ALOJZIJ HREŠČAK: it in u Pod tem naslovom je priobčil tovariš Urbančič v 26. št. »Učit. Tov.« članek, ki zahteva nekoliko odgovora. Mirno in stvarno je poizkusil tovariš Urbančič poiskati vse razloge, ki govore za društvo in po društvu za »Zvezo«; zato zasluži mirnega in stvarnega odgovora. Torej k stvari! Prvi razlog zadruštvojepo njegovem mnenju dejstvo, da so italijanski tovariši že združeni v svojem društvu, kateremu ob stran moramo postaviti slovensko deželno društvo. Priznam brez drugega potrebo skupnih nastopov z italijanskimi tovariši, nikakor pa ne razvidim potrebe, da bi se morala naša kolektivna volja izražati ravno v društvu. To bi opravila ravnotako dobro tudi »Zveza«. O tem menda ne more biti nikakega, pa tudi ne najmanjšega dvoma. Par določb v pravilih »Zveze« bi omogočilo na jako enostaven način vsako separatno akcijo v »Zvezi« včlanjenih slovenskih goriškogradiščanskih učiteljskih društev. Drugi razlog, češ, da so tudi tovariši Medvešček, Križman, Možina in Bajt za društvo in šele potem za »Zvezo«, ne drži in nas ne prepriča. Vsa čast omenjenim tovarišem, toda njihova tozadevna volja ne more veljati za razlog. Tretii razlog, ki * Tem mnogobrojnim čestitkam priIagamo tudi mi svojo, iskreno želeč, da bi S. U. D. še v daljni dobi z značajno samozavestjo delovalo za prospeh šole in učiteljstva. Uredn. nam ga našteva tov. Urbančič, je pa delo-ma samovoljen, deloma pa celo soiističen. (Tov. Urbančič naj mi oprosti trdi izraz — vajen sem nazivati reči s pravim imenom.) Samovoljno imenujem podrejanje c. kr. okr. šolskih svetov zasledovaniu okr. uč. društev, dež. šol. sveta, deželnega odbora in ministrstva pa deželnega uč. društva. Posebno za deželni zbor da je nujno potrebno deželno uč. d r u š t v o. in sicer bolj ko-t »Zveza«. Zakaj tako? Tega enostavno ne razumem. Naveden je en razlog; ta namreč, da mora biti odbor ali vsaj predsedništvo v vednih direktnih stikih z deželnimi odborniki in poslanci. Dragi tovariš — to ni nikak razlog za društvo! Tudi če bi bila premisa o »stiku« pravilna, ni nikjer utemeljeno, da mora gojiti ta stik ravno odbor ali vsaj predsednik d r u š t v a. »Zveza« bo imela tudi svoje funkcionarje, od katerih se lahko eden ali drugi določi za tak »stik«. Jako samovoljna je dalje Urbančičeva supozicija o odboru ali vsaj predsedništvu d r u š t v a v Gorici ali blizu Gorice. Iz ničesar ni razvidno, da bi moral biti d r uš t v e n odbor blizu Gorice, kakor tudi ni mogoče iz ničesar sklepati, da _bi Z v e z i n odbor ne mogel biti v Gorici. Toliko eden kakor drugi sklep sta jako hipotetična in zato ne moreta služiti kot razlog. Sofizem je pa sledeči Urbinčičev razlog: »Z Zvezo okrajnih učiteljskih društev (in to samo treh) ne bi mogli s tolikim uspehom posegati v te boje, ker tovariši s Tolminskega in Sežanskega pridejo le poredkoma v Gorico, kjer se deloma centralizira vse politiško in gospodarsko delo vseh strank in strančic. Osebni stiki so pa vsekakor izdatnejši nego vse papirnate bombe, ki bi jih pošiljali v javnost.« Torej, kolega Urbančič: z društvom se posega z večjinj uspehom v stanovskopolitiške boje nego z Zvezo treh slovenskih goriških učit. društev. Na to paradoksno trditev se mora vsakdo vprašati: Pa vendar zakaj in kako to? Evo ti odgovora: »Ker tovariši s Tolminskega in Sežanskega pridejo le poredkoma v Gorico . . .« Ali bo daljava s Tolminskega in Sežanskega postala krajša, če ustanovimo d r u š t v o ?! Ali pa bodo — in tu menda zadenem žrebelj na glavo — če ustanovimo d r u § t v o , »osebni stiki« možnejši kakor pri Zvezi. Čemu govori tovariš Urbančič o papirnatih bombah? Na kak način nam jamči, da bo d r u š t v o zavarovano pred operiranjem s papirnatimi bombami, a Zveza ne? Glede trditve, da so osebni stiki izdatnejši nego vse papirnate bombe, bi se dalo pa menda mnogo govoriti. Papirnate bombe izpuščajo take organizacije, ki vegetirajo, katerih disciplina ie tako izrahljana, da je nevarno, postaviti jo na poizkušnjo v najlažjem slučaju, Papirnate bombe bruhajo lahko društva in Z v e z e. Nobena vrsta organizacij ni zavarovana pred to kugo že sama po sebi. Le idejna vsebina kake organizacije nam more jamčiti za uspeh sklenjenih reso-lucij. Kier te ni, ne bodo priborili respekta organizaciji in njeni kolektivni volji niti »osebni stiki«, niti papirnate bombe. Nasprotno celo: tara, kjer je ugled organizacije tako na tleh, da se traktirajo njene enunciacije kot papirnate bombe, so »osebni stiki«, ki obetajo eventualne rezultatiče, naravnost škodljivi. Korupciji, lakajstvu, breznačelnosti in kompromisIerjem odpirajo take razmere vrata na stežaj. Zato trdim, da je tov. Urbančič s svojim »razlogom« o »osebnih stikih« jako slabo postregel propagandi za d r u š t v o. Ravno zato, da se onemogočijo taki »osebni stiki«, ki so mnogokrat istoznačni s »kraviimi kupčijami«, bo moralo goriško učiteljstvo napeti vse moči. Ker je pa b a j e društvo zmožnejše take stike izdatnejše prenašati, bo treba od strani učiteljstva dvakratne opreznosti napram društvu. Nadaljni Urbančičev argument je tale: »Brez deželnega društva bi ne bilo mogoče aranžirati tovarišev »Zvezarjev« iz Trsta ali Istre za naše podrobne boje« ... in obratno. Priznam, da je izmed dosedanjih razlogov — nerazlogov ta argument še najbolj upoštevania vreden, a vendar z daleka ne tako, da bi si zaradi njega naprtili na rame breme nove organizacije — društva. Protiargumenti bi bili pa ti-le: Tržačani imajo za svoje domače potrebe že itak svoje društvo. Istrani ravno tako. S t e m a društvoma morajo operirati oni v svojih specialnih boiih, če pa ustanovimo mi društvo ali Zvezo Tržačani in Istrani torej ne pridejo v poštev pri tem argumentu. Ostanemo torej edino še mi, gor.-grad. učitelji. Vprašanje nastane: ali bi imeli mi dovolj operacijske svobode, če se združimo takoj v Zvezo s Tržačani in Istrani, v svojih domačih stano-vskopolitiških in didaktičnih vprašanjih. 2e prej sem omenil, da bi se dale take separatne akcije gor.-grad. učiteljev omogočiti v okvirju Zveze na jako enostaven način z nekoliko določili v pravilih Zveze. Teh par določil pa bomo vendar rajši vrgli na papir, kakor pa da bi si naprtili na rame nalogo, poklicati v življenje popoJnoma novo samostojno organizacijo — društvo — in tako trošili svoje moči prav brez potrebe. Vrhutega bi postal naš organizatoričen aparat z ustanovitvijo novega, nepotrebnega društva toliko bolj kompliciran. zato težje pregleden in strategično manj uporaben. Tudi z ozirom na centralizacijo z našo osrednjo »Zavezo« v Ljubljani bi bilo to novo društvo le peto kolo, nekako slepo črevo, rudiment: z vsemi svojimi nevšeČHimi, rudimentalnimi svojstvi. Kar se tiče petega Urbančičevega razloga glede ekvivalence združenih organizacij, je to le igra z besedami. Kaj mi je do imen: okrajna ali deželna društva; združiti hočemo v Zvezo slovenska učiteljska društva na Primorskem. Računati nam je pri tem z učiteljstvom in ne z imeni. Cim večje kako društvo, toliko večji vpliv mu bo v »Zvezi« zagotovljen. Vse drugo je naloga »Zveze«. Kar pravi tov. Urbančič o onih slovenskih učiteljih y Gprici, v gradiščanskem in tržiškem okraju, ki so zdaj še neorganizirani in bi morali stati, če ustanovimo Zvezo namesto društva, še nadalje izven vsake organizacije, citiram: v odgovor dva tozadevna paragrafa pravil Zveze slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem. »Pravi člani »Zveze« so: a) vsi pravi člani k »Zvezi« pristopivsih slovenskih učiteljskih društev rta Štajerskem: b) vsi slovenski učitelji in učiteljice na Štajerskem, toda le onih okrajev, v katerih ni slovenskega učiteljskega društva.« Organizacija gori omenjenih učiteljev je možna torej tako ali tako ali pa na oba načina. Preidem k zadnjemu razlogu tovariša Urbančiča. Prosim vse cenjene tovariše, ki se za to vprašanje zanimajo, da ta zadnji »razlog« še enkrat pazljivo prečitajo. Zanimivo je, kako se pišejo pri nas razne filipike. Vsak naj si nadomesti v tem »razlogu« besedo društvo z besedo Zveza in imel bo ravno tako temperamentno pisan zagovor za Z v e z o , kot se glasi zdaj za društvo, mogoče z edino razliko, da je za Zvezo bolj prepričevalen nego za društvo. Jaz opozorim le na par kurioznosti: a) »Goriška zveza bi pa bila premajhna (tri društva) in bi nikdar ne mogla utrditi med nami goriškimi tovariši odločne stanovske samozavesti . . .« b) »Delegati posameznih okr. društev, recimo največ po pet od vsakega, bi prišli enkrat ali dvakrat na leto v Gorico in tu bi reševali svoje težnje v zaprti sobici.« (Kaj tovariš Urbančič ne pozna že obstoječih zvez in njihovih impozantnih zborovanj?) c) »A agilno društvo bi privabilo v Gorico vse tovariše . . .« (Zakaj bi ne mogla storiti tega agilna Zveza? Ali je mogoča agilngst le v društvih? Prosim tovariša Urbančiča, da nekoliko primerja agilnost društev in zvez!) č) Vse te boje ložje vršimo v društvu nego v Zvezi, ker le v društvu se uspešno aranžirajo direktni juriši...« (Kdo bo pa to verjel? Zlasti če pomislimo, da mora biti vsak »juriš« — kolikor ni pri tej besedi frazastega — prei dobro pripravljen. Pripravljen pa ie tak juriš najboljše in najlažje v posameznih okr. uč. društvih, izvršen pa najsigurnejše s pomočjo Zveze, ki obsega vse učiteljstvo, ki pride v poštev.) Torej kaj zdaj? Društvo ali Zvezo? Razlogi tov. Urbančiča se dado skoraj ravno tako uporabiti za Zvezo, kakor za društvo. Iste prednosti, ki jih je naštel za društvo, dado se aplicirati na Zvezo. Dejstvo je, da potrebujemo Goričani skupne organizacije. V tem smo vsi edini. Tov. Urbančič trdi, da bi nam v ta namen boljše služilo društvo, njegovi razlogi pa ne morejo prepričati. Manjka jim one neodoljive prepričevalne sile, ki je lastna argumentom z jasnimi, nepobitnimi premisami in strogo logično izvedenimi sklepi. Vse Urbančičeve konkluzije šepajo na razblinjenih, nejasnih premisah. Pa vzemimo, da bi nam ravno tako dobro služilo društvo kakor Zveza! Kaj sedaj? Tudi v tem slučaju bi bil brezpogojno za Zvezo, in sicer iz teh-le razlogov: 1. Zvezo moramo (tudi po mnenju tov. Urbančiča samega) ustanoviti na vsak način; tudi v slučaju, da ustanovimo prej društvo za gor.-grad. učiteljstvo. Stojimo torej pred dvema novima organizacijama. Čemu, vprašam, dve novi organizaciji, ko pa opravimo povsem zadovoljivo z eno samo? 2. Ne le, da je društvo skoroda nepotrebno, pomisliti gre predvsem, koliko truda bi nas stalo, organizirati vse slovensko gor.-grad. učiteljstvo v tem novem društvu. Koliko agitacijske, koliko propagandične sile bi morali potrositi v to svrho? Toliko1 je pa že danes gotovo: v najboljšem slučaju bi ne moglo to društvo govoriti v imenu vsega gor.-grad. učiteljstva. Nikdar bi ne imeli organiziranega vsega učiteljstva in to zaradi lahko razumljivih razlogov, o katerih hočem takoj spodaj govoriti. 3. Kakor hitro bi imeli ustanovljeno društvo, postane ustanovitev Zveze aktualna. K zvezi bi pristopilo goriško-grad. učiteljsko društvo, ki ne bi obsegalo niti vseh deželnih učiteljev. Naredili smo velik ovinek, ustanovili društvo, in ko pridemo do Zveze, stojimo pred tistimi društvenimi hibami, s katerimi se imamo boriti danes pred direktno ustanovitvijo Zveze. Čemu ta ovinek, čemu to trošenje sil? O ekonomskem združenju energij ne more biti govora! 4. Ko smo vse to srečno prestali — ustanovili smo društvo in Zvezo — spoznamo naenkrat, da bi nam sama Zveza popolnoma zadostovala in društvo je obsojeno že eo ipso na vegitiranje. 5. Ponavljam razlog, ki sem ga že enkrat navedel v »Učit. Tov.«. Zanimanje za Zvezo bo vedno močneje kakor za društvo. Z močnim zanimanjem je pa rešene že pol organizatorične naloge. Zakaj zbuja Zveza jačje zanimanje? Zaradi jako enostavnega razloga: Na zvezo vpliva lahko vsak posameznik potom svojega okrajnega uč. društva. Okrajna uč. društva so živa vez med posamezniki in Zvezo. Blizu svojega doma v domačem poznanem društvu lahko vsak prinese svoj obulus k skupni razvojni smeri Zveze. To vzpodbuja, to sili vedno k večji dejavnosti. Računati nam je tudi, da je mnogim jako otežkočeno obiskovanje deželno-društvenih zborovanj zaradi oddaljenosti. Ti udje so zaradi razmer potisnjeni od direktnega vplivanja, njihovo zanimanje pojema, dokler ne ugasne. Računati nam pa je tudi s takimi kolegi (zlasti mlajšimi), ki imajo mnogo dobre volje, ki se udeležujejo deželno-društvenih zborovanj, a se ne upajo, nekaj zaradi negotovosti, nekaj zaradi začetniškega ženiranja posezati v potek- debat v tako veliki družbi. Posledica je navadno, da se taki mladi tovariši retirirajo in kritizirajo vse skupaj »iz zasede«. Od druge strani se pa vrine v taka društva nehote nek absolutizem, ki je prvi korak v klikovstvo. To ie naraven in logičen razvoj vseh društev, ki zavzemajo velik delokrog, ki obdržavajo malo občnih shodov, katerih frekventacija je združena z raznimi žrtvami. Zanimanje za taka društva ne more biti veliko, število udov, ki je skočilo v prvi navdušenosti morebiti na višek, pada in pada in v razmeroma kratkem času stojimo pred razvalino. Ta razvalina bi v našem slučaju morala figurirati kot sestavni del Zveze. Ne — do tega ne sme priti za nobeno ceno. Če bi se že večina goriško-gradiščanskega slovenskega učiteljstva izrekla tudi za društvo, nikdar se pa ne sme napraviti usodepolne napake, da bi zaradi kake za ušesa privlečene ekvivalence postalo to društvo obstojni del Zveze! Zveza mora počivati na obstoječih učiteljskih društvih, ki so najboljša garancija za uspešno njeno delovanje. Vsa obstoječa društva bodo združevala vedno več učiteljstva nego novo društvo. Strniti to učiteljstvo v demokraško Zvezo ie skoraj bolj formalnost nego drugo. Lažje delo, večji uspeh, zagotovljena delozmožnost in sigurnejše poteze — to so prednosti, ki jih ima Zveza pred društvom. Če že pomislimo, da bo Zveza ravno tako uporabna za specialno gor.-grad. razmere, kolikor za celokupno slovensko in eventualno tudi vse slovansko primorsko učiteljstvo, ter končno še poenostavljenje našega organizatoričnega aparata.in zaradi tega lažja in preglednejša centralizacija — potem ne morem drugega, kakor zaklicati vsem interesentom: Rabimo Zveze in zgolj Zveze. Društvo bi pomenilo v teh razmerah le balast in žrelo naših sil!