slavistike ostvarljive, je treba reorganizirati ZTMnstvenoraziskovdlne institucije, tako da bo zagotovljeno uspešno delo na področjih jezikoslovja, literarne vede, leksikografije in bibliografije. Zato bo društvo sodelovalo s prosvetnimi oblastmi pri organizaciji znanstvenih institutov. Le tako bo mogoče čimprej izdati prepotrebna osnovna enciklopedična in slovarska dela, bibliografije tiskov in rokopisov, kritične izdaje tekstov in korespondence ipd. Ta reorganizacija je tem nujnejša, ker je treba ob reformi univerzitetnega študija zagotoviti sistematično vzgojo znanstvenega naraščaja.
3. Slavistično društvo naj uajde primerne oblike predavanj, posvetovanj in seminarjev, na katerih naj se obravnavajo posamezna pereča znanstvena in stro-
110
koluna vprašanja naše slavistike. Poskrbi naj za sestanke lektorjev pri gledališčih, radiu, televiziji in filmu ter naj skuša pripraviti občasna srečanja domačih in tujih slavistov.
4. Slavistično društvo naj vzipostavi stike s slovenskimi slavisti v zamejstvu in daje pobude za intenzivnejše raziskovanje jezikovne in literarnozgodovkiske problematike Slovencev za mejami.
5. Slavistično društvo naj vpliva na periodični tisk, zlasti na dnevnike, da bodo z večjo zavzetostjo spremljali prizadevanja in dognanja sodobne slavistične znanosti ter redneje in temeljiteje poročali o sodobnem literarnem ustvarjanju.
6. Slavistično društvo naj po svojih močeh sodeluje pri reševanju vseh tistih problemov, hi so v zvezi z obsegom in značajem pouka slovenskega jezika in slovstva v reformirani šoU. Tako naj sodeluje pri sestavi učnih načrtov, pri sestavljanju pravilnikov o izpitih, zlasti o zaključnih izpitih, učbenikov in izdelavi učU (n. pr. poučnih filmov, gramofonskih plošč itd.). Slavistično društvo naj tudi v lastnem okviru da pobudo za proučevanje navedenih vprašanj in si v ta namen ustanovi tudi posebne komisije.
7. Da bi moglo društvo uspešno sodelovati pri reševanju vprašanj znanstvenega in pedagoškega dela je potrebna tesnejša zveza med društvom in pristojnimi prosvetnimi organi; zato naj Slavistično društvo dobi zastopnike v ustreznih svetih.
V  OCENO  SMO  PREJELI
1. Celjski zbornik. Celje 1960.
2. Domainko, Dragutin: O metodah za povečanje proizvodnosti dela. Maribor, Za-
ložba Obzorja 1960.
3. Hudales, Oskar: Fata morgana. Maribor, Založba Obzorja 1960.
4. Knjižnica Mestnega gledališča:
10. zv.: Slovenski gledališki portret. Album. Ljubljana 1960.
11. zv.: Štefanac, Mire: Včeraj popoldne. Ljubljana 1960.
12. zv.: Nušič, Hinko: Igralčeva kronika I. Ljubljana 1960.
5. Platon: Simposion in Gorgias. Posi. Anton Sovre. V Ljubljani, Slovenska Ma-
tica 1960. (Filozofska knjižnica 4.)
6. Ribnikar Jara: Vrnil se bom. Roman. Maribor, Založba Obzorja 1960.
7. Shakespeare, William: Dva gospoda iz Verone. Prev. Matej Bor. V Ljubljani, Slo-
venska Matica 1959. (Vezana beseda 15.)
8. Sfakianakis, Jannis G.: Gospodar na Vathemi. Roman. Maribor, Založba Ob-
zorja 1960. (Knjižna zbirka Nova Obzorja 18.)
9. Wassermann, Jakob: Zadeva Maurizius. Roman. Maribor, Založba Obzorja 1960.
111
Slavistična revija
Izšel je XII. letnik Slavistične revije na več kot 300 straneh in prinaša na- j slednje razprave: Dušan Pirjevec, Oton Župančič in Ivan Cankar; France Beziaj, O 1 nalogah slovenistike; Mirko Rupel, Slovenski katekizem iz leta 1615; France Beziaj, i Pomenska kategorija »gozd« v slovenščini; Joka Zigon, Prešernoslovne študije; Bo- '¦¦ jan Cop, Etyma haltoslavica; Tatjana Kopitar, Olivera Goldsmitha »The Vicar of ; Wakefield« pri Slovencih do leta 1876; France Beziaj, Etimološfci doneski; Jakob j Rigler, Glasoslovni razvoj predlogov in predpon na, za, nad. Med Zapisfci in gradivom i objavlja in komentira Oton Berkopec enajst doslej neznanih Aškerčevih pisem če- j škemu pesniku Jaromiru Boreckemu; Jerzy Slizinski je prispeval razpravljanje o : slovensko-poljskih kulturnih zvezah v prvi polovici devetnajstega stoletja in objavil [ še neznano pismo Valentina Vodnika; Mar j a Boršnikova objavlja in komentira Tav- i carjevo pismo Ivanu Hribarju; Mirko Rupel poroča o dveh novih rokopisnih od- j lomkih Primoža Trubarja; Milena Hajnšek razpravlja o historičnem infinitivu v slo- ; venščini; Viktor Smolej je napisal daljši prispevek z naslovom France Rebec in Cehi; '. Jakob Rigler je prispeval dve lingvistični notici: Akcentski tip »kolo« v južni no- i tranjščini in Zanimiv morfološki pojau, medtem ko Mirko Rupel poroča o novih ] izvodih slovenskih protestantik. Med knjižnimi ocenami in poročili je začela izhajati j daljša kritika, ki jo piše France Beziaj o Kranzmayerjevi knjigi Ortsnamen von ; Kärnten, za njim ocenjuje Mirko Rupel Badaličevo publikacijo Jugoslavica usque ] ad annum MDC, France Beziaj je napisal tudi obsežno kritiko o Simonovičevem : Botaničkom rječniku; Boris Urbančič poroča o zborniku, ki so ga češki slavisti izdali \ v počastitev WoUmanove sedemdesetletnice. Letnik zaključuje Ruplovo poročilo o i starejših slovenskih rokopisnih tekstih v budimpeštanski univerzitetni knjižnici.       j
Slavistična revijia je ^osrednje znanstveno glasilo slovenske slavistike, naših ? literarnih in jezikovnih ved, zaradi tega bi jo morali poznati in redno prebirati vsi, i ki poučujejo slovenski jezik in književnost. Nič manj pa ni zanimiva za tiste, ki so i naročeni na Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, saj s svojimi razpravami i in gradivom po svoje dopolnjujejo to zbirko. '
Uredništvo revije in odbor Slavističnega društva se trudita, da bi čim bolj ; razširila krog naročnikov Slavistične revije. Zato bo uprava na pobudo odbora Sla- | vističnega društva in uredništva revije razposlala na ogled praykar izšli dvanajsti ; letnik večjemu številu slavistov, prav tako pa tudi nekaterim drugim, za katere domnevata, da bi jih revija utegnila zanimati. Predvsem pa je dal odbor SD pobudo, ! naj dobijo revijo na ogled v prvi vrsti vsi udeleženci letošnjega piranskega zborovanja. \
Ta akcija za pridobivanje novih naročnikov iz razumljivih vzrokov seveda ni j mogla zajeti vseh, ki bi jih revija utegnila zanimati. Le-ti se lahko na revijo naročijo \ pri Državni založbi Slovenije. Odbor Slavističnega društva poziva vse svoje člane, ! naj podprejo to akcijo. Predvsem naj se sami naročijo na revijo, naj nanjo opozar- j jajo svoje kolege in znance ter naj poskrbijo, da se bodo nanjo naročile vse šolske,] knjižnice. i
Pomagajte širiti naš slavistični znanstveni tisk! J
OBVESTILO
Cenjene naročnike prosimo, da pošiljajo naročila in spremembe naslovov na naslov:
Uprava revije »Jezik in slovstvo« Ljubljana, Titova 11, vplačila naročnine za leto 1960-61 pa na naš žiro račun NB 600-12-625-100 Ljubljana.
UPRAVA
112