Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Ghega 8/1, Telefon 28-770. 34170 Gorica, Piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst,	11 /6464
Poštnina plačana v gotovini TEDNIK
NOVI LIST
Povečana izdaja 100 lir
NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. b's SETTIMANALE
ŠT. 823
TRST, SREDA 23. DECEMBRA 1970, GORICA
LET. XIX.
Tfir/i itfint
linži* pot
Današnji svet je poln, prepoln problemov in »problemov« in poln modrecev, pismoukov in farizejev. Pa tudi cezarjev in Herodov, ki se ne pomišljajo moriti s tanki, kot v Gdansku, ali z brzostrelkami, kot v Vietnamu, tudi nedolžnih otrok in njihovih mater. Kljub temu pa se delajo za osvoboditelje, branivce miru in bojevnike za pravičnejšo družbo. Vsak dan je okrog nas pravi sejem idej in ideologij, vsako uro nas zasuje iz radijskih oddajnikov plaz novic, ki poveličujejo in obtožujejo, hvalijo in grajajo, ščuvajo in mirijo. Okrog nas je neprestan vrišč sejmarjev, ki ponujajo svoje in tuje literarne in likovne izdelke ter se proglašajo za avantgardiste.
Človek, ki hoče ostati sredi tega sejmarskega vrvenja in petolizniškega češčenja Herodov in cezarjev na pravi poti, postaja zmeden. Propagandni hrup iz zvočnikov mu pogosto prevpije glas vesti, spoznanje resnice v njem. Izgublja mero za stvari, merilo za dogajanje. Njegovo pojmovanje vrednot postaja zmedeno. Kaj je bolje? Nasilje v imenu idej in idealov, ki obetajo in verjetno tudi hočejo dobro bodočim generacijam ter mislijo, da tisto bodoče dobro opravičuje sedanje zlo nasilja? Ali toleranca in miroljubnost zaradi brezbrižnosti in egoizma, ki se noče izpostaviti in ne mara ničesar tvegati?
Vsak hip se pojavijo na našem nebu nove zvezde, zableste in ugasnejo, še preden smo se jih utegnili prav razveseliti. Zaman upamo, da nam bo katera pokazala pravo smer. Čim se zadrevimo za kakšno, se znajdemo kmalu v močvirju ali v temi.
Le ena zvezda stalno, mirno in milo žari na našem obzorju. To je betlehemska zvezda, tista, ki je pripeljala tri modre k jaslicam, v katerih je ležalo Božje dete. Eksplozivno pojavljanje novih zvezd, njihov slikoviti ognjemet na nebu jo zasenči, toda vedno spet se pojavlja tam daleč pred nami in nas vabi, naj stopimo za njo, naj se podamo tja, kjer edino lahko najdemo tisto, kar tako iščemo, tudi če si tega sami nočemo priznati: smisel našemu življenju in naši smrti, naši ljubezni in naši sreči, pa tudi naši nesreči in trpljenju. Samo zavest, da je v vsem tem, kar je v nas in kar je okrog nas, neki smisel, neki božji načrt, nas lahko pomiri in nam napravi svet spet domač in znosen; samo to nam lahko vrne občutek, da je svet vendarle umerjen za nas.
Onkraj vseh ideologij in resnic, prQpagan-de in »resnic« ostane tisto Dete, ki ga je Devica rodila in v jasli položila. Vsi tisti, ki se posmehujejo, si ne morejo in si ne bodo nikoli izmislili ničesar, kar bi bilo veličastnejše, lepše •n skrivnostnejše, obenem pa bolj smiselno kakor ta sprivnost. Gorje, če bi je ne bilo. Takrat bi bilo res težko živeti. Tako
\
Božični motiv
Vesele božične praznike
in srečno novo leto želi naročnikom,
bralcem, sodelavcem in
risba: HERMAN VREČKO
pa smo
(Dalje na 12. strani)
vsem Slovencem
NOVI LIST
NEKAJ MISLI OB ZAKLJUČKU LETA
Leto 1970 se bliža koncu. To je prilož.nos\ ! za obračun o poravljenem delu, zlasti za raz-', mišljanje, kakšne naj bodo smernice, po katerih. se bomo ravnali pri svojem delovanju v' novem letu.
Slovenska narodna skupnost VI tali ji si je po svojih političnih, kulturnih, gospodarskih in drugih družbenih organizacijah ter ustanovah tudi letos prizadevala, da bi se ustvarili pogoji, v katerih bi lahko nemoteno razvijala vse svoje ustvarjalne sposobnosti ter postala subjekt družbenega dogajanja. Njeno prizadevanje je šlo predvsem za tem, da bi se odstranile ovire, ki še ne dovoljujejo, dft bi se vsaj približali postavljenemu si cilju.
Ovire so subjektivne in objektivne narave. Med prve spadajo še vedno pomanjkljiva narodna in družbena zavest, slabo poznavanje obstoječega pravnega in družbenega u-stroja, težnja po lagodnosti, odklanjanje odgovornosti ter vrsta drugih psiholoških dejavnikov, ki so značilni za dobo, v kateri živimo. Vse to gotovo slabi naše skupno delo in med drugim povzroča, da ne moremo tako uspešno korakati vštric z večinsko narodnostno skupnostjo, kot bi ustrezalo zahtevam sedanjega časa in zlasti ciljem, ki smo si jih zastavili ter si jih dan za dnem postavljamo.
V letu, ki gre h kraju, smo sicer dosegli določen napredek pri odstranjevanju teh subjektivnih ovir, saj moramo prignali, da je
proces slovenskega osveščanja razširil svoje področje, kar pomeni, da si je odprl pot v širše zamejske kroge; tudi, vsaj delno, med tiste, ki so bili dozidaj preveč pasivni. Med pozitivnimi postavkami lahko v.tej zvezi beležimo rahel porast učencev slovenskih šol, razširitev prosvetnega in kulturnega delovanja, še kar dobro stopnjo športnega udejstvovanja in ne nazadnje tudi povečano stopnjo politične angažiranosti, kar smo lahko ugotovili ob letošnjih upravnih volitvah.
Priznati pa moramo, da kljub temu še nismo dosegli stanja, ki bi nas zadovoljilo; še nismo razširili svojega delokroga na vse slovenske množice, ker obstajajo plasti našega ljudstva, do katerih ne pride slovenska besed, katerih ne zajema slovensko prosvetno in kulturno bogastvo in ki so izven območja naših političnih in družbenih organizacij.
Zaradi tega mora tudi v prihodnjem letu biti naša vsakdanja, trajna skrb, da se skušamo na katerikoli način približati tistim plastem našega ljudstva, ki so zdaj pasivne, da skušamo te plasti mobilizirati, da se bodo zavestno in aktivno vključile v proces slo-
venskega osveščanja, ki ni nič drugega kot naj po polnejša in v naših razmerah edino možna oblika splošnega družbenega osveščanja.
Prizadevanje slovenske narodnostne skupnosti v Italiji je, kot smo že omenili, šlo dalje za tem, da se odstranijo tudi objektivne ovire, ki preprečujejo naš razvoj in napredek. Te ovire predstavljajo predvsem nekateri zakoni in predpisi iz. časov fašističnega režima. Zares čudno je, da jih vlada in parlament še nista odpravila, čeprav so v kričečem nasprotju s črko in duhom republiške ustave ter z vsemi mednarodnimi listinami in sporazumi, so sestavni del italijanskega pravnega reda. šele v zadnjem času se zdi, da se na lem področju nekaj premika, in upamo, da odgovorne oblasti ob prizadevanju za odpravo fašistične zakonodaje ne bodo pozabila tistih členov civilnega in kazenskega zakonika, civilnega in kazenskega postop-nika, ki so izrazito protislovenske narave.
Oviro več predstavlja dejstvo, da se kljub vsemu leporečju tudi z najbolj odgovornih mest v bistvu vendarle še vedno slepomiši z nekaterimi jasnimi obveznostmi mednarodne narave, kot so na primer mirovna pogodba, londonski sporazum, listina o človečanskih pravicah in končno tudi določeni členi republiške ustave ter posebnega statuta dežele Furlanije - Julijske krajine. Vsakdo lahko razume, da ta pravna nejasnost, to pomanjkanje ustreznih izvršilnih norm onemogoča ureditev cele vrste problemov, ki gredo od toponomastike do pravičnega slovenskega manjšinskega zastopništva v vseh javnih organih in ustanovah. To dejansko preprečuje, da slovenski ljudje niso in se ne čutijo polnokrvni, enakopravni člani družbe, v kateri živijo in za napredek katere tudi sami prispevajo svoj delež.
V letu, ki se zaključuje, so zamejski Slovenci po svojih političnih organizacijah in po svojih izvoljenih predstavnikih to stanje ponovno pojasnili najširši italijanski javnosti in oblastvom na vseh ravneh. O tem se je razvila široka razprava v deželnem svetu ob znanem zakonskem predlogu predstavnika Slovenske skupnosti Draga Stoka; predmet poglobljene debate je to vprašanje bilo ob razgovorih za sestavo levosredinskih krajevnih uprav i' Trstu in Gorici in končno je ta problematika prišla v razpravo tudi v parlamentu, kjer so nekateri komunistični parlamentarci predložili zakonski predlog o predpisih za priznanje narodnih pravic in za zaščito slovenske narodne manjšine v deželi Furlaniji-Julijski krajini, o čemer je še ta mesec v poslanski zbornici govoril slovenski komunistični poslanec Albin Škerk.
Naj ob tem še omenimo obširno spomenico, ki je bila 3. t.m. poslana ministrskemu predsedniku Colombu in ki so jo podpisali predstavniki domala vseh obstoječih političnih, kulturnih, prosvetnih in gospodarskih organizacij Slovencev v Italiji. V tej spomenici so namreč natančno obrazloženi vsi naši problemi, ki še čakajo rešitve.
Ni naš namen, da bi nadaljevali z naštevanjem drugih ovir, ki so v napoto našemu razvoju in napredovali ju. Vendar se nam zdi, da tu ne moremo zamolčati hudih problemov, ki nastajajo ob vedno večjem razvoju urbanizacije in industrializacije. To so problemi, ki nas hudo zaskrbljujejo, in sicer
ne samo zato, ker s lem postopno zgubljamo dele svojega etničnega ozemlja, ampak tudi zato, ker imata ta pojava korenite socialne in ekonomske posledice, ki utegnejo izmaličiti tudi duha našega ljudstva, če se pravočasno ne sprejmejo določeni zaščitni ukrepi in če se tudi ta razvoj ne usmeri po pravičnem tiru.
Že iz lega, kar smo bežno napisali, jasno izhaja, po kakšnih smernicah naj se ravna delovanje slovenske narodnostne skupnosti v letu, ki se bo začelo čez nekaj dni. Nadaljevali, povečati in poglobiti je treba prizadevanja, da se bodo končno pričele s pospešenim tempom odstranjevati ovire, ki onemogočajo ali vsaj silno otežkočajo razvoj in napredek našega ljudstva v Italiji. Tri tem se moramo zavedati, da smo vsi za skupno stvar odgovorni in da moramo vsi po svojih močeh in po svojih sposobnostih doprinesti svoj delež za dosego postavljenih si ciljev. Vsak posameznik, vsaka organizacija, vsaka ustanova ima in mora imeti dovolj »manevrskega prostora« pri tem delu, kajti vsi so enako dragoceni in enako potrebni, če se bomo vsi tega vedno zavedali in če bomo vsi strogo spoštovali pravila demokratične igre, bomo konec prihodnjega leta lahko naredili bogatejši in uspešnejši obračun,
Naš list se bo kot dozdaj držal samo teh načel in teh smernic. Prav zaradi tega je o-hranil zvestobo svojih bravcev in upamo, da jo bo tudi v prihodnjem le.tu. D. L.
Pesem	o {Rižarni	jezikih
Pesnica Ketty Daneo ie izdala v lepo o-premljeni knjigi svojo pesnitev »La Risiera di San Sabba« (Rižarna pri Sv. Soboti) v devetih jezikih in sicer poleg italijanskega izvirnika v španščini, angleščini, hebrejščini, ruščini, nemščini, hrvaščini, francoščini in slovenščini. Slovenski prevod je oskrbela Lili Šuman.
Ketty Daneo je to pesnitev posvetila tisočem, ki so morali umreti v Rižarni kot žrtve nacističnega zverinstva. Zdaj o Božiču, prazni-
ku miru in ljubezni, se spominjamo njihove žrtve tudi za našo svobodo in srečo v svobodi še s posebno toplino in hvaležnostjo.
Knjigo je dobiti tudi v Tržaški knjigarni.
Vsem prijateljem, podpornikom in poslušalcem vošči vesele božične praznike ter srečo in uspehe v novem letu	pe^.	^
JACOBUS GALLUS
(/	ižfrC&tC
Letošnji Božič praznuje Evropa — hvala Bogu — brez strahu pred vojno nevarnostjo, kajti v sedanjem splošnem političnem položaju se zdi možnost vojne zelo daleč. Nasprotno — ravno za božični čais je prišla iz Združenih držav novica, da bo dal predsednik Nixon uničiti vse bakteriološko in zastrupilno orožje, Sovjetska zveza pa je, kot vse kaže; začela pomirjevalno vplivati na arabske države v sporu z Izraelom Tudi pogajanja SALT o* omejitvi strateglčne oborožitve Obeh taborov trajajo naprej in je možno, da bodo privedle vsaij do kakega delnega rezultata. Že dolgo ni obhajala Evropa Božiča tako varna pred novo vojno kakor letos. Vendar pa se zaradi 'tega še ne more reči, da ga lahko obhaja tudi zbrano in v miru. Marsikje — in ne samo v Italiji — obhajajo praznike v vzdušju socialnih napetosti, hudih političnih trenj in tudi nemirov. Notranja nasprot-štva so se zaostrila verjetno prav zaradi občutja večje varnosti.
BOŽIČ V »OAZAH«
Trenutno predstavljajo na božičnem zemljevidu Evrope mirne oaze le Francija, Švica, Holandija z Luksemburgom in Švedska. Francija je srečno prebrodila krizo političnega vodstva po De Gaullovem -odstopu in 'smrti ter si ohranja naprej svojo politično stabilnost z močno degaullovsko sredino ob šibki skrajni levici in še bolj šibki Skrajni desnici. Edini element ne-miira so le mladi maoiSti, ki pa predstavljajo le bolj modno obliko »protestiranja« — in pa seveda priložnost za del 'pariške sodrge, da se lahko pod političnim plaščem prepušča nagonom rafzbtjaštva in rogoVilenja po cestah ter se pretepa s policijo. Švica in Holandija nimata niti hudih zunanjih niti težkih notranjih problemov, in isto velja tudi za Švedsko. Toda v vseh treh državah je čutiti ravno zaradi tega precej zatohlo provincialno vzdušje. V šVioi to odkrito priznavajo in skušajo ugotoviti vzroke, na
tl
Holandskem in na Švedskem pa so delajo »zanimive« in »svetovljanske« s takoimenovano ‘seksualno revolucijo« in s povodnijo pornografije, z množicami »hipijev«, ki si izmišljajo ideološke vzroke za svoje postopaštvo in delamržnost, in s »cerkvenimi« problemi — za celibat ali proti njemu in z diskusijami, zakaj bi ne bile tudi ženske duhovniki. Na splošno ba mora človek zdehati, ko prebira holandsko 'n švedsko časopisje z diskusijami in uvodniki 0 problemih teh dveh držav — kar pa ima
seveda tudi svojo dobro stran. Marsikje bi rajši zdehali kot si pulili lase zaraldi svojih političnih in socialnih problemov — tudi v Italiji,
KAKO OBHAJAJO BOŽIČ V NEMČIJI
V Nemčiji preživljajo Božič v Obilju, prometni gneči in diskusijah. Nikjer v Evropi se ne bo pojedlo ta Božič toliko mesa, delikates, južnega sadja in slaščic kot v Nemčiji (le Slovenija bo v pogledu potic — pravih, pristnih orehovih potic — tudi letos gOtovo potdlkla ne le bogato Nemčijo, ampak vso Evropo). Na sadnih trgih v delikatesnih trgovinah v Nemčiji prodajajo še te predbožične dni velike množine najboljšega, svežega grozdja in prave gore banan po smešno nizkih cenah, od velikanskih »chiquita« do drobnih, a mnogo okusnejših banan iz afriških in drugih »nerazvitih« držav. Toda povsod v nemških cerkvah so nabiti lepaki, ki pozivajo prebivalstvo, naj ne pozabi na lačne v svetu, naj se za Božič spomni tudi nanje in daruje zanje. In res, Nemdi radodarno dajejo v ta namen. Marsikje stoje tudi na pultih v bankah puščice za lačne otroke v Afriki in Aziji.
Toda nemški Božič ne bo potekali samo v praznovanju za bogato obloženimi mizami, ampak tudi v diskusijah o tem, če je Brandt storil pametno ali ne, da je sklenil pogddbi s Sovjetsko zvezo iin s Poljsko, ne da bi prejel za to kaj konkretnega. Zid, ki deti, Berlin, še vedno stOjii, Ulbricht se dela gluhega za vse besede pomirjenja in celo za prigovarjanje z vzhodne strani — vsalj nekateri verjamejo, da mu prihaja prigovarjanje k miroljubnejšemu sožitju tudi z Vzhoda — iin na stOtiBoče vzhodnonemških družin za letošnji Božič še vedno ne bo smelo Obiskati sorodnikov na tej strani berlinskega zida iin meje.
Gnečo pa povzročajo v božičnem času v Zahodni Nemčiji tuji delavci, SkOraj dva milijona jih je. In velika večina te mase hoče za božične praznike domov: v Italijo, Španijo, Hrvaško in Slovenijo. Vse nemške in avstrijske železniške postaje so bile zdaj pred prazniki poplavljene od 'tujih delavcev, ki so čakali na vlake, in naj'pogostejša napoved, ki je prihajala skozi zvočnike na postajah, je bila: »Meine Da-men und Herren, der GaStarbeiterzug nach Italien (ali »nach Jugoslavvien« ali »nach Spa-nien«) steht auf dem drittan Bahnšteig!« (Moje dame in gospodje, Vlak za gostujoče delavce, namenjene v Italijo — Jugoslavijo ali Španijo — stoji na tretjem tiru!) Sledijo pozivi preko zvočnika v jezikih tistih delavcev. Čeprav so na postajah razstavljeni podrobni sporedi neštetih izrednih vlakov ,kl so bili pripravljeni, da bi razvozili delavce domov na božične počitnice, prihaja do pravih spopadov za prostore v vlakih. Mnogi tuji delavci pa se peljejo na božične počitnice domov z avtom. Ker so povečini ti avti iz druge ali iz tretje roke in ker mnogi delavci še niso izkušeni vozniki, se dogajajo hude nesreče. Nekateri na dolgi vožnji zaradi utrujenosti zaspijo za krmilom in tresnejo v kako drevo ali se zvrnejo v jarek ali reko ob cesti. Vsak dan javljajo o smrtnih žrtvah in o hudo ranjenih s 'te božične selitve na cestah.
ŽALOSTEN BOŽIČ NA POLJSKEM
Na Poljskem imajo letos dramatičen Božič. Sredi decembra je prišlo z vladnim ukrepom do zvišanja cen im pretekli teden, v času, ko se je krščanski svet že pripravlal na božične praznike, so izbruhnili zaradi tega na severnem Polj-
I
skem nemiri. Izhodišče in središče nemirov v obliki stavk, demonstracij in cestnih spopadov med 'demonstranti ,in policijo ter vojsko je bilo v mestih Gdansku, Gdynji in Zoppotu, kjer je mnogo industrije. Delavstvo, ki je koit v vseh komunističnih državah slabo plačano, je bilo najbolj prizadeto zaradi zvišanja življenjskih stroškov in mnoge, zlasti gospodinje - matere, je zagrabil obup. Šle so na cesto protestirat.
Vlalda je poslala prOti demonstrantom tudi tanke. Neki švedski časnikar je naznanil, da je videl z okna svojega hotela v Gdansku, da je tank povozil mater z. majhno hčerko. Gotovo je, da je do hilpa, ko to pišemo, več desetin, po nekaterih poročilih celo več stotin ljudi postalo žrtve strelov in tankov, na tisoče je ranjenih — bolnišnice neprestano pozivajo preko radia krvodajalce, naj daljo kri —> in ječe se polnijo. Goni ul kovu Vlada je zagrozila s hudimi kaznimi, toda ljudi to ni zaustavilo. Nemiri so zajeli baje že Varšavo in Gomulkpv režim se je znašel v hudih težavah. Gotovo pa je, da je Gomulka
Slovenska skupnost vošči vsem svojim somišljenikom, kandidatom, volivcem ter vsem Slovencem doma in po svetu vesel božič in veliko uspehov v letu 1971.
s svojimi svetovavči že takoj v začetku izgubil razsodnost, ker se je poslužil brUtalne sile, namesto da bi Skušal razburjene ljudi zlepa pomiriti in jim pojasniti vzrok podražitve. Spoznanje, da je ravnal napačno, je bilo vzrok, da so v nedeljo na seji centralnega komiteja odstavili Gomulka, predsednika republike Spichal-skega in več drugih funkcionarjev. Na Gomul-kovo mesto so postavili doslej v tujini malo poznanega partijskega funkcionarja Edvvarda Giereka. Zato še ni mogoče reči, ali pomeni to zaostritev ali omilitev dosedanjega režima.
Da se je mogel razvneti tako obsežen upor zgolj zaradi zivšanja cen, si je možno razložiti samo z zelo nizko življenjsko ravnijo poljskega ljudstva, ki pa pri tem ni slepo za življenje na Zahodu, in s splošno naveličanostjo nad Vla-(Dalje na 4, in 5. strani)
^ o ^
osne
vstrlp
(Dopis s Koroškega)
Po celovških cestah je hodil te dni Božiček s tradicionalno s kožuhovino obrobljeno rdečo kapo in v rdeči obleki, kot si ga predstavljajo Američani in otroci v tistih evropskih državah, kjer ne poznajo več Miklavža, in delil bonbone otrokom, ki jih je srečal.
Za koroške Slovence pa je zaigral Božička z bonboni kancler dr. Kreisky, ki je 18. t. m. sprejel na Dunaju v navzočnosti zunanjega ministra Kirchschlagerja in koroškega deželnega glavarja Sima zastopnika obeh slovenskih političnih organizacij na Koroškem, dr. Vospernika in dr. Zwitterja. Izjavil jima je, da so nekatere zahteve koroških Slovencev že na tem, da bodo uresničene, druge pa preučujejo zvezna pristojna mesta. Obljubil je tudi ustanovitev slovenske poljedelske šole, ki so jo nekateri avstrijski listi napravili kar za »drugo višjo šolo« za Slovence.
Dr. Kreisky je tudi zagotovil, da bo prišlo vsaj enkrat na leto do takega pogovora z zastopniki manjšine, 'kakor je bil ta. Drugi pogovor naj 'bi bil maja prihodnjega leta. Slovenska zastopnika sta izrazila želje slovenske manšine glede slovenskega uradnega jezika, glede slovenskih imen 'krajev, kjer žive Slovenci, poleg dosedanjih samo nemških, in glede prepovedi delovanja organizacije »Ktirn-tner Heimatdienst« ter njenega glasila »Ruf der Heimat«, ki sta slovenski manjšini nasprotna
in bi jo rada likvidirala, češ da ne bo miru na Koroškem, dokler bosta obstajali tam dve narodnosti.
Dr. Vospernik in dr. Zvvitter sta po pogovoru s kanclerjem izjavila časnikarjem — kot so poročali avstrijski listi — da sta zadovoljna, ker se je Kreisky odločno izjavil proti »štetju manjšine« na Koroškem, kot zahtevajo slovenski manjšini sovražni krogi, ker bi štetje pač ne ugotovilo dejanskega stanja manjšine. Po poročilu socialističnega dnevnika »Neue Zeit« je Kreisky obljubil zastopnikoma koroških Slovencev tudi zvišanje letne podpore slovenski manjšini na 776.000 šilingov (18,6 milijonov lir) v letu 1971, kar je skoraj še enkrat toliko, kot je baje dobila letos.
Kot je povedal zunanji minister Kirchschla-ger, je prišlo do sprejema obeh koroških slovenskih zastopnikov na posredovanje jugoslovanskega veleposlanika dr. Vošnjaka pri njem. Pri tem sta govorila o raznih negativnih dogajanjih v zvezi z vprašanjem manjšine, tako na Koroškem kot tudi v Sloveniji. Mišljene so najbrž demonstracije v Sloveniji proti pojavom
veliko-nemškega šovinizma na Koroškem in bučneka proslavljanja plebiscita, kar je bilo žaljivo za Slovence.
Tako je prinesel ta božični čas koroškim Slovencem vsaj nekaj zadoščenja, čeprav si seveda ne smejo delati iluzij, da bo šlo zana-prej res vse tako gladko.
Zadnji teden pred Božičem so trgovine v Celovcu in Gradcu polne obiskovalcev iz Slovenije. V Bahnhofstrasse pa tudi drugje v Celovcu je videti na vratih trgovin tudi že kak napis v slovenščini »Odprto imamo tudi v soboto popoldne« ali »Govorimo slovensko«. Na menjalnici na glavni postaji je velik napis v slovenščini »Menjalnica. Govorimo slovensko«. Tudi v Gradcu je namestila velika banka, ki ima prostore v občinski palači, slovenski napis »Menjalnica«, enako še nekatere druge. Nekatere pa imajo hrvaški napis »Menjačnica«.
Obiskovavci iz Slovenije so nakupovali za praznike božične okraske, potrebščine za jaslice, smučarske čevlje, obleko, razna darila in drugo. Tudi v kavarnah v Celovcu je bilo slišati te dni precej slovenskega govorjenja, tudi v znani veliki kavarni Moser - Verdino. Obiskovavci iz Kranja in Ljubljane se radi u-stavijo tam v prijaznem ,elegantnem okolju. V Celovcu ni opaziti nikake sovražnosti do Slovencev, pač pa pride do takih izbruhov v raznih podeželskih gnezdih bivših nacistov, po večini seveda potujčencev in starih »plebiscitarnih borcev«, katere vrste pa postajajo na srečo vedno redkejše.
Nekdo izmed slovenskih znancev mi je izrazil te dni misel, da bi morali Slovenci začeti bolj realistično obravnavati tudi problem koroških »Vindišev« (izraz Vindišarji je psovka). V njih ne bi smeli videti vse od kraja samih odpadnikov, ampak rezultat nezavedno-
t Nadaljevanje s 3. strani)
davino, ki se ne more opirati na večino in vztraja pri totalitarnem sistemu, ni pa sposobna, da bi nudila v zameno za politične svoboščine, ki jih odreka ljudstvu, vsaj malo gospodarske blaginje. Na poljskih mejah so bile baje v pripravljenosti sovjetske čete, da bi prišle na pomoč Go-mulkovi vliaidajviinii proti lastnemu ljudstvu. Preseneti pa — in daje misliti — kako čudno, s prelivanjem krvi, je končali svojo politično poit Gomulka, ki je veljali za zmernega človeka. O-blast je stopila v glavo tudi njemu.
Kljub temu, da je Božič na Poljskem priznan kot praznik tudi od države, praiznuje letošnje božične 'praznike mnogo 'poljskih družin v žalostnem razpoloženju; venar pa gotovo tudi s čustvom ponosa, da je poljsko ljudstvo spet pokazalo svojo neukrotljivost, in naljbrž tudi z ne kaj več upanja v bodočnost.
KAKO NORVEŽANI OBHAJAJO BOŽIČ
Na Norveškem je Božič glavni praznik v letu in obhajajo ga zelo Slovesno. Povsod po mestih so postavljena več desetin metrov visoka božična drevesa, bajno okrašena z lučmi, ki širijo milo božično svetlobo in toplo razpoloženje ter napravljajo dolge nordijske zimske noči lepe im skoraj pravljično skrivnostne. Trgovine so bo-
sti na eni in zgrešene slovenske nacionalne politike na drugi strani, ki ni znala ločiti med narodno in državno zavestjo. In to tem bolj, ker slovenske državne alternative ni bilo, ampak je obstajala samo alternativa med Avstrijo, v kateri so živeli koroški Slovenci že tisoč let, in Jugoslavijo, ki je bila ob plebiscitu I. 1920, po vseh objektivnih zgodovinskih ugotovitvah velesrbska in nazadnjaška monarhija, v kateri je lahko kralj po mili volji spreminjal ustavo, ker je bil smatran le on za vir vse zakonodaje. Ta velesrbska kraljevina je odkrito zanikala slovensko narodnost, kar je moralo seveda odbijati slovenske Korošce. Danes bi morali Slovenci videti v »Vindiših« podobno, še ne k slovenski politično-narodni zavesti prebujeno skupino, kot so Beneški Slovenci, ki so tudi po večini Slovenci le po svojem izvoru in jeziku, ne pa po politični zavesti, ter so se svoj čas s plebiscitom odločili za Italijo namesto za Avstrijo, ker so pač dolga stoletja živeli, v Beneški republiki in so Italijo istovetili z to. Isto velja za »Vindiše«. Kako naj bi začeli prizadevanje, da si ponovno pridobimo tudi to vejo slovenskega etničnega telesa, pa je seveda vprašanje, ki je preobširno in premalo razčiščeno, da bi ga tu začenjali.
In končno naj izrazim še eno željo: da 'bi se vsaj v letu 1971 Mohorjeva družba odločila, da bi na zunaj prenovila svojo palačo, ki imci najbolj zanemarjen videz v vsem Celovcu. To napravi in mora napraviti neugoden vtis na vsakega obiskovavca, še bolj pa seveda na Celovčane in na koroške Slovence same.
A. D.
iz Španije, rozine iz Grčije, delokaitese iz Francije, Anglije in Nemčije. Reklame za pomaranče — simbol sončnega juga in vir vitaminov — je najti na naslovnih straneh dnevnikov, tik zraven naslova liste. V mesnicah prodajajo tudi meso 'severnih jelenov, divjih in domačih — laponskih. Dnevniki 'pa prinalšajo tudi vsak dan po cele strani poročil o 'novih knjigah. Največ knjig na Norveškem izide namreč pred Božičem in Norvežani so poleg Islandcev tiiSti narod, ki največ bere in tudi naijveč kupuje knjige. Značilno je tudi, da bodo letos evangeličanske cerkve na Norveškem ves čas odprte, medtem ko so drugače črez dam navadno zaklenjene in jih odprejo le med službo božjo.
Ljudje na Norveškem preživijo' božični večer najraljsi pri božičnem drevesu doma — Nor veška je domovina božičnega drevesa —, nar slednje dni pa na smučiščih -alli na raznih športnih tekmah, zlajsti hokejskih. Vendar pa tudi n0 Norveškem letošnji božični prazniki niso čist0 nemoteni. Ljudi razvnemajo negaiteri 'notranje-' politični problemi, predvsem pojavi inflacije i,T1 neenotnost glede pristopa države k Skupnemu evropskemu trgu. Kot znano, se Norveška uradno poteguje za pritetop, toda za to je 'bolj navdušena socialnodemokratska (laburistična) oipo^1' cija kot sredinske strainke, ki so na -vladi. Pr01*1 pristopu so zlasti norvešk-i kmetje, ker se hud°
gato založene -in dnevniki sproti poročajo — kot nekaka božična »vojna poročila« — o prihodu
boje konkurence kmetijskih in živinorejskih Prl'
ladij, ki so pripeljale pomaranče iz Izraela aJlidelov iz držav Skupnega trga, pa tudi ribiči,
Kako praznujemo v
„P%iSel /e mf) okiog Brnim...
99
Pa bo spet kdo dejal, da rečemo: »Po starem je bilo...« A zares — in na žalost, če hočete — je tako, da sitare navade, šege, ljudska obredja in tudi čustvovanja izginjajo v pozabo. Folklora, starosvetnost, bo ostala le še kot izročilo, spomin na ljudsko kulturno življenje ali pa samo še kot kak predmet v muzejih.
In vendar je prav z Božičem združenih veliko lepih, prisrčnih in vsega človeka objemajočih navad. Tudi še tako mrzilo in naduto srce se ob teh praznikih vsaj nekoliko otaja. Toplota domače hiše, družine in vse farne soseske se razllije preko vasi in zaselkov, kljub mrzli zimi, ko
Prišel čas je okrog božiča, bele naokrog gore, k dvorom bliža se lisica, v snegu zajčje so steze.
Ta je Murnova, še bolj pa odkrije božično skrivnost stara ljudska pesem iz Nadiške doline:
Meglica je nlizka, se naglo zabliska: glej, tam so nebesa, blešči se v očesa, le naglo po cesti k betlehemskemi mesti!
Tam v štalici na slamici Dete leži!
In to skrivnost so pričakovale vtihi vernosti vse naše vasSi. V mnogih zunanjih navadah in od dedov ter mater sprejetih izročilih so se kazale priprave na te svete dni.
Že na dan pred božično vil j o so moški vse počistili po dvoriščih dtn pred hišo, v hlevih in v hramu, živini so na debelo nas til j ali, da bo tudi ona ždela v toplem, na sveti večer. Tedaj se živina pogovarja med seboj.
Slišiš jo lahko, so pravili, če imaš praprotno seme v čevljih in ji vržeš med klajo nekaj zrnc soli, blagoslovljene na dan lanskega svetega Štefana.
Tudi ženske so pred božično viljo ribale in brisale po vseh izbah in kambrah podove i'n okna. Po vseh vaseh okoli Trsta, kjer so še visele pod skledniki dolge vrste pokrivač iz medenine ali škafov z bakrenimi obroči, je bilo treba drgniti to posodje s peskom ali s posebnimi praški, da se je svetilo ko »luč v laterni«. Taka navada je veljala tudi na Vipavskem, v gorah in med Brici. Vse se je moralo iskriti in svetiti, kakor duša po adventni pokori. Tako nujnost »očiščenja duše« so oznanjali s prižnic pri zornieah, ka-
f
Evropi letošnji Božič
se boje, da jim bodo hodili nemški, holandski, francoski in italijanski, pozneje kdaj tudi angleški ribiči lovit v norveške vode, kamor zdaj nimajo pristopa. Proti so tudi mnogi izobraženci, ki se boje, da bodo Norvežani kot maljhen narod v Evropski skupnosti izpostavljeni prehudemu pritisku drugih, mnogoštevilnih narodov v 'Skupnosti, ekspanziji njihovega velekapitala in neomejenemu priseljevanju in s tem spreminjanju etnične sestave prebivavstva z vsemi problemi, ki iz tega nastaJjajo.Norveška je bila stoletja pod tujo Oblastjo in je portala čisto neodvisna šelle pred 62 leti, zato se boji, kaj bo, če bi se spet — tokrait prostovoljno — odpovedala svoji popolni suverenosti. V tisku se vodijo prav te božične dni o tem obširne diskusije in Bortenova vlada je zelo negotova, kaj naij napravi. Pristaši Evropske skupnosti bi jo radi vrgli,, ker obtožujejo Bortena, da se le dela, da je za pristop, a je v resnici proti kot norveški kmetje in ribiči.
Toda Norvežani si ne delajo skrbi samo s tem. Te božične dni je bila zaključena nabiralna akcija, ki je značilna za norveško miselnost in ljubezen do narave. Zbrali so 400.000 kron (okrog 35 mlililjonov lir) za ohranitev slovitega močvirja Las MarismaS v južni Španiji1, ki je eno glavnih prezimovališč za ptice selivke s severa. S tem denarjem in z dodaltnimi sredstvi iz World ^ildlife Funda bOdo — upajo — lahko obvarovali močvirje pred izsušitvijo in pozidavo.
Na Finskem obhajajo Božič v vzdušju Vladne krize, ker komunisti 'kot sovladna stranka ne privolijo v zvišanje takse na bencin, kot zahteva ministrski predsednik Karjalainen, in hočejo raztegniti pogajanja z njim tudi na carine in cene, kar se je zdelo že rešeno. V Belgiji so se zadnji čas spet zaostrili prepiri med Flamci in Valonci glede federativne ureditve in zlasti o mešanih občinah in mestih, kjer naj bi prevladoval v šolah in uradih flamski alli valonski jezik in ki naj bi takoj prišle k flamski alli valonski federalni deželi. Najbolj se dajejo za bruseljska predmestja. V Angliji, so imeli zadnji čas hude stavke to boje se novih. V Španiji pa vre naprej zaradi pričakovane sodbe proti Baskom (do tega hipa sodba še ni bila proglašena) in zaradi 'tega, ker je naprednejša javnost Franca in njegove tri in pol desetletja trajajoče diktature že do grla sita. Španija je postala v času te diktature prava celina zase; zdi se, da je razvojno in miselno ločena od Evrope po pravem oceanu. Božič Obhajaljo tam letos v znamenju terorja, protestov, demonstracij in ukinitve že tako pičlih ustavnih svoboščin, zlasti v baskovskih deželah.
Turoben je Božič na Češkem in Slovaškem, kjer so se ljudje nekam vdali v usodo, in še bolj za narode v Sovjetski zvezi, posebno za baltske, Ukrajince in Beloruse.
Tak je zemljevid Evrope v teh božičnih dneh.
mor se je zgrinjala štiri tedne pred prazniki skoro vsa fara. Pa so se zdaj tudi zornice spremenile v večernice...
Ostala pa je še navada, da pripravljajo gospodinje tudi po kmečkih hišah gibance, potice, presnece, žolico alli žuč, vipavsko žep-co in druge dobrote že za sveti večer in za božično kosilo. V nekdanjih dneh je gospodinja položila poprtnjak na mizo, prekrito z beliun prtom. Ta svetonočna jed, kakor »štruklji« pri rojakih pod Matajurjem, se je načela šele, ko so se vsi vrnili od polnočnice.
še preden se je na sveti večer stemnilo, so že mlajši postavili v kotu jaslice z Betlehemom in srebrno repatico. Pozneje so starejši pripravili božično drevo, ki je prišlo k nam iz severnih krajev. Jaslice s sveto družino so se morale začeti umikati božični smreki ali »novoletni jelki« z dedkom Mrazom. Pa se že spet vračajo...
Ko začnejo na božični večer zvonovi v Brdih »tonkljati«, po Vipavskih farah »na-bivati«, v Benečiji »natukati«, po Krasu in okoli Trsta »klenklati«, se začne pravi sveti večer. Svečke gorijo pri jaslicah, na drevescu pa žarijo električne lučke.
V starih časih pa se je vsa družina zbrala okrog tleče glovnje ali »božiča« na ognjišču. Žarečo čulo so poškropili z vinom in potresli s soljo, da je tudi ona prasketala in pripovedovala.
Ko so stari in mladi odžebrali rožni venec in odpeli božične pesmi, jim je med pripovedovanjem in ugibanjem minevali čas do odhoda k polnočnici, Pri fari je že v prvo pritrkovalo. Pred polnočnico pa je bilo treba še zvedeti, kaj se bo zgodilo drago leto. Domače hčerke pa so hotele vedeti, kdo bo njih ženin ob pustu. Iz kavne usedline ali »zoca« so to ugibale.
V prejšnjih časih pa so stekle k studencu ali potoku, da bi v vodi zvedle za usodo in ugledale obraz prihodnjega dragega, ki ga pokaže po stari veri le sveti večer. Saj je še našega pesnika - slavčka Gregorčiča vleklo tja,
Ko sveto noč proslavlja svet, tam morda tema se razžene, ki v njo neba je sklop odet. r. b.
Gabrje PRIHOD NOVEGA ŽUPNIKA
Na farni praznik svetega Nikolaja je bil slovesno umeščen novi župnik g. Marijan Komjianc.
Pred cerkvijo so ga pričakovali skoro vsi farani. Pri vhodu sta pozdravili novega dušnega pastirja dve deklici s šopkom rož. Navzoč je bil tudi sovodenjski župan Jožef če-ščut z Občinskimi odborniki, ki je izrekel prisrčno dobrodošlico novemu župniku, čigar fara z Vrhom vreh spada pod občino Sovod-ntje.
Cerkvene obrede ob namestitvi novega župnika je opravil nadškof Cocolin, ki je vernikom orisal pot in delo duhovnika za njih splošni blagor. Novi župnik pa je med mašo razpletel misli o svojem bodočem delu v fari in se je zahvalil za topli sprejm vernikov.
Po cerkvenih opravilih so se farani na prijetnem sestanku zbrali okrog svojega novega dušnega pastirja in se pogovarjali, kako bi tudi v Gabrjah vzklilo novo versko življenje.
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll* illllltHIIIIKIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII llllllllllllll II11II l lllll l
Ob prazniku betlehemskega misterija se moramo vsekakor vračati vase in v sebi iskati novih oprijemov da bomo postajali vedno boljši ljudje, vsak dan bolj ljudje, da bomo prav razumeli znamenja časa.
Ljubezen kot utrip življenja
Življenje terja mnogo, da je lepo in polno. Krščansko življenje pa terja najprej ljubezen, ki je osnova in oblikovalni princip’ osebnosti kakega	vernika.	Krščansko življenje	doživljamo, ko se čutimo del božje ljubezni, a vsi se zavedamo, da	do	nje pridemo samo	po
sočloveku, pa naj bo to prijatelj, profesor, sodelavec ali življenjski tovariš.
Da čim popolneje zaživimo kristjana v sebi, moramo zaživeti čimveč oblik resnične ljubezni; dopustiti da (ona) usmeri vsako našo sodbo, podvig, odločitev, da nas preplavi in premaga. Biti mora gibalo vsega našega delovanja in njegovo edino merilo, kajti ljubezen je najiskrenejša, najpravičnejša in najbolj neusmiljena tehtnica krščanske življenjske resnice. Zato je prva dolžnost mladega katoličana, da se nauči ljubiti. Koliko nas je, ki prerodi pozabljamo, da je bistvo vsega pripravljenost srca in živimo prikrojeno krščanstvo?
Prikrojeno vero uporabljamo za skladišče, kamor seči ob raznih prilikah, vsakokrat skozi druga vrata; omogoča nam, da pojme kreposti obračamo v lastno obrambo.
Pojem resnicoljubnosti za trdovratno pašo na tujih	preteklih	in	sedanjih grehih,
pojem pravičnosti za brezploden in mračen srd, pojem pokončnosti za osebni napuh, pojem krotkosti za strahopetnost in šibkost,
pojem miru in strpnosti za lagodno stanje ob strani vseh bojev za boljši svet.
Do Ljubezni vodi dolgo stopnišče. Ko ga bomo premagovali stopnico za stopnico, bomo vedno bolj spoznavali veličino in moč teneizrekljive sile.
Znali bomo drug drugemu prodreti do korenin, se odpreti in tam srečati, zmogli bomo sprejeti vase tudi to, kar nam je zdaj tuje. Prišli bomo do drevesa življenjskega spoznanja,- z njegovih vej lahko trgamo najrazličnejše sadove, a si jih izmenjamo v ljubezni: v tem trenutku vstopa v nas tudi to, česar ne razumemo in postane del našega notranjega bogastva. Tu je vrh našega stopnišča in tu stoje vse tisočere oblike dobrega, ki smo jih znali uresničiti na svoji poti: v nas samih, v svoji družini, v družbi.
S tem hočem reči, da mora mladi kristjan z ljubeznijo prodirati tudi izven svojega kroga, v družbeno skupnost. Naš čas ni več doba, ko so verniki stali ob strani vsemu, kar ni bilo versko življenje, in to tudi ni doba, ko bi svojo vero 'lahko vsiljevali. Danes jo mo-
Kadar vas ljubezen kliče, sledite ji — čeprav so njena pota trda in skalnata.
Ko vas objamejo njene peruti, vdajte se ji — čeprav vas skriti meč med perjem lahko rani.
Ko vam spregovori, verjemite ji — čeprav lahko njen glas razruši sanje, kot uniči severni veter pomladne vrtove.
Kajti, ko vas bo ljubezen okronala, tako vas mora tudi križati.
To, kar se dviga do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki se majejo v
soncu — prav to bo tudi doseglo vaše korenine in jih ruvalo iz zemlje.
Ljubezen vas žanje in povezuje kot žitne snope,
in bije, da razgali vaša srca,
in vas premetava, da se rešite plevela,
in vas pere, dokler niste beli,
in vas mehča, dokler niste testo, da vas prepusti svetemu ognju, in postanete kruh za božji praznik.
Ne recite tedaj: »Bog je v meni.«
Temveč »Jaz sem v Bogu.«
In ne skušajte voditi toka ljubezni, ker vas bo sam vodil, če vas bo našel pripravljene.
Vedite, da ljubezen ne potrebuje drugega kot to, da se uresniči.
GIBRAN - prerok (prevedla Alenka)
ramo izpričevati z delom za boljši svet. Socialne krivice vznemirjajo tako levičarje kot kristjane, vendar vs.ak dela v svojo	smer. Oni z jeznim in brezobzirnim	napadanjem	krivic,
mi z zavestjo, da srd	ne sme biti	beseda iz	naše govorice.
Da, tudi Kristus	je grmel v	sveti jezi,	a grmel je nad grehom, do	grešnikov pa je bil
prizanesljiv do skrajnosti.
Področje družbenih bojev je tudi naše področje. Dolžnost imamo, da s svojimi sredstvi usmerjamo vsak pravični boj. Ne moremo razumeti vernikov in jim priznati versko globi no, če prepuščajo spopad z revščino in krivico drugim.
Mladi kristjan ni nasilen, a je bojevit in odločen, ni oster, vendar kritičen, njegova vera je trdna, čeprav odprta in vedra. Svoje poslanstvo ljubezni usmerja predvsem od sebe. Zato, da bo ob	povratku vase našel	v sebi razorano njivo, pripravl|eno, da	vanjo
zaseje tudi osebno srečo.
Alenka
MLADINSKA SKUPINA vošči za božične \ go veslju in sreče, v novem letu pa posebno praznike vsem članom in prijateljem mno-\ veliko uspehov.
Maši pogledi
SOLA, KI UCI
Ob mrzličnem iskanju poti, kako italijansko šolo (in seveda tudi slovensko) rešiti iz slepe ulice, da bi se čim prej približala stvarnosti in dijaka resnično usposobila za življenje, ne pa, da bi bila le proizvajalec pomanjkljivo registriranih avtomatov, se nujno srečamo s problemom, ki je bil do danes vedno odrinjen v ozadje, češ da ni pomemben in so ga odgovorni ljudje le obrobno upoštevali. Če se ozremo na raz.vitejše države, tiste, ki danes odločajo v svetovnem merilu in jemljejo resno v poštev zahteve in nujnosti današnje družbe, bomo videli, da so na pedagoškem polju ta problem že zdavnaj rešili. Pri nas pa je privrel na dan s tako silo zaradi odločnega gibanja srednješolcev po vsej Italiji. To gibanje predpostavlja, poleg drugih zahtev za korenito šolsko reformo, tudi zahtevo, da igra državljanska vzgoja v šoli bistveno važno vlogo pri kulturni in o-sebni rasti dijaka v zrelega človeka.
Splošna zamisel državljanske vzgoje je danes v tem, da profesor dijaku razlaga u-stavo, mu razloži člen za členom, mu skuša čim bolj objektivno razložiti, kaj so politične stranke in ob koncu zahteva, da mu revež ob tabli izblebeta to, kar si je utegnil med predavanji zabeležiti-
Dijak pa ve, da se nekje v Vietnamu in na Srednjem vzhodu vojskujejo; ve, da obstaja tieko Skupno evropsko središče; ve, da se vzhodne in zahodne države bistveno razlikujejo med seboj po ustroju, ekonomiji, politiki i.t.d.; ve, da obstaja v Italiji najmanj 30 političnih strank in še toliko drugih stvari. Vendar čuti veliko težav pri prodiranju v bistvo te današnje realnosti. Sam išče odgovore na razne zakaj, kako in čemu in pri tem največkrat ne uspe, raz.en če ne prihaja iz intelektualne družine. Zato se veliko šolske mladine z.a politiko ne zanima, ker je kratkomalo ne razume in je noče spoznavati, kaj še, da bi v časopisih znala brati med vrsticami, razumela take ali drugačne časnikarske trike ali enostavna delikatna in z. belimi rokavicami zapisana poročila, katerih se poslužujejo časnikarji, da omilijo včasih usodne politične napake.
Bistvo državljanske vzgoje je v tem, da profesor dijaka objektivno sooča z realnostjo in ga osvešča pri podoživljanju dogodkov, ki se odigravajo na svetovni in domači šahovnici. Neizpodbitno dejstvo je, da bi bil predmet na tak način zelo zahteven in včasih naporen, z druge strani pa bi dijaku razčistil marsikateri pojem, ga zbistril, ga naučil politične in socialne logike in ga usposabljal za kakršnokoli debato na višji ravni tudi izven šolskih prostorov.
In prav v tem mislim, da je vsa globina moderne državljanske vzgoje: pomagati mlademu človeku, da dopolni svojo osebnost za jutrišnjo družbo, katero bo morda tudi sam vodil. Edino, če si je svest napak in odlik, naj bodo kakršnegakoli značaja, bo zmožen jutri soodločati o svoji družbi in to tako, da se bo bistveno razlikovala od današnje.
Državljanska vzgoja po naših šolah mora že danes težiti za tem, da bo gradila ljudi, ki bodo zmožni kritične presoje in pogumna osebne angažiranosti.
Boris
Naš! pogledi
iftevoiueija v nas
iiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ne vem, kako so v prešnjih dobah reševali generacijske konflikte, oziroma, kako so reagirale mlade sile na družbeno ureditev, v kateri so morale najti tudi prostor zase in za svoje nove poglede na družbene odnose. Menda je bila vedno pri vseh novih socialno-poli-tičnih gibanjih prisotna tudi želja spremeniti tiste družbene silnice, ki ovirajo normalen
razvoj teh odnosov, ki ovirajo torej človeški skupnosti in tudi posamezniku pot do tistih idealov, po katerih je »homo sapiens« kot svobodno in zavestno bitje od vedno hrepenel. Tu mislim predvsem na ideale svobode, socialne pravičnosti, človeške vzajemnosti in spoštovanja ter upoštevanja celostnega človeka. Vzajemno in sorazmerno z zavzetostjo za te ideale je rasla tudi zahteva po temeljiti družbeni revoluciji. Marsikdaj so padle take zahteve povsem neupravičeno in nestvarno in često revolucija tudi ni dala družbi tiste svobode in pravičnosti, zaradi katerih je sploh nastala. Zgodovina nam je pokazala, da temeljite revolucije niso vedno koristne, ker vedno sprožijo tudi odpor in pa — kot je zapisal Kafka — »revolucije se začnejo v krvi in se končajo na kolkovanem papirju.« S tem pa obnovijo ves tisti ustroj, proti kateremu so nastale.
Vendar sem prepričan, in v tej veri me utrjuje današnji razvoj socialnih gibanj v zaostalih deželah tretjega sveta, da so za izboljšanje družbene ureditve povsod potrebna nova gledanja, novi ukrepi in nove sile, ki naj se zoperstavijo staremu in preživelemu družbenemu sistemu. Ljudje bi morali zato dobro poznati družbeni ustroj svoje skupnosti in odkloniti vse, 'kar je nekoristnega in zastarelega, vse kar ovira pot napredku.
Pomislimo le, kakšen preobrat bi povzročili, če bi znižali mejo polnoletnosti na, recimo, 16 let. Že ta neznaten sklep bi bistveno spremenil našo družbeno strukturo. Ali pa pomislimo na to, 'kako bi bilo, če bi odpravili razlike med tistimi, ki z nezaslišano lahkoto služijo milijone, in tistimi, ki s trdim delom komaj preživljajo sebe in družino. Vse take krivice je mogoče odpraviti! Zato vsi tisti, ki stremimo za boljšo družbeno ureditvijo, moramo verjeti v tako mirno revolucijo, ki jo do-
sežemo z reformami, tudi malimi, ki pa bistveno spremenijo družbeno lice.
Zato je odločilnega pomena za vsakega izmed nas, da se kljub večji ali manjši navezanosti na okolje, v katerem živi, ne zapre v svoj mali svet do take mere, da pozabi na vojne, na krivice, na krutosti, na absurde, ki se vsak dan dogajajo na svetu in ki so blizu nas morda
bolj, 'kot si kdo lahko predstavlja. Če bo naš najvišji smoter v načelu »ljubi svojega bližnjega«, si ne morem predstavljati pravičnega človeka, ki bi ostal hladen, pasiven, neprizadet ob grozodejstvih, ki se dogajajo na svetu in ob nesmislih, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju.
Zlasti kristjan, če hoče zaživeti polnost svojega življenja, se mora aktivno udeležiti boja proti krivicam, proti velikim in malim nesmislom naše družbe, proti vojni, kjerkoli naj bo, proti predpravicam, proti zatiravcem, proti iz-koriščevavcem, z eno besedo proti vsem ne-človeškostim. Šele iz take, četudi revolucionarne prakse bodo zrasli novi temelji za drugačne, upajmo boljše medčloveške odnose.
Igor
Tehnološki človek živi danes v nevarni iluzi ji, da lahko ustvarja po svoji volji vedno večje, mogočnejše in popolnejše industrijske in tehnološke sisteme. Pri tem pa se ne ozira na trde zakone narave in se ne zaveda,'kako je na milost in nemilost odvisen od raznih ekoloških sistemov. Popolnoma se zaveda o-
lago moderna civilizacija; ne zaveda pa se imanentne slabosti, ki tiči v današnjem vrto-glavnem razvoju. Kajti vsaka udobnost, ki nam jo nudi danes tehnologija, naravo nekaj slane. In človekovo neprestano nasilje nad naravo lahko postane zanj usodno.
Danes se na obzorju pojavlja in pridobiva vedno večjo važnost nova znanost: ekologija. Obravnava pa kot celoto medsebojno delovanje živih organizmov in neživega okolja ali, kot mu pravimo, ekološki štetem. Taki sistemi so na pr. oceani, reke, gozdovi, pašniki, ozračje in dr. Vsi ekološki sistemi sestavljajo biosfero — izredno tanko plast, ki obdaja zemljo, v kateri se nahaja do danes edino znano življenje v vesolju; široka mreža organizmov in cikličnih procesov, ki drug na drugega vplivajo in omogočajo delovanje med seboj povezanih ekoloških sistemov.
Današnja civilizacija vsiljuje naravi na tisoče sintetičnih snovi, ki so skoro povsem ne razkroj ljiva in ki počasi zastrupljajo okolje ter njegove prebivalce. Aluminijaste škatle, anorganska plastika, po oceanih plavajoči petrolej, raznovrstni strupeni industrijski odpadki in umetna gnojila. Pomislimo le na znani DDT, ki se je po svetu že tako razširil, da 'so ga zasledili celo v pingvinih na Južnem tečaju, kjer tega preparata miso nikoli uporabljali. Še huje, v mleku nekaterih doječih mater se nahaja v razmerju do trideset delov na milijon; to je do šestkrat toliko, kolikor ga zakon dovoljuje v mleku, ki je v prodaji.
Nekdaj sveži zrak je danes nasičen z ogljikovim monoksidom, žveplenim dioksidom, raznimi ogljikovodiki, svinčenimi spojinami, dušikovimi oksidi, letečim pepelom, azbesto-vimi delci in. z neštetimi drugimi škodlljivi-mi snovmi. Lepa švicarska jezera so motna in povsem okužena zaradi industrij«kih od-
padkov, ki se vanja stekajo, in že danes skoro popolnoma brez rib. Ren je znan kol »evropski odtočni kanal« in celo odporna jegulja komaj shaja v njegovih vodah. V nekaterih krajih na Švedskem zapade črn sneg. V nemškem industri jskem področju Ruhr smog močno razje v slabih treh mesecih jekleno ploščo. V Toki ju vdihavajo policisti v rednih presledkih čist kisik iz jeklenk. Japonski otroci industrijskih predelov nosijo med igranjem na prostem masko, prepojeno s kemikalijami, da se zavarujejo pred okuženim zrakom; Smog uničuje najlonske noga-vioe v Čikagu iin razjeda spomenike v Benetkah. Otroka, rojenega ipo drugi svetovni vojni v New Yorku, je zrak tako okužil, kakor bi ga kajenje devetih cigaret dnevno od rojstva dalje.
Kako pa se lahko postavimo v bran temu drvenju v pogubo? Vedno več ljudi in znanstvenikov se ukvarja s tem problemom. Ven-< Dalje na 16. strani)
V perspektivi revolucije človek ne najde najvišjega v tem, kar mu je že dano, ali kar je nastalo, temveč v tem, kar prihaja, kar naj si človek »privede«, kar naj najde v prihodnosti. S tem prihaja Blochov »Princip upanja« kot revolucionarno gibalo v politično družbenem prostoru do polne veljave. Parola o »trajni revoluciji« se s tem osamosvaja od svojega maoističnega nastanka in mao-ističnega namena ter postaja bistveno reklo v prihodnost usmerjene človeške zgodovine, z njenim vedno širšim prostorom za samoodločanje in za kolektivno samoupravljanje.
Še pred nekaj leti se je revolucija večini kazala kot nekaj, kar ni mogoče spraviti v popoln sklad s krščanstvom. V zadnjem času pa rase iz diskusije o tem predmetu novo gledanje na mesto, ki ga ima ta prvina znotraj krščanske misli in prakse.	V. Truhlar - prof. papeške univerze
Človek si z umom in samozavestjo neodpre samo prostorne razsežnosti v svet, ampak tudi časovno: iz sedanjosti v preteklost in prihodnost. Žival, ki tega nima. je zato nesvobodna, ker živi zgolj v okviru trenutnih dražljajev in njihove menjave.
Tako bi rekli, da je svobodnost v svojem bitnem ozadju nekako isto, kar je odprtost. Odprto bitje je svobodno bitje. Zaprtost pomeni dobesedno nesvobodnost, najprej fizično, preko nje pa tudi psihično nesvobodnost.
A. Trstenjak — psiholog
Le če se človeštvo združi, zlije v en sam pisan mozaik enakopravnih narodov sveta, bo Človekova znanost pod vodstvom biologije lahko dobila prvo besedo pri reševanju vseh kritičnih problemov sveta, dobila prvo besedo pri reševanju vseh kritičnih problemov sveta, od gozda do vode in jedrske energije pa do svetovne prehrane in populacijske ekspozije. Človeštvo lahko reši le složno sožitje, svoboda duha in znanstveni napredek. Že Aristotel je Človeka označil za »zoon politikon«, kar pa ne pomeni politično, temveč družabno družbeno bitje, ustvarjeno za življenje v skupnosti, v sožitju. Pod sožitjem pa velja razumeti dialog, ne pa pašo na istem travniku.
In takšen bi moral postati ta Človekov svet v velikem in tak mora postati če noče, da ga bo uničil plaz skupnih življenjskih problemov. Mladina mu kaže pot in smer.	F.	Avčin	-	znanstvenik
Narava naj živi
gromnih možnosti, ki mu jih daje na razpo-
Boris Pahor
Doživljanja
Zmeraj znova doživljam čudež, ki sem mu bil priča za časa nemške zasedbe, ko se je slovenski živelj v mestu in predmestjih nenadoma zbudil iz stoletne letargije in se pričel premikati. Saj je res, da so drugo polovico devetnajstega stoletja in prvi dve desetletji dvajsetega naši ljudje v Trstu močno zaživeli, vendar so se dan na dan morali spoprijemati s samovoljo tuje uprave, z volilnimi prevarami, z izigravanjem in z mržnjo italijanske gosposke. Fašistična doba je ta podložniški položaj še poudarila. In res, da so se takrat pri nas vzdignili uporniki in pokazali vsemu svetu, da smo ne samo živi, ampak kulturni in hkrati bojeviti. A to je bil upor samo zavestnega dela naše narave, to je bil upor misli, razuma, ponosa. Ko pa je italijansko gospostvo propadlo
in je nemška povodenj preplavila našo deželo, je bilo kakor da so se vrnili časi preseljevanja narodov; slovensko občestvo je zajelo prvinsko razpoloženje. In takrat so se premaknile spodnje, podzavestne, nagonske plasti našega bitja; ljudje so bili v oblasti nevidne, a močne sile, kakor se železni drobci morajo vdati privlačnosti magnetnega polja.
In kakor se je poprej slovenski človek v mestu z italijanskim človekom samo kdaj odkrito spoprijel, večinoma pa vdano sprejemal njegovo nadmoč, čeprav je na tihem nadaljeval zvestobo svoji biti, tako je zdaj nastopil kot narodna individualnost, ne meneč se za italijanskega someščana. Tega je poprej iz potrebe po obrambi v resnici zmeraj odmiš-Ijal; popolnoma je pozabil nanj zdaj, ko se je uveljavljala dolgo zatajena slovenska ustvarjalna sila.
Prav gotovo, komunistični ljudje, ki so prevladovali pri organiziranju upornega gibanja, so načelno poudarjali bratstvo z italijanskim elementom. Šlo jim je za združitev delovnih ljudi, za razredni boj; usmerjali so osvobodilne težnje k mlinskim kolesom prevrata in socialne revolucije.
A našemu človeku, ki je od italijanskega soseda zmerdj zahteval samo priznanje in je to priznanje zdaj sam uveljavljal s svojo celotno predajo osvobodilni plimi, — našemu človeku je bil govor o bratstvu odveč. Ni se mu uprl, a mu tudi ni šel do živega. Vstajenje iz amorfnega stanja, iz meglene in motne anonimnosti je bila samo njegova stvar, italijanski someščani so lahko temu bili priča. Kdaj zavedna, večinoma pa začudena, še bolj po-gostoma topa in zmedena, prestrašena priča.
Zato je bilo osvobodilno gibanje v Trstu v bistvu vznik slovenske biti; vsi drugi, to je neslovenski pojavi, so bili obrobni, površinski, številčno zelo skromni.
Premik slovenskih narodnih prvinskih, nagonskih sil za časa osvobodilnega snovanja
nam razloži celotno, množično, skoraj enotno zavest tržaškega prebivalstva v dneh doboje-vane prostosti.
Razumljivo je, da je načelna misel bratstva prispevala tudi svoj del; prav tako je jasno, da italijanska buržoazija tega bojevitega dela italijanskega prebivalstva ni mogla podžigati v nacionalni mržnfi; a poglavitno je bilo, da je bil slovenski živelj iz zaostalega humusa, iz nekultivirane zaloge narodnih energij postal voditelj ilegale, organizator boja. Poglavitno je bilo, da je slovenski človek, ki ime njegove narodne biti dotlej tujcu ni bilo samo sinonim za podložništvo, ampak celo izraz za status suženjstva, — da je prav ta slovenski človek v mestu postal ustvarjalec prostosti!
In tako se je zgodilo, da se je nepregledna množica nekaterih popolnoma, drugih samo na pol ali samo delno raznarodenih slovenskih ljudi prebudila iz kataleptičnega stanja. Potem pa, ko je nehala skrivnostna doba in je prostost udarila na dan kakor pramen žarkov izza oblakov, so nenadoma bruhnile iz podzavesti ranjene, razdrobljene, atomizi-rane slovenske prvine.
Tržaško mesto je tedaj doživelo, da se je na njegovih ulicah, v njegovih stanovanjih deset tisočim gluhcem povrnil sluh, in da so brezštevilni mutci spregovorili. Kajpada je bil njihov govor jecljanje nebogljenih otrok, besede, ki so se vzdigovale na površino, so prihajale iz skritega, a resničnega dna našega mesta.. Zakaj kakor se po podzemeljskih strugah pod tlakom tržaških ulic pretakajo potoki, ki so se rodili na kraških tleh, tako plavajo slo-vesnke krvničke po žilah brezštevilnih tržaških ljudi.
Mislim na stari Trst in na uličice, po katerih so hodili naši ljudje, kadar so bile njihove soline tam, kjer je zdaj Tergestej. Imen slovenskih meščanov je vse polno v starih listinah; mi pa imamo zelo medlo podobo o njihovem življenju. Mirni in delavni slovenski človek je bil kakor skrbna mravlja predan svojim kmečkim, obrtniškim poslom, pa je pustil, da gre poglavitno mestno življenje mimo njega. Tako se nam po navadi zdi. Vendar za-
deva ni tako preprosta. Med seznami kaznjencev je že v dvanajstem stoletju lepo število slovenskih priimkov! Prav tako ne manjka Slovencev med podpisniki raznih dogovorov z Benečani I
Manjkala pa je zmeraj koagulacijska prvina v našem etničnem življu. Tako je tudi Trst do konca devetnajstega stoletja ali bolje do začetka dvajsetega stoletja ostal zunaj naše narodne zavesti. Bil je kajpada zmeraj naravno pričujoč kakor mesto, v katerem prebivajo slovenski ljudje; bil je kraj, o katerem je narodna pesem govorila kakor o vsakomur poznanem kraju; kakor je čisto preprosto govorila o širokem morju, o pisanih barkah ob bregu, o lepi Vidi. Če je pesem kaj poudarjala, ko je imenovala Trst, potem je to bilo bogastvo njegovih ljudi. A ne bi rekel, da ga zato, ker ga ima za nekako Meko, gleda nanj kot na tuje mesto. Čisto naravno povezuje dve skrajno pomembni središči, Dunaj kot prestolnico in cesarjevo mesto, pa Trst kof pristanišče tega cesarstva, njegovo okno v svet. Tako na primer v pesmi »Nezvesti šafar«. Tako potem tudi Prešeren v »Pesmi od železne ceste«.
Da je ta ugotovitev pravilna, dokazuje Trubarjevo naravno razmerje do tržaškega mesta, njegovo nič poudarjeno sporočilo, da je pridigal po slovensko tržaškim ljudem. Štiristo let kasneje je Cankar v uvodu k svojemu tržaškemu predavanju to naravno povezavo slovenskega življa s Trstom izpovedal tako: »Kdor pride iz Ljubljane k vam, čuti, da pride domov, da stoji na domačih tleh ,da govori s sebi enakimi, ki ga razumejo, ki sočustvujejo z njim in so z njim enih misli.«
A čas je, da bi slovensko preteklost v mestu samem tako prikazali, da bi jo rešili iz megle. Predvsem iz megle, ki je v nas. Za tako reševanje nekdanje skorajda anonimnosti pa je nujno vživetje v topografijo nekdanjega sta-romestnega satja in predmestnih bivališč.
Godina Vrdelski se je tega podzavestno zavedal, ko je pisal zgodovino Trsta. Saj se mu je ta ponesrečila prav zato, ker je sproti tkal v zgodovinsko snov narodopisne, spominske odlomke. Dobro pa izriše podobo mesta v prvem četrtletju preteklega stoletja. »Žive-nje« je kratko, avtobiografsko, a imenitno Go-dinovo delo.
V Jugoslaviji se pripravljajo spremembe
V Jugoslaviji je zadnji čas vse v gibanju in vrenju, diskusije o nujnostli bistvenih sprememb v gospodarstvu in državni ureditvi so zajele vse politične kroge in tudi široke mase, listi obljubljajo spremembe pod velikimi naslovi, ko poročajo o sejah raznih osrednjih političnih teles. Za zdaj še ni mogoče dobiti prav jasne slike, kaj bo iz tega nastalo, kajti centrov moči in odločanja je zdaj več, odkar se je uveljavilo samoupravljanje in zadObiva-jo republike dejansko večjo avtonomijo in oblast soodločanja. N'ič več ne odloča in ne more odločati samo Beograd, četudi centralistične tendence še niso izumrle. Prisiljene pa so, da se skrivajo za razne napredne parole in navidezno pritrjujejo napovedanim spremembam.
Te se bodo uveljavile, kot je razvidno iz raznih sklepov, priporočil in predlogov centralnih komitejev in parlamentov v republikah, predvsem v dveh smereh: v čim večji decentralizaciji, da se končno le neha s prakso centralistične birokracije, ki je bila na koncu koncev doslej vedno močnejša in
vztrajnejša kot vsa reformska prizadevanja; in da se končno napravi red v gospodarstvu, kjer so zavladale inflacionrsitione težnje in so se zameglili ciiljii gospodarske reforme. Parlamentu v Beogradu je bil predložen te dni v odobritev predlog predsednika republike Tita za spremembo ustave, da bi bilo možno uvesti kolektivno predsedstvo republike, v katerem naj bi bilo enako število predstavnikov iz vsake republike in določeno število predstavnikov Obeli pokrajin. Kolektivno predsedstvo, v katerem naj bi bil ATto »prvi med enakimi«, bi opravljalo funkcije dosedanjega predsednika. Poleg tega bi imelo na skrbi politične in zakonodajne pobude ter bi predlagalo Ukrepe in 'sklepe, kar zadeva odnose med republikami in pokrajinami, narodno obrambo im zunanjo politiko. Zagotovljeni pa naj bi bili tudi v bodoče v pristojnosti federacije Obramba, enotnost samoupravnega socialističnega sistema in enotno tržišče. Pili tem dajejo nekateri poudarek nadaljnji enotnosti države, drugi pa misli, da mora priti do vsakega važnega sklepa le po sporazumu mod republikami.
Pogromi h	PavletomiMelhajem
Pavle Merku je znan slovenski javnosti tu in v matični domovini kot skladatelj, zadnji čas pa vzbujajo pozornost njegova muzikološko-et-nografska in jezikoslovna-dialektološka odkritja iz doline Tera, ki so bistveno spremenila ali bolje popravila naše gledanje na to slovensko deželico. Ta se je razodela kot prava zakladnica slovenskih etnografskih in jezikovnih starožit-nosti. Zato smo prof. Merkuja naprosili, da bi odgovoril na nekaj vprašanj za bravce našega lista.
V.: Gospod Merku, kako ste prišli do tega, da ste se začeli zanimati za dolino Tera in za njene folklorne posebnosti?
O..- Po službeni dolžnosti sem začel nabirati etnografsko, posebno etnomuzikološko gradivo po vseh krajih, kjer prebiva naša manjšina v Italiji: od miljskih hribov preko pasu tržaškega in goriškega Krasa do vse Benečije in Kanalske doline. Mimo nekaj izjem (Opčine, Križ pri Trstu) je bilo najti količinsko in kakovostno najpomembnejše gradivo v Beneški Sloveniji. Ta je zaradi svoje razčlenjene orografije ter zaradi zgodovinske izolacije ohranila do naših dni bogato etnografsko gradivo, ki je drugje že izginilo pred nehaj rodovi, v nekaterih primerih celo pred nekaj stoletji. To je vse znano in znanstveniki iz vsega sveta že 130 let raziskujejo do lino, ki je v tem pogledu najzanimivejša in najbogatejša, to je Rezija.
Ob tem delu se je zbudila moja jezikoslovna žilica, ki je že zarjavela od davnega dne moje diplome iz historične gramatike slovenskega jezika pri slavnem slovenistu Franu Ramovšu. Za Terjane in njihovo prelepo deželico sem se začel posebej zanimati spričo nezanimanja slovenske javnosti zanje: spisi Bouduina de Courtenaya o terskem narečju so znani samo specialistom, kolikor jih je izdala senktpeterburska carska akademija znanosti, delno so pa nedosegljiva; etnografski zapisi Milka Matičetovega — 110 tekstov z desnega brega Tera — čakajo že 30 let na založnika, k< bi jih hotel objaviti, tudi sama Slovenska akademija znanosti in umetnosti je za to potrebo gluha,- če izvzamem nekaj drobnih prispevkov italijanskih slavistov in etnografov, znanih samo specialistom, ni o Terjanih, njih navadah, njih dialektu pisal nihče. Slovenski javnosti so manj znani od plemen v osred-1 nji Afriki, o katerih imamo kar lepo število spisov izpod peresa slovenskih specialistov.
V.: Kaj menite o Terski dolini kot zakladnici našega folklornega bogastva? Kaj je še pričakovati od tam?
O.: Ne gre samo za etnografsko gradivo,- v tem pogledu lahko pričakujemo še mnogo tekstov in pesmi iz vsega območja terskega narečja prav kakor iz Nadiških dolin in iz Rezije.
Gre tudi za ljudi. Gre predvsem za ljudi. Spoznavati želim Terjane, ki jim ni slovenska javnost doslej izkazala niti malo zanimanja in ljubezni. Spoznati njih dušo, njih navade, njih življenje, njih izražanje. Vzljubil sem jih. kakor ljubim vse naše preproste ljudi pa naj živijo kjerkoli: samo preprosti ljudje na kmetih znajo danes govoriti kleno, blagozvočno, bogato slovenščino, kateri sta se šola in časopih že davno odpovedala. Vzljubil sem jih še več spričo njih izolacije in zapuščenosti. Tudi oni me imajo radi, veselijo se mojih obiskov in mojega zanimanja za njih besede in pesmi. To mi je danes v večje zadoščenje kakor marsikaj drugega čemur po krivici pritikamo oznako "kulture".
V.: Se vam zdi, da so dosedanje raziskave že dovolj sistematične, alLi pa bi bilo potrebno ekipno in sistematično zbiranje in obdelovanje nabranega gradiva?
O.: Za Rezijo je nabranega veliko, za ostale beneške kraje malo. Nabiralno delo je še potrebno in to predvsem še na področjih jezikoslovja in življenjske kulture. Za to delo se mudi: čez 10-20 let bo prepozno. Potem bo treba misliti na objavo, obdelovanje, študij vsega nabranega gradiva.
V.: Kako vas ljudje sprejemajo?
O..- Odkar govorim tersko narečje in za silo jemajo ljudje povsod kot svojega: skušam misliti, govoriti, obnašati se po njihovem. Ne skrbi me, če so me že spodili iz kake hiše. Toda to so bili redki primeri. Na splošno jim gčdi moje zanimanje zanje. Zaupajo mi. Odpiiajo m; srce
Hiša v Reziji
in hišo. Doživel sem pretresljive in ganljive človeške momente, kakršne po mestih ne poznamo več.
V.: Ali ljudsko bogastvo tam že izginja oziroma je močno ogroženo?
O.: Ljudsko bogastvo tam še živi v večsto-kratni meri kakor na Tržaškem, Goriškem in v osrednji Sloveniji. Toda jasno je, da je obsojeno na hitro smrt; vzroki temu so asfaltirane ceste, radio in televizija, zaposlovanje — posebno mladih — v rudarskih ter industrijskih krajih daleč od doma, potrošniška civilizacija, ki ne frri-zanese nikjer nikomur.
V.: Kaj sodite o folklorni glasbi Rezijanov in Terjaoov? V čem je njena posebnost?
O.: Ljudska glasba Terjanov se ne razlikuje od ljudske glasbe sosedov v nadiški in soški dolini. Rezijani pa so ohranili do danes živ srednji vek in njih ljudska glasba očituje značilnosti, ki so drugje umrle pred več stoletji. Večini zveni rezijanska glasba enolično celo grda se jim utegne zdeti. Ko spoznaš Rezijane in njih mišljavo ter sprejemaš njih glasbo sredi njih doline in njih življenja, jo lahko vzljubiš. Poklicni glasbenih jo lahko ceni.
V.: In jezikovne posebnosti v Reziji in Teru?
0.:To sta menda edina dva dialekta, na katera ni vplivala slovenska kultura. To se pravi, da sta ohranila do danes davno in integralno kmečko pristnost, ki je iz drugih dialektov zdavnaj izginila. Užitek za ljubitelja jezika kakor za jezikoslovca. V njih mrgoli starinskih izrazov, posebnih zvez in pomenov, toliko posebnosti, ki se ob njih lahko le bogatimo. Zbiram tersko besedišče: doslej sem.katalogiral kakih 1300 besed, slutim pa, da jih bom lahko zapisal še več tisoč. Tega mi ni nihče naročil, nikogar ne bo to zanimalo. Ne morem pa pozabiti na skupino mož v Viskorši, ki so me vprašali, čemu mi bojo njih besede. Ko sem jim razložil, so mi začeli pripovedovati s takim navdušenjem, da bom to delo nadaljeval predvsem iz hvaležnosti do te skupine Viskoršanov in kot izpričevalo njih ljubezni do domače besede.
Pa to bi lahko ponovil tudi o nehaj družinah na Njivici, o ljudeh v Čaneboli in Podratih in drugje še.
V.: Ali mislite, da so tudi drugod v Sloveniji oziroma na slovenskem etničnem ozemlju predeli, ki so v etnografskem in jezikoslovnem po-j gledu premalo raziskani, npr. Koroška?
O.: Vem, da so na Koroškem prizadevni in zaslužni raziskovalci folklore in dialekta. Do-I slej je bilo popolnoma neraziskano sldvensko Porabje na Madžarskem, toda prav letos so se ljubljanski etnografi in etnomuzikologi začeli močno zanimati zanj. Vtis imam, da je tudi kaka dežela v sami Sloveniji povsem odsotna iz zanimanja in zavesti osrednjih kulturnih in znanstvenih institucij: npr. Brkini, vsa planota med Pivko in hrvaško mejo v Istri.
V.:Zdaj pa še nekaj o vašem glasbenem u-stvarjanju. Ali še najdete poleg službe na glasbenem oddelku radia Trst A in zbiranja starin v Benečiji čas tudi za to?
O.: Najdem ga. Saj mi je skladateljevanje prvinski življenjski poklic. Z etnografijo in jezikoslovjem si prizadevam le ob prostem času kot diletant.
V.: Kaj imate v načrtu oziroma kaj trenutno skladate?
O: Načrtov imam toliko, da ne vem kam z njimi. Rabil bi še vsaj tri življenja, da uresničim glavne. Trenutno pripravljam ciklus samospevov na stihe Carla Betocchija. Uglasbil sem že tekste v sovenščini nemščini, latinščini, dolgo sem si želel pristopiti tudi h kakemu italijanskemu besedilu: saj je italijanščina moja materinščina. Končno sem se tega lotil.
V.: Kaj menite o sodobni slovenski glasbi? Se vam zdi, da se je dovolj uveljavila nasproti tradicionalnim strujam tako po številu ustvarjeni h del kot v koncertnih s poredih?
O..- Slovenska glasba ni nikoli dosegla takih priznanj v svetu kot danes, saj ni nikoli dosegla tako visoke kvalitete pri tolikšni produšciji: te dni je bil v Aquili koncert jugoslovanske glasbe: na sporedu so bile skladbe Hrvatov Sekača in Horvata ter Slovencev Ramovša, Petriča in Božiča. Stibiljevo delo je izšlo na Philipsovi plošči. Nemški založniki tiskajo Ramovša, Petriča, Ježa, Stibilja, Kreka in druge. Francoski založnik tiska Matičiča. Festivali v Nemčiji, Franciji Italiji, Poljski, na Nizozemskem in drugje predstavljajo lepo število slovenskih novitet. Če primerjam današnje stanje z usodo dveh slovenskih velikanov iz prejšnjega rodu, Kogoja in Osterca, mi je hudo. Slovenska javnost se ni še oddolžila tema dvema velikanoma na primeren način. Se danes — če izvzamemo nekaj osebnih pobud in festival sodobne komorne glasbe v Radencih, hi časti Osterca in ne pozna Kogoja — slovenska kulturna javnost podcenjuje njih delo.
Vinko Beličič:
Solženicin, pričevalec ponižanih in razžaljenih
Istega 11. decembra 1918, ko 'je v Ljubljani izdihnil Ivan Cankar, se 'je v Kislovodsku na-severnem podnožju Kavkaza rodil Aleksander Isajevič Solženicin. Voljno med Nemčijo in Sovjetsko zvezo (1941 - 1945) je preživel kot mlad oficir. Ko pa se je po zmagi vrnil s fronte, so ga — osumljenega, da je sovražen in nevaren bOljševiškemu režiimu — za osem let zaprli v delovno taborišče daleč na severu države, v nenaseljenih krajih onkraj tečajnika.
Po Stalinovi smrti (5. marca 1953) je nastopila politična odjuga, ki je čez čas pod Hru-ščevom dosegla višek. Solženicin je bil rešen taborišča, prost pa še ni bil. Konfinirali so ga v Džambulski oblaisti Kazahstanske republike, na robu srednjeazijske puščave. Zdaj se je k njemu lahko preselila žena (poročil se je že pred vojno). Končno je dosegel rehabilitacijo in se vrnil v Rusijo. Nekaj let je poučevali fiziko v Rjazanu. Ko pa je 1962 v neki moskovski reviji Objavil s-volj prvi leposlovni spis, EN DAN IVANA DENISOVIČA, ter z njim namah zaslovel v Sovjetski zvezi in v tujini, se je nastanil v Moskvi in se posvetil samo pisanju. V teh oismih letih se je razodel svetu kot nalj svetlejše ime sodobne ruske književnosti.
Veliko bolj kakor voljna Jso v Solženicinu za pustila spomin leta v taborišču in konfinaciji Lahko rečemo, da so mu ravno tista doživetja, izkušnje in spoznanj a vsilila pero v roko in iz njega naredila umetnika-pričevalca. Trpljenje, ki ga je sam prestal alli pa videl, kaiko ga prestajajo drugi, ga je izčistilo — in postal je velik humanist, kot pisatelj vreden, da Stoji o'b strani Tolstoja, Dostojevskega in Čehova — a kot človek mogoče še dragocenejši od njih: ker ga je usoda postavila v krutejši čas nego je bil njihov.
Poglavitna značilnost Solženicimovih del je boj med poštenim (in zato družbeno nepomembnim) posameznikom in tiiStiimli, kli so v imenu svoje totalitarne socialne ideje in namišljenega poslanstva pozabili na ljubezen do sočloveka ter postali orodje sistema. Vladajo v zavesti svoje moči, ukazujejo, uživajo oblast in gmotne dc/bri-ne. Prezirajo tiste, ki so ohranili zvestobo sami sebi in jiih je neusmiljeno kolo režima povozilo. Nezaupni so do njih, češ kdor je pameten in bister, sprejme Nauk in Program' in Cilj, se udiini — in miza mu je pogrnjena.
Solženicin, ki je leta ih leta v taborišču prestajal vse hudo1 ter je šel skozi vsakovrstne bridkosti, pa je ostal človek, zato sočustvuje z vsemi ponižanimi1 in razžaljenimi. To je najprej izpričal v 'kratkem romanu EN DAN IVANA DENISOVIČA, sliki sovjetskega taborišča, To je res »monOlitno delo, izklesano iz enega kosa in
izpovedano v enem dihu«, kot je zapisal slovenski prevajalec France Klopčič, ki je sam preživel preko osem let v takem taborišču. (Knjiga je s še dvema drugima tekstoma — MATRJONINA HIŠA iln DOGODEK NA POSTAJI KREČETOVKA — izšla pri DSZ v Ljubljani 1964.)
Le petim Solženicinovim spisom je bilo usojeno dzilti v Sovjetski zvezi — v državi, o kateri smo zmeraj vedeli; da ni nikak paradiž, ker ga nikjer na svetu ni. Kakor nismo verjeli tistim, ki so jo samo črnili, tako smo bili nezaupni tudi do nije poveličevalcev — socialističnih realistov, »inženirjev duš«, kot sta od pisateljev terjala Stalin in Ždanov, da bi bili. In ni manjkalo, trobentačev režima — in ni se jim godilo slabo! »Da si lahko zapomniš številko svojega srajčnega ovratnika, je treba pozabiti pač kaj pomembnejšega!«
Resnično podobo življenja in razmer v Sovjetski zvezi nam je odkril šele Solženicin: ne kot maščevalec in še mnogo manj kot obrekovalec; odkril jo je svetu kot kritični realist, kot človek, ki ga bolijo nepotrebne krivice in se mu trpeči sočlovek smili. Naj tudi je ogromna, od Baltika do Pacifika segajoča in v tehničnem napredovanju nezadržna država poslala na Mesec ubogljivi lunohod, solzna dolina s tem še ni prejenjala biti. Za odpravo nasilja in krivic ter za dosego sožitja in ljubezni med ljudmi so potrebni ne hladni inženirji, marveč neuklonljivi glasniki duha: umetniki, apostoli, mučeniki.
Svobode in kruha presiti Zahod se je v umetnosti vrgel na rušenje vseh tabujev, na brezobzirno razgaljanje človekovih intimnosti in bro-žganje po moralnih zablodah. Pornografija, pravica pesti, protinaravne čutne naslade — to so današnji maliki Zahoda. Novi tabuji pa so mu postali nesebičnost, usmiljenje, dobrota, srce, vest. In ravno te vrline je spet povzdignil Solženicin.
Storil je to predvsem v dveh svojih monumentalnih romanih, ki sta izšla že v mnogih jezikih, samo v njegovi domovini ne. To je najprej PRVI KROG, napisan v letih 1955-64. V Mon-dadorijevi 1. izdaji — »II primo cerchio« — 1968 obsega 747 strani. Pred nekaj dnevi je izšel tudi v slovenskem prevodu (v dveh zvezkih), takole predstavljen: »Blizu Moskve je specialno taborišče Mavrino, kjer je pozaprta ruska inteligenca. Ti taboriščniki živijo sicer v razmeroma udobnih okoliščinah in delajo za Nezmotljivega. Taborišče Mavrino spominja na Dantejev 'prvi krog pekla'... v katerem so velike osebnosti antike, ki so 'kljub svojemu poganstvu prepomembne, da bi b:Ce pahnjene v peklensko brezno. Sol-ženicinova zgodba zajema samo tri dni (med
božičem in Novim letom 1949), a v teh treh dneh se razgrne pred bralcem nepregledna panorama individualiziranih človeških usod, ki skupaj predstavljajo doslej najnatančnejšo in najbolj pogumno umetniško analizo tega, kako je funkcioniral stalinizem v Sovjetski zvezi.« Roman poteka v boju med moderno tehniko, ki je v službi totalitarnega režima, in Volodinom, visokim funkcionarjem zunanjega ministrstva, ki je nekoga po telefonu opozoril, da mu grozi nevarnost (od politične policije). Podleže seveda človek. In kako pretresljiv je njegov konec!
Drugi roman, RAKOV ODDELEK (v Eiinau-dijevi 3. izdaji — »Reparto C« — 1970 obsega 580 strani, uvod Vittoria Stralde pa XXIV) se godi v prvih mesecih 1955 tri tisoč kilometrov daleč od Moiskve, na onkološkem oddelku milijonskega srednjeazijskega mesta, po vsej verjetnosti Taškenta. Tu nimamo več političnih jetnikov, marveč rakave bolnike, različne po poreklu, narodnosti, letih, izobrazbi in ideološki pripadnosti. Med njimi šta dva, ki nam ne pojdeta več iz spomina: Rušanov, predstavnik režima, in KoStoglotov, po preteklosti in idejah nekak drugi Solženicin. (Baje tudi pisatelj sam boleha za rakom.)
Za takšno odkrito pisanje, kot je Solženici-novo, 'je poleg umetniškega talenta predvsem potreben pogum. Pogum pa pride iz notranjega ukaza, da moraš 'spoznano resnico — pa naj bodo to sramotna dejanja ali plemenite vrline — razglašati, čeprav oblastnikom ne bo 'prijetna in te bodo preganjali, odrivali, ignorirali. Solženicin je bil pod obtožbo, da blati svojo državo, izključen iz Zveze sovjetskih pisateljev, njegova dela so v Sovjetski zvezi taikorekoč na indeksu, in ni tvegal iti 10. decembra, na vigilijo svojega 52. rojstnega dneva, v Stockholm po Nobelovo nagrado — v strahu, da se ne bi mogel več vrniti v domovino.
Iz življenjsko in umetniško polnokrvnih spisov Aleksandra Solženicina, človeka močnega značaja in krščanskega gledanja na svet, govorita prepričevalna beseda tožnika iin hkrati ljubezen do trpečega človeka. Kot stvaritev vsakega pravega pisatelja, ki se zaveda, da mora hoditi pred družbo ter svojemu času, razme-
ram in ljudem držati zrcalo in izpraševati vest prehajajo Solženicinove knjige v zakladnico svetovne literature. Človek postane boljši, ko jih bere, krotkejši, življenju za vse, kair mu nudi hvaležnejši. Brala naj bi jih ter se ob njih estetski lepoti in miselnemu bogastvu plemenitila tudi doraščajoča mladina, ki iz mlalkuže potrošniške družbe hrepeni po idealih in čišti vesti.
Za Solženicina po vsej pravici veljajo besede, ki jih je Ivan Cankar v BELI KRIZANTEMI nar pilsail o sebi: »Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse "loje življenje in nehanje služilo najviišjl 'ideji: resni«.'! Kar sem videl z očmi, s srcem in z .razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zJlalte nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenj a.«
VILI HAJDNIK C	it	^
Jttalj Q
Avstrijec dr. Erich Korner je iv deseti letošnji številki mariborske revije »Dialogi« po pravici opozoril na dejstvo, da kralj Samo »ni bili — kar se še v mnogih zgodovinskih delih prikriva — frankovskega rodu, temveč je bil, kakor izhaja iz »Salzburške zgodovine spreobrnitve Bavarcev in Karantancev«, karantanski Slovenec, ki je pred zasedbo prestola trgoval v frankovski deželi, a {»stal ustanovitel velike države med Sudeti in Jadranom« (glej Novi list z dne 17. dec.). Dr. Korner je s tem položil prst na čudno im skoro nerazumljico dejstvo, da namreč ne le nemško-avstrijski, ampak tudi češki iin celo skoro vsi Slovenski zgodovinarji, stalno in dosledno pišejo in trdijo v svojih knjigah in predavanjih, da je bil kralj Samo Frank in da je bilo središče njegove države nekje na Češkem ali celo na Moravskem, če ne kar med Lužiški-mi Srbi, kljub jasnemu pisanju v salzburški kroniki o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev.
NISO SE USTRAŠILI POTVORB
Za trditev, da je bil Samo Frank, je sicer odgovorna frankovska Fredegarjeva kronika, ki pa je bjla napisana daleč od Karantanije (medtem ko je moralo biti Samovo poreklo bolj znano salzburškim duhovnikom, saj je moralo biti v času, ko je kronika nastala, izročilo o Samu v Karantaniji še precej živo; živo je bilo celo še mnogo stoletij pozneje). Toda za trditev, da je bilo središče Samovega kraljestva na Češkem in da je bila Karantanija samo pridružena njegovemu kraljestvu, 'kot nekaka federacija ali konfederacij ska država, nima oipore sploh v noibenem zgodovinskem viru. Tega ne trdi nobena srednjeveška kronika; to so si najprej — v začetku preteklega stoletja — izmislili romantični češki zgodovinarji, ki so skušali napraviti češko zgodovino kar najbolj slavno. Pri tem se niso ustrašili niti potvorb, kot dokazuje primer s ponarejenimi »Kraljedvorski-mi rokopisi«, katere je razkrinkal kot potvorbo šele poznejši državnik Masaryk, ki je bil toliko realist, da češke svobode in države n'i želel graditi, na zlaganih mitih. Slovenski zgodovinarji se pačenju slovenske zgodovine po čeških zgodovinarjih niso upirali, ker so videli v njih velike učenjake, v katerih trditve si niso upali dvomiti. In ker so bili ti prvi češki zgodovinarji tudi apostoli panslavizma, se jim je tem manj upal kdo upreti, da bi ne Obveljal kot njegov nasprotnik, reakcionar in podObno. In to se vleče vse do danes, tako v čeških kot v Slovenskih zgodovinskih učbenikih.
N e m š ko-avstr ijsk i zgodovinarji tistega časa pa so to trditev radi pograbili, ker je propagandno dobro Služila nemškim nacionalistom v boju proti Slovencem, v katerih so videli glavno oviro za prodiranje proti Jadranu in na jugovzhod Vedeli so, da je treba v Slovencih naijprej vzbuditi občutek narodne manjvrednosti, s tem, da jih prikazujejo kot »narod brez zgodovine«, kol ljudstvo, ki je vedno služilo tujim gospodarjem. Slovenci, ki bodo tako mislili o lastnem narodu, se bodo lažje dali germanizirati, asimilirati po narodu s »slavno zgodovino«. I'n res —■ še danes nam strežejo razni ljudje s trditvami, da smo Slovenci »narod brez zgodovine«, čeprav je sploh niso raziskovali in je največkrat sploh ne poznajo.
V INTERESU ZNANSTVENE RESNICE
Če torej raziskujemo vprašanje, kdo je bil Samo im kje je bilo središče njegove države, je to Predvsem v interesu znanstvene resnice im tudi
lamo je o ladal
v interesu slovenskega naroda, da zavrne im odpravi še eno krivico, ki mu je bila storjena v času, ko se — zaradi šibke slovenske z god o Vin-eke vede in posebnih Okoliščin, ki smo jih omenili — ni mogel braniti.
Predvsem slovenski in tuji zgodovinarji nikoli ne navedejo važne podrobnosti, ki jo navaja Fredegarjeva kronika, namreč da se Samo ni sam odpravil na pomoč Slovencem, imenovanim tudi VVinedi, ko so začeli upor proti Obrom, ampak da je šlo z n,im več trgovcev (»plures secum negutiantes adcivit«, kot je rečeno v malo elegantni latinščini tistega časa). Toda recimo, da bi bil Samo Frank in da bi se bil nenadno tako navdušil za Slovence, da bi bil pustil svojo trgovino, svoje zaloge in mošnje z denarjem ter se šel bojevat takorekoč »brez upa zmage« proti najmočnejši vojaški silil tistega časa v jugovzoh-ni in srednji Evropi (Obri so 'bili baje prvi konjeniški narod, ki je uporabljal Stremena, kar je dajalo Obrskim jezdecem še posebno trdnost
v sedlu in s tem udarno moč); težko pa je verjeti, da se je tako zvrtelo v glavi celi skupini frankovskih trgovcev. Za boj proti Obrom so se lahko odločili le slovenški trgovci, ki so na meji med karantanskim in frankovskim ozemljem (Bavarska je spadala pod frankovsko oblast) posredovali trgovino med obema ljudstvoma. Zakaj so se tisti slovenski trgovci za to odločili, je drugo vprašanje. Najbolj verjetno zato, ker so se čutili povezane s svojim karantanskim ljudstvom in njegovo usodo, čeprav so najbrž živelli na Obmejnem ozemlju frankovske države. Ravno zalto ima frankovski kroni-čar Sama za Franka, ker je pač govoril tudi nemško, se oblačil morda po nemško, se gibal v družbi frankovskih trgovcev in morda tudi bival na frankovskem ozemlju. Toda imel je močno slovensko zavest — morda iz istega razloga, ki tudi danes zaostruje v slovenskih ljudeh na meji posebno Občutljiiv smisel za narodno vprašanje in usodo (za kar nam je značilen primer Boris Pahor).
Pomisliti pa je tudi treba, da trgovci tistih časov niso bili rejeni gospodje, ki iščejo na potovanjih predvsem udobnost, ampak pustolovci in bojevniki, ki so prav tako radi — ali še raijši — zagrabili za meč 'kot za meter. Samo je gotovo veljal med rojaki za uglednega in pogumnega moža in se je zato čutil — s svojimi 'tovariši ali pomočniki vred — dolžnega, da jim pomaga po svojih močeh v boju na življenje in smrt proti obrskii sili (1. 623).
SENONAGO JE BIL NA MEJI KARANTANIJE
Fredegarjeva kronika, napisana v drugi polovici 7. stoletja, trdi, da je bil Samo doma iz pokrajine Senonago (de pago Senonago). To pokrajino so iskali nemški in za njimi tudi slo-
d Jvatanianiji
venski lin drugi zgodovinarji v nekdanjih frankovskih deželah v Nemčiji in Franciji. Nekateri so videli kraj Senonago v francoskem mestecu Sens v departmentu Yonne, pač samo zato, ker Sens spominja na zlog Sen v imenu Senonago Drugi so iskali Senonago v belgijskem mestecu Soignies (Hennegau), seveda spet samo zaradi podobnosti z imenom Senonago. Toda težko si je misliti, da bi se bil trgovec iz tako daljnega kraja vmešaval v politične zadeve karantanskega ljudstva in se zaradi njega izpostavljal nevarnosti ter zanemaril svojo trgovino. Če pa bi bil že po naravi pustolovec ali bojevitež, bi ga bilo veselje do vojnih pustolovščin že prej zvabilo v frankovsko vojsko, kjer bi bil tudi imel mnogo priložnosti, da se izkaže.
In še nekaj je treba pomisliti: če bi se bil samo kot Frank tako vnel za Slovence, da se je šel skupaj z njimi bojevat proti Obrom, kar je bilo tedaj zelo nevarna zadeva, saj se niti 'bizantinsko cesarstvo ni upalo Spustiti z n j mi v boj im jim je rajši plačevalo vsakoletno Odkupnino, tedaj je moral Samo že dolgo bivati med njimi in se je moral počutiti med njilmi doma. V tem primeru pa frankovski kroničar pač ne bi bil iskal še toliko let pozneje njegovega rojstnega kraja na Frankovskem, saj ga je verjetno Samo že sam pozabil, vsekakor pa ne bi bil več misliti nanj in bi ne bil imel več zveze z njim. Možno je torej samo eno: da moramo iskati tisti Senomago nekje v bližini nekdanje slovensko - frankovske (bavarske) meje, kajti samo domač človek, Slovenec, je mogel biti tako živo zainteresiran na uporu proti Obrom in to morda tudi iz osebnega interesa, ker so namreč Obri uničevali njegovo trgovino. Morda so ga kdaj izropali na njegovih trgovskih potovanjih ali pa mu onemogočali s svojimi vpadi trgovino med Slovenci.
OB JEZERU ATTERSEE
Če si natančno ogledamo zemljevid Gornje Avstrije, odkrijemo na njem reko Ager, ki teče iz jezera Attersee in se po kakšnih desetih kilometrih združi iz reko VoCkla. Senonago pa je tako dolgo ime, da je več kot verjetno, da gre v resnici za več besed oziroma za fonetično dojeto in zato skupaj zapisano izgovarjavo več Imen oziroma besed. Če besedo Senomago razstavimo na zloge, dobimo smiselno Se-non-Ago ali Sem-on-Ago, kar pomeni tako v srednjeveški im sedanji nemščini »See on Ago« oziroma »See am Ago«, to je »Jezero na Agu«, namreč na reki Ag. To pomeni, da se je morala reka Ager v Gornji Avstriji nekdaj imenovati Ag ali Ago in da je šele pozneje to ime dObilo obliko Ager. To potrjuje tudi verjetnost, da gre pri imenu jezera Attersee v resnici za poznejšo fonetično prilagoditev prvotnega izraza, ki se je moral glasiti »Agter See« ali »Agtersee«, torej Jezero na Agu (Ag je njegov odtok). To ozemlje pa je v Samovem času verjetno že spadalo k Salzburški pokrajini in s tem k Bavarski, z njo vred pa pod frankovsko oblast. Toda v bližini je morala biti meja karantanske dežele, po kateri pa so tedaj plenili Obri, zaito je razumljivo, da ie imel bogati trgovec Samo svoje bivališče im skladišča rajši na frankovskem ozemlju, kjer je bil bolj varen pred obrskimi roparji, tembolj ker se je v sili lahko zatekel na jezero ali se prepeljal čez jezero v kako skrivališče. Obrski konjeniki seveda niso mogli na 'jezero, vsaj ne naglo in ne s kornji. Povrh so se najbrž pazili napasti frankovsko kraljestvo.
(Dalje na 12. strani)
Piama uradnlštvu
Nujnost vsenarodne povezave
Boris Pahor je v eni zadnjih številk N. I. omenil med drugim tudi odtujevanje slovenstvu. Ko je o tem že padla beseda, bi bilo mogoče prav o stvari kaj več razmisliti. Brez števila vzrokov bi našli, če bi jih iskali, toda nekateri so poglavitni in teh bi se morali bolj jasno zavedati in jih bolj živo občutiti. Vir vsega pa je NEOBVEŠČENOST, nezadostna, premajhna, napačna, kriva, slaba,... in kot posledica tega nevednost.
Saj ne, da ljudje »nočejo« biti Slovenci, preprosto, ne vejo, zakaj bi morali biti. Pa ne mislim na tiste, ki znajo, in tiste, ki ne znajo slovensko, ampak na tiste, ki kaj čutijo. Ne da bi hotel oporekati pomebnosti znanja jezika, vendar se mi zdi, da jezik ni edino veljavna izkaznica slovenstva. Večina ljudi, ki že v nekaj rodovih ne zna slovensko, se svojega porekla zaveda, utrip življenja pa je danes tak, da komaj še utegnemo skrbeti za vsakdanja opravila, in težko bi bilo čakati, da bodo ti ljudje vneto iskali domovino svojih prednikov, ki je sploh ne poznajo. Dolžnost domovincev je, da jim gremo naproti.
Kaj pa je bilo do danes v tej smeri napravljenega? V splošnih občilih tovrstno vprašanje kot celota sploh ni bilo zastavljeno. Ni bila izdana niti ena samo kolikor toliko temljita knjiga o Slovencih, niti ne učbeniki slovenščine za nemško, italijansko, francosko, angleško in špansko govoreče v taki obliki, ki hi naše rojake v svetu pritegnila k spoznavanju in učenju slovenskega jezika. Že med matičnimi Slovenci in zamejci so zveze slabe, s svetom pa jih skoraj ni. Koliko je ljudi, ki so razen tega, da govorijo slovensko, vse prej kot Slovenci. V svetu pa se najdejo tudi taki, ki več naredijo za slovenstvo, čeprav jezika sploh ne znajo ali pa skoraj nič.
Zamejstvo je blizu slovenstvu v svetu in matični domovini po svojem položaju. Gotovo bi bili dobrodošli predlogi ne samo o reševanju njihovih vprašanj, ampak tudi takih načelnih slovenskih vprašanj v svetu. V matični' domovini hi bilo mogoče več posluha za resnične vseslovenske probleme kot pa za trošenje denarja in truda za muhe enodnevnice in poveličevanja Niča, kar prihaja sem od zahodnih tehnično naprednejših, a duhovno utrujenih družb.
In še ena odgovorna naloga je, ki zadeva slovensko skupnost v svetu, predvsem pa doma: VSAKDANJA OBVEŠČENOST slovenskih ljudi o dogajanjih v slovehskem prostoru. Nujnost tega vprašanja je bila že postavljena (prof. Tous-saint Hočevar v obzorniku »Most«). Poročevalci, prevajalci, časnikarji in kdo v£ kdo še vse prestavljajo, posebno še preko TV, k nam v Slovenijo vsemogoče svetovne senzacije, miselne tokove. Slovenski človek je naravnost izgubljen zaradi neprestanega obstreljevanja s stvarmi, ki se ga malo zadevajo, a napolnjujejo vse tisto v njem, kar po trudapolnem delu ostane za razvedrilo.
Poročevalci in vsi »pismouki« bi morali biti le toliko zasidrani v slovenski stvarnosti, da bi svetovno doganje obravnavali iz našega zornega kota, ne pa nam predočevali pomembnost dogodkov, ki za nas to niso, na našo problematiko pa skoraj pozabljajo.
Čas pa bi tudi že bil, da se prav ob vprašanju pomembnosti sredstev obveščanja kot bistvenega dejavnika povezovanja vsake skupnosti zavemo potrebe ŠIRŠE VSESLOVENSKE POVEZA-
NOSTI tu in zunaj, tu in znotraj, doma in v svetu,- ne le kulturne, ampak tudi gospodarske povezanosti in sodelovanja. Ali bi bilo preveč drzno, nestvarno ali neskromno zamisliti si ka) takega? Ne, bilo bi povsem naravno, toliko kot to že izvajajo. Toda v naših glasilih se do tako »visokih« misli še nismo upali povzpeti. Ali ni mogoče prav v tem majhnost in ne v drugem?
Jožko Šavli
Spoštovano uredništvo,
Bral sem Novem liistu o Rebulovem predavanju v Ljubljani. Rebula je na osnovi evangelijev skušal razkriti, kakšen je bil Kristus kot človek. Tu bi rad omenil, da imamo zdaj še drug vir, vreden božje vsemogočnosti, v knjigi, ki jo je spisala Marija Valtorta. Ko je leta 1947. pater Migliorini, duhovni voditelj Marije V., pokazal papežu Piju XII. to delo, je papež rekel »Dajte ga natiskati, kakor je; kdor bo bral, bo razumel.«
Prva izdaja tega dela, sestoječa iz štirih debelih knjig, pa je bila cd Cerkve odklonjena.
Druga 'izdaja Obsega 10 knjig. Podjetje Pisani, na Isoli del Liri, je novo izdajo opremilo z mnogimi pojasnili in sprejelo vanjo samo ori-
ginalne zapiske Marije V. Da je to delo več kalkor navadna (knjiga, priča dejstvo, da je znani italijanski pridigar pater Rotondi, štiri večere zaporedoma, ves prevzet od veličine tega dela, to tako toplo priporočal, da bi ga niti sv. Pavel ne bil mogel bolje. Brez dvoma je pater Rotondi pel hvalo temu delu z dovoljenjem cerkvene oblasti, kar daje delu še posebno veljavo.
Brez strahu lahko trdim, da sam človeški um ne bi bil sposoben napisati takega dela niti v teku enega življenja, medtem ko ga je M.V. spisala, lahko bi rekli, v enii sapi, priklenjena več čas na posteljo. Ker je bila M.V. tudi dobra opazovalka in sposobna opisovalka, ne uživa tega dela samo vernilk, ki najde v njem podrobnejši opis svetopisemskih dogodkov iin tudi takih, ki jih sveto piismo ne omenja — ampak tudi človek, ki išče estetskega užitka pri branju ' lepe knjige.
Š. J., Gorica
TUDI NAM KAŽE POT
(Nadaljevanje s 1. strani)
lahko kljub vsemu mirni in veseli: vemo, da je Tisti, ki se je na sveto noč rodil, še vedno tu nekje, blizu nas, vsenaokrog nas in v nas ter da je tu zaradi nas, iz ljubezni do nas. Nič se nam ni bati, dokler bomo znali razločiti med vrtiljakom vedno novih zvezd mili blišč zvezde, ki nas vodi k Njemu.
Kralj Samo je vladal v Karantaniji
(Nadaljevanje z 11. strani)
Frankovski kroničar je slišal ime Senonago od kakih udeležencev vojnih dogodkov v zvezi s Samom, vsaj posredno, in je gotovo tudi točno vedel, kje se ta kraj nahaja. Stvar je morala biti v tistem času tako znana, da kroničar ni čutil potrebe, da bi natančneje pojasni, kje leži ta kraj, kakor danes noben časnikar ne čuti pitrebe, da bi pojasnjevat, kje leži npr. Helmstadt ali Da Nang, ker se zanese, da je to po važnem dogajanju vsem znano.
BITKA PRI VVOGASTISBURCU
Ko so Slovenci zmagali in se otresli obrske nadoblasti ter se zavarovali pred obskimi napadi, so izvolili Sama za svojega vladarja oziroma kralja. Kakšen je bil značaj njegove vladavine, nas tu ne zanima, pač pa, kje je imel prestolnico. Lahko se reče, da ne predaleč od kraja, kjer je prej živel, torej nekje v bližini karantansko-frankovske meje. Gotovo si ni izbral prestolnice kje v bližini obrske meje.
To potrjuje bitka, do katere je prišlo 1. 631 med njim in frankovskim kraljem Dagobertom. Ta je Sklenil zavezništvo tudi z Langobardi in tako je z juga vdrla na karantansko ozemlje langobardska vojska. Na severu ob Donavi, je prodirala proti Karantancem (Karantanija je takrat segala še preko Donave)-alemanska vojska, kralj Dagobert s frankovsko vojsko (Bavarcev viri ne omenjajo, ker so bili del frankovske vojske, saj tudi Bavarske v tilsti dobi po dolga desetletja ne omenjajo, ker je bila trdno v frankovski o-blasti) pa je prodiral Skozi Salzburg in vzdolž ceste, ki še danes vodi iz Salzburka proti vzhodu, v Karantanijo. V tridnevni bitki pri mestu, ki ga imenuje frankovski vir VVogastisburc, je karantanska vojska popolnoma potolkla frankov-so vojsko in sam kralj Dagobert se je komaj rešil. Moral je pustiti ves tabor v rokah sovražnika.
Romantični češki zgodovinarji so menili, da se skriva v imenu kraja VVogastisburc sedanje češko mestece Uhošt kakih 70 km zahod-
no od Prage, in tako so začeli trditi, da. je bilo tam središče Samovega kraljestva, če ne celo v Pragi.
V resnici pa je treba tudi pri imenu VVogastisburc postopati enako kot pri imenu pokrajine Senonago — treba ga je razstaviti, ker je jasno, da pri tako dolgem Imenu ne more iti samo za eno ali dve besedi. Vog-a-stis-burc pa more pomeniti samo Vog-Atgl-Stits-Burg, torej oporišče — stisburc (Stutzburg), ki leži med rekama Vog in Ag. Pri reki Voggre verjetno za današnjo reko Vokla (kar je slovenizirana oblika imena Vog — primerjaj rečico Voglajno na Štajerskem) in pri reki Alg) za že omenjeno reko Ag ali Ago. Ti dve reki se zlivata pri današnjem mestu Vocklabruck, in to ime, tudi če ni direktno nastalo iz imena Vogastiisburg, nedvomno bolj spominja nanj kot češki Uhošt. Sicer pa bi slovenska oblika Ugost, t.j. U gozdu bolj spominjala na Vogaistisburg kot čeka oblika Uhošt. Pomisliti pa je treba, da nobeno mesto ne leži v gozdu in tako gotovo ni ležalo v gozdu niti to Samovo mesto, pa naj je bilo njegova prestolnica ali ne. Težko si je tudi misllilti, da bi jo mahnil kralj Dagobert z vojisko skozi Češki les brez cest tako daleč na vzhod, in se pri tem celo izpostavil nevarnosti obrskega napada od strani.
Značilno pa je, da leži točno v kotu, ki ga delata reki Vockla in Ager, preden se zlijeta, danes grad in vas Schonidorf, kar je ostanek davnega imena Slovvenendorf. Po vsej Gornji Avstriji in Štajerski je mnogo vasi, ki se imenujejo Schondorf, enako tudi na nekdanjem ozemlju polabskih Slovanov ali Vendov, in to so ostanki nemškega izraza za tiste, vaisi, kjer se je slovensko (in polabsko) prebivavsivo posebno dolgo ohranilo.
Seveda pa morda tudi 'ti racionalni argumenti ne bodo prepričali šovinističnih zgodovinar-, jev, ki hočejo napraviti Slovence za »narod brez zgodovine«, kot tudi na tistih slovenskih piscev, ki bolehajo na Občutku narodne manjvrednosti'
Stran 13  /
O uradnem
Velika, enotna protifašistična manifestacija, ki je bila v Trstu 14. t. m., je res tako razveseljiv dogodek, da bi moral dobromisle-čemu človeku vzbujati optimistična predvidevanja za bližnjo in daljno bodočnost. Lepo se vidi in sliši, da so nasilje obsodile vse politične stranke (seveda razen one, ki je bila na zatožni klopi), vsa mladinska gibanja in razne organizacije obeh narodnosti. Ko bi le ne bilo gotovih situacij, gotovih dogodkov v preteklosti in sedanjosti! Na tisto dobo. nas n.pr. spominja tudi iskanje informacij o politični pripadnosti delavcev, ki bi se ždeli zaposliti pri družbi Grandi Motori.
Ali je v skladu s proklamiranim antifašizmom od oblasti izdano dovoljenje za fašistično zborovanje, za katero je bilo lahko predvidevati, da se bo izrodilo v nasilje? Ali se je mogoče zanesti na javno varnost, če policija nikoli »ne more« odkriti skrunilcev naših spomenikov v Bazovici, Zgoniku in drugod? Ali ne pomenijo take nekaznoxane provokacije potuho fašističnim akcijam?
Z besedami obsojamo divjanje fašistov, pri tem pa pozabljamo na krivdo onih, ki bi morali skrbeti za javni red in varnost in ki so za tak posel tudi plačani. Pozabljamo, da je za ravnanje policije odgovorna centralna vlada v Rimu, vlada, ki jo sestavljajo stranke DC, PSU, PSI in PRI. Ta vlada, levega centra imenovana, ima tudi ministra za notranje zadeve. Ta postavlja lokalne kve-storje in prefekte in jim daje obenem navodila. Kakšna je demokratičnost in antifašizem vlade levega (!) centra, ki postavlja take organe javne varnosti oz. jim daje taka navodila?
V uradnem govoru na Goldonijevem trgu smo slišali lepe besede o sodelovanju, miru
i.t.d. Danes je pač v modi kazati se demokratičnega, naprednega, socialno čutečega, miroljubnega in kar je še takih lepo zvenečih besed. Saj besede nič ne stanejo. Je pač mnogo lažje moliti in se udeleževati verskih obredov kakor pa v resnici živ e 11 i po Kristu-
sovih naukih. Preveč je dejanskih dokazov, da toliko razglašam uradni antifašizem ni iskren. Ni iskren, če se vsem zakonodajnim zbornicam v vseh petindvajsetih povojnih letih ni zdelo umestno razveljaviti fašističnih zalomov in dekretov, ki so imeli namen izbrisati slovensko manjšino, vseh predpisov o prepovedi uporabe slovenščine pred sodiščem, vseh dekretov za popačenje slo-venskih priimkov in imen slovenskih vasi. Vse kaže, da je demokratični vladi, ki »slom na idealih odporništva«, vendarle všeč, da je fašizem izbrisal preštevilne slovenske priim-
antifašizmu
ke in tako, vsaj uradno, ustvaril drugačno podobo etničnega stanja.
Kako na tihem tudi sedanja vlada levega centra sprejema gotove odločitve fašističnega režima, je pokazala tudi polemika okrog razporoke. Vatikanski nasprotniki razporo-ke so se v argumentacijah sklicevali tudi na konkordat, sklenjen med italijansko državo in Vatikanom, in poudarjali, da razporoka krši konkordat. Pri tem so pa skrbno zamolčali dejstvo, da je konkordat podpisal fašistični režim in da je bil sklenjen v dobi, ki jo danes obsojamo. Se bolj sumljivo pa je, da laični zagovorniki razporoke niso ovrgli argumenta o kršitvi konkordata. Saj bi bilo tako enostavno naglasiti, da si je fašizem konkordat želel iz čistega političnega raču-narstva z namenom, da podpre in utrdi svojo oblast!
Kaj naj si mislimo o antifašizmu vlade, di dopušča obstoj, delovanje, demonstracije in nasilja stranke, ki niti ne spriva svojega fašističnega značaja?
Po ravnanju lokalnih organov javne varnosti v zvezi s fašističnimi izgredi, ravnanju, ki je nedvomno v skladu z višjimi direktivami; po »pozabljivosti« najvišjih oblasti in zakonodajalca v pogledu fašističnih zakonov, naperjenih proti slovenski manjšini, je res nemogoče, da bi taki vladi mogli priznati antifašistično usmerjenost. Mogli bi ji, z gotovimi pridržki, priznati demokratičnost, nikakor pa ne antifašizem. Za to so potrebna dejanja, ne pa besede. Teh je bilo že kar zadosti.
U. V.
»Toda kaj bo zidaj z nami, profesor? Malo nas je, ki smo res trdni.«
»Glavno je, da plamen ne ugasne. Tine. Vi, ki ste trdni, nosite !ta plamen v sebi. Prej ali slej se bo morda razširil tudi na druge. Ne morem verjeti, da nam je usojeno zidaj izginiti kot narod. Kot človek in kot zgodovinar mislim, da ima naše narodno bivanje vendarle nek globlji smisel, da je tudi naš kamenček potreben za sestavo širšega evproskega in svetovnega mozaika, ki bi bil brez njega nepopoln. Tudi naš glas se mara čuti v zboru Evrope in sveta. To mora bilti in bo glas zdrave pameti, glas treznosti, glas človeškosti v dbbi, ki je kot upijanjena od samih parol in v katerem se Sirijo totalitarizmi skoro brez odpora. Zavedati se moramo te svoje vloge 'in ostati trdni, pa naj se zgodi kar hoče. Mali narodi 'imajo pri tem še posebno 'pomembno vlogo, ker so že po svoji naravi, po samem svojem Obstoju prOtitotdlitar-ni. Zato so totalitarnim sistemom iln diktaturam tako zasovraženi in napoti. Visalk izmed nas lahko prli tem Odporu prispeva svoje. Ne more veliko, za to nimamo sredstev in moči, a kolikor more. Jaz sem skušal, kolikor mi je bilo mogoče, vzdramiti glas razuma, kritičnosti l!n človeškosti v vas študentih in v svojih hčerkah, Vi, pa ga skušajte dramiti v drugih, s katerimi se srečujete. Glavno, da se ta veriga ne pretrga. In Videli boste, da ne bo zaman. Glejte samo, da ostanete živi, če se sproži val dogajanja, ki ga najbrž mi ne moremo preprečiti.«
te Oorloo
NENADNA SMRT NADUČITELJA VVINKLERJA
V torek popoldne se je po mestu razširila žalostna novica, da je na naglem umrl upokojeni nadučitelj 8 l-letni g. Wi'rtkle>r.
Kljub Visokim letom je bil še čvrst in krepak v svojem prijetnem domu ob gori-škem Kornu na Blančah.
Po rodu krepak sin Trnovske planote se je že kot mlad učitelj udejstvoval kot prosvetni in gospodarski delavec. Vedno je bil načelno narodno usmerjen, tudi v najhujših časih, ko je moral iplačati svojo ravnočrtnost tudi z ječo in konfinacijo. Ko se je po vojni vrnil iz pregnanstva domov, je spet zastavil svojo mOško besedo in dejanje, kjer je bilo najbolj treba. Sprejel je tedaj tudi zelo težko in odgovorno mesto občinskega svetovalca v Gorici.
S svojo blago in zavedno ženo je skrbno vzgojil hčeri in sinove, ki so poročeni in zavzemajo vsi ugledna mesta.
Pokojni Wink!er se je po smrti svoje življenjske družice umaknil v zasluženi pokoj. Vedno pa je še skrbel za gospodarstvo okoli hiše in se je do zadnjega živo zanimal za vsa dogajanja med svojimi rojaki.
Skoro na tiho je ugasnil, veliki iin krepki mož. Opoldne je še govoril s svojimi. Ko so ga za hip pustili samega, se je zgrudil na tla — za večno.
Naj uživa rajnik plačilo za svoje delo na onem svetu! Vsej družini in sorodstvu izrekajo prijatelji im znanci globoko sožalje.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. ♦ Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarna »Graphis« Trst
»Čaj v skodelitah, se vama je ohladil,« se je oglasila gospa. »Pojdi skuhat drugega, Verica.«
Deklica je vstala itn odšla iz sobe. Tinetu, katerega milsli so bile drugje, so mimogrede prišle v zavest njene mehke, ljubke kretnje in njen čudovito oblikovani dekliški bok, ko je s pladnjem v roi šla iz sobe. Pozneje se je mnogokrat spomnil te njene podobe. Kmalu se je vrnila z drugim, vročim čajem. Tine ga je naglo spil, ker zunalj se je bilo že zmračilo,, in vstal.
»Hvala, gospod profesor. Vesel sem, da sem iahko govoril z vami. Vaše besede so me pomirile ih mi prikazale stvari v drugačni luči, kot sem jih videl, ko sem prihajal sem.«
»Zadovoljen sem, če je tako, Tine. In nikar se ne predajajte obupu. Obup pomeni odpoved upanju, le to pa nam ipomaga živeti- in nas spodbuja k dejanjem. Veste, tudi mene večkrat premagujejo hude slutnje in malodušnost, toda takle pKjgovoir, kot sva ga imela zdajle midva, je vzpodbuden in potreben. Le da človek tu včasih nima s kom govoriti... razen z mojim i tremi ženskami tu,« se je nasmehnil. »Še največ se lahko p>omenim z njimi. Marsikdo drug se itzmika pogovoru o tem, kar se lahko zgodi in kaj bi bilo potem. Mnogi so postali zelo previdni, odkar se govori, da naši nadisti tu v mestu že sestavljajo črno listo.«
»Mi smo gotovo na njej,« je rekla Verica skoro s px>nosom. »Pravzaprav bi me bilo sram, če bi ne bili.«	(dalje)
T V POMLADI
TEDENSKI PREPLET) DOMAČEGA ŠPORTA
Imamo Zvezo slovenskih športnih društev v Italiji
Medtem ko so fašisti pretepali naše fante samo zaradi 'tega, ker so se pogovarjali v slovenščini, se je na stadionu I. maja 8. dec. ustanavljate. Zveza slovenskih športnih društev v Italiji.
Ob prisotnosti večine slov. športnih društev s Tržaškega iin Goriškega smo oživeli nekdanjo sorodno zvezo, ki so mam jo fašisti razpustili skupno z vsemi slovenskimi organizacijami, na kateremkoli področju so delovale. Korist take zveze smo žal spoznali šele 25 let po osvoboditvi, upamo pa, da bo sedalj naše delo na športnem področju gladko steklo po začrtanih smernicah.
Siicer se je zamejski šport začel smotrno razvijati šele pred dobrim desetletjem,, ko je Š. Z. BOR nakazalo edino pravilno pot, kateri naj sledi ves manjšinski šport. Prav v dobi, ko smo se zavedli, da nas medsebojna strankarska nesoglasja uničujejo (v veliko zadovoljstvo velikega dela večinskega naroda), se pobudniki te prve 'izrazito slovenske športne zveze uvideli, da je moč mladino družiti le s športom. Samo na tem področju se mladina združuje ne glede na politično prepričanje ter ne glede na socialni položaj. Prav s športnim udejstvovanjem si mlad človek pridobi samozavesti, spoznava sovrstnike iz najrazličnejših krajev 'in z zavestjo, da je opravil svojo športno dolžnost, lahko s ponosom izpriča pripadnost svojemu 'narodu.
Bor in slovenske športne Igre so dale pobudo iskoro vsaki vasi, da je hotela priti do lastnega društva. Športne organizacije so rastle kot gobe po dežju. Vsi so težili po čimboljših uspehih., marsikdo pa je zgrešil pravi cilj športnega udejistovanja zamejskega Slovenca. Pravil-' no mteleča društva pa so 'se zavedala, da vsak po svoji po'ti ne pride nikamor; saj lahko ta uspeva 'le na škodo onega. Prav to je >po mojem bil glavni vzrok, da se je taka večina odločila za ustanovitev zveze
Najlepše kar smo slišali tako na pripravljalnem sestanku ‘kolt na ustanovnem občnem zboru zveze, je billo: vsa včlanjena društva bodo narodnoobrambna. Da, prav ta je 'tista misel, ki jo maramo jaismo izreči iin ki morda koga moti, ki pa končno še bolj plemeniti vse delo naših šport niikov. Ne mislima, da bi lahko v svojem krogu vzgajali ase in prvake, vzgajati moramo pred vsem prave športnike po duhu, ki bodo vredni predstavniki svojega naroda. Že najmlajšim, ki so se komaj začeli baviiti s športom, moramo vcepiti, da se mora naš član dvakrat potruditi; enkrat kolt atlet in drugič kot pripadnik manj
S*
šine, na katerega vsi gledajo vsaj z radovednostjo. Kadar se bo naš član mladinec ali mladinka zavedal, da zlaisti in predvsem z nastopanjem pred najrazličnejšo publiko, seznanja javnost z našo prisotnostjo na tem koščku zemlje, takrat bo lahko njegovo društvo s ponosom im zadovoljstvom ugotovilo, da je doseglo zastavljen icilj, ne glede na tehnični rezultat, ki ga bo tekmovalec dosegel.
Ne bi se rad dotaknil ostalih, čeprav važnih točk ustanovne listine zveze, ker bi želel, da bi se vsi športni delavci zavedali važnosti te točke. Ne potrebujemo za vsako ceno prvakov, boriti se moramo proti vsaki obliki profesionalizma in divižma med tekmovalci; svoj skupni cilj bomo dosegli, če 'bomo znali vzgajati tako mladino, ki bo ostala za vedno zvesta svojemu jeziku iin bo ponosna, da pripada slovenskemu narodu, čeprav v svdjstvu narodne manjšine.
Dolžnost vse slovenske javnosti, vseh slovenskih organizacij iin predvsem matične domovine je, da vsi kot en mož podpremo to zvezo, ki 'je spontano zrasla iz potrebe po medsebojni pomoči in ki si je zastavite take plemenite cilje.
Antek Terčon
ODBOJKA
BOR - PETRARCA 1:3 (15:11, 7:1'5, 5:15, 10:15)
Boru ni uspelo! Pred rekordnim številom domačih im padovanskiih navijačev je ekipa plavili klonila pred premočno Petrarco. Že med ogrevanjem so nam gostje pokazali, česa so sposobni, domačini pa so kljub temu brez treme stopili za mrežo. V ekipo se je vrnil Klavdij Veljak, ki je veliko pripomogel, da so Borovci osvojili prvi set. Prepričani 'smo, da Bor še ni koli ni odigral takega seta, kot je bil prav prvi. Igra je bila. na vitsoki tehnični ravni 'in povsem vredna I. lige. Lahko trdimo, da v tem nizu niso naši fantje zagrešili ene same napake. Orel in S. Veljak sta dobro branila polje in zalagala predvsem K. Veljaka iin Plesničarja z odličnimi žogami, ki sta jih ta. dva napadalca smotrno izkoriščala. Petraroa je skušala z več menjavami in s time-out zaustaviti polet naših fantov, to pa ji ni uspelo, im po skoraj polurni borbi se je set končal z zmago domačinov. To je prvi izgubljeni set Pelrarce na 'tem prvenstvu!
Tudi v drugem setu so plavi v začetku povedli, kmalu pa 'se je izkazalo, da proti taki ekipi ni mogoče igrati brez enakovrednih menjav. Petrarca je izkoristila vsako napako Tržačanov, nizala točko za točko, naši pa so se z vsemi močmi skušali, upirati. Bor je večkrat osvojil žogo, ki pa so jo Padovanci kmalu spet pridobili. Set se je kmalu končali z odličnim fini šem goštov.
V tretjem setu smo opazili precej nervoze v vrstah naših fantov. Ko so uvideli, da je obramba Pelrarce skoraj neranljiva, so prehitro položili orožje.
Zadnji set še je začel katastrofalno za pla-,ve, saj so gosti v' nekaj minutah povedli s 6:0. Tedaj so Borovci zbrali še slednje moči, zaigrali so odlično. Plesničar je pošiljal na nasprotno stran prave bombe, miišliili smo že, da bodo gostje klonili. Humhal je bil prisiljen klicati dva time-outa in se 'poslužiti več menjav. Prav ko so se Borovci približali nasprotniku, pa jim je zmanjkalo moči, da so morali položiti orožje.
Naši fantje so odšli z igrišča z dvignjeno glavo. Zaigrali so na visdki tehnični ravni, kot malokdaj; njihova požrtvovalnost je bila vredna vsega občudovanja. Naj jih tolaži zavest, da
a
so klonili enemu redkih moštev, ki je res ekiipa in ki razpolaga najmanj z devetimi iskoro enakovrednimi igralci, naši pa so celo tekmo odi-. grafi z teto postavo.
OSTALI IZIDI:
ODBOJKA:
AUDAX (Gorica) - KRAS 1:3 KOŠARKA:
BOR - CAPITAN PIPA (Rovigo) 65r57
ketna
— o —
Z Goriškega
NOVA HIŠA ZELENEGA KRIŽA
Goriško društvo Zelenega križa, ki šteje nad 3000 udov, mod temi skoraj eno tretjino Slovencev, si je postavilo na starem prostoru na koncu ulice Morelli novo poslopje. Za stavbo je poleg mestne uprave največ prispevala Goriška hranilnica — »Mont«.
V soboto dopoldne so 'sc zbrali razni predstavniki k blagoslovitvi in odprtju novlih prostorov te važne goriške ustanove za javno pomoč in .bolniške prevoze.
Po kratkem, nagovoru je nadškof CogOlin opravil obrede blagoslovitve, .nakar so sč razvrstili razni govorniki, ki so poudarjali pomen Zelenega križa.
Na koncu je društveni predsednik Can-dutli naznanil, da bo društvo obhajalo 50det-nico svoje ustanovitve čez dve leti. Ob tej priložnosti se 'bo v novih prostorih zbral 26. državni kongres vseh združen j za javno po-
ZADNJI KONCERT LETOŠNJE SEZONE
Glasbena ustanova »Citta di Gotniziia« je v soboto zaključila letošnjo koncertno sezono. K nastopu je povabila Zagrebški violinski kvartet, ki je eden najbolj znanih doma in tudi v svetu. Nastopil je v mnogih evropskih, azijskih in ameriških mesilih.
Pri tem koncertu v Gorici je kvartet nastopil s skladbami Amadeja Mozarta, Primoža Ramovša, Alfreda Casella in Mavricija Ravela. Najbol j je poslušavcem ugajal Ravelov kvartet. Ramovšev Triptychon (1970), posvečen zagrebškim izvajalcem, je zelo zahteven, nima pa dosti melodije.
Vsi ti jeseniški koncerti so vedno privabili precejšnje število glasbenih ljubiteljev; med temi tudi vedno 'skoro polovico Slovencev.
BOŽIČNI KONCERT
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici bo priredila v nedeljo 27. decembra ob 15. uri običajni božični pevski koncert v stolni cerkvi. Nastopili bodo razni pevski zbori'.
Vabljeni so vsi ljubitelji lepe božične pesmi.
PESEM SVETE NOČI
Bilo je 22. decembra leta 1818. Po vsej Salzburški leželi je že nekaj dni divjal snežni metež. V zakurjeni sobi v vasi Oberndorf sta sedela učitelj Peter Mohr in njegov prijatelj organist Franc Ksaver Gruber iz bližnjega Halleina.
»Pri takem vremenu ne moreš'doniov,« je menil učitelj. Prijatelj je nemo prikimal. »Najbolje je, da ostaneš tukaj za praznike.«
Gruber je vzdihnil in zamišljeno pihal dim iz dolge pipe. »Se bolj kot to me skrbi, da naš župnik ne bo mogel priti za polnočnico sem v Oberndorf. Snežni zameti so previsoki in on je že star,« se je oglasil čez. čas.
»Seveda, ne bo mogel. Če se odpravi, pojde v smrt.«
Dolgo sta molčala. Gruber je pretrgal molk: »Ja, toda kaj bo?« Kako bomo na sveto noč brez duhovnika? Tudi maše ne bo.«
»To tudi jaz razmišljam. Ne ostane nam ni čdrugega, kot da sami opravimo sveto-nočno pobožnost. Jaz bom prebral iz svetega pisma kaj o božjem rojstvu. Ti Franc, pa boš igral na orgle božične pesmi.«
»Hm,« je godrnjal organist in pristavil: »Vse dobro in lepo, kar praviš. Toda — ljudje bodo razočarani, ne bodo doživeli božičnega občutja.«
Vaški učitelj se je obrnil od okna in pogledal organista: »Treba jim bo nudili kaj veselega.«
»Toda kaj?«
»Ljudi bo treba presenetiti s kako novo božično pesmijo...«
Organist mu je presekal besede: »Z novo božično pesmijo?«
Vprašujoče je zrl v prijatelja: »Kako si pravzaprav to zamišljaš?«
»Treba je najti besede in melodijo, ki bo segla globoko v srce in čustvo.«
Učitelj je s temi besedami segel po zvezku na mizi in je odprl stran. Polglasno je bral: »Stille Nacht, heilige Nacht — Tiha noč, sveta noč, vse že spi, je polnoč.«
Učitelj je prebral božično pesem do konca in je umolknil. Tudi prijatelj ni rekel ničesar. Čez nekaj časa pa se je Gruber dvignil in odšel k orglam ter potegnil registre.
Ko mu je prijatelj Mohr bral svoje verze, niu je že zazvenela bolj v srcu kot v ušesih tudi melodija.
Zdaj jo je že zaigral.
Naslednji dan je učitelj Mohr učil svoje učence peti Sveto noč. S še bolj svetlimi glasovi so jo peli pri polnočnici 1818 v cerkvi Oberndorfa.
Novo pesem so peli ves teden v cerkvi in doma pred jaslicami vsi vaščani, tako se jim je priljubil preprosti in prisrčni svetonočm napev.
S Salzburškega se je razširil po vsej Avstriji in Nemčiji. Nekaj let kasneje so peli sveto melodijo tudi v Franciji, Italiji in pri nas.
Glasi se danes povsod, koder prebiva človeški rod, ki občuti in praznuje sveto noč.
Q	ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH
n	ZBOROV
= priredi v nedeljo, 3. januarja 1971, ob W 15. uri.
^	KONCERT BOŽIČNIH PESMI
v cerkvi v ŠPETRU v Bneneški Slove-W niji in v nedeljo, 10. januarja /97/, ob U 16. uri v cerkvi Novega svetega n At ona LJ v Trstu.
NOVA KNJIGA O SREČKU KOSOVELU
Revica »Zaliv« je izdala te dni v »Kosovelovi knjižnici« knjižico »Srečko Kosoveli v Trstu«, ki vsebuje sestavke pesnika samega, njegovega bra ta Staneta, Borisa Pahorja in Milka Bambiča.
Knjižica šteje 88 strani ter je naprodaj v Tržaški knjigami im v drugih slovenskih knjigarnah za ceno 800 lir. Namijo opozarjamo naše bravce.
V torek pred Božičem je iizšla tudi nova številka »Zaliva«.
V Mali dvorani Kulturnega dema 'je v petek Glasbena matica pripravila solistični koncert s pianlMko Zdenko Novak, violinistom Rokom Klopčičem in tenoristom Mitjo Gregoračem. Občudovanja vredna je vztrajnost Glasbene Matice, da klju!b marsikateremu slabo obiskanemu koncertu nemoteno nadaljuje z začrtanim programom. Obisk petkovega koncerta je bi'1 tak, da bi lahko vzel pogum tudi največjemu optimliStu.
Navadno je prva točka vsakega programa delo lažjega značaja, ki ima le to nalogo, da izvajavca vpelje in morda seznani z akustiko prostora. Pianistka Zdenka Novaik pa je prav na začetek postavila nedvomno svdj naljmočnej-ši prispevek. Monumentalni preludij, koral in luga francoskega Skladatelja Cezarja Francka so zaživeli pred nami v taki popolnosti kakor le malokdaj. Vse skladbe tega skladatelja izdajajo, da je obenem tudi organist. Zato zahteva tudi v svojih 'klavirskih skladbah čimvečjo bairvitost iin velik dinamični razpon. S smiselnim uporabljanjem pedalov in neoporečno prstno tehniko je pianistka ustvarita zavidljive zvočne efekte. Poliforasko bogastvo pa je znala posredovati tako, da je bila vsa kontrapunktična zapletenost pred poslušalcem vedno jasna im dojemljiva. Izvedba te Franckove skladbe je bita res vzorna.
Ukmarjeva impresija »Tiho prihaja mrak* je občutena iin dognana kompozicija, 'kd nekoliko
g Tržaškega
DOBRA PREDSTAVA NA OPcINAH
Prosvetno društvo »Tabor« ina Opčinah je uprizorilo prejšnjo soboto in nedeljo Nuši-čovo komedijo v treh dejanjih »Žalujoči o-staii«. Predstavi sta privabili mnogo gledav-cev, ki so se imenitno zabavali. Nasmejali so se lahko do solz. K temu sta veliko pripomogli poleg smešne vsebine igre res dobra režija m igra.
Med najboljšimi igravci je bila Ljuba Košuta v vlogi vdove Sarke, pohvaliti pa bi morali tudi Antona Kal c a v vlogi trgovca Tanasija, Viktorja Sosiča v vlogi Agatona, Metko Kacin kol Vido, Jadranko Simič kot Danico in vse druge. Režiral je prof. Ivan Artač. Igra je tekla gladko, v napetem ritmu. Kot je slišati, jo bodo še ponovili.
TRŽAŠKI OKTET V NABREŽINI
V Nabrežini je nastopil v nedeljo popoldne novo nastali Tržaški oktet. Pred natrpano dvorano »Igo Gruden« je zapel vrsto narodnih in umetnih pesmi, in je s svojo ubranostjo in izdelanostjo povsem osvojil in prepričal občinstvo, da mu je navdušeno ploskalo in zahtevalo ponovitve. Vsekakor nas je novi Tržaški oktet veselo presenetil, zato upamo, da se bo še utrdil in napredoval do čim popolnejše umetniške višine.
Časnikar dr. Maitetj Poslovan je predaval v soboto zvečer v novi dvorani v uliči Risorta o sindikatih in stavkah. Predavanje je pritegnilo veliko ljudi in po njem se je razvili a živahna debata. Pokazalo se je, da take teme naše ljudi resnično zanimajo.
spominja na debussyjevske vplive. Tudi pri njej je -pianistka dokazala svojo prefinjeno muzikal nost in lep smisel za senčenje. Popaindopulovo »Kolo« pa je kompozicijsko manj prepričljivo. Je sicer v njem mnogo zunanjega bleSka 'in Viir-tuozizmov, a poslušalcev ni prepričalo iin morda tudi pianistke ne. Kljub ne ravno srečno izbrani kompoziciji, pa 'je bita pianistka pravo razodetje. Pokazala je, posebno pri Frančku, tolikšen smisel za plastično jasnost, barvitost in temaitično oblikovanje, 'da 'smo jo z užitkom poslušali.
Violiniist Rok Klopčič je prispeval lahkotnejši program. SrebOtnjakova »Tretja sonatina« je sicer ambiciozno napiisana skladba, ki upo-kteva tudi sodobnejša sredstva (med njimi tudi že nekoliko izrabljene skoke septim), a nS zapustila posebnega vtisa. Sarasaltejeve »Ciganske melodije« so pa tako p rej računane le na zunanji efekt. Violinist je dokazal solidno tehnično pripravljenost, je pa interpretativno nekoliko preveč akademski.
Vokalni prispevek je dal tenorist Miitja Gregorač, ki je zapel nekaj samospevov Linharta, Beethovna in Duparca. S svojim simpatično obarvanlilm glasom jih je podajali zelo prizadevno in {»kazal mnogo smisla m komorno muziciranje. Oba solista je spremljata 'pianistka Novakova iin tudi kot spremljevalka potrdila svdjo naravno muzikalnost.	Ubald Vrabec
Solistični koncert Glasbene matice
Za tirani katalonski narod
Od časa do časa se pojavijo v časopisju in v radiotelevizijskih dnevnikih vesti o protestih in stavkah na univerzi v Barceloni, glavnem mestu Katalonije. Vedno spet slišimo, da je kataloščina prepovedana kot uradni jezik v svoji lastni domovini. Mislimo, da je skoro vsakemu Slovencu znan obstoj katalonskega naroda in da mu pomeni tragičen primer zatiranega ljudstva, ki nikakor ne more priti do svojih narodnih pravic. Toda le malokdo ve kaj natančnejšega o njem.
Zahodnoevropski tisk večkrat označuje Katalonce za »daleč najštevilnejšo manjšino v zahodni Evropi«. Toda to seveda ni res, kajti to pomeni zamenjavanje pojmov manjšine in nesvobodni narod. Narodna manjšina je vedno le del nekega naroda, ki je ostal zunaj svoje narodne države, pod tujo oblastjo, ali z mejo odrezan od svojega matičnega naroda v drugi državi, četudi tista država ni njegova narodna država. Katalonci pa so nesvobodni narod na tleh Iberskega polotoka, ne pa manjšina, čeprav jim seveda grozi nevarnost, da s časom postanejo manjšina na lastnih tleh, kot se je to že zgodilo z raznimi narodi v Sovjetski zvezi.
Katalonija leži v severovzhodni> Španiji in predstavlja izrazito mediteransko deželo. To pa je le etnično-geografski pojem, kajti v politično - upravnem pogledu Katalonija ne obstaja. Katalonci imajo večino v španskih provincah Barcellona, Gerona, Lerida in Ta-ragona. K pojmu Katalonija spadajo tudi Balearski otoki. Poleg tega žive Katalonci v francoskem departmaju Roussillon z glavnim mestom Perpignan in v državici Andorra. Andorra je dejansko katalonska državica, edino tam je katalonski jezik tudi uradni jezik. V omenjenih španskih provincah živi nad šest in pol milijona Kataloncev. Upoštevajoč pa tudi Katalonce v Franciji in v Andorri pa je vsega skupaj okrog sedem milijonov Kataloncev. Toda njihovo točno število je težko dognati, ker katalonska narodnost ni priznana v Španiji. Nekatere statistike navajajo, da govori 24 odst. prebivalstva v Španiji katalonsko, potemtakem bi bilo Kataloncev v Španiji celo okrog sedem in pol milijona, toda mnogi se javno verjetno v sedanjih razmerah ne bi priznali za Katalonce, kljub temu da še govore katalonsko, ker so izgubili politično zavest pripadnosti h katalonskemu narodu ali ker se boje. To je usoda vseh za-
tiranih narodov in narodnih manjšin, kot pa na žalost dobro vemo tudi mi Slovenci. Skoro vsi Katalonci so katoliške vere.
Ime Katalonija izhaja iz izraza Gotland — Dežela Gotov, v latinski obliki Catalan-dija in nato Catalonia. Preden so namreč v S. stoletju Arabci zavzeli Iberski polotok, je obstajalo tam kraljestvo Vizi go tov (Zahodnih Gotov) in težišče tistega kraljestva je bilo v Kataloniji, pod Pireneji. Katalonci so tako dejonsko narod, ki je nastal iz mešanice prvotnega poromanjenega prebivavstva in gotskih osvajavcev. Seveda pa so bili Goti v veliki manjšini, morda so predstavljali le 10 odstotkov prebivavstva ali še manj. Sami so se sicer hitro asimilirali Romanom, dali pa so deželi ime, odločilno prispevali k izoblikovanju katalonskega naroda, in zapustili svoje sledove v katalonskem (pa tudi v ka-stilskem) jeziku. Precej besed je namreč gotskega izvora.
V srednjem veku, po osvoboditvi izpod a-rabskega jarma, je bila Katalonija bolj ali manj svobodna in neodvisna in Katalonci so bili eden najvažnejših trgovskih narodov v Sredozemlju. Odlikovali so se tudi v križarskih vojnah. Z utrditvijo in raztegnitvijo kraljevske oblasti v osrednji Španiji (Kastiliji) pa so prihajali vedno bolj pod oblast Madrida in končno so popolnoma podlegli tuji sili, bolj s političnimi in ozemeljskimi »trans akcijami« med fevdalci kot na bojiščih.' Španska republika jim je priznala avtonomijo, zato so se hrabro bojevali na njeni strani, enako kot Baski, vendar so podlegli in s koncem republike je bilo konec tudi njihove avtonomije. Danes so nepriznani kot narod
in biez vsakih pravic. Katalonščine sploh ne poučujejo v šolah, in je prepovedana tudi kot knjižni jezik. Vendar pa lahko izhajajo v katalanščini, pojmovani od španskih oblasti kot »dialekt« kastilskega jezika, verske knjige in nekaj verskih listov, a še to predvsem po zaslugi raznih pogumnih samostanov in duhovnikov, medtem ko so škofje po večini Kastilijanci ali Katalonci, ki so že izgubili narodno zavednost in tajijo svojo narodnost. Največja trdnjava katalonščine kot knjižnega jezika je znani samostan Mon-serrat, ki velja tudi kot središče duhovnega odpora Kataloncev proti višjemu kleru v Kataloniji, ki je vse preveč orodje Francove diktature in potujčevanja. »Mi se sploh več ne brigamo za. škofe,« je izjavil neki katalonski bogoslovni profesor.
Kljub vsemu zatiranju katalonščine izide letno nad 500 knjig v katalonskem jeziku, delno verskih, kot rečeno, precej pa jih natisnejo v Andorri, med katalonsko manjšino v Franciji in v emigraciji. Tako katalonščina le še živi tudi kot knjižni jezik in le čaka na vstajenje.
Katalonija je podobno kot Slovenija v Jugoslaviji najbolj industrializirani del španske države. To pa prinaša s seboj nevarnost hitrejšega razkrajanja narodne celote. V katalonska mesta se priseljuje namreč vedno več Kastilijancev, tako da ima celo glavno mesto Barcellona že polovico, če ne več, kastilskega prebivavstva. Vendar se nekateri od priseljencev nauče katalonščine. Toda v daljšem razdobju to seveda nujno vodi k razkroju katalonskega naroda. Upati je le, da bo politični razvoj v Španiji, vsaj po izginotju diktatorja Franca, napravil temu konec in prinesel katalonskemu narodu svobodo, bodisi avtonomijo ali neodvisnost.
NARAVA NAJ ŽIVI
(Nadaljevanje s 7. strani)
dar pa so ekologi precej enakega mnenja, ko svetujejo oblike boja proti zastrupljanju okolja. Očistiti je treba najprej najbolj ogrožene kraje. Porazdeliti odgovornost na državno, deželno in krajevno raven. Pospešiti raziskavo ekoloških problemov, o katerih se še zelo malo ve. Preučevati stranske učinke novih proizvodov in kemikalij pred uporabo. Za vsak proizvod določiti, kaj z njim, ko odsluži svojim namenom. Skušati odpadke ponov-nno uporabljati — odpadki ene tovarne lahko predstavljajo material, s katerim deluje druga. Vsi ekologi so si tudi enotni v mnenju, da mora človeštvo na kak način urejevati rojstva. Kajti čim več ljudi bo na zemlji, tem več odpadkov in okuževanja bo; in zemlja tudi ne bo mogla več vseh prehranjevati. Predvsem pa je treba osveščati vsakega posameznika, kajti le s skupno voljo in akcijo bomo lahko ozdravili bolno naravo, očistili naš dom v vesolju in zagotovili človeštvu pravico do dihanja.
Peter SKUPNI POSVET
V nedeljo 20. decembra 1970 so se zbrali na skupnem posvetu predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev ter Slovenskega ljudskega gibanja iz Gorice in Trsta. Zastopniki slovenskih organizacij so si izmenja® stališča glede nekaterih dogodkov, ki so v zadnjem času pretresli vse zamejske Slovence.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom PO VELIKEM USPEHU NA TURNEJAH V ZDA IN SZ BO GOSTOVAL V TRSTU SVETOVNO ZNANI HRVATSKI FOLKLORNI ANSAMBEL LADO
Ljubitelji jugoslovanskih narodnih plesov in pesmi 'Sil bodo lahko ogledali njegov nastop v KULTURNEM DOMU
V sobolto 26. iin
v nedeljo, 27. decemibra, obakrat db 16. uri.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU JAKA ŠTOKA MOČ UNIFORME
komedija v petih dajanj ih
V nedeljo, 27. decembra, db 17. uri; v Marijinem domu v ROJANU
— o —
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom JANKO MODER KEKEC
(Dramatizacija povesiti J. Vandota Kekec nad samotnim breznom)
V torek, 29. decembra, olb 16. uri v sredo, 30. decembra ob 16. uri.
Vsem zvestim Obiskovavcem, dragim prijateljem ih neutrudnim sodelavcem nalj se vzdigne zastor za srečno, zodovolj no iin uspešno leto 1971! Prilsrčen uvod v to nalšo željo pa naj bodo veseli božični' in novoletni praznik!
Slovensko gledališče v Trstu
RADIO TRST A
POTOVANJE PO SKANDINAVIJI
------------  VIATICUS	-----------
♦ NEDELJA, 27. decembra, ob 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu; 9.45 Glasba za harfo: 10,45 Za dobro voljo; 11.15 Z. Tavčar: »Dvojčka Gad im Modras«; 11.35 Riingaraja za naše malčke; 11.50 Vesele harmonike; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 12.30 Staro iin novo v zabavni glasbi predstavlja Naša gospa;
13.00 Karakterističrii ansambli; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Glasba iz vsega sveta'; 15.30 M. Držič: »Triipče de Utidlče«. Komedija; 16.50 Partliči a orkestrov; 17.30 Revija Zborovskega petja;
2.	del koncerta Zveze cerkvenih pevskih zborov s Tržaškega; 18.00 Miniaturni koncert; 18.45 Bednarik »Praltika«; 19.00 Lahka glaisba; 19.15 Sedem dni v svetu; 19.30 Filmska glasba; 20.30 Šport; 20.30 »Ljudske pesrnii«; 21.00 Semenj plošč;
22.00 Nedelja v športu; 22.10 Sodobna glasba;
22.20 Zabavna glasba.
♦ PONEDELJEK, 28. decembra, ob: 7.30 Jutranja glašba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Trobentač Hiirt; 12.10 Kalanova »Pomenek s po-slušavkaimi«; 13.30 Glaisba po željah; 17.00 Tržaški mainddliniski ansambel; 17.20 Za mlade po-slušalvce: Dišc-timeč pripravljata Lovrečič iin De-ganuitti; 17.35 Vaše berilo; 17.55 Ne vse, toda o vsem; 18.15 Umetnost, književnost 'in prireditve; 18.30 Deželnii skladatelji; 18.50 A. Ver-churen in njegov ansambel; 19.10 »Odvetnik za vsakogar«; 19.15 Zbor »Satnt’Antonio Vecchio«;
19.30 Revija glasbil; 20.00 športna tribuna; 20.30 Glasbena razglednica; 21.00 A. Rebula: »Dva pe>jsaiža z gmaljne«; 21.15 Romantične melodije; 21.50 Slovenski solisti1; Pianilst Marijan Lipovšek. Lipovšek: 5 ljudskih pesmi; 22.05 Zabavna glaisba..
♦ TOREK, 29. decembra, Ob: 7.30 Jutranja glasba; 11.35 šopek slovenskih pesmi; 11.50 Saksofonist RolKiniS; 12.10 Bednarik: »Praltika«; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vals - Novice iz svdta lahke glaisbe; 18.15 Umetnost; 18.30 I Virtuosi di Roma; 18.45 »Brasilia Ritmos«; 19.00 Ofcrodi pdjo; 19.10 E. Cevc: Preproste sivari »Bogkov kot«; 19.25 Moški zbor »V. Mirk«; 19.45 Glasbeni best-isellerji; 20.00 Šport; 20.30 Strauss: »Kavalir z rožo«, oipera.
♦ SREDA, 30. decembra, ob: 7.30 Jutranja glasba; 11.35 šopek slovenskih pesmi; 11.50 »50 Fiw-s?ers... 5 Guitars«; 12.30 Brali smo za vals; 13.30 Glaisba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst; 17.35 Slovarček 'sodobne znainostii; 17.55 Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«, 18.15 Umetnost; 18.30 Kontrabasist Peder-zahi, pri klavirju Rossljeva; 18.50 »The Finnjen-kas«; 19.40 Higiena in zdravje; 19.20 Jazz; 19.40 »Beri, beri rožmarin zeleni«; 20.00 Šport; 20.30 Simf. koncert; V odmoru (21.00) Za vašo knjižno polico; 21.45 Melodije v polmraku; 22.05 Zabavna glasba.
♦ ČETRTEK, 31. decembra,, ob: 7.30 Jutranja glaisba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Ham-otom in njegovi solisti; 12.10 Družinski obzornik;
13.30 Glaisba po željah; 17.20 Za mlade poslušavce: Disc-tiime; 17.35 Kako ‘in zakaj; 17.55 Ne vse, toda o vsem; 18.15 Umetnost; 1830 Recital čellista Mordeja pri klavirju Lipovšek. Lipovšek: Balada; 19.10 Pisani balončki, 19.30 Izbrali smo za vais; 20.00 Šport; 20.30 Najboljše popevke leta; 21.00-24.00 Silvestrov ples po želji poslušavcev’
♦ PETEK, 1. januarja, ob: 8.30 S prijetno glasbo v Novo leto; 9.00 Sv. maša; 9.45 Franck: Ko-rol v a mOlu za orgle. Igra Bergant; 10.00 Revija godal; 1040 Za veselo razpoloženje; 11.00 Vivaldi - Madipierova pred.: Štirje letni čaisi, za violino godailia 'itn čembalo. Godalni orkester Glasbene Matice ilz Trsta vdd'i Kjuder. Solist Bravničar; 11.45 Božične pesmi; 12.10 Kaj pričakujem od Novega leta - drobne želje velikih in m^lih; 12.25 Glasba po željah; 13.30 Glasba po željah; 14.45 GlaiSba iz vsega sveta; 15.30 Britten: Angleške ljudske pesmi. Merku: Diivertimento II., 5 ljudskih pesmi iz Beneške Slovenije za tenor in komorni orik. Komorni ansambel »S. Osterc« iz Ljubljane vodi Petrič. Solist Gregorač;
16.00 T. Curk »Prvo popisovanje«. Radijska igra; 16.40 Pleisna čajanka-, 17.20 Za mlade poslušavce: Govorimo o glasbi; 18.15 Priljubljene melodije; 1840 Otroški zbori in solilsti; 18.55 Sodobni ital. skladatelji; 19.10 »Praltika« Valentina Vodnika;
19.20 Ženski vokalni kvartet vodi Bučar; 19.40 Novosti v naši diskoteki; 20.00 Šport; 20.30 Gospodarstvo in delo. 20.45 Koncert operne glasbe; 21.45 Folklorni plesi; 22.05 Zabavna glasba.
♦ SOBOTA. 2. januarja, ob: 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Veseli
XXI.
Vstopnine ni. Vsak Norvežan ima pravico, da si prosto in brezplačno ogleduje snovne priče visoke kulture, ki so jo ustvarili njegovi predniki — njegovi predniki pa so bili že ljudje kamene dobe v Skandinaviji, kajti pre-bivavstvo na skandinavskem polotoku se ni nikdar v večji meri izmenjalo kot v deželah celinske Evrope, kjer so ljudstva izpodrivala druga drugo in se neprestano bojevala za boljši prostor pod soncem. Ljudje, ki so prišli s celine, so le počasi sledili ledenikom, ki so se umikali proti severu, in so ostali, do koder so prišli. Njihovi potomci so še danes tam.
Nordijci, posebno Norvežani, ne poznajo šovinizma in sovraštva do drugih narodov, vendar pa na vsak korak kažejo svoj narodni ponos in samozavest. Ker se jim ni treba več bati za narodno svobodo in neodvisnost, za jezik in narodno samobitnost, v njihovi narodni zavesti ni nervoze ali strastnosti, neprestane defenzivne ofenzivnosti ali celo zapadanja v romantične mite, kot npr. pri Slovencih, ampak so v izražanju svoje narodne zavesti in ponosa mirni, prijazni, dobrohotni, a trdni, s čutom za mero, kaj je prav in kaj ni, kaj je pametno in smiselno in kaj ne.
V isti zgradbi so razstavljene tudi etnološke zbirke z raznih krajev sveta, ki so jih zbrali norveški raziskovavci, vendar nisem
OBVESTILO BRAVCEM Naročnike in bravce opozarjamo, da prihodnja številka Novega lista ne bo izšla v četrtek, 31. t. m., ampak v četrtek, 7. januarja 1971.
Uprava
imel časa, da bi si jih ogledal. Upam, da si jih bom kdaj pozneje. Seveda pa je v Oslu še več drugih muzejev, ki so vsi vredni ogleda.
Popoldne sem se odpeljal z avtobusom na polotok Bydgoy blizu Osla, kjer je urejen Ljudski muzej starih norveških zgradb, od najbolj preprostih koč do kmečkih hiš, graščinskih zgradb, tipičnih meščanskih hiš prejšnjih stoletij in znamenitih lesenih cerkva. Značilni rumeni avtdbusi čakajo zadaj za Stortin-gom (parlamentom) in vožnja traja kakšne
Vso slovensko javnost, tudi v Trstu, je pretresla nepričakovana novica o smrti slovenskega gledališkega prvaka Staneta Severja. Po predstavi njegovega recitala v Ribnici na Pohorju 19. t. m. ga je v garderobi zadela kap. Star je bil šele 56 let, Pdkopali so ga v torek na Žalah. Vsi smo ga gotovo bolj cenili in imeli' raJdi, kot smo to pokazali, in hudo nam je za njim. Globoko žaluje za nijim slovenska Talija.
■ * —
motivi; 12.10 N. Kuret: Ljudska verovanja in vraže; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Glasba iz vsega sveta; 15.55 Avtoradio; 16.10 Operetni odlomki.
17.00 Pevci pred mikrofonom; 17.20 Ščepec poezije; 17.30 Za mlade poslušavce: Sdbotni sestanek; 17.50 MOj prošti čais; 18.15 Umetnost; 18.30 Nepozabne melodije; 19.10 Prosvetno društvo v Štandrežu; 19.25 Zbor »T Tomšič« iz Ljubljane, vddl Munih; 19.45 The Modern Jazz Quartet;
20.00 šport; 20.45 Nenavadne in skrivnostne zgodbe: A. Mairodič: »Sorima«; 21.05 Laistov orkester;
21.30	Vabilo na ples; 22.30 Zabavna glasba.
pol ure skozi mirna predmestja. Ko sem sc približal avtobusu, sem zaslišal iz notranjosti resnično lepo in čudovito ubrano dekliško petje, ka(kršno se le malokdaj sliši tudi v najboljših koncertnih sporedih. Melodija je bila živahna in vesela ter zelo lepa. Najprej sem mislil, da pojejo norveška dekleta, toda ko sem vstopil, sem iz besedila spoznal, da pojejo francosko. Bile so štiri francoske študentke, še zelo mlade. Ena je bila blondinka, čudovito lepa, najprikupnejše dekle, kar sem jih srečal v Skandinaviji. Sedele so v avtobusu raztreseno, ker niso dobile prostora skupaj, toda to jih ni motilo, da ne bi pele. Vožnja na Bydgoy traja pol ure in pele so vso pot, pesem za pesmijo, same vesele melodije, polne ritma. Bile so ljudske in študentovske popevke. Vsi smo jih radi poslušali in ko smo se jim pri izstopu zahvalili in jih pohvalili, so bile vesele.
(dalje)
Piama uredništvu
BOMO ZAMAN ČAKALI?
12. decembra so na Poljskem izbruhnili krvavi nemiri. Neposreden vzrok za demonstracije je bilo baje občutno zvišanje cen osnovnim življenjskim potrebščinam. Časopisi in radijske postaje so poročali o starkah v pristaniščih in tovarnah, o demonstracijah. Vojska in policija sta ostro reagirali ne samo s solzildi in gumijav-kami, temveč tudi s tanki ih Streljanjem direktno v množico. Po mnenju nekega danskega časnikarja, ki je bil v Gdansku, 'je samo smrtnih žrtev preko 300.
Na varšavskem radiu pa je bilo podano poročilo, ki je naprtilo odgovornost za nemire sum-ljiiivim elementom ter obenem Obtoževalo, da so delavci nasedli državi sovražni propagandi.
Čudno podobna so si oblastvena tolmačenja vsakega nezadovoljstva. Tudi v dobi fašizma so uradne izjave in uradni časopisi, pripisovali vsak znak nezadovoljstva le pdklicnim hujskačem, de-lomrznežem in moralnih ničvrednežem. Glede slovenske manjšine Julijske Krajine so večkrat napisali, da je tukajšnje prebivalstvo mirno in dobro in da bi rado spoštovalo zakonitost, ko bi ne bilo gotovih huj'Skačev in fažiiintelektualcev, ki begajo in hujskaijo miroljubno prebivalstvo. Tudi za naciste so bili pripadniki raznih odporniških gibanj le banditi. Prav tako označuje španski frankizem baskovske borce za svobodo.
Trpka in za bodočnost nič dobrega obetajoča je ugotovitev, da so uradne izjave pod vsemi podnebji 'in v okviru vseh ideologij skoro vedno lažnjlive in da oblast svoje argumente opira na dejstvo, da je oborožena.
Po trenutnem vladnem stališču »zgleda, da so na Poljskem šli s tanki proti delavstvu in da so padle nedolžne žrtve. Ali bo sedanja poljska vlada poiskala krivce? Ali bodo pri nas napredne Stranke, ki branijo interese proletariata, tudi v tem primeru uprizorile protestne demonstra-dilje v korist poljskih delavcev?
Dvomim. Saj še sedaj čakamo na protestne manifestacije proti nasilni okupaciji Češkoslovaške. In mislim, da bi morali protestirati tudi proiti preganjanju sovjetskih razumnikov in Nobelovih nagrajencev.
Tragično iin naravnost grozljivo je, da bomo zaman čakali na jasne in nedvoumne proteste tistih, ki se proglašaljo za graditelje boljše in pravičnejše družbe.	U.	Vrabec
TISKARNA BUDIiM
GORICA — Riva Piazzutta 18 — Telefon 26-76
Moderno sodobno opremljeno podjetje sprejema vsa tiskarska dela po zmernih
cenah ter jih točno izvrši
VOŠČI VSEM SVOJIM CENJ. NAROČNIKOM, VESELE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
Hwi£ckd
Ustanovljena leta 1909	r.	z.	z	o.	z.
GORICA	ULICA	MORELLI,	14	-	TELEFON	22-06
VINOAGRARIA
(inž. Josip Rustja) GORICA
Trgovina čevljev, velika izbira, solidna in poceni postrežba GORICA - Piazza Vittoria - Tel. 81-205
Električne in vodovodne napeljave STANKO KOREN
GORICA - Ul. Mcittioli 11 - Telefon 32-71
PODJETJE
Trg Cavour, 9 Corso Verdi, 54
GORICA
Tel. 35-36 Tel. 21-60
GORICA - Trg Cavour, 6 - Tel. 34-96 Stari Trg
Zaloga drv, premoga in stavbnega materiala - ploščice
BAUCON
Trgovina z modnim blagom, solidna in poceni postrebž'ba
GORICA Via Carducci - Gosposka ulica
Trg Vittoria - Travnik - Telefon 53-95
Pol stoletja znana trgovina z vsemi kmetijskimi potrebščinami, semeni, čebulčki in plastično opremo vošči vsem svojim cenjenim odjemalcem
VESELE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
GOSTILNA	PAULIN
Toči	pristna briška vina
z	domačo kuhinjo
GORICA -	Viale XX Settembre, 138
ZNANA URARNA IN ZLATARNA ŠULIGOJ
GORICA - Ul. Carducci, 49 - Tel. 56-57
(Gosposka ulica)
--.... ■■■	ji, ■■	.---.irf
BOGATA IZBIRA ČEVLJEV IN OBUTVE VSEH VRST
KOS J C
GORICA - Raštel 1/7 - Telefon 51-62
vošči vsem cenjenim odjemalcem Vesele in srečne božične praznike ter dosti uspehov v novem letu 1971
KATOLIŠKA KNJIGARNA
GORICA - TRAVNIK Piazza Vittoria 25 - Telefon 24-07
PAPIRNICA
KNJIGARNA
DEVOCIONALIJE Na drobno in na debelo
Bogota izbira
KEROZEN - DRVA - PREMOG
TVRDKA
IVAN VETRIH
Kar naročite pri nas,
Vam za Gorico in okolico v dnevu dostavimo na dom
Tel. 25-27 GORICA ul. Lantieri 5
€ I	fi	PRI	DARKOTU
GORICA Ul. Carducci (Gosposka) 45
Trgovina vsakovrstnih kmetijskih, vrtnarskih, kletarskih in hlevskih potrebščin, semen in gnojil vošči ceni, odjemalcem srečen božič in veselo novo leto
TvrdKa Prinčič Ivan
KRMIN (CORMONS) - Tel. 61-32 Viale Venezia Giulia 6
TOVARNA POHIŠTVA IN TRGOVINA Z LESOM
vsem svoijm cenjenim protrošnikom, dobaviteljem, prijateljem in znancem VOŠČI VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO
Import
di B. KERSEVANI & C. Coc. n. c.
GORICA - Korzo Italija, 75 - Tel. 26-43
Export
KLOBUČARNA	M. LEBAN
GORICA - UL Rastello, 8 - Tel. 39-07
Lepa izbira moških klobukov - tudi znamke »Panizza« 'in »Barbisio« - ter ženskih in otroških klobukov, čepic, dežnikov itd.
Oslavje pri Gorici - Telefon 51-74
vošči vsem cenjenim gostom in prijateljem vesele praznike in dosti sreče v novem let letu. Priporoča jim svojo dobro kapljico in domačo kuhinjo ter vabi na prijeten oddih ob praznikih in silvestrovanju.
^sem. svojttn gostom, pnjaleljem, znancem in sodelavcem z
e H mo
J-tac rta- trt ttj/rc-irttr-	t&C	/ff	/
HOTEL BLED HOTEL DRNIELH
•.-fitm ^ta . ^ ij// tara trt	;	s,#
Lastnik V. LEVSTIK
Vesele božične praznike in srečno noVo teto želijo:
HOTEL
FRI POŠTI
TRST- Trg. Oberdan, 1 - Tel. 24-157
vošči svojim cenjenim gostom srečno in uspeha polno novo leto
BIFE'
P im"
TRST - Ul. Ghega, 3	Tel.	24-783
vošči vsem vesele praznike
URARNA IN ZLATARNA
MIKOLJ
TRST - Čampo S. Giacomo, 3 - Tel. 95-881
Bogata izbira švicarskih ur in lično izdelane zlatnine
BUFFET
'T&imc§2§c
TRST
Ul. Cassa di Risparmio, 3
Kranjske klobase in kraški teran dobiš pri TOMAŽIČU vsak dan
Tel. 35-301
VI5TA
T R S T - Ul. Carducci 15 Telefon 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov, toplomerov in fotografskega materiala
TRGOVINA NA DROBNO IN NA DEBELO
OfCat^a
TRST- Trg. S. Giovanni, 1 - Tel. 35-019
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik za vsa goriva. Popolne opreme za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (lnox) jekla, itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega stekla. Lestenci ter vseh vrst električne luči klasične in moderne oblike
PRODAJA TUDI NA OBROKE
Miran Kuret
ZALOGA VINA, LIKERJEV - UVOZ - IZVOZ TRST - Ul. Valdirivo, 3 - Tel 28-926
želi svojim odjemalcem uspešno novo leto!
PODJETJE
Milan Ambrožič
T R S T - Ul. Moreri 7 - Telefon 41-42-77
Trgovina z manufakturnim blagom in modno drobnarijo
Kristan Susič
T R S T - Ul. Roiano, 2 - Tel. 41-54-66
želi cenjenim odjemalcev vesele praznike in mnogo uspeha!
Trgovina kmetijskih strojev in orodja
Marinac Vladislav
Trst, Str. Vecchia dellTstria 64 - Tel. 810-211
Umetna gnojila - Krma za živino - Prvovrstna semena lastnega pridelka in inozemska Trte, sadna drevesa, razne cvetlične sadike vrtnice, vošči vsem odjemavcem vesele praznike
TRGOVINA JESTVIN
Ji loj z Jerkič
TRST, Strada Vecchia delPIstria, 64 Telefon 810-210
vsem svojim odjemavcem in prijateljem želi vesel božič in uspeha polno novo leto!
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z MANUFAKTURO IN TKANINAMI
EUROTEX
MARIO FERFOLJA TRST - Ul. Mazzini, 46 - Telefon 94-550
želi svojim cenjenim odjemavcem tu in onstran meje vesele praznike!
Stojan Udovič - Franc
TRST- Piazza Ponterosso, 5 in piazza Vecchia, 2
Tel. 29-686
Manufakturna trgovina z blagom z veliko izbiro moškega in ženskega blaga ter vsakovrstne konfekcije
želi svoji cenj. klienteli srečno novo leto
tiskarna
graphis
trst
ulica sv. frančiška 20 Tel. 29-477
K A T R C A 14 prelepih narodnih na gramofonski plošči
P o i e
Giacomo Vatovec Succ.
TRST - Ul. Torrebianca, 19 Tel. 69-077 - 37-561 IMPORT - EXPORT
vošči vesele praznike vsem znancem in prijateljem
GOSTI L N A
O^thaullca
TRST- Ulica S. Nicolo, 1 - Tel. 37-918
Katrca
Zagorski zvonovi
Zdej n ča bom več hodov
Je vpihnila luč
Nmav čez izaro
Vasovalec
Z.abe
Pri farni cerkvici Oj te mlinar
Pesem o Martinku Kebru
Puobeč sem star šele 18 liet Ljubezenske pesmi iz Rezije Srce je žalostno Juhe, puojdamo v Škuofeče
tižašUa UnjifraiHa
TRST — Ul. SV. FRANČIŠKA 20 S 61-792
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000	-	VPLAČANIH	LIB 300.000.000
Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna Dopisniki po vsej Italiji MENJALNICA TUJE VALUTE
TRST- ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. ŠT. 38-101, 38-045	BRZOJAVNI	NASLOV: BANKRED
»EDILNA«
JleUat Zi/onitotic
s.a.s. di Pertot
TRST - Barkovlje, Ul. Boveto, 24 - Tel. 413-000
Srečno novo leto
želi vsem cenjenim odjemavcem
Avgust Gregorič
TRGOVINA JESTVIN
TRST
Ul. Commerciale, 25 - Tel. 29-658
Potovalni in turistični urad
»AURORA«
TRST - Ul. Cicerone, 4 - Telefon 29-243
Vesel božič in srečno novo leto 1971 želi Trgovina z jestvinami
VIŠINI
TRST - Ul. Roma, 15 - Tel. 61-502
Zaloga drv in premoga
ANTON FLORIDAN
TRST - Ulica Ricci, 4 - Tel. 95-714
Obilo uspeha in sreče v novem letu 1971 želi cenjenim odjemavcem
Trgovina jestvin OREL JOŽE
TRST - Ul. Geppa, 8 - Tel. 23-869
FOTO STUDIO
EGON
Trst - Ul. Orioni 2/1 - Tel. 93-295 (Barriera)
ZLATARNA
SPLENDENTE (Škerlj) TRST - Ul. F. Filzi, 5	Tel.	68-374
vošči cenjenim odjemavcem srečno novo leto
Zaloga tepih. papirja
T. PANJEK GODINA
TRTST - Ul. Mazzini, 7 - Tel. 37-636
Trgovina z jestvinami
ANDREJ OBERSNEL
TRST - Ul. Maiolica, 1 - Tel. 93-070
Trgovina jestvin
MARCEL NADLIŠEK
TRST - Ul. Pascoli, 27 - Tel. 722-351
vošči vsem prijetno novo leto
Trgovina in delavnica čevljev
C« ROJAN
(J Cu Trg tra i Rivi, 2 - Tel. 41-43-73
vošči vesele prazni'ke!
Urarna in zlatarna	
GRUDEN	KAREL
T R S T - Ul. Battisti, 13	Tel. 96-306
Ribarnica
PERTOT MARČELA
Trst - Barkovlje, Ul. Perarolo, 2 - Tel. 410-330 želi vsem vesele praznike!
Trgovina z jestvinami MILAN BEVK
TRST - Ul. D’Annunzio, 9 - Telefon 741-572
AVGUST ŠTOKA
TRGOVINA JESTVIN TRST - Ul. Commerciale, 94 - Tel. 35-030
Vesele praznike
GOSTILNA	NINI
vošči cenjenim gostom vesel božič in srečno novo leto 1971
TRST - Ul. Valdirivo, 32 - Tel. 38-915
Manufaktura in papirnica
MILAN SANCIN TRST, Str. Vecchia deH'lstria - Tel. 811-205
vošči cenjenim odjemalcev srečno novo leto 1971
Najlepše cvetlice dobite pri
»IVAN KI«
TRST - Ul. dellMstria, 10 - Tel 95-052
Mlekarna
MARTELANC VIDA
TRST - Ul. Miramare, 50 - Tel. 410-423 vošči vsem cenj. odjemavcem vesele praznike
GOSTILNA K O B O L (JADRAN) TRST - Ul. dellMndustria, 16 (Sv. Jakob) Telefon 744-505
želi vesel božič in srečno novo leto
OPČINE
ZALOGA VSAKOVRSTNEGA VTAVBNEGA MATERIALA
Daneu Alojzij
OPČINE - Proseška ul., 13 - Tel. 211-044
DRUŠTVENA PRODAJALNA NA OPČINAH
z. z p. p.
OPČINE, Alpinska ulica, 85 Telefon 211-054
Drogerija	Č E	
		K E T
TRST - Ul. Solitario - Tel.	95-442	
želi odjemavcev	vesele	praznike!
URARNA IN ZLATARNA
11=111 n
Ilm J
1	—1—M
- O	Im'
• !	
ANTON MALALAN
OPČINE - Narodna ulica, 77 - Tel. 211-034
TRGOVINA JESTVIN
ŠKABAR JOSIP
OPČINE - Narodna ulica, 42 - Tel. 211-026
se vljudno priporoča svojim odjemavcem tu in onkraj meje
ZALOGA STAVBNEGA MATERIALA
CELESTINA DANEU . DANIELI
OPČINE - Narodna ulica, 77 - Tel. 211034
GOSTILNA
EMILIJA SOSIČ - VREMEC
OPČINE'- Narodna ulica, 65
Vesel božič in uspeha polno novo leto 1971