Braf/e I
Jdeja, za Itaiez?© so padle žrfvc,
n e propadle 1
Letna naročnina znaša Din 40'—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Ropokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09.
V L|ubl|anl, dne 1. decembra 1934.
Šie« 48 — četo III.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Kvišku srca!
Mnogo je 16 let v življenju posameznika, življenju naroda pa znači 16 let le bežen enutek, prav majhen drobec njegovega celo-; uPn®Sa razvoja. Pa tudi tak majhen drobec in . ZQačilen, celo usodepolen za obstoj vj razvoj naroda, ki mora v vsaki fazi svojega ‘ ienja pokazati, ali je ali pa ni sposoben Hu-Sam?s*?ino izživljanje in oblikovanje svojih v ,s.evnih in materialnih dobrin. Prav posebej v. )a to za jugoslovanski narod, ki obstoja in ti 1 »a današnjem svojem ozemlju že preko s 0c iet> pa je šele pred 16 leti dokončno do-<jr- svoje zedinjenje v samostojni nacionalni lfiZ?V^ *n	vsie(i	tega	šele zadnjih
in H	da	si	zgradi svojo notranjost
v kaže svetu svojo živliensko in razvojno Možnost.
^ Ponovno se čujejo glasovi nezadovoljnosti Srp	us* dobrih nacionalistov, katerim
nr r?zv°i v jugoslovanskem pravcu nniogo g ePočasi. V svojem idealizmu in navdušenju Sp ihteli predstavljati gore samo zato, da bi cimprej uresničil njih edini sen, da bi čim-dosegli za zedinjenjem tudi uedinjenje va»ega naroda. Razni nevšečni pojavi jim zbujaj0 strah, da je pot do uedinjenja še °iga in opasna, poraja se v njih bojazen, a te težke poti morda sploh zmogli ne bomo. ePrav prošlih 16 let ne nudi baš mnogo in vsipodbudnih trenutkov), čeprav smo n 16 let z vso silo dokazovali sebi in svetu, a smo naivni in neizkušeni otroci in čeprav Je skoraj ves ta čas prepuščal mladi naš na-od vodstvo ljudem, ki niso bili vredni izka-anaga zaupanja, pa je šla vendar konsolida-ja širokih plasti preprostega našega naroda ■ vojo nevzdržno pot in dosegla ono nepriča-„^no in občudovanja vredno povezanost in w trn,° ,’ ki & ta narod dokazal v strahotnih dneh po 9. oktobru 1934.
7a • je *° izbruh, ki je z elementarno, tudi kn naJve('je optimiste nepričakovano silo po-Pred celim svetom, da nam zločinska oka v Marseju ni ubila samo kralja enega ah drugega dela našega naroda, predstavnika samo enega ali drugega dela naše države, inarveč v resnici jugoslovanskega kralja, ki ■'e vodil uedinjene Jugoslovane in kateremu sledili uedinjeni Jugoslovani z globoko lju-eznij0 in popolno udanostjo brez vsakega saz‘ikovanja vere in plemena. Narod, ki je Posoben na tak način manifestirati svojo bol svoje ogorčenje, narod, ki zna v najtežjih enntkih pokazati toliko enotnost, tak narod 2 .Yep samo »državen narod«, v katerem so I 5lnieni razni več ali manj sorodni narodi, k narod morejo tvoriti le popolnoma uedi-nleni bratje po krvi.
(j "emo, da bo preteklo še mnogo vode in boH *reba voditi še mnogo borb, predno j; . Prenehala vsa ona trenja, ki se pojavil0 še danes v našem notranjem življenju tet S? ^0(*0 ^rez dvoma pojavljala še nekaj re1‘Jz Avstrije prinešena mentaliteta in sta-še v ^eneraciji prirojena okostenelost bosta in Ve^n° povzročali razne izrodke, deklaracije javf^ktacije, toda vse to bodo le bežni poroda'’ življenju mladega jugoslovanskega na-ten,- ki ne bodo mogli zavreti uresničenja not U ?ar°du prirojene volje do popolnega hotpH^ga uedinjenja, še manj pa njegovega sko i a’ da si ustvari res enotno jugoslovan-bok rtŽavo in i° postavi kot enakovredno ob £rYRim, čeprav navidez jačjim državam. ra?n„v,^ku srca, vi nacionalisti! Ne glejte na in f)^nialenkosti, idite preko bedastih besed davni nj Posameznikov, ki še vedno žive v k nn Prošl°sti! Oni mislijo, da se bo naravni roda neinu uedinjenju jugoslovanskega nabod« ,V(^eči razvoj ustavil samo zato, da se teori	uresničile njih bedaste in otroške
*	» 0 samostojnosti, slavni tradiciji in kul-
še„ 1 nadrejenosti enega ali drugega dela na-Uedi ^ar.°da. Oni žele preprečiti to popolno VW j0 'zato, da bi lahko igrali vodilne se v Posameznih delih našega naroda, ker lnemh CUt^° sPosobne igrati kakršnokoli poslov fj®0 vlogo v okviru uedinjenega jugo-Riman^ega naroda. Umrli bodo drug"za dru-hQ ' Rodovina jugoslovanskega naroda ne bo v i omenjala. njihovih imen. Ta zgodovina stov k-110 naštevala le imena onih nacionali-•nar’ a' Se n'so borili za sv°ie osebe in žepe, VanX za zedinjenje in uedinjenje jugoslo-nadal-ega .nar°da in onih, ki bodo to borbo vij aiJevali, dokler ne bo kraljevina Jugosla-i„ zedinila in uedinila vseh Jugoslovanov .lugoslovanske zemlje. p0 Kvišku srca pa kličemo tudi vsem onim duh,'as 1 *n Položajih morda velikim, po sPo7oKia *ak° majhnim ljudem, ki se še danes in m- i a'° v razn'h teoretičnih razglabljanjih Čas »	i°’	da je tucli P° 9- oktobru 1934 še
Nion a.razne bedaste proklamacije in adrese. Puntaj1. izu?ile 'zkušnje, ki so jih doživeli Punkt ! v decembru 1932, ko so očetje teh se i?, 'J sam.i tajili svo-ie očetovstvo. Hotelo n je novih, zato pa doživljajo usodo svo-
jih prednikov in hite sramežljivo zatrjevati, da niso mislili tako, da so mislili vse drugače, da so hoteli samo opozoriti merodajne faktorje na razne pomanjkljivosti, da pa so brez pridržka tudi oni za državo, za našo Jugoslavijo.
Vsi so za državo! Govorite z našimi separatisti, pa če hočete tudi s komunisti, nihče ne bo izjavil, da je proti državi, toda vsak bo pristavil svoji priznalni izjavi besedico »ali...«. Vsak bo izrazil nekak pridržek, češ, sem za državo, toda le pogojno, če se država prilagodi mojim željami, mojim svetovnim nazorom in Bog zna še čemu. Tudi za kralja je vsa taka gospoda in baš ona je najbolj vneta v izražanju občudovanja do dela, požrtvovalnosti in ženijalnosti blagopokojnega našega Mučenika. Priznavajo Mu vse, samo slediti nočejo Njegovim intencijam. Hvala lepa za tako udanost. Ob 16 letnici našega zedinjenja je tudi za to gospodo zadnji čas, da se zamisli tudi ona v resnično stanje našega naroda in se vživi v njegove resnične potrebe.
Ne živeti sam sebi, marveč živeti celokupnemu narodu, žrtvovati se interesom tega naroda in podrejati svoje osebne interese in želje, to je dolžnost nas vsph, zlasti pa one gospode, ki predstavlja vsaj po lastnem mišljenju vrhove naše znanosti, umetnosti in politike. Dvignite tudi Vi svoja srca in od-
trgajte svoje misli od svojih lastnih osebic in svojih atavističnih nazorov. Lahko si pustite že danes klesati svoja imena v bron in marmor, bodoča generacija se bo le pomilovalno nasmehnila ko bo čitala ta vaša imena in videla, koliko malih ljudi je našla velika doba zedinjenja in uedinjevanja jugoslovanskega naroda.
Vi vsi, mali in veliki, navdušeni in mlačni pa se zavedajte onega, česar se zaveda vsak iskren Jugoslovan, pa naj pripada temu ali onemu delu našega naroda. Ni rešitve niti za celokupen narod niti za njegove posamezne dele, če ne bomo prav vsi hodili po stezah in potih, ki nam jih je pokazal v službi domovine padli Mučenik. Ravno sedaj, ko ne hodi več pred nami njegova vojaška in asketska postava, ravno sedaj, ko nas ne podžigajo več njegovi živahni in bodrilni pogledi, ravno sedaj nam nalaga že primitivna skrb za naše življenje kot edino dolžnost, da korakamo brez stranpoti in stranskokov po Njegovi poti. Vera v Njega je ustvarjala čudeže tekom zadnjih vojn in tekom našega skupnega življenja. Ta vera v Njega nam je ostala, to vero v Njegove zamisli in načrte moramo gojiti, kajti le tako bomo lahko mirne duše rekli to, kar si neprestano obljubljamo in kar smo pripravljeni dokazati tudi z najtežjimi žrtvami, da Čuvamo Jugoslavijo! Veže nas prisega, njo bomo izpolnili za vsako ceno in preko vseh ovir, zlasti pa preko vseh plemenskih in verskih tradicij, če tvorijo morda ne toliko po lastni volji kot pa vsled hujskanja in podpihovanja naših zunanjih sovražnikov oviro na poti do Uedinjenja.	I.	C.
Dela!!
Diplomirani tehnik. Odličnjak. Dve leti brez službe, šel bi za težaka, a nima kam.
Izučen mehanik, šofer, vodovodni inštalater. Tri leta že čalka na službo. Samo tekom pretekle zime je izdal nad 1350 Din za razne koliko, prošnje im oglase. K sreči nima družine.
Grem po ulici. Srečam znanca, brata-na-cionalista. Šel je peš iz Ljubljane v Maribor, od tam je prišel v Zagreb in je namenjen na Suša k. Išči3 ktela. Sprejel bi vsako. Delal bi tudi brez plače, samo za hrano in kak kos ponošene obleke. A ne dobi dela. Kriza! To mu je odgovor.
Na svojih potih sem se vedno ustavljal in pogovarjal s »pticami selilkami« — brezposelnimi, ki jih poleti tako pogosto srečavamo. Kamorkoli sem priišeil, sik o r o vedno sem našel spočite roke in btetre glave — neizkoriščene, čeprav bi rade delale in koristil« inarodu ter sebi.
Različni elementi se nahajajo med njimi, pisana je vrsta tistih, ki na vprašanje »poklic?« ne vedo odgovora. So nekateri med njlimi lenobe, »od r.anata« kot bi rekli nal-i bratje, nekateri zopet obupanci, ki so nehali živeti in si žele samo konca. So pa tudi taki, (ki jih usoda ni vpognila in niso še izgubili vere v pravico, državo in njeno pomoč. Verujejo, da bo prišel dan vstajenja, da bo Jugoslavija doživela svojo drogo uedinjenje. To bo dan, ko si bomo visi državljani podali roke, uedinili se v eno družino, za katero bo dovolj dela in pogrnjena skupna miza. Od nje se nikogar ne bo odrivalo.
Med nami pa ne bo več tistih, ki »ne smejo delati« kot tudi tistih, ki »jim ni treba delati«. Vsa bomo delavci, vojaki v živi jenski borbi svojega naroda kot celote, vsak se bo zavedal svoje vrhovne dolžnosti — služiti interesom celote in le v tem okvirju zadovoljevati svojim posebnim težnjam. Ako pa tega ne bo delail, delati ne bo hotel, ga bodo zadele stroge določbe po strogosti vojaškemu enakega zakonika.
Dokler se potrebne izpremembe ne iz-vrše, se ne smemo čuditi, ako življenje dnevno proizvaja nezadovoljne škodljive poedin-ce in črnogledo, obupano mladino.
Brezposelnim ni treba podpor, potrebno jim je delo. Kajti nobena stvar človeka ne demoralizira in pokvari tako kot brezdelje.
Država in narod ne dobita ničesar v zameno za dano podporo.
Brezposelnemu pa to komaj zadostuje za najskromnef-o pirh ramo, nikakor mu pa ne omogoča na človeka dostojen način prebiti »prosti čas«. Zato se stiska po raznih brlogih, obupuje nad vsem, postane črnogled in tak človek je za narod zgubljen. Iz tvornega poedinca jo nastal razdiralen element. Končno se navadi živeti od priberačenih dinarjev iin od raznih ustanov in podpor, pa je — napravit svojo karijero in našel svoj vir zaslužka.
Kako vse drugačno bi bilo stanje, ako bi imeli razvit sistem javnih del, kjer bi vsakdo poleg najmanjše plače, hrane in delovne obleke, dobil — tlelo. Velika javna d?'la, delavski
tabori, bi morali biti kot nekaka zatočišča, kjer vsak brodolomec dobi varno zavetje. Čini pa poneha vihar, činu se poedineu ponudi možnost dobiti službo pod boljšimi pogoji nego mu jih nudi taborišče (kjer načelno dela le za hrano in obleko ter živi kot v vojašnici), zapusti delavec varen pristan in se ponovno poda v vsakdanje življenje. Tak sistem javnih dol bi ir/jpoinjeval veliko praznino in vršil veliko nalogo. Množica nesrečnih duševnih in ročnih delavcev bi bila rešena uničujočega vpliva zapuščenosti in ulice.
Ne bi bilo več tega, kar lahko brez vsega imenujemo največji zločin sodobne družbe, največjo krivico: Ida sposoben delavoijen človek umira od gladu, key mu je onemogočeno^ takorekoč prepovedano, da bi delal. Življenje ni monopol, kdor se je rodil, ima pravico do življenja, s tem pa seveda pravico do dela kot osnovnega življenjskega pogoja. Dokler država prepoveduje samomor in splav, je vsekakor dolžna nuditi vsakemu možnost-, da se nasiti in preživlja. V nasprotnem slučaju zgubi pravico zahtevati od svojih državljanov, da se mjnože in žive.
Ona mora izvesti pravilno razdelitev d!o-hodlkov, iz prevelikih dohodkov poedincev omogočiti borno življenje tistim, ki bi radi delali, a ne najdejo primernega mesta. Toda nikomur ničesar zastonj.
Delo mora biti edino merilo plačila, to je pravilo, katerega moramo oživotvoriti v vsej njegovi radikalnosti. Onemogočiti moramo vse brezdelne dohodke od velikih pa tja do najmanjših. Kdor noče delati, ta nima pravice do življenja. Kdor pa ne more delati, ga mora skupnost vzdrževati.
Čim odstranimo izkoriščanje in nepoštenje, Čim postane interes celote vrhovni zakon vsakega delovanja, bo za vse dovolj dela, ker takrat bomo vsi živeli ali pa vsi umirali. Ne bo pa tako kot danes, na ena strani razkošje in sijaj, na drugi glad in obup. Uvedeno bo tisto ravnotežje, čigar pomanjkanje je vzrok današnjih bolestnih pojavov, radi katerih izgublja posebno naša mJadina vsako vero v bodočnost.
*	* *
Tu je jugoslovenski narod, tu je njegova država in v njej nam poteka življenje. Naša nacionalna ideja nas uči, da smo vsi člani ene celote, eno družine, da med nami ni nobenih razlik razen onih, ki so plod dela in sposobnosti vsakogar izmed nas. Vsakdo ima do tega dela pravico, še več, na delo ga veže — dolžnost.
Na nas samih je, da izvojujemo borbo, ki je potrebna za uresničenje zgoraj navedenih načel. Doseči moramo vstajenje, socialno vstajenje jugoslovenskega naroda, izvoje-vaino na osnovi iste ideologije, čije sad je že naše politično osvobojenje in uedinjenje.
V	ta namen ne rabimo nikakega komunizma, fašizma ali hitlerizma. Imamo in potreben nam je le — jugoslovenski nacionalizem. To je vodilna, socialno, gospodarska in politična ideologija našega naroda, ki se zaveda, da ie naš glavni problem vprašanje dela in kruha.	B.	S.
Domovina in tujina
(Nekaj misli o nas in za nas)
Praznota, ki je nastala v našem državljanskem življenju, odkar je grob pokril zemske ostanke blagopokojnega kralja, se čuti še vsepovsod in vse nove vesti o balkanskem paktu in evropskih dogovorih glede mednarodnih zločincev, ki ogrožajo življenje vseh, ki se posvečujejo javnemu delu, ne morejo nadomestiti one blagohotne vladarske besede, ki je vodila našo državno ladjo proti jasnejšim horizontom bodočnosti. Kakor se čuti izguba doma, tako se čuti pomen žrtve v mednarodnem življenju, kjer pridobiva jugoslovansko ime po zaslugi živega in mrtvega kralja vsak dan na svoji vrednosti.
Bilo je ginljivo gledati tudi na letošnjih žalnih svečanostih na naših pokopališčih, kako so se ljudje povsod spominjali mrtvega kralja in mu prižigali sveče v spomin. Povsod, povsod je ostal tako živ spomin za njim, da ne bo pozabljen.
Med izrazi sožalja, ki so prve dni prihajali od vseh strani na dvor v Beograd in na banske uprave, so bili posebno važni oni, ki so jih pošiljali naši delavci iz tujine. Izseljenci vseh narodov žive vedno dvojno življenje: eno je ono, ki jih veže na domovino in svojce, drugo je ono, kv ga žive v tuji deželi, obdani od tujega, sveta, v borbi za svoj kruh in obstanek. Dasi ni dvoma, da živi v njih še močna domovinska ljubezen, vendar ni nič čudnega, če se počasi domovini odtujujejo, kakor se človek počasi odtuji svojemu domu in celo rodni materi, če živi dalje časa izven doma. Naravno je, da čuti nekako krivico, ker ne more živeti doma in si mora v tujini iskati kruha. Skuša priti do dna vprašanju, kdo je kriv, da ni kruha doma. Zato so izseljenci zelo dostopni razni agitaciji in propagandi in radi verjamejo vse, kar jim kdo natvezi. Tako so postali ponekod tudi naši izseljenci žrtev protidržavne propagande, ki so jo širili med njimi razni agitatorji, večinoma ljudje, ki so skušali na ta način dati duška svojemu političnemu maščevanju. Zanimivo je, da so imeli biti posebno naši Amerikanci tista nerazsodna masa, pri kateri so iskali opore politični obupanci in hujskači. Amerikanci so namreč imeli takrat še denar, ki so ga znali iz njih izžemati taki reševalci ljudstva, kakor smo jih imeli toliko po vojni, lstotako so tudi slovaški in drugi separatisti iskali pomoči v Ameriki.
Ko so naši izseljenci pred vojno odhajali v Ameriko, je šla z njimi le polzavestna ljubezen do ožje domovine. V Ameriki so se vsi priznavali za Avstrijce. Razne organizacije in časopisi so izrabljali to omejeno nacionalno zavest, saj so od tega živeli. Bili pa so tam tudi naši ljudje, ki so že pred vojno razvijali jugoslovansko nacionalno propagando. Med vojno je jugoslovanska misel prevladala v večini naših izseljencev in glas naših mas je odmeval tudi v diplomatičnem svetu. Bili pa so že takrat na delu ljudje, ki so delali proti Jugoslaviji večinoma iz sebičnih namenov. Pojavili so se tudi razni »republikanci«, ki so zavajali naše delavske mase, in jim obetali hrvatske, slovenske in razne druge republike. Toda Jugoslavija je zmagala in nova narodna država je stopila na mesto Avstro-Ogrske; naš izseljenec, dasi morda že ameriški državljan, je dobil novo domovinsko državo. Da ni bilo med izseljenci hujskačev, bi bil naš narod v tujini ostal zvest Jugoslaviji, saj je , tam še lažje pojmoval vrednost velike domače države. Toda ta država v prvih letih po vojni, ko še doma ni bila urejena — ni imela preveč časa za našega izseljenca. Imela je toliko drugih skrbi, da ni utegnila misliti na one, ki so bili onstran morja. Saj so ti izseljenci sami pošiljali cele ladje blaga, obleke in hrane, da so pomagali svojcem doma, kajti Amerika je bila bogata, Evropa pa je bila izčrpana, Našim ljudem, ki so vsled vojne mnogo trpeli, saj niso imeli ne obleke ne hrane, so tisti • amerikanski darovi zelo prav prišli. To so zdaj samo lepi spomini.
Med tem se je začel doma spor za politično moč. In glejte, zviti politiki, ki so rabili denarja,, so se spustili čez morje in tam nabrali denar za svoje stranke, češ, da morajo reševati slovensko, hrvatsko, bosansko in bogve kakšno avtonomijo. Naravno je, da so pri tej špekulaciji zabavljali če* Jugoslavijo, Beograd, vlado, ministre in čez vse, kaiti brez tega bi ne bili dobili denarja, kar je bil njih glavni namen. Tako smo doživeli n. pr. tako gorostasno lopovstvo: jugoslovanski poslanec, ki je prejemal od države denar, da bi zastopal svoje volilce v skupščini, je zn ta isti denar odšel na pot v Ameriko in tam kot poslanec te države agitiral proti tej državi, z lažmi in hujskarijami izvabljal denar iz žepov ubogih ameriških delavcev, da bi mogel doma tem uspešneje on in njegova stranka delovati proti državi. Posledice so se kmalu pokazale posebno pri hrvatskih izseljencih, ki so bili največja žrtev takih brezvestnih politikov. Jugoslavija je postala v njih očeh vir in vzrok vsega slabega. Ne le v svojih tudi v angleških in drugih listih so pisali — proti svoji lastni državi. Tako so v mednarodnem svetu uničevali naše dobro ime, dasi je bilo to tudi njim v škodo in sramoto. Špekulantom se take stvari bolj izplačajo, kakor onim, ki se bore iz prepričanja, kajti kmalu so se našli ljudje, ki so radi podprli to domačo protijugoslovansko propagando in dobro plačali usluge, ki so jim jih delali agitatorji. Tako je bilo celili 10 let. Ko je na ta način Jugoslavija v očeh sveta bila že obsojena na razpad, je nastopil blago-pokojni kralj s svojo kraljevsko besedo in začel reševati Jugoslavijo donia in v tujini. Mnogo je bilo zamujenega. Vrste naših izseljencev so bile razcepljene — Jugoslavija je bila v njih očeh — njih sovražnica. Agitatorji, ki doma niso smeli več razbijati države, so svoje delo med izseljenci pomnožili. In seveda so tudi v tujih jezikih in listih pisali, kakšna krivica se jim godi. Kaj čuda, Če so na ta način odvrnili naš na‘rod v tujini od lastne države. Saj je imela zagranična propaganda tu
svojo materialno podporo. In vendar niso mogli vaega uničiti, dasi je država le tu in tam skušala zavračati njih laži in odvračati njih pogubonosno delo.
Brzojavni izrazi sožalja iz naših delavskih kolonij so dokaz, da je še med našim narodom v tujini živa državna jugoslovanska zavest, in poročila iz domovine jih bodo prepričala, da so lagali oni, ki so obrekovali in grdili Jugoslavijo in njene voditelje, da so razmere pri nas drugačne nego so jih popisovali politični špekulanti, da je ves narod soglašal s kraljem, ko je hotel ustvariti enotno državo brez notranjih separatističnih sporov, ki so mogli koristiti le posameznikom, a nikoli skupnosti.
Gotovo je, da lažniki in špekulanti ne bodo prenehali z lažmi in agitacijo; a slike, ki so jih prinašali vsi svetovni listi, bodo onemogočile v marsičem njih propagando.
Zanimivo je tudi, kar čitamo o Adamiču. Pomislite: slovenski pisatelj pride iz Amerike in Jugoslavija ga sprejme z odprtimi rokami, in mu nudi vse ugodnosti. Za zahvalo napiše ta pisatelj knjigo, kjer zabavlja čez to Jugoslavijo in piše take laži, da je moralo 30 ameriških pisateljev protestirati proti tem razmeram. Kralja, ki ga je ljubeznivo sprejel in se z njim razgovarfal, o čemer je pač mogel, tega kralja, o katerem so celo tujci pisali, da je v razgovoru zelo zanimiv in duhovit, tega kralja je ta naš pisatelj skušal izpostaviti zasmehu. Iz vse knjige se spozna, da se je Adamič nalezel onih nazorov, ki vladajo v separatističnih in komunističnih pisateljskih krogih.
Ali ni čudno: slovenski pisatelj grdi pred svetom svojo domovino, češki konzul mora pred njim braniti čast Jugoslavije. Ameriški žurnalist, ki je citiral Adamičevo knjigo, ima toliko časti, da preneha z nadaljnjim objavljanjem Adamičevih člankov, Adamič pa nima toliko časti, da bi svoje laži preklical. Drugi morajo braniti pred svetom naše dobro ime, ki ga uničujejo »naši« ljudje! Ali nismo čuden narod! Na Češkem je bil obsojen na
6	mesecev človek, ki je odobraval marsejski atentat! Tako razume kulturen narod svoje zavezništvo!
Vse to so zanimivi pojavi, ki kažejo v pravi luči nas in svet. Koliko so se trudili naši domači nasprotniki, da bi škodovali Jugoslaviji pred svetom. Koliko brošur, listov itd. so že izdali! Kakšno junaštvo je to, sramotiti pred svetom svojo domovino! Kakšno pošteno delo! Kako se motijo, če mislijo, da si bodo s tem pridobili slave in zaslug!
A,	kakor smo rekli, od na9 je odvisno, da uničimo to sovražno propagando v zunanjem svetu, pa naj
jo vodijo naši ljudje ali tuje države. Ti vsi dobivajo moralne opore od onih, ki neprestano zabavljajo čez državo in jugoslovanstvo in vsako malenkost napihujejo kot brezmejno krivico, dasi pogosto sami žive od te države, jedo državni kruh, ali pa | so si pridobili imetje na bogve kakšen krivičen način. Posebno pri nas je dosti jamravcev. Mnogo takih ljudi se je te dni potuhnilo in smo slišali slavospeve, ki so bili v čudnem nasprotju z dejstvi. Kajti, ako priznam, da je imel blagopokojni kralj prav — kakor je to potrdil tudi ves narod — potem moram dosledno tudi delati na to, da s« njegovi nazori in načrti uresničijo, ne pa nasprotovati z dejanji temu, kar proslavljam z besedami. Ko bi bili mi vsi toliko delali za Jugoslavijo, kolikor smo delali proti nji — kje bi že bili. Ne bi izgle-dali tako slabi in smešni nred svetom, kakor so nas napravili razni agitatorji. Mi ne zahtevamo od Adamiča in drugih, da pišejo slavospeve — če jim domovinska ljubezen tega ne narekuje — a smemo zahtevati, da pišejo resnico in da ne pišejo laži! Mi vemo, da je pri nas še mnogo neurejenega kakor povsod drugod, a zato smo tu, mi vsi, da vse to popravimo, ne pa da se pritožujemo pred tujim svetom! Mi lahko priznamo vse svoje in državne slabosti, naše so, mi jih moramo ozdraviti. Separatist lahko tarna pri polni državni skledi — kakor je njegova davna navada — a eno je gotovo, da je Jugoslavija zavarovala vsaj glavni del slovenske zemlje, da ta ljuba slovenščina ne bo v večni nevarnosti (dasi bi nekateri ravno to radi svetu natvezli!). Boj proti korupciji in vsemu slabemu je treba voditi doma z delom, ne pa s sramotilnimi spisi v tujini. Malovreden človek je, ki sramoti svoj dom!.. Vsaka država ima svoje težave, nič ni popolnega na svetu. Vsi smo odgovorni za svoja dejanja in besede tem bolj, ker preže nanje naši zunanji sovražniki. Zato se zavedajmo vsi svoje dolžnosti in odgovornosti, kadar govorimo in pišemo o svoji državi, kajti naravno je, da tujina izrablja vse, kar je slabega v domovini in da le prerada' pretvarja tudi naše najbolj nedolžne in brezpomembne spore v nepremagljive zapreke, vsled katerih mora — po mnenju naših nasprotnikov — Jugoslavija propasti. Mi pa moramo z besedo in dejanjem dokazovati nasprotno in le s skupno, enotno obrambo državne misli proti domačim izdajicam in tujim grabežljiv-cem bomo v tujini pridobili domovini in tudi našim izseljencem drugačen ugled in večje spoštovanje, nego smo ga imeli do sedaj, ko smo sami drugim pomagali poniževati jugoslovansko ime.
L.
JUGOSLAVIJA IN ZUNANJI SVET:
Jugoslavija v Ženevi
Od srede minulega torka je središče evropske politike v Ženevi, kamor se je zatekla sedaj naša država, zahtevajoč pred najvišjim mednarodnim forumom zadoščenje za strašno krivico in nesrečo, ki so jo ji prizadeli zarotniki, hoteč na ruševinah evropskega miru ostvariti v tuji službi tuje blazne načrte. Ne gre le za zadoščenje, za silno zlo in krivico, gre ravno toliko za evropski mir, kateri je in bo neprestano v nevarnosti, dokler se dopuščajo bombe in revolverji kot sredstvo mednarodne politike.
Nič ni čudnega, če se naša država obrača na Društvo narodov. Mi smo bili najvnetejši poborniki te mednarodne organizacije v onem smislu, kakor je bila zamišljena ob času ustanovitve. Branili smo jo vedno, zlasti še tedaj, ko je hotela neka evropska politika tudi iz tega orodja mednarodnega miru napraviti sredstvo imperialistične politike. Zato prihajamo danes pred to mednarodno sodišče čistih rok in poštenega srca, zavedajoč se svoje pravice in pripravljeni, da se pogledamo oko v oko s klevetniki, ki bi hoteli celo iz naše narodne nesreče kovati svoj krvavi kapital. Društvo narodov naj sodi in obsodi.
V	začetku gotovo nismo mislili, da nam bo potreben ta korak, da pridemo do svoje pravice. Bili smo zelo naivni ter si mislili, da so vsi narodi vsaj tako pošteni, da priznavajo osnovne božje in človeške pravice. Mislili smo, da ni države v Evropi, ki ne bi obsojala strašnega marsejskega zločina in ki ne bi z vsemi sredstvi pripomogla k temu, da se gnezda mednarodnega terorizma za vedno uduše. Vsaka država bi morala to narediti v svojem lastnem interesu, ker znan je izrek »danes meni, jutri tebi«. Toda, komaj se je začela mreža malo razpletati, že smo videli, kako so zopet posegli vmes tuji prsti ter jo stisnili. Glavni krivci, na katere kaže danes vsa Evropa s prstom, se lepo sprehajajo po Italiji in po Madžarskem, ker lahko upravi-
čeno dvomimo o efikasnosti njihovega zapora. Nobena omenjenih držav že od začetka ni pokazala pripravljenosti izročiti jih kot naj-navadnejše zločince roki pravice. Sedaj je pa tik pred predajo jugoslovanske spomenice Društvu narodov objavilo kasacijsko sodišče v Turinu svoj sklep, da ne izroči tolovajev Paveliča in Kvaternika, in Avstrija, ki je do tedaj temeljito »proučevala« vprašanje Per-čevičeve izročitve, je naenkrat na podlagi svojih paragrafov dognala, da je ta predaja po njenih zakonih nemogoča. Rekord v tem hinavskem početju pa je dosegla Madžarska, ki z največjim cinizmom razlaga začudenemu svetu, da na njenem ozemlju ni imel nihče nikdar nobene zveze z atentatom. Ton njene polemike postaja proti nam vedno bolj surov in z velikim bobnom se oznanuje, da se je zloglasni trikot Rim, Budimpešta in Dunaj obvezal, podpirati se v aferi marsejskega atentata do skrajnosti. Ne vemo sedaj, ali naj človek smatra za ironijo, ali za slab vic, ponudbo te čedne trojice, objavljeno istočasno s to vestjo, da je rimski pakt odprt tudi za pristop vseh drugih držav, predvsem Male antante in Jugoslavije.
V	takih okoliščinah in v takem političnem ozračju je bila predana jugoslovanska nota v Ženevi, kjer naša vlada dokazuje, na podlagi neizpodbitnih dokumentov, soudeležbo tujih činiteljev pri gnusnem marsejskem zLočihu, zlasti pa Madžarske, ki se je na vse kriplje branila teh obdolžitev, še ko se je samo ugibalo o približni vsebini jugoslovanske note. Njen advokat Eckhardt je doslej na vse obtožbe v Ženevi zbranega sveta odgovarjal, da so izmišljotine le plod proti »skromni in ubogi Madžarski« naperjene gonje. Radovedni smo sedaj, kaj bo znal povedati na neizpodbitne dokaze ministra Jevtiča. Ves svet gleda sedaj na Ženevo, kjer se danes dogajajo velevažne stvari in od koder lahko pride rešilna, pa tudi usodna beseda za Evropo.
-sj-
Naše in tuje zavarovalnice
Zavarovanje je ustanova, ki nudi posameznikom možnost, da se zaščitijo pred zlimi posledicami požara in drugih elementarnih nezgod ter da si preskrbe za svojo starost za preživljanje potrebna sredstva in za slučaj prezgodnje smrti zagotove svoji družini varnost, da ne pade v bedo in ne trpi pomanjkanja. Zavarovalna ustanova, ki je v gospodarskem in socialnem oziru zelo važna, koristna in dobra, je v naši državi še dokaj razvita, a v nacionalnem oziru zelo zanemarjena. Iz premij, ki jih plačujejo zavarovanci, se stekajo pri zavarovalnicah velike vsote, ki služijo za plačilo škod, stroškov in za ustanavljanje posebnih skladov, za katastrofalne škode v elementarnem zavarovanju, ter za poravnavo obveznosti iz življenskega zavarovanja. Ni vseeno, kdo razpolaga s temi vsotami in če je njih uprava v rokah tujca ali domačina. Tujec nikdar ni bil prijatelj našega naroda ter ni nikdar upošteval njegovih nacionalnih čustev in še manj se oziral na njegova kulturna in gospodarska stremljenja in težnje.
V	naši državi posluje 23 zavarovalnic, od katerih je 17 tujih in samo 6 domačih. V rokah tujega kapitala je torej % v naši državi
vsota je v letu 1933 radi odpadka zavarovanj nekoliko padla in je znašala Din 3.462 milijonov, od katere imajo zavodi s tujim kapitalom Din 2.618 milijonov in domače zavarovalnice samo Din 844 milijonov. Inozemski velekapital ima torej skoro tri četrtine zavarovane vsote, medtem ko imajo domače zavarovalnice komaj eno četrtino celokupne zavarovane vsote.
Poglejmo še premije v življenskem zavarovanju. V letu 1933 v naši državi producirana življenska premija je znašala Din 161 milijonov, od katere imajo tuji zavodi Din 123 milijonov in na domače zavarovalnice odpade samo Din 38 milijonov. V roke tujega kapitala pride torej 3U celokupne življenske premije in naše domače zavarovalnice prejmejo komaj eno četrtino.
V	nacionalnem oziru je to res žalostna slika naše zavarovalne stroke. Večina kapitala pri tujih družbah je nemškega izvora. Nemštvo nikdar ni bilo prijazno našemu narodu. Tako je bilo v stari Avstriji in nič bolje ni v sedanji Avstriji, ki dejansko noče priznati naše narodne manjšine na Koroškem in v šolskem vprašanju noče izpolniti
niti malenkostne obveznosti, fki ji jo nalaga mirovna pogodba. Vsem je še v spominu postopanje Heimatschutza, ki je življensko ogrožal naše najboljše brate na Koroškem in jim uničeval domove. In prav v zadnjem času so Slovenci na Koroškem doživeli novo hudo krivico, ker v predsedstvo Koroškega stanovskega deželnega zbora ni bil imenovan noben član slovenske narodne manjšine, čeprav je Slovencev V3 koroškega prebivalstva.
To so pač žalostne razmere in še vedno nosimo svoja zavarovanja družbam, v katerih posluje nam sovražni inozemski kapital. Nekateri se jeze na državno upravo, češ, da takim družbam ne bi smela dati dovoljenja za poslovanje. Oblast je pri tem nedolžna, ker se mora držati določb mirovnih pogodb, po katerih se poslovanje mora dovoliti, odnosno ne sme prepovedati. Ker je prepoved nemogoča, moramo poseči po samoobrambi! ki naj obstoja v tem, da se vsak nacionalno zaveden človek zavaruje izključno samo pr* domačih družbah in tako skuša po svojih močeh do skrajnosti izvesti načelo; Svoji » svojim.
Gosp. poslancu Zemljiču
Ljubljana, 29. novembra 1934.
Gospod poslanec!
Marsikdaj se dogajajo stvari, ki jih jugoslovanski nacionalisti nikakor ne m*' rejo razumeti. Med taka dejanja bi lahko šteli Vaš v nižje navedenih pismih nekoliko obširneje orisani čin.
Gospod poslanec! Kot član Jugoslovanske nacionalne stranke, ki v svoji® statutih zastopa načelo verske strpnosti, bi vsaj po našem skromnem mišljenju kaj takega nikakor ne mogli napraviti. Saj Vam je znano kako velike raznolikosti vladajo v našem jugoslovanskem narodu z ozirom na versko pripadnost posameznikov. Povdarjati te razlike se pravi ustvarjati nekakšen kamen spotike, prepad. Tak° delo pa nikakor ne more biti nacionalno, ne more koristiti narodu, čigar razvoj in bodočnost zahtevata močno in enotno državo.
Vi v svojem pismu nazivate človeka, ki je prestopil v pravoslavno vero, »odpadnik« in mu odrekate pravico poučevanja mladine. Kot, da je s tem pr®' stopom napravil zločin, postal neko manjvredno bitje z nižjimi nravstvenimi l»s‘‘ nostmi.
Gospod poslanec! Vaš čin kot tak nam je popolnoma nerazumljiv, posebno pa nam je nerazumljivo, da je to napravil poslanec največje vsedržavne nacionalne stranke.	,
Čeprav ne predstavljamo po Vašem mnenju ničesar drugega nego le uredništvo »revolverskega lista Pohoda«, upamo, da nam boste na to odprto pisffi° odgovorili. Saj tega ne želimo le mi, temveč tudi široka javnost, kateri je ta stvar postala znana in se zaman trudi, da bi jo razumela. Morda bo Vaš odgovor vnesel v vso zadevo potrebno jasnost in nam omogočil razumevanje tega doslej ne ra&' umljivega nacionalnega in državotvornega dejstva.
S to nado ostajamo, in Vam, s prošnjo, da oprostite naši vsiljivosti, izražamo svoje najodličnejše spoštovanje ter kličemo naš nacionalni
ČUVAJMO JUGOSLAVIJO!
poslujočih zavarovalnic in le lU zavarovalnih zavodov je domačih. Med domače zavode ne moremo namreč šteti one zavarovalne družbe, katerih ustanovitev je bila sicer dovoljena od naših oblasti in imajo svoj sedež v naši državi, a so povsem odvisne od tujega kapitala, kar je jasno izraženo v tem, da se v njihovih upravah nahajajo tudi tujerodne osebe, ki so izraziti predstavniki inozemskega velekapitala. Če pogledamo uprave teh zavarovalnic, nam to pade takoj v oči in je prav posebno vidno pri zavarovalnih družbah »Du-nav« in »Zedinjena zavarovalnica«, ki je nastala iz fuzije prejšnjih treh zavarovalnic: »Vardar«, »Triglav« in »Herecg-Bosna«, katerih aktiva in pasiva je prevzela.
Zadnjič smo že omenili, da imajo tuja podjetja dve tretjini celokupno požarne premije in naše domače zavarovalnice samo eno tretjino. Še veliko slabše jo razmerje v življenskem zavarovanju. Celokupna zavarovana vsota v življenjskem zavarovanju je v letu 1932 znašala Din 3.710 milijonov, od katerih odpade na zavarovalnice a tujim kapitalom Din 2.821 milijonov in na domače zavarovalnice samo Din 889 milijonov. Zavarovana
Kralj. Jugoslavija Narctd1. 'skupščina Klub Nar. poslanika Jugosl. nac. stranke
Beograd, 17./III. 1934.
Velečastiti gosp. župnik!
Prosim Vas, da v nedeljo iz prižnice ob-javilte tole:
»Narodni posdanec g. Jakob Zemljič mi poroča sledeče: Iz uradnih virov zvem, da je g. Mihec A., učitelj v Slatini-Radencih, izstopil s svojo soprogo in otrokom iz katoliške cerkve. Imenovani je vzgojitelj naših otrok, naše 1 mladine, ikoji so up naše bodočnosti. Dolžnost me veže, da kot katolik in narodni zastopnik izjavljam, da gosp. Mihec s tem korakom izgublja pravico, da mu naši katoliški staUši zaupajo šolsko vzgojo slojih otrok.
Vslelcf tega apeliram na našo javnost, na naiše starše šoloobveznih otrok, da sestavijo spomenico in odločno protestirajo proti temu, da bi taki odpadniki poučevali našo katoliško deco. Nujno se naj zahteva takojšnjo premestitev* g. Miheca iz šole Slat.-Radenci. To bode v dobro naše nuladin© in naše celokupne javnosti. Podpisi se bodejo te dni zlbirali. Z odiič. spoštovanjem uidlani
Zemljič.«
Ta od stranke preskrbljen prepis se strinja z izvirnikom iz 1 pole in kolekov z-k-v.
Okrajna sodnija v Mariboru, dne 21. oktobra 1934.
(Potpis nečitljiv.)
T. M.
10 Din
M. p.
Okrajno sodišče.
Kralj. Jugoslavija ‘Narcicf. skupščina Klub Nar. poslanika Jugosl. nac. stranke
Beograd, 25./III. 1934.
Velečasni gosp. župnik!
Prišedši ravnokar iz Ljubljane, nisem mogel z Vami glede blagoslavljanja velikonočnih jedil osebno govoriti. Vsled tega prosim obvestite, kje in ob kateri uri maj čaka avto?
Ob enem zvem, da Vas je potegnil odpadnik Mihec. Niso to nobeni osebni spori med nama z Mihecom, ampak dolžnost kot katoličana in zastopnika naroda me jo vezala, da sem Vas zato naprosil in opozoril, pa ma-gari, da bi si bila tudi »prijatelja«!? Ako je
Uredništvo »Pohoda«.
izstopil on s svojo žeauo in otrokom iz kato-liske cerkve, tak ne spada več med vzgojitelje naših otrok! Da je izstopil iz katoliške cerkve, sporočil oblastim, na to sem bil opozorjen in sem vildtel sam pri sreskem načel; stvu v Ljutomeru in to je vi<M tudi g. šolsto upravitelj Mihelič. Jaz do Miheca nimam nobenega drugega spora kakor to in ravno imi zadostuje, da zahtevam njegovo odstranitev iz Kadinec. Za izjavo, katero sem V8®* poslal in site in jo objavili, se Vam zahvaljujem, ter za dobesedno* vsebino iste odgovarjam sairn,
Torej za Vas nobene odgovornosti.
Za njegove napade na upravo občiine Ra' dinci v revo!verskem listu »Pohod«, bode 6°” vorilo sodišče.
Z odilič. spoštovanjem utdkmi
Zemljič.«
Ta od stranke preskrbljen prepis se strinj® z izvirnikom iz 1 pole in kolekov z - k - v. Okrajna sodnija v Mariboru, dne 21. oktobra 1934.
(Potpis nečitljiv.)
T. M.
10 Din
M. p.
Okrajno sodišče.
* Vsa razen z zvezdico zaznamovana mesta v pismih je podCrtalo uredništvo.
•
Pozivamo vse krajevne organ1"' zacije naj po možnosti pošljejo vsul enega delegata na sestanek Banovinskega sveta Omladine NO, ki *e vrši v Ljubljani, dne 2. decembri ob 10. uri dopoldne v prostorih ze kulturnih društev (Kongresni trg lUl.). Zdravo!
Banovinsko starešinstvo^
NAŠA RADIJSKA PREDAVANJA!
1.	decembra ob 18. uri: Uedinjenje. Pr®, dava član Oblastnega odbora NO br. Vekoslav.	_	.
9. decembra ob 11. uri: žena kot mati delavka. Predava br. dr. Kanoni \ an o.
12. decembra ob 19.35: Naloge naSe generacije. Predava br. Mesec Vladimi .
PO NAŠI ZEMLJI
Dopis iz Amerike
Prejeli smo sledeč zanimiv dopis:
Velespoštovani list!
Bral sem zadnjič obsodbo, ki ste jo pravično izrekli nad nevrednim sinom naše domovine. Razveselil me je Vaš odkriti nastop m neustrašenost. Že večkrat smo Jugoslovani v Ameriki občudovali nastop »Pohoda« proti raznim škodljivim pojavom v življenju Jugoslovanov v Dravski banovini. Tudi napram Posameznim mogotcem ste v obrambo šibkejših večkrat krepko dvignili glas, vselej ® uspehom v korist zadnjih. Baš radi tega je Vaš cenjeni list tudi v Ameriki upoštevan in oislan.
Sklenil sem, da tu in tam pošljem tudi Jaz kak dopis iz našega velikega mesta, da vidite kakšne so pri nas razmere v posameznih upravah, bodisi občinskih, državnih in drugih. Prepričan sem, da se bodo tudi naši sarnopašni mogotci ustrašili ostrine Vaših °bjav in bodo poslovali odslej poštenejše. Po-jnagano bo s tem nedvomno mnogim našim ljudem, ki so zaposleni v raznih amerikan-skih tovarnah.
Lf. Din, delavec — Chikago.
Vljudno Vas prosim, da v prihodnji Vaši številki objavite sledeče:
Delavstvo v ogromnih Chikaških klavnicah namerava stopiti te dni v stavko. Vzrokov je več in so različni: Eden glavnih vzro-°v so ogromne nagrade, ki jih prejema generalni ravnatelj gospod James Pissoun v ,01!1 Italijan iz okolice Lago di Tuhino. .^adnje leto je dobil reci in piši 40.000 dolarjev; koliko bo dobil letos ne vemo.
, Delavstvu so znižane mezde. Reduciran delovni čas, ravnatelju pa so neupravičeno dali denar, brez vsake zakonite podlage. Mno-Poštenih naših zavednih ljudi je celo brez P°sla in hrane. Ni čudno torej, če pride do
stavke.
Chikaški listi pišejo simpatično za delav-ftvo, obsojajo samopašnost nekaterih višjih in kličejo k pozornosti ne kake demagoške sejalne firme, ampak poštene chikaške občinske svetovalce. Tako je prav!
Prosimo Vas, da to notico objavite. Prepričani smo, kakor že rečeno, da bo mnogim našim pomagano.
Lf. Din.
Chikago v novembru 1984.
Opomba uredništva: zabeležili smo to vest kot kronisti, našemu občinstvu, ki še sedaj sili v Ameriko, pa v poduk in svarilo.
* * »
pRVA RAZSTAVA OTROŠKIH NARODNIH NOŠ IN ROČNIH DEL
V svrho propagande narodne noše in ustvarjevalne sposobnosti naše dece prireja *Savez humanih drušitava Kraljevine Jugo-slavije« na letošnje božične praznike v Beo-graidu prvo razstavo otroških narodnih noš in ročnih del.
, Kot nagrado za razstavljene predmete bo l'a dvesto glavnih dobitkov: sto deških in ‘uedalj tudi sto otroških oblek.
, Razstava se prireja z loterijo, ki bo ime-C dvesto glavnih dobitkov in sto deških in 0 dekliških otroških narodnih oblek.
V času razstave se bo vršil »Zemaljski *abor milosrdja in 'konferenca za razširjanje prodne noše in izboljšanja otroških ročnih
Končni smoter razstave je, da se z nje-mnv dobičkom obleče ob prihodnjih božičnih Praznikih najmanj tisoč siromašnih otrok. n. Vsa potrebna pojasnila se lahko dobe v Pjsarni Saveza humanih društava, Pašičeva
•	8, Beograd.
Predsednik izložbenog odbora: Uroš Bjelič.
ČUDNA POLITIKA
7	Volitve v senatno zbornico so na vidiku.
£ jurzlično vnemo se pbiavljajo kandidature, '•mostno pa je (da ne rabimo tršega izraza), ?e ie za tako elitno zbornico, za katero una,° pravico plasovanja samo poslanci in
P. ..edinki občin, pojavila »anonimna« agi-‘»cna s nodpisom »več volivnih unravičen-v«. Recimo, da so navedene osebnosti res Pravičene zavzemati se za kandidature, ko C0 itak na mdeHnih položajih predsedm-li?V °P^'n in banskih svetnikov, toda Hvom-Y° 'e- če odnovaria resnici, da anomnimi p. m°rii nimaio namena zavzemati se za eno } drimo osebo, pač pa le apeliralo na veliko . dpovornost panram narodu in državi, ki jo uiaio volilo! prj izbiri senatoriev.
. V seznamu ie navedenih 10 imen. Oči-ulno je lista sestavljena taho taktilno, da •Itlerte not do kandidature onim. ki izhaiaio Z liudstva samerra. so nri^nani nacionalisti, S° s' r'ri<tohi1i velikih zasbnrna crosportarskem °Uri5ž,i a p p Reznam ne navaia. ker po svo-iu>htanU po*ovo ne sPada'° v	visoko
Onim »vež volivnih unravižencev« hodi
Medano, Ha ie morala nrednorroi za sleher-
Qr*a. res fteV,ro mi°ležer»a Hrža\rllana. zlasti On
imoStPvnti oni. Vi ii^n ip r»o "h noložaiu dana pravica, da voliio senatorja
Nikier ni reženo. Ha bi hil za to snosehen p kalf velpinHustriialor,. velenosesfnik ali orl-'?^ik. TnHi v nižiiVi sloiih — med uraH-' kom. ki ie nonolnoma nrezrto — so liuHie, ' bi S nolno nravien zmožnnstio nolitižnn in
uosnortarsko preizkušnio odnovariali nalogam
Več demokratizma oosnoda! In iavnoi
J. ml.
IZROČITEV PAVELIČA IN KVATERNIKA
O tej stvari se je razvila široka debata, katera pa je po mojem mnenju popolnoma nepotrebna. Stvar bi bila najenostavnejše rešena, ako se oba bandita izročita naši državi ki bo že sama znala proti tema dvema zločincema kazenski postopati. To svojo zahtevo pa lahko utemeljimo na sledeč nepobiten način: Konvencija med kraljevino Jugoslavijo in kraljevino Italijo čije ratifikacijski instrumenti so se izmenjali v Rimu dne 6. februarja 1931 in so zabeleženi v ministrstvu za zunanje zadeve pod Pov. Br. 2991 določa v čl. 5 točka 3: Izročitev se ne dovoli zaradi političnih kaznjivih dejanj ali dejanj ki so v zvezi s takimi kaznivimi dejanji, razen če je dejanje v glavnem navadno kaznivo dejanje.
Da imata tadva bandita kopico navadnih kaznjivih dejanj (razni atentati in umori v naši državi) na svoji vesti, to je menda vsakemu laiku znano in ne samo urbi et orbi.
Kraljevina Italija, ki se toliko hvali s svojo absolutno, visoko dvatisočletno kulturo, bo gotovo znala vpoštevati in ceniti tudi to konvencijo in se že zaradi prestiža in časti napram vsemu civiliziranemu svetu ne bo nikakor branila izročiti zločinca kraljevini Jugoslaviji, ki bo znala z gnusnima odpadnikoma lastnega rodu postopati po obstoječih kazenskih zakonih.	Nacionalist.
SVOJI K SVOJIM!
Naše dnevno časopisje prinaša pogosto oglase inozemskih tvrdk tudi za izdelke, katerih potreba je krita z domačo produkcijo. Posebno v zadnjem času se pojavljajo v dnevnem časopisu ne le oglasi, ampaik celo članki, v katerih se priporoča vporaba tujega blaga in to posebno za žarnice »Tungsram« in to v obliki, ki mora premotiti nepoučene kroge.
Kakor je znano, se nahaja tovarna žarnic »Tungsramc v deželi Janke puszte in od! tam ise uvažajo imenovane žarnice v našo državo. Koliko hudega ie prišlo, posebno v zadnjem času k nam iz Madjarske, ni potrebno, da še posebej navajamo.
Radi tega bi bil že skrajni čas, da slična reklama izostane v našem časopisju ter naj se uvršča j o )reldiamni| članki predvsem za domačo izdelke. Imamo domačo tovarno žarnic »Tesla«, katera istotako izdihuje, kolikor je znano, žarnice v takozvanih »dekalume-nih«, ki jih tovarna »Tungsram« toliko priporoča.
ŽE ZOPET EDEN.
V	Ljubljani se zadnje čase mudi zastopnik neke dunajske tvrdke za pregledovanje pravilnosti zaračunjenih tarifnih postavk na tovornih listih.
Kot tvrdka, tako se tudi njen zastopnik pri svojem poslovanju poslužuje izključno nemščine in italijanščine. Niti toliko niso kavalirski, da bi se naučili jezika dežele v kateri služijo, ki jim daje kruh! Temu smo sami krivi, toliko takta bi že lahko zahtevali od človeka, ki živi od naših naročil. Na žalost smo v tem pogledu premehki, premalo ponosni. Kar je tuje, to je boljše. Nismo se še privadili svobodi, nekoliko tlačanske krvi še vedno teče po naših žilah. Predvsem nam to dokazuje seznam naših najodličnejših tvrdk, s katerimi je navedena dunajska firma v stalni poslovni zvezi in je že večkrat v njihovo korist z uspehom posredovala pri kontroli prihoda državnih železnic.
Pri vsem tem pa se vprašujemo: ali nimamo nobenega domačega strokovnjaka, ki bi se spoznal na tovorne liste? Ali mora res vsako najmanjše delo opravljati tujec in mu moramo biti celo hvaležni, da sprejme naša naročila?
Ko si na vse to odgovorimo, se ne bomo čudili če nas inozemstvo gleda nekoliko z viška in bomo spoznali, da je naša duševna kriza v marsičem vzrok naše gospodarske krize.
To so malenkosti, a iz takih malenkosti sestoji vse tisto, ki odvzema našemu človeku kos kruha, katerega bi sicer lahko dobil.
SMRAD IZ GLAVE Glas podeželja
Vse določneje vidimo, da je bil 6. januarski prevrat vsebinsko ne samo prelom z dotedanjo politiko, nego obenem tudi velika akcija za pravilno Jugoslavijo, nekakšen na-cionalno-politični solunski prodor. Ta podvig nesmrtnega Uedinitelja, bolj podprt z njegovo osebno vero v uspeh kot s potrebnimi sredstvi zanj, pa je izzval v narodu tudi protiukrepe.
Danes je tudi jasno, da je bila borba s to protiakcijo vse preveč obzirna in da je bila zlasti ocena njenih ciljev s strani oblasti plitka, površna in prizanesljiva.
Ko smo trpeli pred peklenskimi stroji Ustašev, niso samo oni za mejami, nego je tudi marsikdo drugi blagroval njih ubijajoče učinke. Marsikaj bi moglo biti drugače, če bi med nami ne bilo toliko obzirnih rokavi-čarjev in preračunanih kompromisarjev! Naši dragoceni nacionalni delavci v podeželju so se neštetokrat pritoževali oblastem, pa so nafdi tam le malo razumevanja. Kakor, da sta bila važnejša gnili mir in čuvanje problematičnih kompromisov, kot pa odločna, ravna nacionalna linija! Ce smo zato v zadnjih letih kje številčno kaj pridobili, pa v splošnem z ozirom na kakovost niisimo nič na boljšem. To je iskren občutek situacije v podeželju, v mestih pa je položaj še manj ugoden.
Poleg akcij, ki naj bi kvarile smer Kraljeve Volje, pa so bile uvedene tudi akci je, ki naj bi to smer navdušeno odobravale. Znana
spomenica Slovencev Nj. Vel. Kralju Uedi-ndielju je imela brezdvomno to nalogo. O tem, koliko podpisov je ta spomenica imela, javnost dozdaj še ni zvedela, niti ne, koliko in kdo se je z odklonitvijo te spomenice uprl jugoslov. Uedi/nitelju. Toda?, to bi bilo treba zvedeti, da se tudi redaj in za bodoče oddeli idejne garjeve od idejno čistih. Kajti zdrav narodov občutek, ki je smatral in še smatra odklonitev spomenice za grd nacionalni prestopek, hoče kazni zanj. Narod je dolgo čakal, misleč, da bo oblast sama vse ukrenila. Dočakal pa je, da se danes, mesto radikalno, postopa s temi elementi obzirno, skoroda pohvalno. In priprosti narod tudi misli, da je pri vseh opravilih za Kralja Uedinitelja absolutno treba opustiti vsak poskus političnih kupčij in kompromisarstva in da morajo taki slovenski nacionalni vrhovi in cvetovi, ki delajo drugače, neizprosno pod koso jugoslo-venskega nacionalista. Tako je namreč v interesu Kraljeve marsejske oporoke!
Ljubljana
PRI VELEČ. G. ŽUPNIKU J. BARLETU OB 25LETNIC1 NJEGOVEGA ŽUPN1K0VANJA.
Našel sem ga v pisarni pri delu. Prijazno, kakor vedno, z ljubeznivim nasmehom me je sprejel.
»Gospod župnik, čestitam Vam iz srca k 251etnici Vašega župnikovanja v naši lepi župniji sv. Jakoba. Zdi se nam kakor trenutek. Vsa leta smo gledali v Vas vzor duhovnika, ki je svoji župniji angel miru, oče in pastir vsem. Če sem Vas gledal pri oltarju, poslušal iz prižnice, sem bil dvignjen k svojemu Bogu. In kaj ste vse storili za lepoto hiše božje! Župna cerkev vsa prenovljena zunaj in znotraj, istotako cerkev sv. Florjana, obe pričata o Vašem delu in skrbi za lepoto hiše božje. Stotisočaki so šli v ta namen skozi Vaše roke in vendar niste nikdar nakladali župljanom kakih bremen. Kdor je hotel prostovoljno prispevati, ste s pohvalo sprejeli, a vemo, da je bilo to le malenkost k ogromnim stroškom. Bral sem, da je stala lanska poprava cerkve sv. Florjana 60.000 Din. Ali imate še dolg na cerkvi?«’
»Ne, vse do zadnje pare je plačano, dolga jaz ne prenesem na svoji vesti.«
»Zakaj ste pa tako tiho in skromno obhajali svojo 251etnico? Ko bi se bilo o pravem času zvedelo, bi župljani in vsa Ljubljana najslovesnejše počastila ta jubilej. Vedite, da Vas ne ceni in ljubi samo župnija sv. Jakoba, temveč vsa bela Ljubljana.«
»V dnevih vsenarodnega in državnega žalovanja jubileji niso primerni!«
»Resna in resnična beseda! Znano nam je, kako ste bili blagopokojnemu viteškemu kralju Aleksandru z vsem srcem in z vso dušo vdani. Nikdo ni v parlamentu tako vzvišeno govoril o ljubezni do kralja kakor Vi. Ali sta se z viteškim kraljem tudi osebno poznala?«
»Da, neizbrisni mi ostanejo v spominu trenutki, ko sem bil na povabilo Nj. Veličanstva v avdijenci na Bledu. Z vso ljubeznivostjo me je povabil na sedež k mizi, ponudil cigarete in se pogovarjal nad pol ure z menoj z vso iskrenostjo skrbnega vladarja. Čutil sem, kako sva ene duše in ene volje. Ko sem vstal in se hotel posloviti, se je prijazno nasmehnil, stopil k predalu, vzel iz njega ša-tuljo in rekel: Žal mi je, da ste morali odložiti mandat, v znak mojega posebnega priznanja in hvaležnosti, sprejmite to odlikovanje. Ostanite mi zvesti! Odlikoval me je osebno z redom jugoslovanske krone III. razreda. Prevzet kraljeve naklonjenosti, vzkliknem: Veličanstvo, ne zaradi odlikovanja, temveč radi Vas in nad vse drage mi Jugoslavije ostanem zvest do smrti! — Sedaj šele prav vsi čutimo in se zavedamo, kaj smo izgubili s takim vladarjem. Tolaži me v tej uri težke preizkušnje in bridkosti zavest, da sem živemu skazoval svojo zvestobo in udanost ter neustrašeno sledil njegovim velikim zamislim.«
»G. župnik! Znano je vsej javnosti, da ste morali tudi Vi mnogo pretrpeti in prenesti mnogo poniževanja zaradi svoje zvestobe in dela za ideje velikega blagopokojnika, saj smo brali lani v »Pohodu« pismo župnika J. K. na Vas. Pismo je »Pohod«, kakor smo zvedeli, objavil z Vašim privoljenjem, češ, naj svet zve, s kakim orožjem delajo nasprotniki proti Vam.«
»Res je omenjeno pismo od prve do zadnje trditve najhujši prestopek zoper osmo božjo zapoved in vsakemu, ki raznaša take govorice o meni, lahko rečete v obraz: lopov!«
»Gospod župnik, bodite uverjeni, da Vas blato Vaših sovražnikov ni niti najmanje umazalo pred slovensko in jugoslovansko javnostjo. Udarec, ki so ga Vam hoteli zadati, je zadel njih same in jih ponižal pred javnostjo. Vaša oseba pa nam je vsem svetel vzor, na katerega gledamo z vsem spoštovanjem. Bog Vas ohrani v zdravju in moči, da bi mogli še v prihodnje delati po zamislih našega blagopokojnega kralja Aleksandra.«
Faran.
*
Poklonitveno potovanje na Oplenac, ki ga priredi Zveza za tujski promet za Slovenijo v Ljubljani, je preložen na 8. in 9. dec. t. 1. Odhod iz Ljubljane je 7. dec. zvečer ob 20.30 in povratek v Ljubljano
10. dec. zjutraj. Cena voznine II. razr. Din 273’—, III. razr. Din 178 — (vključno avtobus). Cena hrane Din 50 — (dnevno), prenočišče Din 50‘— do 120—. Prijave sprejema Putnik, Ljubljana, do 4. decembra t. 1.
NACIONALNI JAVNOSTI!
Gospod Zahrastnik Vinko, sreski šolski nadzornik v Škofji Loki, je pokrenil važno akcijo za ustanovitev javnih knjižnic v bližini državne meje. Kraji, kjer se bodo te knjižnice osnovale, so zapuščeni ter oddaljeni od kulturnih središč in vredni vsake podpore. Zato je dolžnost vsakega rdodoljuba, da to v narodnostnem pogledu tako važno delo podpre s tem, da daruje čim več knjig in omogoči izvedbo plemenite zamisli. Knjige se sprejemajo v uredništvu »Pohoda« ali pa jih vsakdo lahko pošlje naravnost na naslov: Vinko Zahrastnik, sreski šolski nadzornik, Škofja Loka. Nacionalisti, izkažite se pri delu!
»NAŠ VAL«
Nova številka ilustrirane tedenske revije za radio, gledališče, film, šport in modo »Naš val« je že izšla. Iz bogate vsebine omenjamo samo odlomek Rudof Kresalovega dela »Blazni trenutki«, Viktor Pirnatov »Orijen-tailski humor«, (katerega spremljajo sijajne ilustracije slikarja prof. Alberta Sirka in stalni roman »Našega vala« »Emilio Bere-nimi«, ki vzbuja od številke do številke večjo pozornost. V gledališki prilogi izhaja sedaj drugo dejanje Knafličeve vesele trodejanke »Kmečki teater«, nadaljuje se sijajno urejena radijska tehnika, modna poročila in risbe v »Našem valu« so vedno aktualna. Beležke iz radijskega, gledališkega in filmskega sveta, slike v radiju sodelujočih priljubljenih predavateljev in glasbenikov in slikanica karikatur naših gledaliških umetnikov prijetno izpopolnjujejo ta naš sijajno urejeni tednik, ki edini prinaša v slovenskem jeziku pregledno urejene programe vseh važnih evropskih postaj. Kar je obetal »Nalš val«, je postal: edini slovenski bogato ilustrirani tednik za radio, gledališče, film, šport in modo. »Naš val« je pa tudi najcenejša slovenska revija. Mesečna naročnina znaša komaj 12 Din. Zahtevajte še danes na ogled brezplačno eno številko. Pišite na naslov: Radijska revija »Naš val«, Ljubljana.
Obrtniški teden
ZahlevaHe En kupujte domače blago,
; ^ ker s iem podpirale B domače gospodarstvo!
NACIONALISTI! Kupujte in vporabljajte žalne koleke Ciril-Metodove družbe.
OBRTNIŠKI TEDEN IN SVOJI K SVOJIM
Obrtništvo vse države prireja svoj »Obrtniški teden« od 1. do 8. decembra t. 1. Ta,, za kmetskim) pač najštevilnejši naš stan ustvarjalcev hudo trpi v tej krizi radi pomanjkanja dela in vsled nesolidne konkurence tuje industrije. Akcija se vrši v smislu naše akcije »Svoji k svojim« in ima iste težnje, iste cilje: vzdramiti javnost, da daje prednost našemu blagu in s tem pomaga pridnim domačim rokam do dela in zaslužka ter obenem ovira nezdravi odtok našega denarja v tujino.
Narodna Odbrana in njene organizacije z veseljem odobravajo stremljenje obrtništva, z njim tesno sodelujejo in nau pomagajo, saj smatrajo to akcijo kakor za svojo.. Dolžnost vs*'h nacionalistov je, da tej akciji kar naj-krepkeje pomagajo in povsod sodelujejo pri še tako težkem delu. Posebno morajo biti v stalnem stiku z obrtniškimi organizacijami in neutrudno pomagati pri propagandi, da akcija čimbolje uspe ter, da široka javnost ne samo spozna, ampak tudi osvoji njene široke težnje.
V	nedeljo, dne 2. decembra t. 1. bodo ma-nifestacijska zborovanja in sicer v Ljubljani ob pol 10. uri v dvorani hotela »Union«, po drugih krajih, kakor v Mariboru, Celju, Ptuju, Ormožu, M. Soboti, Lendavi, Slovenjgrad-ču, Kočevju, Novem mestu, Metliki, Črnomlju, Krškem, Kamniku Škofji Loki, Gorenji vaisli nad Škofjo Loko, Jesenicah, Kranju, Zagorju, Logatcu, Železnikih, Blegu, Radovljici, Tržiču, Domžalah in drugod pa ob 9. uri. Ljubljansko manifestacijo se bo prenašalo po radiju do pol 12. ure. S temi zborovanji bo obrtniški teden otvorjen.
Povsod morajo naši člani (eden) nastopiti 'kot govorniki v imenu NO. Kjer to morda še ni urejeno, morajo funkcionarji NO ukreniti vse potrebno za to sodelovanje.
Ni vseeno kako gospodarsko uspeva tako številen delovni stan, kot je obrtniški, zato pozivamo tudi vso široko javnost, da se ma-nifestacijskih prireditev udeleži in se potem v svojem ravnanju zavedno drži gesla »Svoji k svojimi« — in privošči dela ter kruha najprej našemu človeku ne glede na njegovo strankarsko pripadnost.
Kakor kmetski, tako je tudi jugoslovanski obrtniški stan najvažnejši in najzdravej-ši vir za pomlajevanje in za napredek naroda, zato je dolžnost vseh in vsakogar, da dela propagando za domače delo in za zaščito domačega dela in s tem za zdrav, krepak ustvarjalni stan.
Nacionalisti, vsi brez odloga na delo!
Država -
najvišja organizacija
Odlomki iz predavanja.
Država — beseda, ki jo slišimo vsak dan. Nekaj simboličnega tiči v njej. Mnogo jih je, ki bi znali našteti vse koristi, ki jih od države uživajo, a si vendar niso na jasnem o tem, kaj je prav za prav država, kaj je vzrok njenemu nastanku, od kod črpa pravico svojega obstoja, kaj je njen cilj.
Naša dolžnost pa je, da vse to poznamo, kajti šele potem bomo znali svojo domovino pravilno ceniti in spoštovati. Potem bomo vedeli, da vzroka slučajnih nevšečnosti ne smemo nikdar iskati v državi, temveč v ljudeh, ki jo vodijo in v nas samih, ki pri tem potom volitev odločamo.
Država sama pa je vedno iznad vsega in izven vsega zgrajena na času odgovarjajoči osnovi, je za vsakega pametnega in zavednega človeka nedotakljiva. Lahko se izpreminjajo sistemi, a dokler obstoja narod, ki zna braniti svojo samostojnost, bo obstojala tudi njegova država. Ona je dom, kjer si narod kot njegov gospodar po svoji svobodni volji in svojim prilikam primerno uredi način življenja.
Le nesposobni in neaktivni narodi se nikdar ne osamosvoje, usojeno jim je biti večni sužnji, a ne gospodarji.
* * *
... ni še daleč čas, ko nam je po stoletnem mraku zasijalo sonce svobode. Težko jo je bilo priboriti, hekatombe žrtev so padle. In še večje žrtve smo pripravljeni doprinesti, da jo očuvamo.
Mi želimo sami korakati svoji bodočnosti naproti.
Naša enotnost se ne bo razbila ob nastavljenih čereh. To nam bo le prilika, da ponovno preizkusimo in dokažemo svojo trdnost.
Jugoslovenski narod stoji kot en mož in n« dovoljuje nikomur iz svojih ali pa izven svojih vrst, da se dotika tega, od česar je odvisna vsa njegova bodočnost in sedanjost — njegove države in 8 tem njega samega.
*	* *
Kaj pa je država?..............je	največja	ljudska
organizacija svojega časa, je posledica življenjskih zahtev, čije sestav in deloma tudi smoter se nahaja v stanju večne izpremembe. Kot tako jo moramo gledati. Življenje ne trpi postanka, ono ne pozna zakonov mirovanja, pozna le zakone gibanja in razvoja.
*	* *
... zakaj je država nastala in kako je nastala?
Da bi država nastajala le saino radi nekega človeku prirojenega čuta, ni verjetno. Vsako dejanje mora imeti svoje vzroke in tako bi tudi ta morebitni čut moral biti posledica določene zahteve.
Vsekakor je za pojav države odločilen gospodarski razlog. To nam lepo pravi Franz Open-heimer v svoji knjigi o državi, kjer čitamo: »Ena edina sila je osnovni vzrok življenjskega gibanja. Ena edina sila je razvila organizme od enosta-ničnega bitja, od koščka beljakovine v toplem oceanu zemeljske prazgodovine, do vretenčarja, do človeka. To je boj za obstanek, razdeljen v dva dela: v glad in v ljubezen.«
*	* *
... zgodovina, ki tudi prve zamisli ne izključuje, daje vendar večjo podporo tistemu mnenju, ki pravi, da je država nastala v trenutku, ko je sposobnejše in borbenejše pleme podvrglo svojega soseda svoji oblasti in ga pričelo izkoriščati.
V	svoji knjigi o »Miru« pravi Nitti: »Od nekdaj so ljudje prepričani, da si je mnogo lažje prisvojiti bogastvo, ki ga je nekdo drugi pridobil, nego sam delati in zbirati.«
Dve teoriji, temelječi na dveh osnovah, prva na razumu, druga na nagonu in sili. Obedve pa priznavata, da je človek osnoval državo zaradi svoje lastne koristi, in da je torej želja za čim udobnejšim in sigurnejšim življenjem osnovni vzrok njenega nastanka.
Država je nastala, ker jo je življenje zahtevalo, v zgodovini jo vidimo odkar takorekoč poznamo tek socialnega dogajanja. Zgodovina do danes je zgodovina držav.
*	* *
Kot ogromna pokrajina leži življenje pred nami. Njen začetek je nepoznan in se skriva za obzorjem preteklosti, njena druga stran je nepo-
Sest tednov in še vedno brni v ozračju zamolklo in tesnobno odmev usodnih strelov v Marseillu. Vse, kar se je od tedaj zgodilo je pod vplivom turobne tragedije, ki je ugrabila življenje jugoslovanskega vladarja Ustanovitelja in Zedinitelja. Dočim se z vseh delov poštene Evrope dviga enodušen glas, da je treba zločin popolnoma razčistiti ter za vedno dokončati akcijo terorizma, ki predstavlja največjo nevarnost za mednarodno solidarnost, se pojavljajo ponekod strahovi, kakor zli duh, ki preganja one, ki imajo slabo vest.
Troperesna deteljica Budimpešta, Dunaj in Rim je po neprestanem stikanju glav sklenila, da je zaenkrat zanjo najboljše, če vse taji. GombOs zna hipoma tako slabo svoj domači zemljepis, da niti ne ve, kje na Madžarskem bi ležala Janka pusta in Surda pusta, in v Italiji sta se udrla v tla Borgolaro in Vicenza. In ko so naše oblasti predale Madžarski zahtevo, naj se zapre razbojnik in tolovaj Perčec, ki ima na vesti toliko življenj mirnih jugoslovanskih državljanov, so v Budimpešti naivno vprašali, kdo je pravzaprav ta gospod, za katerega niso še nikdar slišali in ali jim ne bi dali kake podrobnejše podatke, da bi ga potem mogoče le lahko našli. A ko je nato beograjski tisk stavil Gombosu točna vprašanja jasna kot beli dan, ki jih je pokazala preiskava v Marseillu in pa izpovedbe teroristov, kateri so zašli v roke našim sodiščem, je samo zamahnil z gesto visokega in blagorodnega* ogr&kpga magnata, češ, da je kraljevemu madžarskemu ministrskemu predsedniku pod častjo dajati odgovor na taka vprašanja. — Kraljevi madžarski ministrski predsednik si gotovo še vedno misli, da živimo v časih, ko so vitezi sv. Štefana rajali po
znana, zakrivajo jo oblaki bodočnosti. Vendar pa tudi na tem delu, ki nain ga je možno pregledati, opažamo velike in pisane raznolikosti, povezane med seboj z neštetimi prehodi. En element 9koro neopazno prehaja v drugega. Ena oblika države prehaja v drugo, vendar država ostane, vedno jo najdemo, pa naj si bo taka ali taka.
♦ * *
Razvoj države ... mogočna simfonija, v kateri prevladujejo od početka temni in težki akordi, ki pa postajajo vedno svetlejši in lažji. Vedno bolj zmaguje načelo skupnosti, politične in na njej zgrajene ekonomske enakopravnosti, čije geslo je: vsakdo naj v polni ineri vživa sad svojega truda, a onemogoči naj se vsako življenje brez dela na račun slabejšega ali pa podrejenega.
... kapitalizmu odzvanja. Z uvedbo splošne volilne pravice je bila prvič v zgodovini uvedena enakopravnost vseh prebivalcev posamezne države, ne oziraje se pri tem na barvo kože ali bogastvo. Izrabljane in zaničevane množice so se zavedle svoje moči.
Uvidelo se je, da se ne sme pustiti močnejšemu, da po svobodni volji izrablja slabšega. Nastopilo je poseganje države v privatne odnošaje, posebno gospodarske in socialne. Dnevno smo lahko priča, kako ta politika povsod, tudi pri nas z veliko brzino napreduje.
To novo stanje ni ostalo brez odseva na mednarodne odnose. Spoznalo se je, da toliko poveličevana svoboda, v pogledu mednarodne trgovine, ne pomeni ničesar drugega nego ustvaritev sigurne možnosti, da večja riba požre manjšo, da močnejši narod svobodno izrablja in sesa slabejšega. Posledica je bila težnja po avtarkiji, gospodarske samostojnosti in uvedba načela: Kupuj, da kupim; kolikor daš, toliko dam.
*	* *
Narodi so se zavedli svoje osebnosti in vsak hoče biti sam svoj.
Kot so s preteklosti državi v glavnem služile poedinim skupinam ali razredom za olajšanje njihovega življenja in osiguranje njihovih predpravic, tako naj danes služijo narodu kot celoti. To so, oziroma bodo, prave narodne države, v katerih ne bo niti zapostavljenih niti privilegiranih.
» * *
In tako, Jugoslavijo smo dolžni čuvati. Čuvamo jo kot nekaj skupnega, kot edini solidni temelj, na katerem si svojim razmeram primerno dograjujemo zgradbo. V kolikor je morda ona nepopolna, je dolžnost nas vseh, da jo popravimo, da gradimo, a ne rušimo.
Zato, naj v bodočnosti obstoja med nami le ena razlika, razlika po tem, koliko kdo izmed nas do-prinaša v splošno korist.
*	* *
Vsi mi nosimo pred zgodovino odgovornost, ali bomo znali svojo zgradbo izpolnjevati in čuvati. A pri tem moramo vedno paziti, da smo v dejanjih in besedah državotvorni, da smo vedno graditelji, a ne rušitelji.
Prenehati moramo že enkrat s tisto Slovanom lastno nesložnostjo, ki nikdar ni poznala meje in jih je iz svobodnih ljudi pretvorila v sužnje ter jim pred zgodovino stisnila pečat v državotvornem pogledu nesposobnih ljudi.
*	* *
Država nima duše. Dušo ji daje narod. On jo po volji izpreminja, kakor mu pač njegove potrebe velevajo. Ako narod z njo ni zadovoljen, je to le dokaz, da je ne zna popraviti, da ni sposoben. Odgovornost leži na narodu, a ne na državi, ki je mrtvo orodje v narodovih rokah.
*	* *
.... zahtevamo in pozivamo vsakogar, naj dela za našo boljšo bodočnost, naj sodeluje pri izgraditvi, izpolnjevanju in utrjevanju onega edinega, kar je res last nas vseh — naše države. Ona naj bo dokaz naše sposobnosti, kaže naj naše resnične težnje za bratstvom, enakostjo in svobodo. Naj bo življenjsko kazalo pravične, socialne in poštene duše našega naroda — njegove večine — našega malega človeka, jugoslovenskega delavca in kmeta.
B.	S.
marmornatih budimpeštanskih palačah za slovanske žulje ter si nikakor ne more predstavljati, da se list zgodovine tudi tako lahko obrne.
Sicer si pa misli gospod Gombos, kdo nam kaj more? Pavelič in Kvaternik sta v Turinu, kjer bosta verjetno tudi lepo ostala, Perčevič je na Dunaju, Perčec pa v Budimpešti, a kaj ona raja v francoskih zaporih pove, to ne more veljati. Ti gredo lahko pod giljotino, bo vsaj nekaj nepotrebnih prič manj, Sicer pa kako pride sploh Madžarska v to zadevo? Umor blagopokojnega kralja je izvršil Makedonec, zarota je bila zasnovana v Belgiji, denar za njo se je dvignil v Švici, kamor je prišel iz tajnih severnoameriških emigrantskih virov. Jugoslavija, kako si drzneš še kaj očitati Madžarski.
Toda gospodje v Budimpešti, razkrinkana je vaša igra. Danes ne morejo niti intrige, niti izkrivljanja, niti laži, niti makija-velizem Kanje niti diplomatske parade Gom-bosa več preslepiti sveta, kako je bila zarota, izvršena 9. oktobra v Marseillu, pripravljena. Francoske oblasti imajo v rokah točne podatke, kako je bilo to peklensko delo zasnovano. Poseben odbor je izdelal načrte, dočim je posebna šola z madžarskimi inštruktorji, na madžarskem ozemlju omogočila, da so se razbojniki, ki so bili navadno orodje v rokah madžarske revizionistične politike, izvežbali za njegovo izvršitev, katere smoter je bil, da bi koncem konca prišli nazaj pod črnožolti jarem presvetlega habsburškega carstva oni, katerih sinovi so padali v tisočih, da se tega jarma otresejo.,
Jugoslavija bo vse to dokazala v Ženevi. Mirno in stvarno, ne da bi komu delala kri-
vice ali skušala kaliti mir Evrope. Imamo pa pravico pred Bogom in pred ljudmi in dolžnost pred vso mednarodno javnostjo, da enkrat pokažemo kako pravzaprav izgledajo ta jagnjeta, v katerih se skriva volčja duša, gnana od mržnje vsega kar je slovansko, od pohlepa po tuji zemlji, imperialističnih sanj in na-puhnjene megalomanije. Prav redki so glasovi, katerim je ta zadeva malo neprijetna. Prihajajo od tistih, ki jim je vseeno, kje je pravica in kje je krivica, glavno je le, da je v Evropi tiho in pri miru, ker sicer bi lahko počile njihove debele vreče. Toda te skrbi so čisto nepotrebne, ker nima nihče onih, katere je atentat tako kruto zadel, namena ogrožati mir Evrope s tem, da si išče v Ženevi nemogočih sankcij. Toda jugoslovansko javno mnenje zahteva danes, kot en sam mož, da končno že neha ta politika zatušavanja, ki je predvsem kriva, da je Evropa sploh zašla v današnji težavni položaj. Ce ne bi kazali doslej na zapadu toliko nerazumevanja za nalse življenjske interese, in ms bi vedno pokrivali s plaščem skrivnosti in pozabljenja vseh dokazov, ki jih je Jugoslavija nudila Evropi o zaroti, ki se proti nji pripravlja, bi verjetno nikdar ne prišlo do marseillske tragedije. Zato imamo sedaj po sveti žrtvi našega najdražjega vladarja ne le pravico, temveč tudi dolžnost zahtevati, da sedaj ne ostanejo več kakor vedno prikriti inicijatorji atentata, kakor tudi oni, ki so ga podprli z denarjem in nasveti, ker sicer moramo tedaj kapitulirati v svoji lastni slabosti in nemoralnosti, ker nimamo dovolj sile, da bi
V nedeljo 25. t. m. se je vršila na Suhem bajerju lepa, intimna svečanost. Ob častni udeležbi zastopnikov vseh naših nacionalnih društev je bila odkrita spominska plošča 23 nacionalnim mučenikom, ki so med svetovno vojno padli kot žrtve avstrijske justice. Svečanost je otvorila godba dravske divizije, nakar je župnik Barle opravil slovesne molitve. Pel je šentjakobski pevski zbor pod vodstvom prof. Repovža.
V grobni tišini je izpregovoril predsednik odbora g. Kalin in izvajal:
Dragi bratje!
Zbrali smo se na tem žalostnem mestu, kjer so točno pred 20 leti počili prvi streli avstrijskih tlačiteljev in poani prve žrtve, ki srnio jih poloziiii na oltar naše skupne na-cijonalne svobode. Od časa našega ujedinje-nja, ko je po grozotah svetovne vojne napočila tudi našemu delu jugoslovanskega nairoda zarja svobode, smo romali vsako leto v ta tihi kotiček Suhega bajerja in se spominjali sicer solznih oči, pa venaar s hvaležnostjo v srcih, teh naših prvih žrtev za našo skupno svobodo. Miren in tih je ta kotiček! Mirno in nemoteno spijo večni sen te žrtve. Njih počitek in mir prekinjajo od časa do časa ostri streli naše jugoslovanske vojske, ki se vežba in uri na tem mestu. Streli avstrijskih pušk, ki so podrli te žrtve so ubijali življenje naših najboljših, streli naše hrabre vojske na tem mestu pa javljajo vsemu svetu, da se v svobodni državi urimo za obrambo svobode, ki smo jo dosegli in za katero so padle tukaj ležeče žrtve. Mi, ki smo imeli srečo, da smo dočakali svobodne dni bomo gledali in pazili, da se nikdar več ne povrnejo časi Suhega bajerja. Danes smo se ponovno sestali, da po dolgih 20 letih počastimo naše žrtve in da dodamo tej počastitvi še poseben izraz globoke hvaležnosti z odkritjem skromnega spomenika, ki naj bo priča tudi poznejšim rodovom, da smo znali ceniti padle za dobrobit današnje in bodoče generacije.
Teh 23 žrtev Suhega bajerja, žrtev tuje nam sovražne nadvlade, predstavlja pričetek neizmernega števila žrtev dolgotrajne osvobodilne borbe, v kateri naj bi bil naš rod po načrtih naših narodnih sovražnikov iztreb-ljen.
Iz potokov krvi naših narodnih junakov in borcev, iz tega najdragocenejšega gnojila je zrastlo močno drevo, zrastla je naša narodna država, simbol jugoslovanske svobode, zrastla je jugoslovanska Jugoslavija.
Stotine in stotine tisočev najboljših sinov našega naroda je sledilo v smrt tem bajer-skim žrtvam, neizmerne muke in trpljenja je moral naš narod prenesti in pretrpeti za svojo svobodo in Uedinjenje. In ko se je narod po tolikih mukah in žrtvah posvetil edinemu cilju, ureditvi svojega tako težko zasluženega miru, je kruta usoda, nikoli ne nasičena, zahtevala še eno, največjo in najdragocenejšo žrtev, zahtevala je srčno kri Prvega in Največjega Sina našega naroda, zahtevala je Našega nadvse ljubljenega Kralja Uedinitelja, Viteza Miru, Voditelja in Očeta našega naroda.
Prekruti in pretežki so udarci usode, ki lepe nas narod. V času, ko smo že mislili, da je narod doprinesel dovolj žrtev, da je že preplačal svojo svobodo, je zahtevala usoda od njega še večjo in dragocenejšo žrtev, kot jo je kdaj koli položil na oltar svoje svobode. Kakor je naš narod znal prenašati najtežje žrtve v davnih časih, v časih Kosova, v časih osvobodilnih borb pod Črnim Jurijem, končno v strašnih časih osvobodilnih balkanskih vojn in strahotne svetovne vojne, tako je pokazal tudi sedaj v svojem najtežjem trenutku svojo moč, zrelost in sposobnost ne samo za trpljenje, ampak tudi za nezlomljivo življenje. Le oni narod lahko gleda mirno v svojo bodočnost, čegar temelji in svoboda so bili zgrajeni iz najdražjega vsakemu človeku, iz njegove krvi. Naš narod jugoslovanski ima
bramdiH tisočletne temelje zapadne morale in civilizacije pred zmagovitimi udarci razdiralnih sil.
Vloga, ki jo pri tem igra Italija, je precej zamotana. Kanja, Gombos, Sušnik, vse je hitelo v Rim, ko jim je po marsejskem zločinu začelo goreti pod nogami. Toda Mussolini je nekaj dni prej povedal pred stotisoči v Milanu, da ponuja Italija Jugoslaviji roko. Kako naj potem razumemo to politiko po njenem sedanjem obnašanju, zlasti še potem, ko je Gombos pri svojem odhodu iz Rima rekel: »Dajte nam revizijo in skupaj se vsedemo za zeleno mizo.« Mi se za to izredno čast sedeti z Madžarsko skupno za mizo ne potegujemo preveč, nasprotno celo lahko rečemo, da ne reflektiramo na njo, dokler ni marejsko PP" glavje v podrobnosti razčiščeno. In če Italija noče, oziroma misli, da ne more pri tem sodelovati, tedaj čaka zaman, da bi Jugoslavija sprejela ponujano roko.
Članek »Jugoslavija v Ženevi« je bil namenjen za preteklo številko »Pohoda«, ki pa radi tehničnih zaprek ni mogel biti priobčen. Zato ga objavljamo danes, da ga vsakdo lahko prečita ja ne izgubi zveze z zunanjepolitičnimi poročili, ki ju1 »Pohod« redno prinaša pod naslovom »Jugoslavija in zunanji svet«.	Uredništvo.
Čuvamo Jugoslavijo!
temelje kot jih nima noben narod na svetu, temelje zgrajene iz kosti mučenikov.
Ko se danes spominjamo žrtev Suhega bajerja, žrtev ki leže pod našimi nogami, se moramo s hvaležnostjo v srcih spomniti tudi neštevilnih trum borcev padlih za našo svobodo. V prvi vrsti se moramo spomniti onega, ki je doprinesel najtežjo in najdragocenejšo žrtev za našo svobodo, mir in srečo, moramo se spomniti svojega Viteza, Uedinitelja, našega Kralja Mučenika, našega Očeta Aleksandra I. — Slava Mu!
Pri tem spominu obljubljamo in prisegamo, da bomo vedno in povsod, kjerkoli bo zahtevala narodna in državna potreba, P° uzoru padlih žrtev tudi mi zastavili vse svoje duševne in telesni3 moči če, bo treba tuldi svoje lastno življenje za ideale, za katere so padli oni, ki se jih danes spominjamo in katerim se klanjamo. Obljubljamo in prisegamo, da bomo verni izvrševalci oporoke našega Velikega Kralja Mučenika in da bomo »Čuvali Jugoslavijo«. Slava padlim žrtvami Slava spominu Viteškega Kralja Aleksandra I. Uedinitelja!
Med predsednikovim govorom se je odgrnila trobojnica, ki je zakrivala marmornato ploščo, oddelek vojske pa je oddal častno salvo.
Sledile so še razne primerne deklamacije in pesmi. Pred zaključkom pa je spregovoril z/ l-itopnik Oblastnega cdbora NO brat Bmčic, ki je v jedrnatem govoru podal par odločnih misli. Vojaška godba pa je z državno himno zaključila to lepo spominsko svečanost.
Naš pok ret
JNS PRISTOPA K AKCIJI »SVOJI K SVOJIM«
Služibeno glasilo Jugoslovenskega nogometnega saveza »Sp ort ista« prinaša sledeh vesit:
»V duhu akcije Narodne Odbrano »Svoj1 k svojim« za podpiranje domače industrije i£ delavnosti je Upravni odbor J. N. S.a na svoji seji dne 6. septembra 1934 sprejel sledeči sklep:
1. Ugotavljajoč, da je maša industrija i11 obrtništvo, kolikor se tiče potreb članov JNS» po svetovni vojni napnedovaila vzporedno 1 razvojem nogometnega sjiorta in da danes lahko zadovolji vsem našim potrebam, izld&ja za sedaj na vse svoje članstvo poziv, naj uporablja samo domače proizvode.
2. Pri savezu se organizira »Odbor z0 športno opreimo«, ki bo dajal incijativo in vodil skrb za izvršitev gornje akcije. Ta odbor bo stopil najprej v zvezo s predstavniki nas13 industrije, obrtništva in trgovine ter zbral vs® potrebne podatke, vzorce, cene in druge P0' datke, katere bo na najprimernejši način dostavljal vsemi podsaveaotm in klubom. V slučaju dobrih rezultatov lahko prjcdiloži ta odbor upravnemu odboru, da se uporabljanj® določenega inaterijalla sploh prepove.
3. Poziva se vse športnike, da s svojin1 navdušenjem dokažejo tudi ima tem polju svojo rodoljubnost in zavednost ter da deluje tudi pri svojih družinah in v svoji okolici, d» akcija Narodne Odbrane »Sivoji k svojim* ' splošnim interesu pokaže čim večji uspeh-
Tajnik:
M. Pavličevič s. r-
Občni zbor krajevne organizacije Narod. Odbrane Kranj bo v sredo 12. t. m. ob -O« v Narodnem domu v Kranju.
Čuvamo Jugoslavijo!
Jugoslavija v Ženevi
Junakom v spomin!
Ureja odbor. — Odgovarja in izdaja «a Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Miroslav Matelič. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Milialek). Vsi v Liub j