»POST-SODOBNO« AKTUALIZIRANI F. M. DOSTOJEVSKI*
Obdobje prve in druge »odjuge« (1953-1957 — 1962-1966) je prineslo prerod ruske dostojevskologije. Literarnovedna dela, kot so knjiga Viktorja Šklovskega Za in proti: Zapažanja o Dostojevskem, akademijski zbornik Ustvarjalnost Dostojevskega in dopolnjena izdaja Bahtinove knjige Problemi poetike Dostojevskegaso na široko odprla vrata obravnavam poetoloških vprašanj v umetnosti F. M. Dostojevskega in napovedala tudi širše hermenevtične razglede po ustvarjanju »umetnika posebne vrste« (M. Bahtin), vendar so vrata, ki so zapirala dostop k širšemu razpravljanju o idejnih vprašanjih in še posebej o socialnem pomenu antropologije »ruskega genija«, v tistem času še vedno ostala priprta, če že niso bila več povsem zaprta. Tretja »odjuga«, v času po letu 1985, je v Rusiji tudi ta vrata odprla na stežaj. Lahko bi celo zapisali, da se je v družbeni in duhovni krizi obdobja »perestrojke« in let »post-perestrojke«, ki jih mnogi označujejo kar z besedo smuta,2 odvijal in se še vedno odvija srdit in
* Ljudmila Saraskina, »Бесш — роман предупреждение (Москва: Изд. Советскии писател!), 1990), 479 str.
'В. ШкловскиИ, За u протиа (Зал<етки o Достоевском) (Москва, 1957); Творчество Ф. М. Достоевского, ред. Н. Л. Степанов и др. (Изд. AH СССР, 1959); М. Бахтин, Проблемм позтики Достоевского (Москва, 1963; druga, predelana izdaja knjige Проблеми творчества Достоевского iz leta 1929).
2Oznaka смута navezuje sodobno krizo v Rusiji po analogiji z ruskim zgodovinskim obdobjem ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja in ob njem z obdobji »ruskih puntov« (русскиН бунт) in revolucij. — Za besedo smuta je značilna vrsta konotacij, v našem primeru pomeni: nemiri, nered, zmeda, zdraha, spor... oziroma čas nemirov, neredov, zmede... tudi čas brezvladja oziroma brezzakonja (смутное времи). — Zanimivo razlago besede smuta in pojma smutnoe vremja ponuja v obravnavani knjigi Ljudmila Saraskina sama, ko v razdelkih Призраки (prividi, op. A. S.) смутм in Идеологин смутм: сказочники (fantasti, op. A. S.) и реалистм v poglavju Pravica do oblasti v tretjem delu knjige v »razmišljanju nad prvim virom (tj. romanom Besi, op. A. S.)« ugotavlja, daje predstavljena smuta pri Dostojevskem kot družbena reakcija na nezakonito oblast, ki poraja nove samozvance, »idejno korupcijo«, nenačelnost in cinizem, politični avanturizem, ovaduštvo, provokatorstvo in terorizem v neizprosnem boju za oblast; smuta naj bi bila tudi posledica različnih ideoloških mitov in socialnih utopij, ti naj bi se v romanu Besi najjasneje izrazili v teoriji Šigaljova. Saraskina sprejema Šigaljova in njegovo teorijo po opredelitvi Vjačeslava Polonskega iz knjige C nop o Бакунине u Достоевском (Leningrad, 1926) kot »parodijo (...) na fantaziranje utopičnega socializma o bodoči svetovni harmoniji, o raju na zemlji,« in vidi realizacijo šigaljovskega paradoksa »izhajajoč iz brezmejne svobode, pristajam na brezmejnem despotizmu« v sovjetskem stalinizmu.
večkrat nenačelen boj za duhovno in siceršnjo dediščino F. M. Dostojevskega. Ta in takšen boj uveljavlja med drugim tudi apriorizme in »fantastične domneve« in poteka bolj v čisto političnem kot literarnem življenju.
Ljudmila Saraskina je krepko vpeta v ta politično-literarni boj, in to ne samo s svojim novinarskim in literarnokritičnim delovanjem, ampak tudi s prizadevanji, ki hočejo biti literarnoznanstvena. To neposredno priznava tudi sama, ko v predgovoru h knjigi Besi: roman svarilo, ki je predmet pričujoče recenzije, izjavlja, da so v knjigi o romanu Besi zbrana najprej (v prvem delu Мир романа) »nedolžna« poglavja o poetiki romana, o katerih da je «premišljevala« ob koncu sedemdesetih let, potem, (v drugem delu По звездам Достоев-ского) »vzhodna«, ki da so nastajala na začetku osemdesetih, in nazadnje »politična«, ki da so se izoblikovala kot tretji del knjige (Вечное и злободневное) v »zadnjem«, tj. 1989. letu. — Vendar moram takoj poudaroti, daje ta vpetost pri Ljudmili Saraskini načelne narave. Saraskina izhaja iz prvin eksistencialističnih nastavkov F. M. Dostojevskega in sledi Juriju Karjakinu, znanemu ruskemu dostojevskologu in bojevniku za človekove pravice in dostojanstvo, in njegovemu zelo odmevnemu delu Dostojevski in predvečer XXI. stoletja,3 o katerem je znani ruski lingvist in semiotik Vjačeslav Vs. Ivanov pisal kot o vzoru, kako »je treba dojeti celoten tok misli in muk Dostojevskega, da bi se nam z njegovimi očmi razkrile muke naših sodobnikov«.4 Pri obeh, Karjakinu in Saraskini, je tako v ospredju tista komponenta estetskega humanizma F. M. Dostojevskega, ki zavrača neetični indiferentizem do temeljnih vprašanj človekovega individualnega in družbenega, s tem pa tudi političnega življenja na način, ki naj ne bi »politiziral« umetnosti, marveč estetiziral in humaniziral politiko in družbeno življenje oziroma konkretne medčloveške odnose. Vendar se zdi, da tako Jurij Karjakin kot Ljudmila Saraskina tega načela ne spoštujeta dosledno in da sledeč tradiciji socialno angažirane ruske inteligence brišeta mejo, ki jo je Dostojevski v svoji umetnosti, če že ne vedno in povsod v publicistiki, bolj ali manj dosledno stavil med literaturo in politiko. Karjakinova domneva, zapisana v uvodu Kultura kot obvladanje smrti h knjigi Dostojevski in predvečer XXI. stoletja z besedami »dobra literatura postaja najbolj politična stvar na svetu (faktor počlovečenja politike)«, in njegovo vztrajanje pri tej utopiji, čeprav se je sam zaveda, ga pripelje do plemenite, vendar donkihotske poze. Taka poza naravnost prisili Jurija Karjakina, da pri sklicevanju na F. M. Dostojevskega vztraja pri tradiciji, ki sega do Vladimirja Solovjova in absolutiziranja obrazca »lepota bo rešila svet« v Drugem govoru iz znamenitih filozofovih Treh govorov v spomin na Dostojevskega (1881-1883). Jurij Karjakin hote ali nehote zanemarja dejstvo, daje ta obrazec v romanu Idiot umeščen v govor tistega Ipollita, ki se nahaja v mejni situaciji pred »nujnim pojasnilom« in ponesrečenim (grotesknim) samomorom, in da sta tudi druga dva obrazec dopolnjujoča navedka, ki jih navaja iz osnutka za roman Mladenič {.Подросток) (»Kaj bo rešilo svet? — Lepota.«) in beležnice za leti 1876-1877 (»Edino literatura lepote (nas) bo rešila.«), v kontekstu, ki ne dopušča enoznačne interpretacije. To še posebno velja za celovit zapis iz osnutka za roman Mladenič, v katerem je »literatura lepote« (литература красотм) v kontekstu z »antično literaturo (bogoslužjem)«, »(novejšo) literaturo obupa« in »lepim idealom«, ki da gaje dal Kristus, najbrž sanio zastavljen in za »prehodnega človeka« Dostojevskega v »prehodnem obdobju« nedosegljiv cilj »zaradi izjemne teže in globine (postavljene, op. A. S.) zahteve«. — Vendar kaže, da se s strogo literarno teoretičnimi in zgodovinskimi vidiki in sodbami ne moremo približati niti namenu niti značaju Karjakinove
3K). Каржин, Достоевскии u канун XXI века (Moskva, 1989).
4Вичеслав Be. Иванов, »Жизш> начиталасђ Достоевского«, Московские новости, 1989, št. 49 (3. dec.), str. 11.
knjige Dostojevski in predvečer XXI. stoletja in tako tudi ne delu Ljudmile Saraskine, ki sledi svojemu vzorniku.
Namen tako Jurija Karjakina kot Ljudmile Saraskine je podpreti »obnovitev prioritete splošnočloveških vrednot nad vsemi drugimi«, ker da samo ona obljublja »resnično duhovno, svetovnonazorsko revolucijo«, brez katere Rusija ne bo preživela. — Karjakin in tudi Saraskina razpravljata bolj kot »o Dostojevskem« — »ob Dostojevskem«.
Jurij Karjakin izhaja pri tem iz navedka, vzetega iz beležnice F. M. Dostojevskega za leti 1876-1877: »Bitje je samo takrat, ko mu grozi nebitje. Bitje samo takrat začne biti, ko mu grozi nebitje.« Iz tega navedka izhaja 1. Karjakinova opredelitev lastnega dela kot knjige, v kateri je »glavna misel-tendenca« v spoznanju, kako je danes kultura — »kultura premagovanja smrti/nebitja (človeškega, op. A. S.) rodu«, in 2. da je s to tendenco povezano avtorjevo prizadevanje urediti misli o »stalinskem besovstvu« (сталинскал бесовтина) oziroma »kasarniškem komunizmu«. V tem in takšnem prizadevanju je F. M. Dostojevski za Jurija Karjakina predvsem visoka avtoriteta, preroško Besedo katere sprejema kot nedvomno resnico, ki da jo je Dostojevski razumel dobesedno in ne v prenesenem, metaforičnem pomenu. V boju z »nebitjem« je Dostojevski za Karjakina tudi neizčrpna zakladnica citatov, še posebej iz pisateljevih osnutkov in beležnic, ki so bralcu nespecialistu manj znani in težje dostopni, poleg tega pa tudi ne tako mnogopomenski, kot je pisateljeva romaneskna govorica. Iz teh citatov in svojih dostojevskoloških razmišljanj, ki so nastajala »v zadnjih petindvajsetih letih« kot nekakšna sinteza literarne, literarnovedne in publicistične govorice z aktualno-etično noto, oblikuje Jurij Karjakin nov žanr — neke vrste »postmodernistični« ansambel, ki se zgleduje po Dnevniku pisatelja Dostojevskega in združuje v sebi množico različnih diskurzov — od esejističnih razmišljanj o literaturi, etiki in politiki (na primer o tem, »kako deluje roman Besi danes«) do feljtonističnih zapisov o problemih ekologije (v vrsti sopostavitev Lamarckove naravoslovne in umetniške misli Dostojevskega) in pisma znani ruski pisateljici Lidiji Čukovski, v letu 1983, koje pismo nastalo, še preganjani disidentki, avtorici izjemnih Zapiskov o Anni Ahmatovi.
»Postmodernistični« značaj Karjakinovega dela se ob citatnosti in ansambelski zgradbi izrazi predvsem v multimedialnosti teksta, v katerega vpleta avtor tako posnetke iz rokopisov Dostojevskega kot posnetke iz prvih natisov njegovih romanov Zločin in kazen in Besi, s katerimi se tudi sam podrobneje ukvarja. Temu dodaja ob koncu knjige še portretne risbe Dostojevskega in njegovih literarnih junakov (Razkolnikova, Ivana in Aljoše Karamazova, Stavrogina, Velikega Inkvizitorja idr.) sodobne slikarke A. N. Korsakove, znano portretno študijo Dostojevskega, ki jo je napravil Ernest Neizvestni, znamenite slike Rafaela, H. Boscha, Holbeina ml., Goye, Michelangela in El Greca, Puškinov avtoportret in pesnikov portret V. Favorskega, posnetek naslovne strani iz prve izdaje Lamarckove knjige Système analitique des connaissances de l'homme (1820) in še nekaj ilustracij. Karjakin govori o ilustrativnem gradivu, še posebej o upodobitvah Dostojevskega in njegovih junakov ter faksimilih pisateljevih rokopisov, kot o »muziki knjige«, ki da jo je treba slišati, če naj bo dojeta celovitost knjige Dostojevski in predvečer XXI. stoletja. V tem pogleduje knjiga Karjakina inovativna.
Tega ne bi mogli reči za njeno idejno naravnanost. Ta kakor da napoveduje tisto »rusko« kontraadaptacijo postmodernizma, ki jo sodobni ruski filozof Arsenij Guliga nakazuje z vidika »preučevanja evropske kulture« v razlikovanju med pojmom postmodernizem in njegovim delnim prevodom v ruščino posl-coepeMennocnib /'post-sodobnost' ! ? Izvirni termin
^АрсениН Гулнга, Что такое постсовременностБ?, Onbimbi: Литературнофило-софскип сборник (Moskva, 1990), str. 68-91.
postmodernizem označuje po Guligi »dve nasprotujoči si tendenci v sodobni kulturi« — tendenco »nadaljnjega razpadanja« in tendenco »premagovanja krize«, zato sam ob terminu postmodernizem kot oznaki za nadaljnje poglabljanje krize uvaja termin postsovremennost\ ki mu pomeni »premagovanje krize« in še poseben odnos do preteklosti. Medtem ko naj bi po Guligi postmodernizem nastopal proti ideji celote in s tem trgal »povezanost obdobij«, modernizem pa stavil sodobnost nad preteklost kot nečim, kar je odstranjeno (сннто), naj bi postsovremennost' videla v preteklosti ne samo izhodišče, marveč svojo neločljivo sestavino. Postsovremennost' naj bi torej ohranjala kontinuiteto dosežkov na področju kulture in hkrati poiskala v preteklosti tisto, kar je sodobnost izgubila, ter na ta način vzpostavljala celovitost kulture.6 — Misel Arsenija Gulige se tu navezuje na tradicijo ruske »filozofije celovitosti« (Vladimir Solovjov, Pavel Florenski idr.), na rusko filozofsko in posebej literarno-filozofsko tradicijo je navezan tudi Jurij Karjakin. Karjakin obnavlja in celo potencira rusko tradicionalno pojmovanje pisatelja/poeta kot preroka in posrednika Besede/Logosa in na svojski način nadgrajuje tradicionalni nazor, ki ob protipostavljanju oblasti in resnice priznava za varuha in nosilca resnice7 literaturo. — Manj inovativna in še bolj tradicionalna je knjiga Ljudmile Saraskine, ki sledi Karjakinovemu zgledu.
Ljudmila Saraskina se nehote ali hote pridružuje »kritiku abstraktnih načel« Vladimirju Solovjovu in njegovi šoli ter ruskemu bogoiskateljstvu, ko o »preroškem romanu« Besi zatrjuje, da bi bilo potrebno sprejemati »njegove nauke« »prav od ničle« »v koordinatah aktualnosti« z vidika »političnih in socialnih kataklizem« in »v koordinatah večnosti« »s pozicij krščanskega zakona« — ter ga v bodoče brati kot »roman o mukotrpnih iskanjih Boga, o preizkušnjah vere in ljubezni, o trnjevi poti upornega duha«. Poudarjanje sinkretizma funkcij pri romanu Besi F. M. Dostojevskega v smeri politično aktualnega pragmatizma in navezovanja na religiozno duhovnost privede Ljudmilo Saraskino do tega, da po eni strani stopnjuje, po drugi pa poenostavlja nekatere, dejali bi, »post-sodobne« postopke svojega vzornika Jurija Karjakina, — tako z vidika citatnosti, ansambeiskega značaja in zgradbe svoje knjige kot multimedialnosti teksta, — in to eklektično povezuje z nekaterimi »tradicion alno ruskimi« nazori. — Ob tej ugotovitvi pa vendarle velja pripomniti, da Ljudmila Saraskina nakazuje tudi nekatere svojske vidike in z njimi povezane originalne rešitve dostojevskoloških vprašanj. Zadnje velja predvsem za avtoričino razpravljanje o časovnem sistemu v romanu Besi (poglavje V kontekstu točnega časa iz prvega dela Svet romana).
Razpravljanje o časovnem sistemu v romanu Besi Ljudmila Saraskina sicer nasloni na Bahtinovo teorijo, po kateri »žanr in žanrske vrste določa kronotop« in še posebej čas,8 vendar korigira Bahtinovo pojmovanje časa pri Dostojevskem v skladu z opredelitvijo romana Besi kot romana kronike. V takšnem romanu igra po raziskavah Saraskine odločilno vlogo »časovna zveza« (cBH3b времен), v kateri krizni oziroma prelomni čas ne izrine kronološkega, dogajalnega časa. Tako je tudi v opomenjanju literarnih likov v nasprotju z Bahtinovim mnenjem za Saraskino pomemben prav biografski čas, v katerem da »davna preteklost nastopa
6Prim. A. Гулмга, op. cit., str. 80.
7Jurij Karjakin dojema 'resnico' skozi prizmo idealizma oziroma »realizma v višjem smislu« Dostojevskega, ki neločljivo povezuje 'resnico' s kategorijama 'lepega' in 'dobrega'. — Tako bi vsaj lahko sodili po izjavi, ki jo srečamo v uvodu h Karjakinovi knjigi: »Zato pa je idealizem (od pojma humanističnega ideala) resnični realizem, resnično realistični svetovni nazor in celo — edina resnična, to je odrešujoča politika, politika počlovečenja,« — in dopolnila k njej: »Lepota bo rešila svet« (iz Idiota)« (Карлкин, op. cit., str.9.).
SM. Бахтин, Bonpocbi siumepamypu u зстетики (Moskva, 1975), str. 235.
kot vzročni faktor bližnje preteklosti, sodobnost pa kot neposredna posledica te preteklosti«. Saraskina sodi, da »notranja kronologija Besov s svojimi številnimi in doslednimi 'signali točnega časa' izoblikuje skladen in sklenjen kronološki sistem« in sicer na treh časovnih ravneh: na ravni predsižejskega, sižejskega in posižejskega časa. Saraskina celo sestavi po Karjakinovem zgledu «Umetniški koledar romana Besi«. V njem pokriva predsižejski čas koledarsko dvajsetletje 1848-1869 in se ujema s predzgodovino romana, nakazano v ekspoziciji. Sižejski čas, čas v romanu predstavljenega dogajanja, obsega trideset koledarskih dni (od 12. septembra, ko se pojavi glavni junak Nikolaj Stavrogin, do Stavroginovega samomora 11. oktobra 1869). Posižejski čas naj bi uokvirjalo obdobje od oktobra 1869, ko se konča katastrofično romaneskno dogajanje, do fiktivnega Kronistovega zapisa januarja 1870.
V časovnem sistemu romana Besi in njegovi notranji organizaciji odkriva Saraskina globlje, tudi simbolične pomene. To še posebej velja za obravnavo sižejskega časa. V začetku sižejskega časa, »uvodni nedelji« 12. septembra 1869, naj bi se stikala koledarska nedelja po novem štetju in pravoslavni praznik Vozdviženie (Povišanje sv. Križa) po starem štetju, s čimer naj bi Dostojevski še dodatno opomenil nastopajoči kaos s križanjem dveh nasprotujočih si štetij v dnevu »presenetljivih slučajnosti«. Nepričakovane pomenske efekte razkriva po mnenju Saraskine tudi kongruenca individualnih kronologij. Sočasnost in analognost sižejskih linij porodnice, žene Šatova, tako na primer daje simbolni pomen zločinu, ki grozi s popolnim nebitjem, ko ob obstoječem življenju pripravlja smrt tudi porajajočemu se življenju. — Na ta način naj bi bila ustvarjena tudi možnost, da Dostojevski v romanu kroniki Besi ob naslonitvi na realen čas svobodno oblikuje umetniški čas, mu razširja okvire, ga napolnjuje z novo realnostjo in novim gradivom in razkriva z romanesknim kronotopom vedno nove pomene.9
Obravnavanje časa, ki ga v knjigi srečamo v poglavjih iz prvega, pretežno poetološko naravnanega poglavja, ostaja po svoje »nedolžno«, kot bi rekla Saraskina, tudi v izrazito »političnem«, tretjem delu knjige. Zanimivo in produktivno ostaja celo v pisanju o romanu Borisa Možajeva Kmetje in kmetice (Мужики u баби, 1987), ki s predstavitvijo kolektivizacije kot genocidnega izničenja najboljšega dela ruskega kmetstva (pogl. »Izhajajoč iz brezmejne svobode« — Model Besov v romanu B. Možajeva Kmetje in kmetice) v sodobnem ruskem posovjetskem obdobju opravičuje do neke mere tudi političnoliterarno besedo. Saraskina upošteva v tej obravnavi, sicer na osnovi nekoliko zastarelega binoma iz 19. stoletja »narava-civilizacija«, specifiko literarne tematike in predstavljenega sveta, ko na časovni ravni sooča «naravni« kmetov čas, ki ga določajo kmečka opravila in prazniki, z agresivnim časom »velikega eksperimenta« in odkriva v prvem delu romana nekakšno dvojno štetje časa, ko se ob običajnem ritmu kmečkega življenja uveljavlja moteči »zaukazani« časovni ritem, ki nosi v sebi nemir in strah pred bližajočo se katastrofo, v drugem delu pa »ujeti čas«, ki se duši od neučakanosti in krutosti kolektivizacije. — V teh okvirih je, dejali bi, vse sprejemljivo, a ko Saraskina zavestno zapusti »okvire 'čiste' literarne vede«, kot pravi sama, se vsaj za vedo, ki hoče ostati literarna, pojavijo številna vprašanja in problemi.
Če ostanemo kar pri obravnavi romana Možajeva Kmetje in kmetice, o katerem Saraskina trdi, da se je v njem realiziral model Besov, bi se morda vprašali, kaj sploh je 'model' in še posebej 'model Besov'? Po nepotrebnem, Saraskina se s tem ne ubada. Podobno kot v drugem delu knjige (Za zvezdami Dostojevskega), ko govori o »japonskem Dostojevskem« R. Akutagavi in R. Tagoreju (pogl. Dom in svet ali Besi v Indiji), se Saraskina tudi tu orientira po
Dostojevski po mnenju Saraskine zaobseže v svojem romanu Besi temeljne značilnosti revolucijskega nasilja oziroma boja za oblast »vseh časov«.
tem, »o čemer govorijo analogije«. Saraskino zanima »ostro, nadvse aktualno« vprašanje, »ki gaje zastavilo življenje samo«: »Kako deluje (работает) roman Besi danes?«10 Ob ugotovitvi, da so (ruski oziroma sovjetski) literarni kritiki in zgodovinarji »odkrivali idejne naslednike junakov« (tj. besov, op. A. S.) Dostojevskega samo v zvezi z »internacionalnim besovstvom« (Kitajske, Čila, Kampučije, Latinske Amerike, Japonske in Indije), meni, da »najbolj točno, najbolj preroško, najbolj tragično 'deluje' analogija Besov na naših (tj. ruskih, op. A. S.) in ne tujih primerih« in da sta tu »literatura in življenje nekako zamenjala mesti: prototipi nekaterih realnih zgodovinskih oseb so postali fiktivni junaki iz romana Dostojevskega«. Rezultat takšnega »obrnjenega« gledanja na roman Besi je ugotovitev, da se, na primer, vprašanji, »kje iskati sledi Petra Verhovenskega« in »kako se je transformirala in uveljavila kot zakon teorija Šigaljova«, navezujeta na temo »ruska revolucija in ruska literatura«. Z zornega kota te temeljne, za Saraskino tudi »večne« teme zadostuje avtorici ugotovitev, da se »provincialna kronika« Kmetje in kmetice Borisa Možajeva kot »umetniška rekonstrukcija« družbenih razmer in družbene zavesti »velikega preloma« ravna po idejah in »naukih« F. M. Dostojevskega in da nazorno upodobi kolektivizacijo v letu 1929 kot eksperiment nasilne realizacije socialne utopije, ki da ni bila nič drugega kot organizirani zločin in nazadnje uresničitev šigaljovskega paradoksa." Ljudmila Saraskina ni pozorna niti na sociološko distinkcijo med »provincialno kroniko« Dostojevskega, vezano na »peterburški kontekst«, in »provincionalno kroniko« Možajeva, ki predstavlja kmečko, po Dostjevskem »ljudsko« okolje, v katerega prodira »revolucijska« stihija urbane civilizacije.
Analogije postanejo v knjigi Besi: roman svarilo brezpogojno sredstvo, s pomočjo katerega Saraskina na osnovi romana Besi kot nekakšne ključne podobe »revolucijskega besovstva« skuša razkriti značaj »ruske revolucije« tako z zgodovinskih kot metafizičnih vidikov. Posebno pozornost posveča temam 'oblasti', 'boja za oblast', 'samozvanstva' in drugih 'prikazni smute', 'ruskega punta' in 'terorja' (izraženih tudi v ruskih puntarskih in radikalno revolucionarnih simbolih, kot so 'gorjača'/»znamenita« ruska ' дубина', 'sekira', 'bodalo'...). Ob temi 'idola' in 'vodje' (вождб) se ta tematika razrašča v sopostavljanje 'človekoboga' in 'bogočloveka' (Antikrista in Kristusa) in vsa knjiga dobi pridih »neopočveništva« (неопочвенничество) A. Solženicina, še posebej takrat, ko Saraskina zapoje žalostinko po izničeni kmečki soseski (обшина), izrazi bolečino ob izgubljeni »ruski duhovnosti« in hrepenenje po njej ter s simpatijo, če že ne s čisto vero, sprejema »grandiozno utopijo« Dostojevskega o poslanstvu ruskega naroda in »novi besedi resnice«, ki da jo bo izreklo rusko ljudstvo in zapisala ruska inteligenca — v literaturi.
Ljudmila Saraskina posveča posebno pozornost temi 'literature' in 'piscev' v delih Dostojevskega in, razumljivo, še posebej v romanu Besi, ki je zanjo najbolj »literarni« roman, ker daje v njem v primerjavi z drugimi deli Dostojevskega največ 'piscev' in »tujih« del (dve tretjini literarnih oseb naj bi bili »literati« in antologija Besov naj bi štela okoli 25 rokopisov in publikacij). Avtoričin vidik je sinkretične narave, zato 'literatura' zanjo ni samo 'besedna umetnost', marveč 'zapisana beseda' nasploh in 'piščeva podoba' v delih Dostojevskega je zanjo predvsem izraz »raziskovanja medsebojnih odnosov Človeka in besede« ter iskanje
"'Saraskina ponavlja vprašanje, ki ga je pod vtisom aktualnega kriznega političnega trenutka v Rusiji zastavil že Jurij Karjakin v poglavju o romanu Besi Spregledanja in zaslepljenosti (Прозрении и ослеплении. — O »Бесах«) v že omenjeni knjigi in ga med drugim navezal na protipostavljanje romana Besi in Tolstojevega romana Vojna in mir (pogl. Контрапункт. — »Бесш« — »ВоИна и мир«).
"Prim. op. 2!
možnosti, da beseda postane dejavna »Beseda resnice«. Za Saraskino sta, podobno kot za Jurija Karjakina, izjemnega pomena izpoved Nikolaja Stavrogina (v 9. pogl. drugega dela romana Besi Pri Tihonu, ki jo je moral Dostojevski zaradi cenzure izpustiti) in podoba Kronista, fiktivnega »ustvarjalca« »Kronike stoletja« — romana Besi. — Izpoved Nikolaja Stavrogina povezuje Saraskina s temo »zavrnitve sodelovanja v strašni igri organiziranega zločina«, ki jo po analogiji z romanom Besi in časom Nečajeva razširja na vso »rusko revolucijo«. V tej zvezi ponuja Saraskina tudi novo razlago Hromonožke, ki zanjo ni več »Duša sveta«, »Večna ženskost« in »odsev nepojenjujoče svetlobe Device in Matere«, kot je v tradicionalnih interpretacijah, ki se navezujejo na simbolista Vjačeslava Ivanova in filozofa Sergeja Bulgakova, marveč podoba »popačenega ideala«, ženske (s pohabljeno nogo in pohabljenim duhom — шродивал z negativnim predznakom), ki se je zaljubila v besa (Stavrogina) in ga zasovražila, ko je ta poskušal v sebi premagati besovstvo. Na simbolni ravni naj bi bila Hromonožka podoba »druge, bolne strani ruskega ljudstva, ki so jo zastrupili besi« (4. pogl. Popačen ideal, Hromonožka v Besih v prvem delu knjige). — Kronist je za Saraskino podoba človeka, ki varuje »svobodo duha«, ohranja »svobodno Besedo« in se ustrezno odziva na misel, ki jo je Dostojevski zapisal po izidu romana Besi v Dnevniku pisatelja za leto 1877, ko je razmišljal o »ogromnem delu ruskega življenjskega ustroja«, ki »je ostal brez zgodovinarja«, in se spraševal: »In če morda niti umetnik Shakespearovega kova ne more odkriti normalnega zakona in rdeče niti v tem kaosu, v katerem se že zdavnaj, danes pa še prav posebno, nahaja družbeno življenje, kdo bo potem razjasnil vsaj del tega kaosa, pa čeprav brez misli na rdečo nit?«'2 — Takšni »kronisti« oziroma »zgodovinarji«, ki pišejo »literaturo« kot »kroniko« oziroma kot »živo zgodovino sedanjosti«, naj bi bili po sodbi in izboru Saraskine: Andrej Beli, avtor »v grozi« nastalega romana Peterburg-, Maksim Gorki s svojimi publicističnimi spisi in še posebej s Časom neprimernimi mislimi (Несвоевременние ммсли), objavljenimi v časopisu Новап жизнв v letih 1917—1918; pesnik Maksimilian Vološin, ki je v svoji poeziji v času oktobrske revolucije in letih po njej upodobil nekatere teme Dostojevskega ('sveta Rusija', 'besi', 'ruski punt'...); potem V. G. Korolenko, ki naj bi s polemičnimi pismi ljudskemu komisarju za kulturo Lunačarskemu v letu 1920 »neposredno nadaljeval roman-svarilo Besi«; Ivan Bunin, ki je načeloma odklanjal Dostojevskega, a v svoji »kroniki revolucije« Prekleti dnevi (Окамннме дни) na tradiciji Dostojevskega razkril »strašno resnico o človeku«, še posebej neetični indiferentizem inteligence in njeno odtujenost od ljudstva; ustvarjalec antiutopije Mi Jevgenij Zamjatin in še nekateri drugi, med njimi že omenjeni B. Možajev.13 Vsi ti so po mnenju Ljudmile Saraskine razkrili, podobno kot George Orwell na Zahodu, v 20. stoletju »svet totalnega zla« in s tem razpršili romantično predstavo o moči in neuničljivosti človekovega duha, opirajoč se pri tem na izkušnje Dostojevskega, kot so izpričane v romanu Besi in, na primer, v znamenitem članku Ena od sodobnih prevar (Dnevnik pisatelja, 1873) izražene v ugotovitvi: »V romanu Besi sem spet poskušal prikazati tiste mnogovrstne in
l2Prim. F. M. Dostojevski, Nova beseda (Ljubljana, 1989), str. 94.
UV knjigi Ljudmile Saraskine srečamo tudi besedila nekaterih »zgodovinskih besov« (tako na primer Kathehesis S. G. Nečajeva in proglas Mlada Rusija (Молодан Poccux) P. G. Zajčevskega), ki so objavljeni in obravnavani kot pendant k delom »kronistov«. — Izbor obravnavanih in objavljenih tekstov ustreza predvsem aktualni politični situaciji v Rusiji, kot jo doživlja Saraskina, in bi mu lahko tudi s čisto zgodovinskega vidika očitali marsikaj, to velja tudi za lendenciozno obravnavo Vladimirja Majakovskega, ki je v knjigi predstavljen samo z vidika »besovskih verzov«: »In tisti,/ki danes/ne poje z nami,/Tisti je/ proti nam« (И тот,/кто сегоднл/поет не c нами,/Тот/против нас.«
raznolike motive, ki lahko celo najbolj prostodušne in dobrosrčne ljudi pripravijo do tega, da zagrešijo tako pošastne zločine. (...) Nesreča naše dobe je v možnosti, da se človek nima za ničvredneža, ko počne očitno ogabnost, in da včasih to resnično tudi ni.«14 V knjigi Ljudmile Saraskine se ta »nesreča naše dobe« predstavi v tragični usodi Maksima Gorkega in temi »vdaje in padca človekovega duha« — »Gorki za časa Lenina in Gorki za časa Stalina«.
Nakazana tema je tema iz »literarnega življenja«. To življenje pa v sodobni Rusiji poteka v razmerah, za katere velja ugotovitev, ki jo je Maksim Gorki zapisal leta 1918 v polemiki z akterji oktobrske revolucije, ko je postavil Lenina in Trockega v bližino Nečajeva, — »kjer je preveč politike, tam ni prostora za kulturo«; mi bi vendarle dodali, daje prostor za boj. V ta boj je Ljudmila Saraskina vključena na način 'politične kritike' (termin Terryja Eagletona) in sicer tiste njene smeri, ki hoče izhajati, kot smo že ugotovili, iz pozitivne navezanosti na vrednote iz preteklosti. Zanjo pomeni ponovno odkritje predrevolucijske kulture hkrati tudi potrebo po ponovni rehabilitaciji in dejanskem uveljavljanju pozitivnih vrednot literarne tradicije, še posebej njene etične in spoznavne funkcije, temelječih na Logosu, Besedi kot utelešenju Resnice, in poslanstvu pesnika. Pomembno ob tem je tudi dejstvo, da hoče biti 'politična kritika' Saraskine demokratična in v tem pogledu vključena v polemiko s tistimi, ki skušajo, kot na primer Igor Šafarevič in t. i. »duhovna opozicija«, združena okoli časopisa Dan (ßeHb), izrabiti avtoriteto F. M. Dostojevskega za propagando velikoruskega šovinizma. In tudi v tem je vrednost, čeprav bolj politična kot literarna, knjige Ljudmile Saraskine.
Aleksander Skaza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
14F. M. Dostojevski, Nova beseda, str. 63-64.