— 307 —
Pravosodje.
a) Haritna ali odplačilna pogodba.
Okrožao sodišče v Gorici je v pravdi Josipine K. proti Juliju B. zaradi plačila 2500 gld. s pr. o tožbi de pr. 21. oktobra 1884 It. 5349, razsodilo:
Toženec Julij B. je dolžan tožnici Josipini K. namesto dolžnega deleža po njeni hčeri Ernestini B. rojeni K. obljubljeno jej odpravo v znesku 3000 gld. a. v. oziroma po odbitih že izplačanih 500 gld. a. v. v ostalem znesku 2500 gld. a. v. s 6 "/o obrestmi od dne 7. julija 1883 plačati v 14 dneh.
Vsled toženčeve apelacije je nadsodišče v Trstu ovrglo sodbo prvega sodnika ter s sodbo z dne 21. aprila 1887, št. 1355, obsodilo tožuico v povrnitev troškov, in to iz nastopnih
razlogov:
Ne more se tajiti važnost toženčevega ugovora, da obsega ona obljuba, iz koje izvaja tožnica svojo zahtevo, le ustno in tedaj nepravo-močno darilno obljubo; iz tega je pa samo ob sebi jasno, da je razsodba te pravde v glavni stvari odvisna od rešitve prvega vprašanja, ali je po tožencu obljubljena odprava, kakor se to trdi v tožbeni zahtevi, dejanski stopila na mesto tožničine terjatve dolžnega deleža po njeni hčeri Ernestini B. rojeni K. in je sedaj smatrati povračilom za tož-ničino odpoved temu deležu, ali pa, se-li ni morda obljubila ta odprava, ne da bi bil toženec za časa te obljube že zavezan k napominanemu
') „Gorski Vijenac" je epska pesem, jeden naj lepših proizvodov srbskega pesništva, zložil ga je Peter II. Petrovič Njeguš (1813- 18.")1), ki je bil vrlo moder vladar.
„Balkanska Carica" je dramatično delo zdanjega črnogorskega kneza Nikole I.
20*
— 308 —
povračilu. Kajti le v prvem slučaji bi bila pogodba, ki je navstala vsled sprejema vprasavne obljube, odplačilna (§§. 864. in 921. o. d. z.), mej tem ko bi v drugem slučaji ne bila navstala ta pogodba vsled pravne zaveze k tej obljubi, marveč le iz dobre volje toženčeve; bila bi tedaj darilna pogodba, iz koje ne bi imela tožnica, ker se je ista le ustno dogovorila brez dejanske izročitve, nobene tožbene pravice (§. 943. 0. d. z.).
Sedaj, ko je to povedano, treba je pred vsem naglašati, da tožnica izrecno pripoznava v repliki: za časa odpovedi napominanemu dolžnemu deležu, koja se je brezpogojno vršila po zapisniku A z dne 14. oktobra 1879, se iztožena denarna odškodnina ni pogodila, — da pa trdi: ka se je odpovedala pod tem pogojem kot namestkom, da toženec ne proda špecerijske trgovine svoje umrle soproge in hčeri tožničine, marveč jo ohrani vnuku slednje, Francu K.; ker je pa toženec vzlic temu prodal to trgovino in s tem oškodoval tožnico v njeni pravici, obljubil jej je kot povračilo zato dne 7. julija 1882 znesek 3000 gld. a. v.
Kar se tiče dogovora glede ohranitve trgovine za tretjo osebo, je isti presplošen in nedoločen, da bi se moglo iz njega sklepati na zavezno pogodbo (§. 869. o. d. z.), kajti manjka mu poleg podatkov o dobi in načinu, kako naj se prepusti trgovina tretji osebi, posebno še potrebno natančno zaznamovanje pogodbinega predmeta.
Z ozirom namreč na naravo te trgovine, ki kakor znano obseza najraznejše vrste blaga in se preminja dan za dnevom, navesti bi se bilo moralo za časa dogovora blago po množini in kakovosti, ali pa vsaj — kakor tudi kupčijske terjatve in dolgovi z ostalo pritiklino — po vrednosti. Tudi se ne more smatrati, da je ta hiba nadomeščena z dotičnimi podatki toženčeve prisežne napovedi o premoženji pod A, ker so ti podatki, kakor priznano, le-le sledili napominanemu dogovoru in ker je napoved pod A navstala brez tožničinega sodelovanja. Ta nedoločeni dogovor mogle bi tedaj stranke posebno glede pogodbinega predmeta različno tolmačiti, zaradi tega pa ne vstvarja, ker se ni odločno označila volja, niti pogodbe sploh niti pravice za tožnico, zaradi česar se je morala kot neodločilna prezreti glavna prisega, ki se je naložila v dokaz tega po tožencu tajenega dogovora.
Ker tedaj ni navstala iz vprašavnega dogovora za tožnico ni-kakova pravica, pa tudi ne za toženca nikakova dolžnost, ne more se govoriti niti o odkupu od te dolžnosti, niti o povračilu za predležeče terjano odškodnino, to tem manje, ker tožbena zahteva ni naperjena
— 309 -
na poplačilo za to, da se toženec odveze od dolžnostij iz večkrat imenovanega dogovora, marveč za zgoraj napominani dolžni delež, in ker vrh tega tožnica ni dokazala niti enega dejanskega momenta za tako zvezo mej vprašavnim dogovorom in njeno odpovedjo dolžnemu deležu, da bi se moralo sklepati, češ, ta odpoved je edino le pogojena od onega dogovora.
Res je tožnica- soglasno s svojo zahtevo in v razveljavljenje do-tičnih naredeb v toženčevem odgovoru ponudila dokaz s pričami in prisegami tudi o okolščini, da se je toženec dne 7. julija 1882, ko jej je izročil izjavo pod E, ustno zavezal plačati jej za odpoved dolžnemu deležu po hčeri Ernestini B. odškodnino v znesku 3000 gld.
Ne glede pa na to, da se jako težko spravi v soglasje ta trditev z navedeno povedbo v repliki, po koji je sprejela tožnica ono odškodnino za to, da se oprosti nasprotnik od zaveznosti k prepustitvi trgovine svojemu vnuku, prezreti se vendar ne morejo nastopni momenti.
Večkrat imenovana odpoved vršila se je namreč dne 14. oktobra 1879, tedaj več kot poltretje leto pred trjenim sklepom vprašavnega dogovora zaradi plačila 3000 gld., mej tem, ko se nasproti toženčevi tajitvi ni dokazalo, da se je ta že pred zadnjim dogovorom in posebno za dobe one odpovedi zavezal h katerikoli odškodnini tožnici za napominano odpoved, ker se osobito v zapisniku A, obsegajočem to odpoved, ne navaja nobeno povračilo toženčevo, in ker, kakor dokazano, vprašavni dogovor o prepustitvi trgovine za ml. Franca K. ni vtemeljil nobene zaveznosti za toženca.
Po tem takem pa z vprašavnim dogovorom glede odškodnine, tudi ko bi bil proti toženčevi tajitvi dokazan s pričami in drugimi dokazili, nikakor ne bi bilo dognano, da je tožnici za njeno odpoved dolžnemu deležu za časa, ko se je sklenil oni dogovor, pristala sploh katera, tem manj pa predležeče vtrjevaua tožbena pravica zoper toženca. Ako pa ni dokazana taka pravica, obsega uprašavni dogovor ustno darilno obljubo, ker toženec do takrat ni bil pravno zavezan k plačanju iztoženega povračilnega zneska. In ker, kakor začetkoma pojasnjeno, tožnica ni mogla vspešno nastopiti na podlagi ustnega darila brez dejanske izročitve, morala se je tožba naravnost odbiti, zaradi tega pa kot nepotrebna odpade razprava v dokaznih in pritožnih spisih razmotrivanega vprašanja, ali se je oni dogovor z zaslišanimi pričami dokazal ali ne.
Konečno se pa mora tudi uvaževati, da bi nedvojni povod tožencev k obljubi o napominani prepustitvi trgovine in v izjavi E ome-
— 310 —
njeni izplačitvi 3000 gld. ostal neispolnjen, ko bi se iz njegove obljube izpeljevala kakova pravica za tožnico in ne za njene ml. vnuke, in da bi potem, ker se mora ta povod smatrati, kakor vsak drug pogoj (§§. 901, 572. o. d. z.), nastopil isti učinek, kakor pri vsakem drugem resolutivnem pogoji.
Ako je namreč toženec, kakor priznava tožnica sama, namenil večkrat imenovano trgovino izrecno njenemu ml. vnuku in ne njej, in ako se z izjavo E z dne 7. julija 1882 že omenjeni znesek 3000 gld. ni določil na korist tožnici, marveč za izgojo, tedaj na korist njenim ml. vnukom, ako se je dalje, kakor se razvidi iz neizpodbijanega odloka št. 6, toženec kot sovaruh ml. K.-ovih otrok tem na korist odpovedal svoji pravici do povračila v znesku 2766 gld. 5 kr. ali vsaj 1605 gld., koji znesek priznava tudi tožnica, in ako govori toženec v svojem po tožnici sami predloženem pismu B o svojih dolžnostih glede „otrok" in o tem, da teh ne bo nikdar pozabil: — vsiljuje se prepričanje, da je toženec nameraval s svojimi obljubami edino le onim ml, otrokom nakloniti koristi, ne pa tožnici. Ta namen pa bi se ne dosegel in bi bila po tem takem pomota v izrecnem povodu toženčevem k napominanim obljubam dognana, ako bi se hotelo slednje tolmačiti na korist tožnici, namesto njenim ml. vnukom, in ta pomota bi imela po navedenih zakonitih določbah posledico, da bi ugasnile dotične slučajne zaveznosti toženčeve.
Tožnica je zoper to sodbo vložila revizijsko pritožbo, vsled koje je najviše sodišče predrugačilo prvi razsodbi ter s sodbo z dne 2. novembra 1887, št. 9336 spoznalo:
Toženec Julij B. je le tedaj dolžan plačati tožnici Josipini K. namesto dolžnega deleža po njeni hčeri Ernestini B. rojeni K. obljubljeno odpravo 3000 gld. a. v. po odštetih že izplačanih 500 gld. v ostalem znesku 2500 gld. a. v. s 6"/^, obrestmi od dne 7. julija 1883 v 14 dneh, ako tožnica priseže dopolnilno prisego: „Res je da se je toženec dne 7. julija 1882 pri izročitvi listine z dne 7. julija 1882 v E ad III. zavezal tožnici v listini omenjenih 3000 gld. plačati kot odškodnino za odpoved dolžnemu deležu po njeni hčeri Ernestini, in da je to obljubo sprejela tožnica."
Eazlogi:
Toženec priznava, da je sestavil in tožnici izročil listino z dne 7. julija 1882 pod E ad III., v koji se je zavezal plačati jej tekom
— 311 —
b) Morajo priti stranke osebno k inrotnlovanji pravdnih spisov?
V pismeni pravdi tvrdke E. in F. v Trstu proti M. S. iz Borovnice zavoljo 375 gld. 81 kr. razpisalo je c. kr. trgovsko in pomorsko sodišče v Trstu dan v inrotulovanje aktov.
Toženec M. Š. poslal je po svojem zastopniku svoje spise s posebno vlogo sodišču ter prosil, naj ono uradoma inrotulovanje zvrši.
C. kr. trgovsko in pomorsko sodišče v Trstu vrnilo je tožencu spise z odlokom, da imajo po § 418. o. s. r. k inrotulovanju aktov odvetniki sami prihajati in se v tem oziru nimajo zanašati na nikogar druzega iz česar sledi, da nasprotuje toženčeva vloga in v nji izrečena prošnja določbam o. s. r.
dveh let znesek 3000 gld., trdi pa, da ni bil nikakor zavezan plačati teh 3000 gld. in da tedaj obsega listina le darilno obljubo, ki zaradi manjkajočih zakonitih obličnostij ne vtemeljuje nobene tožbene pravice.
Temu nasproti povdarja tožnica, da se je odpovedala iz zapuščine po svoji hčeri (toženčevi soprogi) pristoječemu jej dolžnemu deležu le pod tem pogojem, da se ne proda k zapuščini spadajoča špecerijska trgovina, marveč ohrani za tožničinega vnuka Frana, in da toženec ni spolnil te obljube, marveč prodal trgovino ter zaradi tega tožnici obljubil kot povračilo za to vprašavnih 3000 gld.
Ako se pokaže, da je ta okolščina resnična, pač ni mogoče dvomiti, da izjava z dne 7. julija 1882 ne obsega darila, ker so obljubljeni 3000 gld. povračilo za vračno opravo, oziroma odškodnina za to, da se ni spolnila prvotno pogojena vračna oprava.
Toženec je priznal, da se je prodala špecerijska trgovina, in tožnica je o tem, da se je toženec dne 7. julija 1882 pri izročitvi listine z dne 7. julija 1882 pod E ad III. zavezal tožnici plačati v tej listini omenjenih 3000 gld. kot odškodnino za odpoved dolžnemu deležu po njeni hčeri Ernestini in da je to obljubo sprejela, ponudila dokaz s pričami, ki se je tudi popolnoma posrečil.
Ker ste se pa, akoravno še le v protidokaznem spisu, grajali priči in ste v resnici ena similjiva, druga zavržljiva, pripustiti se mora tožnica k dopolnilni prisegi; — ako se ta posreči, potem ne obsega izjava pod E darilne obljube in pritrditi je tožbeni zahtevi.
— 312 — Zoper ta odlok vložil je toženec rekiirz.
C. kr. nadsodišče v Trstu je z odločbo z dne 24. aprila 1887, št. 4477, rekurz zavrglo ter potrdilo odlok prve instance iz sledečih
razlogov:
Dvomi dekret z dne 23. julija 1792, št. 34. z. p. z., na kojega se sklicuje rekurent, tiče se inrotulovanja apelacijskih spisov, z;vdeva-jočih „na deželi" ustno ali pismeno obravnovane pravde. Za pred-stoječi slučaj toraj ta dvomi dekret nikakor veljati ne more.
Troškom, ki bi nastali vsled potovaiya k dnevu, določenem v inrotulovanje aktov, izogniti se je s tem, da rekurentov zastopnik nadomesti kakega na mestu sodišča nastanjenega odvetnika.
Kar se pa tiče trditve rekurentove, da je v predstoječem slučaji izključen vsak povod prepiru pri inrotulovanji, ovržejo jo jasne besede § 245. o. s. r. Po vsem tem rekurent ni podal pravega vzroka za izjemo od občnega prepisa (§§ 238, 241. in 418. o. s. r.), zadeva-jočega osebno prihajanje strank k inrotulovanji aktov prve instance.
Zoper to rešitev nadsodišča vložil je M. Š. izvanredni revizijski rekurz, kateremu je najviše sodišče z odločbo z dne 12. aprila 1888, št. 4910, izvzemši zahtev za povračilo troškov, vgodilo, odločbo prve in druge instance razveljavilo ter prvi instanci vkazalo, da ima razpisati uovi dan za inrotulovanje spisov, to pa iz sledečih
razlogov:
O tem, če je zahtev pritoževalcev dopusten, soditi bi se imelo še le po izidu dneva, razpisanega v inrotulovanje aktov. Zavrnitev upra-šavnega zahteva, ktera se je zgodila brez zaslišanja nasprotnika, izrekla se je tedaj prezgodaj in ker preti zavrnitev pritoževalcu s pro-cesuvalnimi nasledki v taki meri, ki presega zakonite prepise, vporabiti se je moral dvorni dekret z dne 15. februvarija 1833, št. 2593, z. p. z.
Vendar pa se troški ne morejo prisoditi pritoževalcu, ker jih očividno ni provzročila nasprotna stranka.
— 313 —
C) Kedaj je ločeuje zapuščine od dedičevega premoženja do-pnstuo (t; 812. o. d. z.)
Inventar po pokojni N. L. dokazuje, da je posedovala sledeče imovine:
a) premičnine razne vrste v posesti glavne dedi-
činje J. L. skupaj v vrednosti.....1217 gld. 20 kr.
b) terjatev za izposojene zemljeknjižne obveznice
skupaj............ 6300 gld. - kr.
katero dolguje nujna dedičinja A. R.
tedaj skupaj .   . 7517 gld. 20 kr. Tekom še ne dognane zapuščinske razprave po N. L. zahteva nujna dedičinja A. R., nnj se zasebno premoženje glavne dedičinje J. L. loči od zapuščinsko-imovinske mase, opiraje se na določno naredbo § 812. o. d. z.
Deželno kot zapuščinsko sodišče v Ljubljani je ta predlog z naredbo z dne 5. maja 1888., št. 3581 odbilo iz sledečih
r azl o go v:
V zmislu besedila in pomena § 812. o. d. z. ni potreba, da nujni dedič, koji se misli posluževati pravice tega paragrafa, dokaže nevarnost, da se združi zapuščinsko premoženje s tistim, katero ima dedič sam, marveč pristaja nujnemu dediču pravica, poprositi za se-paratio bonorum, če le nastane pri njem bojazen, da vstanavlja združenje navedenih mas nevarnost za njegovo terjatev.
Ali za to nujnemu dediču v § 812. o. d. z. naklonjeno dobroto sme on le takrat poprositi, kadar je očividno, da se zamore zapuščinsk:i masa z osebno imovino dedičevo djansko združiti, o čem se pa v predležečem slučaji ne more govoriti, ker ima od 7517 gld. 20 kr. zn;i-šajočega zapuščinskega imetja prosilka zdatnejo večino: to je 6300 gld. v svoji oblasti," tedaj se jej ni bati, da bi se mogla ta svota z ostalim zapuščinskim imetjem, ne da bi ona (prosilka) v to dovolila, združiti.
V rekurzu, vloženem proti temu odloku, povdarja A. R., da jej preti nevarnost za svoj dolžni del zlasti s tem, da zamore univerzalna dedičinja tudi o tej imovini, katero hrani ona (A. R.), razpolagati, jo
— 314 —
d) Ali gre zapuščin« prisoditi, ne da bi se bili poprej izraču-nili dolžni deleži polnoletnih nujnih dedičev (§ 174. ces. pat. z dne 9. avgusta 1854)?
Dne 8. januarja 1886. umrla je grofica N. N. zapustivša še-stero polnoletnih otrok, ne da bi se bilo takrat vedlo, je-li zapustila kako izjavo poslednje volje ali ne. Vsled tega je deželno sodišče v Ljubljani z odlokom z dne 19. januarja 1886., št. 458. njene otroke obvestilo o tej smrti ter jih napotilo, oglasiti se dedičem iz naslova zakona, kar so nekateri izmed njih storili, drugi ne.
Še le nekaj dni pozneje našla se je pismena oporoka pokojne grofice, v kateri je imenovala svojo hčer komteso T. za glavno (univerzalno) dedičinjo veleč, da petero drugim otrokom — naklonivši jim nekatera volila — pripadajo le dolžni deleži.
Vsled tega preklicalo je razpravo sodišče poprejšno svojo naredbo z dne 19. januvarija ter na podlogi od univerzalne dedičinje pogojno iz naslova oporoke oddane oglasitve dedičem vkrenilo, napraviti zapuščinski inventar, kar se je tudi zgodilo.
prodati, zastaviti i. t. d., da je tedaj treba odstraniti to nevarnost, kar je le mogože, če se univerzalni dedičinji odvzame razpolaganje z zapuščinsko imovino, in se nji postavi v to svrho kurator.
Višje deželno sodišče v Gradci je z naredbo z dne 6. junija 1888., št. 5978., ta rckurz kot nevtemeljen zavrnilo, kazaje na tehtne razloge prvega sodnika in povdarjaje, da se že zaradi tega ne more govoriti o nevarnosti, katera bi pretila prosilki, ker se nahaja večina zapuščinskega imetja, namreč svota 6.300 gld. iz katere bi A. E. svojo terjatev gotovo tudi prejeti imela, v rokah prosilke, in da § 812. o. d. z. po svojem besedilu in pomenu vporabo separationis bonorum le takrat dopušča, kadar je sploh mogoče pomešanje v bistvenem smislu, to je, tako stopljenje zapuščinskih imovin z imovino dedičevo, da se one pozneje niti po vrednosti, niti po izviru ne dado več razločiti, o čem v tem slučaji, glede na kakovost večine zapuščinskega premoženja nahBjjajočega se pri A. E. in njenemu soprogu, ni govora.
Izvanrednega revizijskega rekurza v tej reči ni bilo.
F .... o.
— 315 —
Kmalo potem dokaže komtesa T., da je o zapuščini svoje matere ;računjene pristojbine poplačala, dokaže, da so volilojemniki oziroma nujni dediči obveščeni o smrti grofice N. ter o vsebini oporoke in poprosi, ker drugih oporočniii pogojev, ki bi se imeli še poprej zvršiti, ni bilo, za prisojilo materine zapuščine.
Zapuščinsko sodišče je njeni prošnji s prisojilom z dne 17. decembra 1887. št. 9541 vstreglo.
Proti prisojilu vpoloži hči baronica R. roj. N. vgovor, povdarja, da je svojo zahtevo, dedovati po pokojni materi grofici N. dolžni delež, razpravnemu sodišču takoj naznanila, in da se mora dolžni delež potom zapuščinske razprave poprej izračuniti, proden se izroči zapuščina sama glavni dedičinji, ter prosi, naj se prisojilno pismo z dne 17. decembra 1887. razveljavi, glavnej dedičinji zaukaže, predložiti sodišču izkaz izračunjenja dolžnih deležev, ter naj se od sodišča na podlogi tega izkaza razpiše vnovič razprava, oziroma izroči kakemu notarju dovršitev te zapuščinske razprave.
Deželno sodišče v Ljubljani je z odlokom z dne 10. januvarija 1888., št. 265 to zahtevo zavrnilo,
uvaževaje. da je glavna dedičinja komtesa T. svojo pravico, dedovati zapuščinsko imovino pokojne grofice N. dostojno izkazala ter tudi dokazala, da je vse dolžnosti, združene s to pravico, spolnila, zlasti tudi, da je zapuščinske pristojbine poplačala;
uvaževaje, da so se volilojenmiki in nujni dediči, kakor se to razvidi iz zapuščinskih spisov, o tem, kar njim gre iz te zapuščine, praviloma obvestili;
uvaževaje, da so tedaj vsi pogoji §§ 149 in 174 ces. pat. z dne 9. avgusta 1854 za prisojilo zapuščine po pokojni grofici N. v korist imenovane glavne dedičinje dopolnjeni;
in uvaževaje, da zadržujeta inventarski zapisnik in zapuščinsko-razpravni izkaz vse podatke, potrebne za slučaj številnega zračunanja dolžnih deležev; da je tedaj nujnim dedičem na razpolaganje, svoje dotične zahteve predlagati glavni dedičinji, ne da bi, ker so vsi dediči polnoletni, imelo sodišče kak povod poslovati v tej zadevi.
Vsled priziva, vpoloženega od baronice K., je višje deželno sodišče v Gradci z odločbo z dne 1. februvarja 1888., št. 1605 prisojilo deželnega sodišča Ljubljanskega kot prezgodaj izdano razveljavilo
uvaževaje, da ima zapuščinsko-razpravno postopanje ces. pat. z dne 9. avgusta 1854., št. 208. d. z. bistveno nalogo, zapuščinsko
— 316 —
imovino, kolikor ne zadeva pravdnih ali kakih drugih zahtev, ki so med sabo v protislovji, zasledovati; po dedičih pozvedovati in pogoje za izročitev zapuščine dedinskim vdeležencem dognati, da se sme še le tedaj, ko je ta naloga povsem dovršena, zapuščinsko prisojilo izročiti;
uvaževaje, da dosedajno razpravljanje zapuščine grofice N. N. tega namena še ni doseglo, kajti o nujnih dedičih S. N. in E. gr. N. še ni razviditi, ali bodeta zahtevala dolžna deleža ali ne;
uvaževaje, da se je prva (S. N.) le o tem izjavila,.da prekliče svojo pogojno iz naslova zakona oddano oglasitev dedičem ter se ni izrazila tudi o tem, ali misli posluževati se svojega prava do dolžnega deleža ali ne; drugi (E. gr. N.) pa se sploh še ni oglasil, zahteva li kako pravo v tej zapuščini, ali ne; on tudi potem, ko se je prvosodni nalog z dne 19. januvarja 1888. št. 458., oglasiti se dedičem iz naslova zakona, razveljavil, ni bil več dolžan oglasiti se v zadevi svojih zahtev kot nujni dedič;
uvaževaje, da sploh še ni dognano, katere dolžne deleže ima ta zapuščina, oziroma glavna dedičinja v poštev jemati, in komu da jih ima dati;
uvaževaje, da se v zapuščinskih spisih ne nahaja nobena izjava ali obravnava vdeležencev o številni količini dolžnih deležev, kar je v predležečem slučaji tem bolj potrebno, ker niso vsi nujni dediči dolžnih deležev zahtevali;
in uvaževaje, da v očigled navedenim okolščinam dosedanji zapuščinski spisi nimajo dovelj tvarine za prisojilo zapuščinske imovine. Zarad tega se je prisojilo z dne 17. decembra kot prezgodno vničiti ter sodišču zaukazati moralo, naj zapuščinsko razpravo dogotovi in potem vkrene, kar veleva zakon.
Do tretje instance zadeva ni prišla.
(Opomba pisatelja.) Vsebina X. oddelka zakona z dne 9. avgusta 1854., št. 208. d. z. gre očividno na to, da se zapuščina umrlega brž ko moč dokonča in prisodi dedičem (§§ 149, al. 2., 151., 152., 174J ibidemin § 819. o. d. z.)
V § 819. 0. d. z. in 174. gori navedenega zakona nahajamo predpise za izdajo prisojila, ni pa med njimi pogoja, da se mora prej, kot se vroči prisojilno pismo, tudi račun dolžnih deležev polnoletnih dedičev sestaviti.
če se dalje premisli, da ima vsled N. V. sklepa z dne 2. januvarja 1854. nujni dedič le pravico do po sodni cenitvi dognane
— 317 —
e) Zveza med storivcem in deležnikom po kazenskem zakonn.
A in B bila sta od okrajnega sodišča krivima spoznana, in sicer A tatvine po §§. 171 in 460 k. z., B pa deležnosti iste tatvine po §. 464 k. z. A je namreč pri potoku vidro zasačil, jo ubil, (kar je v tem slučaji smel storiti) in jo na svoj dom odnesel, akopram ga je nadzornik dotičnega lova opozoril bil, da si vidrinega trupla ne sme svojiti. B je pa potem vidrino meso in kožo prodal, denarje pa za A-ja in za se porabil.
A in B sta kaznjiva djanja sicer popolnoma obstala, pa se vendar vzklicala zoper sodbo prvega sodnika rekoč, da njuna djanja ne gre kvalifikovati kot tatvino oziroma deležnost tatvine.
Vzklicno sodišče je A-jevemu vzkhcu vstreglo ter spoznalo, da njegovo djanje ni tatvina; A je bil torej obtožbe zarad tatvine po §. 259. št. 3 k. p. r. oproščen. V razlogih se je naglašalo: po lovskih zakonih je dovoljeno vbijati škodljive živali kot: volkove, lisice, vidre itd. A je le vidro vbil in domu odnesel, vse drugo storil je B. (deležnik). Glede B-ja je pa vzklicno sodišče sodbo prvega sodnika potrdilo.
Zoper sodbo druge instance vrivajo se mi tehtni pomisleki.
Ees je sicer, da v obče med storivcem in deležnikom kaznjivega djanja ni tako tesne zveze, da bi se moral, če se storivec obtožbe oprosti, zarad tega tudi deležnik obtožbe oprostiti. V vseh slučajih namreč, v kterih pridejo storivcu osebne razmere v prid, n. pr. ker še ni 14 oziroma 10 let star itd. (§. 2 k. z.) se ima o djanji delež-nikovem samostalno soditi brez ozira na sodbo o storivcu.
Če pa sodišče spozna, da storivčevo djanje sploh ne spada pod kazenski zakon, tudi deležnika ni moči po kazenskem zakonu soditi.
V našem slučaji bila bi toraj morala druga instanca tudi deležnika obtožbe oprostiti, ker je spoznala, da storivčevo djanje ni tatvina.
K-L
vrednosti svojega dolžnega deleža, da je bila vrednost predležeče zapuščinske imovine po sodnem inventaru praviloma in do pičice zračunjena, bi se glede na § 170. zakona z dne 9. avgusta 1854. vtegnilo misliti, da dozdajni podatki zapuščinske razprave ne kratijo nikakor pravice nujnih dedičev, dogovoriti se z glavnim dedičem o svoti pristojnega dolžnega deleža, ne da bi to branilo izdati prisojilo.
P .... o.
— 318 —
f) Poostrenje kazni z x porabo § 265. k. z. Prvi sodnik obsodil je Josipa S. zarad prestopka razžalitve straže z besedo po § 313. k. z. z vporabo § 265. k. z. na 14 dni poostrenega zapora.
Vzklicu obtoženčevemu se je, v kolikor je meril zoper izrek o kazni, s sodbo z dne 26. avgusta 1887. 1. št. 7915. vgodilo in sodba prvega sodnika v_ tej točki zarad ničnostnega razloga § 281. št. 11. ovrgla.
Razlogi.
Mnenje prvega sodnika, da je pri prevladujočih obtežilnih okol-ščinah dovoljeno, z vporabo § 265. k. z. ustanovljeno kazen poostriti, ne da bi moralo biti to v dotičnej zakonovej določbi izrečeno, ali da bi nastopili pogoji § 260. črka b k. z., je krivo.
V § 265. k. z. je le določeno, kako se ima pri izmerjenji kazni v zakonitih mejah postopati in katero poostrenje se sme porabiti, če so pogoji za to. Nikakor pa v § 265. k. z. ni rečeno, da bi se smela vsaka kazen zavoljo prevladujočih obtežilnih okolščin poostriti, če tudi v dotični točki poostrena kazen za slučaj obtežilnih okolščin zažugana ni.
Ker je za razžaljitev straže z besedo v § 313. k. z. zažugana kazen zapora od treh dni do enega meseca, je prvi sodnik s tem, da je obsodil obtoženca — vpiraje se le na § 265. k. z. — na 14 dni poostrenega zapora, prekoračil meje zakonovega kazenskega stavka. Vsled tega je njegova sodba po § 281. št. 11. k. p. r. nična in se je morala ovreči.
--o--
Književnost.
Pod to rubriko obljubili smo v 4. številki tega letnika svojim bralcem poročati o zanimivejih ocenah, katere bodo objavljene o načrtu novega nemškega dižavljanskega zakonika. Večina glasov, kateri so bili do sedaj slišati, ni vgodna delu kodifikatorne komisije. Izmed ttoietikov je Deruburg, kakor so poročali listi, začetkom svojih predavanj v preteklem letnem tečaji izrekel tehtne pomisleke proti načrtu ter pristavil, da je povsem soditi, da bode se še mnogo let učil pruski „Landrecht" a ne novi državljanski zakonik. Izmed avstrijskih učenjakov je nedavno U n g e r v Griinhutovem časopisu izrekel dvom, „ob wohl der iiberaus griindlich und gewissenhaft gearbeitete Entwnrf eines btirgerlichen Gesetzbuches fiir das Deutsche Eeich die hochsten