PREDSTAVUAMO VAM NAŠ KRAJ:
MALA SLEVICA
Prvi kilometri asfalta
»To je dobro, pošleno, zvesto, resnicoljubno, pokor-no, gostoljubno in milo Ijudstvo, toda prevet in premoč-do je praznovemo. Vse svoje zadeve hoče urediti samo s pogostim branjem. poslušanjem in uslanavljenjcm maš, z biljami. i darovanjem, z rožnimi venci, i ognjem in prižiganjem sveč, s procesijami, i blagoslovljeno vodo, s soljo, s kajenjem in kropljenjem, i daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva. S tem hoče odvmiti ludi vse nesreče, vse božje kazni, vsakovrstne bolezni, draginjo, vojsko in nevihto, pregnati hudiče u oblakov, s polja, z dvorišča. od živine, iz hiše in od poslelje...«
S temi besedami (pretopljenimi kajpada v sodobnejši jezik) je Primož Trubar več kot imenitno ujel utrip življenja in miselnost, ki je v njegovem času vladala v razsejanem velikolaškem hribovju - tudi na Veliki in Mali Sleviei. Ščepec teh navad se je v teh krajih ohranil še danes, pa čeprav se krajani poslej pri razvozlavanju svojih težav bolj zanesejo na svoje roke, na organizirano delo v vasi.
Na Mali Slevici, ki leži kake tri kilometre od Velikih Lašč, blagri razvoja tudi še danes pronicajo le po polže-vo. Krajani so se morali na primer vsaj petnajst let boriti, da sc jim je uresničila njihova največja želja - ureditev ceste do Velikih Lašč. Šele letos se je premaknilo! Sredi maja so se težki buldožerji in dragi siroji končno zagrizli v skrepenelo makadamsko traso in jo začeli izravnavati, širiti. Poslej bo trasa k enkrat širša kot prej. V prvi etapi naj bi, kot je povedal predsednik vaškega odbora in član sveta KS Velike LaSče Tone Brodnik, asfaltirali cesto do
Podbrega (1.5 kilometra), kajti ta del je menda najtežji, zato je tudi najbolje, da najprej lam rešijo težave, ki utegnejo nastopiti. Do konca leta pa naj bi potem uredili in asfaltirali še preostalo polovico ceste do Male Slevice.
Po dolgih letih čakanja bo cesta končno le ugledaia loliko ieljeoi asfalt
Gradbena dela izvaja podjetje Slovenija ceste.
»Ta cesta je bila sramota za naš kraj in vso občino,« misli o zadevi Tone Brodnik. »To je ie žalostna dediščina bivše laSke občine.«
V načrtu je tudi ureditev ceste od Male Slevice do Preske, treba pa bi bilo temeljito obnoviti tudi pot do Dvorske vasi, ki je še slabša. Prav zato pozimi tu spioh ne vozijo avtobusi.
Oporečna voda
Reševanje krajevne komunale je bilo za Malo Slevico že od nekdaj trd oreh. Vas je namreč razdeljena na dva dela - M. Slevico in Hrastinjake - veliko hiš pa je razsejanih ludi zunaj njih. Skupaj je tako zdaj v vasi okrog štirideset hiš. Vsa gospodinjstva so že \ei kot petnajst let. od leta 1972, preskrbljena s skupno vodo-vodno napeljavo, ki zraven njih preskrbuje tudi sosednje vasi. Zal pa je voda k vedno oporečna. Razlog: površin-ske vode vdirajo v gozdno zajetje (v Škrlovici). Prav zato se zdaj menijo, da bi zgradili novo zajetje v Zgornji dolini. odkoder bi na Malo Slevico voda recimo tekla kar brez črpalke. Ta čas že tečejo raziskave in prvi rezultati so zelo spodbudni. Tako naj bi se v skupnem vodovod-nem omrežju počasi združile vse neoporečne vode.
Hkrati s preskrbo z boljšo vodo, pa bo seveda treba zgraditi tudi kanalizacijo za površinske vode. saj gre konec koncev za vzročno povezavo.
Suha roba še živi
Za vsak slučaj imajo na Mali Slevici tudi studenec pod vaško kapelico, kjer črpajo vodo za živino, kadar vodo-vod povsem opeša (v sušnih obdobjih). Nujne vsakdanje potrebščine pa si nabavljajo v trgovinah v Velikih Laš-čah, v Karlovici ali v Ljubljani (kamor si jih največ hodi služiti kruh), v Kmetijsko zadrugo Velike Lašče in ljub-ljanski Dom pa prodajajo tudi svojo suho robo, lu še vedno živi v kraju. V mnogih hišah namreč še vcdno rezljajo (strojno) lesene žlice, medtem ko so včasih izde-lovali tudi škafe, čebre in še marsikaj drugega. Ročno
seveda. Za suhorobarje je to zdaj le še postranski zaslu žek, podobno pač kot kmetijstvo. Pravi kmetje pa so v vasi samo k trije. Vas premore tudi bife »Pri Kropcu«, enkrat na tri tedne pa jih obišče potujoča knjižnica.
Svojstven ponos kraja je vsekakor ludi njihova cerkev sv. Jakoba. Pri njeni (zunanji) obnovi je lani sodelovala praktično vsa soseska, pri čemer so prispevali tudi les in denar. Zdaj čaka na ureditev k notranjost cerkve. Arhi-tektonsko edinstvena zgradbica je poleg redkih prežive-lih starožitnih skednjev za zdaj tudi edini turistični biser v kraju, hkrati pa je v imenitnem sozvočju s prelepo neokrnjeno naravo, ki se razprostira vsenaokoli.
BRANKO VRHOVEC
Obnovljena cerkvica Sv. Jakoba - arhitektomki ¦ dragufj sredi starega ia uorega