BESEDA
0 SODOBNIH VPRAŠANJIH
1	i	’
LETO U. ŠTEV. 2.
Revija »BESEDA o sodobnih vprašanjih« izhaja mese£no. — Urejuje jo za konzorcij in izdaja jo za Delavsko založbo r. z. z o. z. Pitako Vilko. Uredništvo in uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 22/I (Delavska zbornica). Tiska »Slovenija« v Ljubljani, Wolfova nlica št. i. (Predstavnik A. Kolman.) — Revija stane letno Din jo'—, polletno Din aj'—, četrtletno Din ij'—; za Avstrijo letno Šil. 8'—; za Nemčijo RM j'—, za vse ostale države S rjo. — Naročnino je pošiljati na čekovni račun poštne hranilnice v Ljubljani, št. 16.09% telefon št. 226j. — Rokopisov ne vračamo.
Vsebina
Dr. Jože Pokorn: KULTURNA NUJNOST SKRAJŠANJA DELOVNEGA CASA. — Jožko Brilej: MARKSIZEM — ABSOLUTNA ZMOTA. — Giovanni Papini: PEDOKRACIJA (Iz »Goga«). — E. Sternberg: PROPADANJE SVETOVNEGA KAPITALIZMA. — PREGLED: Reševanje socialnega vprašanja (V. P.). — Patrioti in patro-idioti (—č.). — OCENE.
IZ UPRAVE. •
Tej številki so priložene položnice. Prosimo vse naročnike, da se jih poslužijo in nam nakažejo naročnino če le mogoče za celo leto naprej.
Ta številka izide radi izrednih razmer na 16 straneh. Marčna pa bo gotovo obsegala 24 strani.
Oskrbimo Vam vezavo 1. letnika za Din 20'—.’ Vezava je okusna in trpežna (močno platno in na naslovni strani napis).
BESEDA
O SODOBNIH VPRAŠANJIH
LETO II.	FEBRUAR	1933	ŠTEV.	2
Dr. Jože Pokorn:
Kulturna nujnost skrajšanja delovnega časa
Težko, da se splača govoriti o skrajšanju osemurnega delovnika, ker se tako govorjenje pni nas smatra za neresno in naivno.
Imamo zakon, ki pravi, da sme v industrijskih in rudarskih podjetjih trajati delovni čas največ osem ur na dan, v obrtnih podjetjih pa v nekaterih tudi po devet in deset ur. Tako zakonito določeni najdaljši delovnik se sme s a m o v nujnih slučajih, ki jih zakon izrecno našteva, podaljšati za največ dve uri na dan. Vendar je treba za vsako tako podaljšanje posebnega oblastvenega dovoljenja, poleg tega pa mora podjetnik za nadure v tem podaljšanem delovniku plačati delavcem 50% povišek na redno mezdo. Zakon Pravi nadalje, da so vsa ta določila prisilnega značaja, to se pravi, da se tudi s pogodbo med delavcem in podjetnikom ne da dogovoriti, da bi se lahko dlje časa delalo, ali da delavcu za nadurno delo ni treba plačati 50% nagrade k redni mezdi. Tudi če je delavec plačan od kosa, se zakonito določeni delovni čas ne sme prekoračiti, razen v skrajni sili, za kar je treba oblastvenega dovoljenja in plačilo 50% nagrade za opravljene nadure.
Zakon ustanavlja naprave in organe, ki naj nadzorujejo, da se bodo podjetniki teh določil točno držali, obenem ima predpisane stroge in visoke kazni za tiste podjetnike, ki bi njegova določila kršili. Ta postava se imenuje »Zakon o zaščiti delavcev« in je v veljavi od leta 1922. Poleg določil o dolgosti delovnega dne, ima ta zakon tudi še predpise o omejitvi nočnega, mladinskega in Zenskega dela, predpise o higijeni delavnic, o borzi dela, o delavskih zaupnikih v obratih itd. Sploh, če pride ta-le zakon v roke Mednarodnemu uradu za delo v Ženevi, morajo reči, da se »na Balkanu« za sedaj večja socijalnost ne more zahtevati, kot jo ta zakon predpisuje in zapoveduje.
Samo eno napako ima zakon o zaščiti delavcev: čim dlje je v veljavi, tem manj ima veljave. Kdor bi mislil, da se ga podjetniki točno drže, se bridko moti. Ko je predlansko leto celjsko sodišče razsodilo, da imajo delavci pravico zahtevati plačilo zakonite nagrade za nadurno delo tudi za nazaj in tudi še potem, ko so že izstopili iz dela, so začele deževati na sodišče tožbe odpuščenih delavcev in tedaj se nam je razodelo, kako je v praksi s tem lepim socijalnim zakonom o zaščiti delavcev. Odkrilo se nam je, da se v naši industriji vsevprek kljub zakoniti prepovedi, kljub predpisanemu nadzorstvu, kljub zagroženim kaznim ne dela samo devet in deset ur, temveč po dvanajst lr> štirinajst ur na dan in mestoma še več. Predpisan je pa osemurnik. Noben Podjetnik pa ni čutil potrebe prositi dovoljenja za podaljšanje delovnega časa, ali celo plačati delavcem zakoniti 50% povišek za opravljene nadure. Pa naj se kdo reče, da ni naiven, kdor govori o skrajšanju osemurnega delovnika.
To pa še ni najhujše. Če podjetniki skušajo uteči temu neprijetnemu zakonu in njegovim predpisom o najvišje dopustnem delovnem času, je razumljivo, ker je to v interesu vsakega posameznika od njih. Ako pa vidimo, da si naša inteligenca, to je tisti gospodje, ki so zato študirali, da take stvari na prisilen način v praksi urejajo, branijo, nadzorujejo, in izvajajo, ki pa sami osebno na stvari nimajo nobenega interesa, z vsemi silami svoje jeguljaste logike prizadevajo rešiti naše podjetnike iz krempljev kapitalističnemu svetu tako zoprnega zakona, si tega ne moremo drugače razlagati kot z miselnostjo te inteligence, ki se še ni prikopala do tistih pojmov socijalne pravičnosti, katero si je delavstvo v drugih kulturnih državah zapadne Evrope že pred dobrim polstoletjem z neverjetnimi žrtvami priborilo.
Če se delavec, ki je sicer plačan od kosa, pa ga je njegov podjetnik prisilil, da je v industrijskem obratu delal po štirinajst ur na dan, zavrne, ko zahteva plačilo zakonite 50% nagrade za nadurno delo, z motivacijo, češ da je nesocijalno, če akordant zahteva plačilo nagrade za opravljene nadure, ker bi bil potem leni delavec boljše plačan od marljivega, ali se je potem pri taki miselnosti naše inteligence še čuditi, če se v naših obratih nemoteno dela po dvanajst in štirinajst ur na dan, kot bi zakona o zaščiti delavcev sploh ne bilo. Zelo smo tedaj naivni, ko pod vlado take socijalne miselnosti pri naši inteligenci govorimo o skrajšanju celo osemurnega delovnika. Kljub temu bomo pa o tem govorili, to pot ne samo zaradi tako imenovanega proletari-jata, temveč zaradi ogroženih interesov inteligence same, kar pa le-ta v svoji zaslepljenosti ne vidi.
Potreba določitve nekih mej delovnemu času je nastala z uvedbo kapitalističnega gospodarskega sestava, ki je ločil delo od kapitala in napravil delovno silo za blago, ki se prodaja podjetnikom kot vsako drugo blago na trgu. Moderna tehnika pa sili človeštvo k skrajševanju tega določenega delovnega časa.
Kmetsko delo in delo obrtnika, če se dela še po starem načinu, se razlikuje od dela v racionaliziranem industrijskem obratu kot noč pa dan. Obrtnik, recimo krojač, pomeri obleko, ureže blago in nato dela sam na vsakem posameznem kosu, pred očmi ima ves čas celoten izdelek, vse njegovo delo, vsak urez in šiv je napravljen z nekim preudarkom, po zamisli, ki jo ima — podjetnik in delavec obenem — o končnem izdelku sam v svoji lastni glavi. Ko nato obleko pomerja, popravlja in končno izgotovi z večjim ali manjšim posrečenjem, ve, da ni samo toliko in toliko zaslužil, temveč tudi nekaj ustvaril. Izdelek ni samo sestavek blaga in mehaničnih gibov, temveč je v njem tudi polno njegovih misli, prizadevanj, skrbi, prijetnih in neprijetnih čuvstev, ta izdelek je otrok njegove inteligence in njegovega okusa, skratka nosi pečat njegove osebnosti in je kos njegovega življenja. Zadovoljstvo, ki ga da tako delo ni samo v zaslužku, temveč tudi v ponosu nad doseženim uspehom. Podobno je delo kmeta, ki goji živino in obdeluje polje na svoji patrijarhalično vodeni kmetiji.
V današnji zmaterijalizirani dobi, ki jo trapi nebrzdana gonja za čim večjim dobičkom in zaslužkom se tudi pri obrtnikih in kmetovalcih delo vedno bolj materijalizira in mehanizira. Delo pa, ki ga opravljajo industrijski delavci, pa sploh ni več delo v starem smislu, o katerem se je reklo, da je blagoslov in sreča za človeka.
V moderni tovarni ne delajo več ljudje in stroji, temveč samo še stroji: živi in mrtvi stroji. Racionalizirani tovarniški obrat je en sam velik stroj, v katerem so delavci prav tako samo mehanično delujoča kolesca kot ostali
večji ali manjši mehanizmi. Delavec, ne samo, da ne odloča, kaj bo delal, temveč tudi ne o tem, kako bo delal. Vsak izdelek gre skozi desetine in celo stotine rok in strojev, vsak delavec ima točno predpisano, kateri delček, katero spopolnitev ima izvršiti, pa ne samo to, celo vsak njegov gib je predpisan. Ko stopi zjutraj v tovarno, mora pustiti doma vsako samostojno misel, vsako samostojno hotenje, tovarna rabi samo njegovih mišic. Hočejo in mislijo zanj v obratni pisarni, predpisi, ki od tam prihajajo, nadomeščajo njegovim mišicam mišljenje in hotenje. Tako je moderna tehnika ločila duševno delo od telesnega in napravila iz delavca m i š i č n a t i stroj.
V vsakem takem velikem obratu, ki niso samo v Ameriki, temveč po vojski čedalje bolj tudi v Evropi in tudi že pri nas, je izvedena do potankosti delitev dela: Vsak delavec ima izvršiti samo nekaj malih spopolnitev na izdelku, ki je produkt cele tovarne, stotine strojev in rok. Vsak delavec ima dan na dan, uro na uro predpisanih izvestno število natančno določenih, vedno istih gibov in tako dela leto za letom. Oropan je vsakega duševnega dela, njegovo telesno delo je pa čisto enostransko, tako enolično in do obupnosti se enako ponavljajoče iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Ne samo, da ne odloča o izdelku kot celoti, tudi ne napravi nikdar celega kosa, saj tega niti ne zna in večinoma niti ne ve, kakšen bo končni izdelek (saj obrat, v katerem dela, mnogokrat končnih izdelkov niti ne proizvaja), zato do proizvodov obrata nima nobenega odnosa, nobenega veselja, nobene skrbi. Torej ne samo miselno in po hotenju, temveč tudi čustveno mu ostane Popolnoma tuje proizvajanje in tudi sadovi njegovega dela. Tako delo zanj m življenje, ker takrat sploh ni osebnostno bitje, temveč mrvica gibajoče se materije brez misli, brez volje, brez čustev. Zato tako delo, ne samo, da človeku ne more nuditi nobenega zadovoljstva, temveč pušča, da krni njegovo duševno življenje, ki se uri in bistri pri delu obrtnika, kot smo ga zgoraj opisali. Nepotrebnost duševnega sodelovanja in tisto enolično nepretrgano ponavljanje otopi in zamori še tako močnega duha. To delo pa uničuje tudi telesne sile, ker je enostransko in omejeno na nekaj vedno se ponavljajočih gibov. K temu je treba še pridejati, da spopolnjujoča se tehnika in nikoli nasitni gon po dobičku tempo teh venomer se ponavljajočih in enakih gibov naprej in naprej pospešujeta. Tehnična sredstva (tekoči trak itd.) in mezdni sistemi (akord, nagrade, kazni itd.) silita delavca leto za letom: hitreje, hitreje!
Gospodarska plodonosnost je dala povod, da se je ta tempo in ta mehanizacija prenesla iz industrijskih obratov v vse gospodarsko in vse družabno življenje. Povsod skrajna delitev dela, povsod specializacija, povsod mrzlična naglica. Koliko je na boljšem od zgoraj opisanega delavca bančni knjigovodja, ki vodi vse svoje življenje eno od številnih knjig celokupnega knjigovodstva, ° sestavi katerega nima pojma; koliko blagajnik in korespondent s predpisanimi formularji. Debet-kredit, kredit-debet, mrtve številke sem, mrtve številke tje, dan za dnem, mesec za mescem. Ali je mogoče tu govoriti o kakem duševnem življenju. Pa drugi zasebni in javni uradniki. Prvotna navidezna raznolikost aktov postane z leti z udomačitvijo neštevilnih predpisov, navodil, naredb in uredb tako enostavno, slučaj tako obupno podoben slučaju. Ko pride študent iz univerze, mu služba, ki jo je nastopil, daje še nekaj časa misliti in se navduševati, kmalu mu pa ozek delokrog venomer podobnih, pojavljajočih se slučajev in tempo, ki brani vsako poglobitev, vzamejo vsak cuvstveni, osebnostni odnos do stvari, ki jo dela in napravljata iz inteligenta mehaničen mišljenski stroj. Prav ta skrajna specializacija in moderni tempo Zmehanizirata vsako sicer še tako duševno delo. Delo, ki naj bi bilo
ustvarjanje, postaja tudi za inteligenta čedalje bolj golo gibanje.
Ta mehanizacija silno povečuje intenzivnost in donosnost dela, obenem pa delavca, bodisi ročnega ali inteligenta, do skrajnosti izčrpava. Tisti tempo, ki ne pušča nobenega odmora in nobenega premisleka, temveč goni človeka neprestano naprej in tista v ozkem delokrogu se ponavljajoča enoličnost, neverjetno razjeda in uničuje živce. Vedno obsežnejše izločanje duševnega sodelovanja pri delu — tudi pri inteligentu — povzroča duševno in umsko otopelost, hitri tempo dela pa površnost, ki postaja znak dobe in ljudi. Brezdušno mehaniziranje dela pa sploh spreminja človekovo duševnost, način njegovega gledanja na svet, njegovo miselnost in njegovo vrednotenje. Načinu modernega dela se imamo največ zahvaliti za materialistično življensko naziranje moderne dobe. Čim bolj enostransko postaja nadalje to delo dclavca-specija-lista, tembolj škodljivo je duševnemu in telesnemu zdravju. Sistem dela torej, ki ga je ustvaril kapitalistični gospodarski red in moderna tehnika, uničujeta v človeku veselje do dela, ne nudita mu nobenega notranjega zadovoljstva, ubijata živce in mehanizirata duševno življenje. Človek se pri takem delu niti duševno niti telesno ne izživlja, temveč samo ubija, pa bodisi v tovarni, uradu, pisarni ali rudniku. Niso prazne besede, če govorimo o nervoznosti modernega človeka.
Ta delovni sistem zajema s svojimi kvarnimi posledicami pri svoji intenzivnosti in pri dolgosti delovnega časa celo človekovo življenje. Če delamo zjutraj od osmih do dvanajstih in od dveh do šestih, ali pa v kaki drugi razdelitvi, po osem ur na dan, koliko je tistih, ki ne bi bili toliko izčrpani, da bi imeli v prostem času še veselje za kako tako duševno delo, ali zabavo, ki zahteva poglobitve in celega človeka. Koliko je tistih, ki jih način, vsebina in intenzivnost njihovega poklicnega dela nista še oropala smisla, da bi se pečali z vprašanji, ki zadevajo njihovo svetovno in življensko naziranje ter poglobitev njih notranjosti in izkristalizacijo osebnosti. Kdo še utegne in kdo še ima smisel — razen kdor se s tem poklicno ne peča — za vprašanja ureditve družbe. Moderna civilizacija je družabni ustroj neverjetno komplicirala, iz pravkar omenjenih vzrokov pa o teh vprašanjih tudi med inteligenco vlada čim večja nevednost in apatičnost. Ali se je potem čuditi, če javne zadeve nekontrolirano in nekaznovano vodijo pustolovci in omejeni stremuhi. Kje je mogoča pri takih razmerah demokracija in kulturni razvoj? Kultura postaja luksuzni artikel za študente in redke izbrance, sicer se pa postavlja na ogled v muzeje.
Moderni človek pa, ki mu je mrzlični tempo njegovega več ali manj mehaničnega dela cel dan ubijal živce, potrebuje zvečer zabave z močnimi efekti, da se razvname, rabi takega razvedrila, da se lahko nasmeja in ob smehu olajša svoje napete živce. Ni mu mar duhovitosti in vzvišenosti, ker je utrujen za premišljanje in se je odvadil iskanja duševnih odtenkov. Grobe komike brez globokih in dolgotrajnih zapletljajev se mu hoče. Hlastanja, ki smo se ga navadili pri delu, zahtevamo tudi v zabavi. Zato tvori kulturo človeka naše kapitalistične dobe kino, radio, gramofon, bar, jazz itd. Tudi tu je vse normalizirano in tipizirano. Kot pri delu, je tudi v naši zabavi odpravljena vsaka osebnostna nota.
Delamo kot kolesca v stroju, zabavamo se kot lutke, ne mislimo nič, okus nam brez dopustnosti vsakega ugovora narekuje moda, naše hotenje, značaj in naziranje pa usmerja strah pred izgubo dela in službe. Prazen je strah naših voditeljev pred kolektivizmom, češ da je v nevarnosti osebnost, individualnost človekova, ta neprecenljiva kulturna vrednota: česar že davno
yeč nimamo, nam noben sistem ne more vzeti. Težko pa, da bi še kak družabni sestav tako ubil človeško osebnost in duševnost, kot jo je ta, ki nas danes jaše.
V naši sredi morda te atmosfere še ne čutimo tako zelo, ker se delovni sistem, ki cvete v Ameriki .in nekaterih evropskih zemljah, pri nas šele oglaša. Ne zavedamo se ga pa tudi zato ne, ker nastopa polagoma in spreminja istočasno tudi našo miselnost. Ceneje bomo pa odrezali, če začnemo zdraviti bolezen, ko nastopa, kot pa šele v kritičnem stanju. Upreti se je mogoče grozečemu barbarstvu ali s tem, da spremenimo način, tempo in intenzivnost dela, ali pa da pri tem delovnem, sistemu ustvarimo človeku protikompen-zacijo, ki bo paralelizirala škodljive posledice. Upirati se modernemu delovnemu sistemu ni mogoče, ker družabni razvoj ne gre nikdar nazaj, ne bilo bi pa to niti priporočljivo, ker bi se s tem morali odreči tudi tehničnemu napredku in vsem ogromnim koristim, ki jih od njega imamo, ali bi jih vsaj mogli imeti, če bi vladal pravičnejši gospodarski red. V sistem moderne tehnike spada namreč organsko tudi obstoječi delovni sistem in se ne da tako •ztrgati, da bi ostali sistem kljub temu funkcioniral. Odločiti se je tedaj mogoče samo za drugo varijanto; ustvariti človeštvu take ž i v -1 jenske pogoje, da se bodo z uspehom paralelizarale škodljive posledice racionaliziranega delovnega sistema.
V tem oziru je pa treba postaviti kot glavno zahtevo: skrajšanje delovnega časa. V kolikor je postalo poklicno delo intenzivnejše in s tem napornejše in mučnejše, v toliko je treba trajanje dela skrajšati. Človek mora imeti poleg svojega poklicnega dela toliko prostega časa, da utegne nadomestiti v prostih urah vse ono, kar mu moderni način dela za popolno izživetje njegovega duševnega in telesnega življenja in njegove osebnosti sploh ne da; toliko prostega časa, da more popraviti s kulturnega človeka vrednim razvedrilom, zabavo, duševnim prostovoljnim delom ter s telesnimi vežbami vse tiste kvarne posledice, ki so zvezane z mehanizacijo, specijalizacijo in hlastajočo naglico modernega dela. Skrajšanje delovnika je torej fiziološka in kulturna potreba naše dobe in to ne samo z ozirom na delavstvo v ožjem smislu te besede, temveč tudi zlasti z ozirom na tako imenovano inteligenco1.
Da je pa skrajšanje delovnega časa tudi gospodarsko ne samo možno, temveč obenem nujno potrebno, o tem prihodnjič.
Joško Brilej:
Marksizem — absolutna zmota?
Uvod v Marksovo vrednostno teorijo.
Kljub temu, da se neštetokrat poudarja, da je marksizem absolutna zmota, vemo, da je v marksizmu »velika resnica in celo mnogo resnic«. Saj vsebuje vsaka zmota nekaj resnice in je vsaka zmota napačno pojmovana resnica ali Pretirano in enostransko dojeta resnica. V marksizmu je resnica v ekonomski psnovi, zmota 1 e v svetovno nazorni, kolikor je pač zmota. Seveda pa more •skati resnico v marksizmu le oni, ki mu zahteva po najelementarnejših človeških pravicah že ni herezija, kot n. pr. Cathreinu in njegovim učencem, hamo primer! V znani knjigi »Der Sozialismus« str. 112. in 113. piše: »Ako
sprejmemo misel, da se s tem življenjem življenje konča, da si človek deli usodo s sesalcem, ki rije po blatu, kako moremo še potem zahtevati od revežev in zatiranih, katerih življenje je neprestan boj za eksistenco, da potrpežljivo in vdano prenašajo svojo trdo usodo in mirno gledajo, kako se drugi oblačijo vedno v svilo in škrlat in se vsak dan obilno mastijo? Ali ne živi tudi v delavčevem srcu nezrušljivo hrepenenje po popolni sreči? Če mu pa vzamemo vso nado na boljšo onostranost, s kako pravico ga še hočemo potem ovirati (!) da si po možnosti(!!) išče sreče na zemlji in da zapovedovalno zahteva svoj delež na zemskih dobrinah? Ali ni delavec prav tako človek kot delodajalec, ki skuša obogateti z njegovim znojem? Zakaj bi potem živeli eni življenje revščine in pomanjkanja, medtem ko tonejo drugi v obilici? Saj imajo vsi enako naravo in ne moremo najti z njihovega (ateističnega) stališča nobenega vzroka, zakaj bi eden posedal več zemskih dobrin kot drugi? Če je upravičeno ateistično-materialistično naziranje, potem je prav gotovo utemeljena tudi zahteva socijalizma, naj se zemske dobrine in radosti kolikor mogoče enakomerno razdelijo; potem moramo zavreči (kot krivično dejstvo), če stanujejo eni v krasnih palačah in se brez truda lahko udajajo vsem užitkom, medtem ko živijo drugi v revnih kletnih luknjah in podstrešnih sobah in si vkljub najnapornejšemu delu čestokrat zaslužijo komaj najnujnejšega dnevnega kruha.« (Podčrtal jaz.) Ker pa po Cathreinovem trdnem prepričanju ateističen-materialističen princip ne drži, ker Bog eksistira, ker človek ni samo sesalec, ampak ima tudi neurmrjočo dušo, zato ni krivično, da tisti, ki malo ali nič ne delajo, stanujejo v krasnih palačah in si morejo vsega privoščiti, tisti pa, ki opravljajo za družbo koristno delo, zmrzujejo in stradajo v nezdravih stanovanjih. Zato proletarec ne sme zahtevati, da se dobrine tega sveta kolikor mogoče (!) enakomerno razdelijo. Zato smemo ovirati (!) delavca, da ne išče in najde sreče na tem svetu, kolikor je ta sploh možna! In če bi šli v konsekvencah gornjih Cathreinovih tez še malo dalje, bi prišli do zaključka, da je kapitalist velik, najboljši prijatelj delavcev, ker vneto skrbi zato, da delavec ne pride do svojih pravic, (katerih itak ne sme zahtevati, ker materialističen princip ne drži), in do človeka vrednega življenja in zato tembolj zahrepeni po onostranski sreči! Še več! Kapitalist pomaga revnemu proletarcu, da se čim prej preseli v boljšo onostranost, ko ga izžme do obupa, da mu naposled ne preostane nič drugega, kot da na brzovlaku samomorilne krogle ali vrvi pohiti onostranski sreči naproti . . .
Zato pa za Cathreina in slične ljudi v marksizmu resnice res ni!!
In tako bi lahko omenili še marsikatero izmed »nevzdržnih podlag socializma«. Ali so zahteve socializma upravičene, če tudi ne drži podlaga, ki sploh ni podlaga zahtev, kot smo ravnokar videli, ali pa šteje med nevzdržne podlage, kar je tipično krščanskega. N. pr. na str. 117. govori o drugi »nevzdržni podlagi socializma«, o fanatizmu enakosti (Gleichheitsfanatismus). Govori o svobodi, enakosti in bratstvu, postavi za avtorje teh idej liberaliste in socializem jih je samo od njih podedoval. Ker pa je »avtor« liberalizem oz. jakobinci in girondisti, zato so nevzdržne. Medtem ko pravi župnik-konvertit Emil Fiedler: »Za nas kristjane bi moralo biti svarilno znamenje dejstvo, da so pri vseh socialnih revolucijah Cerkvi sovražni elementi napisali na svoje zastave krščanske živi jenske vrednote, kakor n. pr. francoska revolucija: svoboda, enakost in bratstvo. S temi osnovnimi principi krščanstva so se odvračali nešteti o d krščanstva, ker so postali ti principi kristjanom tako tuji, da so jih mogli sovražniki Cerkve nuditi kot nove in kot svojo last.«
Sicer pa nimam namena pisati kritike knjige slavnega katoliškega sociologa in moralista. Omenil sem le zato, da moremo videti, kaj vse dopuščajo ali zavračajo oni, ki obsojajo marksizem kot absolutno zmoto.
Vrednostna teorija in nov družaben red.
Razpravljati sem hotel o Marksovi vrednostni teoriji. Toda prej je še treba razjasniti usodno zmoto, da namreč marksizem kot ekonomski nazor stoji in pade z Marksovo vrednostno teorijo. Zato pa narekuje ugovore proti ujej ne toliko razum, marveč strah pred marksističnim kolektivizmom in zloben namen kapitalistične apologetike, ne toliko znanstveni razlogi, marveč praktični interesi, torej volja in ne razum.
2e socialdemokratski filozof Dietzgen pravi: »Marksova vrednostna teorija prav nič ne govori o socialistični bodočnosti, niti nima namena utemeljevati socialističnih zahtev. Ves njen pomen in namen je v tem, da razloži današnje dejanske razmere.« In res ne more biti vrednostna teorija oni faktor, ki bi tirala današnji gospodarski sistem v kolektivizem, ki je utemeljen Po čisto drugačnih razlogih in v katerega silijo čisto drugačni vzroki. Kratek pogled v razvoj današnjega gospodarskega sistema nam bo to trditev dokazal.
V srednjem veku je vladala posamična in deloma privatna produkcija. Produkcijska sredstva so bila namenjena in določena za uporabo posameznega producenta in so bila po večini njegova last. »Posamični producent je v splošnem izdelal produkt iz svoje, često celo od njega samega pridelane surovine, z lastnimi delovnimi sredstvi in z lastnim ročnim delom ali delom svoje družine. Ni bilo torej treba, da bi si produkt šele prilastil; njegov je bil že sam Po sebi. Lastnina na produktu je temeljila torej na lastnem delu.« (Engels, Razvoj socializma.) Vladala pa je tedaj samorasla, nesmotrena delitev dela, kar pa je dajalo produkciji značaj blagovne produkcije. Kmet n. pr. 'ni produciral produktov samo zase, marveč tudi za izmenjavo za rokodelske produkte. Produciral je torej blago. Prav tako rokodelec. Spričo razvoja tehnike pa je nastala naloga organizirati smotreno delitev dela, koncentrirati majhna in ločena produkcijska sredstva v mogočne in racionalno-delujoče produkcijske elemente. To se je dejansko tudi zgodilo. Toda kako? Ugoditi se je moglo to samo na ta način, da so se spremenila posamična produkcijska sredstva, t. j. takšna, da jih je mogel uporabljati posameznik, v družabna produkcijska sredstva, t. j. takšna, da jih je mogla obvladati skupina ljudi, producentov in ne več posameznik. S tem pa so postala produkcijska sredstva dejansko družabna, če tudi so ostala formalno in pravno v privatni lasti. Pa tudi blagovna produkcija je postala družabna, t. j. produkta ni več produciral posamezen producent, marveč skupina producentov in nihče •zmed njih ni mogel reči o posameznem produktu; to je sad mojega dela, to je moj produkt.
Nastane pa vprašanje, komu pripada družaben produkt? V posamični, privatni ali nesmotreni blagovni produkciji si ga je lastil posameznik, čisto upravičeno, saj je bil produkt sad njegovega dela. Torej bi po analogiji pripadal v družabni blagovni produkciji produkt producentu, ki pa je sedaj skupina ljudi, torej skupini producentov — družbi, v kolikor je udeležena na produkciji. Toda prilašča si ga dejansko ne več producent, čeprav je sad njegovega dela, marveč lastnik produkcijskih sredstev-kapitalist, čeprav je produkt sad ali izključno ali pa vsaj večinoma sad tujega dela. Predpogoj za privatno Prilaščanje je posamična produkcija. Toda družabna produkcija je ta pred-
pogoj razveljavila, torej tudi privatno prilaščanje ni več upravičeno, marveč družabno prilaščanje. Tako lahko napravimo 3 sheme:
Predkapitalistični produkcijski način:
posamična produkcija — privatno prilaščanje produkcijskih sredstev.
Po spremembi v produkciji bi morala biti:
družabna produkcija — družabno prilaščanje produkcijskih sredstev.
Mesto tega pa je:
družabna produkcija — privatno prilaščanje produkcijska sredstva so privatna last.
»V tem protislovju, ki daje novemu produkcijskemu načinu kapitalističen značaj, korenini vse nasprotje sedanjosti že v kali. In čim bolj se je novi produkcijski način uveljavljal na vseh odločilnih produkcijskih poljih in v vseh ekonomsko odločujočih deželah in s tem iztrebil posamično produkcijo do prav neznatnih ostankov, v tem ostrejših oblikah se je morala pokazati tudi neskladnost družabne produkcije s kapitalističnim prilaščanjem.« (Engels, Razvoj socializma, str. 33) »D r u ž a b n i produkt si prilašča posameznik- kapitalist. To je temeljno nasprotje, iz katerega izhajajo tudi vsa ostala nasprotja, v katerih životari današnja veleindustrijo ustvarjajoča družba. Producent se loči od produkcijskih sredstev. Delavec je obsojen v dosmrtno mezdno delo: Nasprotje med prolctarijatom in buržoazijo . . . Družabna organizacija v posamezni tovarni nasprotuje družabni anarhiji v celokupni produkciji. — Na eni strani izpopolnjevanje strojništva, k čemur je vsak tovarnar radi konkurence prisiljen. Izpopolnjevanje strojništva tira vedno več delavcev v brezposelnost. — Na drugi strani neomejeno razširjevanje produkcije, k čemur je vsak tovarnar prav tako prisiljen ... Z obeh strani mogočen razvoj produktivnih sil; ponudba presega povpraševanje: nastala je nadprodukcija: trg prenapolnjen, krize . .. Preveč produkcijskih sredstev in produktov na eni strani, — preveč brezposelnih delavcev in eksistenčnih sredstev na drugi strani. Ta dva elementa produkcije in družabnega blagostanja (produkcijsko sredstvo in delavec) pa se ne moreta združiti, ker jima to prepoveduje kapitalistični način produkcije: prepoveduje produktivnim sredstvom delovati in produktom cirkulirati vse dotlej, dokler se ne izpre-mene v kapital, kar pa ravno radi njihovega preobilja ni mogoče.« (Engels, Razvoj socializma str. 45.) Ta protislovja v gospodarski organizaciji zahtevajo kolektivno lastnino, ne M a r -ksova vrednostna teorija. Teorijo moremo odkloniti, dejstev tajiti ne moremo, namreč dejstev, ki zahtevajo kolektivizacijo produkcijskih sredstev. Iz vseh treh označenih shem pa čisto jasno sledi, da spremenjene gospodarske, t. j. produkcijske razmere zahtevajo kolektivizacijo in ne vrednostna teorija, ker tam, kjer vlada posamična produkcija, nihče kljub vrednostni teoriji ne zahteva kolektivizacije. Zato pravi nekje Marks: Kolektivizacija gre tako daleč, kakor daleč sega racionalizacija.
Če še pogledamo malo v filozofijo lastninskega prava, vidimo, da ni tu ničesar stalnega in večnega, da ima, oz. bi moralo imeti le toliko veljave, kolikor so smotrene gospodarske lastninske razmere, katere pravo sankcionira.
— privatna lastnina
— družabna lastnina
— družabno rabljena
Lastninsko pravo — funkcija gospodarskih razmer.
Naravno pravo, ki je edino neodvisno od gospodarskih razmer, namreč ničesar ne določa o lastninski obliki, je napram njej indiferentno, če smemo imenovati indiferentnost dejstvo, da o lastninskih oblikah sploh ne govori. Naravno pravo le zahteva in določa: Vsak človek ima pravico do eksistence, celo dolžnost ima jo braniti. Za eksistenco pa je nujno potrebna uporaba naravnih dobrin, zato ima vsak človek in kot človek enako pravico do uporabe naravnih dobrin, ki pa je nujno zvezana z enako splošno dolžnostjo dela. V kaki lastninski obliki pa naj človek uveljavlja svojo pravico do uporabe naravnih dobrin, tega naravno pravo, kakor rečeno, ne določa. Privatno lastninsko obliko je upeljalo pozitivno pravo, ali točneje izraženo, privatno lastninsko obliko je sankcioniralo pozitivno pravo šele potem, ko je oblika privatne lastnine že nastala. Pozitivno pravo pa ni nič stalnega in trajnega, rodile so ga gospodarske, produkcijske razmere. Kakor je težko, oz. nemogoče dokazati odvisnost religioznih in filozofskih i d e j od gospodarskih razmer, prav tako pa je evidentna odvisnost pozitivnega, zlasti lastninskega prava od oblike gospodarstva. Pravni zgodovinar W. Arnold pravi: »Gospodarsko življenje je v večih ozirih podlaga pravnega in političnega življenja. Zasebno pravo dobiva svojo resnično snov iz gospodarskih razmer. Te mora priznati m jih dopustiti in če jih hoče v nekem zmislu nadvladati in urejati, jih vseeno ne more spremeniti. One (gospodarske razmere) tvorijo podlago, na katerih pravo temelji, one so pogoj, od katerega je pravo odvisno . .. Pravo se razvija vsporedno z gospodarstvom, prvo bi lahko označili s strugo, zadnje (gospodarstvo) z reko. (Op.: reka si stvori strugo in ne obratno.) V kakem razmerju sta si torej pravo in gospodarstvo, če je pravo povsem odvisno od njega? Na to vprašanje odgovarjata 2 različni teoriji. Starejša, katere ni treba več zavračati, pravi, da je pravo določujoč faktor, življenje in gospodarstvo pa od njega določena in od njega odvisna. V pojmu prava je sila, življenju in gospodarstvu ne preostane nič drugega, kot da sledita... Sedanjosti je mnogo bližja druga teorija, po kateri sta si pravo in gospodarstvo kot določeno k določujočemu. Gospodarsko življenje se razvija in temu razvoju mora slediti pravo, ker ne sme priti z gospodarstvom v protislovje.«
(Kultur und Rechtsleben.)	___
Lastninsko pravo torej ni nič stalnega in neizpremenljivega, marveč je samo funkcija gospodarskih razmer in sc z njimi vred izpreminja. Zato ne smemo iskati upravičenosti ene ali druge lastninske oblike v lastninskem pravu, marveč zopet v gospodarstvu samem, z ozirom na njegovo smotrenost za dobrobit celokupnosti. Ker so pa življenski pogoji in kulturne stopnje pri različnih, pa tudi pri istih narodih različne, zato se morajo lastninske razmere ravnati po različnih kulturnih stopnjah. V cehovskem rokodelstvu in fevdalni agrikulturi je bila privatna lastnina prav gotovo upravičena in je upravičena še danes tam, kjer vlada posamična produkcija. Veliki strojni obrati, katere morejo obvladati velike kolektivne delovne sile, pa zahtevajo kolektivno obliko lastnine.* Lastninsko vprašanje se mora reševati iz konkretnih gospodarskih razmer in dobrobit skupnosti je najvišji kriterij. Dejansko se je lastninsko vprašanje tudi reševalo vedno pod tem vidikom. Lastninska oblika se je tudi vedno spreminjala. Ko je človeštvo živelo izključno od lova, je bila lastnina kolektivna. Enako pri nomadih. Pleme je zavzelo lovišča in pašnike ter jih na zunaj branilo pred sovražnikom, medtem ko so imeli člani plemena skupna lovišča in pašnike. S stalno naselitvijo se je pri-
* Prim. Ernest Schiitz, Eigentum, Werkheftc junger Katholiken 1932, h. 1.
čela agrikultura, toda tudi tu je bila prvotna oblika lastnine kolektivna. Pozneje so postala obdelana polja privatna last, lovišča in pašniki pa še vedno skupna. Napredek tehnike in prehod k intenzivnejšemu obdelovanju zemlje je utrdil privatno lastnino, ki je pospeševala racionelno gospodarstvo. Toda možno je, da sedanja lastninska oblika ni zadnja, da gospodarske in družabne razmere dobijo v bodočnosti formo, ki bo vodila v nov družabni red, možno je, da se bo približal bodoči družabni red stari formi kolektivne lastnine.
Možno je namreč, da vodi isti vzrok v spremenjenih okoliščinah v kolektivno obliko lastnine, ki je vodil nekoč v privatno, namreč potreba intenzivnejšega produciranja. V porastu strojnih obratov in v zvezi poljedelstva z industrijo so nagibi, ki nasprotujejo razdelitvi produkcijskih sredstev v male obrate. Sprememba družabnega reda glede lastnine torej ni vprašanje formalnega prava, marveč vprašanje smotrenosti in teleološke nuje. Zato ni nikakega razloga, da ne bi smeli dvomiti v večnoveljavnost sedanje družabne ureditve. Obstoječe lastninsko pravo je nastalo iz teleološke nuje in ga je država sankcionirala. Ravno ta teleološka nuja pa lahko vodi, celo sili do spremembe sedanjih pravnih naziranj in konsekvenc.
Prenos produkcijskih sredstev v kolektivno lastnino je pravno možen. Ako kdo torej brani privatno lastnino, jo mora braniti z dokazovanjem njene smotrenosti. In obratno mora dokazovati upravičenost kolektivne lastnine z dokazi iz njene smotrenosti in teleološke nuje. In zdi se, da živimo v takih gospodarskih razmerah, ko se privatna lastnina ne da več absolutno zagovarjati z njeno smotrenostjo. Sodeč jo z najvišjega kriterija, ki mora biti: dobrobit skupnosti. (Tako približno pravi filozof Friedrich Paulsen, ki sicer odklanja vrednostno teorijo, pa dopušča možnost in celo nujnost kolektivizma. Prim. System der Ethik, II.)
Giovanni Papini:
Pedokracija
Iz »Goga«.
Nekoč, pravijo, je bil čas, ko so ukazovali in vladali starejši. Monopol bogočastja in moči — gerontokracija. Danes pa živimo v popolni pedokraciji. V vsem vladajo otroci. Oni so, ki dajejo civilizaciji barvo in smer. Vsi se nahajamo v rokah mladoletnikov.
Samo ozrite se okrog sebe. Okus otrok je postal okus večine. Pričnimo z literaturo. Najbolj posrečena in opevana knjiga iz zadnjih časov je v Franciji »Diable au corps«, ki jo je napisal mladostnik Radiguet; in v Angliji »The Young Visiters«, ki jo je sestavila Daisy Aschford, deklica devetih let.
Kako da je danes najrodovitnejša in najdonosnejša literarna vrsta roman, brez katerega je svet toliko stoletij lahko shajal? Zato, ker so ljudje zdaj spet padli v otroštvo in hočejo poslušati pravljice. Med bajkami stare matere in na primer med romani Brancha Castella ali Garnetta ni druge bistvene razlike, kakor v imenu. Surrealizem in dadaizem sta spet postavila v čast neskladno otročje blebetanje.
V slikarstvu najmodernejši rišejo kakor otroci; vrnili so se v preprosti, naivni, bedasti sintetizem, ki smo ga prej nahajali v šolskih zvezkih ali po zi-
dovih stranišč. Carniar Rousseau, ki ga danes toliko občudujejo, je nekdo, ki riše in slika in barva kakor deset- ali dvanajstletno dete.
Enak prehod se je izvršil v razvedrilih in zabavi. Stari Grki so iskali svojo radost v tragediji, ki je za uživanje zahtevala razmišljanja in kulture. Danes pa drve ne le otroci, ampak tudi moški in ženske vseh starosti v kino, — ki koncem koncev ni nič drugega kakor stara lanterna magica, čarna svetiljka, prvotna izpopolnjena nekdanja otroška zabava. Od ljubiteljev filma nihče ne zahteva najmanjšega razumskega napora — tisto, kar je odraslemu človeku bistveno lastno, razumnost, je potisnjeno vstran. Vse današnje ljudske zabave so bolj vidne kakor d u b o v n e in torej otročje.
Ena izmed strasti otroka, ki se igra, je tekma: biti prvi! Današnje dni so ljudje to otročjo blodnjo uvrstili med vse reči: v najbrezpomembnejŠe kakor v najresnejše. Potolči rekord je danes ideal vseh — ideal nekdanjikov je bila modrost, mir, odpoved.
Športna obsedenost je drugi znak tega časa: skoraj vsi športi niso drugega kakor starinske otroške igre, prirejene za velike ljudi in poslovesnjene po reklami in spekulaciji. Otroci pravijo: loviti se; žogati se; suvati se — odrasli pa: tek, foot-ball, boks.
In najbolj razširjeni in najpriljubljenejši stroji, kaj niso le povečane in nevarnejše igrače? Ne govorim o strojih, ki res vrše kako delo, marveč o tistih, ki jih rabijo vsi — auto, gramofon, radio. Med sto osebami, ki se vozijo z automobili, jih morda deset to dela iz potrebe: za druge je to samo igra, šala, zabava. Igra v prehitevanju drugih vozil, zabava v brzini, razvedrilo od teka m hrupa etc. Otročarije.
To napredujočo, postopno otročavost nahajamo celo v filozofiji. Razum, dialektika — kakovost je sila dovršenega človeka — vedno bolj nadomešča fantazija, podzavest, intuicija — kratko iracionalnost, lastnost otročjega duha.
Otroška trgovina temelji vsa na menjavanju — in na izmenjavo blaga (žito za potrebščine) smo prišli v deželi, ki si domišlja, da je predstraža človeškega napredka: v Rusiji. Mešetarije, ki sem jih videl po skritih moskovskih sejmih, so bile na las podobne menjavanju nekdanjih šolarjev.
Zenske, ki vedno prve zavohajo veter, so že prišle na to, kaj je treba storiti in skušajo v vsem sličiti fantičkom. Ideal nekdanje ženske je bila gospa — ideal najmodernejše ženske pa je smrkavec.
In prihaja mi na misel, da znači presbyter, duhovnik, prvotno starejšino. Moderna civilizacija s svojim teženjem za nadvlado nedoletništva in otroča-vosti naj bi bila torej samo nasprotje svečeništvu?
E. Sternberg:	,
Propadanje svetovnega kapitalizma
(Priredil V. P.)
Zaostritev krize.
Pokazali smo do sedaj, da je v nasprotju s predvojnim časom danes razmah svetovnega kapitalizma preko obstoječih mej vedno težji; pokazali smo, da ni več novih kolonij, ki bi se dale razdeliti, ampak da v starih kolonijah narašča nacionalno gibanje; pokazali smo tudi, kako se svetovni gospodarski stiki nič več ne jačijo, kako pa nasprotno svc tovna trgovina v konjunkturi le počasi narašča, s krizo pa je ogromno padla. Pokazali smo dalje, da je število zaposlenih delavcev ponekod padlo, ponekod ostalo isto in v primeri s predvojnim časom le malokjc narastfo. Vzpenjajoče se črte realnih mezd ni več,
stalno jačje pa se uveljavljajo tendence k obubožanju. Vsled zmanjšanega imperialističnega razmaha in vsled v najboljšem slučaju le neznatnega porasta zaposlenih delavcev je že v konjunkturi profitna mera začela padati. Povsem razumljivo je, da so morale te spremembe celotne strukture vplivati tudi na' razvoj produkcije in produktivnosti. Kar je za našo dobo najbolj značilno, se je razločno pokazalo v Združenih državah. Imperialističnih psov je vedno več, kosti, katere	naj bi požrli, pa vedno manj, zato je	ravs in kavs med
psi vedno	večji, oboroževanje —	vojaško	in industrijalno — pa stalno	večje. Industrijsko
oboroževanje, nastalo iz konkurenčnih bojev, pa pomeni: pospešen tempo racionalizacije, pospešen tempo v zviševanju produktivnosti dela. V Ameriki se je zvišala produktivnost od 1. 1923. do 1927., tedaj v 5 letih za toliko kot preje v dobi polovice generacije	(1899—1914). In kar	velja za	Združene države, velja tudi	za Nemčijo in v
malo manjšem obsegu za' ostali kapitalistični svet. Kajti povsod se razločno opaža, kako danes produktivnost dela mnogo bolj narašča kot kdajkoli. Če pa narašča produktivnost dela hitrejše kot pred vojno, če istočasno svetovna trgovina celo v konjunkturi skoro nič ne narašča, če je prav talko število zaposlenih delavcev tudi v konjunkturi skoroda stalno in je istotako z njihovimi mezdami, sledi iz tega sama po sebi razumljiva posledica, da produkcija ne more več naraščati. Tempo naraščanja produkcije v povojnem kapitalizmu daleč zaostaja za tempom v desetletjih pred vojno. Naraščanje produktivnosti dela je pa večje kot pred vojno. Če se ostali faktorji niso spremenili, potem bi morala danes produkcija znatno hitrejše naraščati kot pred vojno. Če pa tega ni, potem se to pravi, da	se celo v konjunkturi	stroji ne dajo polno	izrabljati; in
kakor je znano, je res tako. V povojnem času dosega izrabljanje strojev redko več kot 70%. In če produktivnost dela tako hitro narašča, število zaposlenih delavcev pa ne in tudi njihove mezde ne, potem je morala nastati razlika med velikostjo produkcije in konsuma kaj kmalu sila nevarna.
Položaj srednjih slojev.
V dobi kapitalističnega procvita so srednji sloji močno naraščali. Skoro polovica prebivalstva, najmanj pa dobra tretjina, se je mogla prištevati k njim. Njihov položaj se je v tem času precej zboljšal. V tej dobi je relativni delež delavstva na produkciji padal, njegove realne mezde pa so naraščale. Podobno je tudi relativni delež srednjih slojev na produkciji padal, večali pa so se njihovi skupni profiti. Za sedanjo dobo pa, ko je delavstvo na poti v popolno obubožanje in ko postaja življenjski položaj proletarijata skoroda nevzdržen, moramo ugotoviti, da se tudi položaj srednjih slojev ne le relativno, ampak absolutno slabša. Vendar pa so razlike med razmerami v poedinih velekapitalističnih državah precej velike. Kljub temu pa moremo ugotoviti splošno poslabšanje položaja srednjih slojev, v najboljšem slučaju ustalitev njihovega življenjskega standarda. To pa izvira iz več vzrokov.
V povojnem času je koncentracijski potek kapitala sila' močno napredoval in se je smer, katero je že pred vojno kazal velckapitalizem, uveljavljala vseskozi. Ugotoviti moramo ne le samo naraščanje koncentracije v povojnem kapitalizmu, marveč obenem dejstvo, da do sedaj še ni bilo kapitalistične dobe, ko bi bil tempo ostvarjanja monopolov tak, kot je v današnji dobi propadanja. Kjer so bili monopoli že pred vojno močni (Amerikai, Nemčija), tam so območje svojega gospodstva izredno povečali. Kjer pa še niso bili močno razširjeni, kakor n. pr. v Angliji, tam so se zelo razmahnili. Ta prodor monopolov v velekapitalističnih državah, kjer do sedaj niso dosti pomenili, izvira iz nastanka čisto novih in m 1 al -dih industrij v povojnem kapitalizmu, ki so se nenavadno hitro razvile (kemična, elektrotehnična, avtomobilska, radio-industrija), ali pa so bile že usta/nov-ljene na izredno visoki stopnji kapitalistične organizacije. Številne statistike dokazujejo, kako močni so monopoli zlasti v teh mladih industrijah.
Potek monopoliziranja pa je bistveno znatno napredoval tudi v starih industrijah. Kakšen vpliv ima torej naraščanje monopolov na tako imenovane srednje sloje (male trgovce, obrtnike itd.)?
Delež teh slojev na profitu postaja v, e d n o manjši. Monopoli porabljajo svojo silno gospodarsko premoč za to, da puščajo tako zvanemu neodvisnemu srednjemu sloju njegovo neodvisnost le še za statistiko, v resnici pa ga ekonomsko spravijo v popolno odvisnost od njih. Monopolne organizacije določajo produktom 'kupno in prodajno ceno. In ker v splošnem morejo izračunati promet, določajo na ta način tudi celoten življenjski standard malih trgovcev. Podobno kot večji del trgovstva, ic tudi večji del obrtništva v stalno večji odvisnosti od monopolov. Dokler so monopolom dobički rastli, toliko časa se je položaj srednjih slojev boljšal. Če pa se tendence padanja profitne mere močneje in močneje uveljavljajo, ker veliki profiti niso možni in ker število zaposlenih delavcev ne raste, potem je gotovo, da skušajo monopoli obdržati sedanje profite z napadom na živ-
ijenjski standard delavskih množic in s skrčenjem profitnega deleža srednjih slojev. Tako obubožava stari samostojni srednji sloj. Profitna mera pada, moč monopolov pa raste. Zato se ne krči le relativni delež srednjih slojev na profitu, kot pred vojno, temveč se krci tudi absolutni delež njihovega profita in poslabšuje njihov standard.
V kako silnem tempu je n a r a s t 1 o število n a m c š č e n s t v a ; ne le absolutno, marveč tudi relativno. V času procvita kapitalizma se je standard nameščen-stva dvigal, dvigale so sc njegove plače, zlasti zato, ker je produkcija novih nameščencev zaostajala za povpraševanjem. Še pred nekaj leti si lahko zaman iskal po časopisju ponudb stenotipistinj. Tega ugodnega položaja nameščenci niso imeli samo v konjunkturi. Če pregledamo brezposelne v krizah predvojnega kapitalizma, vidimo, da med njimi nameščencev sploh ni. Podjetnik je obdržal uradnike in neko število kvalificiranih delavcev tudi preko krize. Ta izreden porast nameščenstva je povzročilo naraščanje v trgovini zaposle nega prebivalstva; tedaj se namreč trgovina še ni prav nič koncentrirala, ampak nasprotno se je večalo število obratov. Zraven tega pa še sprememba industrijskega potega samega, ki je zelo povečala število nameščenstva v primeri * številom delavstva. Ta preokret se je izvršil v vseh kapitalističnih državah. Vsepovsod je trgovin preveč in ni računati na to, da bi v trgovini zaposleno prebivalstvo bolj naraščalo kot ostalo. Prav isto velja za nameščence, zaposlene v industriji. Preokret v industriji, kolikor tiče razmerja med številom zaposlenih delavcev in nameščencev, je toliko kot končan. Prav nič ne izgleda, da bi sc mogle zaposliti nove delovne moči. Obratno pa treba ugotoviti, da danes meče spremenjeni sestav produkcijskega poteka nameščence na cesto kar v masah. Stroj nadomešča živo delo z mrtvim, v posebno velikem obsegu zlasti sc danes v času, ki je prepojen z duhom racionaliziranja. Toda racionalizacija produkcijskega poteka sc ni ustavila pri delavcu, se ni omejila na tovarniške dvorane. Vdrla je tudi v urade. Uvedli so se mnogi računski in drugi pisarniški stroji in čim bolj prevladuje veleobrat, tem pomembnejši postajajo.
V dveh pogledih je vplivala sprememba produkcijskega poteka na nameščenstvo. Pred vsem se vedno močneje proletarizira, in sicer z dveh strani. N a m e -sčenske plače danes že niso večje kot mezde kvalificiranih delavcev, temveč pogosto celo manjše. Po drugi strani pa zadeva brezposelnost nameščenca prav tako, če ne še bolj kot delavca. Število nameščencev se je tako pomnožilo, da jih je bilo tudi v konjunkturi preveč. Podjetnik zato ni imel nobenega interesa več, da bi obdržal nameščence preko krize. Odpustil jih je prav tako kakor je odpustil delavce. Pred vojno so dejali nameščencu: »proletarec s trdim ovratnikom«. Ta naziv mu Pristoja danes bolj kot kedaj. To tudi čuti, pa si noče priznati in napravlja krčevite poizkuse, da bi postavil med seboj in proletarijatom visok zid. Ni čuda, če najdejo vsa romantično-reakcionarna in fašistična stremljenja točasno med nameščenstvom sociološko Posebno ugodna tla.
Svetovna kriza in kmetje.
Tako zvani samostojni srednji sloj je skoroda obubožan, nameščenci se komaj še ločijo od delavcev. In kako je v velekapitalističnih središčih s kmetom? Tudi v poljedelstvu je racionalizacija baš v dobi propadanja znatno napredovala. Traktorji, kosilni in mladini stroji so se v prekomorskih krajih zelo razširili ■n jih ni mogoče v njihovem zmagoslavnem pohodu preko celega sveta za trajno zadržati 'n ustaviti. Traktorji, kosilni in mladini stroji so ustvarili danes v dobi propadanja svetovnega kapitalizma (ko število industrijskih delavcev ne raste, ko se njihove mezde ne zvišujejo, ko se tedaj notranja potrošna moč ne zvišuje, ko svetovna trgovina nič več ne raste, ko so postavljene zunanjemu razmahu skoro nepremagljive ovire, ko produktivnost dela ogromno narašča in zato industrija preveč producira) poleg industrijske nadproducijc še poljedelsko	n a d p r o d u k c i j o. Produkcija žita kaže to	dovolj razločno.
Pred vojno je bilo 6 do 7	držav, ki so zalagale svet z žitom. To so bile štiri preko-
morske države: Združene države, Argentina, Kanada in Avstralija, Indija in v Evropi podonavske dežele ter Rusija. Po vojni je bil dolgo časa izvoz iz Indije, Rusije in podonavskih držav zelo majhen ali pa ga sploh ni bilo. V štirih prekomorskih državah pa je Produkcija žita tako	narasla, da	je mogla nadomestiti izostanek in	kriti vse potrebe	in
to — s skrčeno	delovno	silo. Tako stoji v 16. posebnem	zvezku »Časopisa	za
proučavanje konjunktur« sledeče: »Ugotovljeno je, da je v vseh prekomorskih državah donosnost poljedelskega dela ogromno narasla. Ta porast je bil tolikšen, da je bila vsled izostanka ruskega, indskega in podonavskega eksporta potrebna povečana produkcija dosežena ta ki o, da s, o p 01 sta le naraivnost ogromne mase delovnih, moči brezposelne. Velik gospodarski in socialni pomen te spremembe moremo komaj preceniti.«
Se pred nekaj leti so verjeli, da je odvisna višina letne poljedelske produkcije od slučajno dobre letine. Sedaj pa prihaja spoznanje, da se je neodvisno od vremena
po vprežni poljedelski donos vsled racionalizacije sila povečal. Prav to pa pomeni danes v času nazadovanja kapitalističnega sistema poleg industrijske nadprodukcije poljedelsko nadprodukcijo; poleg svetovne industrijske krize, svetovno agrarno krizo. Zato so za Združene države minuli časi, ko so ljudje, katerim v mestih ni šlo dobro, vreli na deželo. Pred vojno je namreč tu v nasprotju z evropskimi velekapitalističnimi središči kmetsko prebivalstvo močno naraščalo, ustanavljale so se nove farme. To je docela prenehalo. Tudi v Ameriki drve kmetje v mesta, ker iz donosov svojih kmetij komaj še žive. Tu je seveda tudi obdelovanje zemlje, poljedelstvo v bistvu industrijska produkcija. Poljedelstvo se ravna po istih zakonih kot industrija. Ni otoka, ni oaze, ki bi bila zavarovana pred viharji v industrijskem kapitalističnem sektorju. In tako se slabša življenjski standard farmerjev prav tako kot standard srednjih slojev po mestih. Zato poskušajo farmerji zoper industrijske mestne monopole, ki s svojim določevanjem cen farmerske proračune naravno zelo močno obremenjujejo, in podobno kakor ti monopoli tudi oni cene svojim pridelkom sami določati. Vendar je monopolni kapital še vedno močnejši kot far merji. Profiti monopolov težijo tudi nje in dokler se bo kapitalistično produciralo, se pri	tem	ne bo dalo	nič pome m b n e g a	in odločilnega
spremeniti. Kako velika je razlika med cenami industrijskih pa poljedelskih produktov! Izračunali so,	da je	znašala kupna moč farmerskih pridelkov	1. 1930. 80% predvojne kupne moči. L.	1931.	pa je padla celo	na 61%. Še hujše je v	Kanadi. Tam so bili
maja 1931. poljedelski	stroji	celo dve tretjini	dražji kot pred vojno.	Kupna moč farmer-
skih produktov je znašala 31% predvojne kupne moči. Za kosilni stroj je bilo treba dati 1. 1913. 240, I. 1929. 374, I. 1930. pa 811 bušlov pšenice. Da je mogla plačati 130 ha velika farma davke, je bilo treba prodati 1. 1913. 64, 1. 1929. 145, 1. 1930. pa 290 bušlov pšenice.
V Evropi je položaj poljedelstva drugačen. Do sedaj so skoro po vseh državah racionalizacijo, podobno ameriški, nekako zavirali. Evropske države so skušale z agrarno carinsko politiko in drugimi ukrepi odvrniti vpliv produkcijskega razvoja svetovnih trgov od domačega kmetijstva. Vse to pa kmeta ni in ne bo obvarovalo pred obubožanjem.
V velckapitalističnih središčih je postal kapitalizem prevladujoč produkcijski način. N e kapitalistično se producira in gospodari le še v nekaterih zakotjih. Noben sloj se ne more odtegniti zakonom kapitalističnega produkcijskega načina. Danes v dobi nazadovanja in propadanja kapitalističnega sistc ma se milijoni vmesnih slojev med kapitalom in delom vedno močneje proletarizirajo. Monopolni kapital jim pušča od profita vedno manjši del, da bi tako sam od padca profitne mere ne bil preveč zadet. Monopolni kapital jim pušča samostojnost le še formalno, v resnici pa so zmerom boj odvisni.
Pregled
REŠEVANJE SOCIALNEGA VPRAŠANJA.
Nedvomno je, da je okrožnica »Quadra-gesimo anno« prinesla v katoliške kroge, zlasti po srednjeevropskih državah precejšnjo živahnost v razpravljanju socialnih vprašanj. Ta razpravljanja so pokazala precej številna in zelo različna gledanja na teoretično in praktično stran teh problemov. Precej živahno je bilo zborovanje okoli 100 avstrijskih, nemških in nemško-čeških lajikov in klerikov koncem meseca oktobra preteklega leta v Pragi. Pobudo za sestanek so dale vodilne osebnosti nemškega katoliškega gibanja na Češkem. Celoten sestanek naj bi se vršil pod gesimo anno«. Zaključil je poročevalec, da je d ob ni preokret«. — Prvi in uvodni referat je imel dr. Graf Westphalcn, ki je izvajal, da se sodobne gospodarske krize, ki očituje posebno' ostro današnjo socialno mizerijo, ne sme motriti iz zgolj gospodarskih vidikov, marveč jo je treba opazovati v notranji zvezi s sodobnimi duhovnimi tokovi.
Poročevalec je razvil zlasti dve možnosti izhoda iz današnjega kaosa: prenovitev duhovnega in religioznega življenja in s tem v zvezi obnova obstoječih družabnih in gospo darskih ustanov in naprav. To sta tudi obe temeljni zahtevi papeške okrožnice »Quadra-gesimo anno. Zaključil je poročevalec, da je spričo sodobne stiske in posebno spričo nevarnosti boljševizma za zapadno kulturo, posebno naloga katoličanov, da spoznajo znake časa in postavijo vse sile v službo temeljite krščansko-socialne reforme.
Drugo poročilo »O razvoju modernega kapitalizma in katoliških socialnih idejah« je imel znani katoliški socialni teoretik dr. Fr. L a n d m e s s e r iz Kolna. Navajal je vse zunanje gospodarske pojave kapitalističnega gospodarstva, v katerega končnem stadiju se nahajamo. Podčrtal pa je, da stoji za vsem tem razvojem svojska gospodarska miselnost določenega človeškega tipa, ki se je v novem veku dokopal do vodstva
družbe in razvil neomejen gospodarski imperializem. To je tako imenovani »buržuj«, tipični moderni kapitalist, ki je vso svojo bit vPregel v »racionalno ureditev življenja«. To miselnost je že posebno pospcževal svetovni Nazor reformatorjev-kalvincev in puritancev, ‘ ,so svet prepustili nazadnje čisto samemu cpi. Liberalni princip popolne samozakonito-stl gospodarstva ima svoje korenine v puri-ansko-kalvinskem nadziranju, po katerem je Zemsko delo najpopolnejže čežčenje Boga. Ta c'sto. kapitalistični duh se je razvil pozneje v skrajni individualizem, samogospodovalni člo-Vck je postal merilo vsega. Višek je dosegel ta razvoj že pred vojno v koncentracijskem ka-P*talizmu kartelov, trustov in koncernov; Prav za prav v stremljenju po vedno večjem r°bičku, ki je v smislu liberalnega svetovnega m življenjskega gledanja postalo samo sebi namen. To pa je bilo možno samo toliko časa, Pokler niso postale kapitalistične tudi vse nekdanje kolonije in se je kapitalističen razmah »na mejah zemlje« ustavil. Danes P? imamo krizo modernega k a P 11 a 1 i z m a , katera ni le p r e h o -e N konjunkture n pojav, m a r-v.ec notranja strukturna ki
s l s t
ema samega.
Danažnja situacija
)c taka, da nujno zahteva prenovitve, če nočemo zabresti v usodepolno katastrofo. — Glede Načelnega in historičnega staližča katolicizma oziroma katolikov napram kapitalizmu pa je Ugotovil: Vodilo za tako nujno so-c'alno prenovitev morajo biti j°Ptt duhovne sile, ki se ne b o -° opirale na političen katoli-c 1Z e m , temveč bodo morale biti zasidrane v religioznem katoli-c 1 z m u. Ta religiozni katolicizem obsega Nauk o duhovni skupnosti religioznega člo-žjestva. V 19. in 20. stoletju sta se razvili med Katoličani dve smeri: principielno antika-P'balistična smer, ki je zastopala nauk (> stanovski povezanosti družbe, in ki je mo-erni gospodarski razvoj kritično zasledovala; Proti tej pa je nastala v glavnem iz glad-a ž k e volksvcreinovske žolc in '? v teh vodah jadrajočih poli-* 1 c n i h strank, centruma v Nem-
k r ž i
ikih socialcev v
Avstriji, smer, ki sc je izjavila ^kapitalizem in tako prelomila s ka-°hsko tradicijo. Ta prelom je bil usode-Poln, čeprav morda ni bila slaba namera, Prilagoditi se razmeram. Danes ima prva linija Ngodnejži položaj. Ne solidarizem, 1 m p»k prav pojmovani univerzalizem, ki črpa iz zdravih k a-c 0 1 i š ki h tradicij, more biti temelj za zdravo socialno reformo.
V naslednjem poročilu dr. Kogon-a iz Du-Naja so se obravnavali »katoliški socialni nauki ' odnosu do države in gospodarstva«. Da-NaŽNja država s svojo libcralno-demokratič-110 ustavno fasado, z demokratičnim parla-
mentarizmom, ki se je dotiral skoroda do absurda, ni sposobna izvesti socialnih reform, ker niti ne pozna vrste vrednot in ne ve, po-čemu ima svojo avtoriteto. Ta država sama je potrebna dalekosežnih sprememb in reform; in tudi tu morajo v prvi vrsti zagrabiti katoličani. V gospodarstvu, kjer je kapitalistična spaka korumpirala vse tja do najvižjih nosilcev kulturnih nalog, je treba navezati na stare krščanske naravno-pravne nazore. Kapitalizem se ne more in ne sme enačiti s produkcijskim procesom kot takim, marveč ga je treba odkloniti kot sam v sebi razdvojen sistem, kateri je naravnan na zgolj brezdelen dobiček. Temu je sledil razgovor, kjer se je pokazalo, kako različno sc tolmačijo osnovni pojmi in do kako različnih zaključkov vodijo razna tolmačenja. Oster je bil zlasti razgovor o besedi »res« (Quadr. anno), ki je v oficielnem nemškem prevodu prevedena kratko z besedo »kapital«, dokazali pa so, da bi sc morala prevesti 7. izrazom »produkcijsko sredstvo«. Itd.
Isti dr. Kogon je potem poskuša! razložiti »sredstva in pota v izvedbi socialnih refor m.« V stranskih poročilih so trije strokovnjaki podali sliko dejanskih razmer v češkoslovaški industriji, obrti in poljedelstvu. Zanimanje za ta praktična vprašanja je bilo pri udeležencih daleko večje kot za temeljna teoretska izvajanja. Zastopniki po Ijedelstva in obrti so namreč 100 odstotno pritrdili k poročevalčevim načrtom o »korporacijski« ureditvi gospodarstva in družbe. Te »korporacije« bi imele stotere naloge: od nadzorstva nad razvojem tehnike do urejevanja političnih vprašanj. Zastopniki katoliških podjetnikov pa so odločno odklonili vse te načrte, jih označili kot fantazijo teoretikov, ki ne poznajo gospodarskega življenja. Naravnost protestirali pa so proti tako izrazito antikapitalističnemu stališču, ki ga je postavil poročevalec. Nasproti njim pa so seveda mnogi drugi ugledni katoličani poudarjali, da je izključena vsaka socialna obnova in morda tudi stanovska ozir. korporacijska ureditev gospo darstva pod kapitalističnim sistemom.
Napeto pričakovano je bilo predavanje bogoslovnega univerzitetnega profesorja dr. H i 1-g e n r c i n e r-ja, voditelja nemških krščanskih socialcev v Češkoslovaški. Govoril je o »n a -loga h političnih strank pri obnovi družbe«. Govornik je uvodoma očrtal stališča raznih političnih smeri glede gospodarskih vprašanj. Ugotovil je, da gospodarsko gledano ni stranke, ki bi se mogla imenovati kratko »katoliška stranka«. Na političnem in gospodarskem po
I J u so
1 o ž n i
1 cisto v
kvenega nauka tako je tudi v
okviru cer-različni nazori; pogledu stanov-
skc ozir. korporacijske ureditve, katero priporoča papež Pij XI.; saj ni določen niti sam pojem:	»korporacija«. — Papeška
okrožnica sama poudarja, da se gospodarske oblike menjajo, n. pr. oblika lastnine. Zato se morejo etične osnovne zahteve, katere zastopa cerkev, ob spremenjenih gospodarskih razmerah drugače razlagati. Zato je v gospodarskem pogledu možno z zastopniki drugih političnih smeri prav dalekosežno sodelovanje. Zaključil je prof. Hilgenrciner svoja izvajanja s pozivom na mladino, naj bo odprtega srca in pripravljena za vsa nova gibanja!	V.	P.
PATRIOTI IN PATRO-IDIOTI.
V najnovejši knjigi znanega angleškega fi-lozofa Bertranda Rusclla: Education und the Modern World čitamo naslednji odstavek, ki ga doslovno prevajamo:
Povod za japonski vpad v Mandžurijo je naravno najelementarnejsi, ki si ga moremo predstavljati, le po čudnem naključju ti vpadi popolnoma soglašajo z gospodarskimi interesi Japonske. Ne rečemo preveč, ako trdimo, da danes zunanja politika velesil obstoji v glavnem v vporabljanju oborožene sile ali pa vsaj v grožnjah ž njo in da hočejo s tem manj mogočnim državam vsaj del njihovih bogastev krivično ugrabiti. Pri privatnem podjetju bi taisto početje ožigosali kot zločin in ga sodno kaznovali, z izjemo v onih slučajih, kjer gre za prav posebno veliko ugrabljenje. Če pa kaka država tako postopa, pa smatrajo njeni državljani to za občudovanja vreden cin. Pa triotizem je po hotenju in vedenju njegovih zastopnikov vse hvale vreden in skoz in skoz potreben upoštevanja. Ta spada med najbolj zapletena čuvstva in sega s svojimi koreninami v geografsko in biološko polje. Kot primitivno čuvstvo nima sam kot tak ničesar opraviti s politiko in gospodarstvom; obstoji le v čuv-stvu ljubezni do lajstne dežele, toda prvotno ne obenem v sovraštvu proti drugim deželam. V najbolj elementarni formi se pojavlja v onih deželah, kjer človek še tesno živi povezan s svojo grudo. Pri meščanu pa je patriotizem daleko le umetno privzgojeno čuvstvo, le produkt vzgoje in časopisnega branja in skoraj skozi in skozi škodljiv. V vsem zapadnem sve-
tu vlivajo otrokom v glavo, da je njihova prva socialna dolžnost zvestoba napram državi, katere državljani so, ter da ta zvestoba obstoji v tem, da ravnajo po odredbah državnega vodstva. Da ne bi zašli katerikrat v nevarnost, da bi v to dogmo začeli dvomiti, jih uče potvorjeno zgodovino, potvorjeno politiko in potvorjeno vedo o gospodarstvu.
Dejstvo je, da vsak narod napram drugemu narodu zagreši toliko zločinov, kolikor jih dovoljuje in prenesle moč njene vojne sile. Ukrepe države, s katerimi se taki zločini zgode, državljani popolnoma odobravajo, — tudi dostojni z vsemi vred — bodisi da ne vedo za kaj prav za prav gre ali ne gledajo dogodkov v pravi luči. Učiti nacionalizem se pravi postavljati napačne trditve. V vseh deželah na svetu uče otroke, da je njih dežela najboljša od vseh, in v vseh deželah na svetu — razen v eni sami — je ta trditev lažna. Jaz sem si svest tega, da je nazor, po katerem naj se otroci kolikor le mogoče uče dinole resnice, zelo prevraten in če bi ga kdo praktično izvajal, tudi protizakonit. Toda zaenkrat se še ne morem iznebiti prepričanja, da je pouk boljši, če poučuje resnico, kakor če oznanja laž. Zgodovino bi morali povsod učiti čisto enako in zgodovinske knjige bi moralo prirediti Društvo narodov s pomočjo sodelovanja enega ameriškega in ruskega učenjaka. Zgodovina bi morala biti bolj svetovna zgodovina kot narodna zgodovina; morala bi težišče bolj polagati na kulturni razvoj kakor na vojskovanja. Kolikor se pa zgodovini o vojskah ni mogoče izogniti, bi je ne smeli podajati le s stališča zmagovalca in s stališča vojaškega ju-nakovanja. Šolarjem bi bilo treba predstaviti bojno polje z ranjenci, z vzdihovanjem izgnancev, ki so brez strehe v opustošenih krajih, ter vse grozote in krivičnosti vojne. Danes se godi skoro brez izjeme drugače: v šoli se poveličujejo vojaki.
Z vzgojo bi mogli z lahkoto, če bi hoteli, vcepiti čut solidarnosti med ljudmi in pomen mednarodnega sodelovanja. V času ene same generacije bi se dalo fanatični nacionalizem, pod katerim danes trpi svet, iztrebiti. Za časa ene same generacije bi mogli podreti carinske zidove, ki danes vse tirajo v uboštvo, bi mogli odpraviti silno oboroževanje, si katerim si danes eden drugemu grozimo s smrtjo; sovraštvo, s katerim danes režemo v svoje lastno meso, bi mogli nadomestiti z dobro voljo! Nacionalizem, ki danes grize okrog sebe, vzgajajo v glavnem po šolah.	—č.
Ocene
Milo Urban: Živi bič. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna. Str. 418. — Milo Urban, katerega je prevajalec dr. Stele predstavil Slovencem v uvodu in ki je napisal slovenskemu prevodu lepo posvetilo, je med najmlajšimi slovaškim ipisatelji. Živi bič
je prav za prav prvo njegovo večje delo, ki ga je pa takoj visoko dvignilo. Slovaška sicer ni brez svoje literarne zgodovine, a kaj dosti velikih in modnih osebnosti ne kaže. Morda je Urban eden izmed tistih, ki ne le slovaški literaturi, ampak tudi drugim kažejo v nove
smeri. Saj predstavlja njegovo leposlovje, nje-8°vstil, njegov jezik skoroda prelom z vso tradicionalnostjo. »2ivi bič« je povest slova-I * vasi, eno vas obsegajočega slovaškega kolektiva, za časa svetovne vojne. Dejansko je le prvi del široko zasnovanega narodnega epa slovaškega. Zato bi bilo kar želeti, da bi doni v prevodu še drugi in tretji del. Kajti to knjige, ki so prav tako naše kot slovaške. *vo se v prvem delu (Živi bič) slovaški narod osvobodi vseh pijavk, če združen prežene daljnega cesarja in bližnjega notarja, ki ga gnjavi v njegovem imenu, še ne postane svoboden 'n neodvisen. Za to mu manjka samostojne enotne zbranosti, enovitega narodnega elana, »'"j katere je moči pridobiti 7. notranjim raz-ciščenjem in popolno harmonijo. Te notranje borbe slika Urban v drugem delu. V tretji "el tega veleromana, katerega glavni junak je tedaj slovaški narod sam, pa kaže ta narod uuhovno zbran, močan, svoboden pri snovanju svoje bodočnosti. — Urbanova umetnost meji na pri nas tako obsovraženo tendenčnost. Ur-t’an je borec za pravice vseh zatiranih, posameznih razredov in celih narodov. — P.
Misijonski koledar za I. 1933. Izdalo Misi-»niščc v Grobljah. Cena 10 Din.
Francis Jammes: Gospod ozeronski. Str. 184. Prevedel Jakob Šolar. Izdala Jugoslovanska knjigarna. — Gospod ozeronski je krasna slika pobožnega ljudskega duhovnika, ki vodi čredico svojih faranov naravnost k Bogu, ko jim leči njihove duhovne rane in teši z osebno karitativno akcijo tudi njihove telesne skrbi. Nič ne ustanavlja telovadnih in nogometnih in sploh nobenih društev, doma pa je v vsaki bajti prav kot v župnišču. Jezikovno bogata povest je dobila tudi dosti močnega prevajalca, kajti marsikdo bi se ob takem tekstu polomil zobe.
Knjige Mohorjeve družbe za leto 1932: 1. Koledar za 1. 1933. — 1. Življenje svetnikov, 8. — 3. Zgodovina slovenskega naroda, n. zv. — 4. Ivan Zorec: Beli menihi. Slov. večernic 95. zv. — j. Valentin Razingar: Ko-košjereja. — 6. Janez Rožencvet: Pravljice. — 7. Eastman-Holeček: Ohijesa. — 8. Dr. Bogor mir Magajna: Bratje in sestre. — 9. Peter Dorfler: Krivični vinar. — 10. L. E. in J. P.: Irska. — 11. Aurelli Augustini Confessiones, Prevedel Anton Sovre; uvod je napisal Jakob Šolar; opremil je knjigo ing. arch. Plečnik. — O nekaterih knjigah bomo priobčili še podrobno oceno.
OGROŽENO SLOVENSTVO
J* naslov članku v »Jutru« z dne 17. januarja 1933. Članek vsebuje tudi naslednjo izjavo: “O odnosu med slovenstvom in jugoslovenstvom sc je razlilo že mnogo črnila in mučno Pravdanje za besedo Še vedno ni končano, ker se s slovenske ali srbohrvaške strani še časa do časa oglašajo ljudje, ki jim zadeva še vedno ni jasna. In vendar je vprašanje rešil za vse nas še pred postankom Jugoslavije naš veliki pisatelj Ivan Cankar, ko je dejal, da je politično Jugosloven, kulturno pa Slovenec. Naša narodno kulturna individualnost je zagotovljena s samim bistvom jugoslovenske ideje, ki združuje vse Jugoslovene v enoto, ne Podreja pa jih ne srbskemu, ne hrvaškemu in ne slovenskemu delu. Zavest jugoslovenske eelote in edinstva ne more in ne sme izključevati slovenstva, marveč ga kot enakopravnega s»mo izključuje v harmonično urejeno in celoti pospešeno sožitje.«
»Jutro« je do sedaj vedno zastopalo mnenje, da je to vprašanje problem, o ka rerem sta možni dve rešitvi: ali popolna stopitev ali v smislu, kakor je zgoraj ugotovljeno. »Jutro« je večkrat trdilo, da	sc tudi možnosti	stopitve	ne sme	nikoli izključevati. Sedaj se je postavilo s	svojo izjavo na stališče, ki	so ga že	zdavnaj for-
mulirali slovenski kulturni delavci in ki .je bilo predmet marsikaterega uvodnika v »Slovencu«. Sedaj »vse fantazije separatistov	ne morejo ovreči	te edino	pravilne	razlage jugo-
slovenskega edinstva. Če je bilo kedaj v tem pogledu pri	nas kaj	nejasnosti	ali zmot, so
že zdavnaj izgubile politično ceno«. (»Jutro«, isti članek.)
Solnce vzhaja in zahaja .. .
V letu
1933
Vam bo nudila
KREKOVA KNJIŽNICA
sledeče tri izbrane knjige:
Vsako leto
tri
izbrane knjige 1. aprila,
1. avgusta in 1 decembra
1. MIŠKO KRANJEC: PREDMESTJE - ROMAN
Predmestje: To je roman Siljenja samega in np posameznikov. Življenje je ukovano r tradicijo, ▼ vsakdanjo formo, ki ga oklepa. Na eni strani je gnano v nižino, na eni strani se bori z vsem redom, ki ga obdaja, in na drugi strani nagonsko raste ▼ razredno bojnega človeka z etosom. Je slika brez sentimenta, morda samo z majhno ironijo na naše kmečko meščanstvo, ki bi rado bilo svetsko, pa je samo brezbarvna navadna masa.
2. MIRKO JAVORNIK: ČRNI BREG - ROMAN
Povest prav iz sredo bednega, najbcdndjšcga življenja na slovenski zemlji. Brez velikih b$sed. brez manifestov, samo slika zdaj divja, zdaj skromna, zdaj kipeča, zduj upadajoča v večni senci skfbi in bede, kakor je tisto življenje samo brez ozira no vzorce raznih veljavnih.
3. UPTON SINCLAIR: DOLARJI, I. DEL - ROMAN
Mojstrsko, kot zna le on, opisuje vso gnilobo in propalost meščanske, kapitalistične družbe in jo neusmiljeno bica z nedosegljivo jedkim sarkazmom. Na glavnem junaku Jedu, ki zraste iz prole-tarcu-berača v najhujšega kapitalista-milijonarja, pokaže, koko veB družabni sistem vzgaja in ponižuje človeka na stopnjo brezumne živali, katere edini cilj jo — Izkoriščanje, profit, kopičenje bo-arina:	gastva.	Ves	roman izzveni v silen protest proti današnji kapitali-
stični družbi-
Za vezane knjige;
letno Din 78*— ali mesečno Din 6*50, obenem z revijo »Beseda o sodobnih vprašanjih« mesečno Din 10*—-.
Za broširane knjige:
letno Din 48*— ali mesečno Din 4 —, obenem z revijo »Besedo o sodobnih vprašanjih« mesečno Din 7*50.
Ig! KREKOVA KNJIŽNICA
DELAVSKA ZALOŽBA - LJUBLJANA
DELAVSKA ZBORNICA — MIKLOŠIČEVA CESTA 22/L
Član