420
Ste"bor:  Moška solza.
biček, dajale so se namesto domačim podložnikom tujcem v najem in uživanje. Tak6 je oddala graščina brez ozira na domačine planino »Pri jezeru« (blizu bohinjskega jezera) ki je pripadala z gdrenjo polovico radovljiški graščini, s spodnjo pa bleski, brez ozira na domačine tolminskim pastirjem. Ko so ti svojo živino prignali in postavili planino, poslal je Hartmaun pl. Kreyg svoje hlapce, ki so jih baje zategadelj, ker so se krivično polastili spodnje polovice, izgnali in če-dadske pastirje ustavili, ker so obljubili plačevati večjo desetino. Po Kreygovih hlapcih ustavljeni Lahi so vzeli potem radovljiškim kmetom Bohinjsko planino, za katero so že delj časa plačevali desetino in še nekaj glav živine, rekoč:  »Kreygov upravnik nam je ukazal to.«1)
Iz tega vidimo, da so graščaki iz dobičkaželjnosti in proti obstoječemu fevdnemu redu dajali tujcem prednost in pri tem še motili domačine v posesti; seveda je moralo takšno postopanje vznemirjati kmete.                                                                                           (Konec prihodnjič.)
Moška solza.
Mi
tje so, bratje, srca vaša ?
Mari ni vam ljudskih bed: Drug z drugovi  se raduje, Srečen drzno zasmehuje
Sdlz na tujem lici sle"d !
Meni tudi  cvel bohotno
Dol je nekdaj, log in gaj; Mnogo sem takrkt zagrešil: Solze kakor vi sem smešil  — Greha se kesam sedaj.
Ni mladost sodnica umna,
Zrela starost je — modrost. Na življenja trdem poti Mnoga nas bolest zaloti, Redko dohiti radost  .  .  .
In bolesti krčeviti
Duška ne bi dal trpin ? Sdlza,  ki  na lice kane, Le"či srcu skrite rane,
Naj je tudi  —  zla spomin.
Toda redko sdlza skali
Mdžu pravemu oči: Potlej tebe sve"t spoštuje, A mehkuža zasmehuje,
Naj v solzkh se raztopi!
Stebor.
*) IV.,  116,   128. in  129.