Štev. Y2$. V Ljubljani, v sredo dne 14. decembra 1910. Leto XIII. V RDEČI I Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 1040 K, za pol leta 5'20 K, za Četrt leta 2 60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so po&tnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati. Bnostopna petit-vrstica, (Širina 72 mm) za Izhaja vsako sredo in soboto. enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru. Posamezna Številka 10 v. Padec Bienerthove vlade. Kar bi se bilo moralo že davno zgoditi, se je zgodilo: V pondeljek popoldne je baron Bienerth podal cesarju demisijo svojega kabineta in vladar jo je sprejel. Nekaj časa bo Avstrija tako srečna, da bo uživala še provizorično vlado Bienerthovega ministrstva, ki ima nalogo spraviti še proračunski provizorij pod streho, potem pa pride definitivno slovo. Priznati se mora, da se je gospod baron dolgo branil. Resnih povodov za demisijo je imel že celo vrsjo in če bi bilo zanj merodajno ustavno načelo, da ima ministrstvo vladati v imenu parlamentarne večine, bi bil moral odstopiti vsaj lani, ko je bil nadgla-sovan v odseku. A še več razloga za demisijo je imel od vsega začetka, ker je bila njegova večina vedno tako majhna, da jo je vsak slučaj lahko prekucnil in z ministrstvom vred tako nesposobna za delo, da sta bili zadnji dve leti za politični in gospodarski razvoj Avstrije popolnoma neplodni. Bienerth je izprva upal, da se osnuje koalicija, v kateri bi bili. kolikortoliko zastopan ; različni narodi, seveda po meščanskih strankah. To je v Avstriji res problem vsake vlade, ki hoče biti sposobna za življenje in delo. Avstrija ne more biti po razmerju svojega prebivalstva ne nemška, ne slovanska država, in zgodovinska naloga meščanstva je najti politični sistem, ki omogoča vsem narodom življenje enega poleg druzega. To je seveda mogoče samo s pomočjo kompromisa, pri katerem morajo sodelovati vsi prizadeti deli. Narodni modus vivendi gotovo ni edina naloga avstrijske države. Politika je v svojem jedru gospodarstvo; ampak slepcu je že očitno, da se ne pride do nobenega gospodarskega dela, dokler so narodna nasprotja tako velika, da razvnemajo vse strasti in dajejo dannadan povod novim bojem. V tej večni razburjenosti je pogled omračen za gospodarske potrebe, za socialne naloge, za čisto kulturne zadače. In zato se v Avstriji ne pride do prave politike, dokler se nacionalni boji vsaj nekoliko ne poležejo. Bienerth in njegovi ministri so morda imeli kakšno nejasno slutnjo, da je tako. Toda storila ni ta vlada ničesar, da bi bila omogočila kakršenkoli kompromis. Čehe je takoj odbila s prekim sodom v Pragi in ko se ni ustanovila koalicija sama od sebe, se je Bienerth naslanjal izključno na nemške na-cionalce in z njimi združene krščanske soci-alce, katerim so se pridružili še Poljaki, dokler so imeli kaj zaupanja, da se bodo izpolnjevale vse njihove želje. Ker je bil finančni minister Poljak, se je to upanje zdelo opravičeno. Za narodnostno politiko je bila podpora Poljakov brezpomembna, ker jim gre itak le za to, da morejo po svoji volji gospodovati v Galiciji. Opiraje se samo na Nemce se pa v Avstriji ravno tako ne more vladati, kakor če bi se kabinet hotel naslanjati samo na Slovane. Zato je morala Bienerthova vlada ostati neplodna. Resnično je bil ves njen učinek ta, da so njeni člani ostali ministri. Nesposobnost vlade je bila kriva tudi neuspešnosti parlamenta. Sploh je bil baronu Bienerthu državni zbor pravi trn v peti in rad je porabil vsako priliko, da se ga je iznebil. Pod Bienerthom se je obstrukeija vdomačila v državnem zboru, tako da se je s tem skrajnim sredstvom parlamentarnega boja operiralo radi vsake malenkosti. In šef vlade je skoraj pozdravljal vsako obstrukcijo. Vlada sama ni nikdar storila nobenega resnega koraka, da bi se bila premagala obstrukcija, ki je bila včasi naravnost hudobna, ampak je še parlamentu samemu s predčasnimi zaključitvami onemogočila napraviti red. — Kajti baron Bienerth je imel močno absolutistično nagnenje, v kabinetu pa ni bilo nikogar, ki bi se bil odločno potegnil za ustavnost in parlamentarizem. Samo trda neustavna koža je omogočila, da je Bienerth kljub hudim viharjem, ki so premetavali njegov čolnič, tako dolgo mogel ostati ministrski predsednik. Sedaj je padel, navidezno radi malenkosti. V soboto se je v državnem zboru primeril mal škandaiček. Uprizorili so ga češki radikalci, zakrivil pa ga je zbornični predsednik dr. Pattai in ta ga je tudi dovršil. Seja se je morala predčasno zaključiti. Toda takih neprijetnih slučajev jn bilo v avstrijskem državnem zboru že več, a navadno niso radi njih padale vlade. Smrtni udarec so baronu Bienerthu pravzaprav zadali Poljaki. Če ne bi bil dr. Šušteršič po leti uprizoril svoje nezmiselne obstrukcije, bi se bila že takrat odločila Bienerthova usoda. Takrat so naši klerikalci pravzaprav rešili Bienertha s tem, da so mu omogočili poslati parlament domov in se iznebiti vsakega glasovanja. To pa je bila le začasna rešitev in kar se ni zgodilo po leti, se je moralo zgoditi po zimi. Najzvestejša Bienerthova garda, njegovi Poljaki, so ga zapustili — njegova večina se je razbila. Ze od poletnega zasedanja je trajal boj radi kanalov. Bienerth mu ni bil kos. V proračunski debati so padale od poljske strani jako neprijetne besede za Bie-nerthovo vlado. Ministrski predsednik je moral spoznati, da nima več zanesljive večine; tako je demisija postala neizogibna. Delavstvo nima jpovoda obžalovati padca. Bienerthova vlada, proti kateri so stali socialni demokratje od začetka v najostrejši opoziciji, je ovirala ves socialni razvoj in delavci so od tega imeli največjo škodo. Kdorkoli pride za Bienerthom, bo tudi nasprotnik socialne demokzacije. Toda kaj slabšega od Bienertha sploh ne more priti. Domače vesti. Ljubljana in Kranjsko. je baje imel od pon- — Slabo noč deljka na torek naš ljubi narodni voditelj dr. Šušteršič. Nismo sicer bdeli ob njegov postelji, vendar se nam zdi stvar prav verjetna. Sa; ni čuda. Od lanskega predpusta je pobožni rimski bojevnik neprenehoma pre-kucaval Bienertha, ne da bi ga bil podrl. In ravno tisti trenotek, ko se poglavar ter-cijalske vojske oddihuje, mora lopniti Bienerth ob tlal »Slovenec« mora javljati, da je Bienerth demisioniral, a ne more triumfalno dodati: »Strmoglavil ga je naš slavni dr. Šušteršiči« To je res smola. Vsem državnikom se najbolje godi, kadar jih ubija dr. Šušteršič, umirajo pa ravno takrat, kadar jim on prizanaša. To so sadovi »velike* politike in tesnega obzorja. — Parlament razbiti je zopet postalo geslo naših klerikalcev. Ker so v času svoje obstrukcije vedno trdili, da je naperjena proti Bienertovi vladi, bi moral človek misliti, da bodo vsaj zadovoljno vzeli na znanje, da je ta vlada demisionirala in da je demisija sprejeta. Namesto tega pa rogovilijo klerikalni poslanci zopet proti parlamentu, češ Bienerthova demisija še ne izpreminja situacije. Človeka, ki zasleduje klerikalno politike, ne more ta taktika presenetiti, ker ni nova. Tri leta že ne delajo klerikalci nič druzega, kakor da rujejo zoper parlament. Vse njihove »akcije« v državnem zboru, naj so se skrivale za bosenske kmete ali pa za slovensko vseučilišče, so imele edini namen razbiti parlament. In vendar ni od novih volitev pričakovati kdove kakšne bistvene iz-premembe, zlasti ne take, ki bi mogla biti v prid klerikalni politiki. Socialni demokratje bi se imeli najmanje bati novih volitev, ker jim daje politika vladnih strank in agrarcev dovolj hvaležnega agitacijskega materiala. A kaj bi bilo klerikalcem poma-gano, če bi se v parlamentu povečalo število nemških ali čeških socialnih demokratov? Narodnostnega razmerja ne bi mogle izpremeniti nove volitve, ker je odvisno od razdelitve volilnih okrajev in je slovansko meščanska večjna v parlamentu le tedaj mogoča, če se združijo Poljaki z ostalimi slovanskimi strankami, česar pa za zdaj menda niti dr. Lenart ne pričakuje. Čemu torej razbijanje parlamenta ? . . . Revež, kdor išče v taktiki klerikalcev dalekovidnih političnih načrtov 1 Klerikalcem se toži po tistih par mandatih, ki jih na Slovenskem še nimajo svojih rokah. Osebne simpatije, osebne antv LISTEK. Slovensko gledališče v Trstu Napisal F. I. Težko je pisati o njem. Veliko lepega ne morete povedati, a če pišete resnico, pa Vam očitajo pristranost, nevoščljivost, pomanjkanje rodoljubja in ne vam kaj še vse. Posebno zadnji greh je najhujši. V »Narod. Domu« se sodi vse s stališča rodoljubja, znanost, umetnost in vse čednosti sploh. Kar je narodno, to je eo ipso tudi učeno, modro, krasno in pošteno. Morala »Narod. Doma« nam ne imponira in seveda tudi narodna kritika ne, ko pišejo o slov. gledališču. Zdi se nam, da te kritike ne koristijo niti »Nar. Domu« samemu, a najmanj koristijo razvoju gledališča, umetnosti in gledaliških igralcev. Jaz sem uverjen, da se marsikateri igralec sam jezi nad neverjetnimi slavospevi, ki mu jih poje »Edinost«. Držim namreč nekaj na čast igralcev v »Nar. Domu« in zato verjamem v tisto jezo; kajti če bi se moral uveriti o nasprotnem, bi tudi moje spoštovanje izginilo. Ker jih pa cenim, zato sem prepričan, da bodo rajši slišali resnico iz mojih ust, kot pa bedasto hvalisanje »Edi-nostinega« kritika. Seveda ni potreba, da bi se pečali z vsemi igrami, dovolj je, da si ogledamo kakšno izmed onih, o kojih fantazira »Edinost«, da pomenjajo »umetniški dogodek«, »kreacijo«, »praznik« in ne vem kaj da vse imenitnega. »Kovarstvo in ljubezen«, ki se je igrala dne 21, novembra t. 1. prvič, (vesel bi bil, če bi bilo tudi zadnjič), naj bi bila taka imenitna uprizoritev, od koje trdi narodni kritik, da je bila taka, da morajo biti z njo zadovoljni tudi največji skeptiki. Počakal sem s svojim mnenjem nalašč do danes, da bom laže mirneje in objektivneje sodil o igri oziroma igranju. Kakor me je pretresel tistega popoldne Schillerjev original, ki sem ga nalašč prečital še enkrat, da si osvežim spomin nanj, kakor sem se moral diviti umetnosti velikega genija, tako sem zvečer moral dve uri in pol trpeti v »Nar. Domu« vse muke bridkega razočaranja. Sploh nimam primere, da bi zadostno označil razliko med originalom in ono karikaturo ki so jo nam podali igralci. Če kdaj kje, tedaj so pri tej igri pokazali, da niso zreli za take reči. Dobro bi bilo, da si enkrat to povedo sebi in g. intendantu, da ne bo koprnel več v take vrtoglave višine, kjer si lahko vrat zlomi, marveč da se bo rajši lepo in spodobno gibal v nižavah, kakor mu pristoja. Igra se vrši v izbi godca Millerja in na knežjem dvoru, tedaj v velikem salonu. V tem se pa naši igralci ne počutijo domače, takoj se jim pozna, da so »kmečkega« rodu. Ne izvzamem niti Dragutinovičeve navidezne imenitnosti. Njegovo kretar.je je pretirano, pompozno, prisiljeno; če bi bolje vokaliziral in ne govoril tako skozi zobe kot govori, bi se lahko reklo, da je dober, četudi patetičen deklamator. Toda niti patos niti deklamacija ne zadostuje za dobro igro. Ta ima biti premišljena, umerjena in prečutjena, predvsem pa naravna. Tako pa Vam udarja prazno bobnanje na ušesno mreno, a v duši Vam ne zaziblje niti ene strune ... Z eno besedo, za predsednika pl. Walterjaseg. Dra-gutinovič ni rodil. Njegov sin Ferdinand, major in ljubček priproste a krasne godčeve hčere Luize, je bil pa od mladega g. Bratine še desetkrat slabše igran. Ta gospod pač ni razumel, da ne sme igrati zakletega princa, marveč po duši in telesu junaškega majorja, ki kljubuje vsem viharjem in predsodkom, ki se ne zboji ne dvornih intrig ne očetove jeze in ostane zvest godčevi hčeri do smrti. Edino tuje kritik »Edinosti« menda nehote povedal resnico, pišoč, da se je g. Bratina »v nekaterih momentih znal povzdigniti k nivou umetnosti.« In to naj bi bil » umetniški dogodek« 11 Bogme, da ga mi nismo občutili. V prihodnje bi svetovali g. Bratini, da si izbere vsaj boljšo masko in nauči memo-rirati; mogoče, da'bo potem vsaj z doslednim patosom deklamiral, kakor g. Dragutinovič, in ne bo padal iz vloge kakor gdčna Mekin-dova v vlogi njegove ljubice gdčne Luize. Gospodična je sicer na odru zelo simpatična prikazen in kaže tudi še precej naravnega talenta. Bojimo se pa, da ga utegne zamoriti omejenost slov. tržaškega odra, vsaj od lanskega leta ni nič napredovala. Manjka ji pač vešča roka, ki bi ji kazala pot v višave, manjka ji rutine in študij. Pridemo k knežni ljubici Lady Milford. O njej piše narodni kritik, da je bila v rokah gospe Dragutinovičeve prava »umetniška kreacija«. Ce bi bilo to res, potem si jaz obesim takoj tablico z napisom; »jaz sem največji osel na svetu« in jo bom nosil ob belem dnevu po trgu. Lady Milford, ki naj s svojim finim espritom in s svojo čarobno lepoto ovlada kneza, dvor in vso državo, ona, vitkostasa potomkinja kraljevske angležke rodovine, ki naj z rafinirano koketnostjo nepremagljivo vpliva na svojo okolico, ta Ladv Milford in gospa Dragutinovičeva! Saj se je gospa potrudila, saj je naredila, kar je bilo v njeni moči, toda za Lady Milford ni in ni ustvarjena. Veliko bolje bi storila, če bi bila nadomestila mutasto-leseno gdč. Garvasovo v vlogi stare godčevke. Tudi godec Miller v osebi g. Boleslavskega je popolnoma zamenjal svojo vlogo, vlogo komične figure in si je v tej komičnosti ostal dosleden do konca igre. Pri tem mu je pomagala izdatno njegova mladostna, rdečelična maska, ki se je kaj čudno odbijala od resnih in modrih besed starega godca. Glede mask in nastopa statistov (vojaki so se n. pr. držali kakor oni pri božjem grobu) je pa v prvi vrsti odgovoren režiser. Stari knezov strežaj v osebi g. Vavpotiča je n. pr. s svojo mladeniško masko in otročjim nastopom tako komično-odporno vplival na gledalca, da bi le krepka moralična klofuta, pripeljana zajedno patije, osebne ambicije — to je njihova politika. In ta politika se vodi na račun vsega slovenskega naroda 1 — Veliko plesno veselico priredi splošna delavska zveza /Vzajemnost* v Ljubljani v soboto, dne 14. januarja 1911. v veliki dvorani in vseh stranskih prostorih »Narod. Doma«, kar naj blagovolijo cenjene organizacije vzeti na znanje, da ne bodo ta dan delale drugih priredb. Veselico priredi pevski odsek in je tudi r je čisti dohodek namenjen pevskemu zboru. Natančnejši spored se objavi pozneje. — Plesne vaje Vzajemnosti* se vrše poslej vsako nedelje in praznik od 2. popoldan do 7. zvečer v čitalniški dvorani »Narodnega Doma«, prvo nadstropje, nad vhodom. Prosi se za obilen poset. — Za prihodnje občinske volitve v Ljubljani se dela v liberalnih in klerikalnih krogih že velikanska reklama, dasi je javna tajnost, da se bo zadeva še vlekla kakor poglobitev Gruberjevega kanala in prezidava južnega kolodvora. Na rotovžu sestavljajo volilne imenike in to delo daje baronu Schwarzu, v čigar imenu vlada komisar Laschan na magistratu, jako ugoden izgovor za. zavlačenje volitev. Gotovo so občinske volitve zelo važne za ljubljansko prebivalstvo, zlasti sedaj, ko bo novi voiilni red temeljito izprernenil razmere. Toda agitacija, ki jo vodijo meščanske stranke, je ravno zaradi važnosti zadeve smešna. V raznih ljubljanskih okrajih prirejajo liberalci in klerikalci sestanke, a kar s e tam klati, je res najbolj podobno Slovenčevim češpljam za drisko. Ker bodo pri novih volitvah tudi delavski glasovi nekaj veljali, nastavljajo na obeh straneh limanice najbolj delavstvu. Delavcem ni treba nič druzega, kakor pogledati, kako je bilo doslej v občinskem svetu, v dežetnem zboru, v državnem zboru, p;i bodo takoj razumeli, koga nimajo voliti. Tudi za delavce bo pri teh volitvah geslo »Svoji k svojim!« — Duhovniška nestrpnost. Dne 8 t. m. je nenadoma umrl na Glincah mizar Anton Mrva. Pogreb rajnega je bil določen na soboto t. ra. ob 4. popoldne. Navzlic temu, da je ves popoldan deževalo, so morali pogrebci čakati v največjem dežju 20 minut čez 4. uro, preden se je zljubilo gospodu od sv. Antona priti do hiše žalosti. Ko se je uljudni frančiškan končno vendarle prizi-bal, se je najprvo zadrl nad rdečim trakom na vencu z besedami: »Kaj pa tale rdeči trak tukaj?« Sodrug Tokan, ki je stal^ v bližini krste, mu je na to mirno a odločno odgovoril, da je to trak mizarjev, ki so pri-nesii dva venca, od katerih je eden imel rdeč trak, drugi pa črnega, ter da se bosta nesla oba v sprevodu. Na to se^ je podal frančiškan v vežo nasprotne hiše, kjer ^ je skušal vplivati na ženske, ki so istotako čakale na pogreb. Tukaj je mislil, da doseže vendarle odstranitev rdečega traku, kar se mu seveda ni posrečilo. Med sodrugom To-kanom, ki so ga poklicali v isto vezo in frančiškanom se je na to razvil sledeči dialog: Tokan: Kaj želite gospod župnik? Frančiškan: Zahtevam, da se odstrani rdeči trak. Tokan: Te želje vam žal ne moremo izpolniti. Rdeči trak pojde na pogreb. Frančiškan: Potem pa jaz ne pojdem. Tokan: Gotovo vas ne moremo siliti, toda napravite, kakor vam drago. Traka ne odstranimo. — Župnik je na to poskusal svojo srečo pri ženi rajnega, toda tudi tukaj zastonj. Pogreb se je na to začel brez daljšega čakanja pomikati. Frančiškana ni bilo, prišel je še le na pokopališče. Naravno režiserju in igralcu zamogla izbrisati človeku iz duše oni zoprni vtisk. Edini igralec, ki je kolikor toliko zadovoljil, je bil predsednikov tajnik Wurm. G. Ljubič je vsaj dobro razumel svojo vlogo intriganta. Le še nekoliko več rutine in bil bi prav dobro vršil svojo nalogo, če bi si bil tudi znal v zadnjem nastopu bolje pomagati, kakor si je pri tej predstavi, kjer mu je naenkrat zmanjkalo tal pod nogami. Smo pri koncu za danes s svojo kritiko. Želimo, da je ne bi v »Narodnem Domu« napačno razumeli in podtikali drugih namenov kot jih ima: povedati odkrito četudi neprijetno resnico v prospeh slovenske gledališke umetnosti, v korist slovenskih gledaliških igralcev samih. Za enkrat se pač ne da pomagati: v Trstu še ne moremo igrati klasičnih dram. Igralci jim še niso kos, niti glede časa in prostora, v kojem se igrajo niti glede njih vsebine, njih estetike in psi-hologične strani. Saj se prav lahko in s precejšnjim uspehom goje lažje stvari in z modernim ozračjem, koje je igralcem in gledalcem bolj pristopno. Prav rad priznavam, da se znajo gg. igralci na tem polju povzpeti do umetniške veljave, in tudi rad izpovem, da sem od takih iger že parkrat odšel prav zadovoljen iz »Nar. Doma«. flko še niste, pošljite naročnino! je, da je zbudilo tako ravnanje duhovnika med pogrebci zgražanje. Človek ne bi verjel, da se morejo dandanes še dogajati take otročarije pri baje učenih gospodih. Toda časi so že minuli, ko bi se delavci dali terorizirati od vsakega frančiškanskega fanatika. — Costinčarjevo glasilce se zaletava v ljubljanske krojaške pomočnike zaradi stavke, ki je bila zadnji čas pri krojaškem mojstru Rojini. Pripoveduje, da so pomočniki zahtevali odstranitev svojega tovariša Vajde, ker ni bil socialni demokrat in član strokovne organizacije ter da so stopili v stav-ko, ker g. Rojina ni izpolnil te zahteve. Od klerikalcev smo že davno vajeni zavijanja, pa se zato tudi tem lažem ne čudimo. Resnica je ta, da ni imela stvar nič opraviti s političnimi nazori Vajde, ampak da so pomočniki zahtevali njegovo odstranitev, ker jim je nasprotoval koderkoli je le mogel, ker se je nekolegialno obnašal in hotel pokvariti, kar so si pridobili s težkim bojem. Kar se pa tiče organizacije, je stvar ta, da je Vajdi na dobro obiskanem shodu prosil, naj ga sprejmo v organizacijo, obenem obžaloval svoje postopanje napram tovarišem in prosil za odpuščanje. Tega seveda klerikalni dopisun ne pove, ker bi resnica škodovala njegovim čednim namenom. Možakar priporoča klerikalno društvo, s katerim pa imajo pomočniki že dovolj izkušenj. Saj vedo, da se tam vzgajajo ravno tako tovariši kakor Vajdi. Da je dopisniku naša organizacija trn v peti, vemo prav dobro. Ampak prišel je prepozno na svet, da bi jo uničil. Njegovih izbruhov se organizacija prav nič ne boji, ker le odpirajo delavcem oči in jim potrjujejo, kako potrebna jim je spričo takih zahrbtnih spletkarij dobra organizacija, katere se bodo še bolje oprijeli, da bodo klerikalci lahko bolj pokali od jeze. — Črnovojniki. Vsi mladeniči, ki so rojeni leta 1892, stopijo v črnovojno dolžnost. Zglasiti se morajo dotičniki, ne glede jeli so v Ljubljano pristojni ali rojeni, samo če stanujejo v mestu, in sicer se vrši zglaševanje od 15. do 3l. decembra v mestnem vojaškem uradu v Mestnem domu I. — Zglasiti se morajo mladeniči seve povsod v svojih stanovanjskih občinah. Kot izkazilo služi domovnica, delavska ali poselska knjižica. — Morala liberalnega boja v Zagorju je že neverjetna. Davno je že znano, da ni nikjer na Slovenskem boj mogotcev zoper socialno demokracijo tako gnusen kakor v tem kraju. Ampak vrhunec propalosti doslej le še ni bil znan. Polagoma pa prihaja vse na dan in tako smo zadnje dni zvedeli za načrt, ki razkriva skrajno zalum-panost. Pred par dnevi je prišel k sodrugu Č o b a 1 u neki delavec, ki je bil blizu dve leti uslužben pri gospodu Weinbergerju, zagorskem županu in ga je svaril, da se naj varuje. Ko ga je Č o b a 1 vprašal, zakaj, mu je pred pričami povedal sledeče: Lanskega leta, ko so se vršile prve občinske volitve, je Weinberger nagovarjal omenjenega delavca, naj gre C obala počakat in naj ga pretepe. Delavec se je branil, češ da se ne upa, ker bi Čobal lahko imel samokres pri sebi. Weinberger pa ga je junačil, da je vendar samec, da mu ni treba imeti strahu in da naj Čobala kar prvič tako udari, da ga pobije. — Pozneje je Wein-berger še večkrat delavcu tako prigovarjal... Ko je omenjeni delavec Čobalu to povedal, ga je Čobal opozoril, da naj dobro premisli, kaj da govori in naj nikar ne pravi kaj takega, kar ni res. Delavec pa je pred pričami še enkrat potrdil, kar je povedal in je izjavil, da je pripravljen, to tudi pod prisego potrditi ... Na to imamo za danes le toliko omeniti, da je Weinberger vodja zagorskega liberalizma, vodja tiste stranke, ki se je po otvoritvi »Sokolskega Doma« drznila zmerjati socialne demokrate s tolovaji. Menimo, da si zdaj vsak čitatelj lahko sam napravi sodbo o političnem tolovajstvu v Zagorju. Od gospoda Weinbergerja pa pričakujemo, da se opraviči, ali pa da izgine s politične pozornice. Na kakšen način se bo opravičil, je njegova stvar. Seveda mora razumeti, da ne bo nikakršna opravičba, če bo kratkomalo tajil. Treba je dokazati. Najprimernejša pot za to vodi pač k sodišču. Gospod župan bo torej menda vedel, kaj mu je storiti. — V Tržiču se bližajo občinske volitve, in delavstvo se je začelo zanimati tudi za to zadevo, kar pa seveda našim klerikalcem ni všeč. Ako se brigajo za rimskega župana, kako se ne bi za svojo občino ? Pravijo da bodo že skrbeli, da pridejo taki možje v občinski odbor, ki bodo zastopali naše interese. To so namreč povedali na shodu 4. t. m., katerega so sklicali po inici-jativi tovarnarja Gassnerja, ki si menda želi, da bi se vsi njegovi delavci združili v krščansko socialnem strokovnem društvu. To »organizacijo« sta na omenjenem shodu zelo hvalila deželna poslanca Piber in Zajc. — Navajala sta vsakovrstne podpore, katerih lahko postane deležen, kdor se vpiše v dru- štvo hinavcev in petoliznikov, le podporo v slučaju stavke sta pozabila omeniti. Prvi je poročal Piber o svojem delovanju in se bahal, koliko je baje dosegel za delavce v deželnem zboru. Največjo zaslugo si je pridobil s tem, da je bil izdelan seveda njemu ne ugodni a vendar zelo »demokratični« občinski volilni red. Dr. Zajc pa je imel še bolj jetičen govor. Zabavljal je proti argentinskemu mesu ter se jezil na socialne demokrate, ker niso na kodanjskem zborovanju nastopili zoper draginjo, kakor je on pričakoval. Po njegovem mnenju bi se tam dalo več storiti kakor v državnem zboru. Podrobneje o tem shodu se pogovorimo na javnem shodu, katerega skličemo na 18. t-m. V nedeljo 8. t. m. smo imeli zaupni shod, na katerem se je razpravljalo o ustanovitvi Konsumne prodajalne. Pokazala se je resna volja; upamo, da bomo v teku dveh mesecev že kupovali v svoji prodajalni. Toraj na delo! Trst. Socialistična obstrukcija v tržaškem mestnem svetu. Kdo zasleduje delovanje naših poslancev bodisi v državnem ali deželnem zboru, bodisi v mestnih svetih, ve, da se je moralo kaj važnega zgoditi, ako socialisti obstruirajo. Tako je bilo v Trstu. Našim čitateljem je iz našega lista znana zadeva tržaške mestne plinarne z kranjsko v industrijsko družbo, ki ima svoje plavže v Skednju pri Trstu. Upravni svet tržaške plinarne je hotel napraviti s plavži v Škednju pogodbo za dobavo 50 milionov kubičnih metrov plina, češ da sedanja plinarna ne bo mogla producirati toliko plina, kolikor se ga bo rabilo do dobe, ko bo zgrajena nova plinarna. Potom časopisja in v zbornici so naši poslanci že temeljito dokazali, da je taka pogodba nepotrebna, da se da v sedanji plinarni producirati še vsa množina plina, ki se bo rabila do zgradbe nove plinarne. S številkami v roki so to dokazali in končno je moral sam ravnatelj plinarne »Sospiri« to priznati. Dokazali so, da bi bila pogodba s plavži tudi iz drugih ozirov nesrečna. Plin bi bil znatno dražji, nobene gotovosti ne bi imeli, da bi od plavžov dobivali plin redno in po potrebi, veliko delavcev bi izgubilo zaslužek. Poleg vsega se je pa hotela s pogodbo prisiliti občina, da bi v slučaju stavke delavcev pri plavžih morala tja poslati svoje delavce. Občina, ki naj varuje koristi vseh Občinarjev, bi torej v tem trenotku postavila svoje delavce, da krumirijo proti vedno pravičnim zahtevam delavstva. Krumirstvo občine na korist izkoriščevalcev. Samo po sebi se razume, da so se naši poslanci taki nesrečni pogodbi uprli z vsemi silami. Dne 30. junija se je vršila seja mestnega sveta, na kateri je bila na dnevnem redu tudi zloglasna pogodba. Župan je pa slutil neprijeten veter in je spravil z dnevnega reda pogodbo, češ da se mora šele posvetovati z juridično komisijo, ki naj določi, ima li pravico sklepati take pogodbe mestni svet ali pa upravni odsek plinarne. Takrat se je zdelo, da pogodba ne pride več na dnevni red, ker je menda 2. julija potekel rok, ki so ga bili dali plavži občini, da se odloči. Dne 7. decembra t. 1. pa je bila zopet seja mestnega sveta. Na dnevnem redu je bil tudi predlog upravnega odseka plinarne za dobavo plina od škedenskih plavžov. Pri tem je upravni svet predlagal, da si občina v to svrho izposodi 380.000 K. Mestni svet naj bi bil samo sklenil, da se da upravnemu svetu plinarne ta denar kot pogoj, ki ga stavlja upravni svet plinarne. Zakaj juridična komisija je sklenila, da sme upravni svet plinarne sam sklepati tudi pogodbe v takem obsegu in da to ni naloga mestnega sveta. Ta naj da samo denar. Naši poslanci so tudi na tej seji zagovarjali avtoriteto mestnega sveta, ki je edini upravičen sklepati pogodbe, pri katerih prihaja v poštev princip municipalizacije in tako ogromne svote. Tudi slovenski narodni poslanci so se strinjali z našimi. Večina pa je bila mnenja juridirne komisjje. Ker so naši poslanci videli, da se s pametnimi dokazi ne da nič doseči, so pa začeli z obstrukcijo. Breme, ki ga je hotela večina naložiti delavstvu, je bilo pretežko in treba je bilo na vsak način preprečiti ne samo pogodbo, marveč tudi krivico, ki so jo hoteli ital. nacionalci naložiti mestnemu svetu in municipalizaciji. Z obstrukcijo je začel naš neumorni Puecher, ki je zahteval, da se prečita predlog in druge tozadevajoče listine natančno in v celoti. Potem je sam v lepem govoru grajal postopanje večine in upravičeval svoje. Nato je po debati začel govoriti sodr. Cerniutz in je govoril 4 ure. Ob pol eni po polnoči je župan preštel navzoče, in videč da niso v legalnem številu, je sejo zaključil. Drugi poslanci so bili na koridorju, načeli so protestirati in župan je malomarno odšel. Tako so storili in tako je bilo potrebno. Zakaj to kar hoče storiti upravni odbor plinarne in občinski svet, je nelegalno, proti-občinsko in protidelavsko. Predavanje Etbina Kristana. »Ljudski oder« nam je dne 2. in 3. t. m. priskrbel duševni užitek prve vrste, po-zvavši našega Kristana predavat v Trst'. S takim dovršenim predavateljem se lahko ponašamo Kristan je, kakor vsakokrat, tako po obliki ka> m Ljubljana, Frančiškanska ulica, 10. Ustanovljeno leta 1857. Telefon štev. 97. Pohištvo vsake vrste od najenostavnejših do najumetnejših. Skladišče tapet, oboknic in okenskih karnis, zaves in preprog. Velika izbera pohištvenega blaga i. t, d. Enostavne in razkošne ženitne opreme v naj-solidnejši izvršbi. Uredba celih hotelov in kopališč. H* Kor« Svarilo! Prosimo spoštovana gospodinja, ne zahtevajte pri nakupu kar na kratko zavitek ali zabojček ^cikorijetemveč določeno znamko: : Franck: da imate jamstvo za vedno j e dna ko in najboljšo kakovost. — Pazite pri tem na varstvene znamke in podpis, kajti naše zamotanje se v jed mikih barvah, papirju in z podobnim natisom ponareja. — Tovarn, zaanuu . .>vam. anama.... iuvaru. znamka. M. X 4467. Vi :« 11. V. Strankin znak. Zaupnikom organizacij naznanjamo, da je le še malo strankinih znakov na razpolago. Kdor jih še potrebuje, naj se takoj oglasi pri upravništvu našega lista. Delniška družba združenih povaren Žalec in Laški trg Telefon, štev. 1©8_ V LJUBLJflfil priporoča svoje Telefon štev. 168 _ izborno pivo v sodcih in steklenicah. ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI. Častiti gospod Gabrijel Piccoli lekarnar v Ljubljani Vašo tinkturo za želodec sem že vso z velikim uspehom porabil, katero iz srca priporočam v veliko korist vsaki družini ter se Vam iskreno zahvaljujem in prosim, blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše tinkture za želodec. Z odličnim spoštovanjem Josip Sterle Posestnik in premirani medvedji lovec v Koritnicah, pošta Knežak pri št. Petru na Krasu. Pospeševanje krvnega toka, poživljenje živčnega delovanja, utrjenje kože proti prehladu. Za umivanje glave, ustna ozir. zobna voda, ----- - - - - i — za olepšanje polti neprecenljivo. — Rimo MI Vaš zdravnik vam priporoča francosko žganje ,Diana1, ker je prepričan o velikih prednostih tega žganja za disinficiranje ust in osvežujočega vpliva na kožo, ki ga povzroča dodatek Mentola. Glavna snov francoskega žganja „Diana" je dvakrat destilirano vinsko žganje. Zahtevajte pri nakupu le pristno francosko žganje „Diana“ in pazite, da nosi steklenica natisnjeno ime „Diana“ in da je tudi zamašek in plomba označena s to varstveno — — znamko. — — Domači prijatelj v pravem pomenu besede, je francosko žganje ,Diana‘ in to vsled svoje osvežujoče moči, nizke cene in vsestranske porabnosti. — Cena: 1 male steklenice K —'50; srednje K 1*20; velike K 2 40. — Prodaja se v vseli trgovinah na drobno, kjer pa ne, dobi se naravnost od proizv. družbe franc, žganja „Diana“ r. z o. zna Dunaju I. Hohenstau-fengasse 3 t. Izdajatelj in odgovorni urednik Fran Bartl. Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani.