Današnja številka obsega 10 strani. JMbvi čas“ & Uhaja vsak petek ob 12, uri dopoldne. Uredništvo in upravništvo j« v gosposki ulici St. 6, drugo dvorišče. štev. 20. V Gorici, 17. maja 1912 .List stane za celo leto .... 4 za manj premožne 3 v jvfemčijo .... 5 posamezne številke 8 Oglasi po dogovoru. Leto 111. Avstrijska agrarna politika. (Razlaga drž. poslanec svet. Jos. F o n.) Ko je dala avstrijska država kmetu Prostost,mislila je, da je svoje delo v korist kmeta končala, namesto da bi se bila lo-t'ja tudi še nujne naloge, namreč osvoboditve kmeta iz starodavnega vaškega skupnega gospodarstva. V zadnjem članku smo videli, da kmet ni mogel po svoji volji obdelovati zemlje, ker je bil odvisen od'vaške skupnosti: polje se je smelo obdelovati le v času. ki je bil določen za vse vaščane. Za skupni našnik se pa itak ni nikdo brigal; vsakdo Ka je le izžemal, tako da je sčasom popolnoma propal in je dajal le revno pašo. Take razmere so bile prikrojene bolj za lenuhe; vsaka podjetnost in vsaki napredek je bil izključen. Usodepolno je bilo ravnanje s skupnim vaškim premoženjem, namreč s travnikom in gozdom, ki je bil lastnina prebivalcev posameznih vasi. Leta 1849 se je izdal z a č a s n i o b-einski red, ki je podlaga sedanji politični občini. Redno sc je postopalo tako, da sta sc združili dve ali več vasi (»davčne občine«) v jedno politično občino. Kai se je pa zgodilo z lastnino prejšne mianjše davčne) občine? Začasni občinski red je določal, enako kakor občni državljanski zakon, da se mo-Tt »o b č i n s k o blag o« (to so zemljišča. katera sme vsak vaščan svobodno rabiti) in »občinsko p r e m o ž e n j e« (to so zemljišča, katerih prihodki se stekalo v občinsko blagajno v pokritje občinskih stroškov) nadalje nedotaknjeno ohraniti in podrediti nadziranju deželnega odbora, dočim naj se prepušča njih uprava starešinstvu novo ustanovljene občine. Ali ta nova politična občina je posedovala samo izjemoma lastno premoženje, namreč samo tam, kjer je nastala naravnost iz prejšne jedne same vasi, ne pa kjer 1° nastala vslcd združitve več vasi. Zadnji slučaj je bil pa pravilo. Mogoče, da je ho-tel začasni občinski red to skupno premoženje prepustiti v last novi politični občini, ampak izrecno to ni bilo določeno in tako je nastala največja zmešnjava, ki je rodila hude posledice. Ko je prišel novi zemljeknjižni zakon, bi se bilo moralo pričakovati, da se razmere glede starega skupnega premoženja razjasnijo in da se v zemljiške bukve vpiše pravilno in povsod enako, kdo je lastnik teh zemljišč. , Žalibog se to ni vresničilo. Sodniki, kateri so tedaj napravljali no- ] ve zemljiške knjige, niso vedeli, kaj naj bi s temi zemljišči začeli: nekateri so bili tujci na slovenskih tleli, nekateri meščani, ki niso razumeli odnošajev na kmetih; drugi zopet niso vedeli, kako je zgodovinsko prišlo do tega skupnega premoženja, na kratko vpisovala se je ta lastnina na različne načine. Ponekod se je vpisala politična občina kakor lastnica, drugod so se vpisali vsi vživalci kakor solastniki. Ne eno ne drugo ni bilo pravilno, ampak vpisati bi se bila morala kakor lastnica stara vas in bi se bilo moralo Vpi-sati, da imajo določeni lastniki hiš pravico vživati ta zemljišča . Najhujše se ie godilo, kjer se je vpisala solastnina. Kdor je bil podjeten in je hotel zemljišča izboljšati, je tožil na razdelitev skupnega posestva, tako da je dobil svoj kos v izključno last. To se je sicer v zadnjem času vstavilo, ker je najvi-ša sodnija izrekla, da so ti vpisi nepravilni. Naravnost v propad pa so pognali taki vpisi gozd. Ker ni bilo ne dobrih cest, ne sploh železnic, je gozd imel v prejšnih časih manj vrednosti. Vsakdo si je iz njega jemal lesa kolikor ga je rabil za kurjavo in lastno stavbo. Toda novejši čas z izvrstnimi prometnimi sredstvi je silovito povzdignil vrednost gozda; dandanes se pošilja les v najoddaljenejše kraje in se prodaja v dežele, ki nimajo gozda, po jako dobrih cenah. Možnost visokega dobička je privabila tuje špekulante, kateri so pokupili pri posameznih vaščanih njihove deleže pri gozdu: na to so ti judi po sodniji dosegli, da so se njih deleži odcepili od skupnosti in potem so neusmiljeno sekali po gozdih, dokler so štrlela proti nebu gola rebra, kjer je bil prej veličasten zelen gozd. In vendar je jasno, da kmetija ne more obstojati brez pašnika in brez gozda. Najvažnejši temelj kmetije se je razrušil in kruto se je maščevala nemarnost države. Naše gospodarsko delo. (Občni zbor »Goriške zveze« 9. maja.) Občni zbor »Goriške zveze« se je vršil ob velikem zanimanju in živahnosti. Posebno lepo so bile zastopane zadruge iz Gor, ki so tudi zelo živahno posegale v razpravo. Otvoril je občni zbor načelnik g. Jos. F o n, ki povdarja, da je Hranilnica v Kopru izdala poročilo, v katerem napada »revizorja neke »Zveze«, češ daje ta prisilil neko zadrugo te »Zveze«, da je pri koprski hranilnici odpovedala visoko vlogo. To dejstvo pravi koprska hranilnica— je res krasen zadružno - socialni uspeh dotične »Zveze«. To dejstvo dalje koperska hranilnica označuje za »večno sramoto zadružne misli«. Poslanec' Fon povdarja, da ta napad leti na vodjo »Goriške Zveze«, ki je stori! le svojo d o I ž-n o s t, da je od pridružene zadruge zahteval strogo vpoštevanje določb »Zvezi-nih« pravil. Postopanje vodje »Goriške Zveze« ne izvira iz maščevanja, marveč je edino le izvrševanje dolžnosti. Zato odločno zavrača take nečuvene napade. (O-dobravanje). Nato poda poročilo predsedstva, nakar poroča vodja g. S. Premrou o delovanju »Zveze« I. 1911. Iz tega poročila posnemljemo: Koncem leta 1911 je bilo v »Zvezi« včlanjenih 87 zadrug, med temi 49 posojilnic, 17 mlekarn. 3 kletarske zadruge. 1 vrtnarska, 1 živinorejska, 8 kon-sumnih. 1 nakupovalna in prodajalna, l čevljarska in 1 tiskovna zadruga. Vrluite-ga je bilo pridruženo društvo slov. kolonov. Po okrajih se te zadruge razdele ta-ko-le: Okraj Komen 4, Sežana 2, T r ž i č 2. A j d o v š č i n a 7, Go ric a 36, Kanal. 2, Krm in 3. Tolmin 12. Cer-k n o 5, Kobarid 12, Bovec 2. V letu 1911 je bilo 7 zadrug več kot leta 1910. — Predavanj je lani »Zveza« priredila 10. — P r o m e t a ie imela leta 1911 5,209.580 K 90 v (leta 1910 pa le 4.323. 216 K 10 v). Blagovni promet ie znašal 138.458 K 78 v. Promet v denarni sporavnavi zadrug je znašal 1,910.740 K 44 v. Promet s »Centralno posojilnico« je znašal 2,438.958 K 2 v. (Leta 1910 pa le 1,946.301 K 71 v.) Naloženega denarja je imela 1,475.299 K 50 v. (Ta vsota je večinoma iz naših hribov. ki so gospodarsko najkrepkejši stebri dežele in zadružništva.) Izposojenega je bilo le 867.496 K 10 v. Tako ima »Zveza« pri »Centralni« 571 tisoč 364 K 87 v. Garancija po deležih, plačanih pri »Zvezi« je znašala 272.000 kron. Za nadzorstvo je poročal član nadzorstva župnik Rojec, ki je z ozirom na izvršene preglede predlagal, naj se načelstvu da absolutorij, kar je bilo sprejeto. Nadzorstvo je vložilo več samostojnih predlogov, kokor: glede ustanovitve železnega fonda za nenavadne izgube, radi zadružnih poučnih tečajev, radi uvedbe enakega postopanja posojilnic pri izterjevanju posojil. Predlogi so izzvali zelo živahno debato. Občni zbor se je pečal zelo živahno tudi z vprašanjem obrestne mere za tekoči račun zadrug. Debate so se posebno udeleževali zastopniki gorskih zadrug. Slednjič se je načelstvu poverilo. da ukrene v tem oziru vse potrebno. Občni zbor je tudi izpremenil pravila glede članstva fizičnih oseb. članov načelstva in nadzorstva, kakor je to zahtevala splošna zveza na Dunaju kot revizijska oblast. Slednjič je občni zbor sklenil, da se celotni čisti dobiček v znesku 6769 K 74 v pribije k rezervnemu zalogu »Zveze«. Udeležba na evharističnem kongresu. Plakati, pozivi in vabila na evharistični kongres na Dunaju so že razposlana. Kdor ima sredstva, ta naj ide! Kajti videl bo slovesnost, kakor je nikdar več ne bo v svojem življenju. Možje in mlademči ste v prvi vrsti povabljeni, ker vi lažje prenesete različne težkoče in neprijetnosti, ki bodo tedaj na Dunaju združene radi velike gnječe po cerkvah, pri procesiji itd., radi morebitnega nedostajanja primernih prenočišč itd. K shodu se priglašajo ne samo od. vseh strani Avstrije in Ogrske, ampak tudi iz drugih dežela. Iz Nemčije so že prijavljeni posebni vlaki iz Augsburga in Niirnberga, iz Vratislave v Šleziji že dva. — Iz Luksemburga pride na stotine udeležencev li kongresu; ravno tako iz Nizozemske. Iz Angleške je prijavilo svoj dohod že 1000 udeležencev; iz Pariza jih pride 300, njim na čelu sam nadškof pariški Amette. Iz Belgije se jih je do sedaj naznanilo 500. Tudi iz Švice jih pride mnogo. Celo iz Carigrada, iz Male Azije in Egipta pridejo številni potniki, iz Kahire v Egiptu 50. Tudi iz Španske, iz Italije, celo iz daljne Amerike pridejo zastopniki na kongres! In koliko odličnih mož iz cerkvenega in svetnega stanu bo tam gori pri kongresu zbranih. Papež odpošlje posebnega kardinala kot svojega zastopnika; pride dalje kardinal Ferrari iz Milana, kardinal Fischer iz Kolna, kardinal Kopp iz Vratislave. kardinal Skrbensky iz Prage, kardinal Bauer iz Olomuca itd. Nekaj posebnega bo skupno sv. obhajilo dunajskih otrok. Cel Švarcenbergov vrt bodo priredili tako, da bodo ondi lahko obhajani tisoči otrok. 'Po bo nekaj pretresajočega. Pri tej priliki priporočamo, naj se tudi pri nas doma, kjer bo to mogoče, ob dnevih kongresa priredi skupno sv. obhajilo otročičev. Pa tudi odraščeni naj bi se tiste dni v najobilriejšem številu udeleževali sv. obhajila. Veličasten bo ta kongres! Kdor se misli javiti, ta naj to hitro stori. Vojna med Italijo in Turčijo. Vest, da so Turki na otoku Rodos vje-li 1000 Lahov, ni resnična, kakor smo že zadnjič sodih. Lahi so na Rodos spravili polno streljiva in vojnih potrebščin, ker hočejo na otoku imeti glavno oporišče v boju s Turki. Toda turški paša Izmail Ba-zil, ki je bil dalj časa poveljnik na Rodosu, pravi, da imajo Turki na otoku 25.000 dobro oboroženih, dobro izurjenih in hrabrih vojakov, ki bodo Lahom dali še dosti skrbi. Oboroženo je «pa tudi prebivalstvo. Lahi nameravajo zasesti baje še več drugih otokov. Vojne ladje križarijo po morju in pazijo, da ne bi Turki spravili kaj več vojakov na otoke. Toda vkljub vsej pazljivosti so Turki spravili na otok Mitilene 2500 mož in na otok Hios 250 mož. Iz Tripolitanije se sedaj vračajo laški vojaki domov. Prebivalstvo jih z navdušenjem sprejema. Vendar prvega navdušenja ni več. Da navdušenje zopet pozive, so Lahi zasedli otoke, da pokažejo tako saj nekaj uspehov. V boju pri Derni med Arabci in Lahi je bil ustreljen neki angleški časnikarski poročevalec. Lahi so morali zopet najeti posojilo 35 miljonov lir za vojno. Doslej so se zadolžili za vojno že za 230 miljonov lir. Po svetu. Začnimo danes z razmerami v domači hiši. Med Avstrijo in Ogrsko so razmere vedno bolj napete. Na Ogrskem obstrukcija takozvane Justove stranke preprečuje vsako delo. Ne proračuna in ne vojnega zakona vlada nemore spraviti skozi. Poprej hoče pošteno volivno reformo. Lukač, min. predsednik, je sicer skrpucal neko stvar, ki jo on nazivlje volivna reforma, kar pa seveda ni. Lukač pravi, da je dovolj, če dobi volivno pravico, 2.400.00H ljudi. Te volivce pa hoče razdeliti v 16 razredov. Ker se nobena stranka ne vda, ne gre voz nikamor naprej. Če pa na Ogrskem ne gre. ne gre tudi pri nas. Vojni zakon čaka. ker mora biti sklenjen od obeh polovic, če naj bo veljaven. Vlada pa nujno rabi novih vojakov. Po novem vojnem zakonu jih zahteva na leto 136.000 več za skupno armado in 17.000 več za ogrsko deželno brambo. Sedaj pa niti navadni novinci niso dovoljeni. Naborov še ni bilo (razven prostovoljnih). Če jih hitro ne bo, se pred jesenjo ne bodo mogli vršiti, ker poslanci pravijo, da se med nujnim poljskim delom nabori nemorejo vršiti. V našem državnem zboru čaka proračun, čaka preosnova davkov, ki je krvavo potrebna. Ker se nič iie siklene, hiora delati naša država vsako leto 250 miljonov novih dolgov. V razpravi je zakon za varstvo izseljencev, a tudi ta nemore naprej. Vse kaže da bo na Ogrskem moralo kmalu počiti, če hočemo, da se tudi pri nas razmere izboljšajo. — V naši polovici je ravno zadnje dni nastala še ta zmeda, da je nevarno obolel rninisterski predsednik grof Stiirgkh. Moral je prepustiti vdstvo poslov notranjemu ministru. — Naši poslanci so, kakor z dne 14. t. m. poročajo z Dunaja nastopili proti vladi. Kaj jih je k temu napotilo, nevemo. Gotovo so zato imeli važne vzroke. Stavimo pa glavo, da tudi to našim liberalcem ne bo prav. Svobodomiselstvo je zopet enkrat hudo nad katoliškimi poslanci. Znani framazon češki profesor Masaryk je v državnem zboru spravil na dnevni red neko besedilo, ki grozno žali katoliško vero. Slovenski, češki in nemški katoliški poslanci so od predsednika zahtevali, da sc kaj takega ne sme veC zgoditi. Predsednik je obljubil. Sedaj pa is ves Izrael po koncu. Med ta Izrael je zašla zopet — »nadstrankarska« hinavska »Edinost«, ki s tem jasno kaže, kako jo srce vleče k framazonstvu. — Na Portu-galskem, kjer vlada katoličane še vedno preganja, imajo zopet boje. Kraljevi pristaši so udrli čez mejo. Bilo je več bojev z vojaki. — Na Angleškem je državni zbor že drugič sprejel postavo, s katero se irski daje samouprava z lastnim državnim zborom. Ministerski nredsednik je naznanil, da se bo to zgodilo tudi z drugimi pokrajinami. — Drugače pa nemški cesar-Ta je v nekem razgovoru s štrasburškim županom (Strassburg ie glavno mesto Alzacije in Lotaringije) deial. da bo deželama Alzaciii in Lotaringiji vzel samoupravo in ju utaknil pod Prusijo. Naibrže pa so ie nemški cesar po stari navadi zaletel. Sedai so na Nemškem zelo hudi nanj. Kako strr,-eo na vladajo v Prusiji, ta vzgled: So< i'-listiški poslanec (katerih je v deželnem zboru nruskem 6) Borchardt je v dež. zboru kričal. Ker ni miroval, ga je predsednik od seje izključil. Ker ni odšel, ga ie poli(ii;l vlekla ven. Sedai bo na naibrže zaprt radi erdega obnašanja. T;rko strogo ie na Pruskem. No. pa sai pri nas lahko delaio. knf hočejo. — Razmerie med Netnčiio in An-gliio se obeta izboljšati. Nemčija je poslala na Angleško cvojega naibolišega diplomata Maršala. Če ta ne uredi razmere. b<’ moral zaropotati meč. — V Ttaliii delali sedaj novo volilno reformo. Tudi katoličani zahtevajo splošno in enako volivn'1 nravico. Število volivcev bi poskočilo ocj 3 milionov na 8 milionov. Svobodomislec' se že boje. da bodo pri volitvah no no-v^m načinu zmagali katoličani. Črnoporsk' krali bo obiskal sredi iumia na Dimaiu našega cesarja. — V Maroku so domači U' norniki 14. t. m. napadli francoske č^tr Francozi so napad odbili, ranjen ie bil 1 francoski vojak. — V Albaniji se ie ustaj*> za sedaj polegla. Pač pa so se vsi albanski rodovi zaprisegli, da'začno najkrva-vejši upor. če jim Turki v določenem času ne dajo samouprave. Albance podpihuje najbrže Italijan. Danski kralj (Kristijan Friderik VIII.) je nenadoma umrl dne 14. t. m. ob lOh zvečer na ulici. Nahajal se je v Hamburgu, kamor je rad zahajal. Stanoval je s svojo soprogo v hotelu. Zvečer je šel na izprehod. Na cesti mu pride slabo in omahne. Vjel ga je neki policaj, ki ga je posadil v avtomobil in ga peljal v bolnišnico. Med potjo je umrl. V bolnišnici so še le spoznali, da je mrlič — danski kralj. Nato so ga prepeljali nazaj v hotel. Rojen je bil 1. 1843. Bil je brat angleške kraljice in grškega kralja. Ko je njegov stari sluga slišal, da je kralj umrl, je tudi njega od žalosti zadela kap. Za naslednika je proglašen sin Kristan X. Listek. Junaštvo in zvestoba. Nemški spisal: JOŽEF SPILLMANN D. J. (Dalje.) XXX. Pri materi. Pot skozi Jursko gorovje je bila zelo težavna. Kakor navadno po kaki jesenski plohi je zasnežilo pogorje globoko v dolino in sive megle so se vlačile po pobočjih. Ko pa sem prekoračil zadnji greben, sem zagledal pred seboj divno pokrajino krog Neuenburškega jezera, tam zadaj na vzhodu in jugu pa so se žareli v zahajajočem soncu vrhunci švicarskih gora. Tudi če človek ni slikar, vendar ga očara ta krasota. „0 Švica, draga domovina, kako lepo te je Bog ustvaril!" vzkliknil sem in začel veselo spremljati pesem pastirja, ki se je glasila z gorske stene v dolino. Na večer drugega dne sem dospel v Bern h generalu Erlohu, ki sem mu izroč 1 pismo velikega sodnika Kajzerja. General, častitljiv starček, me je hotel še dalje zadržati, toda mene je vleklo v Zug, in tako sem odjahal po enodnevnem počitku, proti Lucernu. Tudi tu sem se vstavil en dan, da sem oddal nekaj pisem. V Bernu in Lucernu so vsi menili, da nas mora Švica takoj odpoklicati domov, kakor hitro hi pahnili Ludovika XVI. s prestola; dokler pa je kaj upanja, moramo vzdržati na svojem mestu. Pozno zvečer sem prišel 15. septembra v mestece Zug. Nameraval sem izprva iti do Zurlaubenskega dvora, kjer bi spravil tudi konja pod streho, ker nisem hotel tako pozno motiti matere. Ko pa sem prišel mimo njene hišice in sem zagledal še luč v izbi, privezal sem konja k plotu in v dveh skokih sem bil pri hišnih vratih. Potrkal sem in za hip se je znotraj oglasila stara dekla Veronika in vprašala, kdo je. Ko pa me je spoznala po glasu, zavpila je: „Mati Muos, mati Muos, Damian jel" in v veselem strahu ji je padla kuhinjska svetilka iz rok. Trenutek potem sem klečal ob postelji svoje matere in sem poljubljal njeno ljubo obličje. Smejala in jokala se je od veselja. „Ti ubogi dečko," je rekla, „kaj vse si moral prestati! Ne, ko sem brala, da so te ponižali v službi in so vsi vsaj na pol verovali, da si kriv le jaz in Verenka Kajzer ne — mislila sem, da me spravi pod zemljo! Kako si mogel to prestati? In si mi ostal tudi priden in pošten?" — pogledala mi je pri tem izprašujoče v oči — »Bogu bodi hvala ! Četudi nisi prinesel ničesar drugega iz Pariza, kakor nedolžno srce, rešil si si neizmeren zaklad! Gotovo pa si truden in lačen. Jutri je še čas za govorjenje in pripovedovanje. Veronika, tecite hitro dol „k volu" in prinesite dober grižljaj in nekaj dobre kapljice!" Tedaj sem se spomnil tudi na svojega konjiča zunaj ob poti in hitel sem ga odvezat ter sem ga peljal v hlev gostilne „pri volu", ker sami ga nismo imeli. Ko sein se vrnil, je bila miza pri postelji moje drage matere že pogrnjena in moral sem jesti in piti. Potem sem ji natančneje pripovedoval to in ono, kar sem ji bil v pismih le na kratko omenil. Potem me je mahoma vprašala, kaj je z mojo ljubeznijo do Verenke Kajzer. Na celem potovanju sem se bal tega vprašanja in srečanja z Verenko. Kako sem hotel takrat po svojem pogovoru s patrom Se-kundom pisati materi, sem že povedal. Pozneje sem še parkrat poizkusil, a vedno sem pismo raztrgal in si mislil pri tem: „Ko bi ji le mogel sam povedati! Zdaj sem imel zaželjeno priložnost, in vendar mi je bilo tako težko! A storil sem! Povedal sem materi vse: Verenkino odpoved, kako mi je poslala pismo nazaj, kako sem se ujezil, kako mi je markis v tako znamenitih okoliščinah ponudil roko svoje hčere, kaj je rekel k temu oče Sekundus, kako lepa, izobražena, bogata in dobrosrčna da je moja nevesta, in kako je vkljub temu vse moje srce še vedno pri Vereni. Vse sem ji povedal popolnoma odkritosrčno, in če kje nisem mogel najti prave besede, pomogla mi je z umnimi vprašanji iz zadrege. Ko sem končal, pogladila mi je roko, ki je ležala na njeni odeji, in je rekla: »Ubogi dečko I Ubogi Damian!" Po majhnem presledku pa me je vprašala: „In oče Sekundus meni, da je tvoja zaroka s plemenito gospodično veljavna?" „Da, tako je rekel." „Toda vidva vendar ne spadata skupaj, vsaj tako ne, kakor ti in Verenka!" „Ce pa Verenka neče, moram pač gledati, kako spravim iz svojega srca ljubezen do nje, da postanem Izabeli, ki je tudi dobrosrčno dekle, pošten krščanski zakonski mož." „Če Verenka neče! Stavim pa kar hočeš, da seje Verenka že davno grenko kesala za svoje malo ljubosumje. Pisali so ji pač iz Pariza, najbrže njen brat, da dvoriš bogati, lepi in plemeniti deklici in tako je mislila, da si jo zapustil. — No, Damian, ne kujaj se! Pusti, naj misli in skrbi tvoja mati. To se mora na kak način zopet poravnati! Pojdi mirno počivat in dobro spi! Jutri bomo kaj več govorili o tem." Pokleknil sem ob njeni postelji in napravila mi je križec na čelo, kakor v mojih otroških dneh. Dosti mirnejši sem stopil potem v svojo malo sobico in sem spal, dokler ni pozvonil cerkovnik bližnje cerkve sv. Ožbalda k zgodnji mašf. Še tedaj si nisem, mogel popolnoma izmencati spanca iz oči, tako da sem komaj pravočasno prišel k šolski maši. Ko sem hotel stopiti pri stranskih vratih na ženski strani noter, sem pod vratini skoro zadel ob Verenko Kajzer. Kako lepa mladenka je postala iz deklice v teh dveh letih in pol! S sramežljivo povešenimi očmi je stala ob kropilniku in je ravno pomočila svoj prst vanj, ko sem vstopil. Ker sem v ozkem prehodu nekoliko zadel ob njeno obleko, dvignila je k meni oči, me spoznala in se veselo ustrašila. Brž pa se je njen obraz po-resnil ter postal skoro strog. Ali se je spomnila na svetost kraja, ali pa je mislila, da je vez med nama razrušena. S povešenimi očmi in stisnjenimi ustnami ponudila mi je v naglici blagoslovljeno vodo in smuknila mimo mene skozi vrata. Verenka, Verenka, kako si mi tisto jutro pokvarila pobožnost! Po zajutrku sem hitel v Zurlaubenski dvor. Kakor blisk se jo bila že raznesla po malem mestecu vest o mojem prihodu. Stari baron me je nepotrpežljivo pričakoval v svoji sobici. Tu sem videl vse ravno tako, kakor pred dvema letoma in pol, ko sem bil odšel: iste temne hrastove omare, isti kupi papirjev, listin in spisov na mizi in stolih, in v istem visokem naslanjaču je sedel Gotti. Toda zastavni gospod ni bil več isti. Ta kratki čas ga je postaral za deset in več let. Mož, ki je bil pri mojem odhodu še čil, postal je slaboten starec; tresel se je, ko se je dvignil, da bi mi šel naproti; obleka je mahadrala na njegovem životu in stopal je sključen pod težo svojih let. Pozdravil me je prisrčno in dolgo sem se pogovarjal ž njim o političnem položaju na Francoskem. Ni mogel razumeti, kako da je izgubilo plemstvo ves pomen in pripisoval je kraljevim pristašem premalo odločnosti ter je hvalil stare dobre čase, ko bi nikdar ne moglo priti tako daleč. Potem je začel govoriti o svojih zasebnih razmerah, ki so bile zelo slabe. Odkar ni več dobival letne pokojnine, je imel komaj toliko, da je živel. Zurlaubenski dvor je bil že dolgo ves zadolžen, in on ni mogel več plačevati obresti teh dolgov. Zopet je moral najeti posojilo. Zurlaubenski dvor je moral radi svojega imena In svojih prejšnjih zvez z raznimi francoskimi rodbinami nad svoje moči pomagati francoskim pleinenitaškim izseljencem, ki so res bili v velikih stiskah. Tako se je še bolj zakopal V dolgove. »Nimam prav za prav ničesar več razen svoje knjižnice, v kateri imam čez 400 zvezkov listin in najredkejših rokopisov. Samo to cenim 50.000 goldinarjev; vredna pa je še več!.Ponudil sem jo nekaterim našim mestom na prodaj, a nimajo nič razumevanja za take stvari. Mene pa je veljala tisoče. Zdaj se pogajam s svojim prijateljem, nekim opatom v Nemčiji, ki mi ponuja 7000 goldinarjev in 2000 vsako leto do moje smrti. Meni pa bi bilo umreti brez mojih knjig. In Zurlaubenski dvor, ki sem ti ga mislil zapustiti, je vsejedno izgubljen!" Stari mož, ki ni še pred malo leti nič vedel za take skrbi, se mi je smilil. Rekel sem, da name ni treba nič misliti; pre- Slo venska naselbina v južni Kusiji. Otroci, čedno opravljeni, so prihajali pred očeta. »Gremo v cerkev,« so rekali in izginjali. »Pri nas je služba božja šele ob enajstih,« mi je pravil Rutar. »Res, da je ke-sno; toda v Rusiji meščani pozno vstajajo, okoličani pa tudi ne prihajajo zgodaj v mesto. Tako je vsem še najbolj povšeči.« Ponudil sem se mu, da ga spremim v cerkev. Bogoslovec je že davno odšel; domeniti se je imel še marsikaj z župnikom in s pevci. »V naši cerkvi je žalostno,« mi pripoveduje Rutar po poti. »Župnik je star, nevešč in nevljuden. Gruzinec je, z one strani Kavkaza. Služboval je v gorski vasi med rojaki skoraj celo življenje. Ne sprejme nikakega gosta; še znance odslovi čimprej. Za cerkev že skrbi, toda kaj, ko ne razume niti poljski, in katoliki so pri nas večinoma Poljaki. Saj še komaj ruski zna, drugega, jezika pa menda sploh ne, razen gruzinskega in armenskega. Ne pri-diguje nikoli, oznanila bere v slabi ruščini; izpovedovati se moramo ruski, pa nas le malo razume. V šoli učitelj poučuje verouk. Prejšnji teden smo imeli prvo sv. obhajilo. Otrok je bilo okrog 50. Več tednov jih je pripravljal naš Franc; potem pa je prišel župnik iz Pjatigorska, da jih je izpovedal in jim pridigoval. Bila je prav lepa slovesnost. Cerkev je bila natlačeno polna, dasi se je slavnost vršila na delavnik. Vsi smo bili zelo zadovoljni; imeli smo samo to željo: Bog nam daj kmalu novega dušnega pastirja! Parkrat smo že prosili škofa v Saratovem; obljubil nam je, da nam pošlje drugega, pa mu vlada nagaja.« »Je stari župnik že dolgo pri vas?« ga prekinem. »Kno leto bo tega, kar smo izgubili prejšnjega mladega provizorja Poljaka. Bil je dober gospod; vsi so ga imeli radi. On je spravil našega Franca v semenišče. Delal je veliko, v cerkvi in v šoli. Samo previhrav je bil. V svoji gorečnosti je šel predaleč. Krstil je pravoslavnega otroka brez dovoljenja vlade. Dobil je šest mesecev strogega zapora. Za naslednika so nam poslali tega starčka.« Bližala sva se cerkvi. Vedno več praznično oblečenih ljudi se nama je pridruževalo. Na vrtu okrog cerkve je bilo že vse polno ljudstva. Krog stopnic so stali vojaki, ki so kramljali po poljski. Po stezah in nadelanih potih po vrtu se je med jablanami in hruškami izprehajala gospo- bil se bom z božjo pomočjo skozi življenje tudi brez Zurlau-benskega dvora. Tudi sem mu nudil 1000 luisdorov, ki mi jih je bila podarila Marija Autonijeta, misleč, da mu tako pomorem iz težav. Zmajal je z glavo, srčno mi stisnil roko in dejal: »Damian. hvala ti za tvojo dobro voljo! Ne. Ti vinarji, ki si jih grenko prislužil, ne smejo pasti v žrelo mojim upnikom. Bilo bi tudi brez koristi, ker ie premalo. Ti pa mi vendar lahko pomoreš. Hočem ti povedati, kako. Stalo te bo žrtev, a bo v tvoje in moje dobro. (Dalje pride.) da, ob zidu pa so stali preprosti kmetje, delavci in služkinje. Govorilo se je poljski in ruski. Razen Rutarjeve družine je prišlo v cerkev še nekaj Slovencev. Rutar mi je pokazal starega moža: »Ta je tudi Slovenec, moj najboljši prijatelj. On je prvi prišel za menoj. Izročil je gospodarstvo že mladim, sam pa stanuje v mestu.« Seznanil sem se z njim; škoda, da je le s težavo govoril slovenski. Kraj vrta stojita dve hiši: rdeče župnišče in siva ljudska šola. »To šolo nam jc ustrojil (= sezidal) bogat Poljak na svoje stroške; stala ga je 12.000 rubljev ( = 30.000 K), pa je dejal: Ko bi bila dražja, bi plačal pa še več. Poučuje se v njej poljski; zato so Rusi nanjo zelo hudi.« Zamude so na Ruskem menda obvezne; zato se služba božja ni pričela točno ob enajstih, ampak četrt ure kesneje. Župnik je opravil slovesno sveto mašo, pri kateri je stregel Rutarjev Franc. Občinstva ! je bilo mnogo, dasi so mi zatrjevali, da J jih pride pozimi še več, sedaj pa je gospo- ! da na letovišču. Vsi so se obnašali jako j dostojno. »Katoličani prav pridno hodijo v | cerkev,« mi je pravil Rutar; »pa saj Polja- I ki mnogo drže na svojo vero in vestno iz- : polnjujejo svoje verske dolžnosti.« Mož, ki je stal poleg mene, je bral iz mašne knjižice. Pogledam vanjo. V kakšnem jeziku je neki tiskana? si mislim; ni poljska, ne ruska, ne francoska. Slednjič mi šine v glavo: Mož je Litavec; več stotin jih stanuje ob Kavlvazu! Čuden jezik; čital sem par vrstic, pa nisem razumel ničesar. Verniki nmogo darujejo za cerkvene potrebe. Dvakrat so pobirali med službo božjo; prvič Cerkvenik, drugič ključar v uradniški uniformi; vsakdo je vrgel kaj v puščico. Ko smo odhajali, je pa pred cerkvijo upravitelj katoliške občine ob mizi sedeč sprejemal in v knjige zapisoval večje zneske. Verniki domalega sami vzdržujejo cerkev, šolo in duhovnika. To se jim pa nikakor ne zdi breme, ampak častna dolžnost. Po končanem opravilu sva stopila z Rutarjem po mestu. Zanimivega ni videti mnogo. Pravoslavna stolica, lepa stavba v bizantinskem slogu je bila že zaprta. Par spomenikov, postavljenih vojakom, ki so padli v bojih s kavkaškimi rodovi, nekaj vladnih palač in lepših trgovin, to je vse, kar bi v Vladikavkazu utegnilo koga zanimati. Pač, ne smem pozabiti na veliko rdečo stavbo ob Tereku, z dvema visokima stolpoma. Izprva sem mislil, da je krščanska cerkev; Rutar pa me je poučil: »To je nova mečet, nova mohamedanska mošeja. Sezidal jo je bogat Mohamedov častilec na lastne stroške; stala ga je 2()().()()0 rubljev, pa mu je še ostalo.« »Imate tod mnogo Turkov?« ga v-prašam. »Turkov sicer nimamo,« mi odgovori, »pač pa veliko Perzov, Tatarov, Kaza-kov in kavkaških rodov, ki so mohamedanske vere. Džamij je po mestu še več, ta pa je največja in najlepša. Takih mošej gotovo še niste videli mnogo po svetu.« Po mestu se je izprehajalo mnogo domačinov v zelo različnih opravah. Izpraševal sem starega Rutarja, kaj pomeni ta ali ona noša, on mi je pa razlagal: »Tole je A r m e n e c, trgovec. Z one strani Kavkaza je prišlo k nam mnogo armenskih družin; bavijo se s trgovino in o-brtom; zasedli so poseben mestni oddelek, kjer imajo svoj bazar. Gnale je Gruzinka, v mladosti krasna devojka, v starosti pa zelo grda. G r u z i n i so pravi prebivalci kavkaških gora; razdele se v mnogo plemen, n. pr. v Mingrelce, Imeritence in prave Gruzine; vsi govore isti jezik, pa mnogo narečij. Onadva s črnim fesom in dolgo sivo suknjo sta P e r z a. V Vladikavkazu stanuje Perzov na stotine; razvili so živahno kupčijo; ker so premeteni, se jim godi prav dobro. Tale preprosti mož korenjak je Oseti n, poljedelec. Poleg naše naselbine so zgradili Osetini veliko vas. Tamkajle stopa J e vre j (Zid); spoznate ga po smradu in umazanosti. Glejte, kako ponosno koraka Kazak! Veliko jih je v tukajšnji okolici; vlada jih je od Dona preselila mnogo tisoč pod Kavkaz, da bi branili državo pred roparji; razdelila je med nje obširna posestva; še dandanašnji ne plačujejo zemljškega davka. Kakor vidite, nosi visoko črno kapo astrahanko; na dolgi, v sredi preščipnjeni suknji si jc pritrdil samokres; na prsih ima nabrane patrone. Tudi v kazaški vasi hodijo tako oblečeni. To so naši policisti in vratarji; veliko so jih uvrstili med vojake.« Žef* njegova Urša in Zanut. Zef: Pagledi Zanut, dans sm prpejlu tud maje ta stara u Garica. Ni gejnela, de sm je rnagu uzet s saba. Pa ta zlumk sm mislil, de bom magu plačet še štrof na cu-gu, zatu kr uzame prastora majnku za štir pršone. Urša: Mouč, mouč žlebadron, tebe tud ni nkul prou. Zanut; Pa za ki se boš k rigala, sa viš, de Žef je dobr moš. bilo tako hudo. Že iz parnika sem bila v varnem spremstvu odpeljana v »Zavetišče 1'ranča Jožefa«, kjer sem ostala, dokler ni- , sem dobila mesta, kamor sem vstopila v ; delo. Počutim se zadosti dobro. — Ti pre- j dragi »Novi Cas« pa izroči vsem mojim tam doma najboljše in najudanejše pozdrave!— Miroslava O g r i č. Slovenci v hriiiinu. Iz Krmina poročajo: Slovenci v Krminu nesmejo imeti slovenskih napisov. Prošli ponedeljek je opazil g. Benardelli slovenski napis nad Prodajalnieo jestvin, ki jo je dal v najem v svoji hiši g. Antonu Toroš iz Medane. Poslal je hitro enega moža, ki je odločno zahteval, da na slovenski napis mora s hiše, ah pa mora g. l oroš takoj iz hiše. Soproga in hči g. Toroša sta se začudili, u izjavili, da ne gresta jemat napisa s lu-še. Mož je nato prinesel lestvo ter vpričo številnih radovednežev snel slovenski napis. Zažugal, da nesrne noben slovenski napis več na hišo. S tem je bilo ustreženo nekaterim hujskačem. A blovenci se radi tega ne bodo poitalijančili. Sicer pa povemo krminskim laškim prenapetežem: Ce bi Slovenci ne prihajali v Krmin, bi marsikateri kričač, ki danes vpije zoper Slovence, ne imel kaj deti v usta. Sodnik — »vohunu. Pret. četrtek je Soriški sodnik Slovenec dr. Jerovšek šel Po opravkih v Vipolže, ko so ravno vojaki imeli v Brdih vaje. Med potjo nagovori nekega vojaka rlitro so ga aretirali 111 odvedli v Krmin. Tu ga je k sreči spoznal ondotm sodnik, ki je orožnikom povedal, da dr. Jerovšek ni vohun. Vreme. Vročina zadnjih dni je bila velika. Dne 12. t. m. je na Dunaju bilo v sen-ci .54 stopinj. Na Štajerskem pa celo 38 st. Vsled vročine je umrlo več oseb. Tudi pri nas smo imeli veliko vročino. Včeraj popoldne smo v Gorici dobili ponižen dež, ki ie. ozračje malo ohladil Sinoči in danes pa lije dež hujše. Deloma pada med viharjem. Sinoči je precej grmelo in se bliskalo. Bojimo se, da so drugod imeli točo. Zdi se, da je na hribih sneg. Postalo je čez noč občutno hladno. Občinske volitve v Zgoniku- lz Zgoni. k a poročajo': Od nedelje so razpoloženi imeniki za občinske volitve. Bodemo imeli menda pet županov - kandidatov. Pravijo, da županstvo v Zgoniku »11 e s e«. — O, da bi naši ljudje že enkrat spregledali in si izbrali v starešinstvo poštene krščanske može. Pa zdi se, da mnogim ni svetovati _— zato tudi jim ni pomagati. Vsak ie svoje sreče kovač! Kakor si postelješ, tako boš ležal! Velika surovost. Iz Temnice poročajo: Ko so 13. tm. v pondeljek po Temniškem »narodnem« plesu, prišli obiskat domačega dušnega pastirja štirje gospodje, so jili iz dvorišča znane gostilne tamkajšni »ba-larini« brez vzroka prav surovo napadli. Ko so ugledali »črne« so enoglasno začeli klicati: Ho, ho, ha, ha... čuk itd. Glas seveda so imeli krokarski, od prejšnega dne! Po cesti je pa lezel nekdo po vseh štirih oblečen v čudno uniformo (menda Policajsko) ter strupeno gledal na črne tujce. Pes lep »kampijon«! Surovi »pon- deljkarji« so že zvedeli, kar jim je šlo! Kaj pravi k temu duša našega naprednega društva — g. učitelj? Ali mu smerno čestitati? Pošten, miren človek se bo resmo-ral bati iti skozi vas, ker ne bo varen pred naprednimi skakači. Eno pa povemo tem naprednjakom: Le tako naprej — tem preje bo ljudstvo spoznalo, kje je prava omika!« Krvava ali liberalna birma v Črničah. lz Črnič: Nastopih so gorki in soparni dnevi in naš kmet željno pričakuje blagodejnega dežja. Ob takih dnevih je velika nevarnost, da vino zavre. I11 res se je pripetilo, da je zavrel naš Vipavec — a v glavi znanega možakarje T. iz Črnič, kateri se tudi rad obleče v Sokolsko obleko. Pretečeno nedeljo se je ta možakar pri igri sprl s svojini sotovarišem tudi znanim libe-ralcem in konec je bil, da sta se pri »fontani« skozi pol ure prav pošteno birmala, tako da sta bila oba bojevnika krvavoru-deča po licih. Krik in cel »Spektakel« je privabil polno gledavcev, ki so z velikim zadovoljstvom opazovali ta brezplačni »teater« in marsikdo se je izrazil, da bi rad dal za liter vina, samo da bi zamogel videti ta vitežki dvoboj! Obsojen zasramovalec Orlov. Črniški obersokol »Birgulč« je bil te dni pri sodnji v Ajdovščini obsojen na dva dni zapora, ker je nekemu mladeniču Orlu pljunil v o-braz. O Birgulč to je napredna olika?! V Oseku se Sokoli pripravljajo na veselico z igro in z neizogibnim plesom, ki bo v nedeljo na »Jobovem« dvorišču. Ze dolgo časa bobnajo po liberalnih listih o tej veselici ter vabijo celo delavce domačine iz Trsta. Igrala se bo igra, katera še ni bila nikjer igrana! igro hodi podučevai učitelj Baša iz Črnič, ki se pa kaj nerad kam zgunca, ter je neko ulogo prevzel celo učitelj Gojaški Vodopivec, ker je moral Cvetko Paganel zopet nastopiti svojo službo! Čudili smo se, da se je Gojaški učitelj udeležil procesije v Usek, dasiravno ga ni bilo prejšnji dan nikjer videti, ko je šla procesija v Malovše. Hudomušni ljudje pravijo, da se je radi tega udeležil procesije, da je zamogel obiskati Oseške Sokole. Sploh pa se ljudje zelo pritožujejo, ker ga ni nikdar videti v cerkvi. Menda njegov vzgled ne upliva posebno vzgojeval-110 na mladino?! Kaznovan oderuh. Kazensko sodišče v Monakovem (Bavarsko) je te dni sodilo oderuha Ludvika Dembarterja. Mož bo sedel za svoje oderuške čine 5 let in 15.000 mark globe bo plačal. Ta si bo zapomnil, kedaj je odiral ljudi. — Pri nas imamo tudi par takih ljudi, ki slačijo naše kmete do golega. Lden je znan vsem po okolici, Brdih in Krasu, a nič se mu ne zgodi. Take pijavke je treba iztrebiti! Iz Sel pri Volčah nam poročajo: Dne S. t. m. je bil otvorjen vodovod, ki ga je zgradila vtrdka Pumpl. Voda je ta dan prvič pritekla po njem. Vsi smo zadovoljni z vodovodom. Ob tej priliki so vihrale zastave in pokali topiči. — Dne 12. t. 111. nas je prvič obiskal naš novi preč. g. župnik Matelič. Sprejeli smo ga slovesno z zastavami in streljanjem topičev, ki nam jih je prepustil podjetnik. Pred društvom je g. župnika pozdravil odbor, nagovorila ga je vrla društvenica Al. Štrukelj. Po Šmarnicah smo imeli veselico, ki jo je obiskalo polno ljudstva, posebno iz Sv. Lucije in iz Volč. Cesta irnovski gojzd — bv. Lucija, se bo vendarle gradila, uasiravno še nekateri vedno zmajujejo z glavami ter se dobe celu nekateri neveunezi 111 sebičneži, kateri zgradbi ceio nasprotujejo! Pretečeni petek so si trije gg. inženirji ogledali erto, da napravijo pouroom načrt, bedaj posekujejo drevje ter napravljajo stezo, ua bodo za-mogii mzerirji izvršiti svoje delo. Uuje se, da se bo ob kratkem začela graditi tudi nova cesta sv. Lucija-tsezovljak-Prvačma. Ce se to zgodi, bo ljudstvo gotovo zelo hvaležno našim državnim 111 deželnim poslancem! Veteran iz vojne 1. 1859. Slivno na Krasu. Pri nas živi Janez Kralj, neozenjen, rojen 1. ib^o. Služil je kot pešec 10 let, o mesecev in 20 dni pil 22. pespolKu. udeležil se je tudi vojne 1. iaoy. z,elo rad pripoveduje, kako se mu je godilo v vojni. Puške so tedaj še spredaj basali. Prvi so streljali, zadnji basali, Ko so korakali po pijemonteski zemlji proti 1 urinu, niso nikoder videli pijemonteskega vojaka. Naenkrat je prišel ukaz, naj se hitro vrnejo. Hodili so noč in dan urez jedi 111 pijače. »Ko smo srečno dospeli na avstrijsko zemljo, se je bilo treba pripraviti za boj z Laiu 111 rrancozi, ki jili je bilo ogromno število. V bitki pri boilerinu so padale na nas kroglje gosto ko toča. Nismo se umaknili niti za korak. Pač pa bi bili 1111 sovražnika pobili, če ne bi bili izdani tako sramotno. Pa to je znana stvar. Po bitki smo hodili 111 tavali okrog ko ovce brez pastirja, mnogo pretrpeli hudega.« lako pripoveduje stan Zulajev veteran. pevež živi sedaj v Slivnem v zelo revnih razmerah. Dobiva pokojnino v znesku 17 K 25 v 11 a 1 e t o in 10 v kot vsakdanjo dnevno plačo ter doklado 5 v na dan. Smrt pri deiu. lz Zgonika: V petek 10. t. 111. je padel 74letni hlapec Janez Milič i/. Koludrovice št. 4. tako nesrečno z voza, ko so nakladali listje, da je ostal takoj mrtev. — Bil je zvesti hlapec svojemu gospodarju, ki ga bo jako pogrešal. Zvest pa je bil tudi Bogu. Velikokrat si ga videl tudi ob delavnikih pri sv. maši. Ko so odmolil v družini skupno sv. požni venec, odmolil je vedno še sam za se enega. — Blagor tebi,-zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, trdno upamo, da boš čez veliko postavljen. Požar. Srednje na Kanalskem: V soboto 4. t. 111. ob 3 in četrt popoldne je plat zvona naznanjalo, da gori dvoje poslopij posestnika Jerneja Hvalica. Ogenj so — hvala Bogu — počasi omejili, da se ni razširil. Nevarnost je bila velika. Zahvaliti se je zlasti vojakom, ki so pridno pomagali gasiti in preprečili večjo nesrečo. Nesrečni posestnik je luido prizadet, ker ima veliko škodo. Pazite na ogenj, posebno ob suhem vremenu! Utonil je v soboto večer v Šempasu prvi kurjač Vugove opekarne J osip Sincco, doma iz videmske okolice v Italiji. Zveer okoli desete ure je odšel iz opekarne z namenom, da bi se okopal ob robu neke bli-zo S metrov globoke jame, kjer so kopali svoj čas ilovico, sedaj je ta napolnjena z vodo. Ko se je bil slekel, se mu je najbrže spodrsnilo in padel je v basin. Nevešč plavanja začel se je vedno bolj pogrezati v blato in obtičal konečno dobesedno zarit v blato. Ker so ga pogrešali še tisto noč, odšli so ga nekateri delavci iskat, a so našli na robu basina le obleko njegovo, iskali so ga potem celo nedeljo, s štirimi sesal-kami so pa skušali basin izprazniti. V noči od nedelje na ponedeljek, ob I. uri popol-noči, ko je bilo v basinu le še kaka dva metra vode, se je nekaterim domačinom in njegovim tovarišem posrečilo, da so ga potegnili iz dna na suho. Bil je zelo vesten in marljiv delavec ter priljubljen pri vseli, kateri so ga poznali. Deček po nesreči obstreljen. V Št. Ferjanu so v nedeljo igrali igro »Dimež«. V odmoru nad 4. in 5. dejanjem se je za odrom igral z revolverjem tant C. Klanjšček. Pomotoma pa je poleg slepili patron bila v revolverju tudi 1 ostra. Revolver se ponesreči sproži, kroglja zadene med rebra 14 letnega dečka nledeta, ki je stal 4 korake proč. Deček bo najbrže okreval. Pri tem nesrečnem slučaju resno svarimo pred strelnim orožjem pri igrali. Naj se na take stvari liajstrozjc pazi! Se boljše pa je, če se namestu orožja vzamejo tako-zvane »pokalne pištole«. Da pa liberalci tako nesrečo izrabljajo za gonjo proti našim ljudem je — ostudno. Stekli psi. Z Vipavskega: V zadnjem poročilu iz Sela še je mislilo, da dotičm pes ni bil stekel, a ko je zdravnik dal psa odkopati in glavo poslal na Dunaj, se je tam dognalo, da je bil pes stekel. Kadi tega je moral oče svojega petletnega sina peljati v Pasterjev zavod na Dunaj. Tudi govorica, da bi bil pes iz Uojač, se ni dokazala. Sedaj preiskujejo orožniki, čegav da je bil pes. -— Enako nam poročajo iz Ročinja da se je tudi tam potepal štekel pes, kterega je ustrelil orožnik. Bog ve, kaj je vzrok, da je letos toliko slučajev o steklih psih. Nov srebrn denar. Finančno minister-itvo bo dalo iz starih goldinarjev kovati ;a 17 in pol miljona 2 kronskih in za 70 miljonov 1 kronskih denarjev. Novi 2kron-ski denarji bodo za 2 in pol grama lažji ko stari goldinarji. Požar je upepelil 40 hiš v vasi Tomačevo v ljubljanski okolici. Neka vdova, ki ji je zgorelo vse, se je tako ožgala, da je v bolnišnici umrla. Težko ranjenih je več gasilcev in vojakov, ki so gasili. Zažgala je zlobna roka. Velik požar je v Oseku v Slavoniji uničil veliko trgovino z oblekami in napravil za pol miljona kron škode. — V Gradcu je požar uničil mlin, v katerem je bilo 70 vagonov moke in žita. Vsled velikanskih povodni.) v Ameriki, ko je reka Misisipi preplavila bregove, je ostalo 125.000 ljudi brez strehe. Škode je 8 in pol miijona dolarjev (nad 42 miljonov kron.) Povodnji, ki so 8., 9. in 10. t. m. divjale na Tirolskem in Predarelskem, so napravile škode za več sto tisoč kron. Samo v enem kraju je voda vzela 50.000 kub. metrov lesa. urožna pošiljatev. Na kolodvor v Varšavi (Ruska Poljska) je dospel kovčeg, v katerem so bila tri razkosana človeška trupla. Velik potres je obiskal Meksiko. Nad 50 oseb je ubitih. Velik viliar je 13. t. m. na Ogrskem napravil veliKansKo škodo. Popolnoma je razrušit 4 velike kraje. V kraju £Salvanyos-varalya je od orečke v korist Slovenski Straži“. Zopet boj z razbojniki v Parizu. Poročali smo, kako je pred tedni pariška policija imela pravcati boj z anarhisti, od katerih sta bila dva mrtva, dva pa sta ušla. Bila sta to anarhista Uarnier in Vallet. Sedaj je ta dva policija zasledila v neki vili. Dne 14. t. m. zvečer je policija uotično vilo obkolila. Toda anarhista sta bila dobro pripravljena, Bila sta utrjena in oborožena z najboljšim orožjem. Prišli so policiji na pomoč vojaki in orožniki. Takoj izpočetka boja je bil ustreljen en policijski inšpektor. Težko ranjenih je tudi več drugih. Streljanje je trajalo skoro celo noč. Morali so priti na pomoč pijonirji, ki so po dolgem trudu z bombami razdrli vilo. Nato je policija udrla v vilo. A roparja se nista udala. Streljala sta venomer naprej. Ko so ju že skoro prijeli, sta sama sebe usmrtila. Eden je bil takoj mrtev, eden je umrl kmalu nato. Množica ljudstva zunaj je hotela otfe trupli policajem iztrgati iz rok in razmrcvariti. Res, take razmere niso v čast najnaprednejšemu narodu na svetu! Iz Trsta in Istre. Iz Doline. K. s. izobraževalno društvo in podružnica Sl. Straže ste imeli v nedeljo svoj redni občni zbor s predavanjem o ponesrečenem parniku »Titanic«, kar je ljudstvo z velikim zanimanjem poslušalo Predlog č. g. kaplana je bil z večino glasov sprejet, namreč da se bodo pravila spremenila tako, da se bodo od sedaj naprej tudi ženske v društvo sprejemale. Predsednik Sl. Straže prosi da bi vsi člani v 14 dneh letnino za I. 1911 poravnali. Odbor k. s. i. d. prosi vse dobromi-sleec ljudi, oziroma naše člane, da bi se od sjej naprej pridno udeleževali predavanj, .‘■•hodov in sploh vseh naših prireditev. Društvo živi od predavanj. Ravno taki, ki so zapisani v naši knjigi, predavanj se ne udeležujejo in s tem večkrat društvu sramoto delajo. Take se bodt orez iziomc brisalo iz naše knjige. Boljše je malo in t; dobri. Novi odbor je Andreja Strani T uO'-('a iz društva izključil. Bil je prvi agitator in predsednik, slednjič le možu zmanjkalo poguma in pristopil je v nasprotno društvo »Vodnik«, kjer prav prdno agitira in mladino skupaj-vlači ter jih nrav bridno »izobražuje«. Nasledke se že vidi. Mi pa boderno korakali po poti, katero nam je začrtal naš ustanovnih č. c. Volk in po ravno isti nas vodijo naši voditelji. Le korajžno naprej! »Legino« veselico v Križu je vlada prepovedala. Edino pametno! Za kratek čas. V neki družbi je bil pogovor, katera srrut je najlažja Nekdo pravi: Jaz mislim, da je zmrzniti najholie. zakni človek sedi, zaspi in, ko se prebudi, vidi, da je mrtev. V nekega visokega in suhega človeka zadene na ulici močno pijan lenuh. »Oho!« zakriči suhi »meni se zdi. da ste vi malo preveč pili danes1« — »Meni pa se zdi.« odgovori pijanec, »da ste vi danes premalo jedli!« Jud se je hotel dati krstiti. Ko so njegovi tovariši zvedeli, so ga odvračali od tega in mu dejali med drugim : »Zaradi te sramote se bodo očetove kosti preobrnile v grobu.« — On pa je dejal: »Nič za to! Drugo nedeljo se da krstiti tudi moj brat, pa bodo očetove kosti prišle spet v prejšnjo lego « Neki pijanec, ki ni nikdar vode pil poprosi na smrtni postelji za kozarec vode, češ: Na smrtni postelji se mora vsak dober kristjan spraviti s svojimi sovražniki.« .Franček!*, pravi mlada mesarica svojemu hlapcu, .povej mi po pravici, kako mi pristoja ta novi slamnik!* — »O, gospa, prav lepo in krasno, prav, vakor da bi Vam iz glave izrastek« Naročajte „NOVI ČAS" ! PETER LUKMAN, krojač v Gorici Križna ulica štev. 8 (Via della Croce) priporoča slavnemu občinstvu iz mesta in dežele svojo krojaško delavnico "TpflP Točna postrežba. Cene zmerne. Alojzij Wittek Sv* Lucija ob Soči. Priporoča, p. n, na novo urejeno delavnico v kateri bodem od sedaj, v naprej prodajal izgotovljene obleke, kakor hlače, srajce, sp. hlače, bri-salke itd. itd; Domač >zde!ek. Blago prve vrste, ZAHVALA. Ginjena vsled srčnega sočutja, ki se nama je izražalo povodom smrti in pogreba najinega ljubljenega soproga, oziroma brata VALENTINA KOVAČIČ, Štejeva si v dolžnost, da se vsem prav iskreno zahvaliva. Še posebna zahvala bodi izražena čč. duhovščini, slavnemu uradništvu, slavnemu občinskemu zastopu, vsem dragim sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so v tako obilnem številu spremili dragega pokojnika k večnemu počitku. KOMEN, 12. majnika 1812. Andrej Kovačič, vpokojoni c. iu kr. višji komisar avstrijsko vojno nornarice. 1-» »• «i t Frančiška Kovačič, soproga. ***** Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev v Gorici registrovana zadruga z omejeno zavezo posreduje pri natopil potrebščin in pri prodaji ^ ^ ^ tietijsUh pridelkov. ^ -/v- ^ Zaloga je v hiši »CENTRALNE POSOJILNICE1' v Gorici, TEKALIŠČE JOS« VERDI ŠT« 32. t Najboljša lastik& z znamko Tresin in garantirane slovenske kose se dobijo edino le pri domači tvrdki Pinter & Lenard v Gorici, Raštelj štev. 7-9. Čevlji za birmance in botre barvani in črni najraznovrstnejših krojev in kož, ličnega dela, in najboljšega blaga, ter trpežni čevlji za delo, se dobe po nizkih cenah v prodajalnah „ Čevljarske zadruge v Mirnu* v Goric! na Starem trgu štev. 1. V Trstu Barriera vecchia 38, Via dei Rettori 1. — V Splitu ul. Staroga suda. V zalogah vedno sveže blago. MuziMli it JoMetoišti eieiju Dr. I. Eržen GORICA J os. Verdi tekališče štev. 37 Umetne zobe, zlato zobovje, zlate krone zlate mostove, zobe na kaučukove plošče uravnavanje krivo stoječih zob. Plombe vsake vrste. 19 Ordinira v svojem ateljeju nd 9. ure (top. do 5. ure pop. št. 20 JAKOB ŠULIGOJ, UHAs* c. kr. državnih železnic — 60RI6A — GOSPOSKA ULICA STEV. 25 priporoča raznovrstna birmanska ^ darila, zlate in srebrne predmete. Širite NOVI ČAS! Svoji h svojim! Svoji k svojim MIHALJ TURK GOf^lGfl — Tla Kornu štev. 6. — GORICA priporoča slavnemu občinstvu svojo brivnico. — Zagotavlja točno postrežbo. Sprejema naročila za maskiranje po zmerni cenah! Št. 4 VINO, motno, zavreto, pokvarjeno se popravi. Prosi se mal vzorec prinesti 'ali poslati. Naslov pove upravništvo ,Novega časa“. Hiša na prodaj je v najlepši vasi Vipavske doline. — Primerna za vsako obrt ali kmetijo. Poleg hiše vrt, ki meri nad 700 m z zimsko gredico. Na lepem a vzgled vse. — Več pove upravništvo »Novega Časa". Srečke v korist »Slovenski Straži“! Tlllfčba CIIDrba ^est žrebanj vsako 1 Uranu al Lina. leto. Glavni dobitek 400.000 in 200.000 frankov. Prihodnje žrebanje 1. junija 1912. Mesečni obrok 4 K 75 vin. Vsaka srečka mora zadeti najmanj 230 kron. Že po vplačilu prvega obroka ima kupec izključno pravico do dobitkov. Izredno ugodna skupina s 15 žre banji vsako leto: 1 turška srečka. 1 srbska srečka iz 1. 1888. Glavni dobitek 100.000, 75.000 in 20.000 fr. 1 riobitui list 3°|„ zemlj. srečk iz 1. 1880. Glavni dobitek 'JO.OOO kron. I srečka dobrega srca. Glavni dobitek 30.000 in 20.000 kron. Mesečni obrok za to skupino G kron ZS vin- Različne druge skupine srečk s 7 do 18 žrebanji vsako leto na mesečne obroke po K 3*25, K 5-50, K 11- K 15 25 in K 23-- Pojasnila daje in naročila sprejema za Slovensko Stražo g. Valentin Urbančič, Ljubljana, Kongresni trg 19. Ignac Šuligoj Sv. © ob Soči priporoča najboljše ure, šivalne stroje|in|najznamenitejših tvornic kolesa „Puch“. — Vse po najnižjih tvorniških$cenah. Sprejema tudi popravila. Večletna garancija za nove in^popravljene predmete. 8SSS33SSS3333SS33SS33S ■>1111 I111 II IIIIII lllllll lllllllllilllllll IIIIII 1111111:1 I IIIIIIIIJII IIIIIMIIIII III I I lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll I llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllljljllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllll 1 konkurenčne ! j Prodajala ! | Jitolua Mirnega inštva i Mi 1 knjige. i Zdaj še: Semeuiška ulica št. 10. = Devoeianalije. E ................................................ i iii n i i ~i i i 1111 n iiimi iiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiii'iiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii'iiiiiinmiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiirniiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiwmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiininiig Postrežba točna! is = Pisarniške potrebščine, = E — trgovske knjige — § muzikalije. Lastnik »Kat. tiskovno društvo" v Gorici. — Tiska »Narodna Tiskarna* v Gorici. — Odgovorni urednik: »A. Šinigoj v Gorici.