Hggfeftij jgf-the Slovene Ethnological Society .SlovenskegBeti ,4 2009 društva i • Ipiety Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Glasnik SED): Strokovno-znanstvena revija Slovenskega etnološkega društva 49|2009, št. 3-4 Bulletin of the Slovene Ethnological Society. Scientific Journal 49|2009, Issues 3-4 Revija izhaja od leta 1956 kot Glasnik Inštituta, za slovensko narodopisje, od leta 1959 (XV letnikov) kot Glasnik Slovenskega, etnografskega, društva, po letu 1976 pa kot Glasnik Slovenskega, etnološkega društva. | The Bulletin had been published under the name Glasnik Inštituta, za slovensko narodopisje (Institute for Slovene Ethnology Bulletin) until 1956; as Glasnik Slovenskega, etnografskega, društva (Bulletin of the Slovene Ethnographical Society) until 1959 (XV volumes); and as Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Bulletin of the Slovene Ethnological Society) since 1976. V enem letniku izidejo štiri številke. | 4 issues (1 volume) are published yearly. SLOVENSKO^ tnološko DRUŠTVO SLOVENESthnologicalSOCIETY Izdajatelj | Publisher©: Slovensko etnološko društvo Zanj | Represented by Helena Rožman Ponatis celotne številke ali posameznih prispevkov in fotografij je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. | No part of this publication may be reproduced or transmitted, in any form or by any means, without written permission from the publisher. Quotations must contain a full mention of the source. Naslov uredništva | Address: Slovenski etnografski muzej Metelkova 2 1000 Ljubljana Tel. | Tel.: (+ 386) 01 300 87 38 Fax | Fax: (+ 386) 01 300 87 35 Elektronska pošta | E-mail:sed-drustvo@sed-drustvo.si Spletna stran | Website: http://www.info@sed-drustvo.si Uredniški odbor | Editorial Board: Irena Destovnik: glavna urednica | Editor-in-Chief Adela Ramovš: odgovorna urednica | Editor-in-Charge Helena Rožman, Tadej Pungartnik in Tita Porenta: člani | Members Prispevke so recenzirali uredniški odbor in zunanji recenzenti. Redakcija št. 3-4, 49|2009 je bila končana 15. 11. 2009. | All articles have been reviewed by the Editorial Board. The editing of this issue was completed on the 15th of November 2009. Za znanstveno in strokovno vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji. | The authours are solely responsible for the content of their articles. Lektorica | Language Editor: Irena Destovnik Prevodi angleških povzetkov in izvlečkov | Translation into English: Nives Sulič Dular Bibliografska obdelava v programskem sistemu COBISS | Article Classification: Breda Pajsar Oblikovanje | Design: Ana Destovnik Računalniški stavek | Computer Typesetting: Franc Jagodic, s. p. - Jagraf Tisk | Printed by: Franc Jagodic, s. p. - Jagraf Naklada | Circulation: 550 izvodov | 550 copies Spoštovane bralke in spoštovani bralci! Uredniška ekipa, ki je krmilo prevzela sredi leta 2007, je pripravila že peto številko Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Najbrž ste opazili, da sta bili do sedaj že dve fotografiji z naslovnic posneti v krajih, kjer v Italiji in Avstriji živijo Slovenci, tokratna pa je bila v čast letošnji Murkovi nagrajenki Mariji Kozar-Mu-kič posneta v Porabju. Nekaj več besed o fotografu, ki jo je posnel, porabskemu Slovencu Karlu Holcu, ki ni samo fotograf, temveč tudi pisatelj in novinar, je napisala Katalin Munda Hirnök v svojem članku o obisku krajev, od koder sta doma tako nagrajenka kot fotograf. Pismo Janeza Lombergarja, ki je v uredništvo prispelo namesto recenzije knjige Jerneje Ferlež Stanovati v Mariboru, za katero je avtorica prejela letošnjo Murkovo priznanje, objavljamo v rubriki Odmevi. Naj omenim še, da je letošnjo Murkovo listino prejelo Društvo za oživljanje dediščine aleksandrink iz Prvačine, da smo letošnje Murkove nagrade podelili 12. novembra v eni najlepših evropskih knjižnic, Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju, in da je dan po podelitvi Slovensko etnološko društvo prav tam pripravilo dvodnevno mednarodno konferenco Živeti z dediščino / Living with Cultural Heritage. Na Društvenih straneh objavljamo sklepe, predloge in usmeritve konference, prav tako pa tudi razpis za vpis v register žive dediščine. O tem, zakaj se mladi, predvsem študenti, v tako pičlem številu udeležujejo tovrstnih dogodkov, razmišljata študentki etnologije in kulturne antropologije Ana Beno in Ana Bezek. Aleš Gačnik, nekdanji predsednik Slovenskega etnološkega društva, lastnik Art and Heritage Hotela na Ptuju, se ni izkazal le kot prijazen gostitelj udeležencev Murkovanja in mednarodne konference ter kot eden od soorganizatorjev obeh dogodkov; v tej številki namreč objavljamo tudi poročilo Adele Ramovš o dveh prejetih nagradah. Pri najboljši vinski knjigi, ki jo je napisal dr. Dušan Terčelj, nagradil pa Mednarodni urad za trto in vino s sedežem v Parizu, je bil udeležen kot urednik, pri drugi, nagradi za najboljši nacionalni projekt na področju kulturne dediščine na Hrvaškem, mednarodnem projektu CRAFTATTRACT, pa kot vodja projekta na slovenski strani. V rubriki Razglabljanja objavljamo sedem znanstvenih člankov, dva strokovna članka in intervju. Vito Haz-ler piše o kulturi vinskih kleti na Slovenskem, Jerneja Ferlež se na primeru Hutterjeve vile sprašuje o pričevalnosti različnih virov za raziskovanje bivalne kulture, Boštjan Kerbler pa o vlogi in pomenu tradicije pri nasledstvu na slovenskih hribovskih kmetijah. Maja Lamberger Khatib piše o migracijskih procesih iz arabskih držav, o antropološkem pogledu na spletna družbena omrežja pa Dan Podjed. Jaka Repič je napisal članek o metodologiji etnografskega raziskovanja migracijskih in transnacionalnih procesov, Aleš Lamut pa o življenju tovornjakarjev. Vito Hazler je prispeval še članek o muzejih na prostem, Peter Fister pa o identiteti kot vrednoti arhitekturne dediščine. Objavljamo tudi intervju Polone Šega s tržaškim slovenskim pisateljem Borisom Pahorjem. Med zanimivostmi, objavljenimi v rubriki Poročila, naj omenim stoletnico rojstva prof. dr. Vilka Novaka in odkritje spominske plošče na njegovi rojstni hiši v Beltincih - objavljamo govor njegovega učenca in naslednika Janeza Bogataja - ter dvodnevni simpozij o njegovem delu in življenju, o katerem piše Monika Smodiš. Že tretjič pa v decembrski številki objavljamo poročila udeleženk in udeležencev poletne raziskovalne etnološke delavnice v organizaciji Muzeja novejše zgodovine Celje. Za članka o nastajanju njunih razstavah smo zaprosili Marka Freliha, ki je o misijonarju Knoblecharju pripravil razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, in Ivico Križ, ki je v Dolenjskem muzeju pripravila razstavo o »Keramiki Novo mesto« in umetnikih. O razstavah in zgodovinskih učnih poteh, povezanih z nekdanjo slovensko-italijansko mejo, ki jih pripravlja Goriški muzej, pa piše Andrej Malnič. Še naprej spremljajte delo svojih kolegic in kolegov in nas obveščajte o svojem! Irena Destovnik, glavna urednica Razglabljanja Reflections 5 Vito Hazler 14 Jerneja Ferlež 21 Boštjan Kerbler 28 Maja Lamberger Khatib 38 Dan Podjed 47 Jaka Repič 54 Aleš Lamut 64 Vito Hazler 67 Peter Fister 71 Polona Šega 74 Janez Bogataj 76 Monika Smodiš 77 Adela Ramovš 79 Sebastjan Weber 81 Tatjana Vokić 2 83 Tatjana Vokić 85 Andrej Šumer C» o o CN 86 Tanja Roženbergar Šega 87 Sebastjan Weber Q O kulturi vinskih kleti na Slovenskem Slovene Wine Cellars Pričevalnost različnih virov za raziskovanje bivalne kulture: primer Hutterjeve vile v Mariboru The Hutter Villa in Maribor as a Source for the Research of Dwelling Culture Vloga in pomen tradicije pri nasledstvu na slovenskih hribovskih kmetijah Succession on Slovene Mountain Farms: The Importance of Tradition Migracijski procesi iz arabskih držav: zgodovinski kontekst na primeru Združenih držav Amerike, Evrope in Slovenije Migration Processes from the Arab Countries: A Historic Context Using the Example of the USA, Europe, and Slovenia Po sledeh požigalca: antropološki pogled na spletna družbena omrežja Following the Trail of an Arsonist: An Anthropological Perspective on Social Networking Websites Metodologija etnografskega raziskovanja migracijskih in transnacionalnih procesov The Methodology of Ethnographic Research of Migration and Transnational Processes Mobilno življenje tovornjakarjev, transnacionalnost in kozmopolitstvo The Life of a Trucker: Mobility, Transnationality, and Cosmopolitanism »Ne sprašujte, kaj vaša dežela lahko stori za vas, vprašajte, kaj vi lahko storite zanjo«: o muzejih na prostem, ki postajajo utopija državnih uradnikov »Ask Not What Your Country Can Do for You - Ask What You Can Do for Your Country«: Reflections on Open-Air Museums That Are Becoming the Utopia of Civil Servants Identiteta kot vrednota arhitekturne dediščine Identity as a Valuable Component of Architectural Heritage »Gre mi za skupnost, kateri pripadam«: Intervju z Borisom Pahorjem »I Care about the Community I Belong to«: An Interview with Boris Pahor Poročila Reports Slavnostni govor ob odkritju spominske plošče prof. dr. Vilku Novaku ob stoletnici njegovega rojstva Inauguration Speech at the Unveiling of a Plaque Dedicated to Professor Vilko Novak on the Hundredth Anniversary of His Birth Posvet ob stoletnici rojstva prof. dr. Vilka Novaka A Conference Celebrating the One Hundredth Anniversary of Professor Vilko Novak's Birth Od prestižne mednarodne nagrade za najboljšo vinsko knjigo na svetu do nagrade za projekt CRAFTATTRACT From the Prestigious International Award for the World's Best Wine Book to an Award for the CRAFTATTRACT Project Muzeji in turizem: poletna šola muzeologije Piran Museums and Tourism: The Summer School of Museology in Piran Drugi forum o evropski dediščini: dediščina, ustvarjalnost in inovativnost. Ljubljana in/and Brdo pri Kranju, 22.-23. september 2009 The Second European Heritage Forum: Heritage, Creativity and Innovation Najboljši v dediščini. Dubrovnik, 24.-26. september 2009 The best in Heritage Management, izobraževanje in turizem: kreativno v spremembe. Portorož, 22.-23. oktober 2009 Management, Education and Tourism: Creative in Changes Scientific Conference Urbani fenomeni Celja v perspektivah Muzeja novejše zgodovine Celje The Perspective of the Museum of Recent History Celje on Celje's Urban Phenomena Zgodbe taksistov Taxi Drivers' Stories 88 Ana Beno in Ana Bezek Taksisti - urbani ribiči Taxi Drivers as Urban Fishermen 90 Maša Zavrtanik Taksisti - zgodovinski in sodobni (v)pogled in Sandra Jazbec Taxi Drivers: Historic and Modern Perspectives 92 Tadeja Valentan in Tjaša Kunst Celjski taksisti in njihove stranke The Taxi Drivers of Celje and Their Clients Knjižne ocene in poročila Book Reviews 94 96 97 98 100 Kaja Širok Mirjam Milharčič Hladnik in Jernej Mlekuž (ur./Ed.): Krila migracij: po meri življenjskih zgodb Dressed to Go: Women Stories on Migration Katarina Šrimpf Bojan Knific: »Ko v nošo se odenem ...«: vprašanje pripadnostnega kostumiranja s posebnim pogledom na kostumiranje narodno-zabavnih ansamblov »When I Put on My Folk Costume ...«: Adherance of Costuming to a Community and Polka Music Band's Dress Code Jasna Paladin Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. 20. stoletje: zapisi o lovu, življenju in ljudeh v Lipniški dolini (ur/Ed. Kaja Beton) Vigenjc, the Iron Forging Museum Gazette, in the 20th Century. Notes on Hunting, Lifestyle, and People in Lipniška Dolina Nina Vodopivec Andrej Studen (ur./Ed.): Zgodovina alkohola in tobaka na Slovenskem The History of Alcohol and Tobacco in Slovenia Iztok Ilich Novi tiski na kratko Briefly on New Releases Razstave Exhibitions 102 Andrej Malnič Razstave o življenju ob meji in zgodovinska učna pot: od Vrtojbe do Nove Gorice Exhibits on Life along Slovenia's State Borders and the Historic Trail Leading from Vrtojba to Nova Gorica 103 Marko Frelih Med ljudstvi južnega Sudana: razstava v Slovenskem etnografskem muzeju Among the Peoples of Southern Sudan: An Exhibit at the Slovene Ethnographic Museum 105 Ivica Križ Razstava »Keramika Novo mesto« in umetniki: pogled avtorice The Exhibit Titled »Keramika Novo Mesto« and Artists: Author's Perspective Etnografski film Etnographic Film 109 Naško Križnar Dnevi etnografskega filma - DEF 2009 Days of Ethnographic Film - DEF 2009 110 Naško Križnar Vizualna antropologija v raznoliki Evropi - NAFA 2009 Visual Anthropology in Diversified Europe - NAFA 2009 Etnologija je povsod Ethnology is Everywhere 111 Tita Porenta Srečanje z dediščino rudarskega revirja Zabukovica-Liboje An Encounter with the Heritage of the Zabukovica-Liboje Mining Area Društvene strani Society Pages 113 Marko Terseglav 23. podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine 23th Murko Awards 115 Vito Hazler Spomin in opomin: slavnostni govor ob Murkovanju 2009 Reminiscences and a Word of Caution: 2009 Murko Awards Address 117 Sklepi, predlogi in usmeritve, oblikovani na mednarodni konferenci Slovenskega etnološkega društva Živeti z dediščino/Living with Cultural Heritage The International Conference Živeti z dediščino/Living with Cultural Heritage, Organized by the Slovene Ethnological Society: Conclusions, Suggestions, and Directives 3 119 Ana Beno in Ana Bezek Kje smo mladi? Udeležba na konferenci kot priložnost za mlade But Where Are the Young? Participation in the Conference Živeti z dediščino/Living with Cultural Heritage as an Opportunity for the Younger Generation 121 Jelka Pšajd V Prlekiji in Prekmurju ter pri porabskih Slovencih in Katalin Munda Hirnök Roaming around Prlekija and Prekmurje, and a Visit with Slovenes Living in Porabje 124 Odmevi Janez Lombergar Pismo ob izidu knjige Jerneje Ferlež Stanovati v Mariboru A Letter Received upon the Publication of Jerneja Ferlež's Book Stanovati v Mariboru (To Dwell in Maribor) Echoes 129 130 Razpisi, vabila, obvestila Tenders, Invitations, Notices Register žive kulturne dediščine: vabilo k sodelovanju The Register of Intangible Cultural Heritage in Slovenia: An Invitation for Cooperation Navodila za avtorje Instructions for Authors 4 a> o o CN ^ CO CS •t a u co ^ Ü3 O KULTURI VINSKIH KLETI NA SLOVENSKEM Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: O vinskih kleteh je izšlo že nekaj monografij in še več strokovnih člankov. Čeprav se s pričujočo tematiko ukvarjajo strokovnjaki različnih strok, jih še vedno obravnavajo bolj obrobno, največkrat v povezavi z vinogradništvom in s kletarstvom. Med humanisti dostojno pozornost kletem namenjajo tudi etnologi, o njih pa že dobro desetletje pišejo tudi novinarji in publicisti, ki jih zanimajo tako atraktivne sestavine vinogradništva, vinskih trt in vina kot tudi same kleti v vseh njihovih značilnih pojavnih oblikah. Vsekakor so vinske kletne stavbe in kletni prostori obsežen in zanimiv kulturni pojav, ki zahteva širok interdisciplinarni raziskovalni pristop. Kleti so namreč pomembno središče gospodarskega in družabnega življenja, zato je njihova obravnava z arhitekturnega, s časovnega, socialnega, z gradbenorazvojnega in tudi s funkcionalnega zornega kota nujna in pomembna. Ključne besede: vinske kletne stavbe, vinski kletni prostori, vino-gradne stavbe, družabno življenje, kulturna dediščina, dediščina kulture vinogradništva, les, kamen, opeka, slama Abstract: Wine cellars have been the focus of several monographs and even more articles and essays. Although this is the subject that interests professionals from several disciplines it is generally treated rather marginally, usually in connection with viticulture and wine-making. Ethnologists have investigated this topic in some depth, and journalists have been writing for over a decade about the more attractive segments of wine-growing, vines, wine, and also about wine cellars and their many types. Wine cellars as well as other buildings and cellar rooms used for the manufacture of wine are certainly a complex and interesting cultural phenomenon that needs a broader, interdisciplinary investigation. Representing an important focus of economic and social life, wine cellars deserve a thorough investigation of their building process, architectural elements, function, development through time, and social aspects. Key Words: wine cellars, buildings connected with viticulture, social life, cultural heritage, wine-growing heritage, wood, stone, brick, straw Uvod Stavbarstvo je gradbeniški in ustvarjalni dosežek sedanjih in nekdanjih prizadevanj ljudi, da si zagotovijo ustrezne pogoje za bivanje, delo in eksistenco nasploh. Ljudje so stavbe od nekdaj gradili v tesni odvisnosti od splošne gospodarske in kulturne razvitosti sočasne družbe. Ne glede na socialno poreklo so stanovanjske, gospodarske in vse druge stavbe in naprave postavljali za vnaprej, od njihove dejanske gmotne zmogljivosti pa je bilo odvisno, kakšna gradiva bodo uporabili, koliko prostorov bosta imela bivališče ali delovni prostor, ali bodo stavbe vsebovale arhitekturno in likovno vznemirljive zamisli, in tudi to, kje bo stala bodoča stavba. Družbeno privilegirani sloji so si lahko lokacije gradenj izbirali bistveno svobodneje kot recimo večinsko prebivalstvo, zato se je že vsaj od začetkov oblikovanja današnje stalne poselitvene strukture razvijala tudi izrazita oblikovna diferenciacija bivališč glede na družbeni položaj njihovih graditeljev, lastnikov in uporabnikov. Dandanes se z vse bolj globaliziranim svetom tako močno podirajo meje pojmovanja lokalnega in regionalnega, da se tudi na področju stavbarstva rahljajo povezave s tradicijo in ni več ovir za uveljavljanje vseh vrst »modnih« svetovnih stavbarskih praks in modernizmov tudi v donedavnega še izrazito zaprta in za novosti manj dovzetna okolja. Značilen primer takšnih ravnanj so pri nas na primer preneseni ideali lesenih skeletnih hiš iz daljne Japonske ali pa rustikalna skandinavska gradnja lesenih hiš. Ta je ljudem vse bolj ljuba menda zaradi enostavne zasnove in vgrajenega masivnega lesa, kar obenem kaže na prislovično slovensko navezanost na les in tudi na naročnikov trdnejši gmotni položaj. Ob tem prav nikogar ne moti, da v naše okolje vstopata skandinavska ali japonska gradbena tradicija, tamkajšnje tehnologije, veščine in znanja obdelave lasa. Skandinavska gradbena tradicija je očitno v svetu prepoznana kot visoko cenjena vrednostna kategorija, saj si drugače ni mogoče pojasniti dejstva, da temu stavbarstvu primerljive domače stavbarske izvedbe danes še v ničemer niso konkurenčne. Niso konkurenčne tako na ravni vsakdanjega življenja niti v miselnosti projektantskih podjetij, ki ponavadi takšne in podobne domače poskuse označijo za izraziti diletantizem, brezidejni historizem, zatohli nacionalizem ali romantiko brez podlage. Pri nas so očitno v projektiranju bolj v čislih arhitekturni objekti povsem nevtralnih in prečiščenih oblik ter linij, saj je menda to edini način, da bi naša arhitektur-no-razvojna prizadevanja dvignilo iz zatohlega provincializma in nebodigatreba tradicionalizma. V maniri takšnih ustvarjalnih zamisli pridobiva naše bivalno okolje kockasto arhitekturo v steklu in betonu, do skrajnosti racionalizirano arhitekturo trgovskih središč pa tudi v ustvarjalni omejenosti »lego kock« oblikovano gradnjo večstanovanjskih stavb, kjer se zadnje čase trdovratno prepletata le siva in opečnata barva. V podoben tehnično sicer vrhunsko dovršen, a likovno skrajno suhoparen racionalni funkcionalizem sili tudi današnja gradnja vinskih kleti. Ta se še zlasti uveljavlja pri gradnji velikih kleti za vinarska podjetja in zasebnike, kjer nastajajo kleti - aseptični laboratoriji, saj je proizvodnja vrhunskih vin menda mogoča le v takem okolju. Zato se je nekoč prevladujoča podoba vinskih kleti z zbito zemljo, ravnimi lesenimi ali obokanimi zidanimi stropi, lesenimi sodi in različnimi lesenimi in steklenimi kletar-skimi napravami že zdavnaj poslovila s seznamov sodobnega načrtovanja in je danes uporabljena le še kot idealizirani kletni oglaševalski dodatek. Večtisočletna vinogradniška tradicija na slovenskem ozemlju je sooblikovala tudi podobo vinske kleti. Tako kot se spreminja odnos do vina in se razvija vinarstvo, tako se spreminjata tudi razvoj kletarstva in arhitekturna podoba kleti. Klet v najširšem Izr. prof. dr. Vito Hazler, univ. dipl. etnol. in umetn. zgod., izredni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 1000 Ljubljana, Zavetiška 5, E-naslov: vito.hazler@gmail.com 5 pomenu je shrambni prostor, kjer je pod vplivom naravne temperature zgornje zemeljske plasti vedno primerno hladno in so vzpostavljeni ugodni pogoji za shranjevanje vina pa tudi drugih pijač in živil. Kleti namreč niso gradili samo za shranjevanjenje vina, ampak je bila njihova namembnost večstranska. Na primer v Spodnji Savinjski dolini poznajo pod stavbami shrambne prostore za živila - keudre, v Ribniški dolini keudrčke, itd. Kleti so v tem širokem pomenu pogosto vgrajene pod stanovanjskimi hišami, ponekod (vzhodna Slovenija) pa tudi pod marofi in skednji pa tudi pod kaščami in kozolci. Ponekod imajo pod stavbami dve kleti - eno za trtna ali sadna vina, drugo za živila in živalska krmila. Pogled na vinogradništvo Vinogradništvo, vinarstvo in kletarstvo so dejavnosti, tesno povezane s kulturo vina oziroma z vinsko kulturo, kot jih skušajo v tem najširšem pomenu besede opredeliti in umestiti strokovnjaki s področja biotehniških (Terčelj 2007) in tudi humanističnih ved (Valenčič 1970; Bogataj 1995). Nekateri so označitev kulture vina želeli nadgraditi z imenom »vinologija« (Gačnik 1990) v sodobnejšem pojmovanju Vertovčeve »vinoreje« (Vertovec 1845), a se izraz ni splošno uveljavil, čeprav je po svoje zanimiv.1 O vinu in vinski kulturi so tako pri nas kot po svetu izšli že številne knjige in članki, ki z različnih zornih kotov obravnavajo to izjemno dediščino človeštva. Večina se strinja, da so vino začeli pridelovati v Egiptu pred več kot 5.000 leti in da so imeli pomembno vlogo v širjenju vinske trte in vinske kulture predvsem Rimljani, ki so latinsko ime vinum posredovali vsem romanskim, slovanskim in germanskim jezikom, torej celotni evropski kulturi, vse tja do Bližnjega vzhoda. Pomembno središče vinarstva je bila tudi Gruzija, kjer so v velikih in v zemljo vkopanih amforah negovali vino na drožeh.2 V naše kraje so vinsko kulturo prinesli Rimljani in jo razširili na Kras, v Istro, Goriška brda, Vipavsko dolino in na nekatera območja osrednje Slovenije (Celea/Celje z okolico) ter na svet med Slovenskimi goricami in Halozami, o čemer pričajo arheološke najdbe. Vinogradništvo se je nato uspešno obdržalo tudi skozi zgodnji in visoki srednji vek in se uveljavilo predvsem po zaslugi razvoja cerkvene uprave in širjenja samostanskih postojank, ki so vino potrebovali za svojo duhovno in gospodarsko dejavnost. Že takrat se je na nekaterih mestih razvila slikovita vinogradniška krajina, in če verjamemo legendi o poimenovanju Jeruzalema v Slovenskih goricah, je kraj ime dobil prav po navdihu malteških vitezov, ki so podobo kraja enačili z lepotami verskega središča Svete dežele. Vinogradništvo je v poznem srednjem in zgodnjem novem veku močno zaznamovalo večino slovenskih pokrajin. Vinska trta je bila zasajena v okolici Ljubljane na Rožniku in Brdu, na apnenčastih osamelcih Ljubljanskega barja, v Horjulski dolini (Mavserjev hrib, Hazler 2008), v Polhograjskem hribovju, v 1 Nekako spominja na izraz heritologija, ki so ga prvi uveljavili na Hrvaškem (Tomislav Šola) in bi naj poosebljal vse znanstveno interpretiranje premične in nepremične kulturne dediščine. 2 Ta (pra)stari način negovanja vina so pred leti prevzeli tudi nekateri vinarji s Krasa, iz Goriških brd in Brd (Collio) na italijanski strani. Iz Gruzije so uvozili nekaj starih ovinjenih amfor, jih povsem vkopali v svoje kleti in sedaj vino zori na drožeh. Vino, negovano po tej stari podkavka-ški tradiciji, je prvovrstno in se na vinskih tekmovanjih odlično odreže. Škofjeloškem hribovju (Ledinica pri Žireh, Mihelič 1992: 9), na Šmarjetni gori pri Kranju, okoli Škofje Loke in Bleda, v bližini Kamnika, Tunjic, okoli Izlak in Zagorja ob Savi, v zahodnem delu Ribniške doline (Vinica, Sodražica), na nekaterih območjih Notranjskega, na avstrijskem Koroškem v celovški kotlini in v Podjuni in drugod (Valenčič 1970: 291-292). Po neki navedbi (Hazler 2005) pa bi naj stoletna trta rasla celo na območju Planine pod Golico nad Jesenicami. Nekdanje in tudi sedanje gojenje vinske trte se ohranja v krajevnih in ledinskih imenih, ki so na Slovenskem dokaj pogosta. Med kraji so znana na primer Vinarje (o. Slovenska Bistrica), Vinec (o. Rogaška Slatina), Vinica (o. Črnomelj), Vinica pri Šmarjeti (o. Novo mesto), Vinička vas (o. Lenart), Vinja vas (o. Novo mesto), Vinji Vrh (o. Novo mesto, o. Brežice), Vinski Vrh pri Šmarju (o. Šmarje pri Jelšah), Ivančna Gorica (o. Ivančna Gorica), Sinja Gorica (o. Vrhnika), Pijava Gorica (o. Škofljica) in v več občinah kraji z imenom Brda, Brdo in Brdce. Tudi zaselkov v povezavi z vinom je kar nekaj, med drugimi Vinski Vrh (o. Kamnik), Vinšak (pri Rotmanu v o. Juršinci), Vinščak, Vinšek (pri Bodislavcih v o. Ljutomer), Vinšeki (pri Hočkem Pohorju v o. Hoče-Slivnica) in drugi. Tudi hribov in gora, povezanih z vinom, je kar nekaj, med drugimi Vino Gora (519 m, Z nad Pilštanjem v o. Kozje), Vinograd (567 m, JZ od Ribnice na Dolenjskem), Vinska Gora (806 m, SV nad Vinsko Goro v o. Velenje) in Vinski Vrh (448 m, SZ nad Polzelo v o. Polzela, ki ga domačini bolj poznajo pod imenom Vimperk; 557 m, nad Vinsko Gorico v o. Dobrna; 616 m, SZ nad Zagorjem ob Savi v o. Zagorje ob Savi3). V pomenu večjih vinorodnih pokrajinskih enot pa so poznana Vipavska brda, Goriška brda, Slovenske gorice, Dravinjske Gor-ce in druga. Iz množice poimenovanj krajev, zaselkov, ledinskih imen, gora in pokrajinskih enot je razvidno, da so bili prebivalci današnjega slovenskega ozemlja tesno povezani z vinogradništvom in s pridelovanjem vina. Če so že Rimljani širili vinsko kulturo po naših tleh, pa je treba prvenstvo za umno vinogradništvo v visokem srednjem in zgodnjem novem veku pripisati raznim zemljiškim gospostvom, še posebno gospodarsko močnim samostanskim in cerkvenim ustanovam, fevdalcem vseh vrst in tudi nekaterim bogatim meščanom, na primer iz Gradca, Maribora, Ptuja in drugod. Vsekakor so bili v tej pomembni gospodarski dejavnosti vodilni meniški redovi, ki so morali imeti v okviru samostanskih postojank (Mlinarič 1996: 29; Kuljaj 2003: 23-26; Kuljaj 2001: 31) in številnih njim pripadajočih pristav (dvorcev, hofov) že tudi urejene vinske stavbe in kleti v podobi, kot jih poznamo danes.4 Vinogradniško posest in kleti so imeli skoraj vsi kontemplativni in tudi nekateri minorni meniški redovi. Dominikanski in mino-ritski red na Ptuju sta imela na primer vinograde v Halozah in okrog Rogatca, od koder sta prejemala dajatve v vinu. Nič manj vinogradniški ni bil Žički samostan, ki je imel obsežne vinograde v okolici Počehove pri Mariboru, na Mestnem Vrhu pri Ptuju, pod Pohorjem in v bližini samostana (Mlinarič 1996: 29). 3 V okolici Vinskega Vrha v občini Zagorje ob Savi so še kraji Zavine, Vine z znamenito cerkvijo Janeza Krstnika in zaselki Spodnje Zavine, Zgornje Zavine. 4 O pojavu prvih vinskih kleti pri nas nimamo zanesljivih podatkov. Zago- tovo so nekakšni shranjevalni prostori za vino morali nastajati sočasno s pojavom načrtnega gojenja vinske trte, torej vsekakor v rimskem ali celo v predrimskem obdobju. 6 Kletne stavbe in kletni prostori Do današnjega časa so se ohranili številne gradbeno imenitne vinske stavbe in kletni prostori, bodisi v sestavu primarnih bivališč bodisi pod mestnim tlakom ali sredi vinogradov. S kletmi so bili na primer opremljeni številni renesančni in baročni gradovi (Bizeljski grad, Brežiški grad, Šrajbarski turn pri Leskovcu, idr.) in gosposki dvorci, ki so jih gradili v 17., 18. in tudi še v 19. stoletju. Veliko takšnih dvorcev so na Štajerskem zgradili na najboljših vinorodnih legah. Med gradovi s kletmi je še zlasti zanimiv leta 1241 prvič v virih omenjeni stari Attemsov grad Štatenberg (Stopar 1982: 515) v vasi Stari Grad, ki v razvalinah stoji na vrhu 487 m visokega hriba. A tudi novi grad Štatenberg iz leta 1720, ki stoji le slab kilometer SV od Makol, so Attemsi izdatno opremili s povsem vkopanimi kletmi, ki se širijo pod vsemi trakti mogočnega grajskega kompleksa.5 Razkošne kleti in samostojne kletne stavbe najdemo tudi v življenjskem okolju premožne mestne in trške gosposke ter tudi v okolju fevdalnih spon osvobojenega bogatega kmečkega prebivalstva. Kleti omenjenih družbenih slojev so v mestih, trgih in vaseh nastajale zlasti ob koncu 18. in skoraj vse 19. stoletje. Podobno je bilo tudi na primer na zelo vinogradniško razvitem slovenjebistriškem območju, kjer še danes stoji več imenitnih vinogradniških dvorcev nekdaj zelo premožnih dunajskih, gra-ških in bistriških trgovcev in industrialcev. Proostorne obokane kleti so bile pogosto v sestavu teh gosposkih vil oziroma štokov (na primer Eglsdorferjev štok, Visole 40), kot jim pod jugovzhodnim Pohorjem pravijo domačini, pa tudi v sestavu počitniških hiš (Smertnikova hiša, Visole 106). Z manj atraktivnimi kletnimi prostori so bile opremljene stanovanjske hiše tamkajšnjih vinogradnikov (Vrhole pri Laporju 15 in 18, Stari Grad 35), vi-ničarske hiše (Hrastovec 46, Stari Grad 6) in kmečke gorce v vinogradih (kletne stavbe), ki so imele ponavadi v pritličju poleg prešnice (prostora s prešo za stiskanje grozdja) še bivališče (Hrastovec 44, 45), večinoma z dvema prostoroma. Podobni vzorec povezave kletnih prostorov s prostori za predelavo grozdja in z bivališčem poznajo tudi po Dolenjskem (Lisec pri Žužemberku) in Štajerskem, kjer se je ohranilo kar nekaj zidane (zidanic), kot kletnim stavbam pravijo na območju Malega in Velikega Vrha v občini Šmartno ob Paki. Letnice na prečnih tramovih lesenih stropov tamkajšnjih zidanic in tudi slogovna analiza stavb dokazujejo, da se je na tistem obrobju Spodnje Savinjske doline vinogradništvo razvilo že v poznem srednjem veku in se je kontinuirano ohranilo vse do današnjih dni. Zaradi nekajdesetletne umiritve vinogradniškega razvoja zaradi prevlade hmeljarstva so se tamkajšnjim kmetijam ohranile zidanice, ki jih danes uvrščamo med najstarejše kletne stavbe na Slovenskem. Nekatere med njimi so ohranile prvobitno obliko z delno vkopanim kletnim prostorom in prešnico v pritličju, od koder se je iz odprtega ognjišča kurilo v edini bivalni prostor s pečjo. Kmečke zidanice so bile le občasno naseljene. Pogostejša je bila stalna naselitev kletnih stavb pri gosposkih lastnikih, kjer je bila 5 V preteklosti raziskovalci grajske in samostanske arhitekture kletem niso namenjali posebne pozornosti. Omenjali so jih največkrat le posredno, a tako kot na primer na prepogosto spregledanih starih konstrukcijah ostrešij se tudi v kleteh ohranja vrsta dragocenih sestavin - členov, ki sami po sebi pričajo o starosti in razvoju obravnavane arhitekture. Kleti pod dvorcem Štatenberg so dobro ohranjene, a so le v manjšem delu dostopne javnosti. V njih ima Društvo vinogradnikov Makole svojo vinoteko. poleg osrednjega (najemniškega) stanovanja tudi soba - salon za občasno bivanje lastnika (Mali Vrh 55). Podobno dvojno obliko bivanja so poznali tudi na viničarijah bogatih kmetov (Vinogradniški muzej Kebl na Slatini pri Svečini) in gosposkih dvorcev v večini območij Slovenskih goric. Vendar je ta oblika poseljevanja vinogradov sekundarna glede na prvotno lego kletnih prostorov. Različni pisni viri navajajo, da so bili prvi kletni prostori sprva v sestavu stalnih bivališč. V večjem delu slovenskih vinogradniških pokrajin se je šele z intenzivnim razvojem vinogradništva pojavilo postopno poseljevanje vinogradov oziroma celotnih vinogradniških območij, kar je najbolje ohranjeno v razloženih (Svečma) in raztresenih vaseh (Špičnik) severozahodnih Slovenskih goric, kjer se vinogradi držijo vinogradniških domov. Podobna oblika vključenosti kletnih prostorov v sestav vinogradnikovega doma je splošno razširjena na našem sredozemskem območju (vinorodna dežela Primorska), in sicer na Goriškem, Vipavskem, Krasu in v Istri (kolonat v Pivolu pri Izoli). Dandanes se ta oblika umeščanja kletnih prostorov vse bolj širi tudi drugod po Sloveniji, zlasti med velikimi proizvajalci vina (na primer območje Šentjerneja na Dolenjskem), ki vse grozdje stisnejo na domu in ga tam tudi negujejo. Zato postajajo kletne stavbe v vinogradih marsikje odveč in propadajo ali pa v njih shranjujejo le še škropila in vinogradniško orodje. Kjer pa so lastniki vinogradov še vedno srednji in mali vinogradniki, se bodo zidanice, gorce, kleti in hrami v vinogradih gotovo ohranili tudi v prihodnje. Ta večstoletna oblika vinogradne poselitve je prepoznavna podoba večine vinogradniških krajin Štajerskega, Dolenjskega in Bele krajine. Trdno je zasidrana v vrednostnih predstavah večine tamkajšnjih vinogradnikov, saj kletna stavba v vinogradu omogoča tudi delovno sprostitev, preživljanje prostega časa in ohranjanje različnih oblik družabnega življenja. Lasten vinograd s kletjo je še vedno splošno razširjen in visoko cenjen posestni ideal, ki se zadnjih petdeset let prepleta še z vikendaštvom in občasno in stalno selitvijo mestnega prebivalstva na podeželje. Znanja in vplivi Z načrtovanjem in zasnovo kleti se že več kot dve stoletji načrtno ukvarjajo razni vinogradniški in vinarski strokovnjaki6 ter tudi ljubiteljski svetovalci. Ti so pogosto izhajali iz vrst duhovščine (Jančar 1867), učiteljstva (Ivan Kryl, glej Makovec 1997) in takratnih narodnobuditeljskih izobražencev (Vošnjak 1873). Večina jih je delovala neposredno med ljudmi in so bili seznanjeni z gospodarskimi težavami večinskega kmečkega prebivalstva, ki so ga v razvoju umnega vinogradništva in kletarstva najbolj bremenili zaverovanost v družinsko izkustveno prakso pridelave in predelave grozdja, zadržanost pred uvajanjem novosti, nepoznavanje vinskega trga in zato boleča odvisnost od spretnih vinskih prekupčevalcev,7 prezadolženost posestva (Belec 1964: 103-114), zastarelost predelovalnih ter kletnih naprav in orodja, pomanjkljiva skrb za red in snago v predelovalnih in kletnih prostorih in od druge polovice 19. stoletja tudi večletno neuspešno 6 Na primer iz nekoč vodilnega avstrijskega Klosterneuburga, kjer so svoje znanje pridobivali tudi slovenski vinogradniki in kletarji (Haushofer 1985). 7 V tej dejavnosti so bili zlasti v 19. stoletju zelo dejavni nekateri gostilni- čarji, premožni kmetje in obrtniki z manj razvitih vinogradniških obmo- čjih, na primer Gorenjskega in Idrijsko-Cerkljanskega. 7 spopadanje z uničujočo trtno ušjo. Zato je na nekaterih prej razvitih vinogradniških območjih kmečko prebivalstvo dejavnost zmanjšalo ali celo opustilo in se preusmerilo v druge donosnejše panoge, kot sta postala od srede 2. polovice 19. stoletja hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini, v ravninskih krajih Prlekije pa predvsem reja kasaških konj. Kljub vsem naštetim težavam se je vinogradništvo na (še danes) razvitih vinogradniških območjih ohranilo. Pomembno spodbujevalno vlogo so imeli prav omenjeni ljubiteljski svetovalci in zgledni vinogradniki (Makovec 1997: 50), ki so z različnimi nasveti in predvsem s publiciranjem v splošno dostopnih knjižničnih zbirkah (na primer Slovenske večernice Mohorjeve družbe) objavljali navodila za vinogradnike in kletarje. Takšen spodbujevalec je bil na primer France Jančar, kaplan iz Negove pri Radgoni, ki je leta 1867 izdal priročnik Umni vinorejec, kjer je sicer na kratko pisal tudi o pomenu dobrih kletnih prostorov, ki jih povzeto po narečju severovzhodne Slovenije imenuje pivnice (Jančar 1867: 55). Bralcem sporoča več koristnih nasvetov o legi kleti, pomenu zasaditve brajd in dreves ob vinskih stavbah, o škodljivih tresljajih v hišah »pod kterimi so pivnice ali kleti« in tudi o škodljivostih hranjenja aromatičnih živil v vinskih kleteh, o čemer se je »v neki hiši sam prepričal« (Jančar 1867: 55). Iz navedenega primera je mogoče sklepati, da je bilo kletarsko znanje marsikje slabo in da se je večinsko prebivalstvo v tem le postopoma približevalo znanju naprednih vinogradnikov, ki so vsaj že v 18. stoletju sredi vinogradniških območij postavljali arhitekturno prestižne vinogradne stavbe z najsodobnejšimi kletmi in razkošnimi bivalnimi prostori. A očitno je bil razkorak med stanovsko zaprto gosposko in večinskim kmečkim prebivalstvom ter kmečkim proletariatom8 vendarle zelo globok. Do prenašanja znanj vinogradniških in kletarskih znanj je prihajalo le postopoma in še to le tam, kjer je bilo večinsko prebivalstvo kot najeta delovna sila vključeno v vinogradništvo družbene elite. Tak razkorak se je marsikje obdržal vse do konca druge svetovne vojne, ponekod pa še do konca 80. let 20. stoletja, 9 ko se je kultura vina in predstav o vrednosti kletne higiene dvignila predvsem po zaslugi izšolanih vinarskih strokovnjakov in vse številčnejših vinogradniških društev. Vinogradna poselitev in vrste kleti (kletnih stavb in prostorov) po socialnem poreklu (prvotnih) lastnikov Družbena elita je že v preteklosti spoznavala vrednost najkakovostnejših vinogradniških območij na Slovenskem in si tam postavljala svoje dvorce in razkošne vile s kletmi. Geograf Borut Belec za Jeruzalemske gorice navaja, da so izredno »ugodne razmere za gojenje vinske trte ... že zgodaj privabile ne le kmečko prebivalstvo okoliških ravnin, temveč tudi pripadnike drugih družbenih slojev (Belec 1997: 38). Zato so na teh najboljših legah širili obseg vinogradov in »tako so že leta 1824 vinogradi 8 zavzemali okoli 1.500 ha ali četrtino površine. Pri nastajanju te posesti je imel zelo pomembno vlogo kapital meščanov, gospo- g 8 To socialno skupino vsaj v severovzhodnih predelih slovenskega ozemlja g sestavljali predvsem viničarji in mali obrtniki. ^ 9 Tudi danes je še marsikje med starejšimi kmečkimi vinogradniki razširjeno prepričanje, da za »pristno in dobro domače« vino veljata šmarnica, 2 ki menda odlično odžeja izkušene pivce na Goričkem (Hazler 2007: 39), LjJ in amerikan (Hazler 2007: 106), s katerim se še vedno slastijo na vinoro- ^ dnem Liscu pri Žužemberku. ščin in cerkvenih ustanov« (Belec 1997: 38), ki je med drugim omogočil gradnjo vrste imenitnih vinogradnih stavb.10 Te so bile po svoje tudi nuja, saj so posesti različnih gospoščin znašale leta 1824 v povprečju 4,15 ha, cerkvene 2,35 ha, meščanske 1,83 ha, nedomače kmečke posesti 0,40 ha in približno prav toliko tudi domače kmečke posesti (Belec 1997: 38). Takšna posestna struktura je v Jeruzalemskih goricah vplivala na obliko poselitve, ki se je redčila premosorazmerno z rastjo obsega vinogradniške posesti in zgoščala tam, kjer so prevladovale manjše vinogradniške posesti. Zato so tako Jeruzalemske gorice kot številne druge prvovrstne vinogradniške lege (Ljutomerske gorice, Jareninski Dol, Ritoznoj, deli Bizeljskega, najboljši deli Goriških brd na območju Dobrovega in Vipolž) obdržale redko vinogradno poselitev, saj je bil interes najvplivnejših in najpre-možnejših lastnikov ves čas ohranitev velikih strnjenih površin. To dediščino relativne nepozidanosti je po drugi svetovni vojni podedoval socialistični družbeni red, ki je te najboljše vinogradniške površine nacionaliziral in po večkratni menjavi upraviteljske pristojnosti za upravljavca postavil kmetijske zadruge (Hazler 2006, 2008, 2009). Na drugih manj kakovostnih vinorodnih območjih zanimanje velikih posestnikov po gojenju vinske trte ni bilo tako izrazito kot na jugovzhodnih predelih Slovenskih goric. Zato je drugod večinoma prevladovala srednje velika (ocenjeno do dva ha) in drobna vinogradniška posest (pod 0,5 ha), ki je bila predvsem v lasti kmečkega prebivalstva (Haloze, Dravinjske Gorce, Lisec pri Žužemberku), tržanov (Trška Gorca nad Rogatcem in pri Šentjurju pri Celju), meščanov (Trška Gora pri Novem mestu), veleposestnikov (Virštanj) in ponekod tudi samostanov (Trška Gora in Sevno pri Novem mestu). Vendar je bila po omenjenih območjih vzhodnega Štajerskega in Dolenjskega struktura posesti izrazito mešana, tako da ni mogoče govoriti o družbeno elitnih ali izrazito kmečkih vinorodnih območjih. Posledica takšnih posestnih razmer je bila heterogena in bolj zgoščena poselitev z vinogradnimi stavbami, ki je razvila vsaj tri dokaj izrazite poselitvene oblike. Za prvo je značilna razporeditev kletnih stavb ob serpentinasto dvigajočih poteh,11 za drugo poselitev vinskih kleti ob poteh, ki so speljane po slemenih vinogradniških hribov,12 tretja, domnevno najbolj razširjena oblika pa je raztresena poselitev vinskih kleti ob poteh, ki so v »nepravilnih« mrežah razpletene po vinorodnih legah.13 10 Večina vinogradnih stavb takratne družbene elite je še ohranjena, čeprav je marsikatera posodobljena ali v slabem gradbenem stanju (na primer območje Koga). Postajajo predmet zanimanja umetnostnih zgodovinarjev (Curk 1998: 57-60), etnologov (Hazler 2007: 72-75), nosilcev turistične dejavnosti (Vodušek 1998) in tudi arhitektov, ki pa vsaj na severovzhodnem slovenskem območju ostajajo v okolju t. i. ljudskega stavbarstva (Moškon 1982: 130; Fister 1986: 291), ker identiteto regionalnega stavbarstva prepoznavajo predvsem v vinogradnih stavbah večinskega prebivalstva. 11 Ta oblika se je razvila na bolj ali manj enovitih prisojnih pobočjih hribovja nad levim bregom zgornje Krke v okolici Žužemberka, na območju Lisca, v Kamenju in Homu pri Šentrupertu na Dolenjskem in drugod. 12 Ta oblika se je na primer razvila na Vini Gori nad Plesom ob Sotli, po nekaterih gričih v okolici Šentruperta in Mokronoga na Dolenjskem, ponekod v Halozah in drugod. 13 Ta oblika se je razvila na območjih z razgibano konfiguracijo terena, ki je ponekod bolj izrazita in prepletena še z drugimi kmetijskimi površinami (na primer Mali Vrh, Veliki Vrh, Gavce v občini Šmarno ob Paki), dru- Na vseh omenjenih in številnih drugih vinogradniških območjih so se razvile specifične poselitvene prvine in oblike, ki so se večinoma ohranile vse do današnjih dni. Skupaj z njimi pa se je razvila tudi značilna podoba vinogradniških14 ali bolje rečeno vinogradnih stavb,15 velikih vinskih kleti v sestavu velikih podjetij in zadrug16 in kletnih prostorov v ožjem pomenu besede klet.17 Monografija z naslovom Vinske kleti na Slovenskem (Haz-ler 2007) je med prvimi opozorila na različne vrste kletnih stavb in kletnih prostorov, saj so bile pred tem kleti obravnavane v god pa manj, in se vinogradniška poselitev razteza po blago »valujočih« gričih. Skoraj po pravilu je navezana na viničarske domove in kmečke domačije (na primer Špičnik, Slatina, Svečina, Ciringa v občini Zgornja Kungota). 14 Pod pojmom vinogradniška stavba razumem vse tiste gospodarske in gospodarsko-stanovanjske stavbe, ki so povezane z vinogradniško dejavnostjo, torej tudi tiste, ki stojijo zunaj vinogradov, bodisi na domačijah vinogradnikov bodisi kje drugje. V to kategorijo uvrščam tudi stalna bivališča lastnikov oziroma domačije vinogradnikov, ki ležijo neposredno ob vinogradih (na primer kmečki domovi sredi vinogradov na območju Svečine, Ciringe v občini Zgornja Kungota). 15 Pod pojmom vinogradna stavba razumem predvsem tiste gospodarske in gospodarsko-stanovanjske stavbe, ki stojijo ob lastniško pripadajočih vinogradih ali sredi njih in so namenjene predvsem za predelavo grozdja in skladiščenje vina (na primer območje Dolge Gore v občini Šentjur pri Celju) ter ponekod tudi za občasna (med delom v vinogradu) in stalna bivališča za daljše obdobje najete delovne sile (viničarski domovi v Zgornjem Porčiču v občini Lenart, na območju Haloz in Jeruzalemskih goric in drugod). 16 Pod pojmom velika vinska klet razumem predvsem gospodarsko-po-slovne objekte v lasti velikih podjetij, poslovnih združenj in kmetijskih zadrug, kot so na primer Vinska klet »Goriška brda« z. o. o., Dobrovo, Kmetijska zadruga Metlika z. o. o. - Vinska klet Metlika, Vinakoper d. o. o., Vinska klet Krško - Kmečka zadruga Krško z. o. o, Vinska klet Jeruzalem Ormož VVS d. d. in druga. 17 Pod pojmom kletni prostor ali kratko klet razumem notranje prostore v ravnini zemljišč in delno ali povsem vkopane prostore, namenjene izključno negi in hranjenju vina. Narečna imena zanje so lahko pivnica (SV Slovenija), klet (večji del Slovenije vključno z Goriškimi brdi), hram (Vipavska dolina, Kras, Gabrska Gora pod Gorjanci, del Bizeljskega), keuder (vinogradniška območja na obrobju Spodnje Savinjske doline, v okolici Žužemberka, keudar (območja na obrobju Mirenske doline, Krško gričev- je), kieuder (v okolici Šentjerneja, pod severnimi pobočju Gorjancev) . kontekstu etnološkega raziskovanja vinogradništva (Dular 1990, 1994), le z zornega kota enega socialnega okolja (Vilfan 1952) ali le obrobno ob splošnih pregledih vinogradništva (Baš 1080) in v kletarskih (Šikovec 1985) ter vinarskih priročnikih (Judež 1981), kjer so avtorji osrednjo pozornost namenili predvsem vinu (Simčič 1989). Omenjena monografija o vinskih kleteh na Slovenskem (Hazler 2007) je obravnavala kletne stavbe in kletne prostore (v monografiji združeni pod enotnim pojmom kleti) po njihovih geografskih, gradbenih in družbenih razsežnostih ter nakazala pomen celovitega raziskovanja kleti glede na njihov prvotni socialni izvor. Predstavila je samostanske kleti, kleti samostanskih pristav, grajske kleti, gosposke in veleposestniške kleti, gostilniške kleti, mestne kleti, kmečke kleti, kleti v viničarijah (vseh družbenih slojev: fevdalne, cerkvene in kmečke), zadružne kleti, sodobne kleti vinarjev in kleti ljubiteljskih vinogradnikov. Drugi, imenujmo jih primarni nosilci18 razvoja vinogradništva in kletarstva, so se vprašanjem podobe in zasnove kleti posvečali bolj obrobno, saj sta jih zanimala predvsem tehnologija predelave grozdja in negovanje vina. Vlogo strokovnih načrtovalcev podobe kleti so že v preteklosti prevzemali stavbeniki in danes projektanti, ki (so) skupaj z naročniki oblikovali podobo kletnih stavb (Vinska klet 2009) in kletnih prostorov (Moškon 1982). V sosednjih vinorodnih deželah je po dostopnih podatkih nekaj več obravnav kleti. Sistematično so se s to problematiko srečevali na Hrvaškem (Šestan 1998), Moravskem v Republiki Češki (Matuszkova 2004) in tudi na Gradiščanskem (in na Štajerskem v Gomilici/Gamltz v Republiki Avstriji, kjer so leta 1988 pripravili poučno deželno razstavo o kulturi vina). Na Moravskem se med drugim lahko pohvalijo še s pregledno konservatorsko in muzeološko analizo in interpretacijo vinogradniške stavbne dediščine, ki je ponekod predmet učinkovitega varstva in situ (Ma-tuszkova 2004) ali pa so kletne stavbe prenesene v muzeje na prostem (Kovaru - vodnik brez letnice; Jančar 1993). Tradicionalna in sodobna kletna arhitektura sta vključeni tudi v nekatere svetovne monografije o vinu, ki med drugim poročajo tako o tra- 18 V tem pomenu razumem predvsem strokovnjake s področja kmetijstva, vinogradništva, kletarstva, enologije, idr. 9 diciji kletarstva in vinarstva, predvsem pa tudi o prepoznavnih nacionalnih vinskih kulturah (na primer Dominé 2007: 42-43). Gradiva kleti in dediščina znanj Za gradnjo vinskih kleti, torej kletnih stavb in kletnih prostorov, so graditelji že v preteklosti uporabljali različna gradiva, predvsem pa takšna, ki so bila bolj ali manj na dosegu rok, se pravi v njihovem neposrednem življenjskem okolju. Tako so na sredozemskem območju za zidavo uporabljali kamen (apnenec in peščenjak), za kritje streh prvotno kamen in pozneje opečne korce, na osrednjeslovenskem območju sta bila prvotno splošno razširjena les in kamen (največ apnenec) ter od 19. stoletja žgana opeka, za kritje streh pa sprva slama in les, v 20. stoletju pa različne vrste doma izdelanih ali kupljenih glinenih in cementnih opek. V severovzhodnem, večinoma panonskem delu Slovenije, so za gradnjo kleti večinoma uporabljali les, v osrednjih delih Slovenskih goric tudi kamen (peščenjak), ob slovensko-hrvaški meji pa so za gradnjo kleti uporabljali tudi zbito glino (t. i. na-bijanice) in na soncu sušene glinene zidake. Razširjena je bila tudi opečna gradnja, vendar sprva le med družbeno elito, od druge polovice 20. stoletja pa je industrijska opeka postala osnovni gradbeni material. Sprva so bile tam kleti prekrite s slamo in le najbolj elitne stavbe tudi z žgano opeko. Z zornega kota geneze in razvoja stavbarstva so posebno pomembne lesene kletne stavbe, bodisi zgrajene iz ogrodja in vej-nih opletov ali iz kladne konstrukcije brun, kjer so bila bruna na vogalih povezana z utori na križ. Nekatere kleti so bile le pritlične in je bil kletni prostor v ravnini pritličja, ponavadi med bivalnim hlevskim prostorom, druge so imele pivnico (klet) povsem vkopano pod temelji. Takšne kleti danes še stojijo na primer na Goričkem, na območju med Savinjo, Voglajno in Sotlo, na Bizeljskem, v Beli krajini in drugod. V njih še zori dobro hišno vino (lesene kleti na Strehovskem in Filovskem bregu na južnem robu Goričkega). Bolj pogoste so vrhkletne stavbe z lesenim pritličjem in delno vkopanim kletnim prostorom (največkrat le eden, zelo redko dva). Takšne kletne stavbe so bile splošno razširjene med kmečkimi vinogradniki na območju Spodnje Savinjske doline (Mali in Veliki Vrh, Grajska vas) in po večjem delu vzhodne in jugovzhodne Slovenije. Precej razširjena je bila tudi gradnja lesenih kleti s sohami, oziroma v t. i. skeletni konstrukciji, ki je bila na našem ozemlju splošno razširjena že med pozno bronasto in starejšo železno dobo (Vojaković 2009: 17-20), dandanes pa se je kot prežitek druge polovice 19. stoletja ohranila predvsem na območju Obso-telja, Krškega gričevja, Gabrovske Gore in drugod. Lesene kletne stavbe severovzhodne Slovenije so bile po pravilu zunaj in znotraj ometane z ilovico in pobeljene (Hazler 2007, 30-31, 64-65). V nekoliko poglobljenih kletnih prostorih je bila po tleh zbita zemlja, stropi so bili leseni in s podstrešne strani 10 prekriti s senom ali slamo, tako da so bili kletni prostori tudi v vročih dneh prijetno hladni in se je vino dobro obdržalo vse do nove trgatve. Na tem območju so kletne stavbe gradili še iz zbite ilovice (vinogradniška območja ob slovensko-hrvaški meji vse o do Dolgovaških Goric) ali iz velikih, na soncu sušenih zidakov ^ (okolica Rogatca), ki jih je povezovala ilovnata malta. Tudi stene m teh kleti so graditelji poravnali z ilovnatimi ometi in jih osvežili 5 z apnenimi beleži. S Povsem drugače so bile zgrajene kletne stavbe zemljiške go-^ sposke in bogatih meščanov. Nekateri vinogradniški dvorci teh družbenih privilegirancev segajo še v čas pozne renesanse (Mali Vrh 33; gl. Hazler), zgodnjega baroka (18. stoletje) in v klasicistično obdobje (19. stoletje), ki mu sledi dokaj priljubljena gradnja v t. i. historičnih slogih (druga polovica 19. stoletja). Za gradnjo so sprva uporabljali predvsem kamen, pozneje pa žgano klasično glineno opeko. Danes se za gradnjo kletnih stavb uporabljajo predvsem industrijska glinena ali betonska opeka, v vinorodni deželi Primorski pa je ponovno zelo priljubljena gradnja s kamnom (Hazler 2007: 170-171) in vsaj delno klesanje kletnih prostorov v živo skalo (Hazler 2007: 150). Kletni prostori po obliki, zasnovi in namembnosti Kletni prostori so praviloma osrednja privlačnost kletnih stavb in vseh vrst vinskih kleti, kot so na primer repnice na Bizeljskem ali pod površino mesta vkopane kleti velikih vinarskih podjetij (Maribor, Ptuj). Strokovnjake zanimata predvsem njihova zasnova in oblika, zato jih skušajo razporediti v posamezne tipološke skupine. Na podlagi njihovih najrazpoznavnejših značilnosti19 in predvsem načinov umestitve kletnih prostorov v kletno stavbo v razmerju do obdajajočega zemljišča ločimo: vkopane kleti (povsem vkopani kletni prostori, praviloma pod ravnjo obdajajočega zemljišča - na primer Vinagova klet v Mariboru, Kovačeva klet na Strehovskem bregu na Goričkem v o. Dobrovnik), delno vkopane kleti (približno od polovice do največ dveh tretjin vkopani kletni prostori v razmerju do obdajajočega zemljišča - zelo razširjena oblika povsod po vinorodnih deželah, na primer kleti (hrami) v Gočah v o. Vipava), komajda vkopane kleti (kletni prostori so le nekoliko poglobljeni pod raven obdajajočega zemljišča - na primer lesene stavbe in kleti na Filovskem bregu na Goričkem v o. Moravske Toplice) in nevkopane kleti (kleti, ki niso vkopane pod raven obdajajočega zemljišča, predvsem vse lesene kletne stavbe, zlasti kleti (hrami) na Vinjem Vrhu nad To-mažjo vasjo v o. Škocjan, na Orešju v o. Brežice, na Dolgi Gori v o. Šentjur pri Celju, kletni prostori v hisih v Beli krajini). Zelo raznolika je tudi zasnova kletnih prostorov, ki je tesno povezana z načini rabe gradiv. V glavnem ločimo lesene kleti z ravnimi lesenimi stropi (takšni so predvsem kletni prostori v lesenih hramih po Dolenjskem in v lesenih gorcah na območju porečja Voglajne na Štajerskem), iz kamna in opeke (Ponekod v Prek-murju) zidane kleti z ravnimi lesenimi stropi (takšni so kletni prostori v starejših zidanih (predvsem) kmečkih kletnih stavbah po večjem delu Štajerskega, Dolenjskega in tudi Goriških brd in Vipavske doline), iz kamna in opeke zidane kleti z betonskimi stropi (takšni so kletni prostori v posodobljenih kleteh, ki so sprva imeli lesene ravne strope in so splošno razširjeni skoraj povsod tam, kjer so bile kletne stavne zidane iz opeke, kamna in tudi nežgane gline), iz kamna in žgane opeke zidane obokane kleti (obokane kleti so razširjene v Vipavski dolini, ponekod na Krasu, v Goriških brdih, na območju Jeruzalemskih goric in drugod, predvsem pa v okoljih višjih družbenih plasti) in v zbito mivko vklesane obokane kleti v podobi nepravilnih rovov (te kleti so kot repnice poznane predvsem na Bizeljskem; nekoliko so jim podobne v breg vkopane in predvsem iz opeke in tudi kamna pozidane obokane kleti na Moravskem (Matuszkova 2004: 19 Treba je poudariti, da gre le za poskus, saj bodo le temeljite nadaljnje raziskave vseh pojavnih oblik kleti potrdile ali ovrgle spodaj predstavljeni strukturni model. Večina traktov grajskega poslopja je podkletenih, vse kleti pa so obokane in globoko vkopane. Foto: Vito Hazler, Grad Štatenberg pri Makolah, 17. 8. 2007 251-255) in Gradiščanskem, ki so kot samostojni objekti zasute z zemljo in se navzven odpirajo le z reprezentančno čelno steno in likovno poudarjenim vhodnim portalom). Raba kleti kot posebnih shrambnih prostorov je raznolika in v marsičem odvisna od gospodarske usmeritve agrarnega obrata in tudi od lastnikovega in uporabnikovega dojemanja pomena kletnih prostorov. V primerih prevladujoče vinogradniške dejavnosti lastniki (uporabniki) v kleteh hranijo izključno vino. Negujejo ga bodisi v vzidanih (Hazler 2007: 60, 138), poliuretanskih (Hazler 2007: 58) ali kovinskih cisternah (Hazler 2007: 105), lesenih sodih (Hazler 2007: 104-105) ali različnih kovinskih in steklenih posodah in steklenicah (Hazler 2007: 84-85). V takšnih enonamenskih kleteh vinarji lahko uspešno uvajajo sodobnejše tehnološke postopkom zorenja in negovanja vina ter skrbijo za urejenost, snažnost in tudi atraktivnost kletnih prostorov z dejavnostmi, ki uskladiščenemu vinu menda ne škodijo. Poleg teh so na vinorodnih kot tudi drugih območjih razširjene večnamenske kleti, kjer poleg vina hranijo še druge pijače in živila, kar pa v našem primeru že presega obseg obravnave. Kleti - središča družabnega življenja Kletne stavbe in kletni prostori so ključni povezovalni člen vi-nogradnikovih celoletnih dejavnosti. Povezani so s predelavo grozdja, s shranjevanjem in z negovanjem vina in tudi z različnimi oblikami družabnega življenja, ki so redne sestavine vinogra-dnikovega življenja po delu v vinogradu, prešnici ali vinski kleti. Že od nekdaj v kletnih stavbah in prostorih potekajo različne oblike srečanj z gosti in obiskovalci, ki imajo v prvi vrsti namen promovirati vinsko klet in prepričati gosta, da bo morda postal porabnik njihovih proizvodov. Danes so takšne oblike srečanj nekaj povsem vsakdanjega, te oblike pa so se še okrepile, ko so veliki vinarji začeli urejati še degustacijske prostore, namenjene predvsem organiziranim skupinam obiskovalcev. Tam gostom predstavijo klet, izpeljejo postopek degustacije in poskrbijo še za nakup vina v hišni vinoteki (na primer Vinakoper, Vinska klet Goriška brda v Dobrovem, Ptujska klet in druge). Ponekod v de-gustacijskih prostorih ponujajo tudi kuhano hrano (Vinska klet Santomas v Šmarju pri Kopru, Vipavski hram v Vinski kleti Vipava 1894) ali vsaj sirove in mesne narezke. Kovačeva gorca z obokano kletjo, kjer lastnik pripravlja degustacije in prireditve v povezavi z vinogradniškim prazničnim letom. Foto: Vito Hazler, Prihava, Hrastovec 63, 17. 8. 2007 Veliki proizvajalci vina omogočajo redne obiske kletnih prostorov predvsem za organizirane skupine obiskovalcev - »za en avtobus ljudi« je predvsem v času sezonskih izletov vsakdanjik največjih vinarskih podjetij. Seznanjanja s kulturo vina v vinskih kleteh, opremljenih z več tisočlitrskimi lesenimi sodi in s kovinskimi cisternami so poučne oblike izobraževanja. Ponekod so kletna doživetja dopolnili še z zvočnimi in s svetlobnimi učinki (na primer Vinska klet Ptuj) in z misterioznostjo kletnih prostorov in izbranih sort vin (Vinagova klet v Mariboru, ki hrani letnike izbranih vin petstoletne modre kavčine z Lenta). Vinske kleti so bile od nekdaj tudi prizorišča različnih družinskih in prijateljskih srečanj ter prizorišča večjih (na primer furenga na Bizeljskem; Berkovič 1997: 26-28) ali manjših nakupov vina, kjer hišni gospodar kupca vedno podkrepi z izdatno malico (na primer vinogradniki z Žičke gorce v o. Slovenske Konjice). S kletmi so povezane tudi vinogradniške šege in navade, ki spremljajo delovni in praznični cikel vinogradnikov. Pitje vina in uživanje izbrane hrane spremlja hišne družabnosti na Urbanovo (25. maj, po prenovljenem seznamu svetnikov 19. maj), ko cveti vinska trta in Urban povsod preganja muhe, na Martinovo (11. november), ko mošt postane vino, in na Šentjanževo (27. december), ko vino dozori in ga v cerkvah blagoslovijo, da je kot šent-janevc (Dravinjska dolina) pripravljeno na predpustno ženitev za uživanje in prodajo. Kletna stavba v vinogradu ali počitniška hišica s kletjo postajata vse bolj priljubljeni okolji za preživljanje prostega časa za številne vinogradnike in tudi mestne ljudi, ki se v takem okolju spo-čijejo po napornem delovnem tednu in si »napolnijo baterije«. Veliko lastnikov kleti preživi konec tedna »na svojem drugem domu« in delo v vinogradu in kleti združijo s srečanji s soro- 11 dniki, prijatelji (Hazler 2007: 129) in sosedi. Značilno tedensko »vinogradniško migracijo« nekateri podaljšajo v letni dopust in se v kletno stavbo po upokojitvi za daljši čas celo preselijo. Današnje kletne stavbe so praviloma pomanjšani posnetki udobnih § stanovanjskih hiš in bivalno nadvse primerne. Med posebne oblike družabnega življenja, povezane s kulturo ro vina, sodijo tudi obiski gostilniških vinskih kleti, bodisi pod go- 5 stilniško stavbo (na primer Gostilna Rajh v Bakovcih, Hiša kuli- S narike Jezeršek v Sori pri Medvodah, Dvor Jezeršek v Zgornjem ^ Brniku) ali neposredno v vinogradu (Gostilna Žolnir v Kostanjevici na Krki), ki jih gostilničar pripravi za izbrane goste. Tam nazdravljajo s posebnimi vini in predstavijo novodobne šege, povezane z odpiranjem steklenic z mečem, iztekanjem zadnjih kapljic vina in podobno. Kulturo vinskih kleti širijo tudi nekatera velika trgovska podjetja (Leclerc), ki imajo v trgovinah zgledno urejene arhivske kleti ali pa računalniško podprt način seznanjanja z vinsko kulturo (Mercator center v Šiški v Ljubljani). Tudi vinoteke so pogosto umeščene v vkopane kletne prostore in prodajo vina dopolnjujejo še s ponudbo hrane (Vinoteka na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani; Vinoteka Brda v grajski kleti v Dobrovem). Kleti so torej pomembna okolja družabnosti, trgovine in tudi navezovanja poslovnih stikov. Zato so pomembno polje etnološkega raziskovanja ne le materialnih, temveč tudi družbenih in duhovnih sestavin kulture. Viri in literatura BAŠ, Franjo: K vprašanju štajerske preše. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu, Knjiga 5. Beograd, 1930, 6-16. BELEC, Borut: Prispevek k zemljiškoposestni strukturi v Ljutomersko-Or-moških goricah leta 1924 in 1961. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 1. Maribor, 1965: 103-114. BELEC, Borut: Razvoj vinogradniških površin v SR Sloveniji v zadnjih sedemdesetih letih: prispevek k problematiki socialnogeografskega spreminjanja slovenske pokrajine. Ljubljana: Inštitut za geografijo SAZU, 1972, 136 str. BELEC, Borut: Vinogradništvo kot dejavnik prostorske preobrazbe v Sloveniji. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 9. Maribor, 1993. BERKOVIČ, Bojan (ur.): Spominska izdaja ob 100-letnici razstave grozdja in vina na Bizeljskem. Bizeljsko: Turistično društvo Bizeljsko in Vinogradniško društvo Bizeljsko, 1997. BOGATAJ, Janez: »Še bog bi dobre volje bil, če bi vino pil!« V: Drago Medved, Najlepše trte na Slovenskem. Maribor: Založba obzorja Maribor, 1995, 10-20. BRAČIČ, Vladimir (ur.): Gorice in vino. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1976, 112 str. CURK, Jože, 1993: O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na Slovenskem Štajerskem (gradbeno-zgodovinski oris). Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 29. Maribor: 131-163. CURK, Jože: Ormož in okolica. V: Nataša Vodušek (ur.), Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož. Ormož: Založba Veritas, 1998: 3-64. DOMINÉ, Andre (ur.): Wein. Mönchengladbach: Tandem Verlag GmbH, 2007. DULAR, Andrej in Nives Sulič: Vinogradništvo in zidanice v KS Semič. V: Mladinski raziskovalni tabor Bela krajina — Semič. Ljubljana: Zveza organizacij za tehniško kulturo Slovenije, 1983. DULAR, Andrej: Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf33-34, 1990: 61-81. DULAR, Andrej: Pij, kume moj dragi! Vinogradništvo in vinogradniki v Beli krajini. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto in Dolenjska založba, 1994, 231 12 str. FISTER, Peter: Umetnost stavbarstva na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. GAČNIK, Aleš: Vinologija — mogoče in nemogoče v raziskovanju ljudi in § vina. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske ^ fakultete Univerze v Ljubljani, 1990 (diplomsko delo). ™ GOMBAČ, Franc: Umno kletarstvo. 2. pomnožena in popravljena izdaja. ^ Ljubljana: Kmetijska tiskovna zadruga, 1927, 80 str. (prva izdaja 1900). Q LjJ HAUSHOFER, Hans: 125 Jahre Schule und Forschung an der Klosterneu- ^ burger Anstalt. Mitteilungen Klosterneuburg 35(5), 1985 . HAZLER, Vito: Terenski zapiski, 2005. HAZLER, Vito: Vinske kleti na Slovenskem. Ljubljana: Založba Kmečki glas, 2007. HAZLER, Vito: Vinske kleti na Slovenjebistriškem. V: Stanislav Gradišnik (ur.), Zbornik občine Slovenska Bistrica III: svet med Pohorjem in Bočem. Slovenska Bistrica: Občina Slovenska Bistrica in Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 2009: 205-253. HAZLER, Vito: Terenski zapiski, 2008. HERNJA-MASTEN, Marija (ur.): Trta in vino skoti čas: katalog k razstavi Trta in vino skozi čas. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 1991. JANČAR, France: Umni vinorejec. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1867 (Slovenskih večernic 16. zvezek). JUDEŽ, Miško: Klasično in sodobno vinarstvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1981. KOMZAK, Wolfgang: Bauen im Burgenland: Gestern, Heute, Morgen. Bur-genländischen Landesregierung (katalog razstave, brez paginacije, kraja in leta izdaje). KOREN, Vlasta: Kmečko vinogradništvo v vzhodnih Slovenskih goricah. V: Etnografija Pomurja 1. Murska Sobota: Pomurska založba, 1967, 67-106. KOREN, Vlasta: Vinogradništvo. V: Vprašalnice I: etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Ljubljana: Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov, 1976, 111-128. KOSI, Anton: Umni kletar. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1901. KOTNIK, France: Martinov nasad. Časopis za zgodovino in narodopisje 24(1-2). Maribor, 1929, 95-99. KULJAJ, Ivo (ur.): Cviček. Ljubljana: Založba Magnolija, 2001. KULJAJ, Ivo: Zidanice: vinske kleti in hrami na Slovenskem. Ljubljana: Založba Magnolija. 2003. KUKIČ, Ana in Petra Dichlberger: Hisi: stavbna dediščina Bele krajine. Seminarska naloga II na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2006. LOKAR, Janko: Belokranjska hiša. Carinthia 3. Ljubljana, 1912, 1-27. LOŽAR, Rajko: Pridobivanje hrane in gospodarstvo: Vrtnarstvo, sadjarstvo in vinogradništvo. V: Narodopisje Slovencev1. Ljubljana, 1944, 98-216 (184-191). MAKOVEC, Juš: Ivan Kryl je bil vzoren vinogradnik. V: Zbornik društva vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer. Ljutomer, 1997, 50-51. MATUSZKOVA, Jitka in Vera Kovaru: Vinohradnické stavby na Moravë/ ViticulturalBuildings of Moravia. Brno: Narodni pamatkovy ustav, üzemm odborné precovište v Brne, 2004. MEDVED, Drago: Najlepše trte na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 1995, 235 str. MEDVED, Drago: Vinski brevir: kako razumeti vino. Ljubljana: Založba Rokus, d. o. o, 1997. MIHELIČ, Darja: Urad v Žireh, Prevod. Žirovski občasnik 12(18), 1992, 9. MLINARIČ, Jože: Gospodarska dejavnost cistercijanskih samostanov in kartuzij na Slovenskem. V: Jerneja Batič (ur.), Kulturna dediščina meniških redov. Ljubljana: Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1996 (Dnevi evropske kulturne dediščine), 23-49. MOŠKON, Dušan: Arhitektura naših vinorodnih krajev včeraj in danes: varujte stare zidanice in hrame - kako graditi, prenavljati in obnavljati. V: Anton Skaza, Ljubiteljsko kletarstvo. Maribor: Založba Obzorja, 1982, 117-145. NOVAK, Vilko: Kmečko vinogradništvo v Prekmurju. V: Zbornik Etnografskog muzeja u Beogradu 1901—1951. Beograd: 1953, 70-76. NOVAK, Vilko: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1960. PEČELIN, Jasna: Ledinica pri Žireh. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo 2003 (Seminarska naloga I). RITARIČ, Jože in Jože Rogan: 150 let zlate radgonske penine. Gornja Radgona: Zgodovinsko društvo Gornja Radgona, 2002. SIMČIČ, Zvonimir: Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987. SIMONIČ, Monika: Čušev tekst o viničarjih, Mickina zgodba viničarstva. Ljubljana: Diplomska naloga na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1997. SIMONIČ-ROŠKAR, Monika: Viničarstvo v Halozah in Slovenskih goricah v drugi polovici 19. stol. do prenehanja viničarstva v letih po koncu druge svetovne vojne. V: Andrej Brence (ur.), Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj 1. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 2003, 138-150. SKALICKY, Bohuslav: Kletarstvo. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna, 1924. SKAZA, Anton: Ljubiteljsko kletarstvo. S prispevkoma prof. Dušana Mo-škona »Arhitektura naših vinorodnih krajev včeraj in danes« in Dionizija Amfore »Umni vinogradnik in vinska kultura«. Maribor: Založba Obzorja, 1982. STOPAR, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1982. STOPAR, Ivan in Primož Premzl: Joseph Franz Kaiser, Stara Kaiserjeva suita 1824—1833: litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999 (več vrst paginacij). ŠESTAN, Ivan: Vino i tradicija. Katalog razstave. Zagreb: Etnografski muzej u Zagrebu, 1998. ŠIKOVEC, Slavica: Sodobno kletarstvo. Ljubljana: Časopisno založniško podjetje Kmečki glas, 1985. ŠTABI, Snežana in Igor Kramberger (ur.): Podobe prednikov: Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870—1879. 29 zvezkov rokopisa v treh knjigah. Ljubljana: Krt, 1987. TERČELJ, Dušan: Kultura vina na Slovenskem. Ptuj in Ljubljana: Tovarna tradicij in Slovenski etnografski muzej, 2007. VALENČIČ, Vlado: Vinogradništvo. V: Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: zgodovina agrarnih panog. I. zvezek Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970. VERTOVEC (VERTOVZ), Matija: Vinoréja. Ljubljana: natisnil Joshef Bla-snik, 1845. VILFAN, Sergij: Od vinskega hrama do bajte (Prispevek k zgodovini bajtar-stva in gostaštva v dolenjskih vinogradih). Slovenski etnograf 5. Ljubljana, 1952, 107-142. VILFAN, Sergij: Delavci v agrarnem gospodarstvu. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: zgodovina agrarnih panog. ZvezekII. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980, 355-402. VINSKA KLET Jeruzalem-Ormož, http://sl.jeruzalem-ormoz.si/o_nas/bla-govna_znamka_jeruzalem_ormoz, 25. 10. 2009. VODUŠEK, Nataša (ur.): Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož. Ormož: Občina Ormož, 1998. VOJAKOVIĆ, Petra: Gradbeni materiali v prazgodovini: primer arheološkega najdišča Ljubljana — nova soseska Tribuna. Ljubljana: Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2009 (seminar podiplomskega študija, mentor V. Hazler). VOŠNJAK, Josip: Umno kletarstvo: Slovenskim vinorejcem v poduk. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1873. ŽONTAR, Josip: Soseski (cerkveni) »hisi« v Beli krajini. V: Slovenski etnograf 10, 1957: 77-80. Slovene Wine Cellars Architecture is the result of past and present endeavors to create satisfactory conditions for living and working. Together with buildings equipped with a cellar and other cellar storage rooms used for wine-making purposes, wine cellars are an important segment of architecture. Their structure and shapes are the result of several thousand years of the tradition of wine-growing in Slovenia. The time and place of their origin; their building materials and methods; their purpose; and particularly the social background of their owners are very diverse. Very old wine cellars, which have been preserved to the present, represent an important step toward our understanding of the development of architecture. In certain areas such as the vineland in the municipality of Šmartno ob Paki, the still-preserved buildings connected with viticulture and wine-growing are particularly significant because of their original structures combining living quarters, which were comprised of one or two rooms, and the simply designed rooms intended for the production of wine. Such buildings were namely not designed solely for the production of wine from grapes and for further wine storage but also served, either periodically or permanently, as housing accommodations for the vineyard's owner, his family and relatives, or for hired laborers. Due to their interesting design and shape, a number of wine cellars represent a tourist attraction in viticultural areas and in places with a well-developed wine trade. Erected next to the home of the wine-grower and his family, some of these cellars, also known as the repnice, are in the form of tunnels dug out of firmly packed river sand and situated in the centre of vineyards in Bizeljsko. A remarkable feat of architecture, some wine cellars have been dug out underneath towns such as Maribor and Ptuj. Wine cellars also present an opportunity for socializing and for strengthening business ties. Situated in the middle of a vineyard, such cellars have become an increasingly popular location for leisure activities. In addition to their »weekend vineyard migrations«, some people spend their entire holidays there, or even move there after retirement. Modern wine cellars are usually miniature versions of comfortable family houses and a popular destination for their owners and friends. 13 Ol o o CN ^ CO CS •t a u co ^ PRICEVALNOST RAZLIČNIH VIROV ZA RAZISKOVANJE BIVALNE KULTURE: PRIMER HUTTERJEVE VILE V MARIBORU Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: V besedilu avtorica opisuje bivalne razmere družine tekstilnega industrialca Josipa Hutterja v Mariboru v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja, predvsem v pritličju in prvem nadstropju družinske vile ob Mestnem parku. V ospredju prispevka sta raba in primerjava pričevalnosti treh različnih virov - zaplembnega zapisnika, gradbenega načrta in ustnega vira. Ob poskusih interpretacije bivalne kulture po vsakem od virov prikaže pomen rabe različnih virov, opozori na nevarnost napačne interpretacije ob rabi izključno arhivskih virov in poudarja poseben pomen ustnih virov za etnološko raziskovanje bivalne kulture. Ključne besede: bivalna kultura, etnologija, viri, kritika virov, metodika Abstract: Investigated is the dwelling culture of Josip Hutter and his family in the period spanning the 1930s and the 1940s. A textile mill owner, Hutter and his family lived in a residential one-family villa on the edge of Maribor's City Park. Focusing particularly on the ground and on the first floor of the residence, the text analyzes the use of three sources and compares them to one another, namely the record of villa's confiscation, its building plan, and an oral source. By attempting to interpret the Hutters' dwelling culture according to each of the sources the text emphasizes the importance of interpretation of different sources, warns against misinterpretations when only archival sources are used for research, and emphasizes the relevance of oral sources for an ethnological study of the dwelling culture. Key Words: dwelling culture, ethnology, sources, critical evaluation of sources, methods 14 Uvod Tekstilni industrialec Josip Hutter je leta 1927 v takratni Badlovi, danes Marčičevi ulici ob mariborskem Mestnem parku, dal podreti stanovanjsko vilo in na njenem mestu postaviti novo. Vila je bila namenjena bivanju njegove petčlanske družine in poslov, ki so z družino živeli v hiši. Nekateri posli - šivilja, šofer, likari-ca, perica so namreč v hišo prihajali občasno, pogosto pa so jih obiskovali tudi družinski prijatelji. Družina se je naselila v vilo v zgodnjih tridesetih letih in v njej živela do leta 1945, ko jim je bila zaplenjena.1 Ureditev vile je odsevala Hutterjevo življenjsko filozofijo. Bila je prostorna, udobna, funkcionalna, sodobno in estetsko opremljena, na nek način pa je izkazovala tudi osebno skromnost in neba-havost, o katerih pripovedujejo ljudje, ki so bili z industrialcem osebno povezani. Vila je bila opremljena praktično in s sodobno opremo - tipični elementi so bili vgradno pohištvo, električni gospodinjski aparati, tudi velik električni štedilnik ter večje število sanitarij, kopalnic in umivalnikov v vseh nadstropjih vile. Podobne poteze - težnja po udobju in funkcionalnih sodobnih tehničnih rešitvah, zaradi katerih je bivanje prijetnejše - se kažejo ne le v bivališču Hutterjeve družine, ampak tudi v Hutterje-vem bloku v središču Maribora in Hutterjevi delavski koloniji na Pobrežju, ki ju je Hutter kot investitor zgradil za svoje zaposlene proti koncu tridesetih in v začetku štiridesetih let 20. stoletja. Viri Relativno natančno rekonstrukcijo Hutterjeve vile, njenega tlorisa, notranje opreme in deloma načina bivanja v njej omogočajo trije izredno povedni, a zelo različni viri. V besedilu želim na 1 PAM, Okrajno sodišče Maribor 1945-1969, AŠ 240, 672/46. primeru poskusa rekonstrukcije nekaterih sestavin bivalne kulture Hutterjevih v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja v treh korakih pokazati, kako pomembno je za pravilno interpretacijo podatkov o bivalni kulturi v nekem okolju iskanje in vključevanje različnih virov. Zlasti želim pokazati na pomen vključevanja ustnih virov in opozoriti na pasti napačne interpretacije v primerih, ko drugi viri ne obstajajo. Izhodiščni vir rekonstrukcije je zaplembni zapisnik2 iz avgusta leta 1945, ko so Josipu in Elizabeti Hutter zaplenili vso premično in nepremično imovino, vključno z vilo in njeno notranjo opremo. Iz zaplembe je bilo izvzetih le nekaj osebnih predmetov in nekaj kosov notranje opreme. Zaplembni zapisnik je izredno natančen vir; popisuje prostore v vili in ob njej, našteva materiale, s katerimi je bila vila zgrajena in notranje opremljena, in notranjo opremo, ki je bila predmet zaplembe. Notranjo opremo načeloma našteva po prostorih, kjer je stala v trenutku zaplembe. Našteva tudi gospodinjske aparate, nekatere osebne predmete, oblačila ter osebno in posteljno perilo - vse, kar je bilo predmet zaplembe ali je bilo iz nje izjemoma izvzeto. Omogoča torej izredno natančno rekonstrukcijo bivalnih prostorov in notranje opreme vile avgusta leta 1945. Pri tem se moramo seveda zanašati na popisovalčeve ocene in poimenovanja tako prostorov kot opreme. Hkrati se moramo zavedati, da nam natančen popis pove, kakšna je bila vila in kaj je bilo v njej, s čimer sugerira tudi interpretacijo namembnosti posamičnih prostorov in kosov notranje opreme. Ker pa to le sugerira, ne pa tudi dejansko dokazuje, lahko v marsičem zavaja. Drugi vir so načrti3 za gradnjo vile iz leta 1927. Pričujoči vir je za raziskovalca neke vrste dopolnitev zaplembnega zapisnika, 2 Prav tam. 3 PAM, Uprava za gradnje in regulacijo MA/628. Dr. Jerneja Ferlež, doktorica znanosti s področja etnologije in univ. dipl. bibliotekarka, vodja Izposojevalne službe Univerzitetne knjižnice Maribor. 2000 Maribor, Gospejna 10, E-naslov: jerneja.hederih@uni-mb.si saj natančen tloris vile po nadstropjih s poimenovanji predvidene namembnosti posamičnih prostorov popolnoma natančno pove, kako je bila vila vnaprej načrtovana in kako je bila najverjetneje tudi zgrajena. Seveda pa tudi ta vir - čeprav jo ponovno sugerira - ničesar ne pove o dejanski rabi prostorov v tridesetih in štiridesetih letih. Prav primerjava obeh virov, ki se v nekaterih podrobnostih razlikujeta, odpre vprašanje odstopanj med načrti, popisanim stanjem in dejansko rabo. Tretji vir je - ustni. Temelji na daljšem polstrukturiranem intervjuju4 s sinom Josipa in Elizabete Hutter, z Josipom Hutterjem mlajšim, ki se je rodil leta 1929 in je v vili živel od začetka tridesetih let 20. stoletja do leta 1946, ko jo je kot sedemnajstletnik zapustil in se vanjo nikoli več ni vrnil. Njegova bivalna izkušnja obsega manj kot desetletje trajajoče predvojno bivanje v vili, kakršna je bila prvotno načrtovana, pa tudi krajši, vojnim in zlasti povojnim razmerah prilagojen način bivanja. Zlasti zadnji del izkušnje se je izkazal kot bistven za pravilno interpretacijo nekaterih arhivskih podatkov. Kot drugi ustni vir pripoved z nekaterimi podatki dopolnjuje intervju5 z Irmo Vračko, šiviljo družine Hutter v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja. Ker je šivala zlasti tekstil, povezan z notranjo opremo vile, je dobro poznala tako zgradbo in njeno notranjo opremo kot njene prebivalce. Prvi korak: vila - po zaplembnem zapisniku iz leta 1945 Ker želim v pričujočem besedilu poudariti zlasti pričevalnost posamičnih virov za interpretacijo dejanske bivalne prakse, ne bom rekonstruirala celotne ureditve vile. Omejujem se na pritličje in prvo nadstropje, opuščam pa opis bivalnega podstrešja, kleti in prostorov ob vili.6 Pritličje Popisovalec v zaplembnem zapisniku navaja naslednje prostore: hodnik, sobo, jedilnico, igralno sobo, vežo z umivalnikom, stranišče, kuhinjo, shrambo, pripremljo. Iz natančnega popisa je mogoče podrobno rekonstruirati tudi notranjo opremo posamičnih prostorov avgusta leta 1945. Iz popisa notranje opreme je deloma razvidna namembnost prostorov, žal po so prostori v delu, kjer so popisane premičnine, poimenovani tako nenatančno, da včasih ni mogoče vedeti, za kateri prostor gre. V eni od pritličnih sob je bila naslednja notranja oprema: velika knjižna omara z raznimi knjigami, otoman, umivalna miza z ogledalom, miza na kolesih, lestenec, čipkasta zavesa, dve preprogi, nizek stolček, dve postelji iz trdega lesa z žičnima vložkoma, celima madracoma,s prešitima odejama in blazinama, nočna 4 TZ 2008 - Josip Hutter ml. 5 TZ 2007 - Irma Vračko. 6 Za natančnejšo rekonstrukcijo celotne vile glej Ferlež 2008. 7 Pripremlja ali pripravljalnica je prostor, ponavadi med kuhinjo in jedilnico, namenjen finalizaciji obrokov tik pred strežbo. Pripravljalnice so razmeroma redke, najdemo pa jih v vilah najvišjih slojev mariborskega prebivalstva - ob Hutterjevi vili recimo še v vili trgovca Majerja v Vil-harjevi ulici in v Vili Transilvaniji - vili arhitekta Fritza Friedrigerja v Mladinski ulici. 8 V primerih, ko se poimenovanje katerega od kosov notranje opreme v viru ne ujema s knjižnim poimenovanjem, sem zaradi nazornosti in pričevalnosti kljub temu večkrat v kurzivi zapisala poimenovanje, ki ga navaja vir. omarica z marmorno ploščo, dva stola, tapeciran dolgi stol za glasovir, okrasna blazina, nizka mizica s kamnito ploščo, mizica s predalom in polomljen tapeciran stol. V tej sobi je, glede na notranjo opremo, nekdo spal. V drugi sobi je bil glasovir sistema Brandl, enonožna velika miza, dva naslonjača, sedem steklenih električnih svetilk in okrasna blazina. V tretji je bilo deset z usnjem tapeciranih stolov, bife, okrasna blazina, velik stropni senčnik in štiri okrasne stenske svetilke. V četrti sobi so popisovalci našli stojalo za note, šest čipkastih zaves, sobno lestev, stojalo za cvetlice, globus, namizno električno luč in tridelno omaro. V kuhinji so bili hladilnik in električni štedilnik, umivalnik iz pajančevine, vzidana kuhinjska omara, vzidana miza z marmorno ploščo in še ena velika kuhinjska miza. V tem prostoru so bili še trije stolci, kavni mlinček, razna aluminijasta, emajlirana, steklena in prevladujoča porcelanasta posoda, enajst bal belega papirja, pločevinasta skleda za umivanje in - tako so poročali popisovalci - telefonski aparat. V pripremlji so bile vzidane omare in vzidan štedilnik na trda goriva, v predsobi tri preproge in vzidan umivalnik z ogledalom, na stopnišču pa trije tekači, stensko ogledalo in tridelna omara. Prvo nadstropje V prvem, po stopnišču dostopnem nadstropju, so bili: soba s kopalnico in priprembno sobico, kopalna soba, ženska spalnica, moška spalnica, družinska spalnica z izhodom na balkon, dnevna soba, kopalnica, stranišče. Oprema prostorov v tem nadstropju je opisana nekoliko manj natančno, pove pa, da so bila tla v prostorih obložena s parketnimi ploščicami, da so bile v njih vzidane omare, da je bila v eni od sob kljub centralni kurjavi še lončena peč, da so bili kopalniški elementi iz pajančevine, kopalniške stene pa so bile obložene s ploščicami. V dnevni sobi je bila dolga kotna klop z blazinami, dva naslonjača, štirje tapecirani stoli, dve viseči električni lampi, dve okrasni blazini, stoječa ura, en mali bife in en veliki bife s precej porcelana, dve mali mizici, miza s plišastim pregrinjalom, naslonjač, fotelj, preproga in štiri zavese. V eni od spalnic, glede na opremo očitno v spalnici staršev, je bila poročna postelja, dve nočni omarici, psiha z ogledalom in s šestimi predali, dva tapecirana stolca, dve stenski svetilki, na posteljah po dva vzmetna vložka, enodelna madraca, dve prešiti odeji, blazini, predposteljna preproga, kavč, fotelj, dve okrasni blazini, viseča električna luč in mala omara s tremi predali. V njej je bilo v trenutku popisa sedem rjuh, dvanajst preoblek za odeje, pet namiznih prtov, osem prevlek za blazine, štiri brisače in šest serviet. V dveh stenskih omarah je bilo - v eni sedem ženskih oblek in dva ženska plašča, v drugi pa - domača suknja, lovska obleka, dolga suknja, dežni plašč, plišasti klobuk in dva para ženskih čevljev. V eni od otroških spalnic je bila postelja z dvema nočnima omaricama, mizica, naslonjač, tapeciran in navaden stol, preproga, pisalna miza 15 z dvema knjižnima omarama, vzmetni vložek, tridelna madraca, prešita odeja s prevleko, pregrinjalo za posteljo in po ena stenska in stropna električna luč. V drugi spalnici so bili - postelja z dvema nočnima omaricama, § vzmetni vložek, prešita odeja, blazina, kavč, naslonjač, otroška ^ šola (gajba), stropna in stenska električna svetilka, okrasna bla- ro zina, pisalna miza, preproga, čipkasta zavesa in vzidni omari - 5 tri civilne obleke, dva para moških čevljev ter več kosov moške- S ga in ženskega perila. V naslednji spalnici sta bili dve postelji z ^ Hutterjeva vila ob mariborskem Mestnem parku. Foto: Zasebna last Josipa Hutterja ml. Tloris prvega nadstropja - prostorov za starše in otroke. Vir: PAM, UGR 1840-1963, Ma/628 16 4 D vzmetnima vložkoma in s prešitima odejama, posteljno pregrinjalo, okrasna blazina, dve nočni omarici, fotelj, več električnih svetilk, visok otroški stol, psiha z ogledalom in štirimi predali, tapeciran stolček, stol, mizica za šivanje, mizica, pisalna miza z električno svetilko in čipkasta zavesa. V predsobi je bila okrogla miza s stekleno ploščo, električno višinsko sonce, stoječa svetilka, vzidana psiha s tremi ogledali, stol, tekač, viseča električna svetilka, čipkasta zavesa in zidna omara. V njej so bile tri ženske obleke, osem ženskih klobukov, trije ženski plašči, tri kombine-že, eno krilo, moška srajca, moški pulover, tri prevleke za blazino, nočna srajca in nekaj otroškega perila. V eni od kopalnic so popisali dvosedežno klop za perilo in mizico za previjanje, v drugi pa klop za perilo, stolček in tekač. Od nepremičnin so v kopalnici našteti banja, umivalnik in ženska klozetna školjka,9 vse iz pajančevine, posebni del kopalnice pa je bil moderno opremljen s tušem. Drugi korak: vila na načrtu za gradnjo iz leta 1927 Pred gradnjo vile izrisan gradbeni načrt pove, kako je bila vila vnaprej načrtovana. Natančno prikazuje, kateri prostori so bili predvideni in kje naj bi se kateri od njih nahajal. Ponavadi se načrti tudi uresničijo, ni pa povsem zanesljivo, da je predvidena namembnost prostorov v vseh primerih identična z njihovo poznejšo rabo. Načrt iz leta 1927 v pritličju Hutterjeve vile predvideva naslednje prostore: vežo, WC, garderobo, kuhinjo, shrambo, pripravljalnico, cvetličnjak, jedilnico, gospejno sobo in gospodovo sobo. Načrti prvega nadstropja pa delijo ta nivo vile na večji del, namenjen otrokom, in manjši, namenjen staršem. V večjem delu so poimenovani: veža, WC, kopalnica za deco, otroška igralnica, tri sobe za deco in balkon. V manjšem pa: stranišče, kopalnica, garderoba in spalnica staršev. Primerjava dveh virov in vprašanja, ki se ob tem porajajo Zlasti načrt vile pa tudi popis prostorov v zaplembnem zapisniku in notranja oprema, popisana v posamičnih prostorih, ponujajo jasno sliko pritličja vile kot nekakšnega dnevnega, javnosti bolj dostopnega bivalnega okolja, in prvega nadstropja kot prostora 9 Očitno bide. za prenočevanje in zasebnejši del bivanja. Pritličje je očitno rabilo kuhi, prehranjevanju, dnevnemu zadrževanju, sprejemanju obiskovalcev in prehajanju med notranjostjo in zunanjostjo. V nadstropju so spali vsi družinski člani, ne pa tudi posli. Otroci so imeli vsak svoj prostor, starša pa zakonsko spalnico. Otroci in starša so imeli v nadstropju dve kopalnici. Ločeni prostori za vsakega od otrok in še en dodatni prostor pa so bili verjetno namenjeni temu, da se je vsak od njih lahko umaknil drugim, učenju in otroški igri na eni strani ter zakonski intimi staršev na drugi. Primerjava navidez nedvoumnih informacij, ki jih je mogoče brati iz obeh virov, pa sproža nekaj vprašanj: - Drži, da je bilo nadstropje tudi dejansko funkcionalno razdeljeno na otroški del in del za starše? Kako so Hutterjevi dejansko uporabljali prostore v nadstropju? Zakaj se poimenovanje prostorov na načrtu in v popisu tako izrazito razlikujeta? - Sta gospejna in gospodova soba z načrta soba in igralna soba s popisa? Čemu sta bili ti dve sobi namenjeni, za kaj so ju Hutterjevi dejansko uporabljali? - Ali je bil v pritličju tudi na načrtih predvideni cvetličnjak? - Kje so Hutterjevi jedli? - Kakšna je bila natančna funkcionalnost kuhinje in pripra-vljalnice? - Zakaj so v eni od pritličnih sob ob popisu zabeležili dve postelji, če je bilo v nadstropju pa tudi na podstrehi toliko spalnih prostorov za družinske člane in posle? - Zakaj so med kosi notranje opreme v nadstropju previjalna miza, otroški stolček, otroška šola (gajba) in nekaj otroških oblačil, če je bil najmlajši Hutterjev otrok leta 1945 star 16 let? - Kakšna je bila nasploh notranja oprema vile? Tretji korak: vila v spominu stanovalca in šivilje ter -odgovori na vprašanja Josip Hutter ml. je tretji otrok Josipa in Elizabete Hutter. Rodil se je leta 1929 v Mariboru in se kot otrok v začetku tridesetih let s starši, starejšim bratom in sestro preselil v novo domovanje družine - v vilo ob parku. Tu je živel do leta 1946, ko je bila vila zaplenjena - torej dobro desetletje. Nato je še kako leto živel v stanovanju v Hutterjevem bloku, kamor sta se z mamo preselila po zaplembi, nato pa se je iz rodnega mesta izselil.10 Irma Vračko je bila pri Hutterjevih šivilja. V vili sicer ni prebivala, je pa vanjo zelo pogosto prihajala. Odgovorna je bila za vsa s šivanjem in tekstilom povezana dela. Šivala je v sobici na podstrehi, včasih je v vili tudi obedovala. Dobro je poznala vso hišo pa tudi družinske člane in posle, saj je bila z vsemi v pogostem stiku.11 Tako Josip Hutter ml. kot Irma Vračko sta prispevala številne informacije o vili, razporeditvi in rabi prostorov, odnosih med ljudmi, kontekstu časa in družinskih okoliščinah v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja. Hutterjev sin je dragocen vir informacij zlasti o družinski zgodovini, šivilja pa o podobi in stilu opreme vile in Hutterjevih kot delodajalcih. Iz obeh intervjujev sem izluščila tiste informacije, ki pojasnjujejo vprašanja, izhajajoča iz primerjave obeh arhivskih virov: - Nadstropje vile je bilo tudi dejansko, kot je predvideval načrt, razdeljeno na del za starše in del za otroke. V otroškem delu so bile tri sobe, za vsakega od otrok ena, in še ena skupna otroška soba, imenovana igralnica. Otroci so imeli tudi svojo kopalnico. Starša sta spala in se umivala v drugem, manjšem delu, ki je bil prostorsko res nekoliko umaknjen od otroškega dela. Leta 1945, takoj po koncu vojne, so Josipa Hutterja zaprli, starejši sin je umrl v nesreči, sestra pa se je z družinico kmalu izselila iz Maribora. Še pred zaplembo vile so se vanjo vselile nekatere državne službe, ki so zasedle pritličje, Hutterjevi - zdaj pravzaprav samo še Elizabeta in Josip ml.12 - pa so se morali umakniti v nadstropje. Ta je bil poslej tako njihov dnevni kot nočni bivalni prostor, zato so ga nekoliko preuredili, najbrž so vanj prenesli tudi nekaj notranje opreme iz pritličja. To je razlog, da so prostori ob popisu leta 1945 poimenovani precej drugače kot na načrtu ob gradnji. Dejanska raba je bila od tega leta namreč drastično spremenjena. A desetletje, ko so v njej živeli Hutterjevi sami, je bila funkcionalnost posamičnih prostorov skoraj identična tisti, ki jo je predvidel načrt. Bistveno se je spremenila šele ob koncu vojne leta 1945. Pritlični sobi sta se tudi dejansko imenovali gospejna in gospodova soba. Za gospejno sobo je bil v rabi še izraz Dam-menzimmer.13 Bili sta lepi, reprezentačno opremljeni sobi, v kateri so Hutterjevi med drugim sprejemali obiske in prirejali družinska praznovanja. Sami so se podnevi veliko zadrževali v pritlični dnevni sobi, ki so jo tudi tako imenovali, čeprav na načrtu imena tega prostora ne najdemo. V dnevni sobi so sprejemali obiske najbližjih prijateljev, tam pa so vsak dan tudi jedli. Cvetličnjaka v pritličju vile ni bilo. Hutterjev sin se ne spominja prostora s tem imenom ali opreme, ki bi ga upraviče-vala, čeprav ga je načrt predvideval. Hutterjevi so kljub temu, da je bila v pritličju jedilnica, tam obedovali samo izjemoma - ob obiskih in prazničnih priložnostih, vsak dan pa so jedli v dnevni sobi. Šivilji, ki je prihajala v hišo šivat in tam večkrat ostajala več ur, so obrok postregli v podstrešni sobici, kjer je šivala. 17 10 TZ 2008 - Josip Hutter ml. 11 TZ 2007 - Irma Vračko. 12 Klicali so ju Betka in Pepko. 13 TZ 2007 - Irma Vračko. - Kuhali so v kuhinji, v kateri je bil velik električni štedilnik. Vpripravljalnici, kjer je bil vzidan štedilnik na trda goriva, dejansko niso ne kuhali ne finalizirali dnevnih obrokov, čemur naj bi bilapripravljalnica namenjena. V spominu Hut-terjevega sina je bil prostor nekakšna rezervna kuhinja, ki bi jo uporabljali ob morebitnih izpadih elektrike. - Postelji v enem od pritličnih prostorov sta adaptaciji iz leta 1945. Hutterjevi so prej spali izključno v nadstropju, posli pa na podstrehi. Ko je pritličje leta 1945 dobilo novo namembnost, sta se v enem od pritličnih prostorov znašli tudi dve postelji, ki pa ju niso uporabljali Hutterjevi, ampak novi uporabniki pritličja. - Nenavadno dejstvo, da je bilo v nadstropju leta 1945 popisanih nekaj otroških igrač, obleke in celo previjalna miza, čeprav so Hutterjevi otroci do takrat že zrasli, pojasni dejstvo, da je leta 1943 prvega otroka rodila Hutterjeva hči Eva. - Vila je bila po šiviljinih spominih opremljena sodobno, moderno, brez težkih temnih tkanin, značilnih za opremo nekaterih drugih takratnih vil. Vse je bilo lepo, usklajeno, iz dobrih materialov, hkrati pa je dajalo videz preprostosti in nebahavosti. »Nič pretirano, niččičke-čačke, vse herclih,« je nazoren šiviljin opis stila notranje opreme. Sklep: bivalna kultura, viri, interpretacija in kontekst Arhivski viri so lahko izreden vir za raziskovanje bivalne kulture. Hiše, čeprav ne tako hitro kot nekateri drugi materialni viri, izginjajo, stanovanja se skozi čas bistveno spremenijo. Ohranjeni gradbeni načrti ob gradnji ali adaptaciji hiš pa prikazujejo zamrznjeno stanje nekega trenutka, iz katerega lahko dobesedno beremo, kaj je bilo ljudem na določenem mestu in v določenem trenutku za bivanje na voljo. Z nekaj spretnosti pri kombiniranju virov lahko tudi za bolj oddaljena obdobja relativno natančno določimo socialni status lastnikov hiš in njihovih stanovalcev. To so za raziskovanje bivalne kulture izredno dragoceni podatki. Na podlagi določenih prostorov in njihovi umeščenosti v prostoru raziskovalci sklepajo o razvoju načinov bivanja, celo o pojavu in širjenju konceptov, kot so zasebnost, individualnost, ločevanje sfer sorodstveno in produkcijsko povezanih stanovalcev v istem bivališču, nastanek in razvoj najemnega razmerja, družinska razmerja in podobno. Načrti omogočajo vpogled v razvoj komunalnih rešitev, ogrevalnih tehnik, spreminjanje načinov kuhe, pranja in vzdrževanja osebne higiene. Prisotnost ali odsotnost določenih prostorov v bivalnih okoljih - spomnimo se samo sobic za služkinje - priča celo o takih ali drugačnih družbenih razmerjih v času nastanka hiš in stanovanj. Z nekaj dodatnimi podatki je na podlagi načrtov mogoče statistično povsem natančno izračunati število kvadratnih metrov, s katerimi je v trenutku določenega popisa razpolagal en stanovalec. Zaplembni zapisniki, ki so nastali v izjemnih razmerah po drugi 18 svetovni vojni, so neprecenljivi na drug način. Ob tem, da precej natančno naštevajo prostore v stanovanju ali hiši, pogosto popisujejo tudi premično notranjo opremo. Če načrti večkrat nakazujejo nepremičnine - recimo vzidane štedilnike, peči in mog rebitne banje, zapisniki v nekaterih primerih popisujejo prav vse ^ - materiale, s katerimi so obdelane stene prostorov, talne obloge, m pohištvo, drobni inventar, zelo pogosto celo posteljnino na po-5 steljah, perilo v omarah, slike na stenah, gospodinjske aparate v S stanovanju in posodo v omarah in vitrinah. V popisovalčevem ^ interesu je bilo namreč popisati pa tudi oceniti vrednost vsakega kosa opreme, in to izredno natančno, saj je vse, kar je bilo popisano, postalo predmet zaplembe.14 Tako natančne razporeditve prostorov, kot ga omogoča gradbeni načrt, in tako natančnega popisa notranje opreme, kot ga omogoča zaplembni zapisnik, ponavadi ni mogoče pridobiti iz nobenega drugega vira. Celo ljudje z izrednim prostorskim spominom, ki so dolgo živeli v nekem stanovanju, se vseh teh podrobnosti ne spominjajo tako natančno. Po drugi strani pa imajo arhivski viri tudi svoje omejitve in prinašajo nekaj pasti. Nujno jih je upoštevati v kontekstu njihovega nastanka. Gradbeni načrti so načeloma zelo natančni pa tudi dokaj zanesljivi. Načrti so morali biti natančni - če naj bi hiša res stala. Seveda pa se je treba zavedati, da načrti nastanejo vnaprej. Do predvidene gradnje včasih sploh ne pride, čeprav arhivi tudi te načrte skrbno hranijo. Pogosteje zgradbe zrastejo na predvideni način. Tudi dejanska razporeditev prostorov se načeloma ujema z načrtovano. Zgodi pa se, da je kaka stena postavljena drugače, da so vrata drugje, da je v prostoru drugačna peč, predvsem pa - da se namembnost načrtovanega prostora spremeni že takoj ob vselitvi. Še pogosteje pa se namembnost prostorov spreminja z leti, s spreminjanjem števila in strukture stanovalcev in s spreminjajočimi se predstavami o bivanju. Ljudje smo namreč v odnosu do prostora po eni strani nagnjeni k sprejemanju bivalnih okoliščin, v katere smo postavljeni, in prilagajanju bivalnega vedenja danim okoliščinam, po drugi strani pa postanemo slej ko prej do prostora tvorni (Ferlež 2009: 290-296). Spreminjati ga začnemo po svojem okusu, željah in možnostih. K spreminjanju bivalnega okolja veliko prispevata tudi komunalni in tehnični razvoj, ki vzpodbujata nenehno preurejanje bivalnega okolja. Tako načrt iz zadnjega desetletja 19. stoletja z veliko verjetnostjo povsem natančno prikazuje prostore, ki so jih uporabljali prvi stanovalci, a že desetletje, kaj šele stoletje pozneje, je lahko to okolje povsem drugačno. Soba za služkinjo se spremeni v delovni kabinet, nekje v stanovanju je kopalnica, ki je sprva ni bilo, vzidan štedilnik se je umaknil električnemu ali plinskemu, celo stene so lahko pregrajene in prostori premaknjeni. Načrt je vedno natančna slika izključno tistega trenutka, v katerem je nastal. Ne daje veliko podatkov o uporabljenih materialih, ne popisuje premične notranje opreme, in seveda - ničesar ne pove o stanovalcih, njihovem dojemanju prostora, njihovih premikih po prostoru ne v trenutku izrisa načrta ne kdaj pozneje. Načrt za Hutterjevo vilo recimo predvideva cvetličnjak, stanovalec pa trdi, da ga v vili ni bilo. Načrt nikjer ne omenja dnevne sobe, a je prostor v pritličju družina imenovala in uporabljala kot dnevno sobo. Celo izris in poimenovanje posamičnih prostorov, ki se zdita na prvi pogled tako neproblematična, lahko vodita do napačnih sklepov. Raziskovalci razvoja pojmovanja zasebnosti in ločevanja sfer sorodstveno povezanih stanovalcev in njihovih poslov pojav ločenih prostorov za služinčad pogosto razlagajo kot dokaz pojava izrazitega ločevanja obeh sfer. A ohranjeni pisni vir o prenočevanju v eni od londonskih hiš v neki noči v 18. stoletju je pokazal, kako prostor sam po sebi še ni dokaz, da je služinčad dejansko prenočevala ločeno. Vir namreč dokazuje, da sta v podstrešni sobici za služkinjo prenočevali tako služkinja kot gospodarjeva sorodnica. Avtor opozarja, da je z arhitektur- 14 Manjši deli premične imovine so bili včasih izločeni iz zaplembe in dodeljeni v rabo dotedanjim lastnikom. Seveda je bila ta praksa uporabljena le, če so dotedanji lastniki še prebivali v mestu. nim determinizmom, kot ga imenuje, treba biti zelo pazljiv (Meldrum 1999: 32-33). Ujamemo se lahko namreč v lastne prehitre sklepe. Zaplembni zapisniki, ki so zaradi natančnosti in izčrpnosti zelo dragoceni, so lahko pogosto še bolj zavajajoči. Izredno pomembno se je zavedati, da so zaplembni zapisniki nastali takoj po drugi svetovni vojni v izrazito nevsakdanjih razmerah. Številni lastniki so v trenutku njihovega nastanka že odšli iz svojih hiš ali stanovanj, nekateri celo iz mesta in države, nekateri so takrat umrli. Pogosto je v hišah ob popisovanju zato manjkal tudi del notranje opreme. Marsikaj je bilo ob morebitni novi rabi premaknjeno, umaknjeno ali celo odnešeno. Popisovalci so bili lahko zlasti pri poimenovanju prostorov nenatančni, saj natančno poimenovanje prostorov zanje ni bilo bistveno. Namembnost prostorov se je v trenutku popisa lahko tudi že bistveno razlikovala od prejšnje namembnosti. Zlasti v večja stanovanja in hiše, in prav ta so bila ponavadi predmet zaplembe, se je v takšnih razmerah pogosto vseljevalo večje število stanovalcev, saj so jih stari stanovalci zapustili. Nekaj podobnega se je izkazalo tudi v primeru pritličja Hutter-jeve vile. Popis predmetov se zdi izjemno natančen, hkrati pa odpira nekaj vprašanj - zlasti nelogičen je popis postelj v eni od pritličnih sob. Čeprav načrt jasno kaže, da so bili spalni prostori v nadstropju in na podstrehi, se je po popisu sprva zdelo, da je bil prenočevanju namenjen tudi eden od pritličnih prostorov.15 K takemu sklepu sta pač vodili omenjeni z vso posteljnino opremljeni postelji. Šele po vključitvi ustnega vira se je pojasnilo, da družina pritličja od konca vojne ni več uporabljala, ker so ga takrat zasedle državne službe. S tem se je bistveno spremenila namembnost pritličnih prostorov in seveda tudi njihova vsakodnevna raba. Kontekst časa in dogajanja je narekoval spremembo opreme in rabe prostorov. Brez znanega konteksta, ki ga je pojasnil šele ustni vir, je bilo pravilno sklepanje nemogoče. Tudi drugo zanimivo vprašanje, ki ga je odprl popis - zakaj je bilo v hiši nekaj predmetov, očitno povezanih z majhnim otrokom,16 ko pa so bili vsi Hutterjevi otroci že odrasli, se je razjasnilo šele iz ustnega vira. Hutterjeva hči je v tem času že imela otroka. Iz navidez morda nebistvenih primerov je mogoče izluščiti, kako pomembni so kritika virov, poznavanje konteksta in okoliščin njihovega nastanka, in zlasti - vključevanje ustnih virov, če je to le mogoče. Ne le da so v mnogih primerih edini vir, ki lahko verodostojno pojasni izredno pomembne sestavine bivanja, kot so načini rabe prostorov in predmetov, odnos do njih, občutke v prostoru, vrednote, povezane z bivanjem, razmerja med stanovalci, odgovorijo lahko tudi na mnoga vprašanja, ki jih odpirajo arhivski viri. 15 Ena od možnosti je bil sklep, da so tu prenočevali gostje. Tak sklep bi bil mogoč, a bi bil - napačen. 16 Mogoča sta bila tudi sklepa, da so Hutterjevi dolgo hranili predmete, kot so igrače in previjalne mize, čeprav jih niso več uporabljali, ali da je otroka morda imela kuharica, sobarica ali kdo drug. Oba sklepa bi bila -napačna. Raziskovalec bivalne kulture se mora tako zavedati, da je tudi ob izredno dobrih arhivskih virih v nevarnosti, da sklepa napačno. Ko se ukvarja s preteklostjo, je ob tem še v nenehni nevarnosti, da pri sklepanju izhaja iz svojih izkušenj in vrednot, a na to dejstvo raziskovalci sami večkrat opozarjajo in se tovrstnemu napačnemu sklepanju poskušajo zavestno izogniti. Redkeje se zavemo, da nas tudi navidezno natančni in nedvoumni pisni in arhivski viri lahko zavedejo, če nimamo na voljo tudi ustnih virov. Vsekakor nas lahko pustijo tudi nekje na robu tistega, kar smo želeli odkriti. Zgodovinar Andrej Studen, ki je kot bistveni vir pri raziskovanju stanovanjske kulture Ljubljane pred prvo svetovno vojno uporabil naznanilnice in ovojne pole, nastale ob popisih prebivalstva, je samokritično opozoril, da ga narava gradiva lahko pripelje samo do pomanjkljivega in nepopolnega mozaika stanovanjske kulture v letih pred prvo svetovno vojno. Vir namreč ne nudi nikakršnega vpogleda v zunanjo in notranjo ureditev stanovanj, skupno bivanje oseb različnih nagnjenj, značaja, starosti in spola, odnos imetnikov stanovanj do poslov ali podnajemnikov, medsosedske odnose in občutke stanovalcev v stanovanjih - skratka manjka tako rekoč vse, kar presega odkrivanje količin, ki jih je mogoče meriti (Studen 1991: 131-132). Povedano drugače - bolj ko gremo v preteklost, manj je seveda ustnih virov in večja je raziskovalčeva omejenost v interpretaciji tistih sestavin bivanja, ki so povezane s stanovalčevimi vrednotami, z bivalnim vedenjem in občutki. Vsaj za etnološki pogled na bivalno kulturo je taka omejenost - omejenost pri bistvenem. Literatura AJDINOVIČ Barbara, Urška Mavrič in Andreja Štancer, Josip Hutter — osebnost in podjetnik. Maribor (raziskovalna naloga), 1999. FERLEŽ, Jerneja: Josip Hutter in bivalna kultura Maribora. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008. FERLEŽ, Jerneja: Stanovati v Maribor: etnološki oris. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2009. KRŽIČNIK, Ermin: Gospodarski razvoj Maribora: gradivo k zgodovini industrializacije mesta Maribora. Maribor: Obzorja, 1956. MELDRUM, Tim: Domestic service, privacy and the eigteenth-century metropolitan household. Urban History 26, 1999(1), 27-39. STUDEN, Andrej, Zgodovinar in raziskovanje stanovanjske kulture urbanih naselij v preteklosti. ČZN 27=62, 1991(1), 128-133. Arhivski viri PAM, Mikrofilmi, TE 596/2326, 2327 (Gospodinjska kartoteka). PAM, Okrajno sodišče Maribor 1945-1969, AŠ 240, 672/46. PAM, Uprava za gradnjo in regulacije 1840-1963, MA/ 628; MA/614, 616, 618, 621. Ustni viri Josip Hutter ml., 1929 (Hutter, Hutterjeva vila). Irma Vračko, 1911 (Hutterjeva vila). 19 The Hutter Villa in Maribor as a Source for the Research of Dwelling Culture Together with his family and servants, Maribor's textile industrialist Josip Hutter lived in the 1930s and the 1940s in a residence built next to Maribor's City Park. The dwelling culture of the family can be reconstructed accurately enough from the villa's building plan from 1927 and the record of its confiscation that took place in 1945. Along with the rest of Hutter's real estate and movable property, it was confiscated together with its furnishings. The two sources mention the number of rooms, their position, their intended function, the building material used for the villa's construction, and its interior decoration at the time of its construction as well as confiscation. In this manner, the wealth of data and information not only enables a relatively exact reconstruction of the way the family lived there, but can also lead to false conclusions. Based on the two archival sources, the text describes the arrangement of rooms and furnishings on the ground and on the first floor of the residence. In view of certain discrepancies between the data and their vagueness the comparison of the two sources raises a number of questions about the actual living style of the residents. These questions were solved by including in the investigation certain oral sources, namely interviews with a son of Josip Hutter and with the family's seamstress. Along with the fact that the family had to relinquish the ground floor to governmental offices these interviews also helped to clarify the somewhat surprising arrangement of the villa's furniture. It has also turned out that despite slight discrepancies most of the rooms initially planned according to the building plan were actually used as described. Case studies such as the one above indicate the importance of the use and interpretation of sources used in the research of the dwelling culture. They show that it is not only the architecture that is relevant, but also the context of its origin and its actual function in an environment. Oral sources are of particular importance. If they do not exist and a researcher is forced to rely solely on archival sources, he or she needs to be aware of the limitations of the latter. 20 4 D VLOGA IN POMEN TRADICIJE PRI NASLEDSTVU NA SLOVENSKIH HRIBOVSKIH KMETIJAH Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: V prispevku avtor izhaja iz domneve, da tradicija pomembno vpliva na nasledstvo na hribovskih kmetijah v Sloveniji. Da bi hipotezo dokazal, je izbral dejavnike, v katerih se kažejo tradicija oziroma tradicionalni vzorci mišljenj in ravnanj, njihove vplive na nasledstvo pa je ugotavljal s pomočjo verjetnostnih modelov. Izkazalo se je, da ima tradicija pri nasledstvu na slovenskih hribovskih kmetijah sicer pomembno vlogo, vendar ima poleg pozitivnega, vzpodbudnega vpliva na prevzeme in predaje hribovskih kmetij tudi negativnega, kar ogroža nadaljnji razvoj in obstoj hribovskih kmetij v Sloveniji. Ključne besede: kmetijstvo, nasledstvo na kmetijah, hribovske kmetije, tradicija, Slovenija Abstract: The author suggests that tradition is a significant factor in the process of succession on Slovene mountain farms. In order to confirm this hypothesis elements have been selected that reflect traditional patterns of thinking and acting. Their impact on succession was established through the application of probability models. It has been ascertained that tradition is indeed an important factor in this process; its role, however, is not always positive and stimulating but can be rather negative and may jeopardize further progress and existence of Slovene mountain farms. Key Words: agriculture, farm succession, mountain farms, tradition, Slovenia Uvod Kot navaja Hribernik (1994a: 32), je »kmečko prebivalstvo edini del družbe, ki sam zagotavlja svojo socio-profesionalno reprodukcijo«. Na kmetijah se namreč 'nadzor nad upravljanjem' (angl. managerial control) in 'lastništvo kmetij' (angl. farm ownership) medgeneracijsko prenašata znotraj družine (Gasson in Errington 1993). Laband in Lentz (1983) ugotavljata, da so nasleditve na kmetijah petkrat pogostejše kot pri drugih poklicih ter da so najboljši primer medgeneracijskega 'prenosa fizičnega in človeškega kapitala' (angl. transfer of physical and human capital). Tak pomen pripisujejo nasledstvu strokovnjaki z različnih raziskovalnih področij - ruralni sociologi (npr. Gasson in Errington 1993), agrarni ekonomisti (npr. Pesquin, Kimhi in Kislev 1999) in socialni geografi (npr. Potter in Lobley 1996a, 1996b). »Ko se večina mladih šele prične poklicno usposabljati, kmečki otroci, zlasti tisti, ki so določeni ali predvideni za naslednike, že usvojijo številna znanja za delo na kmetiji in njihovo vodenje« (Laband in Lentz 1983: 311). Pri prenosu človeškega kapitala gre za prenos splošnih veščin kmetovanja, kot na primer upravljanje s kmetijskimi stroji, in za prenos specifičnih znanj, ki so značilna za vsako posamezno kmetijo - navedena avtorja to v angleškem jeziku imenujeta soil-specific human capital, Rosenzweig in Wolpin (1985) pa land-specific experience, kar bi v prenesenem pomenu lahko prevedli kot 'človeški kapital oziroma znanja, ki so vezana na kmetijo'. Prenos človeškega kapitala med generacijami v isti družini pomeni tudi njegovo plemenitenje, hkrati pa se s tem povečuje tudi vrednost fizičnega kapitala, tako njegova dejanska vrednost kot tudi zavedanje o njegovi vrednosti (Laband in Lentz 1983). Zaradi omenjenih značilnosti nasledstva je mogoče domnevati, da so pri nasledstvu na kmetijah pomembni tradicija oziroma tradicionalni vzorci mišljenj in ravnanj. Prav tradicija je namreč po Hriberniku (1993) še vedno zelo močan dejavnik tudi za vztrajanje mlajše generacije pri kmetovanju. Zaradi predanosti tradiciji, ki je za kmečko populacijo značilnejša kot za druge dele prebivalstva, naj bi bilo po njegovem mnenju zapuščanje kmetijstva manjše, kot bi ga lahko pričakovali glede na marginalni položaj kmečkega poklica v slovenski družbi. Sklepati je mogoče, da to v Sloveniji še posebno velja za kmetije na hribovskih območjih, ki so imele v primerjavi z dolinsko-ravninskimi predeli več stoletij specifičen razvoj, ki je temeljil predvsem na avtarkičnosti kmetij in zaprtosti kmečke družbe. Namen prispevka je preveriti postavljeno hipotezo, in če se bo izkazala kot resnična, tudi oceniti, kakšen pomen ima tradicija za obstoj in prihodnji razvoj slovenskih hribovskih kmetij. Metoda Vlogo tradicije pri nasledstvu sem ugotavljal na podlagi vpliva izbranih dejavnikov na stanja glede nasleditev na kmetijah in odločitve, povezane s prevzemi/predajami kmetij. Prvo pomeni, ali je na kmetiji že oziroma ali bo kot naslednik določena/predvidena oseba, ki bo za gospodarjem zagotovo v celoti prevzela nadzor nad upravljanjem in vodenjem kmetije ter bo postala tudi gospodar in lastnik kmetije. Drugo se nanaša na to, ali se je ta oseba že odločila, da bo gospodarja nasledila, in ali se je tudi odločila, da bo nadaljevala kmetovanje po prevzemu kmetije, ter na odločitev gospodarja, kdaj namerava predati kmetijo določenim/ predvidenim naslednikom. Značilnost izbranih dejavnikov je, da izvirajo s kmetij in da se v njih kaže tradicija oziroma tradicionalni vzorci mišljenj in ravnanj. Dejavniki, za katere sem preučil njihove vplive na stanja in odločitve glede nasleditev na kmetijah, so: - število otrok v gospodarjevi družini; - število otrok moškega spola v gospodarjevi družini; - število generacij družine, ki so imele v lasti kmetijo pred sedanjim gospodarjem; - prepričanje gospodarja, ali bi se še enkrat odločil, da bo prevzel kmetijo in na njej gospodaril, če bi imel to možnost; - gospodar je prevzel kmetijo od predhodnega gospodarja; - naslednik živi na gospodarjevi kmetiji; - spol naslednika; - sorodstveno razmerje naslednika do gospodarja; 21 Dr. Boštjan Kerbler, prof. geogr. in zgod., znanstveni sodelavec, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. 1000 Ljubljana, Trnovski pristan 2, E-naslov: bostjan.kerbler@uirs.si - formalna kmetijska izobrazba naslednika; - tržnost živinorejske proizvodnje; - delež, ki ga viri s kmetije prinašajo k celotnemu letnemu prihodku na kmetiji. Dejavniki, za katere sem preučil njihove vplive na odločitve gospodarjev glede časa predaje kmetij naslednikom, pa so: - število otrok (moškega spola) v gospodarjevi družini; - starost gospodarja; - velikost kmetije. Da bi nova spoznanja lahko imela svojo pravo vrednost, sem za ugotavljanje vplivov izbranih dejavnikov oblikoval ciljno skupino hribovskih kmetij, ki so si morale biti med seboj čim bolj podobne. Izbral sem jih na podlagi naslednjih kriterijev: - nahajati so se morale v alpski ali predalpski Sloveniji; - njihova glavna proizvodna usmeritev je morala biti živinoreja - reja pašne živine ali mešana živinoreja; - gospodarji kmetij so morali bili stari vsaj 45 let. Slednji kriterij sem izbral, ker postanejo vprašanja glede nasledstva na kmetiji pomembna za gospodarjeve načrte, ko je gospodar star 45 let. Sklepati je tudi mogoče, da so predvideni nasledniki gospodarja, če so njegovi potomci, takrat že stari toliko, da se do načrtov in predvidevanj gospodarja do nasledstva na kmetiji lahko sami opredelijo in glede tega sprejemajo odločitve. Na podlagi raziskave iz leta 1992 Potter in Lobley ugotavljata, da mlajši gospodarji večinoma pričakujejo, da bo na njihovih kmetijah v prihodnosti prišlo do nasleditve, ne glede na to, ali za to že obstajajo realne osnove. Hkrati pa ista avtorja (Potter in Lobley 1996a) v raziskavi iz leta 1996 ugotavljata, da večina gospodarjev, mlajših od 45 let, meni, da je o nasledstvu na kmetijah in načrtih v zvezi s tem še prezgodaj govoriti. Kot ugotavljajo Weiss (1999b), Kimhi in Bollman (1999) ter Juvančič (2002), se verjetnost opustitve kmetije do 43., 44. oziroma 45. leta gospodarjeve starosti celo zmanjšuje, nato pa se stalno povečuje. Weiss (1999b) povezuje to z 'učinkom življenjskega cikla' (nem. der Lebenszykluseffect). Te ugotovitve potrjujejo, da je bila odločitev, da se v vzorec vključi samo gospodarje kmetij, ki so stari 45 let in več, pravilna. Na podlagi vseh treh kriterijev in po izločitvi nekaterih kmetij, za katere niso bili na voljo podatki o starosti gospodarja, je ciljna skupina obsegala 6.801 hribovsko kmetijo. Ker statistične službe ne nudijo vseh podatkov, ki sem jih potreboval za raziskavo, sem jih pridobil z anketiranjem. V ta namen sem med hribovskimi kmetijami ciljne skupine naključno izbral 3.000 kmetij in junija 2005 njihovim gospodarjem po pošti poslal anketne vprašalnike. Vprašalnike je vrnilo 821 gospodarjev. Med prejetimi vprašalniki sem iz nadaljnje analize izključil vse, ki niso bili izpolnjeni v celoti. Končni raziskovalni vzorec za preučitev vplivov na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetijah tako zajema 789 hribovskih kmetij oziroma 11,6 odstotka vseh hribovskih kmetij, ki 22 sem jih na podlagi kriterijev opredelil kot ciljno skupino. Povprečna starost gospodarjev na teh kmetijah znaša nekaj manj kot 61 let, 75 odstotkov gospodarjev pa je moškega spola. Vzorec za preučitev vplivov na čas predaje kmetije naslednikom g zajema 605 kmetij, kar je 8,9 odstotka vseh kmetij ciljne sku-^ pine. V tej skupini so bile v analizo vključene tako kmetije, na m katerih bo do nasleditve in nadaljnjega kmetovanja zagotovo pri-5 šlo, kakor tudi kmetije, kjer se oboje zagotovo ne bo zgodilo. S Vplive izbranih dejavnikov na nasledstvo na hribovskih kmeti-^ jah sem ugotavljal s pomočjo 'modelov diskretne izbire' (angl. discrete choice models) - izraz sem prevzel po Greenu (2003). Modeli diskretne izbire omogočajo analizo odnosov med odvisno spremenljivko (v moji raziskavi so bila to stanja in odločitve glede nasleditve na hribovskih kmetijah ter časovna opredelitev predaje kmetije nasledniku) in pojasnjevalnimi spremenljivkami (v moji raziskavi so bili to izbrani dejavniki) na ravni posamezne kmetije. V primerjavi s konvencionalnimi regresijskimi metodami je mogoče s temi modeli odnose analizirati tudi če niso znane zvezne, kvantitativne vrednosti odvisne spremenljivke in je znano le končno število izidov, ki zavzemajo diskretne, kvalitativne vrednosti (Maddala 1999, Wooldridge 2002, povzeto po Juvančiču 2002). Ugotovljene vplive dejavnikov na nasledstvo na hribovskih kmetijah sem primerjal in povezal z mnenji in razmišljanji gospodarjev o teh vplivih; njihova mnenja in razmišljanja sem pridobil z intervjuji. Ker je bilo anketiranje anonimno, kmetij, na katerih bi lahko izvajal intervjuje, nisem mogel izbrati na podlagi rezultatov anketiranja, ampak sem jih moral izbrati naključno. Številčno kmetije zaradi tega sicer niso bile zastopane uravnoteženo glede na različna mogoča stanja in odločitve glede nasleditve na njih ter odločitve glede njihovega prevzema/predaje, vendar pa so bili intervjuji kljub temu izvedeni na kmetijah z vsemi mogočimi stanji nasledstva in zelo zgovornimi sogovorniki. Izvedel sem 16 nestrukturiranih intervjujev. Prednost takšnega tipa intervjuja je bolj sproščeno vzdušje, kar je pri občutljivosti obravnavane tematike nujno. Med intervjuji v glavnem nisem zastavljal vmesnih vprašanj, ampak sem intervjuvancem s pritrdilnicami in z gestami le nakazoval, da z zanimanjem sledim njihovim pripovedim, ki so bile predvsem življenjske izpovedi. Poleg skladnosti z rezultati empirične analize sem z intervjuji ugotovil tudi povezave med vzroki za stanja in odločitvami glede nasleditve na kmetijah ter predvidenim časom predaje kmetij naslednikom. Pri preučevanju s kvantitativnimi metodami so ti namreč ostali zabrisani. S pomočjo intervjujev sem ugotavljal tudi občutke in ravnanja gospodarjev v zvezi z nasledstvom na hribovskih kmetijah, kar je dodatno potrdilo tradicionalne vzorce. Rezultati in razprava Iz rezultatov empirične analize je jasno, da vsi izbrani dejavniki, ki potrjujejo tradicionalne vzorce, vplivajo tako na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetijah kot tudi na predviden čas predaje kmetij naslednikom. Kot je razvidno iz Preglednice 1, je njihov vpliv zmeren, velik ali izrazit, pri čemer je jakost vpliva vsakega posameznega dejavnika določena na podlagi t-vrednosti izračunanih modelov diskretne izbire.1 Vsi prikazani vplivi so tudi statistično značilni vsaj pri 95-odstotnem intervalu zaupanja. Število otrok v gospodarjevi družini Glede na to da kmečko prebivalstvo samo zagotavlja svojo sa-moobnovo, so nasledniki na kmetijah po tradiciji običajno člani 1 V celotno raziskavo je bilo vključeno 45 dejavnikov. Njihove izračunane t-vrednosti sem zaradi večje razumljivosti razvrstil v štiri skupine: dejavniki z najnižjimi t-vrednostmi so določeni kot dejavniki, ki imajo majhen vpliv, skupina dejavnikov, katerih t-vrednosti so se glede na vse izračunane t-vrednosti gibale okoli povprečja, ima zmeren vpliv, sledijo dejavniki z velikim vplivom in dejavniki, ki imajo izrazit vpliv. V peto skupino so bili razvrščeni dejavniki, ki nimajo vpliva oziroma njihov vpliv ni statistično pomemben. Dejavnik Jakost vpliva Stanje in odločitve glede nasleditve na hribovskih kmetijah: Število otrok v gospodarjevi družini izrazit Število otrok moškega spola v gospodarjevi družini izrazit Število generacij družine, ki je imelo v lasti kmetijo pred sedanjim gospodarjem zmeren Odločitev gospodarja, ali bi se še enkrat odločil, da bo prevzel kmetijo in na njej gospodaril, če bi imel to možnost izrazit Gospodar je prevzel kmetijo od predhodnega gospodarja zmeren Naslednik živi na gospodarjevi kmetiji zmeren Spol naslednika zmeren Sorodstveno razmerje naslednika do gospodarja zmeren Tržnost kmetijske proizvodnje izrazit Čas predaje kmetije nasledniku Število otrok (moškega spola) v gospodarjevi družini izrazit Starost gospodarja zmeren Velikost kmetije velik Preglednica 1: Jakost izračunanih vplivov izbranih dejavnikov na stanje in odločitve glede nasleditve na hribovskih kmetijah in na predviden čas predaje kmetij naslednikom. gospodarjeve družine (Wilstacke 1990). To je razvidno tudi iz rezultatov moje raziskave, saj ima število otrok v gospodarjevi družini pozitiven vpliv na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetiji, kar pomeni, da več ko je otrok, večja je verjetnost, da bo kdo od njih prevzel kmetijo. Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz raziskav Weissa (1999a, 1999b), Fasterdinga (1999), Glaubena in drugih (2004). Vendar pa večje število otrok v družini podaljša tudi čas predaje kmetije nasledniku, kar potrjujejo rezultati empiričnih raziskav Kimhija (1994) ter Kimhija in Nachlielija (2001). Vzrok za to naj bi bilo večje število potencialnih naslednikov v družinah z več otroki, zaradi česar si gospodar pri odločitvi za naslednika običajno vzame več časa (Nerlov idr. 1987, povzeto po Kimhiju 1994). To pa pomeni, da ni izključeno, da zaradi zavlačevanja gospodarjev z natančno določitvijo naslednikov in časa predaje kmetij do nasleditve sploh ne bo prišlo. Kot navaja Južnič (1984, povzeto po Hriberniku 1993), so se namreč tradicionalni vzorci prevzemanja kmetij zelo spremenili. »Če naj bi v tradicionalni kmečki družbi veljalo načelo primogeniture kot prevladujoč in razumljiv vedenjski vzorec, postaja zdaj vse manj pomembno, kdo bo prevzemnik (prvi ali zadnji otrok), temveč je vse aktualnejše, ali bo kmetija sploh imela naslednika« (prav tam: 256). Kljub nespornim specifičnostim kmečkega poklica v slovenski družbi prevladuje več stereotipov o trdem in umazanem delu, nizkem prihodku, življenju brez dopusta in razvedrila, kar naj bi bilo povezano z nerazumevanjem načina življenja in dela na družinski kmetiji pri drugih družbenih slojih (Barbič 1993). Število otrok moškega spola v gospodarjevi družini Kot ugotavljata Kimhi in Nachlieli (2001), imajo gospodarjevi sinovi pri nasleditvi že po tradiciji prednost pred hčerkami. Čeprav se je, kot navaja Hribernik (1994b: 41), »pomen tradicij in tradicionalizma (zlasti patriarhalnosti in konzervatizma) tudi na podeželju in med kmečkim prebivalstvom v marsičem pomembno zmanjšal, ne gre spregledati, da se vedenjski vzorci pri intergeneracijskem prenosu kmetovanja razmeroma zelo dobro ohranjajo. Kmetije še vedno prevzemajo v pretežni meri moški, ženske pa bistveno redkeje, in še to, če ni druge možnosti.« To so potrdili tudi rezultati moje raziskave, iz katerih je razvidno, da ima število otrok moškega spola pozitiven vpliv na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetiji. To izhaja tudi iz razmerja med številom gospodarjev in gospodaric na preučevanih kmetijah - večina (75 odstotkov) gospodarjev je moškega spola - ter razmerja med določenimi oziroma predvidenimi nasledniki in naslednicami - prvih je več kot 80 odstotkov. Vendar pa je treba pri interpretaciji upoštevati, da čeprav je vpliv tega dejavnika pozitiven, tak tradicionalni vzorec ogroža obstoj kmetij, saj zavira proces nasledstva in pravočasen prenos kmetij na naslednike. Spol naslednika in sorodstveno razmerje naslednika do gospodarja Če je za prevzem kmetije določena ali predvidena naslednica, zlasti če je to gospodarjeva hči, je verjetnost, da bo kmetijo res prevzela in nadaljevala kmetovanje na njej, manjša, kot če bi bil za to določen gospodarjev sin. Podrobnejša analiza je pokazala, 23 da gospodarji običajno izberejo hčerke za prevzem kmetije zato, - ker nimajo moških potomcev. Gospodarji skoraj 65 odstotkov preučevanih kmetij, na katerih so za prevzem kmetije izbrane hčerke gospodarjev, nimajo moških potomcev. Hkrati so hčerke § za prevzem kmetije navadno le predvidene, takih je 84,6 odstot- ^ ka izbranih naslednic, in niso zagotovo določene. Glede na to, |3, da so skoraj vse naslednice, predvidene na preučevanih kmeti- 49 jah, stare manj kot 40 let, večina jih je starih do 30 let, lahko S sklepam, da nekateri gospodarji še vedno upajo, da bodo lahko ^ 24 moškega naslednika izbrali med vnuki ali pa bodo za to vlogo določili zete. Glede tega tudi Tietje (2004) ugotavlja, da gospodarji za naslednike raje kot svoje hčerke določijo zete. Zanimivo je, da je določitev sina za naslednika večinoma povsem samoumevna. To je mogoče razbrati tudi iz razmišljanj enega od gospodarjev, ki je sodeloval v raziskavi: /.../ Imam eno hčerko in samo enega sina, ki je zdaj končal srednjo šolo. Rad dela na kmetiji in če mu ne bom dal hitro kmetije, se lahko zgodi, da bo zgubil veselje, pa bo šel. Potem ne bom imel nikogar več, da bi mu lahko kmetijo predal. Veliko je takih primerov v naših hribih /.../ Te ugotovitve se ujemajo z rezultati raziskav, ki sta jih izvedla Variyam in Kraybill (1994, povzeto po Weissu 1999a in 1999b) v majhnih (nekmetijskih) podjetjih. Avtorja namreč ugotavljata, da v takih podjetjih med vodilnimi kadri v precejšnji meri prevladujejo moški. Kot navaja Weiss (1999b), naj bi Hisrich in Brush (1984) ter Loscocco idr. (1991) celo dokazali, da so banke manj naklonjene dajanju posojil majhnim podjetjem, ki jih vodijo ženske, vendar pa tega za Slovenijo nisem preverjal. Stiglbauer in Weiss (2000) se navezujeta na ugotovitve sociologov - Goldbergerja (1984), Watkinsa in Watkinsa (1983) - da je po družbenih predstavah in pričakovanjih glavna obveznost ženske (žene in/ali matere) skrb za dom, kar naj bi jo oviralo pri morebitnem urejanju poslovnih zadev. To naj bi bil tudi glavni vzrok za to, da so ženske v primerjavi z moškimi pri prevzemanju vodilnih položajev v podjetjih v slabšem položaju. Glede na rezultate empirične analize je mogoče sklepati, da je na kmetijah, zlasti na hribovskih, kjer so družina in odnosi v njej veliko bolj tradicionalni kot drugje na podeželju, to še izraziteje. Navedeno potrjujejo tudi izsledki Majde Černič Istenič (2003), po katerih naj bi bila na slovenskih kmetijah še vedno zelo zakoreninjena patriarhalna ideologija, vendar pa kmečke žene, ki so sodelovale v njeni raziskavi, takšnih odnosov v svojih družinah niso označile kot problematičnih. »Kmečke žene so namreč s svojo družino čustveno povezane in so ji zaradi tega tudi vdane« (prav tam: 61). Vendar pa rezultati njene raziskave kažejo tudi, da kmečke žene svoje (neizraženo, potlačeno, nepriznano) podrejanje pogosto kompenzirajo s tem, da svojih hčera ne spodbujajo za delo in življenje na kmetiji. Da mlada dekleta zavestno zavračajo življenje na kmetiji kot neprivlačno življenjsko možnost, se po Hriberniku (1996) izraža tudi v izraziti omejenosti ženitvenega trga in posledičnem velikem številu samskih moških na slovenskih kmetijah.2 »Številni kmečki fantje tako ostajajo kot nasledniki kmetij brez pravih možnosti si ustvariti družinsko življenje ter pravočasno zagotoviti generacijsko kontinuiteto« (prav tam: 32). Število generacij na kmetiji, nasleditev predhodnega gospodarja in odločitev gospodarja glede ponovnega prevzema kmetije Glede na moje ugotovitve na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetiji spodbudno vplivajo trije dejavniki: čim več generacij, v katerih je kmetija v rokah gospodarjeve družine; dejstvo, da je trenutni gospodar kmetije nasledil predhodnega gospodarja, ter gospodarjevo prepričanje, da bi se še enkrat odločil, da bo prevzel kmetijo in na njej gospodaril, če bi imel to možnost. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi drugi avtorji, ki so v svoje raziskave vključili navedene dejavnike: Pfeffer (1989) ter Glauben in drugi (2004) glede števila generacij, Laband in Lentz (1983) ter Kimhi in Lopez (1999) glede nasleditve prejšnjega gospodarja, ter Fasterding (1995, 1999) in Tietje (2004) glede pomembnosti prepričanja gospodarja, ki naj bi imelo po njunem mnenju velik motivacijski učinek pri pripravah in odločitvah določenega ali predvidenega naslednika za prevzem kmetije. Kot po Neldertu in drugih (1981) navaja Tietje (2004), se usmerjenost staršev pogosto prenaša na otroke. Po Hriberniku (1993: 254) se »isti socialni sistem reproducira zlasti, če je tradicionalna kmečka družba notranje socialno slabo diferencirana in če prevladuje patina preteklosti nad sedanjostjo in prihodnostjo, ki se v procesu socializacije nenehno reproducira, kmečka kultura pa neposredno prenaša iz roda v rod«. Iz natančnejše empirične analize rezultatov moje raziskave je razvidno, da je navedeni dejavnik povezan tudi z drugima obravnavanima dejavnikoma. Za prevzem kmetij bi se namreč ponovno odločili gospodarji, ki so več kot tretja generacija naslednikov na kmetiji, oziroma tisti, ki so nasledili prejšnjega gospodarja kmetije, kar kaže na privzgojeno dolžnost do ohranjanja družinske tradicije kmetovanja. To se da razbrati tudi iz razmišljanj enega od gospodarjev: /.../ Zelo me skrbi za mojo kmetijo. Ko sem jo prevzel, je bila čisto v propadlem stanju. 30 let garanja, da smo postavili novo hišo, gospodarsko poslopje, ohranili ostalo kulturno dediščino. Nikoli dopusta, nikoli morja, dvomim, če bodo mladi z izobrazbo danes hoteli ali zmogli tako živeti /.../ Naslednik živi na gospodarjevi kmetiji Tudi bivanje naslednika na kmetiji spodbudno vpliva na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetiji. Če živi naslednik na kmetiji, ima natančen vpogled v delo gospodarja in kmečki način življenja nasploh, pridobi si neposredne izkušnje in medgenera-cijsko posredovana znanja, hkrati pa si izoblikuje spoštljiv odnos do zemlje kot primarnega vira za preživetje kmetije in tradicije kmetovanja. Ugotovitev potrjuje tudi mnenje oziroma razmišljanje mladega gospodarja na hribovski kmetiji. Je prevzemnik in bo nadaljeval kmetovanje. Star je 24 let, ima srednješolsko kmetijsko izobrazbo, v prihodnje želi povečati število živine, in načrtuje, da bo kmetijo opremil z novimi stroji in napravami. Čeprav se na kmetiji trenutno ne ukvarjajo z dopolnilno dejavnostjo, si želi, da bi jim to uspelo uresničiti v prihodnosti. K anketi je mladi gospodar pripisal: /.../ Na tej kmetiji se dela z veseljem in vztrajno že mnogo let. Zato sem se odločil kot mlad fant za nadaljnjo kmetovanje. Obdelujemo vse, tudi najbolj strme površine. V kolikor se razmere do kmeta ne bodo preveč zaostrile, bom z veseljem nadaljeval. Preveč pod prste gledati kmetu se mi ne dopade in suženj ne mislim postati /.../ 2 »Omejenost ženitvenega trga je še razumljivejša, če vemo, da se na kmetijo praviloma poročajo le mladi, ki so na kmetiji odraščali in dobro poznajo pomanjkljivosti in prednosti kmečkega življenja« (Barbič 1993: 265). Tržnost kmetijske proizvodnje Na kmetijah z nizko tržnostjo proizvodnje zlasti starejši gospodarji vztrajajo pri kmetovanju, saj jim to pomeni način življenja Na kmetijah, ki so že mnogo generacij v rokah ene družine, imajo nasledniki močneje privzgojeno dolžnost do ohranjanja družinske tradicije. Foto: Boštjan Kerbler, Rovte, 12. julij 2009 Gospodarji pogosto zavlačujejo s predajo iz strahu pred izgubo s tradicijo pridobljene pravice, moči, vrednosti in poslušnosti družine. Foto: Boštjan Kerbler, Radlje ob Dravi, 10. 8. 2008 in ohranjanje tradicije. O tem govori že Kerbler (2002) za gospodarje nasledstveno nevitalnih kmetij na Pohorju. Ugotavlja, da so gospodarji kljub nizki stopnji trženja in načrtovani nizki intenzivnosti živinoreje najemali kmetijska zemljišča, in sicer ne zaradi ekonomskih, temveč zaradi estetskih (vzdrževanje videza kulturne krajine) in emocionalnih razlogov (spoštovanje svojega dela, dela predhodnih generacij in tradicionalnih vrednot). Vztrajanje pri kmetovanju zaradi tradicije je značilno tudi za preučevane kmetije. Gospodarica neke kmetije je na koncu anketnega vprašalnika dopisala: »/.../ Pri nas obdelujemo te kotanje s spoštovanjem do staršev /.../« Kljub navedenemu pa zaradi majhnosti kmetije glede nadaljnjega kmetovanja ni gotova: »/.../ Čeprav upam, da bo sin obdeloval naprej, pa nisem povsem prepričana v to. Če se bo vodila takšna politika naprej, se bojo te majhne kmetije kmalu vse zarasle po teh hribih. Škoda naše lepe dežele /.../« Taka negotovost se potrjuje tudi v ugotovitvah Ane Barbič (1993: 265), ki navaja, da »mladi, ki ostajajo v kmetij -stvu, počnejo to vse manj iz emocionalnih in vse bolj iz ekonomskih razlogov«. Starejši gospodarji pogosto pričakujejo, da bodo tudi njihovi potomci vztrajali pri kmetovanju. Rezultati raziskave namreč kažejo, da je skoraj 60 odstotkov gospodarjev, starejših od 65 let, naslednike določilo ali predvidelo, kar ponazarja, da se jim zdi povsem samoumevno, da bodo njihovi nasledniki nadaljevali njihovo pot. Čeprav je glede na podatke, pridobljene z raziskavo, očitno, da se določeni ali predvideni nasledniki kmetij z nizko tržnostjo proizvodnje za prevzeme najpogosteje ne bodo odločili ali pa kmetovanja ne bodo nadaljevali. Velikost in ekonomska moč kmetije Glauben in drugi (2004) za velike in finančno sposobne nemške kmetije ugotavljajo, da jih določeni ali predvideni nasledniki želijo čim prej prevzeti, da bi s svojim znanjem in z idejami oplemenitili kapital kmetije ter izboljšali svoj življenjski standard. Pri tržni ekonomiji morajo namreč kmetje kmetijsko proizvodnjo prilagajati tržnim zahtevam in proizvajati produkte, za katere je na trgu povpraševanje in ki so primerne kakovosti, v takih razmerah pa se po Vrišerju (1995) najbolje znajdejo dinamični in mlajši ljudje. Tako želijo gospodarji velikih nemških kmetij svoje kmetije čim prej predati mladim naslednikom, saj se zavedajo, da se ob zavlačevanju predaje lahko zgodi, da se bo pri naslednikih zmanjšal interes za prevzem. Tudi Hribernik (1995: 210) meni, da je »ponovna vrnitev na kmetijo, potem ko si je 'pregnani' potomec že uredil lastno življenje drugod, vsekakor manj pogosta«. V nasprotju z »nemškim« vzorcem časa predaje velikih kmetij se je za slovenske kmetije izkazalo prav nasprotno - gospodarji velikih kmetij predajo te naslednikom pozneje kot gospodarji manjših. Podrobnejša analiza kaže, da pomenijo dohodki, ki izvirajo iz kmetije, na večjih kmetijah večji oziroma prevladujoči delež v celotnem letnem prihodku. Iz tega je mogoče sklepati, da so gospodarji velikih kmetij tesneje povezani z delom in življenjem na kmetiji, tesnejša je tudi čustvena navezanost na kmetijo. Čeprav bi bilo treba za podrobnejše poznavanje te problematike izvesti podrobnejše raziskave v slovenskem okolju, menim, da so za mnoge slovenske gospodarje kmetije še vedno način in smisel življenja - življenjski projekt - ne pa kapital, ki ga je treba nenehno oplajati. Na velikih kmetijah lahko zaradi kapitalne sposobnosti sicer v kratkem času povečajo prihodke, ki izvirajo s kmetije, vendar pa ni nujno, da te naložbe prinašajo dolgoročne koristi. Kot je razvidno iz rezultatov empirične analize, po katerih dejavniki ekonomske strukture pozitivno vplivajo na stanja in odločitve glede nasleditve na kmetijah, velikost kmetij in naložbe na njih potencialne naslednike spodbudijo, da se odločijo za prevzem kmetije in nadaljevanje kmetovanja. Vendar pa je očitno, da gospodarji, potem ko začnejo nasledniki usmerjati svojo 25 energijo v delo na kmetijah, s predajo kmetij pogosto zavlačuje- - jo. Lucija Pinterič idr. (2006) menijo, da daje gospodarju vodenje kmetije moč, pravice, vrednost in s tem poslušnost družine ter tistih, ki delajo na kmetiji. Gospodarji se zato bojijo, da bodo g te, s tradicijo pridobljene pravice, s predajo kmetije izgubili. Tu- § di taki tradicionalni vzorci mišljenja in ravnanj lahko ogrozijo m nadaljnji obstoj in razvoj kmetij, kar je še posebno zaskrbljujoče, ™ ker so velike kmetije vitalna žarišča za gospodarski, ekološki in S socialni razvoj v hribovskem svetu. ^ Starost gospodarja Iz rezultatov empirične analize je razvidno, da namerava skoraj 44 odstotkov gospodarjev svoje kmetije predati naslednikom po svojem 65. letu starosti. Na slovenskih hribovskih kmetijah so torej še vedno zelo zakoreninjeni vzorci glede časa predaje kmetij. Gospodarji s predajo zavlačujejo in kmetije pogosto (formalno) obdržijo v svojih rokah vse do smrti oziroma jih predajo šele, ko jim opešajo moči ali ko zbolijo in niso več zmožni voditi kmetije. Takrat je pogosto že prepozno, saj si naslednik, ki ga določi gospodar, in tudi drugi potencialni kandidati namesto namenjene vloge že poiščejo druge zaposlitve v nekmetijskem sektorju in izoblikujejo drugačne načrte. Ugotovitve se ujemajo s spoznanji Kimhija in Lopeza (1999), ki menita, da gospodarji kljub negativnim posledicam posvečajo pozornost vprašanjem glede nasleditve običajno šele v poznejših letih, v veliko primerih pa s predajo zavlačujejo vse do smrti. V zvezi s starostjo gospodarjev in časovno opredelitvijo prenosa kmetij naslednikom Glauben idr. (2002) govorijo o pojavu 'časovne poti prenosa kmetij' (angl. time path for farm transfers). Po njihovem mnenju se z daljšanjem načrtovanega časa predaje kmetije nasledniku podaljšuje dejanski čas prenosa, saj naj bi gospodarji, ki načrtujejo, da bodo kmetije predali naslednikom v petih letih, to tudi dejansko storili, če pa nameravajo kmetije predati po več kot petih letih, jih dejansko predajo pozneje, kot so načrtovali. Starejši ko postaja gospodar, težje preda kmetijo nasledniku, saj se z leti povečuje tudi čustvena navezanost nanjo. Glede na ugotovitve je mogoče sklepati, da bo več kot 56 odstotkov gospodarjev preučevanih hribovskih kmetij, ki nameravajo kmetije predati naslednikom v petih letih, svoje namere tudi uresničilo. Med temi gospodarji jih je bilo več kot 40 odstotkov starih med 50 in 60 let. Zaskrbljujoče pa je, da namerava tretjina gospodarjev, starejših od 60 let, predati kmetije naslednikom čez več kot pet let - v povprečju čez 10,5 leta. Pri takih kmetijah se zelo poveča verjetnost, da bodo prešle v roke naslednikov šele po smrti sedanjih gospodarjev, seveda če bodo ti nasledniki kmetije sploh še pripravljeni prevzeti in na njih nadaljevati kmetovanje. S podrobnejšo analizo se je potrdilo, da obstajajo med mlajšimi in starejšimi gospodarji razlike glede časovne opredelitve prenosa kmetij, kar se kaže v njihovem odnosu do kmetij in kmetovanja oziroma razumevanju pozitivnih in negativnih posledic, ki jih prinašajo tradicionalni vzorci mišljenj in ravnanj. Izkazalo se je, da mlajši gospodarji bolje poznajo zakonitosti tržne ekonomije, zlasti mehanizme za učinkovitejšo akumulacijo kapitala, kakor starejši, zato predajo kmetije naslednikom prej kot starejši gospodarji - po Kimhiju (1994) običajno, preden začne produktivnost kmetij upadati oziroma kmalu po tem (avtor takšne gospodarje opiše kot altruiste). Podrobnejša analiza podatkov preučevanih hribovskih kmetij je pokazala, da namerava skoraj 95 odstotkov 26 gospodarjev, starih med 45 in 54 let, do svojega 65. leta predati - kmetije naslednikom, ki so se že odločili, da jih bodo prevzeli in bodo na njih tudi nadaljevali kmetovanje. Na kmetijah, katerih gospodarji so stari med 50 in 55 let, je tudi največ naslednikov, g ki so že določeni in tudi trdno odločeni, da kmetije zagotovo ^ prevzamejo in nadaljujejo kmetovanje. Po Pfefferju (1989) je na« mreč kmečka družina v tem času 'v obdobju življenjskega cikla' ? (angl. the stage in the family life cycle), ki se imenuje 'obdobje S generacijskega prehoda' (angl. the stage of generational transiti-^ on). Gospodarji bi morali izkoristiti ta ugodni trenutek in predati kmetije naslednikom, tudi če čutijo, da so še polni življenjske energije, zanosa, načrtov in idej. S povečevanjem starosti gospodarjev se namreč prične povečevati tudi število kmetij, na katerih do nasleditve ne bo prišlo oziroma na njih po prevzemu ne bodo več kmetovali. Delež teh kmetij preseže delež tistih, na katerih bo prišlo do nasleditve in nadaljnjega kmetovanja, ko so gospodarji stari med 60 in 64 let, torej ob koncu njihove aktivne delovne dobe. Ugotovitve potrjuje tudi primer kmetije, na kateri je naslednik že natančno določen in bo tudi nadaljeval kmetovanje. Gospodar je star 52 let in namerava kmetijo predati nasledniku čez štiri leta, ko bo ta dopolnil 24 let. Gospodar je glede časa predaje kmetije nasledniku poudaril pomen starosti gospodarja, pri kateri pride do predaje kmetije nasledniku: /.../ Sina, ki me bo nasledil, smo vzgojili v poštenega in pridnega človeka. Veliko mi pomaga, o marsičem že odloča in takoj, ko bo končal s študijem agronomije, mu bom kmetijo predal. Čeprav sem še mlad, smo taki za našo mladino že stari. Na mladih svet stoji, pravijo /.../ Ne pa tako, kot na mnogih naših kmetijah, ko držijo gospodarji kmetije v svojih rokah do svoje smrti, mladi pa do takrat že obupajo /.../ Sklep Z rezultati in razpravo se je potrdila domneva, da so na slovenskih hribovskih kmetijah še vedno zelo zakoreninjeni tradicionalni vzorci razmišljanj in ravnanj in da je tradicija pri nasledstvu na hribovskih kmetijah zelo pomembna. Vendar pa se je izkazalo tudi, da tradicija nima le pozitivnega, vzpodbudnega vpliva na prevzeme in predaje hribovskih kmetij, temveč tudi negativnega. Nekateri tradicionalni vzorci namreč v spremenjenih družbenih razmerah delujejo zelo okorelo ter zavirajo proces nasledstva in odvračajo potencialne naslednike od prevzemov. Taka vzorca sta predvsem dajanje prednosti naslednikom moškega spola in prelaganje predaje kmetij, zlasti velikih, na poznejši, pogosto nedoločen čas v prihodnosti. Da bi bila na slovenskih hribovskih kmetijah zagotovoljena večja verjetnost ohranjanja medgeneracijske kontinuitete in da bi se potencialni nasledniki pogosteje odločali za prevzem hribovskih kmetij, gospodarji pa bi jim jih hitreje predali, bi morali na hribovskih kmetijah poleg ohranjanja tradicionalnih vzorcev razmišljanj in ravnanj prepoznati in preseči tudi tiste, ki ogrožajo nadaljnji razvoj in obstoj hribovskih kmetij. Na kmetijah bi tako zlasti med gospodarji moralo prevladati predvsem spoznanje, da so lahko tudi ženske dobre in sposobne gospodarice, zavedati bi se morali, da lahko svojim otrokom zaupajo in da jim lahko brez strahu predajo to, kar so sami s trudom ustvarili. Viri in literatura BARBIČ, Ana: (Samo)obnavljanje kmečkega sloja v Sloveniji. Sodobno kmetijstvo 26/6, 1993, 258-266. ČERNIČ ISTENIČ, Majda: Potential of farm women in Slovenia for rural development. V: Anita Silvana Ilak Peršurić (ur.), Perspektive žena u obiteljskoj poljoprivredi i ruralnom razvoju. Poreč: Institut za poljoprivredu i turizam, 2003, 52-67. FASTERDING, Ferdinand: Hofnachfolge in Westdeutschland. Landbauforschung Völkenrode 45/1, 1995, 48-66. FASTERDING, Ferdinand: Nachfolge in ladwirtschaftlichen Betrieben in Deutschland. Berichte über Landwirtschaft 77/2, 1999, 165-183. GASSON, Ruth in Andrew Errington: The Farm Family Business. Wallingford: CAB International, 1993, 290. GLAUBEN, Thomas, Hendrik Tietje in Christoph R. Weiss: Intergeneratio-nal Succession on Farmily Farms: Evidence from Survey Data. 2002, http:// www.foodecon.unikiel.de/Workingpaper/Ewp0202.pdf, 12. 9. 2003. GLAUBEN, Thomas, Hendrik Tietje in Christoph R. Weiss: Succession in Agriculture: A Probit and Competing Risk Analysis. 2004, http://www.food econ.uni kiel.de/Workingpaper/FE0406.pdf, 7. 7. 2004. GREENE, William H.: Econometric analysis. Prentice Hall: Pearson Education International, 2003, 1026. HRIBERNIK, Franc: Vpliv vrednotenja izobraževanja in vrednotenja poklicev na šolanje kmečke mladine. Sodobno kmetijstvo 26/6, 1993, 251-258. HRIBERNIK, Franc: Proces zapuščanja kmetijstva se nadaljuje. IB revija 28/3-4, 1994a, 26-34. HRIBERNIK, Franc: Sklepanje in razveljavljanje zakonskih zvez v Sloveniji s posebnim ozirom na kmečko prebivalstvo. IB revija 28/12, 1994b, 34-45. HRIBERNIK, Franc: Nekateri vidiki socio-demografskega položaja kmečkih družin v Sloveniji. Socialno delo 34/3, 1995, 203-216. HRIBERNIK, Franc: Ali lahko kmetije v Sloveniji zagotavljajo primerno socialno varnost kmečkemu prebivalstvu? Socialno delo 35/1, 1996, 15-30. JUVANČIČ, Luka: Model odločanja o zaposlovanju na kmečkih gospodarstvih v Sloveniji. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 2002, 130. KERBLER, Boštjan: Geografske značilnosti hribovskih kmetijskih gospodarstev v občini Ribnica na Pohorju. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2002, 204. KIMHI, Ayal: Optimal Timing of Farm Transferal From Parent to Child. American Journal of Agricultural Economics 76, 1994, 228-236. KIMHI, Ayal in Ray Bollman: Family farm dynamics in Canada and Israel: The case of farm exits. Agricultural Economics 21/1, 1999, 69-79. KIMHI, Ayal in Ramon Lopez: A Note on Farmers' Retirement and Succession Considerations: Evidence from a Household Survey. Journal of Agricultural Economics 50/1, 1999, 154-162. KIMHI, Ayal in Noga Nachlieli: Intergenerational Succession on Israeli Family Farms. Journal of Agricultural Economics 52/2, 2001, 45-58. LABAND, N. David in Bernard F. Lentz: Occupational Inheritance in Agriculture. American Journal of Agricultural Economics 65/2, 1983, 311-314. MADDALA, G. S.: Limited-dependet and qualitative variables in econometrics. Cambridge, New York in Melbourne: Cambridge University Press, 1999, 401. PESQUIN, Claudio, Ayal Kimhi in Yoav Kisley: Old age security and inter-generational transfer of family farms. European Review of Agricultural Economics 26/1, 1999, 19-37. PFEFFER, Max J.: Part-time farming and the stability of family farms in the Federal Republic of Germany. European Review of Agricultural Economics 16, 1989, 425-444. PINTERIČ, Lucija, Majda Černič Istenič in Jernej Vrtačnik: Kmečka družina na prehodu od tradicionalnosti k post-modernosti. Acta agriculturae Slove-nica 88/2, 2006, 101-116. POTTER, Clive in Matt Lobley: Ageing and Succession on Family Farms: The Impact on Decision-making and Land Use. Sociologia Ruralis 32/2-3, 1992, 317-334. POTTER, Clive in Matt Lobley: Unbroken Threads? Succession and its Effects on Family Farms in Britain. Sociologia Ruralis 36/3, 1996a, 286-306. POTTER, Clive in Matt Lobley: The Farm Family Life Cycle, Succession Paths and Environmental Change in Britain's Countryside. Journal of Agricultural Economics 47/2, 1996b, 172-190. ROSENZWEIG, Mark R. in Kenneth I. Wolpin: Specific Experience, Hous-hold Structure, and Intergenerational Transfers: Farm Family Land and Labour Arrangements in Developing Countries. Quarterly journal of Economics 100, 1985, 317-334. STIGLBAUER, Alfred, M. in Christoph R. Weiss: Family and Non-family Succession in Upper-Austrian Farm Sector. Cahiers s'economie et sociologie rurales 54, 2000, 5-26. TIETJE, Hendrik: Hofnachfolge in Schleswig-Holstein. Kiel: Institut für Er-närungswirtschaft und Verbrauchslehre der Christian-Albrechts-Universität zu Kiel, Lehrstuhl für Ernährungswirtschaft und Ernährungspolitik, 2004, 229. VRIŠER, Igor: Agrarna geografija. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1995, 218. WEISS, Christoph R.: Farm Growth and Survival: Econometric Evidence for Individual Farms in Upper Austria. American Journal of Agricultural Economics 81, 1999a, 103-116. WEISS, Christoph R.: Zum Ausscheiden landwirtschaftlicher Betriebe: Eine empirische Analyse. Agrarwirtschaft 48/50, 1999b, 202-209. WILSTACKE, Ludger: Berufs- und Hofnachfolgeentscheidungen im Kontext betrieblicher Gegebenheiten in Niedersachsen. Agrarwirtschaft 39/1, 1990, 17-24. Succession on Slovene Mountain Farms: The Importance of Tradition One of the characteristics of family farms is that they are being handed down to another member of the family. This is why tradition or, better yet, traditional patterns of thinking and acting, represent an important factor in farm succession. However, their role can be either positive or negative. On the one hand several children denote a higher probability that one of them will in the future take over the family farm; on the other, this prolongs the time until the farm is handed over to one of them. If the head of the family protracts his decision on who, and when, will inherit the farm it may happen that succession will not take place at all. The time of succession is usually prolonged on larger farms that bring more profit and whose income represents the largest proportion of the farm's total annual income. Householders are therefore more tightly linked with farm life and work and thus emotionally very attached to the family farm. This attachment increases with age, and as the householder gets older he finds it increasingly difficult to hand over the farm to his successor. There is yet another traditional 27 pattern that hinders the process of succession and a timely transfer of the farm, and which represents a significant threat to the farm's existence - namely the fact that sons traditionally take precedence over daughters. A daughter generally takes over the family farm only if there are no male descendants in the family. In order to strengthen the positive significance of succession on Slovene mountain farms householders have first to recognize and then reject such traditional patterns. They need to understand that a woman can manage a farm just as well § as a man, and realize that they can trust their children and safely hand over to one of them the farm for which they had worked so hard. D E S k MIGRACIJSKI PROCESI IZ ARABSKIH DRŽAV Zgodovinski kontekst na primeru Združenih držav Amerike, Evrope in Slovenije Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: V pričujočem prispevku avtorica predstavlja zgodovino migracijskih procesov iz arabskih držav v Združene države Amerike, Evropo in Slovenijo. Tri destinacije predstavljajo tri različne procese, kontekste, motive in različna migracijska ozadja. Združene države Amerike je avtorica izbrala kot prostor, kjer zunaj arabskih držav živi največ etnično opredeljenih Arabcev z Bližnjega vzhoda, Evropo kot primer migracij, nastalih na tradiciji kolonializma, in Slovenijo kot primer migracij v času politike neuvrščenosti. Študija primera arabskih priseljencev v Sloveniji temelji na empirični raziskavi, vsebina članka pa na analizi poglobljenih intervjujev, ki jih je avtorica s posamezniki arabskega porekla, ki so po študiju ostali v Sloveniji, opravila med letoma 2006 in 2009. Ključne besede: zgodovina arabskih migracij, Arabci v Združenih državah Amerike, Arabci v Evropi, Arabci v Sloveniji, Arabski klub v Sloveniji Abstract: Presented is the history of migration processes from Arab countries to the Unites States of America, Europe, and Slovenia. The three destinations denote three different kinds of processes, contexts, motifs, and migration backgrounds. While the USA is a country with the highest Middle Eastern Arab population outside the Arab countries Europe is an example of migrations based on colonial tradition; migration to Slovenia, on the other hand, was connected with the Non-Aligned Movement. A case study of Arabian immigrants in Slovenia is based on empirical research. This article is the result of an analysis of in-depth interviews between 2006 and 2009 conducted with Arabs who upon having completed their studies decided to remain in Slovenia. Key Words: history of Arab migration, Arabs in the USA, Arabs in Europe, Arabs in Slovenia, the Arab Club of Slovenia 28 Uvod Vloga antropologije v migracijskih študijah je nedvoumna, če je razumemo kot vedo, ki dokumentira in interpretira različnost in raznolikost kulturnih pojavov ter se od drugih humanistično-družboslovnih ved razlikuje predvsem po metodi dolgotrajnega in poglobljenega terenskega raziskovanja. Ob tem seveda ne pripisujem antropološkemu pristopu ekskluzivne vloge, saj migracije zaradi svoje kompleksnosti zahtevajo interdisciplinaren pristop. Na tem mestu se pridružujem mnenju alžirsko-francoskega sociologa Sayada (2002; Lipovec Čebron 2002: 11), ki migracije razume kot totalno družbeno dejstvo, ki ga brez poznavanja poli-tično-gospodarskih, pravnih, religioznih, družbenih in kulturnih aspektov - tako v državi bivanja1 kot državi izvora - ni mogoče celovito interpretirati. Pri preučevanju migracijskih procesov iz arabskih držav sem v celoti sledila njegovemu raziskovalnemu načelu, po katerem je migrant/ka, preden postane imigrant/ka, najprej emigrant/ka. Torej se študije migracij začnejo pri raziskovanju zgodovine in struktur v državi izvora in ne v državi sprejema. Migracije si kot raziskovalni predmet različnih disciplin delijo isto paleto vprašanj: zakaj se ljudje selijo, kdo se seli in kaj se zgodi po preselitvi. Kot antropologinjo sta me načeloma zanimala oba konca verige oziroma migracijskega procesa, začetek v državi izvora z vprašanji, kaj je posameznika spodbudilo k temu, da je zapustil določeno skupnost, nato pa sem mu sledila v državo, v katero je migriral. Zanimalo me je, kaj se v njej po- 1 V terminologiji različnih avtorjev za državo, v katero imigrirajo posamezniki, obstajajo različni izrazi: 'država sprejema' (receiving country), 'država gostiteljica' (host country), 'država destinacije' (country of destination). Poimenovanje država bivanja se mi zdi primernejše, zato ga uporabljam tudi sama. zneje z njim dogaja, predvsem pa, ali in kako je ostal povezan s svojim izvornim okoljem. V nadaljevanju prispevka prikažem zgodovino migracijskih procesov iz arabskih držav na tri geografska območja: ZDA, Evropo in Slovenijo, in jih povežem s posebnostmi zgodovinskega razvoja in strukturami v državi izvora. Na primeru migracij v Evropo prikažem migracije kot produkt historičnih odnosov mednarodnih dominacij, ki materialno in simbolično potlačijo odnos kolonizirane države v odnosu do dominantne države, kar migrant nezavedno rekapitulira v svojih osebnih strategijah in izkušnjah (več v Sayad 2002; Bourdieu in Wacquant 2000: 176). Ta bilateralni odnos je v vsakdanjem življenju zanikan, in to prav na političnem polju, zato se v Evropi še danes obravnava samo kot stvar države sprejemnice, njenih zakonov, administrativnih predpisov in birokracijskih diktatov, in velja za notranjepolitično zadevo,2 kar pa seveda ni. Je prav tako stvar države izvora, od koder migranti prihajajo. Te pa ostajajo le nemočne neme priče emigracije svojih državljanov, brez prave aktivne migracijske politike. Študije migracij so okrnjene in ujete v past z umetnim ustvarjanjem problematike o pomanjkanju in stiski ali primanjkljajih, ki jih avtorji razlagajo z nekimi ritualizira-nimi referencami, nižjimi razrednimi pripadnostmi migrantov, s slabimi življenjskimi razmerami ali pa se posvečajo svojskosti kulture migrantov. Študije bi se morale oddaljiti od opisanega etnocentričnega pristopa, ki v ospredje postavlja migracijsko problematiko na primer zaposlovanja, izobraževanja, zdravstva, morale pa bi se osredotočiti na dinamične odnose med sistemom emigrantove dispozicije in garnituro njim lastnih mehanizmov. 2 Predvsem kot grešni kozel za vse »bolezni«, nevšečnosti na področju notranjih zadev države. Maja Lamberger Khatib, prof. zgod. in univ. dipl. etnol. in kult. antropol., doktorska kandidatka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, koordinatorica projekta ESS. 2331 Pragersko, Kolodvorska 3, E-naslov: maja.lamberger@guest.arnes.si Imigracija tukaj in emigracija tam sta dve neločljivi strani iste realnosti, ki sta ena brez druge nerazložljivi. To spoznanje nam omogoči nepriznavanje (na empirični in teoretični ravni) kano-nične opozicije med »delovnimi« in »naselitvenimi« migracijami, ki so še vedno predmet razlikovanj imigracijskih politik. V naslovu članka sem poudarila migracije iz arabskih držav, čeprav imam v mislih skupino ljudi, ki prihaja iz arabskih držav in se deklarira kot Arabci. Beseda Arabec je v sodobnem kontekstu kulturna, jezikovna, v širšem smislu pa lahko tudi politična označba in se ne nanaša le na etnične korenine. Z njo se identificirajo številne nacionalne in regionalne skupine, prav tako pa številne nemuslimanske verske manjšine. Na poti proti ... Ameriki ... Po statističnih podatkih in akademskih ugibanjih je v Ameriki približno milijon do tri milijone arabskih priseljencev (Abraham bnl), ki se etnično identificirajo z Arabci iz ene od petindvajsetih arabskih držav, ki sestavljajo sodobni arabski svet.3 Statistika se od podatkov s »terena« raznih raziskovalcev razlikuje predvsem zaradi standardizacije Arabcev, ki mnoge vodi k zatajevanju svojega etničnega ali nacionalnega porekla.4 Že tradicionalna sumničavost državnih oblasti (ZDA) do ljudi z Bližnjega vzhoda, o katerih zbirajo informacije osebne narave, ta problem še dodatno povečuje. Večina arabskih Američanov ima ameriško državljanstvo, okrog 60 odstotkov se jih je rodilo v ZDA. Arabske skupnosti so skoncentrirane v večjih urbanih naseljih in metropolah Detroit, Los Angeles, Boston, New York in Čikago (več v Suleiman 1999; Abu-Leban in Suleiman 1989; Othman 1974). Palestinci, Libanonci in Egipčani predstavljajo največji delež med arabskimi Američani glede na državo izvora (El Ba-dry 1994), zato v nadaljevanju članka podrobneje obravnavam libanonsko, palestinsko/jordansko in egipčansko skupnost. Prvi Arabci so prišli v Ameriko5 s španskimi osvajalci v 15. stoletju.6 Konec 18. stoletja so v južni Karolini razpravljali o Arabcih iz Maroka in se odločili, da jih bodo obravnavali po zakonih za belce, in ne po za afriške črnce veljavnih zakonih. Arabski trgovci so bili že konec 19. stoletja dobro predstavljeni na dveh velikih svetovnih razstavah v Filadelfiji in Čikagu. Prvi časopis v arabskem jeziku je začel izhajati leta 1892. Do konca 90. let 19. stoletja so bile v New Yorku tri arabske cerkve, prva mošeja je bila zgrajena leta 1923 v Detroitu. Časopisi in verske institucije so prav gotovo znak, da je imigrantska skupina postala dovolj velika za osnovanje skupnosti (Cainkar 2000). 3 Število držav t. i. arabskega sveta se razlikuje glede na vir; nekateri namreč ne priznavajo Zahodne Sahare kot samostojne države, temveč kot del Maroka. Arabski svet danes predstavlja približno 350 milijonov ljudi na območju Severne, severovzhodne in severozahodne Afrike ter jugozahodne in zahodne Azije. 4 O vzrokih pišem v nadaljevanju. 5 V Severno in Latinsko Ameriko. Od držav Latinske Amerike je zlasti v današnje države Honduras, Gvatemalo, Belize, El Salvador, Nikaragvo, Čile, Brazilijo idr. v času t. i. velikih migracij (1880-1920) migriralo največ Palestincev in Libanoncev. V obdobju po letu 1980 so se zaradi negativne propagande ZDA in Izraela, ki jih je kolektivno označevala kot teroriste, raje identificirali kot 'Arabci' (Arabe) (več o palestinskih migracijah v države Latinske Amerike v Gonzalez 1992) . 6 Kot izhodišče za pot čez Atlantik so ponavadi izbrali eno od glavnih me- diteranskih pristanišč (Marseilles). Arabsko govoreči imigranti so prispeli v ZDA v treh glavnih fazah. Prva je bila med obdobjem od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne, v t. i. obdobju velikih migracij. Imigranti so prišli predvsem z območja, takrat imenovanega Velika Sirija,7 večina je bila članov krščanske manjšine. Iz Velike Sirije naj bi migriralo približno sto tisoč ljudi, večina samskih mladih moških. Imigranti iz Jemna, Iraka, Maroka in Egipta so bili v manjšini. Imigrantom iz Velike Sirije so kmalu po naselitvi množično sledile tudi družine. Leta 1910 je bilo 32 odstotkov arabskih imigrantov iz Velike Sirije žensk, kar je precej višji odstotek kot v katerikoli imigrantski skupnosti v tistem času (Cainkar 2000). Interpretacije njihovih razlogov za emigracijo se razlikujejo; nekateri pisci vztrajajo, da je šlo za verske in politične razloge, drugi se sklicujejo na ekonomske priložnosti v ZDA. Skupine zgodnjih naseljencev so se naselile v urbanih centrih ameriškega severovzhoda in srednjega zahoda, kjer so nastale imigrantske etnične soseske. Mnogi so se zaposlili v industrijskih in tekstilnih tovarnah, ki so poganjale ameriško ekonomijo v prvi polovici 20. stoletja. Nekateri so izbrali poklic potujočega trgovca, prodajali suho robo in druge izdelke. Ljudje, ki so živeli zunaj urbanih centrov, so bili odvisni od arabskih potujočih trgovcev vse do 30. let 20. stoletja, ko so se ustanovila poštna podjetja, kot je Sears, in so ljudje laže dostopali do dobrin brez posredovanja arabskih potujočih trgovcev - krošnjarjev. Zaradi narave njihovega poklica najdemo družine arabskega porekla tudi zunaj velikih imigrantskih centrov, na podeželju, kamor se sicer migranti niso naseljevali (Cainkar 2000). Do leta 1924 naj bi v ZDA živelo približno dvesto tisoč Arabcev. Izjema v omenjeni skupini iz zgodnjega obdobja so bili arabski pisatelji, pesniki in umetniki, ki so se naselili v urbanih centrih, kot sta New York in Boston; med njimi tudi pozneje svetovno znani Khalil Gibran. Literarni krog, ki mu je pripadal, se je kmalu poimenoval 'Pisateljska liga' (alRabita al Qalamija). Močno so vplivali na zgodnjo arabsko skupnost v ZDA in na umetnost in literaturo v Libanonu, Egiptu in drugih arabskih državah. V obdobju med obema vojnama (oziroma med letoma 1924 in 1965) so se imigracijska gibanja upočasnila, saj je bilo obdobje preplavljeno s protiimigracijskimi čustvi,8 število imigrantov pa je omejeval kvotni sistem.9 Vsaka arabska država je dobila kvoto sto novih imigrantov letno. Iz kvotnega sistema so bili izvzeti žene in mladoletni otroci. Imigracija je postala ponovno mno-žičnejša po drugi svetovni vojni, med letoma 1950 in 1960. V drugi fazi se je priselilo mnogo več muslimanov, med njimi tudi palestinski begunci, pregnani s svojih domov med arabsko-izra-elsko vojno leta 1948 z razglasitvijo države Izrael. To migracijsko obdobje je najbolj zaznamoval prihod Palestincev, ki so v ZDA prvič presegli število Sircev in Libanoncev. V večjem številu so imigrirali že leta 1936, ko se je v Palestino priselilo __29 7 Arabska provinca v otomanskem imperiju, obstajala do konca prve svetovne vojne. Po razpadu otomanskega imperija je bila provinca Velika Sirija razdeljena na politične enote Sirijo, Libanon, Palestino in Transjor-danijo. Večina je bila libanonskih in sirskih imigrantov iz pokrajine Mt. o> Lebanon, ki je danes del države Libanon. Tretja večja skupina arabskih o imigrantov so bili Palestinci, večina prav tako kristjani, najpogosteje za- ^ posleni v trgovinski dejavnosti. £ü O) 8 V tem obdobju so na primer ameriške ženske, ki so se poročile s tujci, ^ izgubile ameriško državljanstvo (Cainkar 2000). lu 9 Predpisan leta 1924 z dokumentom Immigration act. ^ mnogo pripadnikov sionističnega gibanja, ki so Palestince razlastili in pregnali z njihovih domov. Naraščajoče sionistično gibanje je onemogočalo življenje Palestincev in ti so bili primorani migrirati. Leta 1953 je ameriški kongres izdal prvi imigracijski zakon,10 v katerem so bili begunci posebej omenjeni kot vrsta imigrantov. V nekaj letih po sprejemu omenjenega zakona so ZDA omogočile prihod približno tri tisočim Palestincem. V tem obdobju so prihajali tudi številni arabsko govoreči strokovnjaki in študenti, ki so po koncu študija ali usposabljanja in specializacije pogosto ostali v ZDA. Naselili so se tam, kjer so so se lahko zaposlili, v novih predmestjih okrog velikih industrijskih mest ali podeželskih mestih. Sredi 60. let 20. stoletja se je začel tretji val arabskega priseljevanja v ZDA. Leta 1965 je bil z novim imigracijskim zakonom ukinjen kvotni sistem.11 Do srede 90. let je v ZDA migriralo približno pol milijona ljudi iz arabskih držav, večina iz Libanona, Jordanije, Palestine, Sirije, Egipta, Jemna in Iraka. Vidno se je povečalo število Jordancev - ti so bili v 80. odstotkih Palestinci, ki jih ameriški zakoni, ker nimajo svoje države, ne obravnavajo kot Palestince. Palestinci niso vstopali v ZDA samo z jordanskim potnim listom, temveč tudi z izraelskim, s sirskim, z libanonskim, oziroma odvisno od države, kamor so migrirali po razselitvi iz Palestine.12 Imigranti so bili različnih poklicev, od podjetnikov, nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, svojo državo izvora pa so želeli zapustiti predvsem zaradi politične nestabilnosti v Libanonu, Palestini, Iraku. Iz Jordanije, Sirije, Egipta ter iz Jemna so prišli z namenom iskanja boljših ekonomskih možnosti. V nasprotju s prvima dvema fazama so v glavnem migrirale celotne družine, moški, ki so finančno podpirali svoje družine v državi izvora, so bili v manjšini. Po letu 2001 sta za ljudi iz arabskih držav, ki se jim nagnjenost do terorizma pripisuje že a priori, prihod in vstop v ZDA zaradi političnega vzdušja ponovno omejena in otežena. V tem še trajajočem obdobju bi poudarila tri številčno največje imigrantske arabske skupnosti, libanonsko, jordansko/palestinsko in egipčansko. Libanon, ki je izrazito emigracijska država, v svoji novejši zgodovini beleži dva vrhunca emigracije, in sicer v letih 1976/77 in 1983. V prvem primeru je emigracija povezana z državljansko vojno,13 ki je dramatično zaznamovala Libanon, in nato leta 1982 še z vdorom izraelskih vojaških sil na ozemlje Libanona in dalj časa trajajočim bombardiranjem libanonskih mest. Mnogi emigranti, ki so migrirali v ZDA, so imeli tam sorodnike že iz prvega migracijskega obdobja, drugi so začenjali nanovo, nekaj jih je migriralo s statusom begunca. Palestinci in Jordanci so v tem migracijskem obdobju druga najštevilčnejša skupina iz arabskih držav. Migracije iz Jordanije v celotnem obdobju zaznamuje uravnoteženost brez posebnih viškov, kot na primer migracije iz Libanona. Zmerno povečanje so zabeležili le 30 - - 10 Refugee Relief Act. 11 Zakon je bil izdan v obdobju, ko je v 60. letih naraščal vpliv gibanja za državljanske pravice za odstranitev etnične in rasne diskriminacije, ki je O) zaznamovala imigracijski zakon iz leta 1924. g 12 Ameriški organi štejejo imigrante po kraju rojstva, kar mnogokrat ne "=t"_ označuje njihove dejanske etnične ali nacionalne pripadnosti. Ker je — mnogo Palestincev zaradi razselitve po letu 1948 rojenih zunaj matične ^ dežele, jih uvrščajo pod države, kjer so jim ponudili potni list (v največ ED primerih jordanski). ^ 13 Državljanska vojna je trajala od leta 1975 do 1990. konec 80. let, ko se je začela palestinska intifada, devalvacija jordanskega dinarja, ki je otežila ekonomsko preživetje, ter izguba delovnih mest v bogatih naftnih državah,14 ki so bila izrednega pomena za Palestince in celotno palestinsko ekonomijo. Večina je namreč finančno podpirala svoje družine in sorodstvo v okupirani Palestini. Jordanci, v glavnem kristjani z območja Keraka, Salta in Adžluna, so začeli migrirati šele po letu 1950. Egipčani so številčneje imigrirali v ZDA v 50. letih 20. stoletja. Izrazito se je število povečalo po letu 1967 (arabsko-izraelska vojna), leta 1970 (Naserjeva smrt) ter nato ponovno po letu 1991 po Zalivski vojni.15 Večina egipčanskih imigrantov je visoko izobraženih, doktorjev, pravnikov, stomatologov, znanstvenikov in profesorjev, ki so skupaj s svojimi družinami iskali boljše ekonomske možnosti. Visok odstotek jih je vstopil v ZDA zaradi potreb ameriškega trga delovne sile po določenih poklicih. Na podlagi svoje usposobljenosti so pridobili tudi vize, ki jih je bilo sicer mogoče pridobiti le preko sorodnika z ameriškim državljanstvom (več v Abraham in Abraham 1983; Abu-Laban in Suleiman 1989). Odnosi z oblastmi in drugimi naseljenci so bili za imigrante iz prvega in drugega vala precej neopazni in neproblematični. Priseljenci so se večinoma spojili s svojo okolico. Za imigrante iz tretjega obdobja so se stvari zaostrile zlasti po izraelsko-arabskih vojnah leta 1967 in 1973, po naftni krizi, ko so arabske naftne države dale embargo na nafto, temu pa je sledil izjemen dvig cene nafte (cene so se početverile). Arabce in muslimane so po tem mediji, politiki in politični komentatorji v Ameriki ožigosali kot krvi željne teroriste, pohlepne naftne šejke in verske fanatike. Če veljata prvo in drugo obdobje za obdobje asimilacije ameriških Arabcev v novo okolje, pa je stopnja vključenosti imigrantov tretje faze zelo različna. Arabski imigranti iz zgodnjega migracijskega obdobja so se iz več razlogov hitreje asimilirali v ameriško družbo: večina je bila kristjanov, ki so se priselili v večinsko krščansko okolje, migrirali pa so v obdobju, ko je bil arabski svet še pod otomansko oblastjo, arabska nacionalna zavest pa se je šele razvijala. V drugem obdobju je bil arabski svet v procesu osvobajanja izpod evropske kolonialne oblasti, v 50. in 60. letih pa soočen z rastočo arabsko nacionalno ideologijo, poln obljub in upanja, zlasti kar se tiče vprašanja Palestine in arabske nacionalne unije. Te ideologije so globoko vplivale tudi na imigrante v ZDA, ki pa so se uspeli integrirati v ameriško družbo brez večjega odpora. Večina novih imigrantov je bila muslimanov z razlikujočo se kulturno identiteto, zato so ohranjali določene simbole etnične in verske preteklosti (več v Abu-Laban in Suleiman 1989). V porastu je bilo ustanavljanje kulturnih društev, političnih komitejev, arabskih jezikovnih šol, ki so pomagale pri vzdrževanju in ohranjanju kulturne identitete in politične zavesti. Arabski imigranti so v 70. in 80. letih v ameriški družbi doživeli predvsem negativen sprejem. Ostajali so na obrobju družbe ali pa so popolnoma sprejeli ameriške kulturne vzorce (Abraham bnl). Kolektivno se mnogi arabski Američani soočajo s kulturno marginalizacijo. Arabci, muslimani ali kar Middle Easterners so negativno predstavljeni tako v ameriških medijih in hollywoodski produkciji kot političnem diskurzu. Na margi- 14 Recimo v Kuvajtu po letu 1991. Po vdoru iraške vojske v to zalivsko državo se je PLO postavila na iraško stran, kar je bilo usodno za pol milijona tam živečih in delujočih Palestincev. 15 Številni Egipčani so živeli v Kuvajtu, od koder so po Zalivski vojni mi- grirali nazaj v Egipt, druge arabske države, Evropo in ZDA. naliziranost se odzivajo na različne načine: zanikajo svojo etnično identiteto, zaprejo se v svoje etnične enklave ali angažirajo večinsko družbo s svojimi informativnimi kampanjami v medijih, šolah, pri založnikih, politikih, ipd. Teme tovrstnih kampanj so nepravičnost stereotipizacije Arabcev in muslimanov ter vseh Middle Easterners, z njimi pa želijo doseči družbeno sprejetje arabskih Američanov in postati integralni del ameriške kulturne pluralnosti. Čeprav so arabski Američani tudi politično marginalizirani, so se že od 60. let združevali zlasti na področju zunanje politike. V ta namen je bila leta 1967 po arabskem porazu z Izraelom ustanovljena prva nacionalna organizacija - Združenje univerzitetno izobraženih arabskih Američanov (AAUG). AAUG se je angažiral zlasti pri informiranju Američanov o arabski oziroma palestinski razlagi konflikta z Izraelom. V zgodnjih 70. letih je bila ustanovljena prva arabsko-ameriška organizacija za lobiranje v zunanji politiki, imenovana Nacionalno združenje arabskih Američanov (NAAA), ki z namenom izboljšanja arabsko-ameriških odnosov še vedno politično lobira v Washingtonu. Po desetletjih naraščanja stereotipov o Arabcih je skupina arabskih Američanov ustanovila Ameriško-arabski antidiskriminacijski komite (ADC), ki o tem kontaktira zlasti z mediji. Na politični ravni so za večjo udeleženost arabskih Američanov v volilnem procesu (kot volilni kandidati, delegati strank ali kandidati v administraciji) ustanovili Arabsko-ameriški inštitut (AAI). Posamezniki, ki so se zavzemali za boljše razumevanje med Američani in Arabci, so se združili v Ameriško-arabsko organizacijo, ki deluje predvsem na dobrodelnem in humanitarnem področju; palestinske in libanonske dobrodelne organizacije podpirajo z donacijami za bolnišnice, šole, idr. V kulturi se za ohranjanje arabsko-ameriške zgodovine, umetnosti in dediščine zavzema Arabsko-ameriško zgodovinsko združenje, ki izdaja tudi svojo revijo Arab American Historian. Med drugimi časopisi, ki objavljajo akademske, politične in kulturne teme o arabskih Američanih, bi omenila predvsem Arab Studies Quarterly (teme z Bližnjega vzhoda in iz drugih arabskih držav, ameriška zunanja politika), Jusoor: The Arab American Journal of Cultural Exchange in News Circle / Halqat al-Akhbar (arabsko-ameriška skupnost in arabski svet) (Abraham bnl). Med vsemi arabsko-ameriškimi akademiki pa je Edward Said,16 izhajajoč iz tradicije postmodernizma in postko-lonializma, prav gotovo najbolj prepoznaven s svojimi deli, kot so Orientalism (1978), Covering Islam (1981), Question of Palestine (1979), Culture and Imperialism (1993), Reflections on Exile and Other Essays (2000), From Oslo to Iraq and the Road Map (2004) in drugimi deli iz humanistike, literarnega kriticizma in komparativne literature. ... Evropi ... Migracije v zahodnoevropske države imajo že večstoletno tradicijo. Od konca srednjega veka sta razvoj evropskih držav in kolonizacija pretežnega dela sveta dala nov zagon mednarodnim migracijam različnih oblik. Bile so pomembna stran socialnega življenja in politične ekonomije, imele pa so tudi vitalno vlogo v procesu modernizacije in industrializacije, predvsem v Veliki Britaniji in Nemčiji. Francija se je med industrializacijo soočala z manjšim obsegom čezmorskih migracij. Zgodnja oblika delovnih migracij so bile deportacije ljudi z osvojenih ozemelj ter tudi migracije v obratni smeri (predstavnikov kolonialnih držav, Evropejcev na osvojena ozemlja v Afriko, Azijo in nato v obe Ameriki). V večjem obsegu so potekale migracije iz Alžirije, ki jo je Francija zasedla leta 1830. Delovna sila iz Alžirije in Maroka je po letu 1880 igrala vitalno vlogo v razvoju industrije in konstituiranju delavskega razreda. Imigracija je bila pomembna tudi iz vojaških razlogov. Migracijska sistemska teorija razlaga migracijska gibanja v povezavi s tesnim sodelovanjem držav izvora in držav sprejema, ki temelji na kolonizaciji, političnih stikih, trgovinskih investicijah in kulturnih vezeh (Castles in Miller 1998: 24). Po tej teoriji lahko razložimo migracije iz Alžirije v Francijo in ne v Nemčijo, in sicer zaradi francoske kolonialne prisotnosti v Alžiriji. Migracijski sistemski pristop pomeni, da lahko migracijska gibanja razumemo kot rezultat interaktivnih makro- in mikrostruktur. Makrostrukture zajemajo politično ekonomijo in prakse, ki jih uvaja država, meddržavne odnose, pravne strukture, skratka institucionalne dejavnike. Mikrostrukture zaobjemajo mreženje, prakse in vedenje, prepričanje migrantov samih (neformalne socialne mreže med migranti, domačini, družinami, skupnostmi - t. i. migracijske verige). Makro- in mikrostrukture se med seboj povezujejo na vseh ravneh; skupaj jih predstavljamo kot t. i. migracijske procese. Koncept povezuje različne dejavnike in interakcije, ki pripeljejo do mednarodnih migracij. Nikoli ne more samo en dejavnik razložiti, zakaj se ljudje odločijo zapustiti državo izvora in se naseliti v drugi. Na začetku novega tisočletja je v Evropi živelo približno deset milijonov ljudi iz arabskih držav, in sicer največ v zahodnoevropskih državah, predvsem v Franciji, Španiji, Nizozemski, Italiji, Belgiji, Nemčiji, Švedski, Danski, Avstriji, Veliki Britaniji, itd. (Al- Shahi in Lawless 2005: 10). Tradicionalne migracijske poti proti kolonialnim državam so vodile predvsem iz Magreba, sodobni trendi pa kažejo na povečanje migracijskih tokov tudi iz Mašreka,17 kar bi bila lahko posledica zmanjšanja povpraševanja po delavcih v arabskih zalivskih državah kot glavni destinaciji večine migrantov iz Mašreka. V Franciji, Belgiji in Nizozemski predstavljajo skoraj polovico vseh priseljenih. Največ jih prihaja iz Maroka, Alžirije in Palestine. Alžirci so bili pionirji delovnih migracij v Evropo, saj je bila Alžirija integralni del Francije vse do njene osamosvojitve leta 1962. Že po prvi svetovni vojni je Francija novačila Alžirce in druge prebivalce Magreba za zaposlovanje v francoskih tovarnah ali za rekrute v francoski vojski,18 ki so jih poimenovali kar kolonialni delavci. Do naslednjega večjega vala priseljevanja je prišlo v 50. letih, ko so v Franciji in drugih zahodnoevropskih državah zaradi hitre ekonomske rasti naraščale potrebe po delavcih. V 70. letih je število delavcev iz Magreba prekoračilo število milijon, kar je predstavljalo 35 odstotkov vse tuje populacije v Franciji. Alžirija je po osamosvojitvi spodbujala reintegracijo Alžircev v domače gospodarstvo, medtem ko sta Maroko in Tunizija delovne migracije razumela kot ključni element ekonomske strategije za zmanjševanje brezposelnosti in ekonomske koristi od remitend. V 60. in 70. le- 31 16 Rojen v Jeruzalemu, odraščal med Jeruzalemom in Kairom ter nato v ZDA, šolal se je v Kairu, Aleksandriji, na univerzah Princeton in Harvard. 17 Arabski vzhod, tj. Bližnji vzhod. 18 Več o priseljevanju v Francijo v Lamberger Khatib 2008; Bennoune 1975; Lloyd in Waters 1991; Péchu 1999; itd. 4 D tih sta zato podpisovali številne delovne sporazume z drugimi državami EU (Francijo, Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko), česar Alžirija ni storila (Al-Shahi in Lawless 2005: 12). Do tega obdobja so se priseljevali izključno samski ali poročeni moški, ki pa so morali družino pustiti doma. Večina je izhajala iz ruralnega okolja, bili so slabo izobraženi, zaposlovali so se kot nizkokvalificirana delovna sila v tovarnah in rudnikih, kjer so opravljali vsa tista težka fizična dela, ki jih domači prebivalci niso bili pripravljeni opravljati. Tuja delovna sila je reševala akutne potrebe po delavcih, do katere je prišlo zaradi visoke ekonomske rasti, in ki bi jih lahko odpustili, ko jih ne bi več potrebovali. Za migrante same pa sta to bili kratkoročna strategija preživetja in možnost ustvarjanja prihrankov za obdobje po vrnitvi domov. Mnoge tovarne so si ustvarile pomembne migracijske verige. Že zaposleni migranti so za delavce priporočali svoje sorodnike, prijatelje in znance, ki so jih nadomestili v primeru vrnitve v državo izvora. V 70. letih se je večina zahodnoevropskih držav soočila z recesijo, ki sta ji sledila ekonomsko prestrukturiranje in z njim brezposelnost. Druga za drugo so države unilateralno odstopale od delovnih rekrutacij in sporazumov. Čeprav je leta 1973 Alžirija po številnih rasističnih napadih na Alžirce odstopila od politike emigracije v Francijo, pa je število imigrantov iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda naraščalo. Pritisk migracij je ostajal močan, rojevale so se celo nove oblike, dežele izvora in dežele sprejema pa so postajale vedno bolj raznolike. V tradicionalnih deželah imigracije (Franciji, Nemčiji) so se migracijam zaradi združevanja in oblikovanja družin pridružile še »delovne«19 migracije kot temeljna oblika legalnega vstopa za migrante iz Magreba. Združevanje družin je bilo do srede 80. let praktično končano, formiranje družin20 pa najpomembnejša oblika legalnih migracij. Zaradi visokega naravnega prirastka je število populacije iz Magreba stalno naraščalo. V Franciji se je število Maro-čanov med letoma 1975 in 1990 več kot podvojilo. Od leta 1980 beležimo naraščanje prisilnih migracij21 zaradi vojn, političnega nasilja in nestabilnosti, represij ter etnične in verske diskriminacije. Število prošenj za azil se je v državah članicah EU več kot podvojilo. Po letu 1992 je bilo na primer 70 tisoč Alžircev zaradi državljanske vojne prisiljenih zaprositi za azil v raznih evropskih državah, največ v Franciji. V Evropo jih je prišlo veliko več (po ugibanjih približno pol milijona, med njimi veliko izobraženih strokovnjakov), a so nedokumentirani.22 V 90. letih je naraščalo tudi število Iračanov, ki so zaradi režima Sadama Huseina zaprosili za azil v Evropi. Irak do tedaj sicer ni spadal med države z visoko stopnjo emigracije; tradicija izseljevanja je bila značilna le za manjšinsko krščansko skupnost, ki je praviloma emigrirala v Severno Ameriko, Avstralijo in Veliko Britanijo. Migranti so prihajali iz zelo različnih socio-ekonomskih skupin, kar je bil 32 - 19 Delovne dajem pod narekovaj, ker so jih tako poimenovali uradni organi, sama se izogibam etiketiranju, ki je za posameznike z migracijsko izkušnjo zelo moteče. O) 20 Ko so se mladi iz Magreba, ki so živeli ali se pogosto tudi že rodili v o Evropi, poročali z izbrankami iz dežele izvora. ■"t 21 Prisilne migracije se nanašajo na osebe, ki so prisilno zapustile državo — izvora iz rasnih, verskih, narodnostnih ali drugih političnih razlogov ter 2 tudi zaradi okoljskih katastrof ali razvojnih projektov (Castels 1998). LjJ 22 Med avtorji, zlasti v javnih medijih, se zanje uporablja tudi izraz ilegalni ^ migranti ali ilegalci, ki pa ima pejorativni predznak. prav tako nov trend v primerjavi s tradicionalnimi »delovnimi« migranti. Mnogi so namreč prihajali iz urbanih predelov in so bili zelo dobro izobraženi: zdravniki, pravniki, učitelji, poslovneži. Največja iraška skupnost v Evropi se je razvila v Nemčiji, sledijo ji skandinavske države, zlasti Švedska, ki je priljubljena tudi med Libanonci. V Franciji je odstotek odobrenih prošenj za azil nizek, status begunca jih dobi manj kot 20, v Nemčiji celo manj kot 10 odstotkov (Al-Shahi in Lawless 2005: 15), zaradi česar evropski imigracijski sistem velja za sistematično diskriminato-ren. Temelji namreč na zastraševanju in oteževanju tako pristopa do zaprositve za azil kot oteževanju življenja v EU.23 Eden od učinkov tovrstnega političnega etosa je ogrožen odnos zaupanja med begunci, begunsko skupnostjo in člani države gostiteljice. V zadnjih dvajsetih letih so se države Španija, Grčija in Itali-ja24 zaradi visoke ekonomske rasti iz tradicionalno emigracijskih transformirale v države imigracije. Za vse tri velja, da je v njih »lahko živeti« (predvsem v Italiji) zaradi cvetoče sive ekonomije, ki od migrantov ne zahteva dovoljenj in dokumentov (kar bi težko trdili v času Berlusconijeve vlade, ki je uzakonila gonjo proti tujcem in vsem priseljencem). V zadnjem desetletju so predvsem v Italiji beležili izrazit porast migrantov iz držav Magreba (naraslo je število Maročanov in Tunizijcev). Med letoma 1992 in 2000 je tam nastala tudi največja egipčanska skupnost v Evropi. V Španiji pa so se zlasti v zadnjih dveh desetletjih naselili številni Maročani (do leta 1991 vstop brez vize), ki sestavljajo največjo imigrantsko skupnost. Z Bližnjega vzhoda je migrantov zelo malo (pod sedem tisoč do leta 2000), število pa vključuje tako nekdanje študente Palestince, Sirce, Libanonce in Egipčane, ki so se po univerzitetnem izobraževanju za stalno naselili v Španiji in se integrirali v špansko skupnost. Podobna situacija je nastala v Sloveniji, o čemer pišem v nadaljevanju. Posamezne skupnosti so nastajale več desetletij, ko so migranti kljub visoki stopnji nezaposlenosti ostajali v Evropi, sledili pa so jim družinski člani (ožji ali širši). Krožne migracije so se tako razvile v stalno naselitev (v Nemčiji tako več kot 30 odstotkov Tunizijcev in tudi Maročanov stalno živi že več kot 20 let). Za Slovenijo natančnih podatkov ne beležim,25 večina predstavnikov arabske skupnosti pa živi v Sloveniji med dvajset in trideset, najstarejša generacija že več kot štirideset let. V drugih evropskih državah je združevanje družin povzročilo tudi prihod večjega odstotka žensk. Tako je v Nemčiji, Franciji in drugih tradicionalnih državah imigracije razmerje med moškimi in ženskami približno med 40 in 50 odstotki. Na Danskem je Iračank le 10 odstotkov, medtem ko je Libanonk skoraj polovica. V Španiji je približno tretjina migrantov žensk, ki so migrirale z namenom zaposlitve in ne združevanja družin. Tudi v Italiji in Grčiji, ki beležita visoko stopnjo nedokumentiranih migracij, je proces 23 O imigracijskem sistemu in prosilcih za azil v Sloveniji v Lipovec Če-bron 2001. 24 Italija je še pred dvajsetimi leti veljala za državo emigracije, od koder so Italijani zapolnjevali ekonomske potrebe drugih zahodnih držav; simbolični prelom se je zgodil po letu 1973, ko je prvič število italijanskih povratnikov preseglo število tistih, ki jo zapuščajo. Imigracija se je povečevala v 80. in 90. letih, najprej iz katoliških dežel (Filipini, El Salvador), nato pa pretežno iz držav Magreba in subsaharske Afrike ter nazadnje še z Bližnjega vzhoda, iz Latinske Amerike ter vzhodnoevropskih držav (Allievi 2005: 46-47). 25 Podatke sem pridobila z intervjuji in osebnimi stiki. združevanja družin še vedno zelo šibek. V Sloveniji je po mojih osebnih evidencah, ki sem jih pridobila v pogovorih, od maloštevilnih žensk, ki so v času politike neuvrščenih tukaj študirale, ostala le ena. V novejšem času pa so ženske del družinskih migracij, le izjemoma migrirajo v lastni režiji. Zaradi političnega nasilja in izvajanja genocida s strani Izraelcev je samo z območja Palestine v zadnjih petdesetih letih prisilno migriralo več kot milijon ljudi (danes živi v diaspori približno devet milijonov Palestincev, v Palestini26 samo okrog štiri milijone). Palestinci so tudi v uradnih evropskih statistikah27 redko klasificirani kot Palestinci. Beležijo jih po uradnih dokumentih, s katerimi so prišli v državo, to pa so libanonski, sirski, jordanski ali le kot stateless, 'državljane brez države'. Po statistiki je okoli 200.000 Palestincev v državah EU, od tega več kot polovica v Nemčiji. Tudi v Slovenijo je prihajalo študirat največ Palestincev, ki na splošno veljajo kot najbolj izobražen narod med vsemi Arabci, kar ne preseneča glede na družbeno-politično situacijo, v kateri so se znašli po razglasitvi države Izrael, in vsakodnevno nasilje, ki so mu bili po tem izpostavljeni. Večina Palestincev je zato izbrala študij kot sredstvo za izboljšanje življenjskih razmer. »Palestinci nismo imeli države, zato je edina stvar, ki smo jo videli pred sabo, študij. Če bi imeli tovarno, bi šli delat v tovarne; tako pa je bil cilj študij. Ampak vsi Palestinci so tako.«28 Ker so izobraževalne ustanove v izvornih skupnostih delovale v izrednih okoliščinah ali pa sploh niso, so Palestinci odhajali študirat v tujino, največ v ZDA, Evropo in v druge arabske države. Večina Palestincev v diaspori živi v urbanem okolju, počutijo se diskriminirane in brez doma, in se zavedajo, da je v zahodnem kapitalizmu najlaže uspeti z izobrazbo. Moja družina, vse palestinske družine, oni z veseljem pošljejo otroke na študij, ker vejo, zemlje nimajo, živine nimajo, dela ni, edina stvar, ki ti jo lahko dajo, je, da greš študirat. Kamorkoli, samo da boš potem lahko pomagal. Ogromno mladih je šlo. Takrat29 je bila relacija Tito-Naser, vse je bilo zastonj, zdravstvo, tako da v tistem obdobju smo bili privilegirani.30 Poleg nestabilnih političnih razmer so razlog za emigracijo tako visok odstotek aktivnega prebivalstva kot slabe ekonomske razmere. Naravni prirastek so v večini arabskih držav z državnimi ukrepi po letu 1980 sicer zmanjšali, a se v tem trenutku soočajo z največjim številom aktivnega prebivalstva v vsej sodobni zgodovini nacionalnih držav. Poleg vprašanj, povezanih z demografsko politiko, pa največjo skrb povzroča ekonomska situacija oziroma velika brezposelnost (med 10 do 30 odstotki po posameznih arabskih državah (Fargues 2004: 1352) po uradnih statistikah, neuradno je delež brezposelnosti še višji). Hkrati je na trgu delovne sile tudi vse več žensk, ki so v preteklosti zaposlitev iskale v manjšem deležu. Restriktivna evropska migracijska politika izvira že iz 70. let, ko so velika naftna kriza, nato pa še arabsko-izraelske vojne, povzročile velik skok cen nafte. Velike industrijske države, kot 26 Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Gaza. 27 Kot sem omenila že pri ameriških statistikah. 28 Iz terenskih zapiskov; pogovor s Palestincem v Sloveniji (oktober 2008). 29 Od srede 50. let do leta 1970. 30 Iz terenskih zapiskov; pogovor s Palestincem v Sloveniji (junij 2007). sta Francija in Nemčija, so začele regulirati delovne migracije. Omejevanje je povzročilo, da so se začasne delovne migracije spremenile v stalno naselitev, saj je bilo migrantom onemogočeno gibanje v državo izvora in iz nje. Edina legalna oblika migracij je bila reunifikacija družin, zato so praviloma moškim migrantom sledili žene in otroci, kar pa se v Sloveniji praviloma ni zgodilo. ... Sloveniji ... V tretjem delu sem pregled migracij v Slovenijo strnila predvsem na podlagi empiričnih podatkov, ki sem jih z osebnimi stiki s sogovorniki arabskega porekla z migracijsko izkušnjo pridobila v obdobju med letoma 2006 in 2009. Zanimanje jugoslovanske vlade31 za bližnjevzhodno politiko se je začelo v desetletju po drugi svetovni vojni. To se je izražalo tudi v jugoslovanskih publikacijah in medijih, ki so dnevno poročale o Bližnjem vzhodu (od eksotičnih potopisov do političnih analiz bližnjevzhodne problematike). Sprva bilateralne odnose z bližnjevzhodnimi državami je Jugoslavija po letu 1950 nadgradila, se tesneje povezala z novim egiptovskim predsednikom Naserjem ter se tako odmaknila od blokovske politike velesil. Bližnji vzhod je s spremenjeno dinamiko v mednarodnih odnosih postal namreč samo središče hladne vojne. Jugoslavija je s kritiko tovrstne politike vse bolj zagovarjala načela aktivne miroljubne koeksistence, ki kritizira blokovsko tekmovanje, vmešavanje v notranje zadeve drugih držav, oboroževanje in regionalne vojaške integracije. Z zavzemanjem za omenjena stališča je Jugoslavija redefinirala svojo zunanjo politiko in se približevala blokovsko neangažiranim državam, kot so bile Indija, Egipt, Indonezija, in drugim nekdanjim kolonialnim ozemljem, ki so po vojni postale samostojne države. Konec 50. let je Jugoslavija stopila iz ozadja in zavzela pomembno mesto v mednarodnih odnosih; z Indijo in Egiptom je bila pobudnica in ustanovna članica gibanja neuvrščenih. Za cilj svojega delovanja so si zadali angažiran boj proti blokovski politiki, imperializmu, rasizmu, sionizmu in kolonializmu ter povezovanje z vsemi deželami v razvoju na gospodarski in kulturni ravni. Ti cilji so povzročili tesnejši stik Jugoslavije z arabskimi deželami. Jugoslavija se je v Egiptu, Libiji in Iraku predstavljala s svojimi podjetji, želela pa je tudi navezovati stike z univerzami, o čemer priča bogata korespondenca v arhivu ljubljanske univerze. Prav tako je jugoslovanska politika poudarjala pomembnost medkulturnega povezovanja. Medsebojne odnose so države razvijale na podlagi sporazumov o kulturnem in prosvetnem sodelovanju (Alžirija, Tunizija, Maroko, Sudan, Egipt, Sirija, Libanon, Irak, Kuvajt). Oblikovane so bile komisije za znanstvene in kulturne stike s tujino, ki so spodbujale meduniverzitetne stike. Med-univerzitetno sodelovanje pa je moralo biti usklajeno z gospodarskim sodelovanjem (za kar je skrbel Komite za ekonomske odnose s tujino). Jugoslavija je s svojo politiko neuvrščenosti in štipendijami omogočala prihod arabskih študentov na jugoslovanske univer-ze32 (v njihovem sklopu so se tuji študentje, ki so prihajali v te- 31 V prvem obdobju migracije iz arabskih držav v Slovenijo so posamezniki prihajali v času, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije. 32 V začetku, do 60. let 20. stoletja, so se arabski študenti izobraževali samo na beograjski in zagrebški univerzi. 33 danjo Jugoslavijo, lahko vpisali tudi na Univerzo v Ljubljani in na mariborske fakultete oziroma višje in visoke šole - po letu 1975 na Univerzo v Mariboru). V okviru Univerze v Ljubljani je bila ustanovljena Komisija za študij zamejskih Slovencev in tujih državljanov, ki je urejala zadeve tujih študentov v zvezi z vpisom na dodiplomski in podiplomski študij in jim posredovala tolmače. Pregledovala je njihovo dokumentacijo, ugotavljala resničnost in ustreznost dokumentov, pomagala pri organizaciji jezikovnih tečajev in spremljala študijsko problematiko ter učinkovitost študija tujih državljanov. Posebno pozornost je posvečala študentom iz neuvrščenih držav (največ jih je prihajalo iz Palestine, Jordanije, Iraka, Egipta, Sirije, Libanona, Jemna). Študentje so v Jugoslavijo prišli na tri načine: kot štipendisti svojih držav, kot jugoslovanski štipendisti ali na lastne stroške. Njihov namen je bil, da v Jugoslaviji dosežejo fakultetno izobrazbo, se nato vrnejo domov ter pomagajo pri izboljšanju težavnih političnih in gospodarskih razmer. Štipendije v Jugoslaviji je od leta 1967 dodeljeval Zvezni zavod za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje. Na območju Slovenije je v tem okviru deloval Zavod SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje (ZAMTES), ki je pripravljal meddržavne programe kulturnega sodelovanja z deželami v razvoju. Organiziral je študijska potovanja strokovnjakov in njihovo specializacijo ter organiziral in nadziral potek strokovnega izobraževanja štipendistov iz dežel v razvoju. Glede tujih štipendistov je ZAM-TES tesno sodeloval z univerzo. Poleg štipendistov so študenti iz arabskih držav v Jugoslaviji (Sloveniji) študirali tudi na lastne stroške; ti so bili denarno popolnoma odvisni od doma. Študenti, ki jih je štipendirala država, in tisti, ki so študirali na lastne stroške, so bili bolj odmaknjeni od študentskega življenja. Po več skupaj si je poiskalo zasebna stanovanja oziroma sobe. Zam-tesovi študentje so živeli v študentskem naselju in so imeli kot začasni stanovalci iste dolžnosti in pravice kot drugi. Sobe so si največkrat opremili in okrasili s predmeti, ki so jih spominjali na dom (slike, posterji s pokrajinami iz domačih dežel,33 z verskimi izpisi iz korana, zemljevidi Palestine, s koledarji, z arabskimi leposlovnimi deli, arabskimi revijami, albumi, s koranom, ki je imel posebno mesto, saj so ga praktično vsi študenti ob odhodu od doma dobili za srečno popotnico, ipd). Sprva so se hranili predvsem v študentski menzi, saj niso obvladali načina kupovanja živil. Pozneje so se menze izogibali, veliko raje so kuhali sami in svoj jedilnik prilagajali domači hrani. Skupaj z drugimi arabskimi študenti, prebivalci naselja, s prijatelji in z domačini so kuhali v svojih sobah. Pripravljanje hrane, izmenjava receptov med arabskimi študenti in domačini je bila ena glavnih oblik družabnega življenja in priložnost za druženje med seboj in z domačini. Prve medsebojne stike so študentje vzpostavili na tečaju slovenskega jezika, nekateri pa so že skupaj potovali 34 v Ljubljano.34 Druženja med arabskimi študenti so bila pogostejša kot pa navezovanje stikov z domačimi študenti, saj jih je povezala poO - g 33 Predvsem stereotipizirane podobe krajin, ki veljajo za arabski svet: pu-"=t"_ ščave z beduini, mesta z mošejami, itd. 34 Pot je potekala preko Turčije do Beograda, tam so jih pričakali predstavil niki organizacije, ki je bila odgovorna za tuje študente, ter predstavniki w ambasad. Peljali so jih na večerjo, nato pa so se z vlakom pripeljali v ^ Ljubljano. treba po govorjenju maternega jezika. Med seboj so si sposojali knjige, revije, kasete z domačo glasbo, delili so skupne poglede na novo okolico, nov način življenja in s tem povezane tegobe, si izmenjavali izkušnje, pomagali pri študiju. Vlogo učiteljev/ mentorjev so prevzele starejše generacije, ki so mlajše vpeljevale v družbo. Po podatkih sogovornikov so se med sabo tesneje družili posebej študentje z zahodnega in posebej z vzhodnega dela arabskega sveta (Bližnji vzhod/ Severna Afrika). Vzroke za to so pripisali vplivu kolonizacije in s tem različnim kulturnim elementom: jeziku, prehrani. Maročani in Alžirci so se v Sloveniji sporazumevali v dialektu ali kar v francoščini. Med vzroke za nedruženje so prištevali še zgodovinske in politične razlike ter študentske klube, ki so delovali po posameznih državah. Študenti so se organizirali v zveze glede na nacionalno pa tudi politično pripadnost, kar je zametek pozneje oblikovanega Arabskega kluba, ki je začel delovati v osamosvojeni Sloveniji in je premagal politično razdrobljenost zvez. V času jugoslovanske države so delovale Zveza palestinskih študentov, Zveza iraških študentov, povezovali so se tudi sirski študenti. Zveza iraških študentov s sedežev v Beogradu je delovala povsod po Jugoslaviji, kjer so študirali iraški študenti, Zveza palestinskih študentov (ZPŠ) pa je delovala na podoben način in je povezovala palestinske študente. Zvezo palestinskih študentov so ustanovili študentje, ki so tukaj študirali, in ambasada PLO, ki se je nahajala v Beogradu. Glavni sedež zveze je bil v Beogradu. Vzroki za ustanovitev ZPŠ so bili: povezava študentov, ki so študirali na različnih fakultetah, reševanje problemov palestinskih študentov, obveščanje o političnih novicah in dogodkih ter lažji stik z domom. Navezovali so stike z drugimi državljani, mednarodnim klubom tujih študentov, OZN in z RK SZDL (Republiška konferenca socialistične zveze delovnega ljudstva). To je bil pogoj za njihov obstoj in lažje delovanje. Klubskih prostorov niso imeli, dobivali so se v sobah v študentskih domovih in se največ pogovarjali o politiki. Financirali so se tako, da so prispevali denar v blagajno ZPŠ, finančno so jih podpirali nekateri starejši Palestinci, ki so po študiju ostali v Sloveniji, prodajali so nacionalne rute in značke. Temeljni pogoj za včlanitev v ZPŠ je bila palestinska narodnost ne glede na državljanstvo, versko pripadnost ali politično prepričanje. Predavali so po osnovnih šolah in ljudi seznanjali s palestinskim problemom. Mesečno so prirejali kulturni palestinski večer. S tako pridobljenim denarjem so želeli odpreti šolo arabskega jezika za tukaj rojene palestinske otroke. V Sloveniji je bilo v tem obdobju (konec 80. let) več kot 30 nekdanjih palestinskih študentov, ki so si tu ustvarili družine. Praviloma so vse družine do danes kulturno mešane (s Slovenkami, tudi s partnerkami iz drugih delov nekdanje Jugoslavije). Družine vzdržujejo stike, največkrat pripravljajo skupna kosila z arabsko-palestinsko hrano (makluba, mluhija, kufta ...). Naročeni so bili na več politično obarvanih glasil, osrednja je bila revija PLO (Filistini altaora). Tudi revije, ki so jih izdajali v Sloveniji, so pošiljali po vsem svetu. V okviru društva so praznovali tudi nekatere politično ali kulturno oziroma versko motivirane praznike. Spoštovali in praznovali so verske praznike, muslimanske, krščanske ali židovske; v teh trenutkih so se spominjali palestinskih Judov, ki so jih Izraelci obravnavali kot Palestince. V okviru društva so prilagojeno tukajšnjim razmeram praznovali tudi rojstne dneve ali poroke. Večina študentov in članov ZPŠ je kot simbolni izraz pripadnosti Palestini nosila značke s palestinsko zastavo in z okrog vratu ovito nacionalno ruto. Vsaka zveza je imela svojega predstavnika v Mednarodnem klubu (MK), ki je združeval vse tuje študente in je nastal leta 1961. Njegova naloga je bila reševanje problemov in združevanje tujih študentov iz različnih držav in kontinentov. Z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije, ki se ni opredelila za politiko neuvrščenosti, temveč za evropske integracije, so arabski študenti prenehali prihajati na slovenske univerze. V Sloveniji je ostalo približno sto petdeset35 posameznikov iz različnih arabskih držav, največ je Palestincev. Leta 1992 so se odločili, da se bodo povezali v Arabski klub, ki deluje kot kulturno društvo s sedežem v Ljubljani. Člani so večinoma slovenski državljani arabskega porekla iz številnih arabskih držav (največ jih prihaja iz Palestine, Jordanije, Sirije, Libanona, Iraka, Egipta, Jemna) različnih veroizpovedi (večina muslimani) in v glavnem diplomanti slovenskih univerz. Praviloma govorijo najmanj dva jezika in so si organizirali življenje v dveh družbah. Nekateri avtorji bi jih poimenovali kulturno bifokalni ljudje (Portes, Gu-arnizo in Landolt 1999). Kot rezultat transnacionalnih družbenih prostorov nastanejo namreč hibridni ali sinkretični življenjski običaji (Faist 2000). Njihova bifokalnost in sodelovanje v globalnem transmigracijskem procesu pa ne briše lokalnih identitet in značajskih posebnosti. Nasprotno, transnacionalizem se z namenom, da bi obdržal transnacionalne vezi, naslanja prav nanje, zato je namen kluba predvsem povezovalen. Za člane je klub družbeno polje, na katerem vzdržujejo kulturne prakse, lokalne identitete ter jezik kot element ohranjanja »skupne« kulture. Delujejo z namenom krepitve medsebojnih vezi vseh pripadnikov arabske narodnosti in članov njihovih družin ter krepitve kulturnih in društvenih vezi med člani kluba in matično 'domovino' - watan. Arabski klub je v svojem odnosu do slovenske države popolnoma apolitična institucija. Njegovo delovanje v Sloveniji ureja Zakon o društvih, država pa jih obravnava kot eno od več manjšinskih skupnosti v Sloveniji. Z ustanovitvijo Arabskega kluba so Arabci v Sloveniji želeli premostiti nekdanjo politično in nacionalno razdvojenost. Čeprav prihajajo iz različnih držav izvora, se v klubu srečujejo predvsem kot Arabci. Identitete so v svojem bistvu seveda multiple; lahko so kolektivne, individualne, spreminjajoče, prekrivajoče, situacijske, fluidne, začasne; med seboj se ne izključujejo. Arabski klub je zato prostor udejanjanja, kjer lahko izvajajo svoje primarne kulturne prakse, prostor, kjer se ohranjajo etnične identitete. Orodje za to pa so zlasti jezik (prakticiranje maternega jezika) in različne sestavine društvenega življenja ter druge solidarnostne družbene vezi. Člani v svojem delovanju želijo predstavljati »svojo kulturo« v smislu nanovo ustvarjenega in predrugačenega »doma«. V programu delovanja so kot prioriteto poudarili kulturne aktivnosti. V 90. letih so organizirali za širšo javnost odprte večere slovenske in arabske poezije in umetniške razstave arabskih avtorjev. V zadnjih letih se je delovanje zožilo, ostali so le večeri arabske kuhinje s spremljevalnim plesno-glasbenim programom za člane društva in njihove družine. Tovrstna druženja pripravijo trikrat letno. S tem obeležijo arabske in slovenske praznike (priredijo novoletno večerjo, kosilo ob koncu ramadana, piknik ob slovenskem državnem prazniku). V prvih letih po ustanovitvi je na različnih lokacijah - v študentskem naselju v Rožni dolini, v prostorih Kluba - uspešno delovala šola arabskega jezika za otroke, nato je zanimanje za poučevanje arabščine zamrlo. V času največjega entuziazma je bilo v šolo vključenih tudi do štirideset otrok, razporejenih v več manjših starostnih skupin. Po besedah prve učiteljice, prav tako iz arabsko-slovenske družine, ki je svojo mladost preživela v očetovi watan,36 so namreč očetje ugotovili, da učenje jezika prinaša odgovornost za kontinuirano komuniciranje v arabščini - da učenje jezika enkrat tedensko ne zagotavlja tudi znanja jezika in da je to predvsem njihova odgovornost. Šola arabskega jezika je za nekaj časa zamrla. Tudi v nadaljnjih poskusih šola ni ponovo zaživela. Abu S je kritičen do njih samih, očetov in dedkov: [...] včasih smo imeli arabsko šolo in je bilo krasno. Kar naenkrat jih ni bilo več, teh otrok, eni so zrasli, učiteljica se je poročila, ne more klub izbirati, nad šest ali pet let starih otrok, jih ni. Zadnjič smo govorili, da bi spet odprli šolo. Jaz imam vnučka, pa nočeta hoditi, niti moj sin ne govori arabsko ... Krivi smo mi, ne klub. Nismo vztrajali.37 V klubu je v 90. letih delovala tudi amaterska mladinska plesna in glasbena folklorna skupina Sausan, ki je ohranjala izročilo folklornih plesov iz različnih arabskih držav. Leta 1997 je bila ustanovljena tudi arabska knjižnica, ki hrani dela iz arabske književnosti, zgodovine in kulture. Knjige so pretežno dar različnih ambasad arabskih držav in drugih arabskih organizacij. Konec 90. let so v manjšem številu ponovno zaživele migracije iz arabskih držav. Slovenijo so posamezniki izbrali kot državo bivanja predvsem iz osebnih razlogov (oblikovanje družine). Večina predstavnikov te »nove generacije« se ne vključuje v aktivnosti Kluba, kar člani Kluba pripisujejo neinformiranosti. Vzporedno z Arabskih klubom je v letošnjem letu začelo delovati še eno slovensko-arabsko kulturno društvu Rozana, ki želi delovati tudi navzven - za širšo javnost, ne le kot prostor medsebojnega druženja z manifestacijami različnih oblik arabske kulture. Želi delovati povezovalno med dvema različnima generacijama ljudi arabskega porekla in širšo slovensko javnostjo. Ustanovili so folklorno skupino Rozana, ki želi v svoje vrste vključiti tako Arabce, Slovence arabskega porekla kot vse tiste, ki želijo ne glede na kakršnokoli pripadnost plesati tradicionalni ples deb-ka. Člani se zavedajo reificiranja kulturnih praks, a si želijo »del občutka doma in watan tudi v Sloveniji«, ki je zanje nova domovina. Poleg maternega jezika (arabščine) vse posameznike z migracijsko izkušnjo povezujejo tudi elementi vzdrževanje spomina ali mita na njihovo deželo izvora (watan), ideja o vrnitvi, obveznost vzdrževanja vezi z domovino, kolektivno zavedanje in solidarnost, razdvojenost ali izkoreninjenost (kot jo imenujejo nekateri), tudi občutek vmesnosti, ko ne tu in ne tam ne čutiš več popolne pripadnosti, ali obratno, ko jo čutiš tu in tam. Ta občutek je slikovito opisal Mohamad, ki 12 let živi v Sloveniji, kjer so se mu rodili tudi otroci:38 Ko sem tukaj [v Sloveniji], sanjam, da pridem domov [v Jordanijo], kjer imam starše, družino. Ko sem tam [v Jor- 35 35 Natančnih podatkov ni, saj ima večina slovensko državljanstvo. Leta 2002 je ob popisu prebivalstva sto trideset posameznikov izbralo arabščino kot materni jezik, približno toliko jih je tudi včlanjenih v Arabski klub. 36 Več o pomenu doma in domovine v nadaljevanju. 37 Iz terenskih zapiskov; pogovor oktobra 2008. 38 Otroke omenjam zato, ker so bistveni pri predrugačenju koncepcije doma, v smislu Mohamedove izjave: dom je zame tam, kjer so moji otroci. 36 daniji], komaj čakam, da pridem spet domov [v Slovenijo], kjer sem si ustvaril družino, kjer so moji otroci. 39 Pomen doma se skozi čas spreminja, ljudje, ki so imeli ali imajo migracijsko izkušnjo, razvijajo nove, globalno orientirane identifikacije in pluralno oziroma translokalno razumevanje »doma«. Dom je lahko poseben kraj v državi izvora, ali pa kraj, kjer so se naselili po migraciji, kjer so se poročili ali kjer imajo svoje otroke. »Dom« je postal prostor, skupnost, ki se oblikuje znotraj spreminjajočih se meja med »tukaj« in »tam«. Koncept »doma« je premikajoči se koncept, plurilokalen, kot ga imenuje Rouse (v Al-Ali in Koser 2002: 6). Koncepcija doma ni statičen, ampak zelo dinamičen proces, ki vključuje dejanje imaginacije, kreiranja, sprememb, izgub, razveljavljanja, premikanja »domov«. Razlikovanje in premikanje med »tukaj« in »tam« je abstraktni ideal, ki prekriva mnogoterosti »tukaj« in »tam« kot tudi interakcijo med njima in njuno transformacijo. Ločeno od fizičnega prostora stanovanja, »dom« ponavadi asociira na »družino«, »skupnost« in »domovino«. Koncept »doma« ima dva pomena: povezan je s fizičnim in simbolnim prostorom. Dom je prostor, kjer so utemeljeni osebni in socialni pomeni. Koncept doma poleg teritorialnih povezav vključuje tudi prenosne kulturne ideje in vrednote. Mnogokrat je ob močni pripadnosti točno določenemu prostoru spremljajoč element tudi želja po reprodukciji in/ali reinvenciji »tradicije« in »kulture«, ki jih asociira na »dom«. Tega ne moremo poimenovati zgolj kot nacionalna, kulturna ali socialna pripadnost, je tudi občutenje sebe, sebstva, posameznikove identifikacije, ki korespondira z mnogimi konceptualizacijami »domov« (Al-Ali in Koser 2002: 7). »Dom« lahko včasih prepoznamo kot abstraktni ideal, hrepeneč po nostalgični preteklosti ali utopični prihodnosti. Na vsakodnevni ravni pa je dom bolj otipljiv v določenih rutiniranih ustaljenih praksah, specifičnih ritualih in habitualnih socialnih interakcijah. Dom je multiloka-cijski, lahko je v državi izvora ali državi bivanja ali pa celo bolj pomenljivo, se razteza med obema. Pomen doma je za slovenske Arabce40 močno povezan s pomenom identitete in pripadnosti. Povezovanje doma z »domačo nacijo« pomeni tudi proizvajanje reifikacije »nacije« ali »etničnih skupnosti«. Vprašanje reprezentacije doma, kulture in tradicije in s tem reinvencija tradicije so ključni elementi, ki jih slovenski Arabci uporabljajo pri skiciranju in upodabljanju svojih zamišljenih etničnih korenin. Sklep Iz historične percepcije migracijskih procesov iz arabskih držav v ZDA, Evropo in Slovenijo razberemo, da migracije pravzaprav niso le tema sodobnih razprav in migracijskih procesov, temveč so prisotne že najmanj stoletje.41 Tudi to, da je bilo število migrantov iz arabskih držav med t. i. velikimi migracijami zanemarljivo, če poznamo dejstvo, da je v drugi polovici 19. stoletja v ZDA migriralo več kot 30 milijonov ljudi iz Evrope, največ Ircev, Italijanov, Špancev in prebivalcev Vzhodne Evrope. Podobna je bila situacija znotraj Evrope. Več kot sedem milijon Italijanov je migriralo v druge evropske države, predvsem v Francijo, Švico in Nemčijo, Ircev pa v Britanijo, kjer so bili predmet 39 Iz terenskih zapiskov; pogovori 2007. 40 Kakor se mnogi radi poimenujejo (zlasti tisti, ki so tukaj že desetletja). 41 Kar poznajo bralci Tisoč in ene noči, kjer je ideja o potovanju za večjo srečo prikazana že pred stoletji. diskriminacije in »grožnja« angleškim delavcem še daleč v 20. stoletje. Podobno diskriminatorno migrante iz arabskih držav predvsem po letu 2001 obravnavajo imigracijske politike in mediji - predvsem kot grožnjo svetovnemu miru in potencialne teroriste. Pri tem ni vsebinskih razlik glede migracijskega ozadja, zgodovine migracij ali geografskega prostora. ZDA, Evropa in s tem tudi Slovenija so pravzaprav prvič v zgodovini zelo poenotile svoj odnos do migrantov arabskega porekla, pa tudi odnos do svojih državljanov arabskega porekla ostaja zelo sumničav in izključujoč. Pri tem bi bil status slovenskih Arabcev lahko privilegiran, saj jih je številčno zelo malo in so v slovenski družbi zelo neopazni. V nasprotju z velikimi urbanimi centri v ZDA in EU, kjer migranti v predmestjih živijo v etničnih soseskah in so z getoizacijo potisnjeni na sam rob družbe, v Sloveniji živijo zelo razpršeno in nepovezano, praktično vsi v kulturno mešanih družinah. Za njihove otroke je slovenščina materni jezik, prav tako se jih večina identificira s slovenskim okoljem. Migracije pa niso potekalo le enosmerno iz arabskih držav, od konca 19. stoletja je (bilo) aktivno tudi priseljevanje Judov v Palestino, s čimer so sprožili številčno palestinsko emigracijo. Palestinci (zlasti krščanski) so emigrirali tudi zaradi nevarnosti rekrutacij v otomansko vojsko, ko se je imperij znašel v primežu prve svetovne vojne. Tudi ekonomska situacija je (bila) razlog za migracijo. Po letu 1948 pa so se kot odgovor na konflikt z novoustanovljeno državo Izrael, kar je vplivalo na več arabskih držav, razvile nove emigracijske strategije. Mnogo Palestincev je (postalo) beguncev ali so bili deportirani v Jordanijo, Libanon, Sirijo in druge države. Večina tistih, ki si je uspela urediti dokumente, si je uredila novi »dom« v mnogih delih sveta in postali so naturalizirani državljani držav naselitve. Viri in literatura ABRAHAM, Nabeel: Arab Americans, http://www.everyculture.com/multi/ A-Br/Arab-Americans.html, bnl., 12. 10. 2009. ABRAHAM, Nabeel in Sameer Y. Abraham (ur.): Arabs in the New World: Studies on Arab-American Communities. Detroit: Wayne State University, Center for Urban Studies, 1983. ABU-LABAN, Baha in Michael W. Suleiman: Arab Americans: Continuity and Change. Belmont: Association of Arab-American University Graduates, Inc., 1989. AL-ALI, Nadje in Khalid Koser: New Approaches to Migration? Transnational communities and the transformation of home. London in New York: Routledge, 2001. ALLIEVI, Stefano: Sociology of a Newcomer: Muslim Migration to Italy - Religious Visibility, Cultural and Political Reactions. V: Ahmed Al-Shahi in Richard I. Lawless (ur.), Middle East and North African immigrants in Europe. Abingdon in New York: Routledge, 2005, 43-56. AL-SHAHI, Ahmed in Richard I. Lawless: Introduction. V: Ahmed Al-Shahi in Richard I. Lawless (ur.), Middle East and North African immigrants in Europe. London in New York: Routledge, 2005, 1-28. AL-SHAHI, Ahmed in Richard I. Lawless (ur.): Middle East and North African immigrants in Europe. Abingdon in New York: Routledge, 2005. BENNOUNE, Mahfoud: The Maghribin migrant workers in France. Race & Class 17(1), 1975, 39-56. CASTLES, Stephen in Mark. J. Miller: The age of migration: International Population Movements in the Modern World. New York: Palgrave, 1998 [1993]. CAINKAR, Louise: The history of Arab immigration to the US, http://www. adc.org /education/AAImmigration11.htm, 2000, 12. 10. 2009. EL-BADRY, Samia. The Arab Americans. American Demographics, januar 1994, 22-30. FAIST, Thomas: Transnationalization in international migration: Implications for the study of Citizenship and culture. Ethnic and Racial Studies 23(2), 2000, 189-222. FARGUES, Philippe: Arab Migration to Europe: Trends and Policies. The International Migration Review 38(4), 2004, 1348-1371. GONZALES, Nancie L.: Dollar, Dove, and Eagle: One Hundred Years of Palestinian Migration to Honduras. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 1992. LAMBERGER KHATIB, Maja: Afrike v Parizu. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 48(3-4), 2008, 92-94. LIPOVEC ČEBRON, Uršula: O antropoloških zonah: uvodne misli. V: Uršula Lipovec Čebron (ur.), V zoni prebežništva: antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antro- pologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (zbirka Etno je fletno), 2002, 9-15. LOYD, Cathie in Hazel Waters: France: one culture, one people? Race & Class 32(3), 1991, 49-65. OTHMAN, Ibrahim: Arabs in the United States: A Study of an Arab-American Community. Beirut: Dar al-Qalam Press, 1974. PECHU, Cécile: Black African immigrants in France and claims for housing. Journal of Ethnic and Migration Studies 25(4), 1999, 727-744. PORTES, Alejandro, L. I. Guanizo in P. Landolt: The study of transnatio-nalism pitfalls and promises of on emerging research field. Ethnic and Racial Studies 22(2), 1999, 217-237. SAYAD, Abdelmalek: La doppia assenza: Dalle illusioni dell'emigrato alle soferenze dell'immigrato. Milano: Raffaello Cortina Editore, 2002. SULEIMAN, Michael W. (ur.): Arabs in America: Building a New Future. Philadelphia: Temple University Press, 1999. Migration Processes from the Arab Countries: A Historic Context Using the Example of the USA, Europe, and Slovenia Presented is the history of migration processes from Arab countries to the Unites States of America, Europe, and Slovenia. The three destinations denote three different kinds of processes, contexts, motifs, and migration backgrounds. While the USA is a country with the highest Middle Eastern Arab population outside the Arab countries Europe is an example of migrations based on colonial tradition (particularly from North Africa); migration to Slovenia was connected with the distinctive feature of Yugoslav politics from the 1950s. Migration from the Arab countries to the USA had three distinctive phases each of which had its own particular characteristics. Migrations to European countries - and France in particular - were characterized by past events that resulted in traditional migrations from the countries that had once been European colonies. Apart from these, however, there have also been migration processes that are the product of the current economic and political events in the countries of origin. Arab students started to come to Slovenia when Yugoslav universities opened their doors to students from Non-Aligned countries. As an anthropologist, the author of this article is interested not only in why, when, and how members of the Arab community in Slovenia had migrated from their countries, but also in their own experience and in the importance they attach to the resulting social and cultural changes in their lives. Researched is the impact of migration on social relations between people who share the same roots; the importance they ascribe to the concepts of »home« and »homeland« (watan); and their relation to the two countries to which they belong, although in different ways - to their original country and to the one in which they currently live. While the case study of Arab immigrants in Slovenia is based on empirical research this article is based on an analysis of in-depth interviews conducted between 2006 and 2009 with Arabs who upon having completed their studies decided to remain in Slovenia. 37 PO SLEDEH POŽIGALCA Antropološki pogled na spletna družbena omrežja Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: Strani za ustvarjanje spletnih družbenih omrežij, kot je denimo Facebook, ki so nastale v zadnjih letih, so spremenile način širjenja informacij med ljudmi in ustvarjanja povezav med njimi, vplivale pa so tudi na vsakdanje življenje v sodobni družbi. Nekaterim posameznikom pa so spletna družbena omrežja omogočila celo svetovno slavo. Avtor članka pojasnjuje, da je k temu pripomogla svojevrstna topologija teh omrežij, ki jih lahko obravnavamo kot brezstopenjska omrežja, po katerih se informacije - denimo posnetki s spletnega portala YouTube - izredno hitro razširijo. Ključne besede: spletni fenomeni, spletna družbena omrežja, Facebook, YouTube, brezstopenjska omrežja Abstract: Recently created social networking websites such as Facebook, for example, have thoroughly changed the dissemination of information among people and, as a result, interpersonal connections. Their impact upon everyday lifestyle in our modern society has been considerable. Some people even achieved worldwide popularity in this manner. Suggesting that this was made possible by the unique typology of such networks, the author of this article proposes that they can be regarded as scale-free networks that enable information such as videos from YouTube, a video sharing website, to disseminate extremely rapidly. Key Words: web phenomena, social networking websites, Face-book, YouTube, scale-free networks 38 Uvod »V prihodnosti bo vsak doživel svojih petnajst minut slave,« je konec šestdesetih let minulega stoletja izjavil umetnik in utemeljitelj pop arta Andy Warhol ter tako zgoščeno napovedal, kako bodo mediji in nove tehnologije spremenili svet ter omogočili posameznikom, da se v ključnem trenutku življenja pokažejo in izkažejo pred drugimi. Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) so svet nedvomno preoblikovale in nenadejano omogočile slavo celo nekaterim, ki tega niso želeli. V članku bom obravnaval spletne fenomene, in sicer ljudi, ki so - mnogokrat tudi po naključju - zasloveli s pomočjo sredstev IKT ter novonastalih spletnih družbenih omrežij. Prvi tovrstni fenomen, ki ga bom podrobneje predstavil, je posnetek dveh mladeničev iz Velenja, ki sta zaslovela zaradi paradoksalnih izjav o tem, kako sta ujela požigalca in ga predala policiji. Nato se bom posvetil pevskim fenomenom, kot je denimo Susan Boyle, ki je na enem od televizijskih šovov doživela svetovno slavo z izvedbo pesmi I Dreamed a Dream iz predstave Les Misérables, njen posnetek pa si je po spletu v nekaj dneh ogledalo več kot sto milijonov ljudi. S petjem je iz anonimnosti prav tako izstopila Bolgarka Valentina Hasan, ki je na tekmovanju talentov zapela skladbo Mariah Carey z naslovom Without You. Nepričakovano je zaslovela tudi Turkinja Gizem Güne§, ki je posnetek pesmi pevke Nelly Furtado z naslovom Say It Right objavila na spletnem portalu YouTube ter v letu dni v Turčiji postala prepoznavna medijska osebnost. V članku bom pojasnil, kako in zakaj so ti posamezniki dočakali Warholovih »petnajst minut slave«. Razložil bom, da se posnetki z njihovimi izjavami ali dejavnostmi izjemno hitro razširijo zaradi novonastalih spletnih strani za objavljanje videoposnetkov, kot je recimo YouTube, na njihovo priljubljenost pa dodatno vplivajo strani za družbeno mreženje, kot so Facebook, Hi5, MySpace, Twitter in LinkedIn. Kot bomo videli, na hitro širjenje informacij po spletu vpliva predvsem topologija družbenih omrežij, torej načini povezovanja posameznikov, ki ta omrežja sestavljajo. Posebej se bom posvetil t. i. 'brezstopenjskim omrežjem' (ang. scale-free networks),1 pri katerih imajo posamezni vozli v omrežjih (v mojem primeru so to uporabniki strani za družbeno mreže-nje) zelo veliko povezav in na ta način povezujejo in vzdržujejo omrežja, medtem ko ima večina preostalih vozlov razmeroma malo povezav. V sklepu bom ugotavljal, da takšen način povezovanja ljudi v omrežja omogoča, da se informacije vse hitreje prenašajo in širijo ter da tako sodobna družba gravitira k singu-larnosti. To pomeni, da lahko po spletu tako rekoč nemudoma pridobimo podatke, ki so po bolj konvencionalnih medosebnih omrežjih potovali precej dalj časa. Pri analizi spletnih družbenih omrežij bom kot primer uporabil kar lastno omrežje prijateljstev na spletni strani Facebook, na kateri sem osebni profil ustvaril v začetku leta 2008 in doslej »pridobil« 227 t. i. prijateljev.2 Kot bomo videli, lahko na podlagi te analize predpostavimo, da so osebna omrežja na Facebooku prav tako brezstopenjska omrežja in da se ravno zato informacije o spletnih fenomenih po njih bliskovito (raz)širijo. K širjenju teh fenomenov sem pravzaprav prispeval tudi sam, in sicer tako, da sem posredoval povezave z YouTube na svojo osebno stran na Facebooku. Tako sem bil po eni strani akter pri kreaciji fenomenov, ki jih opisujem, po drugi pa sem ves čas spremljal, kaj na spletu najdejo moji facebookovski prijatelji. Opazovanje se je torej prepletalo z udeležbo, »virtualna etnografija« (Hine 2001) z avtoetnografijo, tvornost pri spletanju omrežja pa s trpnostjo oziroma z »visenjem« v mreži, ki sem jo stkal (primerjaj npr. Latour 1 Batagelj in Ferligojeva (2004) sicer prevajata termin iz angleščine kot 'brezlestvična omrežja', a hkrati pojasnjujeta, da so jih tako poimenovali, »ker v teh omrežjih povprečna stopnja ni 'značilna'«. (Pri stopnji gre pravzaprav za število povezav.) Sam tako raje uporabljam sintagmo 'brezstopenjska omrežja'. 2 Podrobnejšo analizo omreženosti facebookovskih prijateljev, na katero se sklicujem v članku, sem izvedel že marca 2008, ko jih je bilo še 190. Dan Podjed, univ. dipl. etnol. in kult. antropol., asistent raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 1000 Ljubljana, Zavetiška 5, E-naslov: danpodjed@ff.uni-lj.si Ime skupine Število članov Požigalec 11.321 Klub »Kaj ti bo torba, če si kupu kolo?« 7.077 Sem pa tja pa take fore 3.256 Požigalec Fan Club Požigalec rulzz!! Požigalec vs. ostali svet! Požigalec je že bedn Skupaj: 21.823 Tabela 1: Skupine in klubi oboževalcev na Facebooku na temo Požigalec (podatki 6. 8. 2009). 2005, kjer je opisana sočasnost aktivnega in pasivnega načela z vidika 'teorije tvorec-omrežja' - ang. actor-network theory oziroma s kratico ANT). Med brskanjem po osebnem omrežju na Facebooku je tako konec leta 2008 in v začetku leta 2009 mojo pozornost pritegnil Požigalec. Požigalec na spletu Leta 2005 je na območju Velenja večkrat zagorelo. Iskanje po-žigalca, ki naj bi od maja tega leta zakrivil osemnajst požarov, so ves čas spremljali tudi mediji. Naposled so sedemnajstletnega krivca izsledili. Ujela sta ga dva Velenjčana, in sicer zatem, ko sta prepoznala kolo, ki naj bi ga pred časom ukradli njunemu prijatelju. Zaradi sumljivega vedenja sta domnevnega tatu pridržala in ga nato predala policiji, prispevek o njunem junaštvu pa je še isti dan zabeležila in objavila televizijska postaja POP TV. Kmalu nato se je nekoliko skrajšan televizijski prispevek začel širiti po elektronski pošti, od avgusta leta 2007 pa je vse več uporabnikov do njega začelo dostopati prek spletne strani YouTube.3 Na tem portalu je t. i. Požigalec do avgusta 2008 zabeležil več kot 460.000 ogledov, dodatno priljubljenost pa je doživel s pomočjo strani za družbeno mreženje Facebook, katere uporabniki se lahko zdaj pridružijo različnim skupinam oziroma klubom oboževalcev, ki so posvečeni Požigalcu in ki imajo kumulativno več kot 20.000 članov (Tabela 1). In kaj je na posnetku, ki traja borih petinštirideset sekund, tako fascinantnega, da je Požigalec postal spletni fenomen? Na prvi pogled pravzaprav nič. Posnetek se začne s podobo požgane hiše in z napovedovalkinim glasom: » ... in to kmalu potem, ko je v Velenju spet zagorelo.«4 Nato se na posnetku pojavi mladenič, odet v športno oblačilo, ki stoji ob črnem avtomobilu prestižne blagovne znamke. Novinarki pojasni: »Imel je u torbi bencin pa take fore. Tak da ... ne vem.« Sledi vprašanje: »Pa ste ga poznali?« »Em, ne, ne! Ne, jaz ga nisem prej poznal,« oklevaje 3 2007: 'Požigalec', http://www.youtube.com/watch?v=PQqVEjypglE, 7. 8. 2009. Posnetek je dostopen tudi na nekaterih drugih slovenskih straneh, ki omogočajo ogled videoposnetkov. 4 Prvi del prispevka, objavljenega na YouTube, je skrajšan. V njem izvemo, da so se »uničujoči pohodi tako imenovanega požigalca /.../, kot kaže, končali« ter da sta za to »zaslužna pogumna Velenjčana, ki sta lastnoročno prijela požigalca ...« Celotni posnetek 2005: 'Prijeli požigalca', http://24ur.com/novice/slovenija/prijeli-pozigalca.html, 7. 8. 2009. odvrne mladenič. Nato posnetek pokaže drugega domačina, ki je bil prav tako priča dogodku in je sodeloval pri prijetju požigalca. Tudi on stoji na parkirišču, znova ob črnem avtomobilu, in pojasni, kaj se je zgodilo: Vzeli smo mu prvo kolo. Pa je on rekel, da bo policijo klical, pa se je on začel neki, tam ... Bil je živčen pa je rekel, ne klicat policijo, kupil s'm kolo neki za dva jurja sem pa tja. Pa s'm jaz rekel, ja, kaj ti bo pa torba, če si kupil kolo, pa kaj 'maš v torbi. Pa ni hotel pokazat' torbe pa sem pogledal. Pol pa je b'lo nekaj trdega. Pa sem rekel, daj pokaž', ka' 'maš v torbi! Pa je rekel, ne, pa se je tam upiral. Pol ga je pa on primu za eno roko pa jaz za eno roko pa s'm pogledu u torbo pa je 'meu bencin. Pol mu je pa on rekel, ti si ziher požigalec! Pa se je zašvicu ful! Novinarka nato vpraša: »In potem ste poklicali policijo?« Priča dogodka nato rutinirano odvrne: »Ja, pol smo poklicali policijo pa smo ga pridržali do njihovega prihoda.« Šele ob pozornem poslušanju in vnovičnem ogledu posnetka zaznamo kup lingvističnih akrobacij, slengovskih izrazov in oksimoronov, zaradi katerih je posnetek postal uspešnica. Eden tovrstnih paradoksov, ki pritegnejo pozornost, je denimo vprašanje, ki se pojavi med intervjujem: »Kaj ti bo pa torba, če si kupil kolo?« Na spletnih forumih tako najdemo številne parafraze tega vprašanja, denimo: »Kaj ti bo pa sreča, če si kupil jogurt?« V govorici mladih, ki so si ogledali posnetek in ga očitno »ponotranjili«, pogosto naletimo tudi na izraz »pa take fore«, s katerim je eden od mladeničev pojasnil, kaj je požigalec nosil v torbi poleg bencina. Podobno priljubljen je postal tudi izraz, da se je nekdo »zašvical ful«, pri čemer se v govoru poudari trdi »l«, ki je značilen za priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik in njihove potomce ter ki jih na spletnih forumih, kjer obravnavajo fenomen Požigalca, pejorativno imenujejo »čefurji« ali »čapci«. Komentatorji na teh forumih in v facebookovskih klubih oboževalcev so pravzaprav secirali vsako besedo in celo gesto s posnetka. Enemu od njih je, denimo, najbolj pri srcu kratek skomig z obrvmi, ki ga lahko vidimo v petindvajseti sekundi posnetka, s katerim eden od sogovornikov pritrjuje kolegovemu opisu pridržanja požigalca. Da se je Požigalec iz obskurnega posnetka na komercialni televiziji prelevil ne le v spletni, temveč kar nacionalni kulturni fenomen, dokazujejo številne amaterske priredbe, ki so jih pripravili 39 40 entuziasti.5 Tako so uglasbili metalsko in tehno priredbo, v kateri se pojavljajo najbolj zabavne izjave mladeničev6 ter animirali oglas za priljubljeno slovensko brezalkoholno pijačo, v katerem žirafa in raca sprašujeta polža: »Kaj ti bo pa hiška, če si kupu kolo, pa kaj 'maš not' v hiški?« nakar ga obtožita, da je »ziher požigalec«.7 Če uspešnost priredbe merimo s številom ogledov na YouTube, je najboljši odziv doživela rekonstrukcija dogodka, ki jo je uprizorila in posnela skupina mladih v ljubljanskem okraju Fužine. Kratek amaterski film z naslovom Požigalec — The Movie si je namreč od januarja 2009, ko so ga objavili na spletu, ogledalo več kot 230.000 ljudi.8 Leta 2009 se je začel fenomen Požigalca že komercializirati. Pojavila se je namreč spletna trgovina Pozigalec.si, kjer lahko obiskovalci kupijo majice, brisače in vžigalnike z napisi Požigalec in Zašvicu ful ter torbe z napisom Prodal kolo, kupil torbo.9 Ken Lee in Susan Boyle Zaradi posnetka, ki je bil objavljen na televiziji, je v zelo kratkem času svetovno slavo doživela tudi Bolgarka Valentina Hasan, ki se je februarja 2008 prijavila na oddajo Bolgarski idol. Žiriji, ki je izbirala najboljšega med kandidati, je občinstvu v studiu in gledalcem oddaje najavila, da bo zapela pesem Ken Lee, ki jo sicer izvaja Mariah Carey. Ko jo je ena od žirantk opomnila, da gre verjetno za pesem Without You, jo je Hasanova nemudoma popravila, da to nikakor ne drži, nato pa je zapela v polomljeni angleščini, pri čemer je v refrenu denimo namesto »I can't live if living is without you« zapela kar »ken liii tulibu dibu dauču«. Odlomek iz te oddaje so nato objavili na YouTube, v nekaj mesecih pa si ga je ogledalo več kot dvanajst milijonov ljudi.10 Valentino Hasan so čez nekaj mesecev ponovno povabili v oddajo in takrat je znova zapela, a v izboljšani inačici angleškega jezika. Tudi ta posnetek je na YouTube zabeležil več kot pet milijonov ogledov.11 Pevka ni zaslovela le na spletu, temveč so intervjuje z njo predvajali tako na bolgarskih televizijskih programih kot tudi drugje po svetu, njena podoba pa se je pojavila na naslovnicah številnih časopisov in revij. Prejela je tudi ponudbe za nastope in snemanje albuma, med drugim od predstavnikov pomembne svetovne založbe EMI, njeno petje pa je na enem od francoskih televizijskih programov pokomentirala celo Mariah Carey. Na podoben način je v izjemno kratkem času mednarodno slavo dosegla Škotinja Susan Boyle, ki se je aprila 2009 s pesmijo I Dreamed a Dream pojavila na podobnem pevskem tekmovanju 5 V celoti je bilo avgusta 2009 na YouTube že 54 priredb Požigalca, ki so skupno zabeležile več kot 1.250.000 ogledov. Ko govorimo o priljubljenosti posnetka, je zgovorna primerjava z marcem 2009, ko je bilo priredb 33, namerili pa so jim približno 723.000 ogledov. 6 2008: 'Požigalec metal remix', http://www.youtube.com/ watch?v=KOJ8mClXyJ0, 7. 8. 2009; 2008: 'Požigalec schranz remix', http://www.youtube.com/watch?v=s32J5J0Smv8, 7. 8. 2009. 7 2008: 'Požigalec Cockta version', http://www.youtube.com/ watch?v=m2pIOz_zFDY, 7. 8. 2009. 8 2009: 'Požigalec - The Movie', http://www.youtube.com/ watch?v=zdwwN6nm-V4, 7. 8. 2009. 9 2009: 'Požigalec.si - Zašvicu ful', http://www.pozigalec.si, 7. 8. 2009. 10 2008: 'Ken Lee - Bulgarian Idol', http://www.youtube.com/watch?v=_ RgL2MKfWTo, 7. 8. 2009. 11 2008: 'Ken Lee or Without You, Mariah Carey - Improved', http://www. youtube.com/watch?v=cT18LZItBLA, 7. 8. 2009. kot Valentina Hasan, le da v Veliki Britaniji. Občinstvo in žirijo je presenetila najprej s staromodnim videzom, nato pa z dovršeno izvedbo pesmi. Posnetek iz oddaje so nemudoma objavili na YouTube, kjer je že v prvih dvainsedemdesetih urah zabeležil 2.485.245 ogledov,12 v desetih dneh po objavi pa že več kot sto milijonov obiskov na različnih spletnih portalih.13 Susan Boyle se je v mesecih po prvem televizijskem nastopu pojavila tudi v številnih medijih, in sicer tako tiskanih kot tudi elektronskih, kjer so jo predstavili kot pevski fenomen. Po več nastopih v oddaji Britain's Got Talent in živčnem zlomu, ki ga je zatem doživela zaradi pritiska medijev, javnosti in nenadne slave, se je Susan Boyle pobrala in zdaj pripravlja samostojni album za eno od znanih glasbenih založb. Pojoča Turkinja in plaz slave Nekoliko drugačno zgodbo, kot je tista od Susan Boyle in Valentine Hasan, mi je zaupala enaindvajsetletna Turkinja Gizem Güne§, ki je v letu dni zaslovela in postala prepoznavna po vsej državi, in sicer zaradi posnetka, ki ga je objavila na YouTube.14 Kot sama pojasnjuje, je njena zgodba drugačna zato, ker se sama ni prijavila na tekmovanje pevskih talentov, temveč so njen posnetek in talent opazili bolj po naključju. Gizem Güne§ je že od nekdaj prepevala in uživala v nastopanju, a se ni nikoli udeležila tečaja petja. Bolj se je posvetila gledališču in želela študirati igro, a se je po nasvetu staršev naposled vpisala na študij novinarstva. V času študija, in sicer novembra 2007, je prosila prijatelja, naj ji pomaga namestiti program, s katerim bi lahko usposobila spletno kamero. Ko je prijatelj kamero namestil, ji je svetoval, naj ob spremljavi programa za karaoke izvede kakšno pesem, da bosta videla, če naprava deluje. Takrat je zapela skladbo Say It Right, ki jo v izvirniku izvaja Nelly Furtado. Prijatelj jo je potem vprašal, če lahko posnetek objavi na portalu YouTube, češ da jo bo tako lahko videla in slišala tudi njena mama. Po nekaj prepričevanja je Gizem Güne§ pristala in njen videoposnetek je tako postal javno dostopen. V kratkem času si je posnetek ogledalo zelo veliko ljudi, pojavil pa se je tudi na drugih turških spletnih straneh. Njeno petje je komentiralo vse več ljudi in začeli so jo spraševati, kdaj bo pripravila lastno spletno stran ter kdaj bo posnela še kaj. V začetku leta 2008 je prejela sporočilo, ki ji ga je poslal znani turški režiser Mustafa Altioklar. »Sprva nisem verjela, da je 12 2009: 'Britain's Got Talent Church Worker Susan Boyle Becomes You-Tube Hit', http://www.telegraph.co.uk/culture/tvandradio/5152638/Brita-ins-Got-Talent-church-worker-Susan-Boyle-becomes-YouTube-hit.html, 14. 8. 2009. 13 Na spletnem portalu YouTube je dostopnih več posnetkov iz oddaje. Najbolj gledan med njimi ima doslej več kot 72 milijonov ogledov; 2009: 'Susan Boyle Breaks past 100 milion online views', http://blogs.reuters. com/fanfare/2009/04/20/susan-boyle-breaks-past-100-million-online-vi-ews/, 14. 8. 2009. 14 Zgodbo o nenadni slavi je Gizem Güne§ zabeležila v seminarski nalogi z naslovom What Happened in Turkey with YouTube — and My Own Internet Story, ki jo je kot študentka na izmenjavi Erasmus oddala pri seminarju Antropologija kompleksnih sistemov, ki se v okviru drugostopenjskega programa socialne in kulturne antropologije Creole/Kreol izvaja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Z avtoričinim privoljenjem v tem razdelku članka povzemam nekatere odlomke iz njene naloge. Dodatne informacije o njeni karieri sem pridobil med intervjujem julija 2009. to res on, saj se na internetu lahko kdorkoli predstavi kot neka druga oseba,« je pojasnila Gizem Güne§. Režiser je nato poslal sporočilo še njeni mami, in sicer prek spletne strani www.gizem-gunes.com, ki jo je mlada pevka tačas vzpostavila. Takrat je končno dojela, da gre dejansko za režiserja, ki jo vabi, da bi prevzela vlogo v priljubljeni komični televizijski nadaljevanki z naslovom Razumem, komandant (Emret Komutanim). »Čeprav mi nadaljevanka ni bila posebej všeč, so se mi tako uresničile sanje, saj sem lahko nastopala. Igranje pa je bilo vedno moja strast,« je dejala. Med snemanjem nadaljevanke je nepričakovano dobila še povabilo, da kot gostja nastopi v priljubljeni televizijski oddaji Beyaz Show. V tej oddaji so najprej pojasnili, kako je nenadoma zaslovela zaradi posnetka, ki je bil objavljen na spletu, nato pa je dobila še priložnost, da se s petjem v živo predstavi milijonskemu občinstvu. Po oddaji, ki je bila na sporedu sredi marca 2008, je prenehala nastopati v televizijski nadaljevanki, s petjem pa se je predstavila na festivalu za mlade v Antalyji. »Vtistem času se mi je začelo dogajati nekaj nenavadnega,« je dejala. Ljudje so jo namreč začeli prepoznavati na ulici in jo ogovarjati, češ da jo poznajo s spleta in da ima lep glas, nekateri pa so se želeli z njo tudi fotografirati. Julija 2008 je prejela ponudbo, da bi uglasbila pesem za dobrodelni projekt v podporo hendikepiranim brezdomcem. V tednu dni je pripravila skladbo, osnutek posnela s pomočjo osebnega računalnika in mikrofona ter ga poslala članu znane turške rokovske skupine Tual, ki je nato pripravil glasbeni aranžma. Kot je pojasnila, je tudi ob tej priložnosti vsa komunikacija med njima potekala po spletu in šele zadnje snemanje skladbe so izvedli v Izmirju, v Istanbulu pa so posneli videospot. Skratka, iz anonimne študentke se je Gizem Güne§ v letu dni prelevila v zvezdo, ki se pojavlja na televiziji, nastopa na koncertih in sodeluje z glasbeniki, ki so potrebovali desetletja, da so se uveljavili na glasbeni sceni. Njenih »petnajst minut slave« je bilo nenadejanih - in tega se zaveda tudi sama - ter tesno povezanih s sredstvi IKT, s portalom YouTube in s spletnimi družbenimi omrežji. Da bi razumeli, zakaj je Gizem Güne§ postala turška glasbena zvezda, zakaj je Valentina Hasan zaslovela s pokvečeno verzijo priljubljene popevke, zakaj si je nastop Susan Boyle v nekaj dneh po spletu ogledalo sto milijonov ljudi in zakaj je posnetek o požigalcu postal fenomen slovenske popularne kulture, se moramo poglobiti v novonastala družbena omrežja, ki povezujejo ljudi s pomočjo spleta in so s svojo specifično strukturo nekaterim od njih omogočile, da so se njihovi videoposnetki izjemno hitro razširili na lokalni ali globalni ravni. Razrast spletnih družbenih omrežij Danah M. Boyd in Nicole B. Ellison definirata 'strani za družbeno mreženje' (ang. social network sites oziroma s kratico SNS) kot »storitve, ki delujejo po spletu in ki omogočajo posameznikom, da (1) ustvarij o j avni ali delno j avni profil v okviru omej itev sistema, (2) pripravijo seznam preostalih uporabnikov, s katerimi si delijo povezave, in (3) pregledujejo lastne sezname povezav in tiste, ki so jih ustvarili preostali uporabniki v sistemu« (Boyd in Ellison 2008: 211; glej tudi Drozg 2009). SixDegrees je bila prva tovrstna spletna stran, ki je omogočila povezovanje ljudi in vzpostavljanje novih poznanstev. Nastala je leta 1997 ter pritegnila več milijonov uporabnikov, vendar je zaradi premajhnega zanimanja po treh letih prenehala delovati. Kot je pojasnil njen ustanovitelj Andrew Weinrecht, je stran nastala preprosto prezgodaj, saj so imeli uporabniki spleta takrat še premalo prijateljev ali znancev, ki bi redno uporabljali spletne storitve (Boyd in Ellison 2008: 214). V naslednjih letih so na spletu vznikale nove strani za družbeno mreženje, kot so Cyworld in Ryze leta 2001, Friendster leta 2002, LinkedIn, MySpace in Hi5 leta 2003, Bebo leta 2005 in Twitter leta 2006. V pričujočem članku se bom posvetil dvema stranema, ki sta zelo priljubljeni v Sloveniji, in ju uporabil pri analizi spletnih fenomenov, in sicer strani za družbeno mreženje Facebook in spletnemu portalu za predvajanje videoposnetkov YouTube. Facebook je začel nastajati leta 2003 pod imenom Facemash. Spočetka je šlo za spletni pripomoček, ki ga je zasnoval harvardski študent Mark Zuckerberg in je »ugotavljal«, katera od dveh oseb na sliki je lepša in bolj zaželena. Nato je Zuckerberg ustvaril še spletni sistem za povezovanje znancev na harvardski univerzi pod imenom Facebook. V letu 2004 se je njegovo delovanje razširilo na preostale ameriške univerze in takrat je stran imela približno milijon uporabnikov. V letu 2005, ko so do strani lahko dostopali tudi srednješolci, se je njihovo število zvečalo za petkrat. Leta 2006 se je strani lahko pridružil kdorkoli po svetu z dostopom do interneta; ob koncu tega leta so zabeležili dvanajst milijonov aktivnih uporabnikov. Aprila 2007 jih je bilo že dvajset milijonov, oktobra tega leta petdeset milijonov, avgusta 2008 so presegli mejo sto milijonov uporabnikov, aprila 2009 pa dvesto milijonov. Facebook ima po zadnjih podatkih več kot dvesto petdeset milijonov uporabnikov, od katerih jih sto dvajset milijonov stran vsakodnevno pregleduje. Po podatkih, ki jih vodijo lastniki strani, ima vsak uporabnik Facebooka povprečno sto dvajset t. i. prijateljev, vsakodnevno pa vsi uporabniki skupaj »preživijo« na strani kar pet milijard minut.15 Zakaj je Facebook pravzaprav tako privlačen in pomemben za vse številčnejše uporabnike ter zakaj ti za vzpostavljanje virtualnih prijateljstev porabijo toliko časa? Posebnost Facebooka -in drugih podobnih strani za družbeno mreženje - je v tem, da lahko uporabniki s tovrstno platformo ves čas ohranjajo stike s prijatelji in z znanci ter tudi neznanci, ki se pridružijo njihovemu osebnemu omrežju. Kot pojasnjuje Dalsgaard (2008), struktura omrežij, ki nastanejo s pomočjo spletnih strani, kot je Facebook, in ki v »središče sveta« vedno postavljajo posameznika, pravzaprav odslikuje individualizem v zahodni družbi. »Ne glede na to, kdo si, ima tvoja spletna stran na Facebooku v fokusu tebe,« pravi Daalsgard (2008: 9) in dodaja, da so vse osebe na Face-booku predstavljene v razmerjih do drugih uporabnikov. Profil brez prijateljskih povezav bi bil tako nesmiseln. Uporabniki Facebooka torej niso »omejeni individuumi, temveč neomejeni dividuumi«, ki se formirajo in definirajo v razmerjih do drugih ljudi v omrežju (Marilyn Strathern po Boellstorff 2008: 150). Tako egocentričnost Facebookovih omrežij kot tudi pomen so-odnosnosti med uporabniki zlahka uvidimo ob pogledu na osebno prijateljsko omrežje, ki ga izriše program TouchGraph. Avtor profila je vedno prikazan na sredini, okrog njega pa »lebdijo« prijatelji, ki so bolj ali manj vpeti v omrežje (Slika 1). S Facebookom in podobnimi stranmi se, kot kaže, ustvarjajo 41 15 2009: 'Strani za novinarje: Statistika', http://www.facebook.com/press/ info.php?statistics, 13. 8. 2009. Slika 1: Prikaz osebnega družbenega omrežja na Facebooku. novi načini oblikovanja identitete, povezovanja ljudi in sodelovanja med njimi. Kot pojasnjuje Manuel Castells v Vzponu mrežne družbe (The Rise of the Network Society), se zdaj razraščajo »družbena omrežja, ki nadomeščajo skupnosti, pri čemer postajajo skupnosti, ki temeljijo na načelu lokalnosti, le ena od možnosti za vzdrževanje in ohranjanje družbenih omrežij, medtem ko internet ponuja drugo tovrstno alternativo« (Castells 2004: 388). Skratka, spletna družbena omrežja narekujejo novo obliko povezovanja ljudi, ki so lahko tako nenehno v stiku drug z drugim, informacije med njimi pa se širijo veliko hitreje kot v nekdanjih konvencionalnih skupnostih, kjer so se podatki prenašali predvsem z medosebno komunikacijo »iz oči v oči«. Kot bomo videli, k temu dodatno pripomore še svojska topologija tovrstnih omrežij. Druga spletna stran, ki je osrednjega pomena za bliskovito širjenje informacij po novonastalih družbenih omrežjih, je YouTube. Spletni portal, na katerem si lahko neregistrirani uporabniki ogledajo videoposnetke, registrirani pa jih lahko tudi objavljajo, je nastal leta 2005, naslednje leto pa je YouTube kupilo podjetje Google, ki je najbolj znano po istoimenskem spletnem iskalniku in sistemu za pošiljanje elektronske pošte Gmail. Preden se je pojavil YouTube, je bilo objavljanje in ogledovanje posnetkov na spletu precej težavno. Uporabniki interneta so videoposnetke pogosto razpošiljali kar po elektronski pošti, kar je bilo za osebo, 42 ki je prejela več megabajtov dolg posnetek, lahko tudi moteče. Z razpošiljanjem hiperpovezave do strani, kjer je na portalu YouTube objavljen posnetek, je širjenje posnetkov postalo veliko bolj enostavno. g Povezave do posnetkov na YouTube je mogoče objaviti tudi na ^ Facebooku. Vsak od uporabnikov omenjenih spletnih strani na-ço mreč lahko preprosto doda hiperpovezavo na svoj osebni profil, 5 do posnetka pa lahko potem dostopajo vsi njegovi prijatelji. Na S ta način je obveščanje o novih posnetkih, ki so vredni ogleda, ^ zelo hitro, saj uporabnik Facebooka ne določa vnaprej, komu bo sn la Gl Slika 2: Primerjava naključnega (levo) in brezstopenjskega omrežja (desno). Po Albert, Jeong in Barabasi (2000) poslal posnetek, temveč ga posreduje vsem prijateljem naenkrat. Glede na to, da je teh po statističnih podatkih v povprečju sto dvajset, se lahko posnetki, kot so tisti s Požigalcem, Ken Lee, Susan Boyle in z Gizem Güne§, razširijo tako na lokalni kot tudi globalni ravni. Na bliskovitost širjenja pa še posebej vplivajo t. i. 'žarišča' (ang. hubs), torej posamezniki z nadpovprečnim številom prijateljev, ki imajo osrednji pomen pri nastajanju brezsto-penjskih omrežij. Topologija brezstopenjskih omrežij Preden se podamo k brezstopenjskim omrežjem, je treba pojasniti, kaj omrežja pravzaprav so in kakšen je njihov pomen v družboslovju in humanistiki.16 Manuel Castells zgoščeno pojasnjuje, da je omrežje niz medsebojno povezanih vozlov, vozli pa so točke, na katerih se povezave križajo med sabo (Castells 2004: 501). Ob tem dodaja, da je »[o]mrežje /.../ odprta struktura, ki se lahko širi brez omejitev in priključi nove vozle, če so ti le zmožni komunicirati znotraj omrežja, torej če imajo skupen komunikacijski kod /.../« (Castells 2004: 501). Takšen je torej družboslovni pogled na omrežja, ki se pravzaprav ne razlikuje kaj dosti od naravoslovnih, predvsem pa matematičnih teorij grafov, kot pogosto imenujejo omrežja. Veja matematike, ki se ukvarja z grafi oziroma omrežji, se je začela razvijati v 18. stoletju, njen začetnik pa je bil Leonard Euler, ki je rešil znameniti problem sedmih k0nigsberških oziroma kaliningrajskih mostov.17 V raziskave t. i. »naključnih grafov« 16 Nekateri avtorji so se t. i. 'analize omrežij' (ang. network analysis) že v šestdesetih letih 20. stoletja lotili tudi z antropološkega vidika (Boisse-vain 1973; Mitchell 1969, 1974), Latour, Law in Hassard pa so ob prelomu stoletja omrežja vtkali tudi v teorijo tvorec-omrežja oziroma ANT (Latour 2005; Law in Hassard 1999), ki naj bi izbrisala nikoli jasno določeno ločnico med posameznikom in družbo. 17 Problem je bil, ali je mogoče najti pot, s katero bi prečkali vseh sedem S 4 <4 t^ Slika 3: Rast brezstopenjskega omrežja. Po Barabasi (2003:87) in družbenih omrežij sta se sredi minulega stoletja najbolj natančno poglobila Paul Erdös in Alfréd Rényi (1959), pozneje pa še številni drugi avtorji, med katerimi so osrednji Albert-Laszlö Barabasi in Réka Albert (Albert, Jeong in Barabasi 2000; Barabasi 2003; Barabasi in Albert 1999), Duncan Watts (1999, 2004) ter Steven Strogatz (2001, 2003), pri nas pa denimo Vladimir Batagelj, Anuška Ferligoj in Andrej Mrvar (Batagelj in Mrvar 2000; Doreian, Batagelj in Ferligoj 2005; Nooy, Mrvar in Bata-gelj 2005).18 Barabasi in Albertova (1999) sta pri svojih raziskavah z vidika teorije grafov analizirala internet in svetovni splet (World Wide Web) in prišla do zanimivih sklepov, ki so pomembni tudi za pričujoči članek (glej tudi Adamic in Huberman 2000). Ugotovila sta, da imajo posamezni internetni strežniki izjemno veliko povezav, medtem ko jih ima velika večina le malo. Podobni so bili tudi sklepi njune analize svetovnega spleta. Nekateri spletni naslovi - recimo naslovi najpomembnejših spletnih iskalnikov - so izjemno priljubljeni, obiskani in navedeni v obliki hiperpo-vezave na številnih drugih straneh, medtem ko je večina spletnih naslovov nepoznanih, malo obiskanih in tudi malokrat navedenih na drugih spletnih straneh. Internet in svetovni splet sta torej primera brezstopenjskih omrežij, v katerih imajo nekateri vozli zelo veliko povezav, medtem ko jih ima večina malo. Ta omrežja se tako razlikujejo od t. i. 'naključnih omrežij' oziroma 'naključnih grafov' (ang. random networks oziroma random graphs), pri katerih imajo vozli naključno število povezav, tako da število njihovih povezav sledi Gaussovi krivulji naključne distribucije (Slika 2). Dve temeljni načeli, po katerih se oblikujejo brezstopenjska omrežja, sta rast in prednostna povezanost. Vsako omrežje tako nastane iz majhnega jedra, ki se razrašča, ko se mu pridružujejo novi vozli. Novi vozli, ki se priključujejo omrežju, dajejo pri tem prednost vozlom z več povezavami. Albert-Laszlö Barabasi ter njegova učenka Réka Albert sta postopek nastanka in rasti teh omrežij v članku, objavljenem v reviji Science (Barabasi in mostov čez reke v mestu tako, da vsakega prehodimo le enkrat. Euler je dokazal, da ta problem nima rešitve. 18 Pri vseh omenjenih se matematične teorije prepletajo z družboslovjem. 6000 0 0 '10 60 SO 100 no 110 160 ISO 200 inijnklji od mjbotj du i.