Poštnina plačana v gotovini.
izhaja vsak petek.
Leto III, St. 22.
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pci leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 1. junija 1934.
- „
O
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
V pravilni politični šoli
(Ob Masarykovi* izvolitvi.)
Dne 24. maja t. 1. je izbrala češko-slovaška republika po zakonitih zastopnikih (poslancih in senatorjih) zopet Masaryka za svojega državnega poglavarja. To se je zgodilo sedaj že četrtič.
Češko-Slovaška je v srednji Evropi poleg Švice edina država, ki se je obranila
Ni to slučaj, ampak zgodovinsko izročilo, osnovano v miselnosti naroda, ki se je prvi v srednji Evropi spustil v boj za svobodo vesti in verstva skoraj proti vsemu zapadnemu krščanskemu svetu. Duhovna svoboda je ostalo geslo žilavega češkega naroda od Husovih* časov preko Chelčickega (ki je s krščanskega stališča zavračal vsako vojno in posilnost ter postal tako predhodnik Tolstega) do Komenskega, od Palackega in Havlička do najnovejše dobe.
Ker je imel ta narod v srednjem veku mogočno državo (saj so bili njegovi kralji nekaj časa tudi nemški cesarji), ki jo je pozneje izgubil po porazu na Beli gori, je umevno, da je hrepenel po nekdanji samostojnosti in zato je združeval v misli in volji z duhovno tudi politično svobodo. V svetovni vojni je spoznal ugoden trenutek, da si pribori zopet izgubljeno državnost, kar se mu je tudi posrečilo pod vodstvom Masaryka in njegovih sodelavcev, zlasti Beneša in štefdnika.
Danes stoji državno svobodna Češko-Slovaška kot braniteljica duhovne in politične svobode. Njeno politično jedro so kmetje in delavci; zato ji' je ščititi in krepiti tudi družbeno svobodo delovnega ljudstva. Dvoje miselnosti se zaganja ob njene meje: nemški fašizem in ruski bolševizem.
Nemštvo, kakor je izraženo v prusaštvu, je napadalno in uničevalno za male slovanske narode. Po Masaryku ima to prusaštvo glavno krivdo za svetovno vojno, ker je najbolj izdatno izdelalo in širilo kar modroslovni in znanstveni sestav o pravici pesti in o vojništvu. Najnovejša oblika nemštva, kakcr ga izpoveduje hitlerjanstvo, pomeni naravnost povratek v divjaštvo. Kot ljudje in Slovani ga moramo odklanjati enako kakor njegov italijanski vzorec.
Rusko bolševištvo je sad svojevrstnih ondotnih razmer. Vse to dušeče umsko varuštvo, neznosen
* Te dni je poteklo 500 let od bitke pri Lipanih, kjer so premagali zmerni husiti radikalne s pomočjo katoličanov in potem sklenili sporazum s papeštvom.
politični pritisk ter velikanska družbena krivica in zanemarjenost so si dali duška, ko je bil v svetovni vojni poražen vidni gojitelj dolgotrajnega zla: carizem. Različni znaki niso zalegli ničesar: ruska višja družba je neudržno drvela v svoj prepad. Za nas vse mora biti ruska revolucija, njeni vzroki, razpletek in nasledki, resen opomin, da ne gre podcenjevati družbenega vprašanja, nasprotno: da je po strašnih žrtvah svetovne vojne ter po divjanju povojnega dobičkarstva in brezprimer-nem esiromašenju delovnega ljudstva neizogibna potreba kremenite izpremembe in odpomoči. Vsak narod in vsaka država mora pri tem upoštevati svojo zemljo in zgodovino: golo posnemanje ne bi vedlo do pravega uspeha.
Ne da bi mislil, kakor da bi v Češko-Slovaški ne bilo treba ničesar več izboljšati v tem ali onem oziru ter bi preudarna in poštena kritika ne imela nobenega opravka, se hočem le dotakniti osnove njene politike, kakor jo je določil njen zastopnik Msaaryk in obenem pokazal politično šolo, iz katere je bil izšel. Storil je to v knjigi »Svetovna revolucija«, kjer je podal obračun svojega dela med svetovno vojno.
Načelna osnova češko-slovaške politike mu je: vlada ljudstva (demokracija) in človekoljubje (hu-maniteta). V svetovni vojni ni šlo za spor med Francijo in Nemčijo, tudi ni bil to boj med Nemčijo in Rusijo ali med germanstvom in slovanstvom: za svobodo in zapadnoevropsko omiko se je dvignil skoraj ves svet proti samovoljstvu, ki je izva* jalo svojo oblast iz »božje milosti«. V tem svetovnem požaru so prepadle tri mogočne dedne vladavine: katoliška Avstro-Ogrska, protestantska Nemčija (Prusija) in pravoslavna Rusija, a namesto njih so nastale nove države,
V	tem je značilnost, da so se iz razvalin velikih držav razvile manjše samostojne države. Nasproti samovoljstvu »bogovladnih« držav, ki je bilo centralistično, vstaja človekoljubna vladavina ljudstva, ki sloni na samoupravi ter zvezi narodov in držav. V tem je politični napredek in pomen svetovne vojne.
Vlada ljudstva (demokracija) pa ni samo politična, ampak tudi gospodarska in družbena (socializacija), ker je treba skušati, da se odstranita beda in največje nasprotstvo v bogastvu, ko si ljudje, ki ne delajo, prilaščajo sadove poštenega dela. Demokracija je nov svetovni nazor, novo življenj-
sko načelo, ki zavrača posilnost vsake vrste in oblike, a si pridržuje pravico do hranitve tudi s silo ter sloni na priznanju in izvrševanju enakosti, svobode in bratovstva; njeno bistvo ni številčno ze-načenje, ampak usposobljena osebnost, sporazum in strpnost. —
Masarykova miselnost je nadaljevanje in izpopolnjevanje dela najboljših čeških mož, ki so bili njegovi vzorniki. Njegova duševnost je pa tudi sad politične šole, ki je izšel iz nje. Pozna omiko narodov, ki so vplivali na evropski razvoj, in daje prednost anglosaški, ki mu je najbolj napredna in človekoljubna, kar je opazoval med svetovno vojno. Angleški vojak je bil bolje preskrbljen in se je ž njim ravnalo bolje, kakor z drugim, zlasti v zdravstvenem oziru; precej dobrohotno so se upoštevali verski in nravni razlogi nasprotnikov vojne; poročila o vojni so bila zanesljiva in niso zamolčevala sovražnikovih sodb. Angleži in Amerikanci so vzore človekoljubja najbolj skrbno predelali načelno in jih v dejanju vršili bolj kakor drugi narodi.
Ta prirojena, človeška nravnost in praktičnost se kaže tudi v angleškem pojmovanju političnega življenja: odtod njih čut za svobodo, sodelovanje, samoupravo. Razvoj je priroden, sloneč na zgodovinskem izročilu in zato brez skokov; ustaljenost in prilagodljivost sta bistveni lastnosti angleškega duha. Na to značilnost angleške države je že v »Sloveniji« pokazal Fran Radešček s člankom1 »Federacija Velike Britanije«. Saj so bili Angleži prvi, ki so se že v XIII. stoletju uprli samovoljstvu, in njih. modroslovec Locke je teoretično podprl revolucijo XVII. stoletja ter postal početnik ustavnosti v znanosti.
^ Masarykova politična šola nam poleg zgodovine češkega naroda odkriva vir njegove miselnosti,
čeprav imajo Francozi velike zasluge za osvoboditev človeškega duhš in so Nemci pravi mojstri v sistematiki in organizaciji. Opozarjam na dejstvo, kako je n. pr. vplivni angleški časnikar Steed leta 1916. po svoji duševnosti naravno in zato primerno pojmoval obliko južnoslovanske združitve.
Kakor drugi, tako so bili tudi mnogi Slovenci nekritično zaverovani v rusko caristično slovanstvo, ki je v svetovni vojni popolnoma odreklo, ker so njegovi poznavalci, med njimi Masaryk, napovedovali in se zato naslanjali v prvi vrsti na zapad. Nauk iz ruskega poloma je očiten: ne odločuje samo kolikost, ampak v prvi vrsti kakovost. Ne zadošča golo število, marveč preudarnost in pravičnost, poštenost in svobodoljubje, omika in delo.
Alfa.
Poezija in filozofija popotnika
(Radivoj Peterlin-Petruška: Popotno pesmi.
Založba »Odmevi«, Ljubljana, 1934.)
Slovenski popotnik in »moskovski romar« Petruška (Radivoj Peterlin) je izdal »Popotne pesmi«, šopek, cvetober, ki ga je nabral na svojem plandovanju (pristna belokranjska!) širom in križem sveta, zlasti v svoji srčni domovini ruskih stepi. Drugi »nemirni romar« po neskončnih planjavah duha, prijatelj prof. dr. Fr. Veber, jim je napisal uvod. Kot tretjemu »skromnemu romarju« po sončnih gajih in bregovih klasičnega Parnasa in distiha, bodi dovoljeno še meni, da oba prijatelja pozdravim in ju povabim na »epilog« v Belo Krajino.
Tam smo namreč že večkrat slavili i druge epiloge« na belokrajinski trgatvi, tam v beli zidanici nad semiško postajo, v Grajski kleti, kamor je še moj ded - tlačan nosil grozdno desetino graščaku na Smuku. Ko so se z nočjo brhke trga-čice porazgubile v topla gnezda pod Semeničem in cerkvico sv. Primoža, ko so se za njimi razvriskali plečati brentači, je ostal v zidanici samo zvesti oskrbnik in gornik Mišič, da iztisne na veži sladki sok in samotok iz natrganega grozdja. Mi trije ro-
marji pa smo se spravili v družinsko sobo z veliko kmečko pečjo, ki je z osuplimi in širokimi očnicami strmela in poslušala nenavadno družbo okoli javorove mize. Od časa do časa je pomolil skrbni Mišič glavo skozi priprta vrata, ali je majolika že prazna? Prijatelj Tekavčič — tudi posiljeno nemški »Weber« tke le domače platno — pa je ves čas prižigal in puhal ter nas zavijal v višnjeve vijugaste silnice svoje simbolične cigarete: Vse je dim!
Kljub vsi minljivosti so se zbudili mladi in stari grozdni duhovi, oživeli so v njih družbi živi in mrtvi popotniki in brezdomci, kakor da je zavladala v veseli in razigrani zidanici enotnost vseh krajev in časov. O enotnosti krajev in zemeljsko-prirodne lepote je začel naprej pripovedovati živeči popotnik Petruška, kako se je rodil v mrzli zibki kamniških snežnikov in se kot dijak prestavil v Ljubljano, kjer je ustanovil Cankar »Zadrugo« slovenskih bohemov, »Zadrugo« brezdomnih in popotnih trubadurjev. Da reši njih čast in bohemsko srce ne usahne v zakajeni kavarni, se je nazadnje Petruška žrtvoval in dobesedno uresničil, vzel je na ramo popotno culico in v roke popotno sulico (pardon! palico) ter za celih devetnajst let zapustil slovensko očevino, odpravil se je primerjat lepoto domačije z lepotami bratovske ruske zemlje in drugih evropskih narodov. Ves se je zamaknil in zasijal, ko mu je zapela in zazve-
nela beseda o obisku Ševčenkovega groba, o Dnje-pru in Ukrajini.
Tedaj se mi je zazdelo, da sta se iz simboličnega dima za njegovim hrbtom izvili dve, prijazno pozdravljajoči in kimajoči obličji, dve postavi in obe z bregov ukrajinskega Dnjepra. Prvi je bil popotni filoz.of in ljudski pridigar iz Kinične šole, Bion iz Boristena ob Dnjepru (280 pr. Kr.), drugi pa njegov popotni in filozofski naslednik, oče ruske filozofije, Grigorij Savič Skovororia (1722—1794), ki je pred dve sto leti plandoval po stepih iste Ukrajine. Rekali so mu »Ponev«, najbrž po posodi za hrano, kakršno še danes nosijo s seboj v Indiji bramanski menihi, filozofi - prosjaki.
Čudo prečudno! Za Bionom in Skovorodo se je izmotala iz dima nepregledna procesija znanih in neznanih popotnih rapsodov in trubadurjev, popotnih filozofov in vzgojiteljev iz vseh časov in krajev. Nepričakovani gosti so prihajali v treh skupinah in zasedli vse prostore in kotičke v družinski sobi, za mizo, okoli peči in na peči, za vrati. Bila je velikanska družba, a ne sme se pozabiti, da so bili sami duhovi, ki se lahko stisnejo in najdejo mesta v še tako ozki in omejeni, samo s fantazijo nadarjeni lobanji. Prvi skupini sta stopala na čelu Homer in Sokrat, za njima Antistenes, ustanovitelj kinične in Zenon, ustanovitelj stoične šole, v tretji vrsti se je bližal silen vojščalt in pri-
Zli duh
Pod tem naslovom piše »Koroški Slovenec«:
»Oblast je prepovedala v minulem tednu nastop zbora »Ljubljanski Zvon« in naših pevcev. Med tem ko velikovška okrajna oblast za prepoved ne navaja vzrokov in beljaška kot vzrok omenja »napete razmere v Avstriji«, utemeljuje celovško okrajno glavarstvo prepoved sledeče: »Pri sedanjem notranjepolitičnem položaju se je bati, da bi se javne prireditve, ki ne služijo »der vaterliindi-schen Idee«, zlorabljale v politične demonstracije in ogražale varnost ljudi in imetja. Ker se prireditev ne vrši v duhu te ideje, se prepoveduje«. — Prepoved je vzel osrednji prosvetni odbor na znanje in je v prizivu navedel, da odločno zavrača podti-kavanje iredentističnega značaja takih prireditev. S petjem slovenskih pesmi v našem delu dežele ne bi bil dan obenem niti najmanjši povod za motnjo miru, nasprotno bi zamogle take prireditve vplivati kvečjemu pomirjujoče celo na one, ki bi se prireditve ne udeležili. Ob intervenciji je g. poslancu dr. Petku deželni glavar tudi izjavil, da bi po prepovedi povzročena poostritev odnosov Avstrije in Jugoslavije nikakor ne bila zaželjena. Vemo še, da g. varnostni nadzornik prepovedi nikakor ni odredil iz lastnega nagiba. Po vsem tem je jasno, da je imel na prepovedi in sledeči napetosti interes nekdo drugi, ki stoji za vsem v ozadju in ga hočemo v naslednjem imenovati z imenom.
V	nemških listih že dalje časa sem zasledujemo dosledno obujanje spominov na razne dogodke obrambnih bojev. Vemo nadalje, da so okrajna glavarstva dala občinam o priliki ljudskega štetja nalog, naj se za števne komisarje izberejo izključno »domovini zveste« osebe. Znano je nadalje, da se enako postopa v naših občinah pri imenovanju občinskih komisarjev. Iz najnovejše dobe nam še poročajo, da se namerava nastopati še proti našim pevskim zborom kot oblasti neprijavljenim društvom, četudi so bili pevski zbori slej ko prej le odseki naših izobraževalnih društev. In sedaj še to prepoved koncertov!
Kdo ima danes interes, da se razdor v deželi poostruje naprej? — Kdo ima nadalje interes, da se položaj slovenske manjšine na Koroškem slabi in da se množijo primeri, ki bi jih mogli zagovarjati kot izredne ukrepe v izrednih razmerah sicer drugod, nikdar pa ne med miroljubnim našim ljudstvom v slovenskem delu dežele? — Komu je končno na tem, da se zbog poslabšanega položaja naše manjšine ustvarja v sosednji državi Avstriji sovražno javno mnenje?
Vprašanje, na katero hočemo odgovoriti sami: Slab državnik bi bil kancler dr. Dollfuss, ki bi odrejal in opravičeval ukrepe proti lastnim dosedanjim izjavam in prepričanju in ki bi zavestno odbijal drugorodno manjšino v državi, v kateri naj bi bil položaj manjšin »vzoren« in posnemanja vreden! — Slab deželni glavar bi bil general v. p. Hiilgerth, ki bi želel med narodoma v deželi nov razdor in novo nesporazumi jen je, ker bi ti koraki bili v obraz njegovi svečani izjavi o priliki zadnjega deželnozborskega zasedanja! — Očitno in javno dolžimo danes ponovno novega rovarjenja v deželi in zlobnega ribarjenja v kalnem kroge okoli nemško-nacionalnega Heimatbunda ter obsojamo njihovo nizkotno, proti redu in miru v deželi in državi naperjeno počenjanje. S takim delom, gospodje, ne delate nikake usluge nemškemu narodu v državi in še manj državi in deželi sami!
padnik kinizma, Aleksander Veliki s svojim dvornim filozofom in spremljevalcem na indijskih pohodih, s popotnim kinikom Onesikritom, ki je v Indiji ob pogledu na kinizem in stoicizem braman-skih menihov - prosjakov preblaženo vzkliknil: Gospodar! Dovršil si svetovno carstvo in edinstvo bratovstva in resnice!
Drugo, srednjeveško skupino, je vodil Peter Valdus (1177—1217). Legenda o sv. Alešu ga je tako genila; da je razdelil svoje bogastvo ubogim in začel oznanjevati čisto apostolsko krščanstvo. Pokret prostovoljnih »siromakov« se je razširil po vsej Evropi in sV> strnil s svobodnimi strujami iz Mide Azije, z ostanki starih popolnih kinlkov in stoikov: s katarci, paturenci (milanskimi cunjarji), z jugoslovanskimi bogomilci (bulgari) itd. Hrepenenje vseh se je zgostilo, kakor v svojem gorišču, v duši Frančiška Asiškega, brata in naslednika »križanega Serafa«, v duši Gospodovega trubadurja.
Sodobni skupini je prednjačila »Zadruga« slovenskih bohemov in popotnikov s Cankarjem, Kettejem, Murnom, Pugljem itd. V imenu lokalnih »genijev« je prišel duh zadnjega častilca Sonca, simbola resnice, in prvega kristjana iz mitreja v Ju-dovju nad Rožancem, dalje sv. Primož in Felicijan iz grajske cerkvice protestantovskih Semeničev. Po ljudski legendi se je preselila cerkvica z vrha niže v reber. Kot poseben zaščitnik obubožane Bele Krajine se je predstavil sv. Frančišek Asiški: užaljen je zapustil bogato Italijo in se nastanil v siromašni Beli Krajini, v planinski cerkvici na Mirni Gori.
Po postavah belokrajinske gostoljubnosti je po-
v deželi
Kako bo izpadel končni obračun te organizacije z vlado in sodbo, koliko je organizacija, dejansko doprinesla k ureditvi razmer v deželi, prepuščamo mirnodušno sledečemu razvoju. Vemo le to, da izigrava omenjena organizacija temnih in ozkosrčnih ciljev danes svojo zadnjo karto in da zna v dogledni dobi zaigrati započeto igro s slovensko manjšino na Koroškem.«
Saj ima morebiti prav »Koroški Slovenec«, ko dolži »Heimatbund« zatiranja naših rojakov na Koroškem'. Samo nečesa mu ne bo nihče verjel, kdor samo malo pozna sedanje avstrijske razmere: da bi namreč kancler Dollfuss nič ne vedel o tem, kar se godi na slovenjem Koroškem, ali da bi se celo mogla še taka malost zgoditi proti njegovi volji. To spominja le preveč na tiste podložniške čase, ko so petolizniki vseh činov in vrst razlagali »zvestim podanikom«, da »presvitli cesar nič ne vejo«, če se kdaj kaj slabega ali nevšečnega zgodi, kakor je bila seveda vedno le zasluga presvitlega cesarja, če je kakšna stvar uspela. Seveda so »presvitli cesar« za vse prav dobro vedeli, kajti če so mu tudi skozi desetletja razlagali krivice, odpravil jih le ni in sicer hotoma in vedoma, ko je puščal na krmilu državne ladje ljudi, ki so jih delali. Prav taka je zadeva z Dollfussom. Natančno ve, kakšne krivice delajo njegovi opričniki koroškim Slovencem dan za dnem, in prav tako je jasno spričo sa-modržne oblasti, ki jo ima v državi, da bi jih bilo konec tisti hip, ko bi samo zinil. Da ne reče take besede, je najboljši dokaz, da izvršujejo njegovi uradniki na Koroškem samo njegovo voljo, ki jo je vruhtega slovesno in pred vsem svetom razglasil s tem, da ni hotel sprejeti zastopnikov Slovencev.
Sicer pa — števnih komisarjev gotovo ni namestil »Heimatbund«. Poročali smo že, kako so šteli ti Dollfussovi ljudje Slovence po najnovejših
Borba za vseučiliško knjižnico je slovenska posebnost. Menda je na širokem svetu edini primer, da se študenti sami borijo in zavzemajo za ustanovo, ki je povsod samo po sebi umeven pogoj znanstvenega študija. Da so se naši akademiki s tako odločnostjo zavzeli za stvar, je značilno za njih resno stremljenje in priča, da so trditve o zgolj negativni usmerjenosti in nesposobnosti akademske mladine za konstruktivno delo izmišljeni-ne nekih krogov, ki jim miselnost naše mladine ni po godu.
Po šestmesečnem delu je sklical odbor Akademske akcije za univerzitetno knjižnico izredni občni zbor dne 16. t. m., da položi račun o svojem poslovanju in pojasni ovire, zaradi katerih njegova prizadevanja niso rodila zaželjenega uspeha. Občni zbor je potekel izredno živahno in burno ter
izzvenel v odločen protest
Obsežno poročilo predsednika je pokazalo zgledno in nenavadno aktivnost odbora, ki ni opustil nobene možnosti in prilike, da opozori javnost in odločilne kroge^ z dopjsi, osebnim posredovanjem, spomenicami in časopisno propagando na važnost vseučiliške knjižnice ter zagotovi denarne vire za njeno stavbo. Posebna deputacija akademikov se je skupno z rektorjem univerze trudila v Belgradu, da izposluje primer-
zdravil zbrana tisočletja in njih popotnike Cankar s predlogom, da se proslavi nocojšnji večer s pristnim, klasičnim »simpozionom«. Za stoloravnatelja (simpoziarha) je bil izbran Sokrat, za »vunbacite-lja« vojščak in car Aleksander Veliki, za »kloba-sarja« šegavec in potegavt ^Bion iz Boristena, za »kantušministra« zastopnik živih, prijatelj in tenorist Tekavčič, ki so ga filozofski tovariši takoj preimenovali v »analitičnega tigra«.
Na tesno odmerjenem prostoru ni mogoče^ podrobno navesti vseli duhovitih in humorističnih, za naše razdvojene in razcepljene čase^ zelo poučnih govorov in pomenkov fantastično sijajnega večeru. Mogoče kdo drug napiše obširno poročilo: Simpo-zion pod Semeničem. Omenjam samo, da je »vun-bacitelj« Aleksander vljudno opozoril Platona in Aristotela, ki sta se plaho stiskala v kot, kakor da ne bi sodila v tako družbo:
Kaj pa vidva, aristokrata in individualista, kaj pa iščeta tukaj med nami, popotniki? In izginila sta molče, kakor sta prišla.
Sokrat je v posebnem govoru izrekel živim navzočim sožalje in obžalovanje, da morajo potovati po tako nesrečnem času z degenerirano dušo:
Individualistična vzgoja Vam je potrgala vse glavne, sozveneče strune iz duše, pustila je le eno, le individualistično in egostično, vse druge pa je nadomestila z umetnimi »kompleksi« samoljubno-sti (demonizma), grabežljivosti (kapitalizma) in pohotnosti (seksualizma). Pri besedi »kompleks« se je spomnil večni, židovski popotnik Ahasver Freuda in hvaležno ošinil Sokrata; njegov najver-nejši učenec Antistenes pa je kar poskočil izza mize:
metodah za potvarjanje resnice in dejstev. In kakor v potrdilo prinaša »Koroški Slovenec« v isti številki dopis iz Ledine o ljudskem štetju«.
»Trije števni komisarji so bili določeni za našo občino, med njimi tudi tukajšnja učiteljica. Slednja je vpraševala pri neki hiši otroke, kako laže či-tajo — slovensko ali nemško -— in na odgovor, da nemško, jih je zapisala za Nemce. Pri druge hiši spet je vpraševala: kam laže prodajate, v Jugoslavijo ali v Avstrijo. Vsakdo se je seve izjavil za Avstrijo in vsi so bili zabeleženi kot Nemci. Drugi komisar, bivši komunist Arnejc, je stavil vprašanja: Za Avstrijo ali Jugoslavijo. — Torej je bil to prej nekak plebiscit, ne pa ljudsko štetje. Rezultat je temu primeren: Vas Gora šteje le 8 Slovencev in 54 Nemcev, Puhem 12 Slovencev in 77 Nemcev, Ledince 44 Slovencev in 150 Nemcev, Malniče 23 Slovencev in 105 Nemcev, Zgornje Borovlje 79 Slovencev in 132 Nemcev, Pečnica 31 Slovencev in 32 Nemcev, Brezje 10 Slovencev in 85 Nemcev. V vsej občini je naštetih 438 Slovencev in 922 Nemcev. V resnici pa je pristnih Nemcev komaj kakih 10. Kdo se takim številkam ne smeji? To naj se svetu kaže kot statistika! Goljufija, pa ne štetje! Na papirju nas lahko izbrišete, kajti papir, tudi uradni, je potrpežljiv. To, kar pa smo, ostanemo: Slovenci! Narava ne laže!«
Vas Ledince pod Karavankami, pa nemška! Še toliko ne kot Mojstrana na drugi strani.
Da, da, narava ne laže. Lažejo pa Dollfussovi komisarji. In Dollfuss ve, da lažejo, pa vendar botrini tem lažem. Torej jih je kriv sam, bolj celo, kot števni komisarji, ki so tako bolj ali manj vneto samo spolnjevali dane jim naloge.
Pribiti je treba torej suho dejstvo: Dollfussova Avstrija je Slovencem na Koroškem prav tako malo naklonjena, kakor prejšnja, le da je mnogo bolj nasilna in svetopeta obenem. In po tem se je treba tudi ravnati.
*
no postavko v državnem proračunu za namene knjižnice. Med drugim je predsednik v svojem poročilu omenil, da so se slišali ugovori, da se čuti kriza v državi vsepovsod in da n. pr. tudi v Belgradu ne živi šolstvo v dobrih razmerah.
»Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju.
In poleg vsega tega sta univerza v Belgradu in Zagrebu še izpred vojne. Ljubljana pa je dobila univerzo šele po vojni in morala šele graditi vse univerzitetne objekte, ki jih Belgrad in Zagreb že dolgo imata. (Navajamo po »Akademskem glasu« od 19. t. m.)
Trud in pota so bila zaman. Akademikom in stvari naklonjenim faktorjem ni uspelo, da bi se vnesla postavka za knjižnico v redni proračun, ostalo je le upanje na naknadne kredite. Ta ne-
Res, namesto sintetične, kolektivne, sotrudno-razvojne resnice so jim v dušo posadili Afrodito. U„ Afrodito! Ko bi jo dobil v roke, bi jo kar uničil! (Ipsissima verba.) Klobasar Bion je izpustil »smehopočno« diatribo o papirni liriki modernih slovenskih poetov.
Zabavni del večera se je zaključil s petjem. Kantušminister Tekavčič je potegnil iz žepa Pe-truškovo pesmarico »Popotnih pesmi« in zapel naprej, drugi pa so ali v zboru udarili za njim ali pa Petruški v sto zadregah zaploskali. Vse je navdušeno pelo:
Vesel, nostnlon som bohom, rad kosam se z viharjem!
Ker to mi je določil večni Bog, da sem kot piš nestalen in ubog.
Pregovorili so tudi sv. Frančiška Asiškega in zapel jim je svoj »II Canto del Sole« ter končal s Petruškovo kitico:
Kot sem prišel, tak spet odidem tja, kjer doma je nepoznani Bog, kot me poslal, tak ž njim se snidem, ves praznih rok, neskrben in ubog.
Za slovo pa je vstal Grigorij Savič Skovorodh in ognjevito recitiral oba soneta »Ta sveti večer«, konec med viharnim ploskanjem vseh živih in
mrtvih:	x
Ta sveti večer, ko sreča v duši sije
in se ti zdi, da ljubiš vse okrog, o, spomni, brat, o spomni se Rusije, ki včliki jo je zapustil Bogt
Dr. Franc Derganc.
Manifestacija za vseučiliško knjižnico
uspeh je bil povod za sklicanje izrednega občnega zbora. Predsednik je končal svoja stvarna izdajanja z naslednjimi smernicami za bodoče delo:
1.) Ugotoviti moramo pozitivno dejstvo, da je akcija doma v Sloveniji popolnoma uspela, negativno pa, da so bila brezuspešna vsa njena dosedanja prizadevanja, da bi dobili denar od države.
2.) Da ne maramo, da bi se zidala univerzitetna knjižnica v Ljubljani iz denarja, ki bi se nabral z nabiralno akcijo doma, in da take akcije ne moremo začenjati.
3.) Da se ne more gledati vprašanja univerzitetne knjižnice osamljeno, ampak kot načelno vprašanje,
4.) Potrebno je, da se delo Akcije vrši še intenzivneje in nujnejše do sprejetja prihodnjega državnega proračuna.
V	znak protesta proti dosedanjemu neuspehu podaja odbor Akademske akcije za univerzitetno knjižnico ostavko. (Po »Akademskem Glasu«.)
Debata je bila mestoma burna, vendar se je opirala na suha dejstva in številke. Zbor se je izrekel proti temu, da bi se knjižnica gradila iz dohodkov nabiralne akcije med slovenskim ljudstvom.
Pri volitvah novega odbora so zmagali z majhno večino zagovorniki dosedanje smeri dela proti zastopnikom radikalnejše taktike.
Jutro, morala in „Boj“
Pri organizaciji borcev, ki se imenuje »Boj«, je tudi magistratni predsedstveni tajnik g. Vladislav Fabjančič, in sicer pri prostovoljcih. Opozorili smo že svoje bralce, naj ločijo bojevnike in borce, ker ponekod ali iz nevednosti ali pa iz nekih namenov mečejo radi vse v en koš. Bojevniške organizacije so tiste, ki imajo res množice za seboj. Prostovoljcev in četnikov, ki so šele skupaj s slovenskimi bojevniki organizacija »Boj«, pa je vseh skupaj komaj kakih sedemdeset.
0 tem g. Fabjančiču je prineslo »Jutro« preteklo soboto dne 26. t. m. nekakšen politični življenjepis, v katerem mu očita nekatere nečedne stvari.
G. Fabjančič se je takoj odzval v nedeljskem »Slovencu« in zagrozil »Jutru« s sodiščem. Nato pa je »Jutro« v svoji številki z dne 29. t. m. nadaljevalo s svojim očitanjem.
Pri vsej tej stvari je zanimiva in zaznambe vredna miselnost »Jutra« in ljudi, ki so okoli njega. Kajti »Jutro« je priobčilo ta življenjepis in njegov podaljšek menda vendar zategadelj, da pokaže 1'<u>jančiča kot nezanesljivega in neznačajnega moža. Pa ga je po lastnih besedah štelo med svoje sodelavce in med sodelavce ljudi, ki so mu politično blizu in ki so razpravljali s tistimi fondi, iz ■ S.rjh ie P® trditvah »Jutra« zajemal tudi g. Fabjančič. In »Jutro« in ljudje, ki so mu politično blizu, so mu tudi nakazovali tiste zneske, ki so na mah, Judi po »Jutrovih« lastnih besedah, v nasprotju s »či stostjo v javnem in zasebnem življenju«. Toda če bi »Jutra« in njegovih ne bilo, javeljne bi se bil mogel g. Fabjančič tako pregrešiti, kakor mu »Jutro« samo očita.
Morala tega »Jutrovega« življenjepisa je torej ta: neomadeževan si in dobro delaš, dokler si pri nas, ali vsa tvoja dela postanejo greh tisti hip, ko nisi več naš. Namen posvečuje sredstva:
K stvari sami bi p^ pripomnili tole:
»Jutro« kajpada ni prineslo tega zanimivega političnega življenjepisa, ker bi mu šlo za kakšno
nravstveno »razčiščenje«, kakor se tako lepo po jugoslovensko pravi. Če bi mu šlo, izdalo bi lahko nov biografski leksikon ljudi, ki so bili v svojem političnem življenju že prav vse, ki so v uradih njega dni odgovarjali1 nemški na slovenske prošnje in predloge, danes so pa vneti njegovi bralci in pripadniki, in katerih politični življenjepis bi bil vsekako dovolj pisan. Ne, marveč ta življenjepis je bil pisan iz skrbi, ki mu jih prizadeva bojevniško gibanje. Kajti prav nazorno mu prikazuje to gibanje, kako ni nič zasidrana v slovenskem ljudstvu vera v pravilnost njegovih naukov. In ker pač Fabjančič sodeluje pri Boju, se je obregnilo obenj. To je tako gotovo, kakor je gotovo, da bi ta življenjepis ne bil nikoli napisan, če bi govoril Fabjančič namesto na shodih Boja na shodih demokratske stranke.
Ali kljub vsemu temu, pozornost ne škoduje. Gotovo, vsak človek je podvržen razvoju, in ne imelo bi zmisla, zahtevati od kogarkoli, da vztraja vse življenje na nazorih, ki so se mu zdeli kdaj v mladostni vznesenosti pravi. Ali prav tako je res, da ne sme biti tak razvoj brez tehtnih razlogov preveč vijugast in neenakomeren, in zlasti ne tako ali drugače preveč materielno osnovan, če naj verjamemo v njegovo naravnost in resničnost.
Požrtvovalnost, poštenost, zaupljivost našega ljudstva so bile že tolikokrat izrabljane, da je ne samo pravica, ampak dolžnost vsakega Slovenca, da je pozoren in čuječ. Bojevniki so danes najbolj viden izraz volje slovenskega ljudstva. Naj čujejo! Ne mislimo s tem reči, da naj odbijajo z neko načelno nezaupljivostjo vsakogar, ki je včasih v tej ali drugi stvari drugače mislil, nego večina rtašega ljudstva. Zakaj s tem bi ubijali in ubili vsaktero gibanje. Ali prav tako imajo pravico in dolžnost, ako zahtevajo poroštva od vsakogar, ki nastopa v zvezi z njimi, da bo vedno vztrajal pri njih programu: svoboda, pravičnost, mir.
' OPAZOVALEC
„Reklamna“ slovenščina
Znana sušaška tvrdka, ki pa se naziva raje tvr t ka, razpošilja po naših domeh reklamne listke v zelo pestri »slovenščini«, v nekaki čobodri slovenščine in srbohrvaščine. Človek mora imeti že zdrav želodec, da prebere precej dolgo besedilo do konca. Prireditelj za »Algo« in »Energin« je šel
H koncertu dr. Reinerja
Silno neugodna poročila o koncertu moderne klavirske glasbe so napisali neki Ape v »Slovenskem Narodu«, L. M. Š. in neki dr. š., oba v »Jutru«. Ne da bi precenjeval pomen njihovega pisanja, pač pa v prepričanju, da je prav, če se o dobri stvari mnogo piše, si dovoljujem kritiko teh kritikov in kritik. Predvsem take recenzije sem pričakoval, zlasti po zadnjih uspehih v tujezemstvu. Če bi mi propaganda, ki sem jo delal za našo glasbo (in besedo) zunaj, ne bila poplačana na takle način, kdo bi mogel še verjeti v Ivana Cankarja? Kdo v Bolo krizantemo, kdo v Šentflorjansko dolino?
Pr vomu: Prav verjetno bi Vaše polno ime ne zvenelo tako mistično kakor zveni Ape! Baje ste bančni uradnik: prav veseli me, da ste z bančnimi vprašanji bolj zadovoljni, nego s kranjskimi muzami. Že čutim, kako denar odmrzuje.
Drugemu: Na boben ste dali poleg nas že tudi Beethovna, Stravinskega, Čerepnina, Suka in Dvoraka, kaj ne? Ahoj!
Tretjemu: Če hočete za vsako ceno deliti mojim prijateljem lekcije iz materinščine, si prelistajte »In einer Stunde slovvenisch«. Pravite, da so mnogi »potegnili konsekvence«. Tudi vam svetujem. Želim vam obilo zabave ob zvokih kavarniške godbe, za katero se, mili ljubitelj glasbe, tako vnemate.
L. M. Š. je obljubil ves naš spored improvizirati z enakim efektom, kakor smo ga imeli mi. Da čujemo!
’ Nja, ja!
Prevdani Vam
Slavko Osterc.
mimo vseh slovenskih in srbskolirvaških pravopisnih pravil, da ne omenjeno še ločil, ki mu morajo biti pravi trn v peti. Pri drugih kulturnih narodih bi se tvrdka s tako reklamo strašno osmešila, če ne onemogočila. Samo mi, skromni Slovenci, moramo poleg drugega gorja prenašati še to, da kupujemo pri ljudeh, ki nam zaradi svoje zanikarnosti ali skoposti pačijo in kvarijo naš jezik, katerega so z ljubeznijo in naporom gradila in oblikovala cela pokolenja. Mi pa smo le mnenja, da imamo danes zadostno število izobražencev, ki bodo za skromno
Katakombe,
igra v treh dejanjih, spisal Jože Kranjc, izdala in založila založba »Drama«.
Dramatizirana povest današnjega mladega rodu, vzeta iz kroga književnikov, študentov, delavcev, katere druži skupna borba za duhovno in snovno življenje, ki je simbolno strnjeno pod naslovom Katakombe kot tihem in pritajenem družabnem odporu. Nastopajoče osebe hočejo biti borci idej in boljšega sveta. Misel: kdor zaide iz območja katakomb, izgine v lužah meščanskega sveta in se ne vrne nazaj, jo dobro nakazana, pa ne dograjena. Je lil igra v igri, ljudje na odru igrajo oder. Osebam so položene na jezik bogate domislice, družabna, svetovnonazorna modrovanja in kramljanja, ki pa so posrečena le tam, kjer jih rodi dejanje. Ker je pisec prebogat misli, pa prereven čustvovanja in dejanja, prehaja pogosto v deklamatičnost. Zato bodo mnogi prizori — delo je pisano le za odre — ostali brez pravega učinka, ker je preveč besed in premalo dejanja. Levstikovih modrih besed: »Junak naj dela, dejanje naj ga znači,« se pisec tu ni prav zavedal. Zato bo imel režiser težko nalogo, če ne bo črtal predolgih modrovanj. Lepo je pa orisano osredje; nekatere osebe so skoraj portretirane iz ljubljanske meščanske družbe. Lepa zamisel bi bila morala najti močnejšega dramatika in oblikovalca, ker tudi jezikovno ne zadovoljuje. Pa pri mlajših pisateljih jezikovni nedostatek ni izključno Kranjčeva pomanjkljivost.	C.	F.
Širite in naročajte naš tednik!
nagrado pisali tvrdkam oglase v lepem in čistem jeziku.
Pa časopisni ugovori še ne bodo zadostovali. Je tudi dolžnost odjemalcev samih, da takim, tvrdkam povedo, kar jim gre.
„Bojevniki“ in „borci“
V zvezi »Boj«, ki prireja velika zborovanja po Sloveniji, so udje tudi krajevne skupine slovenskih »bojevnikov«, katerih zveza je bila lani razpuščena.
»Borci« niso »bojevniki«, čeprav se tako sami imenujejo, ker so »borci« vsi pripadniki zveze »Boj«, v kateri so pa tudi jugoslov. prostovoljci in četniki. »Bojevniki« so v resnici samo udje krajevnih skupin slovenskih bojevnikov, katerih organizacija je kmalu po# svetovni vojni nastala v Sloveniji.
»Borci« nimajo, tistega programa kot »bojevniki«, ampak svojega.
»Slovenski bojevniki1« so organizacija, ki ima edino načelo: »Svoboda, pravičnost, mir.« V nji so pripadniki različnih liaziranj. Zato so nadstrankarski in hočejo uveljaviti le človečanska in nravna načela, brez katerih je vsaka človeška skupnost in ljudska zadovoljnost nemogoča. Slovenski bojevniki so za poštenje brez vsakega kompromisa in zato so dejanski sovražniki vsake korupcije in slepomišenja v javnem življenju. So za zdrave in pravične gospodarske in socialne izpremembe, ki jih je dandanes treba in se dajo napraviti le, če bo med našim narodom več poštenja, svobode, pravice in več krščanske ljubezni ter mir med narodi.
V Somraku besed
»Borba«, glasilo narodnih socialistov, (bije v številki od 18. maja boj proti «kulturnoboljševiški literaturi«, kakor pravi, in zatrjuje iz dneva v dan. Kaj naj prav za prav ta izraz pomeni ljudem, ki jim pamet ne klecne takoj pred gromovitostjo neke besede, o, tega tega ne bomo zvedeli pri »Borbi« nikdar, saj je to zares nemogoče ...
Dejstvo je le, da je v tem članku v zvezi s »kultumoboljševiško« literaturo imenovan med drugim nemški pisatelj Henrik Mann in pa Ernest Toller. Kako pride Henrik Mann med one, ki širijo strašni »boljševiški strup« po literaturi, tega si človek, ki zares pozna nemško literaturo in pisateljsko delo Mannovo, ne bo mogel pojasniti po pameti nikoli, ampak samo le, če veruje — i no, povejmo kar naravnost! — v omejenost in nevednost kot gonilno silo »kulturnega« napredka. In še nekaj: v efektno frazo.
In da veliki kulturonosec iz »Borbe« pozna ali razume Ernesta Tollerja, tudi to stoji: gotovo je vestno in z globokim razumevanjem prečital vsaj tisto Tollerjevo dramo, ki je nedavno izšla tudi v slovenskem jeziku. Če seveda, to niso preveč »kul-turboljševiške« stvari, ker prav nič ne dišijo po »romantično-heroični literaturi«, za katero se »Borbin« kulturonosec tako razvnema.
V kakšnih sferah naj bi se najbrž razcvitala tista romantično-heroična literatura, nam pa priča efektnost celega članka s takimi rožicami: maza-štvo »asfaltliteratov«, židovski maherji, kulturbolj-ševiki, proletkultski literat, literatura naturalistično-sadistične analize sedanjega reda, Remarkova pacifistična mevžarija. In je s tem seveda korenito opravljeno kulturno delo; verjetno je namreč, da ga bo razumel sleherni kričavi razbijač, pa čeprav je črpal svojo »kulturo« le iz indijanaric.
A da se člankar navdušuje tudi za klasike in klasiciste(!), priča njegov tako »klasično« lepo slovensko pisani sestavek.
Ne bilo bi vredno govoriti o tem sestavku kot takem. Preračunan je na malomeščansko nevednost in na poulični instinkt. Ali prav zato je verna podoba propadanja čuta za kulturo in kulturne propasti same, v katero je zašla naša družba z vso svojo lažno strukturo.
Ivan Trinko-Zamejski postavljen pred policijsko nadzorstvo
Nad Beneškimi Slovenci, ki so do zadnjega živeli skoraj v miru, je pričel fašizem v zadnjem času izvajati nezaslišano nasilje. Videti je bilo, da je sprva pozabil na to skrajno vejo slovenskega ljudstva, kot smo jo skoraj pozabili tudi mi. Od leta 1866, ko je bilo to ljudstvo odrezano od narodnega telesa, živi popolnoma samostojno, ločeno življenje, pozabljeno od vseh in do zadnjega tudi od fašistov. Sedaj se je znesel fašizem tudi nad njimi. Nevaren jim je postal celo domači jezik, staro slovensko narečje, z močno italijansko primesjo, v katerem so molili Boga po cerkvah in v domovini skozi stoletja. Prepovedali so jim ga uporabljati v cerkvi, prepovedali so jim pridige v domačem jeziku in zaplenili so jim katekizme ter molitvenike, pisane v tem rezijanskem narečju. Ljudstvo ni ostalo mirno, izvajati je pričelo tih upor, in danes so cerkve prazne. Pokazalo je s tem, da še živi v njih iskrica samostojne narodne zavesti in da se še zaveda svoje prave narodne pripadnosti. Fašizem je zadelo nenadoma in ustrašil se je upora
tega ljudstva. Zatreti ga skuša z nasiljem. Ker ni dosegel uspehov nad ljudstvom, se je pričel znašati nad posamezniki. Prva žrtev naj bi postal Trinko-Zamejski, voditelj tega ljudstva. Kot sedemdesetletnega starčka, profesorja filozofije in teologije v videmskem bogoslovju, so ga postavili pod policijsko nadzorstvo. Starček se nikoli ni pečal s politiko, a če se je kot izvoljen od ljudstva, je skrbel le za njegovo blaginjo. Mož, ki je delal vedno le kot lojalen italijanski državljan, saj od svojega rojstva dalje živi stalno v Italiji, je postal danes današnjim oblastnikom nevaren. Naj bo možu zavest, da ni zastonj vzgajal in vodil ljudstva, naj mu bo ta zavest v dneh, ko preživlja najtežje čase, v uteho in tolažbo. Svet naj zve za krivice, ki jih je pričel izvajati fašizem nad to skrajno vejo slovenskega ljudstva v Italiji.
*	t
Msgr. Ivan Trinko-Zamejski se je rodil v Treni im u pod Matajurjem 25. januarja 1863 Šolo je obiskoval v Čedadu, kjer se je učil latinščine, potem je šel v semeniško gimnazijo v Videm. Tu je dobil, v svoje veliko začudenje, prvič v roke slovensko knjigo, ki mu je vnela navdušenje za materni jezik. Po končnih gimnazijskih študijah je vstopil v videmsko bogoslovje in je bil 1. 1886. posvečen v duhovnika. Kmalu je postal čez četiri leta profesor nadškofijske gimnazije in pozneje profesor filozofije in teologije v bogoslovju, kar je se danes. Bil je ponovno izvoljen v videmski zbor, .!er ,!e_ užival med vsemi zastopniki največje spoštovanje. Sodeloval je kot pisatelj v »Ljubljanskem /j\onu« ter spisal tudi več samostojnih stvari. Znan !e tjuii k°t izvrsten prevajalec, prevedel je v italijanščino več Prešernovih pesmi ter Stritarjevega »Gospoda Mirodolskega«.	»Istra.«
Skrb za javno varnost
lo je poglavitna skrb vsak diktature. In zato množi vsaka diktatura, brž ko si je »s splošnim priznanjem in odobravanjem ljudstva« ugrabila oblast, policijo in orožništvo. Človek bi skoraj mislil, da vlada v demokracijah zgolj nered, tatvina in rop, če bi primerjal številke policijskih organov pri eni in drugi. Pa je seveda ravno narobe res, v demokracijah je javna varnost tako velika, da rabijo mnogo manj policije, iz dovolj umljivih razlogov.
Da pojde Avstrija isto pot kot vse diktature, in da jo bo začela kmalu skrbeti javna, to se pravi lastna varnost, je bilo jasno od vsega početka. No, sedaj prihajajo že številke: Od 6000 na 8000 mož mislijo pomnožiti policijo, orožništvo pa kar od 5000 na 12.000 mož. Lastna varnost bo morda res nekoliko večja, kolikor je to pač pri diktaturi sploh mogoče. Toda javna varnost, ta je že sedaj precej manjša in se bo gotovo še zmanjševala naprej.
/HJJA
m
7M',
/IVt-'/]
m
M'**
&
m
i
m
tU/i\
Mi
7M)
m
7M)
rlSS
7M)
7M',
M
l*\
SBtt
£<1\
*\\>Jr. Y[/J\ 7rSj}.
M
M
0
v
Sirite, naročajte in priporočajte tednik »SLOVENIJA44
i F/Ln
I
\M
m
ir/Ls
m
S3S
m
if/U
m
■ 'i\\* &
..Vji
frii
m
7r?'l£ Ir/U
m
m
'r^s.
\?ivs
m
m
if/lš
im
7,$J,\
Za demokracijo vedno — na Češkem
Češki notranji minister dr. černy je govori! pred številnim zborom agrarnih akademikov o demokraciji v politiki:
Republikanska stranka je razglasila ponovno po svojih odgovornih ljudeh, da ima demokracijo za nespremenljivo državno obliko, ki ji bo ostala zvesta vedno in v vsakem primeru.
To je naravno, zakaj naša zgodovina dokazuje, da sta bila miselnost in psihologija našega naroda vedno demokratični. Husitska doba, znamenito kraljestvo Jurija Podebradskega, kmečki nemiri, ki
niso bili samo boj zoper gosposko tlačenje, ampak obenem tudi borba za demokratično enakost, naše vstajenje in slednjič boj za državno samostojnost so najboljši dokazi za to. Zaradi tega ne moremo najti danes druge oblike za upravljanje naše države. Demokratični misli stoji danes nasproti strankarska diktatura, naj že prihaja z leve ali z desne. Mi ostanemo zvesti demokraciji, četudi vemo, da to ni lahka državna oblika. Naš predsednik je dejal, da smo si pridobili svojo svobodo z demokracijo in da jo moremo le z njo tudi ohraniti. Demokracija pomeni odločnost in pogum, pa tudi odgovornost, ki mora biti v zmislu Švehlovih besed pred vsem osebna odgovornost. Demokracija predpostavlja iz-črepljivo delo in potrpežljivost, medsebojno lojalnost političnih strank in nazadnje tudi poštenost, ker nepoštena politika nemore obstati v demokraciji.
O sinekurah
Sinekura (sine cura = brez skrbi), to je služba ali položaj, ki prinaša človeku samo ugodnosti in dobiček, pa prav nobenih skrbi razen tistih, ki so zvezane s pridobitvijo in ohranitvijo sinekure. To prerivanje za sinekure in odrivanje sinekur željnih in sinekure že posedujočih ljudi1 se je menda zadnje čase	nad	vse živahno
razcvetelo. V »Razgledu« beremo:
»V Ljubljani je nekdo, ki uživa pet sinekur, zelo mastnih. In je nekdo, ki uživa samo troje sinekur, ne tako mastnih, dasi še vedno dovolj tečnih. Pa je človek s petimi zelo mastnimi sineku-rami tako dolgo rovaril proti človeku s samo tremi manj mastnimi sinekurami, dokler mu ni ene srečno odjedel. In tako ima on zdaj šest sinekur, oni pa samo dve.«
Zdaj pa še nekateri ugibljejo, kdo bi bil ta si-nekurist.
„Seje“
Nismo istega mnenja glede nabavljalnih in podobnih zadrug kot je »Trgovski list«. S tem pa seveda prav tako nočemo hvaliti zadrug, ali bolje njenih uprav za vsako ceno. Saj je znano, in skušnja nas uči vsak dan sproti, kako tako nekritično stališče do kake lastne ali sicer simpatične ustanove pospešuje slabo in malomarno gospodarstvo, če ne še kaj hujšega.
Nekaj, kar se je posebno razpaslo v povojnih letih, so razne »seje«. Seje za vsako stvar, enkrat, recimo, ko so potrebne, devetkrat nato, ko niso prav nič potrebne. Plačane seje namreč. Navedli smo že prav čudne primere te »seježeljnosti«: Nekje v Bosni so sejalci porabili ves denar, ki so ga nabirali za šolo, za seje, in še zmanjkalo jim ga je.
Menda je s temi sejami pri nabavljalnih zadrugah prav tako. Zakaj le tako si moremo razlagati, da nimajo členi od njih nobene prave koristi, čeprav so morali plačevati težke milijone zanje. Kajti znano je, da prodajajo te zadruge kljub takorekoč podarjeni obratni glavnici in kljub vsem mogočim olajšavam komaj ali pa nič ceneje, kot povprečni trgovec, na katerem bremene vse mogoče dajatve.
Precej resnična utegne biti torej kritika »Trgovskega lista« ene take nabavljalne zadruge:
»Lani je bil na nekem občnem zboru neke bel-grajske nabavljalne zadruge podan tudi točen odgovor, ko je opozicija konstatirala, da je imela uprava v enem letu nič manj kot 300 sej. Da bo ta ljubezen za seje razumljiva, je treba pripomniti, da so vse te seje plačane in da torej pomenijo za odbornike prav lep postranski zaslužek, ki pa seveda ni obdačen, ker je to le nagrada za najbolj požrtvovalno zadružno delo. Ni čuda, če so hudo-mušneži trdili, da se je pri tako velikem številu sej glasil dnevni red kratkomalo tudi takole: Določitev dnevnega reda. Prihodnjič pa: Nadaljevanje dnevnega reda! O višini takšnega pojmovanja zadružne misli je škoda izrazov.«
Res, ne bi škodovalo, če bi se členi vseh nabavljalnih zadrug malo bolj pobrigali za njihovo vodstvo in njegove seje. Znano je, da ni nič lažjega, nego sestaviti sijajen spored za tako sejo, in zato mislimo, da še ne bo mnogo pomagano, če bodo zahtevali zgolj poročila o tem, kaj se je sklepalo na sejah. Dobiti utegnejo k večjemu obsežen razklad o požrtvovalnem delovanju z neštetimi številkami in podobno prazno nadvlako. In seveda, ta razklad si bo dal marljivi in vestni poročevalec še posebej plačati. Treba je vse zadruge postaviti na strogo trgovsko stališče. Zanesljivih poslovodij in knjigovodij je treba in še bolj zanesljivih preglednikov in nadzornikov. Če pa teh ne morejo in znajo dobiti, je pa najbolje, če te zadruge čimprej likvidirajo. Čimprej, ker sicer utegnejo še »zasejati« vso glavnico.
Željo imate glede spopolnitve lista? Priznavate potrebo njegovega obstoja, le predstavljali ste si ga drugačnega, reprezentativnejšega! Omogočite dvig lista z rednim plačevanjem naročnine in z nabiranjem naročnikov-plačnikov!
Potem, ko se množice zdramijo
Londonski gospodarski tednih »Economist« piše o fašističnih množicah in njihovih vodnikih:
»Široke evropske množice je sicer ujel fašizem z vabami in obljubami, in dopustile so, da so bile njihove stranke razbite in preklicane. Pa niso jeziki, ampak stiska ljudstev je, ki tako glasno kriči. Sprevodi, slavnosti, vojaška gorečnost, nacionalistična mrzličnost, vse to je mogoče razdraževati, pa le za neko dobo. Vse to lahko celo deluje kot opijat za tako dolgo trpeči proletariat. Toda kako dolgo bodo zadovoljni delavci in kmetje s tem, da lahko kriče: ,Vodnik, zapovej! Sledili ti bomo!’ — besede, ki smo jih lahko brali te dni na italijanskih in nemških zastavah. Ta nastroj bo trajal natanko tako dolgo, dokler bodo verjeli, da jih bodo vodili vodniki k uresničenju njihovih upravičenih upov. To je likraiu strašna odgovornost in Ahilova peta fašizma.«
Pogovor na cesti
V	sestavek pod tem naslovom v zadnjem »Opazovalcu« se je vrinila tiskovna pomota, ki kvari zmisel. V zadnjem odstavku razgovora beri namesto ». .. bodo čakali, kakor je neki govornik dobro povedal, da bo zmagal...« pravilno: »bodo čakali, ... kdo bo zmagal.«
MALI ZAPISKI
Prepovedan list.
Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in razširjati list »Die Kommenden«, ki izhaja v Berlinu.
Obsodba zaradi sodelovanja pri emigrantih.
Pretekli teden se je vršila pred državnim sodiščem za zaščito države kazenska pravda proti Ivanu Mikcu iz Zlatarja v hrvaškem Zagorju. Obtožen je bil, da je sodeloval pri	emigrant-
ski organizaciji »Ustaša« (= upornik). Mikec je pobegnil čez madžarsko mejo in bival dalj česa v Janki Pusti, kjer imajo emigranti svoje tajborišče. Sodišče ga je obsodilo na tri leta ječe.
»Jutro« in bojevniki.
Od zadnje sobote do petka (26. V. do 1. VI.), torej v enem tednu, je prineslo »Jutro« nič manj kot petnajst sestavkov, beležk in »dopisov« o bojevnikih in borcih.
Tožbe med »borci« in »Jutrovci«.
Govore, da bo vloženih kakih 20 tožb, tiskovnih in navadnih, zaradi žalitev, ki so padale po shodih »borcev« in po časnikih zoper »Jutrovce« in zoper posamezne govornike na shodih »borcev«.
VI. Fabjančič, eden glavnih borcev in govornikov, je v »Slovencu« obljubil tiskovno tožbo dnevniku »Jutru«, ker ga je »Jutro« pred nekaj dnevi napadlo in mu očitalo različne žaljive stvari. Utegnejo priti na dan zanimive stvari, ki bodo zanimale vse slovensko ljudstvo in ki bi sicer najbrž zlepa ne prišle na dan.
Važna zadeva.
Govore, da hočejo Borci svoje člene uniformirati.
Če je to res, se gotovo ne tiče bojevniške skupine v »Boju«, ampak kakih drugih. Kajti Bojevniki nimajo niti časa, da bi razmišljevali o tako malovažni zadevi, niti denarja, da bi ga izdajali za drage uniforme. Veseli bodo, če bodo imeli toliko denarja, da bodo sebe in svojce pošteno oblekli in obuli.
»Jezik« brez prilastka je (namreč) zelo odmiš-ljen pojem; da dam tej besedi meso in kri, moram povedati: kateri jezik? Kajti človeštvo govori mnogo jezikov, vsak človek je pa samo enemu dolžnik za vse. Drugi jeziki nam morejo biti znani ali neznani, bližji ali tuji, koristni ali nekoristni in utegnejo, po svojem razmerju do nas in po našem razmerju do njih, mnogo ali malo vplivati na nas; jezik, v čigar oblasti je vklenjeno naše notranje bitje za nazaj in za naprej, tako da se mu brez usodne pohabo ne moremo odtujiti, jo pa izmed vseh samo eden: naš podedovani jezik, jezik naš© mladosti, jezik dojmov in doživetij vsega našega življenja, jezik naše vsakdanje okolice, sredi katere rastemo, dozorevamo in odmiramo.
Vladimir Levstik v članku Poslanstvo Besede, Zvon št. 2, 1934.
Urednik in izdajatelj Drago Kornhauser v Ljubljani.