Kje
si,
domovina? str. 2
Da
država kole str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 6. junija 1991* Leto I, št. 9 Cena 10 forintov
IV. MEDNARODNI SLAVISTIČNI DNEVI
Sombotel, središče Železne županije, je v zadnjem času gostitelj vse več mednarodnih srečanj. Taka srečanja nedvomno privabijo veliko ljudi, ne le iz Madžarske, temveč tudi iz tujine.
24. in 25. maja so v Sombo-telu priredili IV. mednarodne slavistične dneve. Tokrat so bili posvečeni znanemu slovenskemu jezikoslovcu Franu Miklošiču.
Poleg domačih znanstvenikov so se jih udeležili predavatelji iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Nizozemske, Poljske, Nemčije in Sovjetske zveze.
Znanstveno posvetovanje se je začelo 24. maja ob 11. uri na sombotelski Visoki učiteljski šoli. Goste in znanstvenike je pozdravil dr. Karel Gadanyi, vodja Katedre za slovenski jezik in književnost, plenarno sejo je odprl Janos Iker, glavni direktor Visoke učiteljske šole.
Takoj po otvoritvi so se začela predavanja.
V dveh dnevih je bilo več kot 110 predavanj v različnih sekcijah:	slavistika, slovanska
književnost, ruska filologija oziroma vzhodna slovanska književnost, metodika in ruska književnost v tridesetih letih. Vseh naslovov predavanj ni mogoče našteti, zato bi poudarila le nekaj, ki so v zvezi s Slovenci, kar pa ne pomeni, da druga niso bila pomembna: Možnosti jezikovne izbire (v razmerah manjšinske slovenščine). Skladenjska zgradba besede. Vzhodni haloški govori itn. Razveseljivo je, da so se tudi porabski Slovenci udeležili Slavističnih dnevov s svojimi predavanji: Jezik Slovencev v Taranyi, Madžarske besede v gornjeseniškem narečju, Petöfi in Slovenci, Mik-lova Zala v porabskem ljudskem pesništvu.
BEREMO ZA ZNAČKO ALI...
Na prireditvi ob podelitvi bralne značke so nastopili učenci iz Turnišča. Na zanimiv način so nam predstavili vaško življenje, in to v pristni prekmurščini.	Foto: I. Barber
"Bralna značka ima v Sloveniji tridesetletno tradicijo, nekaj let pa tekmujejo za njo tudi osnovnošolci v Porabju", je povedala na prireditvi ob podelitvi bralne značke Miška Kranjca v Monoštru Karolina Kolmanič, znana mladinska pisateljica iz Slovenije.
Učence,, učitelje in goste iz Slovenije je pozdravil slovenski lektor Janez Kerčmar. Kot smo slišali od njega in tudi od učencev, je na osnovnih šolah precej slovenske literature. Del teh knjig roma iz roke v roko, na žalost jih pa ostane veliko nedotaknjenih na policah. Otroci pa večkrat segajo po literaturi, ki ni primerna njihovi starosti. Odgovornost učiteljev je, da
jih usmerjajo, da jim ponudijo knjige, ki jih bodo z veseljem prebrali.
Osnovnošolci iz Turnišča so se predstavili z zanimivim programom. Recitalu v knjižni slovenščini in glasbenim točkam je sledil prikaz vaškega večera v prekmurskem narečju. Zastavlja pa se vprašanje, ali je dosegla prireditev svoj namen v taki obliki, kajti porabski učenci so bili pasivni udeleženci. Verjetno bi jim več pomenilo, če bi prišli v neposredni stik s pisatelji, pesniki.
A ne bi bilo lepše, če bi se lahko srečali z njimi v ožjem krogu in se pogovarjali?
SREČANJE
PRIJA-
TELJI
Gornjeseniški mešani pevski zbor Avgust Pavel je junija lani obiskal sonarodnjake v Gabrju v Italiji-
24. maja letos so gornjeseniški pevci povabili lanskoletne gostitelje. Ob 20. uri so se zbrali v kulturnem domu, kjer sta skupaj nastopala dva zbora. Program moškega pevskega zbora je bil posvečen znanemu slovenskemu skladatelju Gallusu.
Po koncertu se je začel prijateljski večer. Ob dobri domači hrani in dobri kapljici so se veselili do poznih ur. Ta večer je slovenska pesem in glasba odmevala po dolinah in po porabskih gričih. Bilo je prijetno.
Prijatelji iz zamejstva so v soboto nadaljevali pot v glavno mesto Madžarske.
K. H.
Prej ali slej pride do najslabše kombinacije nesrečnih okoliščin, zato zavarujte sebe in svoje premoženje pri
ZAVAROVALNICI TRIGLAV, Območna enota M. Sobota
Ker življenje potrebuje varnost
K.H.
2
KJE Sl, DOMOVINA?
Tako zveni vprašanje brez odgovora, ki si ga zastavljajo Slovenci, raztreseni, naseljeni po širnem svetu. Letošnji (prvi) vseslovenski kongres bo morda vsaj deloma dal odgovor, ki ga mnogi celo življenje nosijo globoko v srcu in v spominih. Nekaj takega se mi poraja, ko berem Porabje, časopis Zveze Slovencev na Madžarskem in v zadnjem času nekatere sestavke (Marija Kozar — Slovenci v Ta-ranyi; Lojze Kozar ml. — Umiranje na obroke — tudi v Porabju; Branko Žunec: Zamejski recept umiranja na obroke...).
Govorimo in precej tudi pišemo o porabskih Slovencih oziroma Slovencih v Porabju. Nekam nerazumljivo se mi zdi, da ne "poznamo" ne govorimo o Slovencih na Madžarskem, saj živijo v mnogih krajih, predvsem v zahodnem delu države. Iz
razgovora, ki ga imajo naše (slovenske in tudi hrvaške) delegacije s predsednikom parlametarne komisije za nacionalne in etnične skupine (F. Gabor), lahko povzemamo, da teče beseda o tej ali oni narodnosti, ki živi raztreseno po državi. Ne vem, čemu bi se omejevali le na stalno in strnjeno naseljene Slovence v Porabju. Madžarska narodnost v Sloveniji vključuje vse pripadnike narodnosti, ki živijo po republiki. Po razdružitvi realsocialistične organizacije narodnosti so bile ustanovljene posamezne Zveze in tako tudi Zveza Slovencev na Madžarskem in njen časopis je Porabje. Menim, da bi Zveza morala skrbno vključevati vse Slovence na Madžarskem: naj bo organizacija vseh in tako ne bodo Porabci ostajali sami na osamljenem otoku. Veliko pomoči bi jim mogli da-
ti njihovi sonarodnjaki, intelektualci, ki živijo od nekdaj ali šele od včeraj v posameznih mestih (Budimpešta, Sombotel...).
V ospredju zahtev ob srečanjih, in tudi v tisku, je zastoj pri odpiranju prepotrebnih mejnih prehodov. Pred letom 1941 je bila 102 km dolga jugoslovansko-madžarska državna meja, "preluknjana" z mejnimi prehodi skoraj na vsakih 10 km. Ti prehodi niso bili pomembni samo zaradi narodnostnih stikov z obeh strani, ampak so služili tudi gospodarskemu razvoju, saj so bili potreba dvolastnikov. Vsekakor bo treba tudi na tem obmejnem območju (kot že skoraj davno z Avstrijo) začeti razprave in najti najustreznejšo rešitev nasilno prekinjenega dvola-stništva.
Slovenščina — materinščina je skoraj že povsem
umrla pri bogoslužju v katoliških porabskih farah. Na ta problem je že davno začel opozarjati dr. V. Novak in nedavno ga je v Družini ponovil L. Kozar ml. Neprepričljiv mi je vsak odgovor, ni duhovnika tam, ki bi znal slovensko (porabsko narečje), niti pri nas, ki bi mogel tam delovati, dokler se ne bi izšolali domači kadri. Menim, da bi Slovenci v Porabju upravičeno mogli zahtevati od slovenske nadškofije:	naj gre en
duhovnik—misijonar manj v daljni svet in naj tukaj, doma nadomesti tistega, ki bi bil ustrezen (dvojezičnost), da bi med Slovenci na Madžarskem vsestransko oživljal in tudi skrbno ohranjal materinščino pri cerkvenih verskih obredih!
Vanek Šiftar
PO OBISKU PREDSEDNIKA SLOVENSKE GOSPODARSKE ZBORNICE
DOGOVOR O SODELOVANJU -DAN PO SLOVENSKI OSAMOSVOJITVI
Predsednik slovenske Gospodarske zbornice Feri Horvat in direktor pomurske zbornice Koloman Cigüt sta imela 22. in 23. maja vrsto pogovorov z najvišjimi predstavniki političnega, zlasti pa gospodarskega življenja v Sombotelu in Zalaegerszegu. Za enega najpomembnejših dogovorov lahko štejemo, da bosta 27. ali 28. junija regionalna gospodarska zbornica iz Györa, ki predstavlja pet županij, in slovenska gospodarska zbornica podpisali dogovor o konkretnih projektih sodelovanja. Sporazum bo, so se dogovorili, podpisan takoj po razglasitvi slovenske samostojnosti, zato bo morda celo prvi mednarodni sporazum države Slovenije.
Z našo delegacijo so se pogovarjali najvišji predstavniki regionalne zbornice iz Györa (predsednik dr. Laszlo Kis), predsednik madžarske kmetijske zbornice dr. Ferenc Orban in drugi. Na skoraj enako visoki ravni so bili tudi pogovori v Zalaegerszegu.
Skupna ugotovitev vseh pogovorov pa je bila, da slovensko in madžarsko gospodarstvo ne izkoriščata možnosti sodelovanja, zapostavljena je tako bližina oziroma sosedstvo kot tudi dobro politično sodelovanje med državama. Na obeh straneh so menili, da je v teh spremenjenih političnih razmerah najpomembnejše navezovati gospodarske stike z zahodnimi državami, kar pa se le ne kaže za tako smotrno. To je tudi eden od vzrokov za veliko upadanje maloobmejne blagovne menjave, smo slišali na pogovo-vorih v Sombotelu in Zalaegerszegu.
Slišali smo tudi, da bo odslej drugače; interese gospodarstva bosta povezali zbornici in rezultati ne bodo izostali. Za enak sporazum kot z gyorsko zbornico so se dogovorili tudi v Zalaegerszegu.
Pogovori s predsedniki župa-nijskih skupščin pa so zajeli nekoliko širše okvire sodelovanja. Pri železnožupanijskem predsedniku dr. Gyuli Pusztaiju so govorili tudi o mejnem pre-
hodu med Gornjim Senikom in Martinjem, želji Sombotela, da bi odprla Slovenija pri njih konzulat ali vsaj kulturno-informa-tivni center, pa tudi o pospeševanju obmejne blagovne menjave, železniški povezavi in drugih temah.
Tu je Feri Horvat "ponudil"
kot eno od možnosti kombinacijo gospodarskega in kulturnega predstavništva, dr. Gyula Pusztai pa je dejal, da bi se za to morala bolj zavzemati tudi Slovenija zavoljo svoje manjšine v Železni županiji. Govorili so tudi o regionalnem parlamentu, za katerega se županije iz zahod-
ne Madžarske dogovarjajo z avstrijsko Gradiščansko (o čemer piše avstrijski gradiščanski tisk z naklonjenostjo — Die Burgen-land Woche, denimo), sem pa bi kazalo pritegniti (tako dr. Pus-zatai) tudi Slovenijo. In še-ena misel s pogovora (dr. Gy. Pusztai): "Pustimo mejne prehode za nekaj časa, kajti z Beogradom samo izgubljamo čas. Počakajmo na slovensko samostojnost, ki jo podpiramo tudi mi na Madžarskem, pa se bosta Budimpešta in Ljubljana mnogo laže dogovorila o odpiranju mejnih prehodov in drugem. .."
eR
Fsaki zna, da na Gorenjon Seniki že več kak 50 lejt dela pevski zbor, več kak 5 lejt pa folklorna skupina. F tej skupi-naj navekša mladina dela. Ža-tok se je že večkrat zgodilo, da se mladi f skupinaj spoznajo, zalübijo in oženijo. Če samo edno leto nazaj gledamo, štiri takši parof smo meti, šteri so fsi člani pevskega zbora ali plesne skupine.
V imenu pesmarof pa plesal-cof gratuleramo nauvin zakon-con: Feriju Muranyi i Veroniki Sukič; Karčiju Bajzeku i Ani Rüšič; Andrašu Sukiču i Moniki Škaper; Jožiju Gečeku i Margiti Mukič.
Želimo jin fse najlepše pa tau, naj še dugo-dugo ostanejo člani drüštva.
Edna velka držina smo...

Joži Geček i Margita Mukič na zdavanji
I. Barber
ODŠTEVANJE
SEJE
ZAČELO
26. junij naj bi bil tisti dan X, ko bo Slovenija dokončno krenila po svoji samostojni poti. Lahko rečemo, da se je odštevanje začelo, toda vse ne poteka tako, kot bi si želeli.
POGOVORI PREK PUŠKINIH CEVI
Začelo se je 23. maja. V Pekrah blizu Maribora so se le nekaj dni poprej začeli usposabljati prvi slovenski vojaki v enotah Teritorialne obrambe Slovenije. V bližnjem gozdu so domačini opazili dva vojaka Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in teritorialci so ju "povabili" na pogovor in ju potem, ko so izvedeli, kdo sta in kaj sta počela v bližini učnega centra, tudi izpustili. Toda JLA se s tem ni sprijaznila in pred centrom so se kmalu pojavila oklepna vozila jugoslovanske armade. Zahtevali so, da jim izročijo odgovorne za "zajetje" obeh vojakov.
NOČNA UGRABITEV
Razmere so se močno zaostrile, Mariborčani so se začeli zbirati na ulicah, pred kasarnami in učnim centrom v Pekrah. Medtem pa so se v prostorih mariborske skupščine pogajali predstavniki armade, teritorialne obrambe in lokalnih oblasti. Sredi noči se je zgodil nezaslišan poseg vojaških policistov oziroma specialnih enot vojske — ugrabili so poveljnika Teritorialne obrambe za vzhodno Štajersko Vladimirja Miloševiča. Potem ko je bil več kot 16 ur zaprt v eni od vojašniG, so ga vendarle izpustili na prostost. Toda s tem še ni bilo konec napetosti. Pripadniki JLA so se sicer umaknili iz Peker, toda ko so se vračali v vojašnice, je eden od transporterjev zapeljal proti skupini ljudi, ki mu je skušala preprečiti pot. Pod kolesi vojaškega oklepnika je tragično umrl Josef Simčik.
IN KJE JE KONEC?
Po vsem tem se mnogi sprašujejo, kam to vodi Slovenijo. Odnosi med JLA in Slovenijo se namreč še naprej zaostrujejo.
PORABJE, 6. junija 1991
3
50 lejt fküper v dobron i lagvon
Bilau je 21. aprila leta 1941. Té den je sploj lejpi biu. Prvi sprtolešnji den. Sunce sploj lepou sije, ftiči popevajo, travni-ki sé zelenijo, sprtolešnji vöter mejše luft. Kuman je minaulo podne na Gorenjon Seniki, v vesi začne velka banda selcati. Zdavanje baude. Drüžban z ban-dof ide k svadbici. Od svadbice režajo tadale na ženinovo domovino. Nika spigéjo i banda, drüžban pa svadbica dejo po snejo. Sneja je na koncu edne lejpe doline doma, goslarge majo delo. Zato sa po cejlo vesi čüje lejpa pesem. Snejo sprosijo, pa sé pomaleg zemejo na velko paut. Do cirkvi banda sejka, doste lüdi pride gledat zda-vajnja. "Gospod Janoš Kühar so nas zdavali" — pravita Janoš Čuk in njegva žena Ana Čuk. Eden drugomi v rejč skačata, in mi etak prpovejdata: "Lejpi den je biu. Mladi smo bili pa veseli. Gospod Kühar so nas pitali, kak pa tau, ka je tak lejpo vrejmen? Kak ste vi tau zaslüžili Baugi? Da smo vöprišli s cirkvi, nas je banda čakala, tak so Igrali ka sé je fse gibalo. Svadba je plesala pa nas sprvajala gor k Ci-fri. Tan so igrali tadale. Po tis-ton domau na gostüvanje! Na drugi den san si domau pelo svojo ženo, pa sva začnila svoj zakonski Žitek/' Pitala sa je, ka je skrivnost tomi, ka dva človeka etak dugo fküp živéta? Te-
ta Ana mi pa na kratko telko pravijo:	"Strašno velko srmas-
tvo, nevola, brige. Žmetna lejta so bild. Bojna je bila, moža so mi odpelali v bojno. Ge sa z malimi mlajši Sama ostala. Da je bojna minaula, so eštje žmatnejša lejta prišla. 4 mlajšof smo meli, vértivali smo, ka smo prpauvali so nan fse fkraj vzeli. Mauž mi je mogo delat titi po
smo brez mlejka."
Anuš tatica so od toga hi-rašnji, ka so furt dobre volé. Nigdar so sé nej tanjali, sploj pa te nej, da so f kakšo kompanijo Prišli. Ne mora fsakši povedati, ka je 22 lejt biu član pevskega zbora Avgust Pavel. "Tau so najlepša lejta bilé. Dosta lejpoga sa doživela tan. Sploj rada po* pevan, sploj rada sa v družbi.
rosagi ta pa es, zatok, ka smo ovak nej mogli živeti. "Janoš bači eštje gnesden ne more pomiriti tisto, da so njin slednjo kravo tü fkraj vzeli. Etak guči: "Nej sa doma bijo, na Vogrskon sa delo. Telegram sa daubo, aj priden domau. Da sa ge domau prišo, te več krave nej bilau f štali. Zaman san sa trgo pa künjo, fse je Zaman bilau. Ostali
Meni napona norija odi na pa-mati. Vejte, da smo spejvali, ge san si dopüstila, da sa nej furt dirigenta gledala, gledala sa malo publiko tö. Če so kaj takši sejdli naprej, tak sa jin škliri-la, kak vrag/' -
Kak gledate nazaj na te 50 lejt, ka sta fküper zadobila v zakoni? "Lepau je bilau, če rejsan žmetno. Mlajša smo gorzrasli, fsi so na svojon daumi, fsi dobro živijo. Nej sa nama trbej bojati, ka bi gnauk svejta Sama ostala. Baugi vala, müva Zdaj tö dobro živi va. Penzijo mava. Samo lejta letijo naprej. Kakoli je bilau, vredno je bilau trpeti, sa vüpati."
Želin njin eštje dugi, srečen Žitek, zdravje, Anuš tatici pa dobro volo.
I. Barber
PRED 200 LETI
Kako so živeli naši predniki pred 200 leti, lahko izvemo iz dokumentov Arhiva Železne županije (Vas Megyei Lev6lt4r). V 18. stoletju so morali podložniki (jobb4gyok) plačevati svojemu zemljiškemu gospodu davke in opravljati tlako (robot). Zemljišča niso bila izmerjena, temveč je bila njihova velikost ocenjena po povprečni količini posejanega žita. Velikost travnika je bila ocenjena po povprečnem donosu sena in otave. Od konca 16. do konca 18. stoletja se je položaj podložnikov slabšal. Pritoževali so se cesarici Mariji Tereziji. Zaradi tega je le-ta podložnikom vseh vasi postavila devet vprašanj — v latinščini. Vprašanja so v Železni županiji prevedli v madžarski, nemški in slovenski jezik.
Leta 1767 je devet vasi sedanjega slovenskega Porabja spadalo k trem zemljiškim gospostvom. Večina — Otkovci, Števanovci, Andov-ci, Verica, Sakalovci in Slovenska ves — je spadala k cistercijancem v Monoštru in vsi njihovi prebivalci so bili podložniki. Ritkarovčani so bili podložniki Nadasdyjev v Gornji Lendavi, prebivalci Gornjega in Dolnjega Senika pa podložniki Batthy4nyjev v Dobri.
V	Slovenski vesi je živelo I. 1767 39 družin (Dančeč, Orehovec, Novak, Anderko, Gašpar, Šemenek, Butti, Korpič, Čer, Čuk, Dravec, Pavlič, Črenko itn.); v Sakalovcih 48 družin (Du, Merkli, Marcan, Talaber, Šraj, Makoš, Pinter, Borovnjak itn.); v Otkovcih 28 (Kozo, Dančeč, Bedo, Kondor, Lovonjak, Forjan itn.); na. Verici 19 (Merkli, Mešič, Libric, Orehovec itn.); v Andovcih 28 (Talaber, Karba, Bedič, Pinter, Kovač, Židek, Dančeč itn.) in v Števanovcih 52 družin (Holec, Horvat, Pinter, Zavec, Domiter, Matko, Trajber, Šemenek itn.).
V	Ritkarovcih je leta 1767 živelo 16 družin (Trajbar, Baisek, Štajer itn.); na Dolnjem Seniku 52 (Gredlič, Kovač, Koleš, Novak, Škaper, Cene itn.); na Gornjem Seniku pa 69 družin (Sukič, Čuk, Krajcar, Hanžek, Mukič, Horvat, Bajzek itn.).
Podložniki cistercijan cev so se pritoževali, da so jim menihi (szerzetesek) vsako leto prodajali pokvarjeno vino. V Števanovcih, Sakalovcih, Slovenski vesi in na Verici so imeli podložniki pravico prodajati vino tri mesece v letu, v Andovcih pol leta. V teh vaseh so imeli nerodovitne njive, slabe pašnike in travnike, ničvreden gozd. Klanje goveda je bilo v vsaki vasi prepovedano.
Cesarica Marija Terezija je za gospostvo cistercijancev določila takole. Vino smejo prodajati: "Do Szvetoga Gyurja, gde Goricze jessu, gde pa nega, do Bozsicsa".
"Na gospočino" so mogli hoditi "sz štirimi zsivineseti, sz szvoji-mi kaulami ali s plugom ali z branom, sz kolikimi zsivinami szebi navado ima delati, zemelszkemu gosponu tu baude duzsen". Plačati pa so morali "štiri raniske".
Po uvedbi enotnega urbarja Marije Terezije se je položaj kmetov malo izboljšal, toda za njih je še vedno veljalo, kar so na deveto vprašanje cesarice odgovorili leta 1767: "Kmeti jeszmo vszi urdesni, z dusnosztjom zvezani i odhajati ne szmemo."
Marija Kozar
Vsi radi živimo v urejenem okolju
V teh spomladanskih mesecih se izteka leto evropskega turizma. Madžarska, ob tem tudi Porabje, je prav v tem letu evropskega turizma stopilo tudi v Svet Evrope. Zato bi bilo še prav, da bi se za trenutek zamislili tudi v Porabju in se vprašali: Kaj smo uspeli narediti za urejenost, čistost in prijaznost svojega kraja in okolja, nam in gostom, turistom za prijetno počutje?
Urejamo okolje zaradi samega sebe, svojega dobrega počutja in seveda tudi zato, da bi lahko delali in živeli v urejenem in čistem okolju. Tako Urejeno okolje pa privablja tudi goste, turiste, saj jim lahko ponudimo urejeno in čisto okolje, dobro in prijetno ponudbo in gostoljubje.
Prijetno gostoljubni pa so domačini Porabja ob srečanju s komerkoli. Zato bi bilo prav, da bi ob izteku leta evropskega turizma tudi ekološko očistili svojo pokrajino. Vsak bi moral le pospraviti za seboj odpadke in smeti, morda zasaditi kako okrasno drevo in grmičevje ali celo
cvetlice, pa bi nam bila še porabska pokrajina prijaznejša. To bi morali narediti povsod, kjer smo doma ali kjer delamo.
Kako prijetno je danes pogledati po Monoštru in po porabskih vaseh na gredice s cvetlicami, čiste ceste in okolico hiš ter cvetlice ob hišah in na oknih.
Morda pa bi, če bi pogledali okrog sebe, ugotovili, da se da še kaj narediti za to, da bi živeli v lepšem in bolj urejenem okolju.
Saj tudi vsak gost ali turist, ki pride v naš kraj, najprej pogleda na čistočo, urejenost, cvetlične grede itn. in si tako ustvarili vtis o naš in naši skrbi za urejeno okolje, v katerem živimo.
Čistost okolja seveda ni le enkratno dejanje ob izteku leta evropskega turizma, to naj nam bo le povod, da bomo z usmeritvijo proti Evropi neprestano urejali svoje okolje in ga bogatili s svojo prijetno gostoljubnostjo.
JK
PORABJE, 6. junija 1991
4
Amnesty Internaticnal, po cejlon svejti znana organizacija (szervezet), ki sa trüdi za pravica tisti lüdi, štere so v vauzo zaprli (dosta-dosta krivično zavolo njine vöre, dušne vejsti aj političnoga mišlenja), je 30 lejt stara. Svoj sedež ma v Londoni. Kak pravijo, "küga 20. stoletja je matranje lüstva". Naslednje pa koldjenjé. Amnesty International sa bori za tau tö, aj edna država na svejti nema pravico bujti svojoga državljana (allampolgar).
MRTVECA NA ZAMLEJ NJAJO
Steri sa razmejo na tau delo, pravijo, ka Zaman po-kaštigajo enoga človeka s ten, ka ga bujejo aj gorobej-sijo. Tau nem a takšo mauč, kak če povejmo enoga hüdodelnika v vauzo zaprejo do konca živlenja. Napriliko f Saudski Arabiji grejšniki Zaman dojsačejo glavo par cerkvi aj par šauli, pa mrt-veca tan njajo na zamlej tri-fartale vöre. Razbojniki nej ka bi sa od toga prestrašili, liki eške bole bejsni, brutal-ni gratajo. Drugo delo pa je pitanje, ka je tau, ka hüdo-delstvo. Od Amnesty Inter-national vejmo, ka so nistarne države po svejti med leti 1985 in 1988 dale za-klati lüdi za takše dele, če je stoj drugoga ženo aj pa moža rad emo, za prosti-tucijo, za tau, ka je kuple-raj gordržo, pornografske filme drugin kazo (skrp mej-te, nej ka bi sausadi kazali vaš RTL-program!?), če je kaj fkradno. . . Da ranč na gučimo o tistaj lidaj, šteri so nej bili navadni razboj-nicke, liki so vöre gledauč aj pa politično ovak mislili (samo zbrodite si na Raj-ka, Imrena Nagya, Malétera in druge po I. 56!).
S SABLOV ZÁMAJUTNE
Kak je f knjigaj "When the state kills" (Da država kole), štere je A. I. vödala 1989. leta v Londoni doj-spisano, v Arabski republiki Jemen osaudjenoga človeka vöparžanejo na najvekši plac f tiston kraji. Te pride kr-vnik (hóhér) z eno velko sablo, gnauk zamajutne — tak, kak da v djaseni s kosi-cov aj šnickaron kukarčne bile dojsejkamo —, pa glava po sarteli tálati. Če sa ma na posreči nagnauk na drugi svejt poslati nasrečnoga ro-ba, te eške gnauk aj dvakrat sačé. . . Najmenje štiri—ro-sagov geste, gé tak spat dejvajo lüstvo.
NOBELOVA NAGRADA ZA MIR
Amnesty International uradno (hivatalosan) do I. 1989 nej smejla delati na Vogrskon. Samo na skruma, kak v dosta drugaj dik-tatoričnaj državaj. Po cejlon svejti ma' več, kak 700 gezero členov (tag), f 150 državaj. Za svojo preveč žmetno in nevarno delo je I 1977 dobila Nobelovo nagrado za mir.
F šestaj islamskaj rosagaj država s kamenjami tö kaštige svoje lüdi. Grejšnika najprva do šinjeka v zamlau zakopajo. Té, da eške živé. V Irani v 119. členi Kazen-skega zakonika (büntetotör-
V	vauzi f Kaironi sa par' pravlajo, ka gorobejsijo Samiho Abdul Hamid, ka je morila moža. (Associated Press) Reprodukcija: Anikó Szekely
vénykönyv) napr. etak piše: ". . . kamli na smejo calau velki biti, nej ka bi hudo-delnik že od enoga aj dva kamla mrau . . ." Potrejbno kamenje dostakrat s to-vornjakon (teherautó) cuj vozijo.
SMRTNE INJEKCIJE
V	Merki v 19 državaj nücajo smrtne injekcije. F Texasi sa je Zgodilo 85-ga leta, da sa je ednauk samo 23. paut posrečila takša smrtna injekcija. Fse fküper pa je trpelo 40 minut, ka je tisti nasrečni stvaur vodau svojo düšo.
Leko bi gučali o ki nej -zarskoj mladinskoj politiki tö, gé šaulska mladina more cujgledati, kak obejsijo aj dojstarlijo kakšoga človeka. F ton oriaškon rosagi takšo šagau tö majo, ka na smrt osaudjene — prva, kak je bujejo — gornakladejo na en otprejti kamion, kauli šinjeka jin obejsijo eno tablo, na šteroj piše njin velki grej — ka je leko, gé, kak smo pravli tau, ka je drugin pornofilme kazo — pa je tak kauli po Varaši vozijo, kak da maro pelajo na gauge. . . Tau je tö zavole čüdno, ka so povejn na afriškon Svaziji I. 86 tak kronali krala, ka so zmejs — kak kakši "kulturni program" — gorobesili enoga osaudjen-ca...
NA VOGRSKON
LAGVE VAUZE
Nemo vas tadale matrau s temi strašanjskimi deli, če rejsan si eške dosta fse dopisti ništarne države po svejti. F slejdnjon cajti največ konfliktov geste f post-diktatoričnaj režimaj Latin-ske Amerike pa v Afriki. Na Vogrskon pa A.l. nej zadovolna z žitkon v vauzaj pa ništarnaj psihiatričnaj špitalaj. Kak napr. par nan f Csákánydoroszlóni, gé bije-jo batažnike, je nage za več gni nutri f klonjaste postale zaprejo pa tak tadale.
Amnesty International, svetovna organizacija za človekove pravice je dosta naredila f parminauči 30-aj lejtaj. F polonje rosagaj sveta več na moreje aj pa že dugo nemajo šagau lüdi na smrt obsauditi. Na Vogrskon pa f Sloveniji več tö na dopistijo kaštiganja na smrt. Tau je najbole zato dobro, ka kak sami tö vejte, že dostakrat sa je Zgodilo, ka so koga ■ zaničali — za nič.
Baug jin daj dobro!
Francek Mukič
NEVARNOST KLOPOV
Marsikdo je že opazil, da ga je začel srbeti del telesa in ugotovil je, da ima klopa (kullancs). Eni se znajdejo tako, da srbeči del, kjer je klop, namažejo z alkoholom ali s kakšno kremo in čez čas z lahkoto odstranijo klopa. Drugi pa postanejo panični, ker se bojijo posledic, saj vedo, da lahko klop povzroča vnetje možganov (agyvel6gyulladds).
Ali so res vsi dovolj seznanjeni s tem? O teh nevarnostih sem se pogovarjala z zdravnico Dorino Simon, ki je prišla med po-rabske Slovence iz Transilvanije (Marosvasarhely) in opravlja zdravniško prakso v števanovski občini.
Od kdaj lahko govorimo o razširjenosti cepljenja proti klopom na Madžarskem oziroma v Porabju?
'Tiste delavce, ki delajo
treh delih in potem so varni pred klopom tri leta. To cepljenje je aktualno spomladi.
Kakšne uspehe ste dosegli v Števanovcih in okoliških vaseh? "Moje območje zajema Števanovce, Andov-ce, Otkovce in Verico-Ritka-rovce. Obvestila sem ljudi s plakati in tudi osebno sem se pogovarjala oziroma nagovarjala ljudi v vrtcih, šolah, trgovinah itn. Cepimo lahko tudi otroke in nosečnice. Do zdaj se je prijavilo 80 ljudi (predvsem mladih), kar za začetek ni slabq. Seveda tistih starejših vaščanov, ki živijo ob gozdu, nismo mogli prepričati, saj so se že navadili na klope (zaenkrat brez posledic) in so do novih stvari nezaupljivi."
"Kaj priporočate porab-skim ljudem?
v gozdnem gospodarstvu (gozdni inženirji, žagarji itn), so obvezno cepili proti klopom. To je bila dolžnost delodajalcev. Drugi prebivalci se lahko prostovoljno odločijo za cepljenje, to stane 93 forintov. Pri vaškem prebivalstvu še ne moremo govoriti o razširjenosti. V drugih državah, npr. v Avstriji, že 10 let obstaja ta praksa. Pri nas so ljudje do nedavnega prišli do seruma, če so ga kupili za valuto. Danes pa to napišemo na recept."
Med drugim sem še zvedela, da poteka cepljenje v
"Predvsem naj izkoristijo možnost, naj se ne bojijo. To velja za vaščane, ki delajo v gozdovih, za gobarje, tako rekoč za vsakega človeka. Saj nas lepo vreme in sonce privabi v gozd, pa četudi samo na sprehod ali na oddih."
Vsi klopi niso nevarni, toda za 93 forintov se lahko zavarujemo, branimo pred nevarnimi. V Železni županiji sta vsako leto 1—2 smrtna primera. Naredimo vse, da bi to preprečili.
K. H.
Nej je sikši klejšč nevaren (veszelyes). De pa gnauk naj se van vdjej takšan, steri čemer f sebi ma, pa je navo-la tii. Zatau se ne bojta cejplanja. Gor poiščite barbej-ra, pa van spiša recejpt za 93 forintof.
PORABJE, 6. junija 1991
OTROŠKI SVET
Popotnica koncu šolskega leta
VES-VEM
Učenci to žal skozi iolsko leto neprestano pod pritiski zahtev, ki jih Sol« postavlja za dosego določanega učnega uspeha. Prav gotovo kaže vsa iolsko lato, posebno pa sada j, ob koncu, starte in učitelja opozoriti in opomniti, naj na stopnjujejo pritiska, naj na povzročajo stisk učencem zaradi boljtega učnega uspeha. Vsaj učenec že ob vsakodnevni napetosti obravnave učne snovi doživlja preveč stisk.
Od kdaj poznajo gume za kolesa?
Res je, da je v današnjem času Šolski uspeh tako za učence kot za starte bistvenega pomena. Vzroki za slabši uspeh pa so lahko različni. Razdelili bi jih lahko na notranje, kot so motivacija učencev, uveljavlja* nje, stremljenje za uspehom. Toda ob teh notranjih kaže omeniti tudi nekaj zunanjih de* javnikov, ki so kot gonilna sila za pridobivanje visokih ocen.
Eden bistvenih dejavnikov je gotovo ta, da dober učni uspeh omogoča solidnejte nadaljnje šolanje. Tega se zavedajo starši in tudi večina učencev. Taka napetost zaradi dobrega učnega uspeha vsakodnevno povzroča stres za vse učence, od slabših do zelo dobrih.
Tudi če je učenec malo manj uspešen, če ima težave, bi mu v družini in učitelji morali vedno pomagati in stati ob strani, dati oporo, ko se znajde v stiski.
Naj hujše pa je, če otroku zaradi slabšega učnega uspeha odtegujemo njemu naj ljubša razvedrila, igre, druženje s sovrstniki itn.
Otrokov šolski problem tudi ne bi smel prehajati v celoti v družino ali celo v prosti čas.
Vsak trenutek bi morali imeti ob takih reševanjih v mislih, da je večinoma otrokov neuspeh povezan z otrokovo nezmožnostjo, da bi zadostil zahtevam šole.
Priznati pa moramo, da kljub vsem reformam šola še vedno ni po meri učencev. Ovire so ob zahtevnosti, posebnih učnih težavah, različnem kulturnem in drugem družinskem ozadju, lahko tudi ob čustvenih motnjah, bolezenskih vzrokih itn. Šolski uspeh lahko za otrokovo osebnost pomeni celo nepremagljivo oviro.
V porabskih šolah, kjer poučujemo slovenski jezik, smo v tem šolskem letu učitelji poskušali v največji meri pouk tega jezika obravnavati čim bolj sproščeno, vedro in v mejah zmogljivosti učencev in tako povzročati čim manj bolečih stisk pri učencih in nezadovoljstva pri starših. Tudi manjše število učencev slovenskega jezika v posameznih razredih je omogočalo večjo povezanost učiteljev z učenci, boljše poznavanje učencev in boljše utrjevanje učne snovi. Število učencev v posameznih šolah je bilo ugodno, in to na Gornjem Seniku v povprečju na oddelek 8,1, v Ste-va novci h 3,7, na 2. OŠ Monoštru 9 in podružnični šoli Sakalovci pa 3,7 učenca. Povprečje na vseh šolah je bilo 8,8 učenca slovenskega jezika na razred.
Prijetno je zapisati, da noben učenec nima nezadostne ocene iz slovenskega jezika. To pomeni, da bo vseh 224 učencev pri slovenskem jeziku napredovalo.
Od učencev slovenskega jezika pa jih letos končuje osnovno šolo 44 in seveda gredo študirat različne smeri ali se bodo zaposlili. Toda, žal bo s tem za večino končano tudi učenje slovenskega jezika, saj se ga bodo učili naprej le 4 učenci na gimnaziji, kar je 9,1 odstotka.
Ob napredovanju pa moramo reči, da je znanje jezika na različnih ravneh. Tako seveda z doseženim znanjem tudi pri tem predmetu nismo zadovoljni. Najvišje znanje pri maternem jeziku je na Osnovni šoli Gornji Senik, nekoliko manj sproščeno znanje tega jezika je na Osnovni šoli Števanovci. Najteže pa smo dosegli uspeh pri slovenskem jeziku na 2. OŠ Monoš-
ter. Zanimanje za slovenski jezik bi moralo biti v mnogo večji meri v slovenskih družinah. Tako bi bilo učencem v šoli mnogo lažje, imeli bi več spodbude doma in mnogo manj čustvenih pretresov, uspeh pa bi bil te boljši.
Prizadevanje družin med šolskim letom, predvsem pa ob koncu, naj bo usmerjeno v skupno pomoč učencem, da bodo lahko delali v najboljših možnih razmerah. Dobra spodbuda doma, trdna opora staršev ter sodobno pedagoško delo ob vedrem pouku bodo v novem šolskem letu omogočili še veliko boljše uspehe.
JK
Takoj bo konec šole
Še dva tedna bomo hodili v šolo, potem pa se bodo začele počitnice.
Ta zadnja dva tedna pa bomo skoraj vsako uro pisali nalogo ali odgovarjali za ocene. Moramo se veliko učiti, če hočemo dobiti na koncu šolskega leta v spričevalo dobre ocene.
Konec šolskega leta, že komaj čakamo, ker bi že radi zvedeli za ocene. Tudi počitnice bodo bolj prijetne, če ne bo v spričevalu slabih ocen.
Monika Dravec, 6. r.f OS Gornji Senik
Radi se vozite v avtomobilih. Večina pa se zna peljati tudi s kolesom. A veste, kdaj so spoznali gume za kolesa?
Zgodovina gum za kolesa sega v Veliko Britanijo, in to v leto 1880. Takrat je Jolin Dunlop, veterinar po poklicu, nekega dne ugotovil, da se lahko njegov sin na triciklu poškoduje na kamnitih cestah in ploščah. Domislil se je, da bi kovinska kolesa tricikla svojega sina skušal nekoliko
zmehčati.
Našel je nekje nekaj gumijastih cevi, jih montiral na kolesa tricikla in jih napolnil z zrakom. Očka in sin sta bila nadvse zadovoljna, saj je sinko ugotovil, da je vožnja tako mnogo bolj udobna. Dunlop si s svojim izumom ni prislužil niti pribite pare, zato pa so njegove gume začeli množično izdelovati v Združenih državah Amerike po letu 1891. Najprej so jih sicer izdelovali za kolesa, od leta 1896 za kočije, pozneje pa tudi za avtomobile.
Jezikovno izpopolnjevanje v Mariboru
Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji in glavno mesto Štajerske. V tem mestu je tudi Slovensko narodno gledališče, ki ima veder in bogat program z znanimi slovenskimi igralci.
Mesto je znano tudi kot univerzitetno mesto v Sloveniji. Na fakultetah študira veliko tujih študentov, ki prihajajo iz daljnih in sosednjih dežel. Tako npr. vsako leto pridejo na študijsko izpopolnjevanje študenti Kate-
DRAGI
OTROCI!
Zvedeli smo, da ste v prejšnjih številkah pogrešali križanke. Zato smo vam jo v tej številki pripravili. Pravilne rešitve pošljite do 14. junija na Uredništvo časopisa.
dre za slovenski jezik in književnost iz Sombotela.
Mariborska Pedagoška fakulteta ima tesne stike s Sombotel-sko Visoko pedagoško šolo, kjer že deset let deluje slovenska katedar. Študentje, ki študirajo v Sombotelu, imajo možnost, da v tretjem letniku študirajo v Mariboru pol semestra, da bi poglobili znanje slovenskega jezika. Saj na Madžarskem nimamo možnosti govoriti slovenskega jezika drugod, kot pri predmetu slovenščine in v družinskem krogu. V Sombotelu, v madžarskem okolju, pa dobimo občutek, da bi z veseljem govorili slovenski jezik, toda v tem okolju smo prisiljeni, da se pogovarjamo v tistem jeziku, ki ga govori večina. Šest mesecev pa je dovolj časa za to, da se človek navadi tekoče govoriti jezik in ga pavilno uporabljati pri vsakdanjem sporazumevanju, bo tem pa uporabljati tista jezikovna pravila, ki jih je teoretično osvojili.
Študij slovenskega jezika in književnosti je potekal na Pedagoški fakulteti. Poslušali smo
predavanja znanih slovenskih predavateljev, obiskovali seminarje, sodelovali z drugimi študenti, ki so nam vedno pomagali, če smo imeli težave. Prav tako kot v Sombotelu smo tudi tu poslušali predavanja iž slovenske književnosti in slovnice. Za nas so bile najzanimivejše fonetične vaje. Naučili smo se pravilno naglaševati in izgovarjati besede. Tega na žalost v Sombotelu nimamo, ker niso zagotovljena možnosti za f o no laboratorij. Predavanja so bila na začetku težka, toda s časoma smo se navadili na to, da Slovenci hitreje govorijo svoj lepi jezik.
Z mentorjem smo obiskali mariborsko Univerzitetno knjižnico, eno najsodobnejših v Sloveniji in tudi svetovno znano.
V vseh pogledih je bil študij zelo koristen. Ob jezikovnem napredku smo veliko zvedeli o slovenskih ljudeh, njihovem življenju, navadah in o kulturi. Spoznali smo tudi slovenske pokrajine, ki jih ne bomo nikoli pozabili.
Klementina Zrim
PORABJE, 6. junija 1991
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat so minili 218 dnevi, mejnega prehoda pa še ni. (Je bil to ilegalni prestop?)
Nika od predstavljene Porabske pesmerice
Najoprvin bi rada znala, Sto so odgovorni organizatori za kakšno prireditev (rendezvény) v vesi? Če je dosta eden plakat na steno pritekniti? Ali nega nikoga, ki bi leko koga pozvau na prireditev? Na drugi den sé je zvedlo, ka je bilau na 10. maj. 12. maja smo čüli oddajo Silve Eöry na Radiu Murska Sobota. Preveč tian je žau, ka smo nej nazoči bili. Samo če bi 2 — 3 sta-rin pesmarcan Sto pravo, bi edna drügoj povedli i bi fsi šli. Kak čüjen, je malo lüdi bilau. Iskali so stare pes-marce i pesmare (pevke in pevce), pa tudi mojega moža. Če bi znali, da gospod Janez Dular, Mitja Go-bec, Julijan Strajnar tü bo-dejo. . . Ja, £e bi znali? Bi šli. Gučala san z več ženskami, žau jin je bilau, ka so nej znale. Ne lažan, ka smo sé skuzile. Mi, ki smo dvanajst ali petnajstkrat bili v Sentvidu pri Stični, so nam pokazali celo Slovenijo, smo šli na izlete, ka bi za nase penaze nigdar nej mogli
Pogledniti, viditi. Kak so nas sigdar srčno sprejeli, i Zdaj, ka so oni Prišli k nan, sé trüdijo za nas, priredijo pesmi, mi sé ne brigamo za nji. Pa zakaj? Sran nas je, Žalostno, ka sé tak Zgodilo. Mislin, za stare sé več niš-ke ne briga, zadosta, ka je delo, dočas je aktiven büu. Istina, ka smo že stari, pa sé nan vnauža na sakšo prireditev titi, smo rajši doma, ali za te pesmarice volo bi pa ja šli.
Osebno poznamo fse gospoda, ki so bili tü, kak bi je radi vidli i prpovedali z njimi.
Posodili so nan edno pesmarice za kratki cajt, igrali smo z njé. Edna pesem je lepša kak druga. Hvala fsen tistin, ki so je priredili. Želin, naj eške več priredijo, da tak obranimo naše lepe pesmi. Vüpan, da jin v roko pride moj članek in zvejo, kak sé je Zgodilo. Vüpan, če eške enkrat pridejo k nan z drugo pesmarico, mo sé Skupaj veselili.
Hilda Čabai
NIKA ZA SMEJ
Naš Pištak je na vižgo (izpit) üšo, vozniško dovoljenje (jogositvány) si je Sto sprajti. Da je domau prišo, padaštje so ga pitali: "No, Pištak, vižga sé ti je posre-čila?" Pištak pa pravi: "ES-tje ne vejn." "Zakoj pa ne vejš? Nej so ti povedali, da si dokončo auto voziti?"
"Nej so mi mogli povedati, ka so eštje fsi f špitalaj."
Policaj! so sé razčemerili zatok, ka si lüdjé furt norca beréjo z nji. Tak so si zgučali, ka nika napravijo, nika takšega, ka da sé svejt čüdivo nad njimi, pa je več nedo za norca meli. Tau ek-stra je pa tau bilau, ka so si oblübili, nafčijo sé po vodej oditi. Najoprven samo po kakšni plitvi šancaj lejčajo, te po plitvi mlaki probajo. Po tistin pa po potokaj lejčajo. Da že sploj dobra odijo na vodej, dejo na Blatno jezero (Balaton), pa najopr-vin na krajma, sledkar pa že
V našem časopisu nismo skoraj nič pisali o gasilcih v Porabju, a so tu njihova društva po vaseh z več ali manj člani. Svojo nalogo, da poskušajo požare preprečevati z opozarjanjem na nevarnosti, odklanjati
vzroke morebitnih požarov itn., uspešno opravljajo. Pripravljeni so seveda vsak trenutek požare tudi gasiti. Ta društva gasilcev so opremljena z gasilsko opremo. Lahko rečemo, da skrbno in odgovorno ravnajo in gospodarijo z razpoložljivim premoženjem. Gasilci se tudi izpopolnjujejo v svoji stroki.
"V prejšnjih letih je bilo tudi več srečanj in tekmovanj — gasilskih vaj. Bili smo v Avstriji, v Sloveniji. Nekaj časa smo sodelovali tudi z gasilci iz Gen-
sé globše dejo, pa odijo na vodej.
Eden lejpi den dvajset policajof de na Rabo, pa sé šetajo na vodej. Dva človeka sé šetata pauleg Rabe, pa vi-dita, kak policaji maširajo vrkaj po vodej. Eden drugomi pravi: "Zdaj gle te norce. Ranč je nej sran, ka eštje plavati ne vejo,"
Dva padaša biciklina tiskala po pauti, na biciklinaj pa mata eden-eden žakeo. Srečata sé s policajom Policaj pita: "Na, podje, ka mata f žaklaj?" "Ka? Pejsek." Policaj ne da valati, pa ed-noga prosi, naj me pokaža, če rejsan pejsek pela. Of op-ré žakeo, policaj pogledna, pa vidi, ka rejsan pejsek pe-lata, pa je tadale pisti.
Da deta mimo policaja, eden drugoma pravi:
"Vidiš padaš, etak trbej bicikline kradniti."
Irena Barber
terovec, pa se je povezava razrahljala," mi je pripovedoval La-slo Nemet, poveljnik gasilskega društva iz Števanovec. Gasilsko društvo Stevanovci zajema vasi Andovci, Verica, Ritkarovci in Stevanovci; 35 rednih in 10 podpornih članov. Največ jih je v Števanovcih. Laslo Nemet pa je pred dnevi obiskal tudi gasilsko društvo v Martjancih ob Murski Soboti. Sprejeli so ga člani vodstva gasilcev v Martjancih — Jože Lipai, Karel Horvat, Jože Vaš. Pogovarjali so se o sodelovanju. Upajmo, da jim bo sodelovanje uspelo in bo koristno za obe društvi.
Martjansko gasilsko društvo je nekoliko močnejše, saj šteje okrog 70 aktivnih članov.
Dodelovanje naj bi temeljilo na medsebojnem spoznavanju opreme, informacijah in srečanjih. Tako se bodo člani gasilskega društva Števanovci že v juliju udeležili proslave 100-letnice gasilskega društva v Martjancih.
Prav gotovo je prijetno biti član društva, ki pomaga bližnjemu v nesreči. Ravno to človeško humano nalogo pa opravljajo gasilci.
JK
V imenu vodstva Slovenske Zveze na Madžarskem se opravičujemo družini Čabai zs zgoraj omenjeni nesporazum. Da pa bi ta problem osvetlili z vseh strani, smo dolžni bralcem povedati tole:	: :
—	Mi, ki že nekaj let delamo na tem področju, spoštujemo vse Slovence, ki so naredili za našo nerodnost, tako tudi družino Ca-bai.
—	Družina Čabai je vedela za prireditev, saj sta jo povabila dva člana pevskega zbora. To pa ima isto težo (ati pa še večjo), kot če bi jo povabiti predstavniki Zveze.
—	Namesto enega plakata smo jih v vasi nalepili kar 10 (pet v slovenskem, pet v madžarskem jeziku).
■Mislili smo tudi, da se ljudje v Porabju udeležujejo prireditev >di programa, in ne zaradi ljudi, ki so tam prisotni. Zelo malo nas je in zato obžalujemo, da se je to zgodilo. Zato se še enkrat opravičujemo. Naša organizacija dela pot leta in v tem času smo imeli veliko prireditev in veliko dela. Tisti, ki dela, tudi greši. Prizadevamo si, da podobnih primerov v prihodnje ne bo.
Lepo vas pozdravlja Jože Himdk, predsednik
TUDI GASILCI IZ ŠTEVANOVEC SE POVEZUJEJO
PRIZNANJE
16. maja je na konferenci ZKOS v Ljubljani Irena Pavlič prejela odličje svobode z zlatim listom za delo na narodnostnem področju.
Visoko priznanje, Linhartovo listino, je 22. maja prejela Klara Fodor, ki že več let uspešno vodi gornje-seniško lutkovno skupino.
Čestitamo!
NARODNOSTNI
ZAKON
Predstavniki narodnostnih skupnosti v Železni županiji so se lahko 28. maja v Sombotelu seznanili z osnutkom narodnostnega zakona. Osnutek je predstavil Janos Bathory, podpredsednik Urada za etnične in narodne manjšine.
PRIREDITEV,
KI JE NI BILO
Prireditev Srečanje sosedov je odpadla, kajti dovoljenje za dvodnevno odprtje meje ni prispelo v Mar-tinje. Opravičujemu se vsem tistim, ki jih zaradi časovne stiske nismo obvestili o tem.
Upamo pa, da se bomo sosedje srečali kdaj drugič.
50
NAROČNIKOV
Samoupravni organ na Verici—Ritkarovcih je naročil časopis Porabje v vsako hišo v tej porabski vasi. Celoletno naročnino so plačali iz lastnega proračuna.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Szell KJlman tčr 11, p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. din, celoletna naročnina 240 forintov oz. din
Tisk SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.