AVE MARIA MAREC, 1933 4 t AVE MARIA published monthly by The Slovene Franciscan Fathers, VERY REV. BERNARD AMBROŽIČ, O.F.M. Comm. provincial. P. O. B. 608, Lemont, Illinois in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross. Subscription Price: $2.50 per annum Naročnina: $2.50 letno. Izven U. S. A. $3.00 Manager—Upravnik: REV. BENEDICT HOGE, P. O. B. 608, Lemont, Illinois Editor—Urednik: REV. ALEXANDER URANKAR, 1852 W. 22nd Place, Chicago, Illinois Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the Act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at the special rate of postage provided for in 'Section U03, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925. AVE MARIA je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok zvestobe katoliški Cerkvi. 1 * VSAK NAROČNIK našega lista je podpornik velike misli misijonstva Jezusovega. Zakaj? Dolarji, ki si jih namenil za naročnino Ave Marije niso vrženi v kot. Kamenčki so za zgradbo Kristusovega duhovništva. Zato je bila Ave Marija ustanovljena, da bi v gmotnem oziru podpirala dijake, kandidate za duhovniški stan. Tvoja naročnina je seme, ki naj nekoč obrodi sad v vinogradu Gospodovem. Koliko je dijakov, ki bi radi študirali, pa nimajo gmotnih sredstev. Samostan v Lemontu je bil zato ustanovljen, da bi bil tudi šola in vzgojevališče idejalnim fantom, ki so si zaželeli službe altarja. Sedaj razumeš. Ave Marija utira pot tem študendom. OBENEM SI APOSTOL katoliškega tiska. Vsak mora priznati, da Ave Marija krepko nosi prapor Jezusovega imena. Ta namen ima, da neti in podžiga in ohranja ogenj vere v srcih katoliških Slovencev. Najlepši namen ima. Kdorkoli je naročen na Ave Marijo, je tudi propagator verske misli. Dolžnost vsakogar je, da Kristusa tudi uči, ne samo priznava. Z besedo, z zgledom, v dejanju. Ave Marija naj bo glasilo temu delu, glasnik apostolstva Jezusovega. NOVEMU NAROČNIKU bom govoril nekako takole, ko ga bom skušal pridobiti za naročbo. NaroČi si ta list, že zato, ker je tako poljuden. Ave Marija hoče biti v vseh svojih vrstah priprosta spremljevavka priprostega ljudstva. Povesti, članki vsi od kraja hočejo biti tebi v razvedrilo in pouk. Rabiš razvedrila na vsak način. Sezi po Ave Mariji, beri njene črtice. Rabiš pa tudi pouka, zlastj v verskih zadevah. Sezi po Ave Mariji. Daje 11 nauka iz katekizma, Hturgije, sv. pisma in drugo. Ve^ da se boš naročil. Kaj bi ugovarjal in se izgovarjal • STAREMU NAROČNIKU bom pihal na srce tako-le: Glej, da ostaneš dobrotni^ naš. Toliko let si bil v naši vrsti. Poznaš na^f skupne uspehe, poznaš naše skupne boje in skr1'1. Nikar ne odstopi sedaj. Pa četudi so morda časi '/;lte zelo težki. Stanoviten bodi in ostani z nami. Naročniki so deležni duhovnih dobrot franč. komisft1'' jata. — Za naročnike in dobrotnike es bere vsak "iese : sv. maša. A VE ARIA Marčeva štev. 1933.- Nabožni mesečnik. —Jubilejni letnik XXV. Veliki pridigar. "Dnevni tisk, ti si pridigar, ti si veliki besednik naše dobe! Besede, ki jih zdaj tako strastno bruhaš, prelete v nekaj urah vso zemljo. pridiguješ v gostilnah, v kavarnah, v vozovih Ustnih železnic, v vlaku, v zasebnih hišah in na vseh tržiščih in trgih. Kjer je več ljudi skupaj, 81 ti sredi med njimi in govoriš. A ne kakor na govorniških odrih, kjer komaj izgovorjena beseda zopet umira. Cesar ni ostalo v spominu radovednega poslušalca, ostane še naprej na papirju, in njemu, ki nanj samo pogleda, pridiga brez prestanka. Ti govoriš danzadnem, brez oddiha in brez odlašanja--" (Rosegger.) Zakasneli obed. Bogat trgovec se je nekega dne prej vrnil domov kakor običajno; ker je bil lačen, je zahtevi takoj obed. Toda obed še ni bil skuhan in Kospod, že itak slabe volje in razdražen, je začel kričati in zmerjati nad neredom. Modra žena je prosila, naj malo počaka in potrpi, medtem Naj kaj čita. Podala mu je življenje svetni-.°v- On pa ji je razjarjen iztrgal knjigo iz rok, -10 jezno vrgel na tla, ter izbruhal na ženo ploho Psovk, kakoršne se za poštenega moža gotovo 110 spodobijo. Molče je žena odšla, da čimpreje prijavi obed. Trgovec se je jel sramovati svoje °gote. Pobral je knjigo s tal ter začel čitati tam, kjer je bila odprta. Bral je o sv. Mariji ^Ptovski, ki je iz grešnice po dolgoletni pokori stala svetnica. Med branjem je jeza iz njegove ^'se splahnela in druge dobre misli so mu prišle, "slo mu je na misel, da bi se tudi v njegovem življenju moralo marsikaj spremeniti. V trgovini na primer marsikaj ni bilo v redu: zadrževal je žito, da bi ga mogel pozneje z oderuškim dobičkom prodati. Medtem je prišla žena. "Obed je že pripravljen". "Počakaj še malo, da tole legendo do konca prečitam." "Rada počakam", je odvrnila žena, presenečena nad moževo spremembo. V stranski sobici je padla na kolena ter goreče prosila Boga, da bi započeto delo dokončal. In seme božje besede je res vzklilo v trgovčevem srcu in prineslo stoterni sad. Kajti mož je danes v seznamu svetnikov. Imenuje se Janez Colom-bini. "Sleherni izmed nas, ki stopi v globino svoje vesti, mora priznati, da bi ne bil tak, kakoršen je, ako bi ne bil čital te ali one knjige." (Paul Bour-get.) Pre • ,{andon, predsednik društva sv. Vincencija z« leta 1877 zapisal sledeče: "Po mojem na-tj„£nju Verujoči še dozdaj ne spoznajo važnosti 8t/- Mi zidamo cerkve, ustanavljamo samo-e> množimo število sirotišnic in ubožnic — vse Potr° zelo važna podjetja — a poleg tega tfei t; '^ega je še drugo, kar je nujnejše in po-b0tri ej^e> širjenje katoliškega tiska. Ako ne vi&in° ^tonskega tiska podpirali in do primerne p0j'' ('vignili, bodo cerkve zapuščene, ako ne &ne, cerkvene bratovščine izgnane, dobrodel- ni zavodi in šole cerkvi iztrgane." In glejte! Njegovo prerokovanje se je dobesedno izpolnilo v Franciji in se danes izpolnjuje v Španiji in Mehiki. Zakaj? Ker se katoličani niso brigali za katoliški tisk, ker ga niso podpirali. Combes, eden največjih sovražnikov cerkve je rekel leta 1!)()8: "Brez laži moremo reči, da so radikalni in socialistični listi odtrgali od katoliške cerkve v Franciji dve tretini, morebiti celo tri četrtine vseh verujočih." Tega ne govori katoličan, to pravi nasprotnik cerkve. « Sreča, kje si? M. Gorišek, Maribor. IHA, skromna je celica redovnika Balduina, vendar v njej je sreča, tista neminljiva sreča, po kateri hrepeni človeški rod. Ubo-štvo izraža njegova rjava halja, kakor tudi njegovi leseni čevlji. Iz obraza pa mu seva radost, na ustnicah mu trepeče besedica "sreča". Trpeč in vendar tako smehljajoč je njegov obraz. In mi? Ali se sploh smemo dandanes še svobodno smejati? Ali nismo primorani zaklepati vrat in zagrinjati zastorov, da ne sliši kdo našega smeha — odmeva naše duše — in bi se mogoče radi tega celo jezil? Ali se ne bojimo takorekoč solnca, brez katerega je življenje nemogoče? Pater Balduin pa veruje v srečo, veruje v sonce, veruje pa tudi na temne ure življenja in mi vemo in smo prepričani, da je mnogo takih vernikov tudi med nami. Iz mnogega vzdihovanja je lahko sklepati da je naša zemlja solzna dolina. Z grehom Adama in Eve so zaveli snežni vetrovi in pohiteli V snegu zapaziš nežno sled---Nekaj malega, drobnega je moralo tod hoditi. Tako ljubko sled ima. Da, s tako ljubkimi nežnimi nožicami, s tako tesnimi otroškimi koraki beži samo sreča. O, sreča, sreča! Kako hrepeneče seva ta beseda iz mladih oči, izpolnjuje sanje in se razprostira kot neizmerno hrepenenje. Človeške sanje jadrajo v nedosegljivo daljavo, kakor, da stanuje sreča tam daleč, daleč---Človek, k> hoče slediti sreči, si misli, da ne pospeši nikdar dovolj svojih korakov, da ne poroma nikdar predaleč v tujino. Seveda ljudje zopet menijo, kako da je sreča grabežljiva, da se ne da niti z največjim trudom obdržati. Ne, ne, temu ni tako. Sreča, zadovoljna z najmanjšim, stanuje v naši bližini. Marsikomu Svetla je noč, v katero stopa mali Jezušček s sladko, tiho žalostjo. Trudne so Njegove no- žice.---Ob robu gozda stoji skromna hišica Okence je še razsvetljeno v pozni noči. Kdo neki stanuje tu notri? Ali se plazi mogoče skrb in beda okoli obupnega srca? Mogoče se trese od ZAKOPANA' SREČA. preko sreče naše zemlje. Da pa naša zemlja ni od Boga popolnoma zapuščena, vedo vsi smehljajoči se ljudje. Se je na njej sled izgubljenega raja in ta je polna rož in sreče. Vse to pa tam, kjer vsaj nekoliko poneha človeško samoljubje. Toda to je že stara modrost. Mi hočemo več! Bog je stopil na našo zemljo kot otrok. Otroci so pa vedno polni veselja. Ljubo božje dete je videlo, kako ravnajo ljudje z veseljem, ki jim ga je Bog še dal poleg trnja in osata. Svet je le majhen košček izgubljenega raja in je v svojem notranjem in zunanjem veselju resnično krasen, kar bi zadostovalo za milijone človeških src. Mali Jezušček pa gleda srečo ponesrečeno, zakopano pod plazom in ne pusti, da bi pod f)lazom zmrznila. Hoče pa rešiti vse, zato je usmiljeno razprostrl svoji nežni ročici---Prišel, je k nam kot Bog in kot človek. Kot nežen človek je razumel naš jok, naše smejanje in je«bil tudi sam na oboje pripravljen--- STOPINJA V SNEGU. pa se zgodi s srečo kakor mamici s svojim malčkom. Mnogokrat pričakuje mamica s hrepenenjem svoje dete. Naenkrat priteče malček in s svojimi hrpenečimi ročicami zakrije mamici oči. Tako otročja je tudi sreča; pride komaj slišno, ljubko in skrivnostno. Medtem ko mi sanjarimo in čakamo na nemogoče stvari, nas nehote razveseli smehljaj, smehljaj iz vsakdanjosti. O človek, verjemi vendar; kljub temu, ('a gremo zelo hudim temnim časom nasproti, srečamo tisočkrat oni tihi smehljaj, ki nam prisije kakor solnčni žarek skozi špranjo. Čestokra* zahrepeni naša duša po nečem nenavadnem, kai' bi naj prišlo neslišno do nas in ako se nam želja ne uresniči, smo žalostni. Ali ni res? Veliko veselja izgubimo sami. O, DA BI SMELA. bolesti trudno telo? Ali od hrepenenja komu 111 mogoče spati? Tam ol) poti pa v mrzlem snegu čaka ča". Zdi se, da je žalostna. Tako kratka J£ videti pot od razsvetljenega okna do sreče in ve,v, dar je tako daleč, tako globok prepad zeva '1,e dušo in Srečo. Sreča potrpežljivo čaka in ne ve aii ji je vstop v kočo sploh dovoljen? "Zakaj so ljudje z malim zadovoljni" si mi-Sreča? Zakaj niso bolj grabežljivi, da bi zahtevali vse, svojega neskončnega Boga? Koli jih je, ki stegujejo svoje roke po Njegovih darovih, a zanj se ne zmenijo? Sreča nam je izkopala zasneženi raj, dokler ji nista krvaveli obe ročici in vse to iz ljubezni in dobrote. Lačne ljudske oči vprašujejo samo po sreči, po raju, nikomur pa ne pride na misel, da bi vprašal "Kdo si ti?" O, da bi smela ta Sreča ljudem pokazati, da na svetu ne morejo ničesar izgubiti, da jim ne more ugonobiti veselja nobena hudobija, ako imajo le Njo. Toda ne verujejo Ji----Niti z rajem, ki jim ga nudi ni so zadovoljni. Ni vsak dan Božič ali kak drug praznik, ki ki nas odvračal od vsakdanjosti. Po sreči in ve-Selju pa žejamo vsak dan. Kaj storiš, ako spo-kako osebo, ki ti je ljuba? Gotovo jo vpra-Saš za naslov, da ji pišeš ali celo obiščeš. Čigav n{*slov pa potrebuješ bolj kot naslov sreče. Kje naJdeš dih večjega božiča, večnega veselja? Stopi * cerkev: zlato tabernakelja, svetih kipov, večna lucka, vse se sveti ob delavnikih z istim bleskom z isto prijaznostjo kakor ob praznikih. Vedno Je Pripravljena klopca za trudnega popotnika in /,a tiste, ki potrebujejo mir za premišljevanje — — Zunaj nemirna vsakdanjost, tu mori mir, 8l'eča. Kako blizu nas, a kje jo iščemo?--- Ali nista našla tu notri sreče oče in mati, ko sta si pred oltarjem obljubila z besedico "da" Večno zvestobo? Ali veselje, ko sta prinesla 110-Vorojenčka v snežno beli oblekci k svetemu krstu? Kdo je najbolj osamljen? Sreča! Skoraj pol iijarda ljudi kliče v babilonskem jeziku srečo: °Peya j0 v dolgih žalostnih pesmih, izmišljuje si nJej debele knjige raznih romanov in trka na . Jeila vrata s poldrugim miljonom src. In kljub j, mu najde srečo le malo narodov. Ti ji gradijo tG]>8ke, gotske in moderne cerkve, kot prija-Usf1C° 1X1 Podarijo molčečo večno lučko. Ker uiti ar* 8amo vera jJlsne bistre oči, mnogi sreče tei-- 2 "iti z daljnogledi ne najdejo. Neka-v Pa v vsem svojem življenju ne pridejo niti Snovanje toli ljubljene sreče. razširja svoj raj daleč na okoli. V v v {?! . nii'ijonih hostijah se skriva Jezus, pa tudi lepoti sveta, od koder razpleta zlato mre KJE STANUJEM? Ali ko so nedolžni otroci sprejeli prvič Jezusa? Kolikokrat je nam našla strta duša mir v hladnih spovednicah. Zaman je iskala tolažilnih besed v mrzlem svetu. Pohiti pred tabernakelj, kjer te dan in noč željno pričakuje tvoja sreča, tvoj Jezus! Po svečanih službah božjih gospod župnik odide. Ali odide tudi Jezus z njim? Ne, on ostane in čaka na te. Po večni lučki, svojem poslancu, pošlje žarek svetlobe do cerkvenih vrat, da sprejme vsakega, ki. hrepeni po sreči. Ua, svetloba večne lučke trka tudi na visoka cerkvena okna in pošilja pozdrave kot jutranja zarja v hladno senco noči Mogoče jo kdo opazi, pride,---odide zopet potolažen. Saj gotovo opazi, da se ozira božji ZVeličar bolj hrepeneče za nami kakor mi za Njim. Pri Njem se učimo ponižnosti. On nam pa ode-va s plaščem ljubezni naše želje--- ČAKAM NA TE. žo veselja po onih srcih ki radostno vprašujejo po Njem, ki jih je obdaroval. Pobožni narod, ki prinaša iz cerkve zvesto ljubezen, pri katerem pušča sreča svojo sled, naj jo pokaže onim, ki žejajo po njej in jo hočejo spoznati. Ako bi hodilo v cerkev manj samozavesti, bi našli tam ljudje mir, ljubek smehljaj, prisrčno razmerje in kazali bi na tabernakelj ter vpraševali po večni luči. Potem se sreča ne bi skrila v samoto pred 500 miljoni kristjanov. In plemeniti pogani naše dobe, — in teh je zelo veliko — bi našli poleg božje sreče in veselja tudi lastno srečo in gledali bi svojega neskončnega Boga. "Čakam na te, vernik, da najdeš v Meni predvsem svojo srečo." Knjiga -- apostol. Torti ; ^ailer je podaril nekemu dijaku knjigo (Jo j, Kempčana "Hoja za Kristusom". V knji-U »Pinal sledeče posvetilo: "Dokler ti bo tnno'l.a ta knjiga, boš tudi ti Bogu ugajal." Po irn v _1(Jtih prihaja misijonar k škofu, fikof 1 aša Po imenu in misijonar mu pokaže knji- žico, pripominjajoč: "Ta knjižica me je rešila v viharjih mladosti in mi pomagala, da nisem izgubil svojega poklica." Dober katoliški list deluje kakor stalni mi-sijon. (Leon xiii.) Kedaj je čas za to? P. Bernard, O. F. M. »vnl izmišljeno tole pripovedovanje. r^H Vstopi v mojo uradno sobo precej star V^l in zelo nadušljiv mož in me poprosi: "Father, daleč od cerkve živim, tam zunaj na kmetih. Sam sem in nikogar nimam, da bi mi kaj postregel. Lepega dne bom umrl in kar zmanjkalo me bo. Dolgo že nisem bil pri spovedi in pri obhajilu. Zato bi vas prosil, da bi me šli takoj spovedat in obhajat, potem mi boste pa še poslednje olje dali." Vesel sem ga bil, dokler nisem slišal njegove zadnje želje. Ko je pa zinil one o poslednjem olju, mi je ušel smeh. "Ljubi mož, drugo je vse prav in mislim, da se bo brez težave naredilo. Ampak po poslednje olje se pa ne pride v cerkev ali v farovž." "Pa zakaj ne? Vidite, ne bom dolgo in nič ne vem, kedaj me bo pograbila smrt. Enkrat moram prejeti tudi poslednje olje, kajne? Ali ni bolje, da malo prehitro kot prepozno?" "Tisto je že res. Vendar, če vam dam danes poslednje olje, bi se to ne reklo samo, da sem ga dal prehitro, ampak bi pomenilo, da sem g;l vam dal, ko sploh še ni bil čas za to." "Jaz pa mislim, da je že čas. Ne vem, kedaj pride smrt." "To vam verjamem. Vendar zavoljo te bolezni lahko še dolgo živite in morda ne boste na njej umrli. Najbrž se vas drži že več let in vendar vas še ni položila na posteljo. Ako bi vas prisilila, da bi ležali, potem bi bilo nekaj drugega in jaz bi se najbrž ne pomišljal dolgo." "Ja, dragi moj gospod, za tisto pa jaz nimam časa, da bi ležal. Kje naj ga dobim? Saj moram vse sam opraviti pri hiši, ko nimam nobenega drugega človeka." "Well, če bi bilo res že za smrt, nič drugega bi vam ne kazalo. Pa ravno to, da še vse sami opravljate, kaže, da še ni čas za poslednje olje." Opravil je spoved in 1 >i 1 obhajan. Vrnil se je na dom in ni bil nič kaj zadovoljen, da ni mogel istočasno dobiti tudi poslednjega olja. Pozneje je še večkrat prišel in enako opravil. Drugič sem bil klican k bolnici, ki je bila baje silno slaba. Daleč je bilo in nič mi ni bili znano, da je že dolgo ležala. Pridem in jo hitim pogledat. Na svojo žalost sem našel, da ni samo zelo bolna, ampak celo že mrtva. V največji naglici ji dam pogojno odvezo in jo mazilim samo na čelu, kot je predpi sano za take slučaje. Sorodniki so bili seveda vsi v joku, vendar nisem mogel z njimi žalovati, temuč sem jih moral pograjati. "Zakaj me vendar niste pravočasno poklicali?" Takoj sem spoznal, da niso razumeli, kaj hočem reči z besedo "pravočasno". Izgovarjali so se, da je zdravnik sicer rekel, da bolnica ne bo ozdravela, ni pa povedal, kedaj bo umrla. Baje je dejal, da lahko še ves teden preživi. Kako naj torej vedo, kedaj je čas, da se duhovnik pokliče. . .? Zdravnik je kriv, da se je tako zgodilo. . . Seveda, če bi bilo prav blizu, bi me bili lahko še v zadnjem hipu dobili, saj je bi! smrtni boj skoraj dve uri dolg. Tako pa. . well, ne da se več pomagati. . . « "Pa saj pravite, da je že pred tedni povedal zdravnik, da ne bo ozdravela. Pravite ,da je sirota ves ta čas ležala. Bi me bili vendar takoj takrat poklicali. . ." "Oli, takrat pa vendar nismo mogli! Saj se ji nismo upali povedati, da je zdravnik tako re kel. Kaj si pa mislite, to bi bilo vendar neusmi Ijeno od nas. . ." Tu sta torej dva zgleda, kako malo razume vanja je še med ljudmi glede vprašanja, kedaj je čas za prejem poslednjih zakramentov. Eden hoče imeti poslednje olje kar v cerkvi, drugi odlaša tako dolgo, da je prepozno. . . Kedaj je torej čas za to? Pri onem možu še ni bil čas. Zakrament poslednjega olja je ustanovil Kristus za čas smrt-nonevarne bolezni. Dokler te ni, se ta zakrament deliti in prejeti ne sme. Milosti, ki jih ta zakrament podeli, so velike in morajo biti zelo zaželjene. Vendar zopet ni ta zakrament neobhodno potreben. Kdor po dobro opravljeni spovedi in sve tem obhajilu ostane v stanju milosti božje, je ta' korekoč vedno na smrt pripravljen. Ako umrj£ nenadoma ali v takih okoliščinah, da ne more p0' klicati duhovnika, bo prišel v nebesa tudi bre& poslednjega olja. Torej oni mož, ki je sicer bil večkrat spove dan in obhajan, nisem mu pa ustregel glede P° slednjega olja, ni bil v svoji pripravljenosti m1 smrt — kolikor je bilo to od Cerkve odvisno nič prikrajšan. Ako se je kaj pregrešil po oprftV'. ljeni spovedi in obhajilu, bi se bil prav gotovo tU«'1 v slučaju, da je obenem prejel še poslednje olje. • • kar pii itak ni smelo biti. V drugem primeru, pri oni ženi, so pa naredili veliko napako. Ze takrat, ko so klicali zdravnika, je bil čas tudi duhovnika poklicati. Kc Je zdravnik povedal, da ne bo ozdravela, je bil pa ze skrajni čas, da, takrat je bila že prava dolž Host. Niso poklicali — in tako so naredili dvojne Veliko napako. Ena napaka je v tem, da so se °Pi'avičevali, češ, nismo tako neusmiljeni, da bi *ar naravnost povedali bolnici: umrla boš. . . Ali še vedno ne vedo naši ljudje, da je poslednje olje tudi za telesno ozdravljenje, ako je volja tako? Na vsak način pa je poslednje °'je, ako bolnik razume njegov pomen, za veliko Pomirjen je dušnega stanja bolnikovega. Dušni rtllr Pa vedno pospešuje tudi telesno počutje. To-lel se ne smemo nikdar obotavljati, da ne bi pravočasno bolniku povedali, da je čas poklicati duhovnika in zakaj je čas. Ti nespametni ljudje so pa imeli napačno Usmiljenje z bolnico in se ji niso upali povedati, c'a je bolezen resna. Na drugi strani se jim pa Sll'ota ni smilila, ko je bila po njihovi krivdi po stavljena v nevarnost, da umrje brez zakramen-ov in se je to tudi res zgodilo. Ko se je sirota Obudila na drugem svetu, lahko si mislimo, kako |Palo hvaležna je bila svojim nespametnim sodnikom za tako neusmiljeno — usmiljenje. . . Druga napaka je pa v tem, da nekateri ljudje 8"J0, da so poslednji zakramenti pripravljeni zadnji trenotek življenja. V našem pri ^ 111 se je to jasno videlo. Pa nikakor ni tako. . Je bolnik že na potu umiranja, ko je že najbrž zavest, sicer ni še prepozno, toda jako pozno je. . . Takrat duhovnik ne more storiti drugega, kot morda še dati pogojno odvezo in podeliti poslednje olje. Toda če hočemo biti gotovi, da bo odveza res dobra, mora pred njo biti spoved. Kako se bo pa ubogi bolnik spovedal, ko niti govoriti, da, morda niti misliti ne more več! Zelo verjetno je, da niti kesanja ne more obuditi. Brez tega pa nikoli ni odpuščenja grehov. In brez svetega obhajila mora umreti! Ali ni to skrajno neusmiljeno?! V takem položaju ni nobenega dvoma, da tudi poslednje olje ne bč doseglo svojega pravega namena, čeprav se podeli še v trenotku, preden se je duša začela poslavljati od telesa. Ne, poslednji zakramenti niso za to, da čakamo ž njimi do najskrajnejšega hipa. Bolj ko jih bolnik pri zavesti sprejme, bolj ko spremlja v, lastnim sodelovanjem vse duhovnikovo opravilo, bolj smemo biti gotovi, da se je bolnik duhovno okoristil z njimi. Naša dva zgleda sta torej oba prav poučna. Verniki slišijo in berejo, če hočejo, mnogo pouka o tem zelo zelo važnem vprašanju. Vendar S€ tako pogosto zgodi, da celo zares dobri katoličani napravljajo velike in težke napake ob bolniški in smrtni postelji svojih dragih. Te napake so toliko bolj usodne, ker se na noben način ne dajo več popraviti. Ko je človek mrtev, ga ne more več priklicati nazaj, da bi sprejel tvoj dobri svet in popravil, česar si ti morda bolj kriv kot on . . . Kako se zastrupljajo miši. . Kadar delajo miši na polju veliko škodo, se in ugonobi s karVzame strup, ga zmeša s čim sladkim, 'Hledelec odloči, da jih prežene Pride' 6 mišl treba reči in Terezika ne bi kaj ta-®a nikoli več storila. 'akrat nekako je imela Terezika sanje, ki po ji pokazale, da je dober otrok strah h udobnega duha, ki beži od njega ponižan in osramočen. Sanjalo se ji je, da je bila sama na domačem vrtu. Naenkrat je zapazila blizu sebe dva grda hudobca, kako sta plesala na sodu ilovice, čeprav sta imela železne okove na nogah. Sprva sta strmela v Tereziko z žarečimi očmi. Nato sta kakor prevzeta od nenadne groze planila v sod in pris'a zopet ven pri spodnjem koncu, potem ba zbežala v pralnico, ki je imela vrata na vrt. Ko je Te rezika videla, kako strahopetna sta, se ni nič half in je šla pogledat skozi okno, kaj delata no+ri mala hudobca. Videla je, kako se skušatd umakniti njenim pogledom in skačeta v pralnici iz kota v kot. Od časa do časa sta se skušala približali oknu, pa ko je Terezika le ostala na mestu, sta jo pobrala iz pralnice in bežala v silnem strahu Sanje so sanje, vendar je globoka resnica skrita v teh Terezikinih sanjah. Hudobci sr strahopetci, ki ne morejo nič hudega narediti duši dokler je v stanju posvečujoče milosti božje. Niti toliko poguma nimajo, da bi mogli vzdržati pogled nedolžnega deteta. Ko berete toliko lepega o Tereziki, si morda mislite, da je bila preveč pobožna in se ni menilo za otroško razveseljevanje. O ne, ravno nasprotno. Bila je v° lno vesela in poskočna. Ljubila je lepo pokrajino vicokf drevesa, pisane cvetlice, in se radovala, če je našla kje ptičje gnezdo. Spuščala se je v tekme v te kanju in pogosto dosegla prvenstvo. Prav t,ako rada je sedela na gugalnici in se poganjala visokr v zrak. Mati se je včasih bala zanjo, če« da utegne pasti in se poškodovati, toda Ti; rezi k a je bila pogumna in je vikala od veselja, kadar se je mogla prav visoko pognati. Ko se je pa oče vrnil ob večerih domov od svojega dela. je pustila vse in se mu vrgla v na ročje. Posadil si jo je na noge in tako sta šla na izprehod po hiši in po vrtu. Potem jo je dvignil na. rame in jo končno spustil na tla. Se veda ni manjkalo krepkega poljuba. Tako je potekala Terezikina zgodnja mladost. Toda Bog je kmalu zahteval od njV posebno veliko "dejanje", ko je poklical k sebi nj.-no drago mamico. (Se bo nadaljevalo.) BOŽJA KAZEN. na v l>aH ('e Francija, so pred leti, opojA1. Petek v prostozidarski loži sramotilno zbrani Zadn'° večerJ°- Bil° Jih je trinajst sy> |-, 10 l)rinesel to vest, umrlo že deset udeležen-0 Prav kratki bolezni tekom 24 ur. In sicer vsi drug za drugim in za isto boleznijo. Prvega je pobrala smrt, njega, ki je igral vlogo Judeža. 2e drugi dan ga je napadla grozna bolezen, na veliko soboto je ležalo njegovo mrtvo truplo vse okuženo. Rože iz boljševiških vrtov. P. Hugo. MUCENIŠKA ŽRTEV POKLICA. twt|UCENIŠTVO z vsemi grozotami prve kila ščanske dobe, je na Kitajskem danes nekaj K akdanjega. Ce komunisti kakega misijonarja Kitajca zajamejo, ta že ve, kaj ga čaka. Smrt na vsak način. A le v najboljšem slučaju navadna smrt. Tako se je zgodilo za pretekli Veliki Šmaren pobožnemu misijonarju, Rev. Pavlu Lee, v okraju Itchang, ki je popil že toliko mu-čeniške krvi. Ko so komunisti preplavili okraj, je postalo vsako misijonsko delovanje izključeno Misijonar je moral pobegniti in se skriti. Ko jt pa došla prva vest, da so se komunisti umaknili, se je takoj vrnil med svojo čredo. Bilo je ravno v jutru velikega Šmarna. Kristjani so bili silno veseli, da je bila po dolgem času zopet sv. maša in so mogli prejeti sv. zakramente. A njih veselje je bilo kratko. Sledečo noč so se komunisti nenadoma vrnili. Oddelek njih konjeništva je obkolil cerkev, kjer je misijonar ravno spovedo-val. Beg je bil izključen. Njega in njegovega služabnika so zgrabili in ju vlekli v svoj tabor. Ker so njegovi verni vedeli, kaj ga čaka, so že naprej ponudili odkupnino zanj. Toda rdeče hijene so jo zavrnile. Po kratkem procesu se je za-bliskal meč, enkrat dvakrat in misijonarjeva glava je odletela. Nato pa še služabnikova. Kristjani so trupli pokopali ob svoji cerkvici. Preden se je zabliskal meč, je misijonar molil zase, za svojo čredo in tudi za svoje krvnike. Pravi mu-čenec, ki ga sigurno čaka čast altarja. Ce se ženska udinja komunizmu. Vojaške oblasti v Shanghaju so ujele komunistično poglavarico komaj 22 letno Miss Fang-Hua-Ping, ki je bila s svojo bando strah vse okolice kjer se je pojavila. Svoj čas je bila ljudsko-šolska učiteljica v bližini Swatova, kjer deluje naša slovenska misijonarka-uršulinka M. Ksave-rija Pire. Ko so komunisti tam okrog gospodarili, se je pridružila njim in postala banditska poglavarica. Da se skaže vredno te časti, je poleg mnogih drugih uglednih dala pomoriti svojega lastnega očeta, mater, brate in sestre. Samo enega brata je pustila, ker se je zapisal med komuniste. Zdaj je bila njena banditska četa broječa okrog 300 vojakov, v kwantungskem gorovju domala uničena, sama pa živa zajeta. Ce kitajske oblasti niso tako kavalirske napram ženskim zločinkam kot Amerikanci, bo svojo slavo drago plačala. komunizem na angleškem. Znano je, da je v boljševiškem načrtu ko munistična preplava Anglije. Ko smo to brali, se nam je malo čudno zdelo, da so boljševiki tako široko zinili. Saj so Angleži vendar svetovno znani kot jako trezno misleč narod. Sodili smo radi tega, da bodo oni zadnji, ki se bodo začeli ogrevati za komunizem. A kot kaže, smo se zmotili. Iz Londona poročajo, da se tam celo katoliški možje, kljub vsemu svarjenju od strani cerkvenih oblasti, v večjem številu oklepajo komunizma. Sicer pravijo, da nočejo postati ko- munisti ruskega kova, samo z gospodarskega, ne pa z verskega stališča. In res. Ko se je nedavno v Liverpoolu vršila velika komunistična demonstracija, so se mnogi, ko so paradirali mimo cerkve, odkrili. A o ruskih boljševikih nočejo slišati nobene kritike, niti o njih pogromu protj veri. Še njih krvave roke bi radi oprali. Ce n' to katoliška dobrodušnost, ali bolje "mevžarija ki se tako rada zagovarja: Saj niso taki, kot jih slikajo Žal, da take katoliške mevže šele takrat spregledajo, ko jih po glavi dobijo. TISTIM, KI SE OGREVAJO ZA KOMUNIZEM. Takim sledeči slučaj v izpraševanje vesti. Iz Rusije se vrnivši nemški inženir Viljem Melcherl je bil tam sam priča tegale dogodka. Nadškof Konrad Pavel Stekl.vnsky, rodom Poljak, je bil 1. 1929. od boljševikov kot špijon aretiran in ob sojen na 10 let robi je, ali suženjskega dela v gozdovih pri Arhangelsku. Po enem letu se mu je ponudila prilika uiti iz tega pekla. Z njim še par drugim. Neka italijanska ladja jih je vzela na krov. A nadzorstvo nad temi sužnji je opa žilo njih pobeg, ter jih izsledilo. Pripeljani bili pred vsemogočnega predsednika tamkajšn.lf tajne policije Baklanoffa, vtelešene zverine. je smatral nadškofa za tistega, ki je pobeg zami' slil, ga je nahrulil: "Ti pasji sin gotovo veš, kaJ le čaka. Vendar če mi odkritosrčno poveš, k'lr' je organiziral beg, kdo ga je vodil, koliko in koinjj j o bila plačana nagrada, boš odnesel življenje* A nadškof je molčal. Peneč se jeze je zarohneJ trinog: "Ce nočeš govoriti, se bom poslužil dru Sih sredstev." Dal mu je strgati obleko s telesa, zgrabil bič in ga lastnoročno tako pretepel,, da je bil ena sama rana. Nato ga je zopet kot živ satan nahrulil: "Ti rimo-katoliški pasji sin. Prosi Sv°je pasje bogove. Oprostili te bodo, če so dosti "ločni. Toda ne, tvojemu staremu Bogu je od-klenkalo! Zdaj lahko nas častiš, ker mi smo tvoji bogovi." Nato se je boljševiška zver za deset ttrinut odstranila. A ponovno se je navalila nanj Topot z revolverjem v roki. Pred usta ga mu je nastavil in mu ukazal: "Zadnjič te vprašam iz-rodek, ali boš odgovoril ali ne, kar te vprašam?" ^učenec je molčal. Strel v njegova usta je od- jeknil in on se je zgrudil. "Odnesite prase!" je ukazal in se odstranil, da napravi enako kratek proces z ostalimi štirimi. Tako se glasi poročile očividca, priobčeno v nekem nemškem listu. Verjamem, da se vsaj noben katoličan ne ogreva za komunizem s takimi krvoločnimi zverinami, am pak samo za njih gospodarski program. Toda to dvoje je pri njih neločljivo združeno, kot sredstvo in cilj. Zato ne morem reči drugega kot to da katoličan in kdor ima še kaj človeškega čuta ki mu je komunizem simpatičen, je podoben tistemu, ki bi šel rad mesto zločinca na vislice, same radi dobrega zadnjega kosila, ki ga takim napravijo. Morilec, ki ni bil kaznovan. Rev. Janez Oblak. Jvj?ij ZNANEMU francoskemu pisatelju je pri-[[ L>|! šel nekoč nenavaden obiskovalec. Bil je mož v obrabljeni in umazani obleki; močno osiveli lasje so bili razmršeni, imel je porumenel, vPadel obraz in roke so se mu tresle kakor izčr-Panemu starčku. Domači ga niso hoteli pustiti v Pisateljevo sobo, dasi je prosil jako vljudno. Ko pa je pisatelj spremil elegantno damo iz svoje sobe doli po stopnicah in se vračal, je mož z njim vred vstopil v sobo brez povabila in brez vseh ozirov ter sedel k pisalni mizi. — Pisatelj ga J® nahrulil z besedami: "Kaj si vi dovoljujete?" ^udni gost je pokazal z roko pisateljp na drug stol ter mirno rekel: "Prosim, sedite!" — Ko ga je ta strme in začudeno gledal, je mož izvle- k(-l nek predmet iz stranskega žepa in rekel: "Tu je moj revolver. Prosim, sedite!" — Pisa-elj se je nehote pokoril. Mož je s povdarkom vPraŠal: "Vi ste spisali roman "Laf. . .?" (To je ^moralen francoski roman.) "Da", je obotav-•mJe se odgovoril pisatelj. ^ Tedaj je tujec vzel z mize svetilko in svetil Pisateljev obraz. Pri tem je imel usta odpr- a> kakor jih imajo otroci, kadar se čemu silno lj0- Iz odprtih tujčevih ust je prihajal stra- . smrad, kakor ga razširja trohneči mrlič-- v. -i " sv vi Pet minut je postavil s tresočo roko izttl • ZOpet na mizo in rekel: 'Torej, tako ^ eda ta pisatelj! Poglejte me, mlad sem še. kel mnr star, kdor ima šele trideset let? In za to 10 1)r' ^r^desetih letih mrtvak, mora biti d0s "kaj važen vzrok, kaj ni res? Gospod, pred 8ern leti sem čit!l1 vaA roman "Laf- • čital sem 8a 'sl°'ivaj, požiral sem ga. V dveh dneh d0lž/* Prečital. . . Gospod, veste, kaj je ne-°st > Veste to?" — Tujec je segel v suknje v žep, potegnil ven fotografijo, jo poljubil in podal pisatelju: "Poglejte na tega mladeniča., poglejte ga", je skoraj strogo ukazoval. "In poglejte še drugo fotografijo, tretjo, četrto, peto, šesto in sedmo! Pogleje jih, vse poglejte!" Podal mu je šop fotografij--Nenadoma pa je iztrgal pisatelju iz rok vse fotografije in kričal: "Ne ne, nikar, ne glejte jih! Kajti vi, vi prokleti, ne veste, kaj je nedolžnost! Mladenič na tej fotografiji — to sem jaz. . . Tale tu — lani se je obesila in čez tri tedne potem je umrla njena mati od gorja. Tele ostale vse--vse so izprijene in v strašni bedi. . ." Potem se je zagledal v svojo fotografijo iz mladosti in zatarnal: "Danes bi bil lahko duhovnik, kakor sem si takrat želel. Trepetajoč od veselja bi mogel povzdigovati kelih--in zdaj — revolver mi tiči v roki in ne vem, da-li se bom dobro zadel. . ." ■— Vstal je, vtaknil fotografije in revolver v žep ter rekel: "Gotov sem. . . prišel sem, da vidim njega, ki me je uničil. Ali čutite smrad po gnilobi? Zapuščam ga vam polno sobo, saj je vaš: iz vaših romanov se je izcejal. . ." Zaloputnil je vrata in izginil. . . Nesrečna, uboga žrtev nenravne knjige! Na papirju se bojujeta nebesa in pekel drug proti drugemu. (Alban Stolz.) "Da, tisk! Vedno ne umevamo njegove važnosti. Niti verniki niti duhovniki mu ne posvečajo toliko pozornosti, kolikor je treba. Starejši ljudje pravijo, češ, nekdaj ni bilo časopisja, pa se je vendar tudi brez njega dobro delalo za zveličanje duš. Seveda nekdaj, nekdaj! A takrat slab tisk še ni bil tako razširjen, takrat še ni bilo treba proti njemu toliko delati, kakor zdaj za dober tisk! Zdaj živimo v drugih časih!" (Pij X.) Venec in krona. POVEST IZ APOSTOLSKIH DNI. Anton de Waal — P. Evstahij Berlec O.F.M., Kamnik. TRETJE POGLAVJE. Pred viharjem. T^O se je Alitir, judovski dvornik, po neprijetnem dogodku na Pudentovi pristavi vračal v mesto, so ga dvigajoči se oblaki dima, ki jih je kmalu opazil, pustili docela ravnodušnega: vedel je za cesarjev načrt; prekrasna hiša, ki si jo je bil pred nekaj leti zgradil ob Novi cesti — Via nova — naproti apijskim vratom, je stala izven tistih mestnih delov, kateri so bili plamenom namenjeni. Tako se je tedaj v mislih še zmerom pečal z neljubim dogodkom, ki ga je pravkar doživel na pristavi, te misli so ga zaposlovale veliko bolj kakor pa nesreča tisočerih in tisočerih, ki so imeli v naslednjih urah izgubiti imetje, blago in streho. Kdo neki — tako je razmišljal — je bil vrgel tisti kamen v okno?! Saj vendar Alitir na vsem dolgem potovanju po pristavi ni bil zapazil nobenega človeka! In kakšen razlog bi bil kdo utegnil imeti za pobalinstvo, katero bi bilo njemu, dvorjanu, tako lehko moglo biti neprijetno?! — Kar naenkrat pa se mu vzbudi sum, da je morda ničvredni suženj sam vrgel kamen, in čim bolj je preudarjal vse okoliščine, tem bolj se je to mnenje zajedalo vanj. Toda kaje bilo sužnja k temu napotilo?! Alitir je ugibal in razmišljal dolgo časa od te in one strani. Kaj, če je bil vsi prigodi dal povod senator sam, z namenom, da bi mu zanaprej priskutil in ogrenil vstop na pristavo ?! — "Prijateljček," je dejal sam pri sebi, "ta objestni čin ti hočem povrniti; znal se bom maščevati. Alitir ima dolgo roko, in ti nisi prvi izmed teh nadutih patricijev, katerih ošabnost se je morala ukloniti pred menoj!" Da ga ne bi neprijetno dirnil pogled na žalostne prizore, je ukazal vozniku, naj vozi proti domu po kaki drugi poti kakor preko Eskvilina. — Domov pa vrnivši se, je Alitir stopil navzgor na strešni ploščak, da bi si od daleč ogledal ogenj. . . Razdejanje se širi prav po načrtu; izborilo gori! V štirih ali petih dneh utegne biti upepeljen ves Rimi---Povsem zadovoljen z zaključkom, ki ga je bil ugotovil, se je tedaj spet vrnil v svoje stanovanje, vlekel je namreč oster večerni veter, in zato se je bal, da utegne dobiti nahod. . . Ko pri večerji njegova soproga zasuče pogovor na požar, jo je pomiril z besedami: "Kaj te to briga, Sara, saj ni najina škoda!"--- * * * Drugi dan zjutraj se je Pudent s svojo soprogo in z otroki ter rešenimi dragocenostmi vrnil na pristavo ob Solni ali salazijski cesti — Via Salazia. Zakaj ponoči se je bil ogenj tako zelo zelo razširil, da je bilo vsako uro večje število tistih, ki so bili brez strehe in ki so iskali zavetja onkraj Tibere na vrtovih ter v selskih dvorcih Jano-vega griča. Zato je senator rad odstopil drugim prostor v gostoljubni hiši Kornelijevi. Vrhu tega ga je ponoči zaposlovala misel, kako bi mogel — v zahvalo za rešitev svojcev — na svojem letovišču sprejeti pod streho kolikor možno veliko število krščanskih sobratov, ki jili je zadela nesreča. Zakaj tukaj jc bila hitra pomoč dvojna dobrota * * * Zvesti in previdni Evkar jc bil poskrbel, da bi njegova gospoda mogla po zložni poti ter neovirano dospeti na pristavo: 7. ladjico namreč, 11a kateri so se navadno razveseljevali in kratkočasili na Anijonti — Anio, — pritoku reke Tibere, kateri teče blizu mimo posestva, se je bil v prvem jutranjem svitu odpeljal v Rim; potrpežljivo je zdaj čakal zunaj pred spalnico svojega gospoda, dokler se ne prebudi. Pudent je bil prisrčno ginjen nad to udanostjo svojega služabnika ter mu je prav od srca izrekel svoje priznanje. "Kako, gospod," odvrne Evkarp, "ti si me odpustil iz suženjstva, ti si me pokristjanil; in jaz naj ne bi posvetil vsega svojega mišljenja in prizadevanja tvoji službi?!" Tako tedaj je senator vstopil s svojimi v pripravljeni čoln; štirje izurjeni veslači so krepko veslali po strugi navzgor, v eni uri je ladjica že dosegla pristavo. Spotoma je moral Evkarp, ki je krmaril, poročati gospodarici o rešitvi bolnega Favsta; sprva se je nekoliko obotavljal, nato pa je pričel pripovedovati; pozornost je vzbudilo, da je le prav na kratko omenil prisrčno zahvalo, s katero ga je bila poplačala Favstina, hčerka rešenega bolnika, potlej se je Pa koj zatopil v tiho razmišljanje. — Na pristavo je že bilo dospelo poročilo iz Subure, ki je senatorja pomirilo zastrai' obeh apostolov. Pudent je bil prav zelo razveseljen, da ž njegovim načrtom povsem soglaša prošnja, ki jo je Petet izrekel po svojih poslancih, namreč, da bi 11a svojem posestvu 11a kmetih sprejel število nesrečnih, ki so brez lastne strehe. Ze popoldne je dospela gruča teh nesrečnikov. Naslednji dnevi so privedli nove goste; 11a sicer tako tiho selo je na enkrat prišlo pisano življenje. Tudi v najbolj žalostnem položaju skuša človek zagledati kakšno svetlo strai' življenja, zlasti, če gleda 11a preizkušnjo in nadlogo z očuv vernega kristjana; in ako je tedaj še kako krščanska bratska roka pripravljena, da zaceli in ozdravi zadane rane tako je torej vrvenje in življenje 11a pristavi, ki jc bilo v prvih dneh zelo zmedeno in žalostno, postalo sčasoma bolj prijazno in vedro. Senator se je smatral za gospodarja te velike družine, katero 11111 je Bog poslal; zato je uredil takoj skupno življenje, dan je razdelil in razvrstil za delo in razvedrilo, za molitev in telesno okrepčilo. Nekaterim J1' odkazal poljsko delo, drugim pa opravila pri hiši in v kuhinji, kakor je bil kdo zmožen. Vsak naj bi delal po svo-jih močeh v skupni službi in na korist vseh.--- Neron je prišel v Rim šele četrti dan strašnega požara, ko je ogenj dosegel tudi cesarske palače 11a Palatinu. Takoj je pričel v obsežni meri s svojimi ukrepi, kako bilo možno pod streho spraviti tisočere, ki so bili zdaj balastnega krova; svoje vrtove in javna poslopja 11a Marty vem polju je dal 11a razpolaganje ljudstvu, zgrajene so b» velike kolibe, iz Ostije in sosednjih krajev so pripdj3 1 vsakovrstnega pohištva, in cena žitu je bila tako nizko <1°' ločena, da nihče ne bi imel trpeti lakote. Nato pa je koj odredil očitne spokornc pobožnoM'1 kakšne je navadno prirejala država ob izrednih stiskah " nadlogah, da bi potolažili jezo bogov. . . Hkrati pa so po pravilnem črtežu ter osnutku zapoc . graditi mesto 11a novo; z neutrudljivo delavnostjo se 1' prikazal cesar zdaj tukaj, zdaj tamkaj, od ranega jutra < poznega večera, da bi odredil, kar je bilo potrebno P° 'Vf j govih mislili; po noči se je posvetoval s svojimi stavben'J o načrtih, ki so mu jih predložili za napravo cest, za zgra' bo svetišč in javnih palač, in že v nekaj mesecih se jc . pričel dvigati iz pepela kakor pomlajeni čudoviti 1' ^ kar naravnost, hiše vse pozidane iz kamena, za kar s° rali dobavljati gradivo travertinski kamnolomi albans*1-'' "feniks". Ceste so bila napravljene bolj na široko i" ^ pogorja, provincije ali pokrajine pa so morale za to Prisl vati denarna sredstva s podvojenimi dokladami in davki. Toda vse to ni moglo ljudem zavezati jezikov, da ne 1,1 splošno govorili, češ da je Neron sam nasnoval in na-r°cil požar. Pripovedovali so tudi, da si je cesar z Mecu-natove pristave ogledoval ogenj in pri tem z govorniško dvignjenim glasom izrekal ali deklamiral verze, s katerimi risc stari Homer propad Troje v plamenih. Po svojih vohunih je cesar natanko zvedel vse, kar se J1-' govorilo v mestu o njem, strupene dovtlpe, ki so jih de-!a'1 ljudje na njegov račun v obliki vprašanja in odgovora, 1,1 sramotilne verze, ki so se zjutraj tu pa tam našli naoljeni. Čeprav ga jc vse to zelo jezilo, si vendar ni upal, i ''i koga kaznoval: ni hotel izzivati javnega mnenja še .'"'j zoper sebe in dražiti nejevolje rimskega ljudstva. Tako Je torej nekega dne Alitir, njegov zaupnik, ko je po navadi l>riscl na jutranji obisk, našel cesarja prav zelo slabe volje. Ali se mar," je vzkliknil, "ne trudim neumorno, da 1'ozidam Rim spet v krasoti, tako da mu nobeno mesto vse '•cnilje ne bo enako po lepoti?! Ali ne skrbim, kakor oče, -a to nehvaležno ljudstvo?! — Tem porogam in temu za-sl"ehovanju cesarskega veličastva mora na vse zadnje ven-enkrat biti konec; zaradi javne nesreče sem doslej pri-anasal, zdaj pa je moje potrpljenje pri kraju." "Kdo je neki, moj zapovednik." povpraša Alitir, "kdo ,c' ki si upa nekaznovan tvojo neumrljivo zaslugo za Rim 'apak obračati in razlagati tebi v krivdo?! Kdo pač huj-' množice?! — Tvoji ogleduhi in vohuni," je zasmehljivo 'Nadaljeval, "trgajo in smukajo samo listje, da ti ga prina-saJo; deblo pa korenine pustijo stati in rasti." . v 'In če si ti vedel," je vzkipel Neron, "kdo so le-ti drzni • ocinci, čemu neki si še le danes prinesel na prodaj svojo "lodrost?!" Ako bi ti bilo poinagano z mojim osebnim prepriča-jcin brez popolnega dokazilnega gradiva, bi ti bil svojo l?"rost žc poprej ponudil, da jo kupiš," jc odgovoril dvor-"<■ ki jc vedel, kdaj in kako daleč sme izreči kako bolj rzno in pogumno besedo nasproti cesarju. • . Popolno dokazilno gradivo, zakaj in čemu?" je vpra-'al Neron. ^ Popolno dokazilno gradivo zato namreč," je odgovoril ''k'^""' c'ot'n' i1' zateza' '" poudarjal vsako svojo besedo, s '!" }lOčem izpričati, da je v Rimu neka ločina prevratnih tv katera jc mesto zažgala zato, da bi na razvalinah svetišč dvignila oltar svojega lastnega malika." Neron je izbuljil oči in ostro pogledal na dvornika. -•-Cc|( ~ bi kdo mogel imeti sodno uporabno oporo, da, še k 1 Popcdno dokazilno gradivo za to, da bi izpričal in iz-k' l, i *'a drugi kriv požara kakor pa cesar, to mu &!„,. ° nezaslišano in nepojmljivo. Obenem je pa tudi l,()''.'!al- kako brezmejno dragoceno bi bilo njegovo ose-(laV' ° sl ('oseči, čeprav le s slabotno verjetnostjo 1 krivda zastran požara zvrnila na druge. sP()dAlitir J(' '>'" »ganil, kakšne misli rojijo njegovemu goji, ' I>0 glavi, Z mrzlim mirom in premočjo moža, ki s' ('st svoje zadeve, je nadaljeval: p0 voj« veličanstvo, vzvišeno nad črvički, ki se plazijo stvon ' to prekucuško sekto doslej preziralo; pod var-iii te8a prebiranja je dorastla in postala velika. Oltar "jen lslt>'' tebe, bogove in celo veledržavo uničiti,, to jc n0m "ariu'"; njeno prvo delo je bilo, da je izročila plame-Kti,ljiv ■,r'1 rimska, to, kar ima Rim najbolj ča- ^ VKH, kar ima najsvetejšega." 1'feveč S'"",'u so zdelo opisovanje njegovega dvorjana le , neverjetno in pustolovsko. C»d k,k',1. '1"1 na !,tut',u-' vohunov," je rekel in zmajal z glavo. '» ču'tu'T .''(,<'" Prekaša drugega po tenkoslednem vohu sk'pi : ' , n,kar mi ne skušaj ugovarjati, da so vsi le-ti bili " ,la si ti edini videl." 'ori.j y ""'. ri'če Altir malomarno, "naj pa bo: jaz sem se '•Kali ft""1'1, (.la :--da — so kristjani tisti, kateri so za- )0'ii vr'n'i dokazila pa, kadar se povrnem domov, Rel na ogenj." Ko je imenoval in omenil to ime, je Neron skočil po- koncu.--Zdaj je razumel svojega dvornika popolnoma. Kristjani so kot židovska ločina zelo osovraženi pri ljudstvu; kot pristaši nekega ustanovitelja, ki je bil zaradi prevratnih spletk križan, so takorekoč rojeni zarotniki zoper prestol in državo, —• potemtakem zmožni vseh zločinov. — da, na le-te bi se dala zvrniti krivda požiganja. "In dokaži?!" je povprašal hlastno cesar. "Imam priče," odgovori Alitir, "da, imam pisma njihovega velikega svečenika, nekega Petra, kjer govori c požaru na nedvoumen način." "Pri vseh bogovih," vzklikne Ncroti, "takšno pismo bi rad videl." "Tukai je, moj zapovednik," odvrne dvornik, dočim potegne zvitek iz nedrja. "Beri te vrstice!" Bil je drugi list svetega Petra, ki ga je bil apostol pred kratkim pisal vernikom na vzhodu. Prepis lista z aposto-lovim lastnim podpisom so v hiši Flavija Klcmenta, ko je pogorela, z drugimi zapiski vred našli in odnesli cesarski vohuni. V tajni pisarni pa niso razumeli listine in njene vsebine; zdelo se jim je pa, da so notri gotove judovske misli, zato so to pisanje izročili Alitiru, naj pregleda vsebino in razsodi. Različna mesta, na katera je dvorjan opozoril cesarja, so se glasila: "Sedanje nebo in zemlja sta pa pri isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja. . . Prišel pa bo dan Gospodov kakor tat, in tedaj bo pred njim nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v žarečem ognju raztopile, zemlja in dela na njej pa bodo zgorela. . . Pričakujte Gospodovega prihoda, zaradi katerega bo nebo j ognju razpadlo in se bodo prvine v požaru raztopi- Neron je bil nad vse presenečen in nepopisno radostno osupnjen. Bolj določno se ne more namigavati na neki lili žajoči se velikanski požar; nenavaden jezik, kakor je lasten sanjačem, še zelo pomnožuje pomen te listine. V teh vrsticah, to je nedvojbeno, je obseženo orožje, ki se da izboru uporabiti zoper kristjane. — —-- "Moj ljubi Alitir," reče cesar s silno zadovoljnim smehljajem, "občudujem tvojo previdnost in delavnost. Pri nesmrtnih bogovih! Takšna zločinska sekta, taka brezbožna ločina, ki hoče nebo in zemljo izročiti p'ainenom, mora hit' z vsemi sredstvi preganjana in uničena. Zadevo pa prepustim tvoji roki; od svoje strani pa hočem preudariti, s kakšnimi izrednimi mukami hi mogli iztrebiti te nad vse nevarne sanjače.--Pa povej mi, kdo je ta Peter?! Pri Apolonu, le-ta mora umreti najbolj strašne smrti!" "Navaden rokodelec, preprost ribič je, kateremu se jc zazdelo bolj zložno in dobičkanosno, tukaj v Rimu lovit praznoverske bedake v svoje mreže. Saj to je tragično pn tej velikanski nesreči," je nadaljeval Ailtir s hinavskim vzdihom, "da je povsem vsakdanji človek brez duha, brez izobrazbe prišel z daljnega vzhoda, da bi pokončal rimska svetišča in najstariše ter najbolj častitljive spominike!" — "Zal. da se je nizkotnemu goljufu posrečil lov najbrž le pri najnižji sodrgi! — Skoda, da niso tudi nekateri bo gatini ugriznili v vzhodno vabo njegove mreže, katerih premoženje bi mogel zajeti v imenu države. Zakaj, zdaj potrebujem denarja, bolj kakor kdajkoli poprej." "Upam na žetev, ki bo presenetila tvoje veličastvo; celo viteze in senatorje sem zasledil." "Kako?!" reče Neron osupel v najvišji meri, "ali imajo le-ti sovražniki mesta Rima, zaničevavci naših bogov, tudi med plemstvom svoje pristaše?!" "To naj si ti ne zdi čudno, moj cesar! Saj imajo vendar pristaše v tvoji lastni hiši!" "Pod mojo streho?! -- Pri Jupitru, tukaj moramo poseči vmes s povsem odločnimi sredstvi, toda tudi — z ne manjšo previdnostjo, da bomo vse prav započeli. Pojdi torei k Tigelinu, ž njim vred preudari ves bojni načrt in jutri mi poročaj!" Zmagoslavno se je Alitir vrnil domov. Kakor malo sc je sam zase brigal za predpise. Mozesove postave je bil. pa vendar Jud in goii! ie v duši ves ponos svojega ljudstva. katero je takrat še častilo v Jeruzalemu in v templju zagotovilo upanja, da ustanovijo Izraelci svetovno gospostvo in vlado. Ko je bil Pavel prišel v Rim, je bil Alitir pri gruči tistih Judov, ki so — po sporočilu Apostolskih del — obiskavali jetnika in ves dan ž njim razpravljali; vprav njemu, ki je z lahkomišljenim zasmehom gledališkega igravcj skušal osmešiti resnobna vprašanja zveličanja, je bil Pave odgovoril z ostro rcsnobo. Od tistega dne jc bil Alitir izrečen nasprotnik "nazarečanov". Z rastočo zavistjo in nejevoljo je opažal nagli razvitek in čudoviti napredek, ki ga je imela tnrzka ločina pri Judih in še veliko bolj pri Rim ljanih, celo v krogih najvišjega plemstva. Nauki, ki sta jih oznanjala Peter in Pavel, so bili v nespravljivem na sprotju s tem, kar je Alitir sam počenjal v svojem življenju; zato je sovražil ta nauk in pa tiste, ki so ga propove Ko se je bil Peter celo lotil, da enega izmed Alitirovih Ko se jc bil Peter cclo lotil, da enega izmed Aliitrovi!i sužnjev pridobi za nazarence, ni bilo v Rimu nobenega bol, zagrizenega sovražnika krščanstva, kakor je bil Alitir. Pri požaru so bili na čudovit način vprav tisti mestni deli, kjer so zlasti stanovali Judje, namreč ozemlje onkraj Pibere in pa Subura, ostali nepoškodovani od plamenov: že so se čuli glasovi, kateri so zraven Nerona imenovali Jude kot povzročitelje požara. Alitir se je smatral za rešitelja svojega ljudstva, ako je ločino kristjanov, katere so imeli za Jude, označil kot krivce in na edino te naravna sovraštvo Rimljanov. Kako zelo se je bil razveselil, ko jc Petrov list prišel v njegove roke! Toda to edino orožje mu ni bilo zadosti zanesljivo; z zlobno modrostjo in previdnostjo jo bil zbral še nadaljnje gradivo, in še le ko si je bi! do cela napolnil svoj tul s puščicami, je bil stopil pred Nerona s svojo obtožbo, svest si svojt zmage. Pač je Alitir sam uvideval. da se obtožba zastran požiga ne bo dala izvesti, ako jo temeljito preišče in presodi kak nepristranski sodnik, čeprav jc imel že pri rokah precejšnje število prič, večinoma Judov, kateri so pod pretvezo, a jc imel Alitir pripravljeno drugo, bolj zanesljivo ter ostrejše orožje To je bila obtožba, češ, da kristjani taje rimske bogove 111 da opravljajo bogoslužje ter češčenje, ki ga država ni pri poznala in dovolila, to je zločin, za katerega je po deželsk;h zakonih določena smrtna kazen, Obdolžitcv požiga naj lipo Alitirovem načrtu prav za prav le pripravljala na to dru go obtožbo. Pretveza, da kristjani pripadajo k judovskemu verstvu, se mora iztrgati ter odvzeti razkolnikom, treba jih ie prisiliti, da pripoznajo, da molijo in častijo Kristusa, torej nekoga drugega kakor Jahveta. Ako se jim pa dokaže da so bili naredili za svojega Roga nekega zločinca, ki ga je rimski sodnik dal križati, ker si ie prisvajal kraljevsko čast. in da obenem tajijo vse rimske bogove skupaj ter pravijo o le-teh, da so demoni, potem je jasno, da imamo tukaj oprn viti s sekto, katera je napadla podlago in osnove rimske države, da, katera je napovedala vojsko vsej človeški drttž Ker je senator Pudent tudi znova gradil svojo palačo, ie imel skoro vsak dan povod, da je jezdil v mesto, da I dal potrebna in nujna navodila ter nadzoroval dela. Če j-bil sam zadržan po obiskih ali poslih, je poslal Evkarpa, na katerega se je mogel zanesti. Zgradba je krepko in dobro napredovala, hitro je šlo izpod rok, tako da bo po zimi vsaj v enem krilu možno stanovati. Ali je bilo samo sočutje s Favstom, ki ga je bil rešil in pa želja, da bi kaj zvedel, kako je ž njegovim zdravjem, ali je bilo zgolj to, kar je nagibalo Evkarpa, da je, kadar je jezdil v mesto in 11a patricijsko cesto, vsakokrat zavil mimo tiste hiše, kjer je stanoval bolnik?!--Mladenič sam si 11a to ni dal odgovora; malodane nevede ga je gnalo v do tično ulico, kljub ovinku. Evkarp se je bil pri požaru in pri reševanju bolneg' Favsta zelo prehladil in celo zdravniška pomoč, ki jo j< poklical senator, ni mogla odstraniti posledic prehlajenja Toda Evkarp si radi tega ni belil glave: njegova krepka lnladenis'ka moč mora gotovo v nekaj tednih premagat' trdovratno zlo. Zvedel je, da se Favstu boljša zdravje, le-ta je tistega nesrečnega dne postal hrom pravzaprav veliko bolj vsle'.' strahu zaradi izgube svojega premoženja, kakor pa vsled bolezni; nekoč je imel Evkarp tudi priliko videti Favstino ko jc v spremstvu več prijateljic zapustila hišo, da bi šla n -izprehod; kakor se 11111 je zdelo, ga jc bila opazila in spo znala. Ko se je bil Favstus spet docela popravil, je sklenil, d'J bo prvo vožnjo zunaj pred vrati uporabil v to, da obišč' Pudenta na pristavi. Zanj, kakor tudi za njegovo hčer, j1 bil to predvsem obisk, ki ga terja dostojno obnašanje, da b sc namreč zahvalila senatorju za rešitev, ki jo je take pogumno izvršil njegov suženj. Na prošnje hčerke Fav stinc jc hotel vitez ponuditi Pudentu vsoto denarja za od kup svojega rešitelja; s tem sta mislila ob,i — oče in hči, — da bosta le-tcmu poplačala njegovo uslugo. Za vselej v več ko zadostni meri, na prebogat način; 11a trajno, globljf , čuvstvo hvaležnosti napram sužnju ni mogel misliti pono ' sen prost Rimljan. Pudent je sprejel svoja gosta nad vse priljudno in ljubeznivo; ko so ga nujni posli poklicali drugam, jima je da Evkarpa za spremljevavca, da bi si mogla ogledati naprave ki jih je bil zamislil ter izvedel, da bi spravil pod streho tiste, ki so v požaru zgubili svoj lastni krov. Favstus ie bil zvedel od senatorja, da je svojem; sužnju zaradi njegovih izvrstnih lastnosti žc pred več lftl podaril prostost. Vse obnašanje mladega moža na seda" njem izprehodu, kakor.tudi prisrčnost, s katero pa je ma'-' naselbina povsod pozdravljala, je na očeta in hčerko naredilo prijeten in zelo ugoden vtis; njegova narava, lehkot-V tcukočutnost in pa spretnost v občevanju in pri zabavanJ1' je bila očividno bolj nekaj naravnega kakor pa priučenega Evkarpu pa je od njegove strani tudi dobro delo, da obadva svojo prvo vožnjo uporabila v to, da 11111 še enkrf izrečeta svojo zahvalo. — — — Z naravnim zajetjem, ki ga človek občuti do vsake*' kateremu je izkazal posebno dobroto, in >■ naklonjenost'"; katera poteka iz pripoznanja te dobrote e Evka

OT TRETJEGA: VERA V POSMRTNO ŽIVLJENJE. Mene je nagnil h katoliški veri starček. Pred sedmimi leti mu je umrla žena. Vsak dan in ob vsakem vremenu je šel na njen grob in je tam molil za njo. To me je ganilo. Japonski pregovor pravi: "Človeška ljubezen je tenjša nege papir", toda tu sem videl ljubezen, ki je močne j š" ko smrt. Vprašal sem pri sosedih, kdo je t" starček, in zvedel sem, da je katolik. Po kato liškem naziranju je smrt le začasna ločitev du*1' telesa, Telo propade, strohni, duša pa ž>v oc — med mrtvimi in živimi. Za nekaj časa se ločijo starši od otrok, mož od žene, prijatelj od Prijatelja, potem pa čakajo, da se zopet snidejo. To katoliško naziranje o posmrtnem življenju me •le globoko ganilo, zlasti zato, ker sem pred letom zgubil mater. Žalibog sem pri svojih študijah kmalu pozabil na mater; mislel sem si: mrtva je mrtva in mrtvim ni pomoči. Tam pa sem videl moža, ki je mrtvi ženi pomagal. To mi ni dalo pokoja. Poiskal sem onega moža in dal se od njega poučiti, dokler mu nisem postal tovariš v veri in molitvi." POT ČETRTEGA: KATOLIŠKA POŽRTVOVALNOST. "Imel sem o misijonarjih posebno naziranje. javili so mi: "Ti tujci, to so ti pravi! Zviti >n leni trgovci so! Imajo lepe dohodke, počutijG se dobro, "v tem vrtu na vzhodu", delajo izlete, Povrh pa točijo svoj krščanski nauk, za katerega nikomur ni." To je bilo tudi moje domnevanje. Kmalu pa sem se prepričal o resnici. Plače nimajo nikake. Izdatke za njihove življenske potrebščine in za bogoslužje krijejo sorodnik in do- brotniki. Misijonar bi lahko imel doma ko-modnejše življenje, pa je zapustil dom in rodbino ter odšel v tujo deželo, da tam pridobiva duše za Boga, da v tujini tudi umre. Dolgo nisem mogel verjeti, da je tolika požrtvovalnost sploh mogoča, dokler se nisem sam prepričal, da je resnična. Iz tega sem izvajal sklep: Vera, ki svoje privržence dela sposobne za take žrtve, mora biti prava." POT PETEGA: KATOLIŠKA LJUBEZEN. "Imel sem prijatelja, ki me je odkritosrčno Uubil. Obolel sem. Prijatelj mi je stregel in Se ni sramoval niti najnižjih služb. Čudil sem 8e njegovi požrtvovalni ljubezni. Vpraševal sem 8e večkrat: "Odkod li jemlje moč za to?" i Nekega poletnega večera sem šel mimo sobice svojega prijatelja, vrata so bila na pol odprta, 'am sem ga videl, kako kleči, glavo oprto ob roko, Pred podobo človeka visečega na križu. Kaj to Pomeni? V tem hipu je prijatelj vstal; presene- tila ga je moja navzočnost; v njegovih očeh sem opazil solze. "Kaj ti je?" sem vprašal začudeno. "Nič!" je odvrnil, izogibaje se. Silil sem vanj, ker sem ga hotel potolažiti. Tedaj mi je odkril svoje srce; priznal je, da je katoličan in da le v katoliški veri nahajamo resnico in zveli-čanje. Rekel mi je, da sleherni dan moli za me, da bi tudi jaz prejel milost in luč vere. Globoko ganjen sem podal prijatelju roko. To je bil začetek mojega spreobrnenja. Kako je naš misijonar Pire Indijance preslepil. P. Hugo. NAŠ slavni indijanski misijonar Pire je bil zelo skromna in priprosta duša. A kadar je bilo treba, se je pokazal hladnokrvnega, Premetenega diplomata, ki je v usodnih trenutkih f Položaj, ko bi drugi z hitrejšo glavo ne vede) kai Početi. Nekoč se je s svoje osrednje postaje Crow £,'ng podal na misijonsko potovanje med svoj 'Peva-Indijance. Ti so bili v vednih bojih s svo-Sjtrii divjimi sosedi rodu Sioux. Tudi takrat so ^ nekaj v lase skočili. Zmaga je bila na strani 'Pevcev, ki so jo, kot bbičajno slovesno obhajali ^ () slavlje je bilo kaj čudno, res vredno divja p ' Ujete sovražnike so z velikim zadoščenjem ž l°rili. Le neko dekle so prihranili za posebno To žrtvovanje je obstojalo v tem, da so § 'av'li dve podolgovati grmadi, drugo ob drugi So ° steza je bila vmes. V sredo med obr ^ Posadili živo žrtev, ki so jo ugrabili sovražniku So. grmadi na vseh konceh zažgali. V du-dimu je nesrečna žrtev v smrtni grozi ča kala, kedaj jo bodo objeli plameni. Grmadi ste bili že pripravljeni, ko pride Pire mimo. In mlada žrtev je čakala na svojo strasno usodo v hiši nekega belega naseljenca, pred ka tero je bila indijanska straža. Ko misijonar zve. za kaj gre, vpraša enega naseljenca, bi li ne bilo mogoče žrtve v zadnjem trenutku rešili strašne smrti. Ta mu pravi, da bi moral on in njegova družina vsak tak poskus z življenjem in premo ženjem plačati. Pire prisrčno vzdihne k Bogu naj mu navdihne rešilno misel v tem mučnem položaju. Takoj se mu je posvetilo. Pred hišo je stal voz, na katerega so nalagali kože. 01) tem se mu je ukresala odrešilna mi.se1 in se'že v naslednjem trenutku razvila \ popolni načrt. Hišni gospodinji ukaže, naj se kar mo' hitro obrne in napravi dobro kosilo. Kosil > j bilo kmalu gotovo. Nato povabi Indijanca, ki je žrtev stražil, naj pride kosit. Ta si kajpadt« ni pustil dvakrat reči. Med tem, ko se je o mastil z dobrotami, kakršnih je bil redko deležen gre Pire ven in začne pomagati kože nalagat. A pri eni se je zmotil. Z njo je pograbil na smr' obsojeno dekle, jo zavil v kožo in vrgel na voz Ko so še ostale kože navrh nametali, je vozni!< pognal. Preden se je Indijanec pošteno najedel je bil voznik s svojim tovorjem že daleč. Kc stražnik zopet zavzame svoje mesto, s strahom opazi, da dragocene žrtve ni več. Kot brez glav« teka okrog, išče, sprašuje, kje je, a zaman. Pir<% poln navideznega sočutja, ga nameri v gozd, ki se je razprostiral zadaj za hišo, češ, najbolj verjetno je pač, da jo je ubrala to najvarnejšo pot če je hotela zbežati. Indijanec jo res urnih nog ubere v gozd. Ko je zginil v gošči, je tudi Pire pognal svo jega konjička, s katerim se je na stara leta vozil po misijonih. Hitreje kot kedaj j g mora 1 ta dro- biti stopinje, kajti s težaškim voznikom sta te prej domenila, kje ga naj počaka, da mu prevzame tisto "kožo". Obstojala je nevarnost, c;a bo io kavi Indijanec, ko se malo pomiri od strahu, prišel na zvijačo in pridrl za počasnim voznikom. Misijonar kmalu dohiti kožarja, prevzame tiste kožo, jo skrbno pokrije in odbrzi dalje. Gotovr je kajkrati nazaj pogledal, če mu kdo ne sletii. Nikogar ni bilo. Srečno je dosegel svojo osrednje postajo Crow Wing. Tam so ga že željno pričakovali obupani starši dekleta, da ga prosijo pomoči. Bili so si cer še pagani. A ker so vedeli, koliko 011 veija pri Indijancih, so se nanj obrnili, da bi rešil ljub ljeno hčerko grozne smrti. Se razume, da so bili vsi srečni, ko jo je izmotal iz kože, ter jim jo živo in zdravo izročil. Iz hvaležnosti za srečno rešitev je cela družina sprejela sv. vero. Zakaj so Indijanci tako leni za delo. P. Hugo. A je Indijanec izvrsten lovec, a skrajne slab delavec, je znana stvar. Saj če bi bili bolj dovzetni za civilizacijo, bi jim ne bile treba živeti v rezervacijah, ki so nekake kletke, v katere so jih Amerikanci natrpali. Naš miri jonar Pire si je'veliko prizadejal, da bi jih obvaroval te žalostne usode. Tudi vladnim krogom je predlagal, naj bi jih pustili na njihovi zemlji, če se hočejo na nji stalno naseliti in jo obdelovati Sam jih je s svojim zgledom in pobudo pridno uvajal v gospodarstvo. Imel je sicer lepe vspe he, zlasti med Cipevci, a splošno vendar niso Dili taki, ki bi jih obvarovali kletke. Na podlagi dolgoletne skušnje je naš misijonar dognal, da njih mržnja do dela ne izviia samo iz lenobe, ampak ima veliko globlje korenine, v njih veri. Ko jim je nekoč zopet prigovar jal, naj se lotijo dela, ki jim bo dejalo dosti jeia in jim ne bo treba več stradati, mu je neki star Indijanec oporekal. Tako-le mu je razložil, zakaj Indijanec mrzi delo: "Oče, po izročilu in predavnih dni Veliki Duh Indijancev ni ustvaril za delo, temveč samo za lov. Veliki, vsemogočni Duh je namreč v 'začetku ustvaril tri može in tri žene. Vzel j*, v roke kos ilovice, dihnil v njo in bil je bel Človek. Pogledal ga je in mu dejal: "Prav nič mi ne dopadeš, ker si bel." Vendar mu je dal ženo enake barve. Vzel je v roke drug kos ilovice, dihnil vanj in ustvaril novega moža. Ta je bil pa čisto črn. In rekel je: "Ti se mi še manj dopadeš, kei si preveč črn." Vendar je tudi temu dal žene enake barve. Vzel je v roke tretji ko* ilovice dihnil vanj in ustvaril rujavega človeka kot sine mi Indijanci, ter mu dal ženo enake barve. S tem je bil najbolj zadovoljen. Rekel jima jr.-"Vidva mi zelo dopadeta, ker nista ne prebela, ne prečrna. Zato bosta brez dela živela. T-ov va ma bo dajal potrebne hrane." Proti belemu paru obrnjen je dejal: "Z velikim trudom boš obdeloval zemljo, polje in vrt te bota preživljala." Crnemtf človeku pa je rekel: "Ti boš večni suženj bele mu. Preživljal se boš le, če mu boš pridno delal-Indijanska mržnja do dela ima ted-ij ver&KO podlago. Zanimivo pri tem njihovem verskem izročilu je tudi to, da iz njega jasno odmeva s*^ topisemsko poročilo o izvirnem grehu, t^r o us< 'li Ivamovega rodu. Tam beremo o kazni za A(W mov greh: "Bodi prekleta zemlja v svoiom delu,-v trudu se boš od nje živel vse dni svojega živijo nja." Tu pravi Veliki Duh belemu človeku: velikim trudom boš obdeloval zemljo, polje in vr< te bota živila." Tam je rečeno: 'Proklet bodi Kanaan (sin Kamov), suženj bodi svojih bratov-Tu govori Veliki Duh črnemu človeku* "Ti bo14 vedno suženj belemu" ... Tu imamo tedaj no» dokaz, da prvotna domovina naših Indijancev 111 Amerika, ampak so prišli iz vzhoda. Od tam prinesli s seboj to poročilo, seveda že potvorjf1' in sebi v prid prikrojeno. Njegov izvor je tre1"' iskati ali v naravnostnem stiku z izvoljenim stvom njih nekdanje domovine, ali v ustnem izr čilu dedovanemu od roda do roda od naših Frl staršev Adama in Eve. Po božji podobi. P. Bernard Ambrožič, 0. F. M. (Nadaljevanje) 5. Iskreno je molila za razsvetljenje. Zdelo se ji je, da jo Gospod iz tabernakeljna ljubeče kara. Skušala si ga je predstaviti živega Pred seboj in mu pogledati v oči. Ali je v teh skrivnostnih očeh v tem hipu več očitanja ali več sočuvstvovanja? Iz vsega srca si je želela, da bi Gospod so-cuvstvoval ž njo in ji pomagal iz zadrege. Kmalu •le bila do dobra prepričana, da se ni zmotila. Go-sPod ni hud. Nekako tako gleda nanjo kot dobra mati na svojega otroka, ki si dela preglavice z nepotrebno neumnostjo. Rada bi mu očitala, pa Se ji zdi stvar bolj smešna kot nevarna, zato le molče gleda vanj. Komaj prikrit nasmešek ji 's'li na lice in zmajuje z glavo. . . Tako je gledal na Milko Gospod. Tudi sama se je nasmehnila sebi in Gospodu v odgovor. Obšel jo je zopet prečuden mir. Kakor novo razodetje je našla samo sebe ob močni misli: Zavoljo Lutrove besede si se danes ognila Marijinega altarja in Terezikine kapelice? Ne-mnica! Zavoljo Lutrove besede si danes prvič j 'tela navzgor po srednji ladji in se vrgla na ko-ena pred tabernakeljnom, preden si obiskala svo-J1 veliki prijateljici? ^ Saj nisi nič hudega naredila! Saj je prav, a si se jasno zavedela, kje je središče in srce p Nenadoma ji je noga zopet zadržala korak I , kateri poti naj zapusti cerkev? Ali po srednji , navzdol proti glavnim vratom — ali mimo llPelice svete Terezike. . .? zopet: ali naj opucti obisk pri altar ju neb<*ke Kraljice? p Sevala se je. Ne pred samo seboj, ne rijo ,trovim naukom, sramovala se je pred Ma-°tro'k K*ko je mogla samo za hip podvomiti, da tere • °ŽJ! ne sme k^ati P red kipom tiste Ma-l-eg'' .V |e iz Matere božje postala po naročilu Od-enikovem tudi naša Mati. . .? je m,, 7im°Vala »« je pred Malo Cvetko. Kako OdreS • imeti 0,10 čudne dvome v srcu? Saj je ko jasenik sam tako izredno ljubil Tereziko. Ta-hote] se HP°zna iz njenega življenja, da jo je mu s °/očiti za prav poseben misijon moderne-u> Zakaj bi bilo potem takem narobe, cerkve. Pred tabernakeljnom! Toda čemu je bilo treba, da te je Lutrova beseda zbegala? Pozabila si pomisliti, da je prav tisti Luter, ki je vrgel iz cerkve altar Matere božje in kapelice svetnikov, vrgel iz cerkve tudi — tabernakelj! Saj je vendar učil, da posvečena hostija ni Telo Gospodovo, ampak da samo pomeni njegovo Telo. . . Luter je torej oboje prav učil, ali pa oboje narobe. . . Za hipec je vprašujoče pogledala na tabernakelj. Ali je mogoče? Ko se je kot blisk naglo odločila, da tega vprašanja nalašč ne bo že naprej vrgla iz duše, se je zbala, da se utegne nanovo zbegati. Toda ni se zgodilo. Tako jasno ji je bilo, da ob tabernakeljnu Luter ni pravega zadel. Prej bi verjela, da je solnce samo električna žarnica tisoč metrov nad zemljo, kakor da je hostija v tabernakeljnu samo košček belega kruha! Njena molitev se je izprevrgla iz prošnje v zahvalo. Duša se ji je smejala v novem razodetju in Gospod se je smejal ž njo. Spomin na profesorjevo razlaganje Lutrovega nauka ji je pomenil samo še nekaj šolskega, kakor da je razlagal odkritje Amerike. Pogovorila se je, vstala in se obrnila za odhod. 6. da se božji romar skozi solzno dolino ustavlja pred podobo te izvoljenke Kristusove in si jo skuša pridobiti za vodnico? Vse te in take misli so šle kakor blisk skozi Milkino dušo. Tako kratek hip so vzele te misli, da bi nihče ne mogel sumiti, da je njena noga iz posebnega vzroka zadržala korak pred altarjem. Sunkoma se je odtrgala z mesta in zavila pred Marijin altar. Pogovarjala se je dolgo in nenavadno sladak je bil njen pogovor. Končno se je poslovila in romala nazaj mimo tabernakeljna proti kapelici Male Cvetke. Tudi tam je imela nepopisni prijeten obisk. Terezika ji je pripovedovala, kako je tudi sama imela razne pomisleke — ne mogla bi jih imenovati dvome — razne pomisleke, tako je rekla, glede nekaterih verskih resnic. Niso prihajali iz volje, iz preslabotnega razumevanja so prihajali. Zdelo se ji je, da marsikaj ni v skladu z njeno pametjo, na katero je vse svoje življenje mnoge dala. Včasih je mnogo razmišljala. Čeprav je vse verske resnice z vso svojo voljo verovala, ji je bilo vendar kedaj težko, ker si jih ni mogla razložiti, ker jih ni mogla s svojim razumom dovolj jasno videti. Toda zgodilo se je, da se ji že nenadoma posvetilo v kotičku zbegane pameti in razumela je, zakaj Bog tako ali drugače ravna. Milka se je spomnila, da je brala o teh Te-rezikinih pomislekih v njenem življenjepisu. Na primer tisto, zakaj Bog ne daje vsem ljudem enakih milosti, zakaj nekateri umrjejo v krstni nedolžnosti, drugi po prestanem strašnem trpljenju, tretji kot spokorniki? Dolgo je bilo to uganka za Tereziko. Nekoč se ji je posvetilo v glavi, ko je uživala pogled na pisan, z bujnim cvetjem posut travnik. Cvetlice smo vsi ljudje pred Bogom, si je razložila Terezika. Bog hoče imeti pisan svoj travnik. Hoče imeti lilije, vijolice, gartrože. . • Milka je odšla in vedno zopet prihajala. Notranji boj je bil v glavnem prestan. Umirila se je duševna razburkanost, razlaga profesorja ni mogla več vreči težkega kamna v ta mir. In vendar je ostala senca v globini Milkinih misli. Je razumela in — ni razumela. Razumela je: Pomislek, težava, da, celo dvom v verskih rečeh, je stvar razumljiva, brez resnične nevarnosti. Svetniki sami niso bili brez tega. Otresemo se ga z lahkoto, če se Cerkve trdno oklenemo kot močne matere slaboten otrok. Cerkev je zakladnica resnice. Poslušaj Lutra, poslušaj IIusa, poslušaj Puritance, poslušaj po vrsti vse. Za hip se ti morda zazdi, da je dober in pravi njih nauk. Kot skala življenja se ti včasih zazdi. Pa kaj še opaziš? Kar je eden gradil, je drugi podiral. Na kar je eden prisegal na življenje in smrt, je drugi smešil do mozga. Samo v enem so skupaj: v boju zoper Cerkev. 7. Milkina misel se je vračala tja, odkoder je bila izšla. Vračala se je zopet in zopet. Čakala je, da se pokaže skrit žarek solnca in jasnine, kot se je večkrat pokazal Tereziki. Čutila je, da Mati božja in svetniki niso samo naši vzorniki, temuč tudi priprošnjiki P1'1 Bogu, zaščitniki naši. Nad resnico samo ni imela pomislekov več. Toda zakaj je Bog uredil tako? Zakaj ne posluša samo svojega Sina, zakaj' ni samo On srednik med nami in Njim? Prosila je Tereziko: izprosi še meni žarka z neba, daj mi doživeti skrivnost! Prosila je Marijo: Ti nisi mogla imeti pomislekov vere. Vse Ti je bilo jasno v objemu božjega Sina. Jaz sem slabotna in nimam Tvojih lahkot. Vem, da me zapustila ne boš. Prosila je Jezusa pred tabei'-nakeljnom: Verujem, utrdi mojo vero z razsvetljenjem iz Tvojih svetlob. . . Milka je končala šole in dobila prvo službo. V zakotno gorsko vas so jo poslali. Velika jo bila razlika med njenim dosedanjim življenjem in med tem, kar je našla tam gori. Pa se je hitro vživela in nič ji ni bilo težko. Pripravljala se je bila z resnobo in z veseljem je odkrila v sebi, da je srečna in je njeno zadovoljstvo popolno. Tudi v novem kraju je našla tabernakelj. V veliko veselje ji je bil Marijin altar in kip Tere-zikin, ki jih je našla tudi v tem kraju. Nadaljevala je svoja romanja, kot se jim je bila privadila v mestu. Otrok božji je bila. Hčerka Marijina, sestrica Male Cvetke. Postala je kmalu še — mati »bogih. V šoli je objemala siromašne otroke z vso velikostjo srca. Imela je zanje zvrhano mero ljubezni, imela je denarja in raznih dobrih reči, 8. da se je sama čudila, zakaj ji ne zman. jka dobrot-Ni .se zavedala, da je lahko razložiti to stvar, človek ve, da je ljubezen iznajdljiva. Začeli so prihajati tudi na dom. Vedeli so• da ne bodo zastonj trkali na Milkina vrata. I r1' hajali so veliki in majhni, stari in mladi, sirote-telesne in duševne. Majhni so odhajali z glavo pokonci, stari P0' mlajeni, bolni so se počutili bolje, sirote so odk'1' vali v sebi bogastvo. Tako je postala Milk'1 mnogim mnogo, če že ni mogla biti vsem vse. Milka je bila zaposljena čez glavo. Ni >mc" la časa, baviti se z vprašanji, ki begajo in vz'u" mirjajo duha. Skoraj popolnoma je pozabila 1111 svoj nekdanji pomislek, kako more in hoče svetnikom dajati moč posredovanja, (Konec sledi.) Zaupanje v Boga. Rev. J. C. Smoley. :K AZISKOVALCA divje Afrike so napadli divjaki z njegovo karavano vred. Njegove ljudi so pobili, deloma so ti pobegnili — sam pa je težko ranjen ležal, oropan vsega svojega imetja. Obup se je pričel lotevati njegove duše —, in tu je zapazil v skalnati peščenini malo rastlinico. In ta mala rastlinica, navidez brez Pomembna, je bila orodje previdnosti, da je oživila pogum obupanega moža. Ce je Bog v puščavi tako skrbel za neznatno rastlinico — tako je Kovoril sam pri sebi — da se tako lepo razvija, '•asi je navadno človeško oko ni zapazilo, če Bog ohranja to rastlinico pri pekočem soncu in v mrzlih zimskih nočeh, potem bo gotovo tudi mislil na me, da me ne bo tukaj v puščavi konec. Kolikor so mu pripuščale moči, je nadaljeval svojo Pot. Našel je vodo, našel razno sadje, ki ga je hranilo in mu dajalo moč, po nekoliko dneh je Prišel do dobrih ljudi, ki so mu pomagali v njegovem bridkem položaju. Ce odpremo mi svoje oči, če jih hočemo odpreti, nam bodo vse stvari na svetu oznanjale Pogum in zaupanje v Boga. So težki časi! Pa Odrešenik je opozarjal na vrabce na strehi, na •ase na naši glavi in rekel, če skrbi nebeški Oče tako malenkostne, neznatne stvari, potem gotovo tudi nas ne bo pozabil. . Bila je doba vražarstva, ko so mislili, da mo-r®Jo iz zvezd na nebu čitati usodo človekovo. Toda n'ti človeške usode se ne predejo od zvezde do zvezde. Pa mi se moramo včasih ozreti k zvezdam sinjih višavah, ne da bi vražarsko sanjarili, arveč da beremo misel iz njih, ki bo navdušila Q0vpka do največje delavnosti. In ta misel je: neizmernim številom zvezd vlada suve-VBn? Vol''a> ki je odkazala vsaki najmanjši stvarici, Sil? bitju na svctu ni'effov tek- ki mu je odloma Za n'<>ROV bodoči razvoj, od katerega mi ni-jno nikakega pojma. In če tam zgoraj božja naš p08podari in v,aria 55 matematiko, ki presega živi"01-' POtem 1)0 Kotovo gospodaril tudi v našem gajo njU' dasi 8 kombinacijami, ki daleko prese-• nase omejeno pojmovanje in mišljenje. '^Kodc Neki oče je pripovedoval svojim otrokom Prvino naše zemeljske krogle, o velikanskih p obratih in spremembah v zgodovini zemlje. pr*?OVecioval je otrokom o velikanskih množinah °8a' ^ 80 niUsta'°' kor 80 8e °Kr°mni deli 0v spremenili v oglje. V otroški naivnosti vpraša otrok: "Oče, ali je ljubi Bog mislil na to, da bomo s tem premogom naše peči kurili?" — Otroško vprašanje! Toda poglejmo na to vprašanje od resne strani. Ali ni morda Bog hotel pripraviti zemlje za zgodovino človeštva in njeno duhovno vrednost, ko je v raznih velikanskih presledkih razvoja zemlje pustil, da se je zemlja razvila tako, kakoršna je sedaj? In če je tla tako umetno pripravil, ali naj mislimo, da sinja kupola neba nad nami nima nikakega pomena? Ali naj mislimo, da tam gori in visoko nad tem, kar je gori, ni pripravljen tudi za nas kraj, kjer se bode vse dobre kali, ki so v nas in ki jih mi negujemo, razvile v polno cvetje, ki bo večno trajalo? Ce sili vsako zrnce iz temne zemlje k svetlobi, potem bo našla tudi naša duša pot k večni luči, če le hoče najti to pot. Naj je sedaj močna tema, enkrat bo napočil dan tudi za nas! Toda rekel bo morda kdo: Poglej te in te, ki so imeli tako zaupanje v Boga, pa so vendar tako nesrečno končali. . . Tako so bili osramočeni. . . Osramočeni v svojem zaupanju? Ne, nikdo še ni bil osramočen, in nikdo ne bo osramočen, ki se je vdal Bogu z nravno resno voljo. "V te, o Gospod, sem zaupal," pravi psalmist, "in vekomaj ne bom osramočen." Ni mogoče, da bi Bog koga zapustil in zavrgel, ki se Boga drži, ki se je Boga oklenil. Tisoči in tisoči, katere je pokončal kak potres v par trenutkih, še niso nikak dokaz proti opravičenju zaupanja v Boga. Tudi pri največji nesreči zadene človeka smrt samo enkrat — in enkrat zadene smrt vsakega človeka. Takozvane neuslišane molitve niso nikak dokaz, da naj ne zaupamo opravičeno v Boga. Nobena molitev ne ostane neuslišana. Vsaka naša prošnja se dviga k Bogu in se vrača k nam izpolnjena — le da je prošnja človeška, izpolnitev pa božja. Na svoji hiši je nekdo dal napraviti na ve-ternici na obeh straneh napis: "Bog je ljubezen!" Čuden napis za veternico, kaj ne? Toda možak je rekel: "Veter naj veje, odkoder hoče, in kakor hoče, jaz hočem biti vedno opominjan, da je Bog ljubezen !" So dnevi jutranje rose milosti — Bog je ljubezen! Pridejo dnevi, ko divjajo viharji po naši duši — Bog je ljubezen! So dnevi, ko se nam smehljata nebo in zemlja — Bog je ljubezen! So dnevi, ko leže temni oblaki nad vsem — Bog jc ljubezen! Vate, o Gospod, sem zaupal, in vekomaj ne bom osramočen! ^ ^ Naši misijoni in naši misijonarji. Beseda o pre Rev. J. "V ŽETEV misijonska je ogromna, je pa tudi v današnjih časih zelo zrela. Kako to? Najprej radi vspehov, ki se obetajo. Nikdar v zgodovini še niso bile od gotove strani tako ugodne razmere za hitro naraščanje božjega kraljestva kot je to sedanje dni. Zemlja je preiskana. Svetovni promet je čudovite olajšan. Radio, telegraf in zrakoplov in železnica in parobrod veže med seboj najoddaljenejše kraje. Pot, ki jo je mogel misijonar še pred dobrimi stoletji prehoditi v dveh ali treh mesecih, more danes napraviti v dveh ali treh dneh. Šest mesecev je potreboval sv. Pavel, da $e prišel iz Male Azije v Grčijo ob svojem času, danes pa je mogoče v šestih mesecih večkrat obiti vso zemljo. Prav za to je mogoče danes v 50. letih storiti več za misijone kot se je moglo v preteklosti storiti v 500 letih. Baš zato so naslednja leta in desetletja tudi odločivna za pokristanje paganov. — Nič čudnega, da se sv. Cerkev živo zaveda teh ugodnih časovnih razmer. Kako zelo vabi sedanji sv. Oče, ki po vsej pravici že danes nosi naslov misijonskega papeža, vse katoličane na misijonsko delo! Po njegovi zamisli "naj vzraste misijonska organizacija iz sredine in naj se širi kakor življenjski sok po vseh žilah skrivnostnega telesa Kristusovega sv. Cerkve do zadnje vasice, naj sega v sleherno dušo; misijonsko delo ni delo trenutka, ni delo enega dne, ni samo zbiranje denarja, ampak je stalno delo, ki se nadaljuje dan za dnem, uro za uro---V vsaki župniji naj izklije jedro, celica misijonske misli, misijonskega dela; ta želja je nam posebno pri srcu, ena najbolj gorečih želja našega srca." Pri tem misli sv. Oče na katerokoli obliko misijonske akcije. Recimo 4—5 lajikov, ki se pod vodstvom duhovnikov stalno trudijo za misijonsko gibanje v župniji. V Rimu pravijo: Metodična, vestno izvedena misijonska organizacija po župnijah bc rodila vspehe, ki bodo nadkrilili vsa pričakovanja. I'a ne le svet tudi duše so odprte misijonski ideji v veliki meri po paganskih deželah. Prebe-rimo misijonska poročila, pa bomo videli, kako željno po mnogih krajih čakajo premnogi pagan) misijonskih duhovnikov. "Oče, kdaj pridete zopet k nam?. . . Zakaj odhajate?. . . Kdo bo krstil važni zadevi. Filipčič. naše otroke?. . . Kdo nam bo delil Jezusa v sv. obhajilu?. . . Kdaj nam pošljete katehistov?" — To je pogosto odmev misijonskih poročil iz ust paganov po misijonskih pokrajinah. In kako z veseljem, s kolikim sijajem sprejemajo pagani tu in tam kat. misionarje. Pa nele duše paganov so odprte za sveto uro; tudi evropejska ušesa niso več zaprta njih prošnjam. Kako čudovito je narastlo v kat. Cerkvi misijonsko gibanje samo v zadnjem desetletju! —-Po vojni je šlo 4000 misijonarjev preko morja, število duhovnikov domačinov v misijonskih deželah je narastlo od 2670 (1. 1922) na 4000, število misijonskih pokrajin od 352 na 475. V tej dobi je samo med pagani zrastlo število katoličanov na 6 milijonov. V misijonskih semeniščih se vzgaja 15.000 gojencev, ki se pripravljajo na duhovski stan. Seveda s tem pa, da je svet odprt kot ni bil nikdar v prejšnjih stoletjih, je pa tudi nastala nova velika nevarnost in z njo združena škoda, ki nas vabi v podvojeni meri na misijonsko delo. — V pokrajine paganov ne prihajajo samo pravi, ampak tudi krivi preroki v najrazličnejši obliki. Večina pe>gumnih inteligentov je zajemala svojo izobrazbo in s tem tudi versko izobrazbo po ev-ropejskih in amerikanskih vseučiliščih. Kakšna pa je bila v preteklih desetletjih — v dobi cvetočega materializma, ki je vladal v vseh znanostih — nam je predobro znano. Pa tudi v oblikah tiskane besede prihajajo v novejšem času brezver-ski preroki, ki sejejo ljuljko tudi v paganska srca-Paganski narodi se hočejo osamosvojiti gospodarsko, politično, pa tudi brezversko. Nič čudnega, če se dviga tudi v paganskih deželah mogočno kakor vihra, ki grozi vse uničiti, boljševizem i'1 komunizem. Razdejanja, ki ga lahko povzroče zlasti potom napačne vzgoje, se bojijo tudi vsi razsodni in dalekovidni možje — pagani. Tako je lansko leto (1931) prosvetni minister Okade na Japonskem, uvidevši zgrušeno pot brezverske-ga šolstva izjavil: "Sedanji šolski zistem, ^ smo se ga oklepali, se je izobčil v goli material'* zem. Stojimo pred polomom starih tradicij in pred silnim porastom komunizma. Vlada hoČe vzgojo spet poduhoviti in zato želi sodelovanj« z vsem misijonskim šolstvom." Svet se torej dobro zaveda, da je v misij on- moramo tem bolj katoličani sami zavedati velike stvu odporna sila proti boljševizmu; baš zato se važnosti misijonskega dela. PASTIRSKO DELO V DŽUNGLI. Anton Vizjak D. J. j£OMAJ šest let je star. Sin je .iekega spreobrnjenca k pred par leti še ni poznal naše vere. Oče ie živel v džungli in mu je bila džungla vse. Koče ni imel temve< Jc ostal tam, kamor ga je pač sreča ali nesreča lanesla. Kakor je živel sani, tako si je vzgojil tudi sina. Spreobrni je in prisilil sem ga, da je moral dati malega Madoba v solo. Trije so zaplakali: mati je jokala, ker ga oče ni ho-dati v šolo, oče je jokal, ker je mali moral V šolo, mali le jokal, ker se je moral posloviti od džungle in od njene z'ate svobode. Tako je prišel v šolo. Nismo ga še p znali. 1'rvi dan ga je pripeljal v šolo oče sam. Oba sta jo kala: objokan je oče odšel, mati pa je v šoli naprej jokal ''a ne za dolgo. Hitro si je obrisal solze z rjavih ličec Ucitelj je ves blažen mislil, da se jc mali umiril. Čez nekai ?asa ga ni bilo več. Nihče ni opazil, da je ušel. Zbežai domov k očetu. — Drugi dan ga je moral oče spet pri Peljati. Zopet sta oba jokala in spet je ušel. Sam sem še Ponj ;n sem Ka s sj|0 pripeljal nazaj. Ni ga zdržalo, spel ,c Zginil iz šole. To pot pa ne domov, temveč naravnos' y. džunglo. Ker sem ravno hotel odlikovati 10 učencev, 1 se zelo pridno uče, sem jih nagradil s tem, da sem jih Poslal v džunglo po Madoba. t ez pol ure so ga privlekli. Vsi so pazili nanj, a na koncu ure ga vendar ni bilo nikjer °vsod so ga iskali, pa ga niso našli. — Šele ob koncu do-P°'danskega pouka so ga iztaknili v šoli za nekim zabojem, ^iliče ga ni mogel utolažiti. Vprašal sem ga, zakaj joka. '■govoril mi je, da ne ve, kako bi se maščeval nad uči-'Jeni, ki ga je po prstih. Popoldne je spet izginil. Spet sem poslal ponj 10 najboljših učencev. V trenutku so se ^zbežali na vse strani. Madob ni bil daleč. Čepel je na j skeni smetišču, skrit za nekim grmom. Po smetišču je rskalo in iskalo hrane tudi par psov, kajti v liošontijn je ^»rda čez 1000 psov, četudi je prebivavccv le 600. Kakoi I,Je Madob opazil preganjalec, zgrabi velikega psa z." . Jc. skoči nanj in držeč se z eno roko psu za uhelj, z ]go p;i vrteč njegov rep, odvihra mimo svojih pre ga-j« vcev in skoz vas kakor kakšen avtomobil, tako da se lin; izogibalo. Ušel je. Toda kmalu je pes omagal lile ' l>a '" spleza na vrh najbližje visoke pal- Pre '■" Sc skril, da ga nihče ne bi opazil. A bistre oči «anjavcev so ga hitro izsledile. Par mojih fantičev sc ie povzpelo za njim in kmalu se je v vencu palme razvila prava bitka. Mislil sem, da ga bodo kar dol vrgli, tako hudo so ga zdelavali. Toda bili so pametni in gibčni. Trgali so gaj od veje do veje in so ga kmalu imeli na tleh Zdaj pa je šiba zapela. Madob ni jokal. Šele ko je bil spet v šoli je zaihtel, pa le zato, ker jq bil tako neumen in se ni boljše skril. No, počasi se bo tudi on udomačil in trdno upam, da bo še zelo dober fantič, ker je zelo nadarjen in se^ v eni uri nauči toliko, kot drugi skoraj cel teden. Se dosti takih divjačkov imamo v Bošontiju. Vi ne veste, kako je bilo v začetku leta. Nekaj izmed njih se je dogovorilo, da bodo v šoli tako dolgo jokali, dokler jih učitelj ne bo pustit domov. Jaz pa sem učitelju zapovedal, naj jih tako dolgo ne spusti, dokler bodo jokali; ko bodo nehali, naj jim da nalogo in šele ko bodo to skončali, naj jih odpusti. Jokali so celo dopoldne. Ko pa so videli, da to ne pomaga, so nehali. Potem so morali še nalogo napisati in žalostno pa mirno so nazadnje odšli domov; videli so, da sem jih ukanil. Drugi dan pa so isti navihanci tožili, da ne morejo v šoli sedeti, ker tega boli glava, onega zob, tretjemu je v želodcu "škripalo", četrtemu so čreva delala "gul-gul" itd. Poklical sem jih k sebi in sem jim dejal, da boni takoj vse ozdravil. Dal sem vsakemu pat požirkov grenke vode in grenkih jedi. Vsi so se strašno kislo držali, a jim nič ni pomagalo, pospraviti so morali, kar sem jim dal. Nato sem jim zapovedal, naj se ne ganejo in čez eno uro ne bo boljše, jim bom moral dati isto zdravilo še enkrat. Čez pol ure so kar pred menoj vsi ozdraveli in so smeli spet v šolo. Ko sem jih parkrat takole ugnal v kozji rog, so obupali nad svojo premetenostjo in so se začeli prav pridno učiti. A nekega dne sem napravil veliko neumnost. Prišel sem v šolo in sem otrokom razglasil: Kdor se bo dobro učil, bo prišel prihodnje leto iz prvega v višji, drugi razred, m bo dobil lepo, večjo knjigo. Prišlo je izpraševanje in mnogi najboljši so počepali. Ko bi jih bili Vi samo videli, kako so tsti, ki niso zdelali, od veselja vriskali po vasi. najboljši pa so jokali. Zakaj? Ker se nepridipravom celo leto ne bo treba nič učiti, dobre pa čaka nova, debela knjiga in z njo nove skrbi in naloge. Pa recite, če ni tudi zanimivo v tej naši bošontski džungli? ii°b mogočnih Gangcsovih vodah le-j . '"isijon. Naš je! In vendar 'znio •]■ lla*' so nam ponudili, misjj1' '.'"'"čili — a kaj, ko nimamo m-, ,arjev, da bi ga mogli popolno- M zcti-'aiii lr_cn'i milijoni poganov živi čez 50 | 11:1(1 4n,,° katoličanov, sad vas je slabo in za nas vse. Bog vas ' aKoslovi v tem novem letu. Čul sem. '^I1 »o Father Winkler nekoč bili pri ' °Vl Štifti. Njim je potem gotovo j'Uan°. kje je Loški Petek. Tam sem i donia. Jih posebej, pozdravljam, *ake zanimivo pišejo v Amerikan-Slovenec. Frank Kosmerl, Cleveland, O. (l Cenjeni: — Zadnjič sem vam poslal ''c'1Ul\Z» Marijo, za lučke in za že Vctjc"' Dam vam vedeti, da sem bil sV^e6^ 'ct' naročnik na Amerikan-t(Jf|. ^'ovenec. Mislim pa, da sem bil liitj' l>r' Mariji eden prvih. Mora t:i -Kot°vo že najmanj 24 let, ker ves n1a^as. "'Sem mogel biti brez nje.. Ko-Si") i Ca' Zakrajšek in Fr. ^avrovjf ime j<" ',n° ,akrat Mari'a 11 • 1'orej če bom kaj dobila, Pisma. bom zelo vesela. Vesele praznike in ečno novo leto. Familija Aufderklam. Častiti gospod: — Koledar sem prejel. Hvala lepa. Izvrsten je. Premalo ste razglasili to letošnjo izpremembo. Ljudje se že dva meseca popraševali, kje je koledar, pa nismo vedeli odgovarjati. Vse je šlo tako tiho in tajno. Minilo je torej dolgih 25 let, odkar je začela izhajati Ave Maria. Prvi listič sem dobil od Fr. Zakrajšeka. Takrat sem bil v Michiganu. Leta 1919 sem prišel v Joliet in tam me je Mr. Muhič predstavil za zastopnika. Potem je šlo »se gladko z agitacijo, dokler ni prišla ta nesrečna depresija. Vse doži-vimo na tem svetu. Sprejmite moj pozdrav. Marko Bluth, Joliet, 111. Cenjene upravništvo. — Deceniber-ske številke sicer nisem dobila, pa povedala mi je prijateljica o razpisani nagradi za tiste, ki so že od začetka naročeni. Jaz sem ena tistih in sem tudi veliko agitirala za ta list. Tudi Ivanka Ulčar jc pri tem listu od začetka. Jaz sem dosmrtna naročnica, pa bi morala gotovo sedaj kaj doplačati. Ne morem veliko poslati, zato bodite zadovoljni s tem malim darom Rada se spominjam na Lemont in želim biti tam. Pa kaj čem, mora žc tako biti. Lep pozdrav Fr. Johnu in drugim. Mary Gostič, New York, N. Y Častiti očetje frančiškani: — Bral sem vaš razglas za jubilej 25 letnega obstoja lista Ave Maria. Mislim, da jaz jo podpiram od leta 1910, odkat sem prišla v Kansas City. Morda nisem med tistimi, ki bodo deležni jubilejnega daru, pa to je vseeno dobro Jaz bom gotovo še nadalje ostala naročnica tega prekrasnega lista. Seveda, kriza je kriva, da jaz in drugi neredno plačujemo. Hvala vam, da zavoljo tega vseeno redno pošiljate. Mrs. M. Kosmerl, Monterey Pr., Cal. Dragi Father: — Tudi mi smo naročeni na prelepi list Ave Maria. Mi smo bili prej na Calumet, Mich. Sedaj smo pa že deset let v Milwaukee, Wis. Brala sem, da boste naročnikom, ki imajo list 25 let, dali majhen dar. Tega prosim tudi jaz. Sem in ostanem vaša zvesta naročnica. Mrs. Grahek, Milwaukee, Wis. Cenjeni: — Brala sem, da boste dali nagrade tistim, ki imajo Ave Marijo že 25 let. Vam sporočam, da sem naročena na ta list že odkar izhaja. Kar vam dolgujem, boni poslala kar najprej mogoče. Jera Močivnik, Bonanza, Ark. Častiti upravnik: — Prosim, ne zamerite, da sem tako dolgo zaostala z naročnino. Sem vedno plačevala in še bom. Težko je, saj veste, da ni dela ne jela. Priporočam se v molitev pri Mariji Pomagaj. Želim mnogo uspeha pri težkem vašem delu, ki mora biti v današnjih časih še posebno težko. Frances Reitz, Pueblo, Colo. Velečastni oo. frančiškani: — Pošiljam za Koledar, ki sem ga prejel in sem ga zelo vesel. Letos je posebno lep. Na vaš list sem naročen že od leta 1907. To je celili 25 let. J. Klepac, Kansas City, Kans. Cenjeni: — Najprej lepa hvala za prekrasni Koledar. Potem pa tudi čestitam listu Ave Maria na njenem jubilejnem letu. V teh dolgih letih je gotovo mnogo težav srečno premagala. Želim temu listu še nadaljnjih 25 let in da bi mnogo novih naročnikov pridobil. Saj ta list je vreden nad vse druge in bi ne smelo biti hiše brez njega. Jaz sem naročnica na list menda od začetka, če se ne motim. Naročila sem se takrat, ko so Fr. Zakraj-šek začeli nabirati naročnike po rajnem Fr. Tomšiču. Upam torej, da bom tudi jaz daru deležna, /e naprej hvala lepa. Mary Sivic, Forest City, Pa. Častiti g. upravitelj: — Z veseljem sem brala, da ste naročnino znižali. Naročam dva Koledarja za Evropo Jaz sem vedno sproti plačevala naročnino. Ne vem, kako dolgo ravno sem naročena, gotovo je pa že čez 20 let. Torej ne vem, če mi obljubljena nagrada pripada ali ne. Vedno hvaležna. Fanny Kristan, Madison, N.Y. Cenjeni gospod: — Srebrni jubilej mesečnika Ave Maria bi moral praznovati vsak katoliški Slovenec. Temu listu ni bila pot posuta s cvetlicami. Tudi jaz sem ga stalno bral in ga še. Prinaša nam nad vse poOčljive povesti in verske članke. Prepričan sem, da bo ob petindvajsetletnih Marija bogato poplačala pionirjem Ave Maria njihovo težko delo. To je pravo misijonsko delo. Frank Smole, Barberton, O. Cenjeni in dragi gospodje: — Sporočani Vam žalostno novico, da je preminula moja draga soproga Ana. Ona je bila tudi ena od tistih, ki so imeli list Ave Maria od začetka. Vedno sva jo oba zelo rada prebirala. Sedaj vas pa prosim, da vpišete naju oba v Apostolat svetega Frančiška, za kar vam prilagam predpisani dar. Kancijan Kronovšek, Indianapolis, Ind. Protestiramo: Da nas ne bo zadelo očitanje, češ, da smo mutasti psi, ki puste, da tatovi po hiši ropajo in kradejo, zato te vrstice v pojasnilo katoliških izseljencem, ki bero Ave Marijo. Drugi naši listi so že povedali svoje in informirali svoje bravce, kako je z gonjo, ki jo srbski in slovenski libera-luhi uprizarjajo v naši domovini proti Cerkvi in njenemu delovanju. Nebi bilo prav, če ne bi tudi naš list povedal svoje in se pridružil vsem, ki bodo te dni zaklicali na glas: proč svoje roke, izdajice vere, vere naših slovenskih očetov in mater, proč svoje roke od najdražjih naših svetinj. Kaj se godi doma v Sloveniji? Cerkev natolcujejo, lažejo čeznjo, kradejo ji dobro ime. Psujejo jo z najgršimi imeni, kakor "črni vampir rimski", "katoliška gadja zalega". * Vatikan imenujejo "kotišče hudobije in nesramnosti" — V pravoslavnih in framazonskih časopisih na najgrši način sramote vero in verske družbe. * Napadajo najnedolžnejše verske družbe, ki nikdar s politiko opravka niso imele. Imajo le ta namen, da tiho delajo za versko obnovo src in duhovno življenje. * Vzgojo mladine trgajo iz rok Cerkve in jo hočejo popolnoma vzgojiti v duhu framazonske hinavščine, v duhu, ki ga širi sokolska organizacija. "Orla" so samo zato prepovedali, da lažje vrše svojo satansko službo. * Križ hočejo vreči iz šol, kateheta iz razreda, privatnim zavodom odvzeti vse pravice poučevanja. * Pravoslavje prodira vedno bolj v naše kraje. V Ljubljani, Celju, Mariboru in vseh krajih hočejo sezidati pravoslavne cerke. Čemu in komu? Zato, da uničavajo našo Cerkev. Naravnost kličejo in izzivajo na odpad od Rima. V ljubljanskem občinskem svetu je eden mestnih "očetov" govoril: proč od internacijonalnega Rima. Vsak Jugoslovan mora pripadati k jugoslovanskemu Rimu, ki je Beograd. ♦ Vatikanski poslanik v Belgradu, Msgr. Pellegrineti, je vložil pri jugoslovanski vladi javno pritožbo proti nečuvenemu preganjanju katoliške cerkve v Sloveniji in na Hrvaškem. Nič ne pomaga. * Jugoslovanski škofje so vsi kot en mož prepovedali vsem katoličanom vstop in delovanje z državni organizaciji Sokolov. Po vseh katoliških cerkvah so prebrali pastirsko pismo, ki utemeljuje prepoved iz razloga, ker je Sokol v vsem svojem ustroju in delu proti načelom in naukom katoliške vzgoje. * Žandar pri vratih, žandar za vsakim korakom, župnik na pridižnici po svoji vesti ne more učiti nauka božjega, duhovnik katehet mora pretehtati vsako črko svojih besed, da ne zine kaj. Vse duhovništvo je izpostavljeno šikanam brezvestnih "liberaluhov". Za vsako malenkost se moraš pred sodiščem zagovarjati. * Po privatnih vesteh so i>o mestih na dan, ko so brali škofovo pismo, razbijali "kulturni" Sokoli okna po cerkvah. Celo škofovskemu dvorcu niso prizanesli. ♦ Najboljše katoliške moči po naših šolah so premestili daleč doli v Srbijo ali v Hercegovino. Našega voditelja Korošca so odgnali nekam v Srbijo ravnotako so odvedli odličnega advokata Dr. Natlačena in odličnega delavca Dr. Ogrizka ter Dr. Kulovca. Odvedli tako, da še časa niso imeli se posloviti od svojcev. Poroča tednik "Time", da je že zagotovil pravosodni minister Maksimo-vič finančni odbor za proračunske debate, da se ukinejo vse podpore katoliškim duhovnikom in cerkve sploh, kar je proti ustavnim določilom kon-štitucije. • Zagrebška sokolska župa je predložila vladi zahtevo, da se izženejo i* države vsi jezuiti. Čeprav jezuiti P<"' škofovskem pismu proti Sokolu še ni? opraviti niso imeli. » Tudi je bil predložen merodajnim faktorjem načrt za ločitev cerkve in države. Pretrgati se morajo vse vezi med obema. ' » Škof Srebrnič na Krku — Slovenec — je bil obsojen na globo in zapor radi malenkostnih izjav in pripomb k pastirskemu pismu jugoslovanskega epi-skopata. Poroča tednik "Time", da imajo že tudi druge škofe na piki, k' bodo v kratkem romali v ječo. • Z ogorčenjem mora protestirati vsak katoličan, ki mu je bila Slovenija mat' in sedaj živi v tujini, da, z dvakratni^ ogorčenjem. Doma ne smejo naš' verni bratje ziniti besedo, če ne J° dobe po glavi. Zato pa mi izseljenci tembolj zavpijmo, da nas bo slišal dom in svet. Cerkev nam je bila vedno sveta >n edino katoliška Cerkev bo ona, ki prižigala Kristusov evangelij v naših srcih in po naših slovenskih domovih-Framazon nima kaj iskati pri nas, manj pa pravoslavni. Molimo k Vsemogočnemu, naj ^a vsem našim preko morja gorečnost' in stanovitnosti v teh težkih časih. Na ša molitev je z njimi, naša beseda >n naše delo. Iz Uprave. Kisel je moj obraz, kadarkoli dobim pritožbo od te ali one strani. Ne prejemajo lista na Pravi naslov. Pa ime je spake-tfrano, pa to in ono. Da se izognemo vsem tem neljubim pobotam, bodite tako dobri in si to-le zapomnite. Kadarkoli se Preseliš, bodi tako dober in nam sporoči naslov. Stari naslov in n°vi naslov. Naslov natančne napiši. Kadar pošlješ zahvalo, ravnotako natančno povej svojo željo in nam daj naslov, da Ti odgovorimo. Ne jezi se, če številka na robu tvojega odplačila lista ni takoj popravljena. Časih se zgodi, da pošlješ naročnino v času, ko je list že v tisku, tedaj je prepozno popraviti za tisti mesec. Vesel je moj obraz, kadar vi- dim, da naročnina prihaja redno, zakaj potem mi ni treba skrbeti, kako bom poravnal visoke račune in stroške lista. Seveda tega ne morem pri vseh pričakovati. Vem tudi jaz, da so slabi časi in ne morem nobenemu zameriti, če naročnine ne more poravnati takoj. Še vesel sem, če lista takoj ne črtajo. P. Benedikt Hoge, upravnik. ČASTNO PRIZNANJE NEWYORSKIM SLOVENCEM. Pred par tedni so se oče komisar j^iislili nekaj tako čudnega, da bi mi bl'a kmalo kri po žilah zastala. In yeste kaj? — Rečejo mi: — fant ti boš Sel v New York, da obiščeš vse on-sotne rojake. Silno sem se razveselil 'eSa poročila; ali ko mi pa povedo, v Kako svrho naj jih obiščem, sem bil ^leden. Rečejo mi: fant, Ave Maria, Ve Maria bo tvoj posel. Vsak rojak Sl lahko misli, da je to v teh nerodnih časih nekaj silno težavnega. Reči pa moram, da ne pri Newyoržanih. Čast Vam dragi rojaki! Nikdar si ne bi bil mislil, da je v Vaših srcih še vedno isti duh, katerega ste prinesli iz ljube Vam domovine. Ne le starejši, temveč tudi mladina, vsi ste z velikim veseljem segali po listu Ave Maria, zavedajoč se, da Vam je list v blagor. Mnogim mnogim se imam zahvaliti za požrtvo-vavno sodelovanje, ali ker se bojim gospoda urednika, ki mu vedno primanjkuje prostora v listu rečem samo to: Vsem skupaj in vsakemu posebej najprisrčnejša hvala. Ljubi Bog naj Vam stotero poplača vso požrtvovalnost za dobro stvar. Zagotavljam vas, da se vas vsaki dan spominjam pri molitvi. Na veselo svidenje na gričku sv. Terezije. BRAT AKURZIJ SOMRAK. ZAHVALA DOBROTNIKU REV. M. ŠAVS. Obogotali je našo knjižnico s pre- zadnje dni. Dolžni smo mu javno za- te, ki nam jih je izkazal z večnimi CeJŠno zbirko, ki nam jo je poslal hvalo. Bog mu povrni za vse dobro- darovi. Frančiškani v Lemontu. PONESREČIL SE JE 1'^ta ^aš odlični dobrotnik in podpornik se od početka, Mr. August Jakopich Je zelo nevarno poškodel ob ne- srečnem padcu po stopnicah nadulične železnice. Želimo mu vsi frančiškani, pa tudi vsi bravci Ave Marije, da bi kaj skoraj okreval. Bog ga ohrani še dolgo let. ŽALOSTNA VEST. l