GEOGRAFSKI OBZORNIK PRED VRATI SAHARE Ana Vovk UDK 961.61 PRED VRATI SAHARE Ana Vovk, Oddelek za geografijo Pedagoške fakultete Ma- ribor, Koroška 160, 2000 Maribor, Slovenija Južna ali Saharska Tunizija se začenja s šotsko depresijo in prehaja v peščene puščave, ki so del Velikega vzhodnega erga. V severni Sahari, ki se z vsemi značilnosti uveljavi v juž- ni Tuniziji, prevladujejo ekstremne klimatske razmere, kate- rih posledice se odražajo v vseh pokrajinskih elementih, še zlasti v konstantnem pomanjkanju vode. Za predsaharsko Tu- nizijo so značilne še nekatere skupne lastnosti, ki jih osve- Ijuje ta sestavek. UDC 961.61 ON ENTRANCE INTO SAHARA DESERT Ana Vovk, Oddelek za geografijo Pedagoške fakultete Ma- ribor, Koroška 160, 2000 Maribor, Slovenia South or Sahara Tunisia begins with a peaty depression and continuos to sandy deserts of Great Eastern Erg. Extreme cli- matic conditions affect all landscape elements and reflect es- pecially as constant insufficiency of water, which is the most evident in Southern Tunisia, where Sahara clearly expresses its desert characteristics. The paper represents some other com- mon attributes of presaharian Tunisia also. Legenda: hribovje in planote 2 - območje šotov z izvir i sladke vode 3 - vznožja hribovij z nanosi odnesenega gradiva 4 - aluvialne peščene depresije 5 - oaze z umetnim namakanjem 6 - puščavska stepa 9 - nomadske poti 10 - ceste in steze 1 1 - ozkotirna železnica 12 - rudnik fosfata 13 - glavno mesto guvernije (nad 2 0 . 0 0 0 prebivalcev) 14 - večja naselja (od 1 0 . 0 0 0 do 2 0 0 0 0 prebivalcev) 7 - obrobno puščavsko območje Velikega vzhodnega erga 15 - srednje velika naselja (od 2 0 0 0 do 10.000 prebivalcev) • reliktni ostanki rastja 16 - majhna naselja (pod 2 0 0 0 prebivalcev) Slika 1: Shematski prikaz predsaharske Tunizije (2j. 13 GEOGRAFSKI OBZORNIK Aridni (sušni) tunizijski jug se začne južno od preč- no potekajočih vzpetin: Morra (510 m), El Asker (608 m), Sif El Jeham (538 m) in Jebel Tabaga, ki del- no razmejuje Chott el Jerid (Šot el Džerid) in Chott el Fejaj (Šot el Fedžadž). Jebel (tudi djebel, jabel in djabel) je arabsko ime za goro oziroma gorovje in se izgovori džebel, chott (tudi shott) pa za slano je- zero in se izgovori šot. Pokrajinske enote predsahar- skega obrobja se razlikujejo po nastanku, reliefnih značilnostih in možnostih za določeno rabo. Slika 1 kaže lego in zastopanost posameznih pokrajinskih enot, infrastrukturnih objektov in naselij. »Veliki jug« Tunizije je pokrajinsko in kulturno zaz- namovan z izjemno sušnostjo, kar se kaže v vseh po- krajinskih prvinah. V reliefnih oblikah, vodnih raz- merah, rabi tal, gospodarski usmeritvi prebivalcev v oazah in načinu življenja nomadskih ljudstev v pre- teklosti se kaže vpliv izjemnih podnebnih razmer. Ta močna odvisnost načina življenja od naravnih raz- mer je pripeljala v zgodovinskem razvoju k značil- nim oblikam rabe tal, ki jih postopoma spreminjajo z uporabo sodobne mehanizacije in namakanjem. Letna količina padavin se giblje pod 100 mm. Ga- beška obalna oaza še prejema 175 mm, Gafsa pa le še 152 mm, južneje ležeči Tozeur 100 mm in Ke- bili 90 mm. Meja severne Sahare poteka po 100 mm izohieti, ki gre po severozahodnem obrobju Chott el Jerida, ga prečka proti vzhodu pri Chott el Fejaju in zavije na jug, kjer Matmata z okrog 200 mm pada- vin izstopa kot otok. Oaza Nefte prejema pod 100 mm padavin in južneje ležeča območja okrog 60 mm. Poletje je brez padavin, letna porazdelitev padavin kaže manjši višek pomladi in jeseni. V se- verni Tuniziji je višek pozimi. Redka deževja se po- javljajo z veliko silovitostjo, kar pospešuje erozijo prsti. Naslednja značilnost tunizijskega juga je veliko izhlapevanje. Raba talne vode je možna le na ne- katerih mestih, kar dokazuje lega oaz na robu šot- ske depresije. Območje južno od Chott el Jerida spa- da k izjemno sušni saharski Tunizij i. Spremenljivost in velika nestalnost padavin se kažeta v rastlinski ode- ji. Od verige hribovij pri Gafsi do obalnega pasu pri Gabezu uspeva puščavska stepa, prava puščava se Sl ika 2: Učinki eolske erozije v okolici Gafse. Prst se zaradi stalnega odnašanja zgornjega, preperelega dela ne more razviti, zato ostaja na površini skelet. (Foto: A. Vovk.) 14 GEOGRAFSKI OBZORNIK začne južno in jugozahodno od Chott el Jerida. Juž- no od Gafse je rastje zaradi eolske erozije degra- dirano, zaradi česar narašča enoličnost rastlinske ode- je. Ob grmičastem rastlinju se nabira pesek, zato je pokrajina prekrita s peščenimi kupčki (nebkami). Pri šotski depresiji je opazen prehod puščavske stepe v saharsko pokrajino. Na močan učinek vetra kažejo tudi visoke sipine peska pri oazi Nefte. Juž- no od Nefte, posebno še južno od Douza, je nako- pičen pesek v visokih peščenih verigah, ki so popol- noma prekrile rastje. Na skrajnem jugu Tunizije se s skelenjenimi peščenimi sipinami začenja Veliki vzhodni erg (Grand Erg Oriental). Med njim in šot- no depresijo se pojavljajo grmiči retame, na sipinah in na s peskom zasutih vadijih rase tamariska. Juž- no od Douza se posamič pojavljajo še dateljnove pal- me, ki s koreninami dosežejo talno vodo. Arabski pre- govor pravi, da dateljnove palme stojijo s korenina- mi v vodi in s krošnjo v peklu. Številne manjše in večje slane depresije, še zla- sti Chott el Jerid in zahodno od njega ležeč Chott el Gahrsa, prerašča halofitno (slanoljubno) rastje. Ka- Slika 3: Severni rob Velikega vzhodneg erga v Tuniziji, kjer se peščene sipine širijo proti severu. (Foto: A. Vovk.J mele, ki so prilagojene na sušne razmere, se pase- jo na teh površinah. Chott el Jerid je največja slana depresija v juž- ni Tuniziji. Dolga je okrog 1 10 km in široka 70 km. Na vzhodu se združuje s Chott el Fejajem, ki je dolg 90 km in širok 20 km. Chott el Fejaj leži 25 m nad morjem in Chott el Jerid 15 m, Chott el Gharsa pa kar 27 m nižje od morske gladine. Šoti ležijo na sti- ku med severnoafriškim atlaškim gorskim sistemom, ki je nastal v terciarju, in staro saharsko ploščo. Se- verna obrobna hribovja šotske depresije so označe- na kot Saharski Atlas, ki se končuje na tunizijskem območju. Veter je z erozijo na robu gorovij ustvaril greben, ki je značilen za relief celotne južne Tunizi- je. Severne obrobne verige segajo do nadmorske vi- šine od 300 m do 600 m in zapirajo tunizijski jug pred podnebnimi vplivi s severa. Reliefne razmere in sušno podnebje vplivajo na vodno omrežje. Zaradi osrednje lege med hribovi- timi verigami, iz katerih se steka padavinska voda, predstavljata Chott el Jerid in Chott el Fejaj središ- če endoreičnega območja. Padavinska voda iz 15 GEOGRAFSKI OBZORNIK obrobnih hribovij količinsko ne zadošča za polnje- nje šotov, zato se šoti napajajo s podtalno vodo. Po- leti je izhlapevanje premočno, zato so šoti suhi in pre- kriti s slano skorjo, samo v zimskih mesecih ¡e v njih voda. Takrat je Chott el Jerid možno prečkati le po nasipu, po katerem je speljana cesta od Tozeura do Kebila. Slane depresije so pozimi zahrbtna močvirja, po- leti pa velikanska »gledališča«. Takrat se zaradi ve- likega izhlapevanja v ilovnatem blatu izloča slana skorja, ki se svetlika kot kristal in pogosto prikliče var- ljive prizore. V poletnih mesecih je izsušen šot prekrit s slano skorjo snežne barve. Chott el Jerid bi lahko primer- jali z veliko izparilno posodo. Letna potencialna eva- potranspiracija znaša 2500 mm pri manj kot 100 mm padavin (2). Velik vpliv na izhlapevanje ima majh- na oblačnost, visoko sončno obsevanje, suh zrak in močan veter. Najmočnejše izhlapevanje je v juliju s 341 mm, najnižje decembra z 71 mm. Najvišje vred- nosti izhlapevanja nastopajo med majem in septem- brom, in sicer v vseh mesecih nad 275 mm. Decem- bra, januarja in februarja se zaradi nižjega izhla- pevanja delež soli v šotih najbolj zmanjša, najmoč- nejši rečni dotok je v mesecih z dežjem, to je pom- ladi od marca do maja in jeseni od septembra do oktobra. V okolici šotov so izviri arteške sladke vode, ki jih izkoriščajo za preskrbo z vodo v bližnjih oazah, kajti življenje izven oaz ni mogoče. Večina naseljenih oaz leži na južnem robu Atlaš- kega hribovja. Občasno tekoča voda se nabira v pe- sku in naplavljenih nanosih ter oskrbuje talno vodo, ki jo na določenih mestih črpajo. Oaze so nastale na mestih, kjer talna voda zadane na prečno leže- če kamninske plasti in prihaja na površino. Vodno bogastvo oaz temelji na številnih izvirih arteške vo- de, ki je uskladiščena v krednih in terciarnih plasteh in lahko izstopa na severnem robu šotske antiklina- le. Ta sladka voda se zadržuje v globini od 50 do 100 m na vododržni plasti, ki sega do zahodnega roba šotov, do oaze Nefta. Tudi v severnem delu Sahare se pojavlja arteška voda. V poroznih peščenjakih in sedimentnih kam- Slika 4: Kamelja paša pri slani depresiji Chott el Gharsa, ki leži 27 m nižje od morske gladine. (Foto: A. Vovk.) 16 GEOGRAFSKI OBZORNIK ninah mezozoiske starosti leži voda pod pritiskom. Francoski geologi so ugotovili (1), da je bila talna voda, ki jo danes pridobivajo v sosednjih alžirskih oazah, preden je ponovno prišla na površje več kot 1000 let uskladiščena v tleh. Arteška voda, ki jo upo- rabljajo za namakanje polj v oazah, izhaja torej iz časa islamskega osvajanja severne Afrike. Mnogo starejša je fosilna voda, ki jo uporabljajo s pomoč- jo moderne tehnologije, saj leži globlje od 1000 m in je topla. Nastala je v obdobju z vlažnim podneb- jem in se ne obnavlja. Površina Sahare se širi. Ugotovili so, da je pred 5 0 0 0 leti v današnjem puščavskem pasu uspevalo stepsko rastje in da so tu domovali sloni, bivoli in an- tilope (3). Širjenje Sahare resno ogroža obrobna na- selja zlasti v sosednjih državah, Tunizija pa izvaja raznovrstne oblike pomoči, da bi zadržala ljudi na Slika 5: Prehod prek slanega jezera Cholt el Jerid, kjer slana skorja daje videz »zimske« pokrajine, zaradi močnega izhlapevanja vode pa se pojavlja fala morgana. (Foto: A. Vovk.] Slika 6: Izsušeno dno jezera Cholt el Gharsa v oktobru 1995. Prsti imajo izrazito lističasto sestavo in se »lomijo« kot luske. (Foto: A. Vovk.) stiku s puščavskim svetom in tako preprečila nekon- trolirano širjenje peščenih sipin. Vzroke širjenja peš- čenih sipin z juga proti severu iščejo v podnebnih spremembah in neuravnoteženih posegih vekosistem. Podnebje Sahare je zaznamovano z izjemno moč- nimi nihanji količine padavin. V suhih obdobjih se rastline posušijo, vadiji presahnejo in suh veter pre- naša peščene sipine na sever. Da bi obdržali zem- ljo, uvajajo namakanje njivic prav pred vrati Sahare. Tudi na primeru Tunizije vidimo, da edino ravno- težje med naravo in človekom lahko ohranja in iz- boljša preživetje človeka. Z vlaganji v sicer skrom- ne naravne možnosti in uvajanjem novih dejavnosti, ki ne ogrožajo pokrajinske slike, se Tunizi ja rešuje- jo pred sicer zanesljivim pomanjkanjem, ki bi najprej prizadelo jug. Danes se ravno ta del države pospe- šeno razvija, kar je opaziti po zelo dobri skladno- sti arhitekture in dejavnosti s pokrajino ter zanima- njem tujcev za to območje. 7. Hermann, A. 1995: Die Garten der Wüste. Saha- ra, Merian, 9. September 85/C. 2. Mensching, H. 1979: Tunesien. Wissenschaftlic- he Buchgeselschaft, Darmstadt. 3. Mensching, H. 1995: Tuniesien. Merian, 6. Jun. 95/C. 4. Schliephake, K. 1984: Tunesien. Thienemanns Verlag, Stuttgart. 5. Tomkinsons, M. 1994: Tunesien. Times Offset Pte Ltd, Oxford. 17