SLOVENSKI ČEBELAR 1873 ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA i ANTON JANŠA 1734—1773 LETNIK LXXV 1373 § L O V C JT T glasilo Čebelarskih organizacij SLOVENIJE Čebelar St. 5 1. maj 1973 VSEBINA Ivan Krajnc: Čebelarjeva opravila v maju . . 129 Lojze Kastelic: Usmerjanje čebel na pašo . . 131 Inž. agr. Pavel Mihajlovič Šljahov: Prispevek k preučevanju negativnih posledic v sadjarstvu območja Prcspe kot rezultat pomanjkanja potrebnega števila panjev s čebelami .........................................133 Prof. dr. Giulia Giordani: Čebela kot dejavnik kmetijske proizvodnje v Italiji.................136 IZKUŠNJE IN PREIZKUŠNJE čebelarjev Ludvik Kosi: Požlahtnjena akacija...............138 Mirko Kukovič: Eodie daniellii v luči naših prizadevanj za izboljšanje čebelje paše . . 140 Stanko Šauperl: Praktična metoda selekcije čebel glede na lastnost preleganja in zrna n j sanja rojivosti..............................141 Julij Mayer: Kaj mi je pomenil Slovenski čebelar ..........................................143 Program za proslavo 200-lelnice smrti Antona Janše na Dunaju..............................145 Janez Fuis: Če ne bi bilo čebelarskih združenj 140 M. M.: Vprašanje čebelarske himne .... 117 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Zapisnik predstavnikov ZČDS in republiške veterinarske uprave..........................14R Iluda gniloba v čebelarski družini Gorišnica 148 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Cementni med....................................150 MLADI ČEBELARJI NAM PIŠEJO IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Osmrtnice List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 40,0» din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 311, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Uredniški odbor: France Guna, Alojz Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan in Jožko Slander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan Letna naročnina za nečlane 45,00 din, za tujino 50,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje čUinarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal To velja ludi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta: 50101-G78-4863Ü. Telefon: 20-208 Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja, podoba A. Janše akad. slikarja B. Jakca Ko zacvete sadno drevje, čaka na obisk čebel Foto: L. Klun ČEBELARJEVA OPRAVILA V MAJU IVAN KRAJNC Vsak napreden čebelar gleda, da se mu čebelne družine do prve akacijeve paše, ki začne na Primorskem okrog 5. do 10. maja, a v Prekmurju približno 10 dni pozneje, razvijejo do maksimuma. Starejši čebelarji so bili ponosni na svoj prvi roj, posebno takrat, če je to bilo zgodaj spomladi. Danes čebelar gleda, da ni rojev, zato mora pravočasno širiti gnezda in pridno dodajati satnice. Kljub vsej vestnosti pri pregledovanju pa se marsikatera družina le pripravi na roj. Pomagamo si na razne načine, da bi preprečili taki dru- žini izrojitev. Pri A2 panjih predstavljamo zalego v medišča in odvzemamo pokrito zalego ter izravnavamo druži ne. Tudi matičnike potrgamo vsakih deset dni. Mnogi prirezujejo maticam krila. Nakladne panje pregledujemo manj. Tem panjem večkrat zamenjamo naklade tako, da spodnjo naklado damo na vrh zgornje. Tudi s prestavitvijo močnih družin na stojišča slabičev in slabičev na mesta močnih družin se zelo dobro obnese. Tudi na preleganje ne smemo pozabiti. Navadno že v mesecu aprilu ma- tiča zaleže dva do tri matičnike. Pri takih družinah pride le redkokdaj do rojenja. Zgodi sc pa dostikrat, da v takem panju zalegajo po dve matici, t. j. mati in hčerka. Ko pašne razmere prenehajo, navadno čebele same likvidirajo starko in družina dela brez zastoja naprej. V nakladnem panju sem celo opazil, da je ostala stara matica z mlado čez vso zimo pri življenju. Za tak primer mora biti res dobra paša preko cele sezone in družina mora biti zelo živalna z obilno zalogo hrane. Pred cvetenjem akacije imamo navadno 7 do 15 brezpašnih dni. O tem moramo voditi posebno skrb, ker dobro razvite družine naglo trošijo rezervno hrano in se kaj lahko znajdejo brez hrane. Tudi dodajanje medišč doprinaša, da družine ne pridejo v stanje rojilnega nagona. Če s tem delom zamudimo, lahko pride do rojenja. Pri nakladnih panjih dodajamo dobrim družinam me-diščne naklade pred cvetenjem akacije, medtem ko slabšim dodajemo naklade med samim cvetenjem akacije, oziroma kadulje, ko satovje zabeli od donosa. Glavno pašo čebelarji izkoristijo za izdelavo novega satovja. Novoizdelano satje predstavlja veliko dragocenost v panju. Imamo še dosti čebelarjev, ki mislijo, da se izločanje voska izvaja na škodo donosa medu in da satje izdelamo za časa bujne paše ni kvalitetno, ker ga čebele izdelajo na hitro. To je velika zmota. S poskusi in dolgoletnim opazovanjem je dognano, da izločanje voska zelo pozitivno vpliva na nadaljni razvoj družin, stimulira nagon delavnosti in vpliva na večji donos. Z eno besedo, spodbuja družino, da je zelo delavna. V tem času družine razpolagajo z velikim številom delavk v starosti 12 do 18 dni, ki so fiziološko najbolj sposobne za maksimalno izločanje voska. Ta moment mora vsak čebelar obvezno izkoristiti. Pri dobrih od nosih izdelajo družine v kratkem času velike količine kvalitetnega satovja. Pri A2 panjih dodajamo satnice ob zalego. Redko pa lahko dodajamo pri dobrih pašah in obilnem medenju dobrim družinam satnice tudi v samo gnezdo. Nakladnim panjem dodajamo satnice v celi nakladi iznad zalege tako, da damo mediščne naklade iznad satnic. Takoj ko čebele izdelajo satje, odstranimo naklado z izdelanimi satnicami in medišče postavimo iznad zalege na svoje mesto. Satnice, oziroma novoizdelano satje nato uporabimo v samem gnezdu — plodišču. Ko mine glavna paša, je najboljši čas, da si vsak čebelar napravi rezervne družine in da zamenjuje oslabele matice z mladimi. Praviloma bi moral vsak čebelar delati rezervne družine iz vseh dobrih družin. S takim načinom dela ne more priti do križanja v sorodstvu in degeneracije njegovega čebelarstva. Do rezervnih družin pridemo z naravnimi roji in umetnimi, ki jih vsak čebelar lahko napravi sam. Najboljše matice dobimo iz rojilnih matičnjakov. Ko takih matičnjakov nimamo, napravimo rezervno družino na ta način, da v panj vsadimo dva, tri ali štiri sate z zalego in čebelami. Ob strani dodamo satnice in medeno satje. Napravljencu dodamo vode. Najbolje opravimo to delo, če družino prenesemo na drugo stojišče vsaj 4 km oddaljeno od matičnega čebelnjaka tako, da sc čebele letalke ne morejo vračati nazaj v svoj prvotni panj. Če nam to ni mogoče, panj tri dni zapremo. Ko tretji dan panj odpremo, se vse stare čebele na novo orientirajo in se več ne vračajo v svoj prvotni panj. Pri vsem tem opravilu ne smemo pozabiti na vodo, ki jo lahko dodamo narejencu v pital-nik ali polijemo sat z vodo. Po preteku petih dni, odkar smo napravili umetno družinico, podremo vse pokrite matičnike, medtem ko odprte matičnjake pustimo. S tem posegom se izognemo nevarnosti, da bi mlada matica prišla iz žrke, ki je prestara in zaradi tega nedohranjena. Take matice namreč niso i'odne, ker imajo okrnjene jajčnike, ter ce!o življenje slabo zalegajo. Ob točenju medu si tudi lahko napravimo rezervne družine. Od vsakega panja damo v prašilčke nekaj čebel, a pred večerom še dodamo vsakemu prašilčku še zrel matičnjak. Rezervne družine v prašilčkih je treba pitati tako, da zgradijo satje in se do jeseni dobro razvijejo. Če se na prahi izgubi kakšna matica, jo dodamo iz prašilčka. Če pa je družina slabotna, ji dodamo vso družinico. Če je vreme ugodno, tudi točenje medu v tem mesecu ne izostane. Satje moramo jemati neposredno iz panjev in takoj ometati čebele z vsakega posameznega panja. Na kozico satja ne zlagamo iz dveh razlogov, in sicer: na kozici sc čebele takoj napijejo medu in so zato pri ometanju zelo hude, drugič pa izostane ropanje in čebele ne stikajo po medenem satovju in čebele so mirne. Po končanem točenju dodamo iztočene sate ali pri nakladnih panjih cele naklade proti večeru tako, da se čebele do drugega jutra umirijo. Za ometanje uporabljajmo lijak tudi pri nakladnih panjih, ker ometanje na rjuho na deski, ki je prislonjena na žrelo panja, nas stanc pred panji nešteto več pikov kot pri ometanju z lijakom. Ko smo vse to uredili, iztočimo še pokrovcc. USMERJANJE ČEBEL NA PAŠO LOJZE KASTELIC Sodobna potrošnja postavlja pred čebelarje in pred čebelorejo čedalje bolj zahtevne naloge. Kupec medu ni več zadovoljen s kakršnokoli robo. Imeti hoče med, ki je bil nabran le na določeni bilki. Z drugimi besedami, imeti hoče čist, sorten med, pa naj bo to akacijevec, lipovec, hojevec, ajdovec ali katerikoli drugi. Prav tako je povpraševanje po sortnem cvetnem prahu vedno večje. Strokovnjaki so namreč ugotovili velike kakovostne razlike med posameznimi vrstami cvetnega prahu, zato kupcu ne more biti vseeno, kakšen cvetni prah bo dobil za svoj denar in za svoje potrebe. Večkrat se tudi zgodi, da določena rastlina izdatno medi, vendar jo čebele ne obletavajo tako kot drugo, ki manj medi. Včasih pa želimo, da bi čebele bolj množično obiskovale rastline, ki jih potrebujejo za oploditev, saj je znano, da so čebele udeležene pri oploditvah žužkocvetnih rastlin z več kot 85 odstotki. Vse to narekuje čebelarjem potrebo po usmerjanju čebel na določeno vrsto rastlin, kar bi jim v veliki meri omogočilo pridelovanje sortnih pridelkov, boljše izkoriščanje paš in boljše oplojevanje žužkocvetnih poljskih kultur. Do nedavna so bili čebelarji v tem pogledu brez moči. Čebele so jim pač obi- skovale tiste rastline, na katere jih je vodil njihov naravni nagon. Ko pa je med obema vojnama nemški znanstvenik dr. Frisch opredelil vloge posameznih čebelnih čutov pri iskanju medečih virov, so se na široko odprla vrata za izkoriščanje njegovih ugotovitev v praktičnem čebelarjenju. Tako so tik pred drugo svetovno vojno po navodilih dr. Frischa v Nemčiji že začeli z obsežnimi in organiziranimi poizkusi. Z usmerjanjem čebel na določeno rastlino — po svetu se je bolj uveljavil izraz »dresura čebel« — so hoteli kar najbolje in kar najsmotrneje oploditi vse večje nasade sadnega drevja in vse večje površine žužkocvetnih poljskih kultur, kot so razne detelje, oljarice, ajda in še nekatere druge. Po zadnji vojni so imeli v Sovjetski zvezi veliko preglavic pri pridelovanju semena črne detelje, katera ima zelo globoke cvetne čaše in jo zato čebele nerade obiskujejo. Zaradi neoplojenih cvetov je bil pridelek semena izredno slab, dokler ni začel s podobnimi poskusi sovjetski znanstvenik Gubin. O uspehih je napisal obširno knjigo. Pri nas se z usmerjanjem čebel na pašo, oz. dresuro čebel, zelo intenzivno ukvarjajo mladi agronomi na največjih plantažah sadnega drevja pri nas — v Makedoniji ob Prespanskem jezeru. Zabeležili so že od- lične uspehe, saj so dosegli, da so čebele iz posameznih poskusnih panjev obletavale in opraševale skoro izključno cvetove določenih sadnih sort. Lahko si predstavljamo, koliko so pridobili s takim načinom oplajanja sadjerejci! Hkrati imajo od takih panjev neposredno korist tudi čebelarji, saj lahko na ta način pridelajo lep, sorten cvetni prah, ki bo šel vsekakor bolje v denar, kot pa mešanica, nabrana z najrazličnejših cvetov. Bolj ali manj strokovno so se začeli z usmerjanjem čebel na pašo ukvarjati tudi nekateri naši čebelarji-praktiki. Medtem ko je še pred dobrimi 5 leti znani čebelarski pisec in praktik Virmašan nemočno opazoval svoje čebele, kako mu mimo močno medeče borovnice v neposredni bližini čebelnjaka letijo na oddaljeno in sorazmerno slabšo češnjevo pašo, pa je že v lanskoletni 4. številki Slovenskega čebelarja Ivan Rutar natančno opisal, kako se mu je posrečilo usmeriti čebele na borovnico. To je dosegel na ta način, da je utrgal v gozdu nekaj vejic cvetoče borovnice in jih obesil na napajalnik, kamor so hodile čebele nabiralke po vodo. Z vodo so te čebele prinesle v panj tudi vonj po cvetoči borovnici in tat vonj jih je naslednji dan zanesljivo pripeljal do cvetočih grmičkov v malo oddaljenem gozdu. Od tam so v naslednjih dneh prinašale tudi do 2 kg borovničeve medičine, medtem ko preje ni bilo nikakega donosa. Poskus je z enakim uspehom ponovil tudi med medenjem hrasta. Če bi tako napravil tudi čebelar Virmašan, bi mu čebele zanesljivo opustile bero na oddaljenih češnjah in začele nabirati na borovničevju v neposredni bližini panjev. S tem je čebelar Ivan Rutar umetno sprožil dogajanje, ki se sicer odvija v panju takorekoč vsak dan. Če najde namreč čebela nabiralka v naravi nov vir hrane, prinese s sladkim tovorom v panj tudi vonj po izvoru tega tovora. Ko se vrne v panj, začne s skrivnostnim, pozibavajočim plesom po satovju. Na ta način opozori druge čebele, da najdejo novo pašo. Opozorjene čebele plesalko s svojimi tipalkami dodobra ovohajo, nakar se podajo iz panja iskat novi vir medenja. Pri iskanju jih poleg nekaterih drugih posebnosti vodi predvsem vonj, katerega so zaznale in si ga vtisnile v spomin od čebele-plesalke. Po njem se v mešanici najrazličnejših vonjav izvrstno znajdejo in kmalu odkrijejo medečo bilko. Usmerjevalci čebel na pašo opirajo svoje poskuse prav na to lastnost. V panj, ali na mesto, kjer se v večjem številu zbirajo čebele nabiralke, jim podtaknejo vonj po rastlini, na katero jih hočejo usmeriti. Pod-taktnjen vonj si čebele prav tako utisnejo v spomin, kot bi ga prejele od čebele plesalke. Po njem bodo naslednji dan iskale in tudi našle vir hrane na določeni rastlini Vonj lahko dodajamo na različne načine. Opisani način Ivana Rutarja je dokaj preprost in ne daje vedno zadovoljivih rezultatov. Mnogo bolje se obnese mazanje brade in žrela panja z izcedkom medečih cvetov, na primer oljne repice. Nabiralke. katere pri izhodu iz panja preseneti podtaknjeni vonj po oljni repici, kaj hitro pozabijo, da so prješnji dan nabirale po regratu in se napotiko iskat novi vir medenja, tokrat na oljno repico. Zelo uspešno je podtikanje določenega vonja v skladkorni raztopini, s katero nakrmimo zvečer čebele. To storimo lahko tako, da zmečkamo in izcedimo med krmo več cvetov ali listov določene rastline. Lah ko pa skuhamo iz cvetov ali listov čaj in v njem napravimo razstopino. Teže je usmeriti čebele na bilko, ki nima svojega specifičnega vonja. V takem primeru bomo uspešni le, če tudi bilko na-vonjamo z istim vonjem, kakršnega podtaknemo čebelam, kar pa v praksi nima večjega pomena, razen morda v semenogoj-stvu. Uspeh usmerjanja bo izostal tudi v pri meru, če bomo hoteli usmeriti čebele na bilko, na kateri ne bodo našle kar rabijo. Kot vemo, čebele rabijo vedno le medičino, zato bo usmerjanje na medečo rastlino skoro vedno uspešno. Na rastlino, ki ne medi, ima pa mnogo cvetnega prahu kot je na primer koruza, bomo z usmerjanjem uspeli le tedaj, kadar čebele rabijo mnogo cvetnega prahu za zalego. Nekatere vrste medečih rastlin, posebno močno dišeče, kot so na primer akacija, lipa, kostanj ali ajda, čebele zlahka najdejo tudi na večji oddaljenosti. Zato na take rastline usmerjanje ni potrebno. Teže pa najdejo takoimenovano listno ali gozdno medenje na hoji, smreki, hrastu in še nekaterih drugih drevesih. Prav tako večkrat zgrešijo manj dehteče cvetice, kot je na primer že navedena borovnica. Od takih rastlin bi s pomočjo usmerjanja, oz. dre sure vsekakor dosegli veliko večje donose. Do popolne uveljavitve in razmaha pa bo prišlo usmerjanje čebel takrat, ko bomo uveljavili široko zasnovano pridelovanje sortnih medov in sortnih vrst cvetnega prahu po eni, ter načrtno oplojevanje žu-žkocvetnih kultur, po drugi strani. PRISPEVEK K PROUČEVANJU NEGATIVNIH POSLEDIC V SADJARSTVU OBMOČJA PRESPE KOT REZULTAT POMANJKANJA POTREBNEGA ŠTEVILA PANJEV S ČEBELAMI Dipl. Inž. agr. PAVEL MIHAJLOVIC SLJAHOV profesor srednje kmetijske šole v Resenu, SR Makedonija Uvod Prespanski sadjarski okoliš s svojimi preko 4000 ha sadnega drevja, predvsem jablan, šteje za naše največje proizvajalna območje najkvalitetnejšega sadja, za katerim je povpraševanje na naših in tujih tržiščih. Po pravici Prespa že od nekdaj nosi vzdevek »Jugoslovanska Kalifornija«. Vsi sadni nasadi so v enem kompleksu, tako da dobi potrošnik, ko pride na to območje vtis, da se nahaja na območju dveh jezer; eno je naravno Prespansko, s površino 286 km7, drugo pa plantaža jablan. Po svojem zemljepisnem položaju leži Prespa na skrajnem jugozahodnem delu SRM, na tromeji držav Albanije, Grčije in Jugoslavije. To je kotlina, ki leži na nadmorski višini 850 do 1050 m. Njena zemljepisna lega je med 40° in 41° severne zemljepisne širine in med 18,31° in 18,47° vzhodne zemljepisne dolžine. To je kotlina, ki je s treh strani, vzhoda, zahoda in severa, obdana z vencem planin, katerih vrhovi presegajo višino 2000 metrov. Najbolj znani vrh je na Baba planini Pelister z 2600 m. Na južni strani Prespa meji na vode Prespanskega jezera. Zaradi svoje zemljepisne lege spada podnebje v Prespi v višinsko podnebje. Zavoljo ugodnega vpliva Prespanskega jezera pa so ekstremi višinskega podnebja precej omiljeni. Ker se Prespanska kotlina ne nahaja na enaki nadmorski višini, ampak variira od 850 do 1500 m, se tu jasno odraža in deluje ta-kozvani vertikalni pluviometrični gradient. To pomeni, da se s povečevanjem nadmorske višine na vsakih 100 m povečujejo tudi padavine. Tako npr. znaša po podatkih prof. Pavla Vujoviča ta gradient 56,3 mm, a za Prespo po podatkih prof. Dragoljuba Sloviča 85,2 mm. Ta podatek o vertikalnem pluviome-tričnem gradientu morajo poznati tudi sadjarji in čebelarji SR Slovenije, da se negativnosti, ki se dogajajo tu, ne bi ponovile tudi na slovenskih sadjarskih območjih. A Prespa v mnogočem spominja na slovenske predele. Zato mislim, da bo moje delo na tem vprašanju koristilo gospodarstvenikom v Sloveniji. Cilj dela Izhajam iz dejstva, da predstavlja obilno cvetenje sadnega drevja in drugih entomo-filnih kmetijskih kultur pri nas in na vsem svetu neposredni odraz potencialne sposobnosti dajanja plodov. Medtem v praksi pre-bilno cvetenje ni vselej tudi jamstvo, da bo imelo sadno drevje in druge entomofilne kmetijske kulture zmerno in redno rodnost. Kot glavni cilj v svojem delu sem si dal nalogo, da s spremljanjem vseh dogajanj v sadjarstvu in čebelarstvu na območju Prespe ugotovim za vremensko razdobje 20 let, kaj se je spremenilo, izboljšalo in kakšni vse so rezultati, dobljeni v tem zelo dolgem vremenskem razdobju. Da bi dobili jasnejšo sliko, kaj vse se je na terenu v tem razdobju dogodilo, smatram za primerno, da navedem nekaj kratkih podatkov o sadjereji in čebelarstvu v Prespi leta 1952 in 1972. A. Sadjarstvo in čebelarstvo Prespe leta 1952 Da dobimo o tem jasno sliko, navajam dve razpredelnici, iz katerih lahko vidimo jasno sliko o tem, kakšno je bilo sadjarstvo, a kakšno čebelarstvo. Razširjenost vrst sadja v Prespi po okoliših 1952. leta po podatkih prof. Dragoljuba Sloviča Okoliš Jabolk št. Hrušk št. Kutin št. Sliv št. Češenj št. Višenj št. Breskev št. Marelic št. 1 52762 2991 815 7171 304 791 1086 214 II 8991 758 254 2010 275 435 82 16 II 8991 758 254 2010 275 435 82 16 III 97004 19626 1852 14438 351 1282 409 180 IV 11155 2093 394 3579 331 357 117 22 Skupno 170812 25468 3415 27198 1261 2865 1694 432 Stanje čebelarstva v Prespi po okoliših leta 1952 po podatkih inž. P. Šljahova Okoliš Sadni nasadi v ha Potrebnih panjev čebel Okoliš razpolaga s številom panjev Primanjkuje panjev po okoliših I 377 1130 762 369 li 67 ?02 665 — III 713 2142 248 1714 IV 91 275 301 — Skupno 1248 3449 1976 2083 Poleg navedenh rezultatov v razpredelnicah je zanimivo, da je bilo v tem letu od 1976 panjev samo 646 sodobnih s premičnim satjem, drugi pa so bili primitivni z nepremičnim satjem. Donos sadja je za to leto znašal okoli 1250 vagonov. B. SADJARSTVO IN ČEBELARSTVO PRESPE LETA 1972 Razširjenost vrst sadja v Prespi po okoliših po podatkih inž. P. Šljahova (zasebni sektor) 1952 Število dreves 1954 Okoliš jablan hrušk sliv jablan hriišk sliv I 52762 2991 7171 111018 3040 11270 II 8991 751 2010 41020 810 3775 III 97004 19626 14438 195570 10710 10260 IV 11155 2093 3579 38350 1095 4160 Skupno 170812 25468 27198 385958 15655 29465 Povprečno število vrst v sadnih nasadih je znašalo 8 vrst, medtem ko je bil procen-tualni sestav vrst tale: ameriške vrste so bile zastopane z 19%, evropske z 10%, a avtohtone domače z 71 %. Tabelarni pregled proizvodnje sadja po letih v tonah 1963 1968 1969 1970 1971 1972 8575 12506 14820 12925 15255 16000 Glede stanja čebelarstva je število panjev po okoliših nekoliko manjše, kar pomeni, da imamo danes skoraj enako število panjev kot pred 20. leti. Če temu dodamo, da imamo danes v socialističnem sektorju 248996 jablan, potem imamo v Prespi okoli 640000 samo jablan. Rezultati in razprava Artur Dobsomm je leta 1750 odkril, da sestoje cveti rastlin iz moških in ženskih organov, Sprengel pa leta 1793, da čebele prenašajo pelod Od tedaj do danes se tako pri nas kot v svetu polaga velika važnost vprašanju, kdo in kako prenaša pelod od cveta na cvet. Zato se bom pri tem delu zadržal samo pri negativnih pojavih in njihovih posledicah na donos sadjarsk proizvodnje v našem največjem sadjarskem bazenu v Jugoslaviji kot posledici pomanjkanja potrebnega števila panjev čebel za normalno opraševanje. Pred 20 leti je veljal v sadjarstvu donos 10 ton jabolk na ha kot rekorden, zdaj je pa tudi 20 ton na ha vprašljiva rentabilnost plantažnega sadovnjaka. Omenil sem, da je na terenu še leta 1952 primanjkovalo 2080 panjev. A danes se je ta primanjkljaj dvignil ponekod čez 10.000. Zato pa navajam tudi neka nova opažanja sadjarske proizvodnje v negativnem smislu, kot s.): 1. Množičen pojav odpadanja neoplojenih cvetov po odcvetenju jablan. 2. Množičen pojav junijskega odpadanja plodov. 3. Pi jdčasno dozorevanje plodov na drevesu prt d trganjem. 4. Mi.ožičen pojav rjavenja mesa v plodovih rdečega delišeja pri vskladiščenju v hladilnicah. 5. Velik odstotek kaliranja plodov preko 25 %. 6. Danes da v Prespi plodove le 1 % razcvetelih cvetov. Ako primerjamo le število jablan na področju Prespe za leti 1952 in 1972, lahko vidimo tale podatek: Leta 1952 smo imeli 171.000 jablan, a leta 1972 okoli 640.000. Izraženo v vagonih, smo imeli leta 1952 okoli 1250 vagonov, a leta 1972 okoli 1600 vagonov donosa. Povprečen donos na ha se je pri jablanah gibal leta 1952 okoli enega vagona, medtem ko leta 1972 okoli 0,4 vagona. Iz tega lahko vidimo, da s povečevanjem števila jablan in s tem tudi s povečevanjem površine nasadov donos v povprečju pada. To prihaja od tega, ker so bili v preteklosti nasadi jablan v neposredni bližini mest, kjer so bile navzoče čebele, danes pa se v Prespi ta oddaljenost veča in imamo primere, da so nasadi oddaljeni več kot 3 km, kjer pa ni čebel. Kot posledica vsega tega je tudi odstotek oplojenih cvetov jablan zelo slab, komaj 1 %. Če vzamemo kot točne podatke, da je na eni jablani po Niketiču in Gavriloviču (1964) okoli 1000.000 cvetov, po Stankoviču (1948) 30.000 cvetov, po Šljahovu (1972) samo 15.000 cvetov, potem je danes v Prespi s 040.000 jablanami, če je na vsaki jablani 15.000 cvetov, v dobi cvetenja okoli 9 milijard 600.000.000 jablanovih cvetov. Če se jih od njih oplodi samo 1 %, ki dajo plod, potem je bilo leta 1972 nabranih okoli 96 milijonov plodov. In ako pride na 1 kg 6 plodov, je bilo nabranih 16.000.000 kg, tj. 16.000 ton, ali 1600 vagonov. Ta rezultat se sklada tudi z uradnimi podatki o tem, koliko je leta 1972 dala Prespa trgu sadja. Če bi se odstotek oplojenih cvetov s pomočjo čebel povečal 6-krat (6 %), bi v Prespi nabrali vsako leto 576.000.000 plodov, ali pri 6 plodovih na 1 kg 96.000.000 kgt tj. 96.000 ton, ali ne več ne manj kot 9600 vagonov. Ker se pa plodovom, v katerih je več semen, teža poveča, bi se vsakemu plodu povečala teža za 20 g in bi v Prespi imeli okoli 1152 vagonov dobička. Se pravi, ako bomo imeli čebele v dobi cvetenja jablan, bi Prespa gotovo dala okoli 11.000 vagonov jabolk. Če bi zdaj povzeli, kako izgubo trpi gospodarstvo Prespe vsako leto zaradi majhnega donosa sadja kot posledica pomanjkanja čebelnih panjev, se lahko prepričamo na podlagi tehle podatkov: 1600 vagonov je dalo Prespi 3 milijarde 200 milijonov S din, medtem ko bi 11.000 vagonov ob navzočnosti čebel dalo nič manj in nič več kot 22 milijard S din. To pa je skoraj 19 milijard S din vsako leto. Sklep: 1. Kot posledica pomanjkanja čebel imamo mnogo negativnih pojavov, a kot najvažnejše, zelo majhne donose. 2. Danes se sadjarstvo Prespe razvija s hitrim tempom, a na čebele kot prenašalke peloda se je povsem pozabilo. 3. Čebele moramo šteti za agro-ukrep za povečanje donosa na enoto površine. Prevedel: B. M. VABILO Čebelarsko društvo Maribor in okolica vabi vse svoje člane na predavanje o nakladnih panjih in pridobivanje cvetnega prahu v njem, ter primerjava čebelarjenja v A2 panjih. Predaval bo inž. Jože Brečko iz Poljčan. Predavanje bo v nedeljo, 13. maja 1.1. ob 9. uri v Razvanju, Ulica Janka Serneca in sicer pri čebelnjaku tovariša Franca Farazina. Avtobus odpelje iz Maribora v Razvanje ob 8,30 od avtobusne postaje Maribor, ulica Kneza Koclja, Mariborski dvor, Betnavska ulica, po ulici Pariške komune in nato po Tržaški c. v Razvanje do gostilne LEBE. Nato pa je treba peš do kraja predavanja. Tisti, ki imajo svoja vozila, se lahko pripeljejo do kraja predavanja. Po predavanju bo ogled različnih čebelarstev, npr. Bratuša, Farazina, Pliberška, Hribarja in drugih. Predsednik ČDM: Jože Hribar ČEBELA KOT DEJAVNIK KMETIJSKE PROIZVODNJE V ITALIJI (Odlomek iz članka, ki ga je objavil prof. dr. Giulia GIORDANI, član stalne patološke komisije Apimondic) Gotovo jc, da doprinašajo čebele z opraševanjem kmetijskih kultur največji delež, ki ga je kdajkoli dosegla žuželka s tem, da v naravi nabira surovine — medičino in pelod — ki bi sicer propadle. Drugo dejstvo je, da sodobno kmetijsko gospodarstvo ne sme zanemarjati ali celo prepuščati naključju tako važnega dejavnika za pridelovanje sadja, kot je opraševanje in oplojevanje cvetov. Brez oprašenja cvetu ne da nobena rastlina ne sadu ne semena, ne glede, kakšne so vegetativne, agrotehnične, pedološke, fitosanitarne in krajevne predpostavke. Z uvedbo vsesplošnega intenzivnega obdelovanja na vseh po dročjih smo skoro uničili žuželke, ki so doslej opravljale opraševanje, v prvi vrsti čebele samotarke in čmrlje. Z njihovo nesebično in ceneno ter dragoceno pomočjo ne moremo v prihodnosti več računati, kot je bilo to v dobrih, žal že pretečenih časih. Čebele sicer niso v pravem pomenu udomačene, vendar so pod stalnim človekovim nadzorstvom in so danes edine, ki lahko rešijo problem, ki ga pred desetletjem še ni bilo. Problem je danes zelo pereč, tako zaradi naravnih vzrokov kot zavoljo odbire sadnih dreves in sočivnic, ki so povečini samosterilnc. Čebele so brez dvoma vsak čas in pod vsakim pogojem ter za vse rastline najboljše opraševalke. Njihova mnogo-likost v iskanju hrane jim omogoča, da se hranijo z velikim številom samo-rastnih in kulturnih rastlin. Posedujejo torej lastnost, ki nikakor ni prikladna za namembno opraševanje. Dostikrat res dajejo prednost rastlinam, ki človeka sploh ne zanimajo in zanemarjajo tiste, o katerih želimo, da bi jih obiskovale. Da bi se ognili tej nevšečnosti, smo ustvarili »znanost« ali »tehniko«. kako bi s čebelami sistematično oplajali določene rastline. To so šele nove panoge, ki pa se naglo razvijajo in že vzbujajo zanimanje pri entomologih, agronomih, biologih, pomologih, genetikih in čebelarjih. Za nekatere določene kulture so drugi kožokrilci učinkovitejši. Kljub temu sc nadaljujejo poskusi, da bi vzgojili čebelno vrsto, ki bi obletavala le določeno vrsto rastlin. To pa je perspektiva, ki kaže, da bodo naše čebele lahko na velikem območju opravljale opraševanje. V tem pogledu so pomenljiva raziskovanja v Združenih državah Amerike, kjer so vzgojili čebelno vrsto s posebnim nagnjenjem do peloda lucerne in s tem zagotovili njeno oplojevanje. Za čebele govori tudi dejstvo, da jo po človekovi potrebi tako številčno kot časovno ali krajevno lahko usmerjamo. Na splošno odpade na račun čebel 80 % vseh izvedenih opraši-tev, ki po vsem svetu obrode sadove. Združene države Amerike in Sovjetska zveza sta prvi državi, ki sta pritegnili čebele za opraševanje kulturnih rastlin. Zaradi različnih vzrokov so v teh državah uničili druge opraševalne žuželke. Nastalo vrzel so kaj kmalu opazili na glavnih pridelkih. Danes je to vsesplošen in nujen problem. Gostota čebel v Italiji utegne biti nekako 2 panja na km2. Podnebje, obdelovalni in organizacijski način sta nas doslej obvarovala nezgod, ki so jih poročali iz drugih dežel. V splošnem pa jc razvoj dogodkov negativen: število panjev letno pada, največkrat zaradi prenizkega dohodka iz prodaje medu, pa tudi zavoljo velikih izgub zaradi zastrupitve s pesticidi. Kljub temu se tu di v Italiji polagoma zavedamo, da so čebele koristne za opraševanie cvetov. S tega vidika se začenja razvijati čebe- lorcja, usmerjena za opraševanje nasadov. Razvoj napreduje počasi in trudoma ter se trenutno omejuje le na določene pokrajine, kot sta Benetke in Emi lija. V Emiliji živi »aristokracija« italijanskih sadjarjev z obširnimi nasadi. Plantažniki so strokovno izobraženi in dostopni vsem novotarijam. Zc pred nekaj leti so začeli postavljati čebele v cvetoče nasade. Uspehi prvih poskusov so jih opogumili, da so svoje poskuse nadaljevali na širokem območju. Na ta način so prepričali bodisi posredno ali neposredno, vodoma ali nevedoma, tudi druge sadjcrejce. Čebelarji te province so takoj ukrepali: organizirano so jim zagotovili zadostno število panjev. Leta 1972 so v Emiliji zbrali 21—22 tisoč panjev, približno tretjino vseh panjev v Italiji (nekako 64.000). V nasadih gojijo jablane (Pirus malus, Apfel-baum), hruške (Pirus communis, Birnbaum), breskve (Prunus persica, Pfirsichbaum) in češnje (Prunus avium, Kirschbaum). Samo za opraševanje češnjevih dreves, ki so posajena na enem samem prostoru, je bilo potrebnih 5000 panjev. Za opraševanje oljne repice (Brasica napus, Raps) je potrebno tudi 5000 panjev. Pri tem pa je donos medu v primerjavi z jablanami pomembnejši in združen z manj zastrupitvami. Drugi panji so bili določeni za opraševanje jagodnjaka (Fragaria sp., Erdbeere), buč (Cucurbita sp., Kürbis), dinj (Cucumis melo. Melone), ki jih gojijo v rastlinjakih, za lucerno (Mcdicago sativa, Luzerne) ter za deteljo (Trifolium sp., Klee). Praviloma postavijo na ha zemljišča po 3—5 panjev. Zaradi gostote čebel v sadovnjakih so mnenja različna. Mnogi zagovarjajo stališče, da zgoraj imenovana gostota čebel zadostuje. Drugi ugledni svetovni strokovnjaki pa predlagajo, da bi za dobro opraševanje cvetov bilo potrebnih 10 panjev na ha (FREE, 1970). Zaradi take gostote naj bi nastalo nekako »pomanjkanje« peloda, kar prisili čebele, da obiščejo isti cvet večkrat in tako z gotovostjo zadostno oprašijo cvetove, zaradi česar postane pridelek obilnejši in kvalitet nejši. Tudi vprašanje odškodnine za postavitev panja v nasad še ni dokončno urejeno. Po APIACTA 4/1972 povzel Julij A4ayer. Pripis uredništva: Medtem, ko so odnosi med našimi čebelarji z avstrijskimi in madžarskimi vrstniki na zadovoljivi višini, je bilo čutiti vrzel v odnosih med slovenskimi, zlasti primorskimi čebelarji na eni, ter čebelarji Benečije in Julijske krajine na drugi strani. Kaže, da se bo tako stanje občutno izboljšalo, posebno še, ker je prišla pobuda za večje sodelovanje z italijanske strani. Organizatorji IX. sejma kmetijskih strojev in kmetijskih pridelkov AGRICOLA 73, ki je bil med 29. marcom in 8. aprilom v Udinah, so poslali nekaterim primorskim čebelarskim družinam in podjetju MEDEX vabilo za obisk in udeležbo na tem sejmu. Sejem si je ogledalo veliko število primorskih čebelarjev in močna delegacija podjetja MEDEX, katera je na čebelarskem oddelku sejma prikazala bogat asortiman odličnih Medexovih proizvodov. Gospod Tondello Angelo, ki je vodil čebelarski oddelek, je delegacijo MEDEX-a predstavil tudi predstavnikom oblasti ter jih opozoril na našo udeležbo. 2 zanimanjem so si ogledali naš oddelek. S tem je opravljen pomemben korak k izboljšanju odnosov med našimi, zlasti primorskimi čebelarji, in čebelarji za italijan-sko-jugoslovansko mejo. V skladu s temi težnjami z veseljem priobčujemo tudi gornji prispevek. POPRAVLJAMO V 4. številki Slovenskega čebelarja je v oglasu za nakup AŽ panjev tiskarski škrat v naslovu Cirila Konda iz Splita pomotoma zamenjal kraj Oko Kamna, ki se mora glasiti OKO KMANA 48. Izkušn je itn preizkušnje iiaAi/j čebelarjem POŽLAHTNJENA AKACIJA LUDVIK KOSI, predsednik čebelarskega društva Križevci Zaradi nenehnega naglega naraščanja ljudi na svetu se znanstveniki na moč trudijo, posebno znanstveniki biološke vede, da na temeljih znanstvenih izsledkov in dognanj pospešijo kmetijsko proizvodnjo in jo napotijo v vzporedno rast z naraščanjem prebivalstva. Iz vsakdanje prakse vidimo, da so žlahtnitelji že izboljšali obstoječe sorte žitaric in ustvarili nove, rodovitnejše sorte. Pravtako so selekcionarji na gozdarskem področju pošlahtnili razne vrste gozdnega drevja, npr. pri nas so pridobili čiste linije ali klone topole. Med njimi je najvažnejša Kanadska topola 214. To je klon, ki izredno hitro prirašča in daje kvalitetnejši les od prvotne kanadske topole. Kanadska topola 214 raste v Pomurju na levem bregu reke Mure in v Stročji vasi, poleg nove šole, kjer so jo pred 8 leti nasadili v drevoredu. V doprsnem premeru merijo stebla povprečno 40 cm. Ravnatelj šole mi je dejal, da jih bodo pozimi posekali za deske in zopet posadili nove topolove korenjake. Tako ustvarja danes biološka znanost požlahtnjenje rastlin za lepšo prihodnost človeka! Sedaj pa nekaj več besed o akaciji ali trnu odnosno nerodu, kakor imenujejo to vsestransko uporabno in za nas čebelarje še posebej koristno gozdno drevo v Po-murju. Že stoletja opevajo čebelarski pisatelji v svojih strokovnih listih bogato medečo akacijo in o njej je tudi lepo povedano v knjigi: Sodobno čebelarstvo. Njeno pravilno ime je R o b i n i a pseudoacacia, ki jo je leta 1601 pripeljal francoski dvorni vrtnar Robin iz Virginije v Pariz. Pozneje je dve lepi sadiki v lončku poklonil francoski kralj avstrijski cesarici za god. Obe eksotični rastlini so posadili na vrtu v Schönbrunnu. Z Dunaja so prenesli sadike akacije graščaki v današnje Pomurje, kjer še vedno daje največje tovrstne drevesne sestoje v SR Sloveniji. V Slovenskem čebelarju iz leta 1972 sem omenil v Odgovorih čebelarjem malo znano novo sorto akacije brez trna, ki so jo vzgojili na Madžarskem. Nanjo me je opozoril dipl. gozdarski ing. tovariš Šu- mak, ki je njega dni potoval po madžarski deželi. Ker nas čebelarje prvenstveno zanima medovitost rastline, sem se povezal s predsednikom čebelarskega društva v Lendavi, tovarišem Kolomanom Pallerjem. Potrudil se je in madžarski čebelarji so mu poslali svoj strokovni list iz leta 1970, v akterem je bil objavljen članek o akaciji, ki me je zanimala. Ali žal požlahtnjena sorta, ki odlično prirašča v lesu, nastavlja malo cvetnih grozdov in cveti so neplodni. Od izbranih izbrank za žlahtnjenje so madžarski selekcionarji z določeno metodo usmerjali lastnosti robinje le v korist gozdarstva, npr. za večji prirastek lesa, na odpornost zoper sušo, pozebo in podobno. Nikakor pa niso računali na večjo medovitost nove sorte. Zato akacija brez trna ni zanimiva za čebelarja! Po izsledkih mlade biološke vede so mnogo več dosegli žlahtnitelji iz Kiskunha-lasa v veliki Panonski nižini. Požlahtnili so akacijo, ki se odlikuje v prirastku in kvaliteti lesa ter medovitosti. Logar Anton Korošec mi je pripovedoval, da je pretečeno leto 4 leta stara požlahtnjena robinja že lepo cvetela in medila, kar je pri tako mladih sorodnicah redek primer. Za čebelarja je tak pojav zelo razveseljiv, saj nestrpno pričakuje plačilo za svoj trud. Za večjo količino semena pravkar navedene akacije, ki sem ga sprejel za spomladansko setev 1972, mi je prijetna dolžnost, da se najprej prav toplo zahvalim tovarišu Sajevcu. Tako me je tovariš Sajevec priporočil zelo vidnemu in agilnemu čebelarskemu delavcu v Murski Soboti, tovarišu Cirilu Tručlu, ki mi je izposloval čisto sortno seme v madžarskem inštitutu. Zaradi dragocenega čistega sortnega semena sem kar največ pozornosti posvetil setvi. Ker mi je v malo odmerjeni sejalnici primanjkovalo prostora, sva s tovarišem, ki mi rad pomaga, prekopala vzklite seme-njake breskev, po katerih mi je bilo žal, ali nujno sem potreboval prostor. Nato sva dodala prekopani zemlji tretjino potočnega peska in tretjino komposta, ter vse skupaj lepo poravnala. Sledila je priprava za parjenje semena. Natančno po navodilu sem za kg semenskega blaga segrel 31 vode do 100° C. Sodelavec pa je prinesel tako gosto žičnato rešeto, da dvakrat debelejša zrna od naše domače akacije ne bi izpadala. Sedaj je bilo glavno delo nared: Prvi je s kuhalnico naglo mešal tanko plast semena v situ, drugi ga sočasno počasi polival z vrelo vodo ter štel do 120. Po pretečenem štetju sem seme razgrnil v zelo tanko plast na podstrešju in naslednji dan nekoliko posušeno zopet namakal 2 uri v 5l mlačne vode. Tretji dan je prišel moj sodelavec in previdno sva posejala seme v 1 cm globoke brazde. Radovednež jih je hodil vsak dan opazovat in kako se je razveselil, ko so vzklila zrna kakor žito na polju. Po navedenem receptu lahko pripravi akacijevo seme za kalitev vsak čebelar! Kljub temu, da sem setev opravil pozno, šele proti koncu druge polovice maja, so semenjaki zrastli do jeseni povprečno v višino poldrugega metra. Najbolj je priraščal naraščaj v mesecu avgustu. 20 do 30 % stebelc je merilo v jeseni na koreninskem vratu okrog 7 cm. Požlahtnjena akacija je nadkriljevala v rasti marsikatero zel nato rastlino v naravi! Križevski čebelarji so po izkopu naglo segli po sajenkah in novi nasadi so se pojavili v vseh treh naših čebelarskih družinah. V sosednem ormoškem čebelarskem društvu naj bo za vzgled tamkajšnjim čebelarjem tovariš Anton Podgorelec, ki nima gozdov niti obdelovalne zemlje, pa je prepričal, naročil in posadil v jeseni 600 sadik nove sorte akacij s svojim denarjem na gozdni poseki svoje sestre in na goličavah drugih kmetovalcev. Poleg tega je zopet naročil večje število sajenic za spomladansko pogozdovanje. Tovariši čebelarji, tako smotrno in načrtno širimo zdaj domače, koristnejše požlahtnjene medovite rastline doma in prav tako pri sosednih čebelarskih društvih. Ni daleč čas, ko bomo zajeli z v gospodarstvu in čebelarstvu vsestransko koristnimi rastlinami vso severovzhodno Slovenijo. Za spomladansko saditev 1973 ima na razpolago Čebelarsko društvo Križevci poleg japonske sofore še nekaj tisoč požlahtnjene madžarske akacije. Pri naročilih bomo upoštevali vrednost naročnilnic!. Sadike dobite pri predsedniku društva Ludviku Kosiju p. 69243 Bučkovci 10 in tajniku Ignacu Topolniku v Križevcih. Tovariš Sajevec mi je pred nedavnim sporočil, da so mariborski čebelarji, ko so bili gostje pri čebelarski družini Pobrežje, opazili pri tajniku Koširju svoje sorte akacij. Prva je bila v polnem cvetju, drugi so se cvetni popki šele razvijali. Po Koširjevem pripovedovanju je druga cvetela 8 do 10 dni pozneje. V tem primeru je izvedla selekcijo narava. Ker naravna selekcija ne usmerja vedno proti pravemu cilju, mislim, da lastnosti niso ustaljene ne pri prvi ne pri drugi akaciji. V tem in podobnih primerih je potrebno, da človek, ki je danes gospodar narave, pristopi s svojo znanostjo k ureditvi lastnosti časovno različnega cvetenja ene in iste vrste rastline. Prav gotovo bi se našli mod mariborskimi čebelarji žlahtnitelji, saj imajo vrsto izobraženih čebelarskih delavcev, posebno v vrsti mlajše generacije, ker je žlahtnje-nje po ustrezajoči medoti dolgotrajen pro ces. Z vzgojitvijo takih vrst medovitih rastlin, ki bodo cvetele v časovnem zaporedju, bomo dosegli napredek v slovenskem čebelarstvu. Za rešitev takega problema smo v prvi vrsti poklicani čebelarji! Poudarjam, da s plemenitimi maticami in najsodobnej Šimi panji ne bomo prišli nikamor, če ne bomo izboljšali čebelne paše. TUDI NA TRŽAŠKEM SE ZANIMAJO ZA NAŠE LETOŠNJE JUBILEJE Na pobudo Ivana Zuljana, čebelarja iz Ricmanj pri Trstu sta imela dne 27. marca 1973 v Slovenskem klubu v Trstu predavanje o letošnjih naših jubilejih predsednik V. Benedičič in urednik M. Mencej. Prvi je navzočim predaval o Antonu Janši, drugi pa o slovenskem čebelarskem tisku skozi stoletje. Razgovor po obeh predavanjih je pokazal veliko zanimanje tamkjašnjega slovenskega življa za slovensko čebelarstvo. Pri tej priliki so dala tamkajšnja množično obveščevalna sredstva razveseljivo publiciteto našim jubilejem. Tako je o tem pisal tamkajšnji Primorski dnevnik, radio je pa oddajal intervju z obema predavateljema. Posebno zahvalo zasluži čebelar I. Zuljan, ki neumorno in prizadevno širi čebelarsko misel med tamkajšnjim prebivalstvom. EUODIE DANIELL.il V LUČI NAŠIH PRIZADEVANJ ZA IZBOLJŠANJE ČEBELNE PAŠE MIRKO KUKOVIČ V našem glasilu imamo precej člankov z opisi raznih medovitih rastlin. Nekaj tega je tudi v knjigi Sodobno čebelarstvo I. del. Rekel bi, da tisti, ki se za to zanima jo, lahko najdejo kar precej tega gradiva. 2al pa ni organizirana preskrba in dobava semen teh rastlin. Tako tisti, ki bi želeli kaj storiti za širjenje medovitih rastlin, ne morejo nič, ker nimajo na voljo semenja. Predvsem velja to za tiste vrste medovite-ga drevja in grmovja, ki so manj poznane našim čebelarjem, ker pač rastejo le v nekaterih krajih. Ali ne bi bilo mogoče naši ZČDS, da bi posredovala Društvom vsa potrebna semena? Kaj nam pomaga brati sestavke v katerih priporočajo gojitev te ali one rastline, če pa istočasno ne veš, kje boš dobil seme. Poglejmo, kako dolga je pot, preden se bo pričela pri nas širiti toliko hvaljena Euodie Daniellii. Ta rastlina je bila v našem glasilu opisana že leta 1964. (glej št. 3, stran 91). Tam je zapisano, da raste nekaj dreves imenovane rastline tudi na Ježici in da bodo ljubljanski čebelarji poskrbeli za širjenje te rastline. Koliko je bilo doslej storjenega v ta namen? Ali res ni mogoče dobiti nekaj več semena te rastline in ga razdeliti zanesljivim čebelarjem po društvih, ki bi imeli interes za vzgojo sadik že iz čisto ljubiteljskih nagibov, saj mora biti zanimivo slediti razvoju rastlin, ki si jih začel gojiti. Kakšen program ima ZČDS glede tega? Ali sploh obstoja odsek za to dejavnost? Če obstoja, bi bilo zanimivo vedeti, kaj je bilo konkretno storjenega v ta namen. K širjenju medovitih rastlin bi bilo treba pristopiti tako, da bi že enkrat prešli od besed k dejanjem. Dogovoriti se moramo za konkretne naloge in to od vrha naše organizacije do slehernega posameznega člana. Akcija mora teči nenehno, sistematično in načrtno ob rednem preverjanju. kako se dela izvajajo. Vsak član bo moral sprejeti določene zadolžitve in jih tudi opraviti. Tu si ne smemo nič več dovoliti pasivnosti. Taki čebelarji, ki svojo pasivnost zagovarjajo z znanimi tožbami o neučinkovitosti teh prizadevanj, češ da ne bomo dočakali rezultatov našega dela ali da so to malenkosti, ki ne bodo izboljšale pašnih razmer, prav gotovo ne sodijo v naše vrste in bi bilo bolje, da bi opustili tudi čebelarjenje. Vedeti moramo, da je treba tudi sejati in ne samo žeti. Če bi bili na primer pred dvajsetimi leti začeli res načtrno gojiti medovite rastline in bi to sistematično neprestano vsako leto nadaljevali, bi marsikje danes že lahko videli in uživali sadove svojega dela. Marsikdaj bomo naleteli na težave, ko bo morda tu in tam uničeno nekaj plodov našega dela. Toda to nas ne sme pripraviti do tega, da bi odnehali. Odločno in domiselno se moramo spopadati z vsem, kar nam bo pri teh prizadevanjih stalo na poti. Čebelarji čebelarske družine Maribor-Tabor na paši svojih čebel v idiličnem akacijevem gozdu v Prekmurju. PRAKTIČNA METODA SELEKCIJE ČEBEL GLEDE NA LASTNOST PRELEGANJA IN ZMANJŠANJA ROJIVOSTI Uvod V čebelarskem gospodarstvu je zmanjšanje rojivosti najbolj zaželena lastnost, ki pa mora biti dedna in s tem pri razmnoževanju vrste prenosljiva na potomstvo. Načela narave pri razmnoževanju čebel kot biološke vrste niso zaveznik človekovim gospodarskim prizadevanjem. »Narava pri odbiri (selekciji) ni naš zaveznik. Uničuje take družine, ki si niso mogle nabrati dovolj hrane, kot tudi dragocene plemenjake, dobre me-darje, nagnjene k preleganju, katerim pa se matice na prahi izgubijo. Če prepuščamo razmnoževanje naravi, prevladajo v čebelnjaku sčasoma rojive družine. Z načrtno odbiro izbiramo, ohranjamo in razmnožujemo tiste r a z -ličke, katerih lastnosti nam ustrezajo in ki te lastnosti prenašajo na potomce«. Povzetek po knjigi dr. J. Ri-harha »Vzrejajmo boljše čebele«, Ljubljana 1972, na strani 78. To, kar je dr. Jože Rihar najbolj jedrnato opredelil v povzetem odstavku, nam bodi osnova, na katero bomo navezali svoja dognanja glede tega, kot pomembnega dejavnika k napredovanju pri iskanju za čebelarsko gospodarstvo pomembnih različkov pri svojem selekcijskem delu, ki ga izvajamo na tu opisan način od leta 1959 dalje. Metoda dela Iz biologije čebel nam je znano, da nekatere čebelne družine tudi s prcle-ganjem vzrede mlado matico in da imajo take družine gospodarsko prednost kot dobre medarke. Tudi v svojem čebelarstvu, ki je leta 1959 obsegalo prek 50 gospodarskih panjev, sem opazil to lastnost pri nekaterih čebelnih druži- nah. Takrat sem postal posebej pozoren na te družine in jih izločil iz ostalega čebelarstva ter namestil na posebnem stojišču. Razdelil sem jih v tri skupine panjev z družinami s sorodnimi lastnostmi v preleganju in to z namenom nadaljnjega opazovanja družin in njihovih matic glede na to lastnost. Matice so bile primerno označene, da sem jih med seboj zanesljivo lahko razpoznaval in imel pregled nad njimi. To je bil tudi pogoj za nujno potrebno evidenco za nadaljnje selekcijsko delo. Biološki pokazatelji, pomembni za odbiro na preleganje Kot važen pokazatelj za prelegajoče družine mi je bila med drugim tudi prisotnost dveh matic, to je matere in hčere v isti družini, ki sta sc med seboj trpeli in družino zalegah vsaka na svojem koncu gnezda, na pomlad navadno v mesecu maju. Ob upoštevanju in opazovanju vseh lastnosti čebelnih družin, kot so pridelek, kratkost, značilne lastnosti za pasmo in druge pomembne lastnosti za čebelarsko gospodarstvo. Pri svojih selekcijskih prizadevanjih sem posvečal še posebno pozornost preleganju in s tem manjši rojivosti po naslednjih pokazateljih, ki sem si jih izoblikoval v prvi fazi opazovanj: Metoda dela Družine so bile razdeljene v tri (3) skupine A, B, C in kot posebna skupina se je izoblikovala še četrta (4) D. V skupini A so bile družine, ki so pri razlikovanju nasproti skupinama B in C imele naslednje opazne lastnosti: 3 do 5 matičnikov in so nestanovitne v preleganju, nagibajo sc občasno k rojenju, družine so običajno srednje ži-valne. Za skupino 13 so bili značilni naslednji pokazatelji: do 3 matičniki ob preleganju, družine slabše živalne, občasno nagnjene k rojenju, toda manj kot skupina A. Manj stanovitne so tudi glede prenašanja lastnosti prelaganja na svoje potomstvo. Za skupino C je značilno, da so imele le 1 do 2 matičnika, rojivost je bila zmanjšana na 3 do 4 %. Lastnost preleganja pa so še najbolj stanovitno prenašale na potomstvo. Družine so bile močno živalne že po naravi. Kot 4. ali skupina D so se oblikovale družine, ki so imele več kot 5 matičnikov in sc z veliko verjetnostjo nagibajo k rojivosti in so močno žival-ne. Dosledno sem spremljal zdravstveno stanje svojih čebel iz leta v leto, zlasti glede nosemavosti, za katero nekateri praktiki domnevajo, da je povzročitelj preleganja čebel. S tem sem se želel zavarovati s tem, da sem selekcioniral na lastnost preleganja na genetski osnovi, in sc izogniti morebitnim patološkim pojavom v preleganju, povzročenih z nosemavostjo. Rezultati Vse družine iz skupin A, B in D sem pri svojem selekcijskem delu skozi daljše obdobje izločil iz reje in razmnoževanja kot nezanesljive in gospodarsko nezanimive r a z l i č k c za svoje nadaljnje selekcijsko delo glede prenašanja genetske lastnosti na potomstvo, kar delam neprekinjeno še danes. Pri biološko uravnovešenih družinah naj omenim še med pomembnimi pokazatelji glede na preleganje zgodnji pojav normalnih trotov in to običajno že v začetku meseca aprila v naših klimatičnih razmerah. Komentar Danes obsega moje čebelarstvo prek 150 gospodarskih plemenjakov, ki so vsi vključeni v selekcijsko delo po tu opisanih načelih. Lc v večjem čebelarstvu lahko pričakujemo v najkrajšem možnem času 10 do 15 let svojega selekcijskega dela cilj, ki smo si ga zastavili, ter z vztrajnim in neprekinjenim delom na odbiri vzdržujemo dosežene rezultate. « Stanko Šauperl, čebelar selekcionar in vzrcjcvalec čebcl-matic Čeprav obremenjena z obnožino še vedno leta od cveta do cveta Štev. 1. V Ljubljani, jaiiuvarija 1898. Letnik I. 5L0\?erMSK . ''v':'.' J v' ■ • -.v. M%tW9r;sf5? SKüsTJ*-, Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva“ (Säjh za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. KAJ Ml JE POMENIL SLOVENSKI ČEBELAR JULIJ MAYER Več kot srečno naključje je bilo zame, da sem se ravno leta 1921 vključil v čebelarsko druščino. Tega leta je namreč tedanji urednik ITumek v uvodnikih objavljal anatomijo čebele. Ti članki so me vsega prevzeli. Nisem jili samo prebiral, temveč sem jih tudi preučeval. S primernim močnim povečevalnim steklom sem na mrtvih čebelah sledil opisovanim posebnostim. Zame je bila to nazorna šola, poglabljal sem sc v samo znanost. Z veliko nestrpnostjo sem ob mesecu pričakoval novo števil ko Čebelarja. Kaj bo prinesel zopet novega? Ti članki so tako močno vplivali name, da sem sc bolj okleni! čebelore-jc kot sadjarstva. Pred 50 in več leti je imel Slovenski čebelar še nalogo, da jc pomagal čistiti in oblikovati čebelarsko jezikoslovje. Omenjam le klasični primer. Leta 1857 je nemški čebelar, sicer po poklicu mizar, Johannes MEHRING našel način, kako iz voska iahko delamo osnovo za gradnjo satovja. Novost je imenoval »Mittelwand«, po naše medstena, ker res tvori steno med nasproti si stoječimi celicami. Kmalu pa so jo začeli imenovati tudi »Kunstwabe« ali po naše umetno satje. Takratni urednik Bukovec se je upravičeno obregnil ob ti nemški slovanki in od ločno zahteval, da uvedemo slovensko ime satnica, ker njihovo izdelovanje ni nikakršna »umetnost«, ampak le spretnost. Vendar jc bila ta spakedran-ka že tako vkoreninjena med slovenski mi čebelarji, da jo je moral urednik sam še konec leta 1927 uporabljati pri osmrtnici izdelovalca satnic (umetnega satja)! Kdaj se je beseda »satnica« pojavila in kdo jo je prvi uporabil, nisem zasledoval v prejšnjih člankih Čebelarja. V začetku sem tudi vestno prebiral mesečna navodila in se skušal po njih ravnati. Bila so mi res v veliko pod poro, saj sem bil pri upravljanju čebel resnično začetnik, ker sem se usmerjal za čim večjim pridelkom medu. Pa tudi pozneje, ko sem si nabral že dobršno kopico izkušenj, sem mesečna navodila rad prebiral. Vedno sem našel v njih kako dobro misel, ki mi je prej ali slej koristila. Tudi tako imenovani polemični članki so me pritegovali. Zal sem moral kmalu spoznati, da nekateri pisci streljajo mimo cilja, mnogokrat vse preveč daleč od njega. Joj, kako smo pri nas vsi občutljivi in nestrpni! Tudi ti članki so bili zame koristni. Spoznal sem, da mora biti čebelar oster opazovalec, ki zna svoja opazovanja strniti v jasen zaključek. Kadar pa se je dokopal do določenega spoznanja, mora to spoznanje še utrditi in utemeljiti z novimi preizkusi do končnega dognanja. Čebelar mora biti v prvi vrsti praktičen, obenem pa strokovno dovolj podkovan, da lahko sam od sebe opravlja določene poskuse in preizkuse. Praksa brez teorije nima prave veljave. Povsem hladnega so mc pustili članki o vprašanju, ali je prav, da uvajamo pri nas nov način čebelarjenja, ko je vendar stari način temeljito preizkušen in nezmotljiv. Naši očetje so od davna čebclarili v nizkem kranjiču, v našem resnično narodnem panju. Način čebelarjenja v njem so spopolnili in dvigni li na zavidljivo višino, o čemer najzgovorneje govorita obe Janševi knjigi, ki sta izšli pred 200 leti! Zakaj si torej Slovenci ne bi smeli ustvariti novega narodnega panja s premičnim delom? V njem bo gospodarila vendar ista ne-nadkriljiva »kranjica«, naravni proizvod našega okolja! Z gospodarskega vidika je tako stremljenje vredno vse podpore, ker bo zaradi enotnih mer in orodja čebelarjenje olajšano za vse slovenske čebelarje. Se prekmalu sem spoznal, da ni panj najbolj odločujoč dejavnik v če-beloreji. Narava nam v cvetnih poljanah nudi sladkosti in dobrote. Čebela je ustvarjena, da nabira te dobrote. Toda od čebelarja je odvisno, koliko teh dobrot mu bodo čebele prinesle v danih razmerah. Ob pravem času mora čebele usmerjati v soglasju z njihovim razvojem in nagonom. Brez te soglasno- sti ni in ne more biti uspeha! Do tega spoznanja sem se dokopal na podlagi mnogih člankov, v katerih so čebelarji poročali o svojih uspehih in neuspehih v našem glasilu. Poročila opazovalnih postaj so me zgodaj poučila, da imamo čebelarji na leto le štiri produktivne mesece, od maja do vključno avgusta. Vsi drugi meseci so neproduktivni in teh je še enkrat toliko! To pa z jasnimi besedami pomeni, da morajo čebele v teku štirih mesecev prinesti v panj ogromno množino dobrot že za celoletno lastno potrebo, da o kakšnem presežku za čebelarja niti ne govorimo. In ravno zaradi tega presežka vendar gojimo čebele! To pa nam nalaga dolžnost, da čebelam pomagamo v vseh položajih, da ostanejo kos svojini nalogam. Razmeroma zgodaj sem spoznal prednosti opazovalnih postaj. Nudile so mi možnost, da sem sestavil nekak jedilnik za čebelno družino, in sicer za vseh osem neproduktivnih mesecev. Iz vseh dosegljivih poročil sem sestavil mesečne porabe in iz njih izračunal dolgoletni povpreček porabe za vsak mesec. Odtlej sem imel za vsak mesec, začenši s septembrom po vzimljenju, na razpolago dve števili. Prvo mi je nakazovalo, koliko utegne biti normalna poraba, drugo pa mi je prikazovalo, kolikšna je še domnevna zaloga medu v panju. Kontrola ob izjemnih primerih je razčistila dejanski položaj. Ze kot mlad pobič sem vedel, da imajo veliki cvetovi mrtvih kopriv v cevki kapljico medičine. Kako smo jih srkali! Sedaj pa nenadoma ugotovim, da čebele teh cvetov sploh ne obisku jejo. Kako to? Zatekel sem se najprej k učnim knjigam botanike, ki so mi polagoma odkrivale skrivnostne zveze med čebelo in rastlino. Obenem pa sem si tudi delal zapiske in včasih tudi potrebne enostavne skice cvetov. Sčasoma se je nabralo tega materiala za zajeten članek, ki ga je Slo- venski čebelar leta 1929 objavil skozi več mesecev pod naslovom »Čebela in cvet«. Razprava je vzbujala pozornost in čebelarji so jo radi brali. Največje veselje pa sem doživel, ko je iz Poljske prišla prošnja za dovoljenje, da razpravo prevedejo v poljščino in jo objavijo v svojem čebelarskem listu. Pa še da- nes sem ponosen na ta članek, saj krasijo moje tedanje skice obravnavo »Oprašitev in oploditev«, ki je izšla v Sodobnem čebelarstvu leta 1955. Tako je Slovenski čebelar, dosedanji moj učitelj in usmerjevalec, nenadoma postal glasnik mojih izkušenj in mojega znanja. Za proslavo 200-letnice smrti Antona Janše objavlja avstrijsko glasilo BINENVATER naslednji program: UVODNI ZVEZNI ČEBELARSKI DAN 1973 PROGRAM Sobota, dne S. maja 1973 Slavnostna dvorana Schwechaterhof, Wien III, Landstrasser Hauptstrasse 97 (Parkiranje je možno na dvorišču) Ob 14. uri: Zvezni čebelarski dan 1973 1. Otvoritev, pozdrav in ugotovitev sklepčnosti 2. Spomin na Antona Janše 3. Pozdrav častnih gostov 4. Počastitev 5. Poročila: predsednika, blagajnika, kontrolne komisije z razrešitvijo 6. Volitev preglednika računov 7. Predlogi in razno SVEČANOST POSVEČENA ANTONU JANŠI PROGRAM Nedelja, dne 6. maja Ob 8. uri: Svečana maša za čebelarje s posvetitvijo dveh čebelarskih sveč v župniji St. Leopold, Wien II, Aleksander-Poch-Platz 6 (Grosse Pfarrgasse) Nadaljevanje programa v Augartnu, vhod pri glavnih vratih, Obere Augartenstrasse 1 (Peš približno pet minut, parkiranje je možno) Ob 9. uri: Zbirališče v Augartnu, pri reliefu »A Janša« 1. Pozdrav slavnostnih gostov 2. Poje mešani zbor 3. Odkritje reliefa in spominske plošče 4. Polaganje vencev 5. Slavnostni nagovori 6. Pesem 7. Vsaditev srebrne lipe 8. Predaja listine in počastitve 9. Zaključna pesem Sledila bo krožnja vožnja za tuje goste. Okoli 17. ure: Poslovilni sestanek tujih gostov v zvezni učni in poskusni ustanovi za čebelarstvo, Wien XIX, Grinzinger Allee 74. ČE NE BI BILO ČEBELARSKIH ZDRUŽENJ JANEZ FUIS Združenje lahko doseže tiste cilje, ki jih posamezen čebelar sam posamič ne more doseči. Pa tudi čebelarji ne, če ne bi bili združeni v združenje. Če bi bil vsak med nami sam sebi prepuščen, bi bil brez moči proti čebel-nim boleznim. Pršica in kužne bolezni bi nam drugemu za drugim pomorile čebele. Vsak za sebe ne bi mogel dognati vzrokov bolezni, kaj šele odkriti sredstva za zdravljenje in kje priti do teh sredstev. Le tu in tam bi še obstajal kakšen čebelar z oslabljenimi družinami, nesposobnimi za donos in še bolj nesposobnimi, da bi gradile. Pa če bi že veterinarska služba zmanjšala širjenje bolezni in tako omogočila obstoj malemu številu čebelarjev, bi čebelar brez združenj ne imel komu prodati pridelka, če bi kaj pridelal. Neznatne količine bi prodal v svojem okolišu, drugo bi mu pa obležalo. Pri prevažanjih bi bile večne zmešnjave in prepiri, širjenje vseh bolezni bi bilo pa tako naglo, da domov ne bi pripeljal nobeden zdravih čebel. Brez združenj bi bil napredek v načinu čebelarjenja skoraj nemogoč. Skoraj gotovo bi nas večina čebelarila še vedno v koših in kranjičih. V takšnih panjih seveda čebelar ne more koristno posegati v življenje čebel in bi se v njih troti neomejeno namnožili ter pojedli skoraj ves pridelek. V takšnih panjih pa so nemogoči tudi drugi posegi, ki so nujno potrebni, kakor krmljenje, prestavljanje, jačenje družin, menjavanje matic, čiščenje in drugo. Med iz košev in kranjičev so dobili tako, da so mečkali satje z žrkami vred. Kdo bi danes še hotel jesti takšen med?! Jesensko žveplanje čebel bi še danes spadalo v naša redna opravila. Naša čebelarska združenja so tedaj kljub težavam in trenjem opravila mno- go dela, da mi sploh lahko čebelarimo in da uspešno čebelarimo. Za odkrivanje vzrokov bolezni in sredstev proti njim, je bilo opravljenega mnogo zahtevnega znanstvenega dela, ki so ga gotovo sprožila, pospeševala in podpirala čebelarska združenja po vsem svetu. Združenja so poskrbela, da smo čebelarji bili z uspehi tega dela seznanjeni in da smo sredstva za zdravljenje tudi dobili. Združenje tako dobro skrbi za prodajo pridelkov in predelavo pridelkov v izdelke, da nobeden nima skrbi, kam bi z njimi. Samo združenje je tisto, ki omogoča izhajanje našega strokovnega glasila, ki nas je naučilo obširnega znanja, kako čebclariti s panji s premičnimi sati, točiti med s točilom, zdraviti bolezni, nadzorovati zdravje, stanje in delo čebel. To glasilo nam še vedno posreduje izkušnje in napredek, ki ga dosežejo posamezniki in združenja ter čebelarske znanstvene ustanove vsega sveta. Tistim pa, ki ustvarjajo napredek z odkritji ali pa z izkušnjami, je to glasilo dragocen pripomoček, da odkritja in izkušnje najdejo pot do tistih, ki so jim potrebna in namenjena. Združenje nam preskrbi vse čebelarske potrebščine. Tudi to je prav velika usluga, ki jo imamo od združenja. Končno se čebelarji v večjem obsegu seznanjajo med seboj zopet le potom naših združenj na občnih zborih, izletih in drugih prireditvah. Sploh bi bilo komaj mogoče čcbela-riti brez združenj ali pa sploh nemogoče. Ko pomislimo na vse te usluge, ki jih prejemamo od naših čebelarskih združenj, takrat res odpade pomislek, ali je treba ali ne, biti član teh združenj, torej biti del združenja, in ali je potrebno ali ne, da združenja obstajajo. VPRAŠANJE ČEBELARSKE HIMNE Misel, da bi tudi čebelarji imeli svojo pesem, ni nova. Verjetno je tlela že v podzavesti prvih organizatorjev slovenskih čebelarjev, ko so se sestajali na shodih, taborih in proslavah. To dokazujejo tudi priložnostne pesmi v čebelarskem tisku skozi stoletje. Je pa misel dozorela v sklep na seji IO ZCDS 5. maja 1971, da naj bi »čebelarska himna« zadonela že na čebelarskem taboru v Komendi 1972. leta. Ker tega tedaj ni bilo, so bralci upravičeno pričakovali odgovor, kar je prišlo do odmeva tudi na letošnjem občnem zboru ZCDS. Na razpis za ustrezno besedilo se je javilo več avtorjev. V junijski številki Slovenskega čebelarja 1972 smo ob javili tri izmed prejetih tekstov s pozi vom bralcem, naj nam pošljejo svoje mnenje in ocene. Odziv na ta naš poziv je bil skromen. Nekateri so bili v svojih occnah nejasni in nedoločeni, drugi pa: »...Težko se je odločiti, katera je boljša; jaz bi glasovala za vse tri, če bi smela; tako pa glasujem za dru go pesmico (Pesem čebelarjev) ...« — »... Dajem predlog za Pesem čebelarjev . . .« itd. Tako je bila ocena prepu ščena uredniškemu odboru Slovenskega čebelarja, ki je bil enotnega mnenja, da nobeno od objavljenih besedil ne pride v poštev za himno in to iz naslednjih razlogov: Himna je simbol skupnosti, ki po svoji vsebini in kompoziciji karakteri žira to skupnost v smislu njene dejavnosti. Ker pa himna ne more biti za enkratno uporabo, ampak mora imeti trajno veljavo, ali pa je prirejena vsaj za daljše obdobje, mora biti zato dobro premišljena in utemeljena, tako po svoji tekstualni kakor tudi po kompozicijski plati. Ta naloga pa ni lahka. To najzgovorneje dokazuje primer, da pri nas še danes nimamo niti slovenske niti jugoslovanske himne, ki naj bi nadomestila dosedanjo himno in ustrezala našemu povojnemu razvoju in to kljub vsem naporom ter prizadevanjem. Naša himna bi morala zajeti poleg poezije čebel in čebelarjenja tudi delo in prizadevanja čebelarjev; kompozicija bi pa morala biti pevna, se pravi, ritmično in harmonično enostavna, po pevskem obsegu pa izvedljiva za vse vrste glasov, da bi jo lahko peli mladi in odrasli. Mimo besedil smo prejeli tudi uglasbitev na temo »Čebelica«, ki je brez besedila in je v oceni kompozitorjev. V spremnem pismu pa sam avtor zatrjuje, da je melodija za himno neprimerna, ker je prekomplicirana. Vse to je narekovalo, da smo se odrekli himni. Nismo pa sc s tem odrekli ustrezni čebelarski pesmi, ki bi jo izbrali iz že razpoložljivih tekstov. Pri izbiri pa bodo imeli še komponisti svojo besedo, preden bo prišla pod taktirko. Upajmo, da bo to že na naši glavni proslavi letošnjega jubileja. M. M. NAŠ ČEBELARSKI KROŽEK Novembra lansko leto smo na naši šoli ustanovili čebelarski krožek. Krožek deluje v okviru čebelarske družine Peter Močnik, vodi pa ga tov. Bruno Krištof. Uči nas o čebelah, panjih in nas seznanja z deli pri čebelah. Krožek je naročen na Slovenskega čebelarja, ki ga nam ob izidu tovariš pokaže. Radi ga beremo, najbolj zanimiva za nas pa so navodila za delo pri čebelah v tekočem mesecu, kar nam pri pouku pride zelo prav. Čebelarski krožek obiskujemo redno, ker imamo vsi izredno veselje do čebel. BORIS SRŠA, 5 d razred Osnovna šola Janko Padežnik, Maribor QLclzaßritoevu k&tteek ZAPISNIK sestanka predstavnikov ZČDS: dr. Beniger, V. Benedičič in 13. Modrijan icr republiške veterinarske uprave: mr. D. Pirih, dr. Nežka Snoj in R. Tomšič, dipl. vet. Sestanek je bil v RSKG dne 22. 3. 1973. Dogovorjeno je: — da se veterinarsko zdravstveno varstvo čebel opravlja po določilih TZ in po zakonu o ukrepih za pospeševanje živinoreje in o zdravstvenem varstvu živine ter republiške odredbe; — da se pregled čebeljih družin na pršičavost po odredbi o preventivnih ukrepih proti določenim živalskim kužnim boleznim izvaja tako, da sc pregledujejo skupni vzorci mrtvic, nabranih pred čebelnjakom po prvem čistilnem letu. Pred čebelnjakom do 31) čebelnih družin se nabere 100 mrtvic, pred čebelnjakom nad 30 čebelnih družin se nabere 200 mrtvic Na enak način se pripravi skupni vzorec za pregled na nose-inavost; — da veterinarsko-sanitarni pregled pri nakladanju oz. razkladanju obsega pregled laboratorijskih izvidov, ugotavljanje števila panjev, pregled prevoznega sredstva in izdajanje ustreznega potrdila,- — da mora biti prevozno sredstvo razkuženo, če je pred tem prevažalo živino; — da mora imeti čebelarski preglednik potrdilo o uspešno opravljenem izpitu o bolezni čebel; — da dr. Snojeva pripravi podrobnejši program tečaja za čebelarske preglednike,- — da občinski veterinarski inšpektor sam presodi in odloči obseg dela čebelarskega preglednika; — da se v reviji Slovenski čebelar objavljajo nova žarišča kužnih bolezni čebel in čebelne zalege; — da zdravstveni kotiček v reviji Slovenski čebelar ureja strokovnjak s tega področja (dipl. veterinar). Zapisnikar; Rado Tomšič HUDA GNILOBA V ČEBELARSKI DRUŽINI GORIŠNICA Naša čebelarska družina je do nedavnega imela lepo število večjih in manjših čebelarjev, ki so z veseljem čebelarili največ na domačih tleh, pa tudi prevozniki so bili med nami. Bližnje Haloze so nudile akacijevo in kostanjevo pašo, travniki ob Dra- vi in Pesnici pa otavino. V količkaj dobri letini je naš mali čebelar pridobil toliko medu, da so bile čebele preskrbljene z naravno zalogo in še je ostalo medu za zdravilo in potico. Naše veselje in koristi od čebel nam je uničila najtrdovratnejša če-belna bolezen — huda gniloba. Kako smo jo dobili in kako se je širila ter koliko škode je naredila, hočem opisati v tem članku. Okrog leta 1956 se je najprej pojavila pri čebelarju H. J. v Moškanjic. Takratni okrajni veterinar je odredil uničenje — sežiganje 4 čebelnih družin v AŽ panjih. Ostalo je navidez zdravih. Po navodilu veterinarja jih je preselil v ca 3 km odaljeno vas. Tam jih je imel dalj časa. Naročil pa je temeljito razkužiti čebelnjak in zemljo okrog njega prekopati, in nato družine lahko spet vseli. Veterinarjevo naročilo je ostalo najbrž samo naročilo brez izvedbe, zato so se vrnjene čebele spet okužile, če niso bile okužene že ob odvo zu. Te družine so životarile in nazadnje se je znašel človek, ki se mu je zdelo, da je čebelarstvo bogata, neizčrpna jama, vse skupaj s čebelnjakom in družinami ku pil za majhno ceno, ter odpeljal na svoj ca. 3 km oddaljen dom. Okrog njega so bili dobri sosedje-čebelarji, ki so kmalu okusili najhujši bič pri čebelah. Ta človek je nekaj časa mrcvaril s čebelami; ko je odšel za delom, je ostalo vse pri miru. Dve žarišči bolezni sta bili dovolj za širjenje bolezni. Iz Moškanjc smo dobili bolezen v Gorišnico. Pri večjem čebelarju s 40 panji so spoznali med 40 družinami 15 okuženih, jih izločili iz skladovnice, ter sežgali pod nadzorstvom veterinarja. Za vsak panj z družino je dobil 1971. leta po 100 din. 25 panjev je prepeljal na akacijevo pašo ob Dravi. Po končani paši je veterinar pregledal še te čebele in med 25 družinami našel 9 okuženih in odredil uničiti oziroma sežgati vseh 25 družin. Za vsako družino je dobil po 150 din. Čebele v oddaljenosti enega km od tega večjega čebelarja so bile tudi okužene in so jih še 3 čebelarjem sežgali. Na območju naše družine je bilo v letih od 1970—1972 uničenih 86 družin v A2 panjih, največkrat pa s panji vred. V začetku prvega pojava gnilobe je občina dajala po 100 din za družino, pozneje pa 150 din. Ko je čebelar ali preglednik našel gnilobo, je bolezen z vzorcem vred prijavil veterinarskemu zavodu, ki je odredil ponovne preglede in varstvene ukrepe. Veterinar je pozval v pomoč čebelarske preglednike, ki so največkrat sami opravljali preglede. Ker je bilo treba pregledati mnogo družin, so bili taki pregledi prej površni kot temeljiti. Pri večjem čebelarstvu sta preglednika iz Ptuja odprla tu pa tam kak panj, potegnila iz gnezda sat z zalego ter ga vestno opazovala. Kmalu je padla sodba: družina je zdrava, okužena ali sumljiva. Med 25 panji pregledati le 5 ali 7 družin in izreči zdravstveno stanje vseh družin, je pa le zelo nezanesljivo. Naši starejši in tudi novi čebelarji poznajo bolezen tako dobro, da sami ugotavljajo zdravstveno stanje svojih čebel in tudi po svojem ukrepajo, ne da bi kam prijavljali. Večji čebelar je našel med družinami na gnilobi bolno družino in je delal tako: družino je ločil z vsemi sati na kozico. S spajalno svetilko je obžgal znotraj panj in druge dele panja, nato vložil sveže satovje in družino nastanil na neizdelanih satnicah. Družina je nekoliko zaostala v razvoju, vendar je trdil, da je bila vedno zdrava in se bolezen ni več pokazala. Mnogi čebelarji so bolezen zamolčali in pustili, da so družine popolnoma propadle in žarišča bolezni so ostala naprej. Če bomo še hoteli čebelariti na našem območju, bomo morali brezpogojno zatreti gnilobo in to z drastičnimi ukrepi brez ozira na osebo, število čebelnih družin in škodo, ki jo bo čebelar moral utrpeti. Polovičarsko delo nikjer, zlasti pa tu ne vodi nikamor. Čebelarji naše družine bi želeli zvedeti za mnenja čebelnih strokovnjakov, izkušenih čebelarjev in vsak nasvet nam bo dobrodošel in bomo zanj hvaležni. OBVESTILO ČEBELARJEM »Veterinarska inšpekcija občine Nova Gorica je z odločbo št. 322-5/73-12/Hv z dne 29. 3. 1973 odredila zaporo prometa s čebelami zaradi pršice na območju Nove Gorice, Saksid, Tabor, Budihni, Zalošče, Dornberk, Branik, Miren, Orehovlje, Bilje in vsi zaselki v radijusu treh kilometrov zračne črte od centrov žarišč, ki so: Nova Gorica, Orehovlje in Saksid. Ker so laboratorijski pregledi čebel še v teku za ostale kraje, se utegnejo odkriti še nova žarišča. Sporazumno z veterinarsko inšpekcijo občine Nova Gorica in solidarnostjo vseh čebelarjev društva se preventivno in kurativno dimijo vse čebele na območju društva Nova Gorica. Dimljenje se je začelo z desetim aprilom in bo trajalo osem tednov. Prosimo vse čebelarje, ki so že poslali vloge za pasišča in tiste, ki so nameravali pripeljati čebele na akacijevo pašo na goriško, da upoštevajo veterinarske ukrepe in solidarnost goriških čebelarjev.« OPOZORILO Čebelarsko društvo Kamnik-Domžale opozarja vse čebelarje, ki nameravajo pripeljati čebele na pašo na naše območje, da morajo imeti letošnje veterinarsko spričevalo o zdravju čebel. Na panjih morajo pustiti svoj polni naslov, veterinarsko potrdilo pa morajo pustiti pri lastniku zemljišča ali v najbližji hiši. Proti kršilcem bomo ukrepali po obstoječih predpisih. Čebelarsko društvo Kamnik-Domžale krajši zahrbtni bolezni. Ko se je po drugi svetovni vojni vrnil v svoj rojstni kraj, sc mu je uresničila želja, da je postal čebelar. Izdelal si je vzoren čebelnjak za 30 A7. panjev. Ko je od okoliških čebelarjev dobil prve čobelne družine, je hitro na predoval in napolnil čebeljnak. Seveda se je tudi takoj vključil v delo čebelarske organizacije. Bil je ustanovitelj čebelarske družine v domačem kraju in njen tajnik od ustanovitve pa vse do svoje smrti. Poleg tega pa je vodil tudi krožek mladih čebelarjev na šoli in vzgajal naraščaj, za kar mu bodo vedno hvaležni. Redno se je tudi udeleževal kot delegat občnih zborov čebelarskega društva v Celju. Za njegovo požrtvovalno delo na področju čebelarstva ga je društvo odlikovalo z redom A. Janše III. stopnje. Kakor med čebelarji, je bil pokojnik priljubljen tudi med prebivalstvom domačega kraja, kar je bilo najbolj vidno na njegovem pogrebu. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Čebelarsko društvo Vinski vrh FRANC KNIFIC Ko so čebelice najživahneje izlctavale v lepem maju, nas je v 80. letu starosti zapustil 22. maja 1972 naš član Franc Kni fic iz Goričan pri Medvodah, po domače Grilov ata. Pobral ga je zahrbtni rak. Prejšnji dan smo pokopali njegovo ženo Ivano, naslednji dan pa je še sam izdihnil. Vsem je bil priljubljen zaradi svoje pripravljenosti pomagati kjerkoli je bila potreba. Mirno bi mogli zanj reči, da je bil marljiv kot čebelica, sicer pa tih in mirnega značaja, da ga skoro nisi opazil na sestanku ali občnem zboru. Posebno ji' ljubil nar; in se tudi rad zadrževal v naravi. Celit, je od rane mladosti in bil med uslan tel ji naše čebelarske družine in njen p član nadzornega odbora ob ustanovitvi ves čas nad vse zaveden čebelar ia ročnik Slovenskega čebelarja. To svojo zavzetost za čebele je pre sel na sina Jožefa, ki bo za njim čebel n r i I Čebelarska družina Sora JANEZ JAMNIK Ko se je leto bližal; koncu, sc je poslovil o< nas in svojih čebel na član Udovčkov ata nez Jamnik iz Pun;; 'i l pri Škofji Loki. Umrl )i 12. decembra i;)72 za:le od kapi. Rojen je bil 2 avgusta 1892 na Goste čem. Član naše družin:' postal I94(i. Nekaj časa ji bil v nadzornem odboru družine. Ved je bil navdušen za dobro, živahen, vesel i; prijeten družabnik, dober humorist. Odka je postal član, ni bilo občnega zbora a sestanka, da se ga ne bi udeležil. Od leda ima tudi vse letnike Slovenskega čebelar in to vezane. liil je mož, ki je znal prenašali udarce življenja. V prvi svetovni vojni j' leta 1914 na ruski fronti »padel«. V urad nih spisih je bil razglašen za mrtvega i v domači fari so bili za njim opravlje vsi pogrebni obredi z zvotnenjem vred. l vojni se je »padli« le srečno vrnil iz rusk ga ujetništva. V mladosti se je izučil z mesarja, nekaj časa je bil pri železi sicer pa se je preživljal s kmetijo, druga svetovna vojna ga je zelo priza Izgubil je tri sinove — dva sla padi i partizana, tretji pa je bil ustreljen kol t v Medvodah. Četrti sin Blaž, ki je še o je prevzel poleg druge dediščine tudi govo ljubezen do čebel in bo še na]) pasel očetove ljubljenke. Čebelarska družina Sora POPRAVLJAMO V nekrologu za pokojnim Petrom Močnikom je v predzadnjem odstavku pomolom; izostala navedba, da se je od njega poslovil tudi dr. Leon Kocjan. Imenovanemu :»< zahvaljujemo za opozorilo in prosimo, da vzame nastali spodrsljaj z razumevanjem n; znanie- Čebelarska družina Peter Močnik PRODAM štiri čebelne družine v AZ-panjih brez panjev in dva naseljena kranjiča. Janez Čuden, Gor-juše 46, 64265 — Bohinjska Bistrica. čebelnjak za 24 AŽ-panjev 9-satarjev, 10 naseljenih AŽ-pnnjev s kompletnim satjem in štiri prazne AŽ-panje na 9 satov. Tilda Bitenc, 63000 Celje, Stanetova 17/1. 10 naseljenih AZ-panjev ali 10 nenaseljenih novih AZ-panjev 9-satarjev. Franc Koželj, Tupaliče 59, 64205 Preddvor. 35 do 40 naseljenih AŽ panjev. Ivan Osovnikar, Ob Suhi 30, 6239 Ravne na Koroškem. OBVESTILO Obveščam čebelarje, da bom imel oci 20. maja 1973 dalje na voljo določeno število letos vzrejenih matic za gospodarsko rabo. Matice so vzrejene iz družin, ki so selekcionirane daljšo dobo v večjem čebelarstvu glede na gospodarske lastnosti. Piemenjene so na domačem plemenišču. Cena matici je 55,00 (petinpetdeset) dinarjev po povzetju, na naslovni pošti kupca. Naročila sprejemam vključno do .'50. junija 1973. Pri prometu z maticami se bom ravnal po splošnih trgovskih uzancah blagovnega prometa. Selekcijsko in vz ejno čebelarstvo Stanko Šauperl Dupleška cesta 313 62000 MARIBOR Čebelarska zveza SR llrvatske je izdala v svoji nakladi knjigo s področja čebelarske tehnologije, ki je namenjena predvsem naprednim čebelarjem. Knjigo je napisal znani hrvatski čebelarski pisatelj Josip Belčič, nosi pa naslov: MOJ NAČIN ČEBELARJENJA V knjigi je avtor obelodanil svoje dolgoletne praktične izkušnje pri delu s čebelami. V njej so obdelana vsa pomembnejša opravila v teku sezone. Knjiga ima še posebno vrednost zavoljo izčrpne obravnave dela z dvomatičnim sistemom v družini, načina večjega donosa medu, preprečevanja rojev, vzgoje matic in podobno. Knjiga je tiskana na 160 straneh in opremljena z 22 originalnimi fotografijami, razdeljena pa je na tri poglavja: Priprava, Za večjim donosom in Končna opravila. Knjiga stane 50 dinarjev. Kdor želi nabaviti knjigo, jo lahko dobi na naslednji način: a) z neposrednim vplačilom na žiro račun Saveza: 30102-678-6553; naročnike pa prosimo, da na drugi strani nakaznice razločno napišejo svoj točen naslov s pripombo, da navedeni znesek velja za knjigo; b) s pismenim naročilom, naj knjigo dostavijo po vplačilu. V primeru pod a) nosi poštne stroške Savez, v primeru pod b) se cena knjige poveča za pošiljko. Pčclarski savez SR I Irvatske