Veronika in rman
(PrUiia.)
Na trati poleg prašnate cesto, s*,ala sta ne daleS narazen veronika in rman. Uže več tednov nij bilo blagodejnega dežja; od zore do inraka je vsak dan pripekalo solnce. Vsak voz, da — vsak popotnik, ki je prihajal po cesti, otepai sije prah z obleke. Soparnoje bilo; zemlja je žeje zijala. Vsa omamljena in oslabljena je ležala veronika na tleh in le z velikim trudom jc povzdigovala še svojo glavo k visku; tudi rmaao je vzela prehada vročina rnoč in ponosno staliSče. Listi so mu viseli, kakor tmdae roke, in glavo je povečal k tlam. Zdajci se mu je zdelo, d» sliši polag sebe nekoga prav tiho govoriti. Ko je bolj pazno poslušai, videl je, da so to besede ajegove zveste sosede — veronike.
—  nOj, jaz nesreSna, zaaWevana pritlikovka!   Tu aa tleh ležim — ginem v tej vročiui — in zdaj pa zdaj iae zaduši prab! Najbolj zoperne ia grde živali letajo iu se plazijo po nieni! Tii prileti dolgopeti ki*eSi6 iu mistopi na obraz;
—   Telikotvebušna krastača jo  vsako  trenotje  moja  soseda; jedva ta otide, pride mrzel Cerv, ali se bliža dolgonogi pajek; a najbolj zoperu mi je siinasti polž.   A  rada ali nerada  moram  puatiti, da leze po  meni in me moči sž svojimi slinami!   Oj, 6eau sem vendav na svetu!   Menda le v 'jasramovanje in posm^h drugim — — —."   Pri teh besedah onemore iu pade na zeuoljo. A rnian se soCntno nagne k njfj in jej reče: nNikar ne obupaj, draga sestrica!
186
Saj ne veS, kaj te 5e Saka! Ti ne nmejeS STOJegs trpljenji!" — Po tek milovalnib besedah se verouika spne zopet po konci in reče: nSe v6. ti lehko tak6 govoriš! Tebi hrišejo pdt s čela hladne sapice in otresajo prah s tebe, ti pa potlej — name pada. Ti se dviguješ ponosuo proti nebn mej tera, ko jaz tli na tleh vidno nirem! Nate se apušča skorjanček in ti naprarlji sJadke arice — mej tem, ko meni žabe sh svojim vefinim krokanjeui bij6 po ušesih taio. da niti ne vidim niti ne slišim ! Pojdi se solit sš svojo tolalbo! Kaj ti ueki ?eS! Saj sem saina dosti pimetna!" Bekši, zrerne se kakor mrtva na tla in rman je nii mislil, da je veronika lierž ko ne preminula v avojej otnpnoBti.
Žalostno je premišljeval rmSn osodo STOje poprej tako ponosne sosede. Ali kmahi ga prebudi iz njegoTega premiSljevanja tiho šumljanje. ki je od daleč zmiroiu bliže prihajalo, a zmirom glasneje ia močneje. Nastal je velik Tihar: kakor morski valovi se je zibalo žito na polji. TemA je pokrivala zemJjo — vse se je poskfilo. kajti Bog je žel ininao. Grom je bil njegov ,sel, njegove oči so se STetiie kakor blisk. Blisk za bliskom, treak na tresk je prešinjal nočno tmino, dokler nij 2aCel padati dež. h ia6etka v drobnih. kapljicah. a pozneje v debelih in mo5nih kapljah. Spnra je pražilo, potlej se je kadilo in zemlja se je napila do sitega iu — zjntraj je bilo zopet vse prerojeno. Cveticf? so napolnjevale okolico % rajskimi vonjavami, krilati ptifii 80 zopet oživeli in vbirali svoje krasne pesniee; tadi filovek je bil zopct vesel, lepega poletnega dn4
Rmaa je bil danes kakor prerojen. Vzdigne se in pomoli roke k nebu. A nij pozabil svoje sosede veronike. Nagnc se k njej in jej prijazno rede: nOj, Bestrica. kako si krasna, — tisočkrat lepša si od mene! Kaj se je neki zgodilo s teboj! Tvojaglavajevsaposutazvišnjavuni zvezdicami!" -~ nnDa,"" odgovori teroaika. — ,,toko khko mi je danes pri srci. Vsak naj hTali Boga v terpljenji in težavah. To, kar ti imenuješ riSnjave zvezdice, to so eveti ki bo se po noči prikazali in o kateril včeraj niti sanjala Se nijsen), ti o?eti so se rajcvitali t mojem trpljenji." Tako je govorila Teroiiika iSvtsto stoječ zopet po ionci.
fn ti človek na ozkej poti žMjenja, ki vediio tožiS 7 trpljenji in imaS zaprta ušesa tolažbi iz nebes, ne zabi nikdar, kadar v svojej nehvaležnosti godmjaš, da je Bog tiuti y tvoje srce 2a3adil tisofe cvetov, neb6, polno z^ezd! A zemlja te more samo pouižati, nikdar ne umJri tvojega srca, 6e se ti še tako sladka. Odpri sreš Bog4, ki te hoCe obiskati, akorarno po aoii in ob hudej uri 1 Če tndi imaš Sakati vse svoje življenje, pride pak jedenkrat gotovo in ž njim pride jutro polno sladkosti in blagodejnega mii'd!-------
__________                                  D. Majaron