Kulturno bogastvo Lipoglava in okolice
Ta prispevek je del govora s proslave ob slovenskem kulturnem prazniku na Lipoglavu 10. februarja 1989, ki gaje imeljakob Miller iz Grosupljega. Na koncu prispevka je avtor predlagal popis vseh učiteljev in učiteljic na Lipoglavu oziroma zapis lokalne zgodovine šohtva tega območja.
Naj povemo, daje ta popis z lokalno zgodovino šolstva že naredil Avgust Trplan in ga bomo objavili v prihodnji številki.
Avtorjema se v imenu bralcev zahvljujemo za voljo in trud. Oba članka sia dragocena prispevka k našemu vedenju in osveščanju o nas in naših krajih v davni in bližnji pretekbsti. Želimo posnemovalcev.
Urednik
Vasi Scla, Pance, Veliki in Mali Lipoglav, Repče pa Zg. Slivnica so razsejanc po slcmcnih, pobočjih in do-leh, kjer se gozdovi in scnožeti izme-njujejo z njivami in sadovnjaki. Zem-lja je marsikje strma, tudi kamnita, drugje spet ilovnata in malo bolj rodo-vitna, vendar v glavnem skromna, če že ne skopa. In vendar je ta zemljica že skoraj 3000 let obdelovana, nego-¦vana, kulturna, in ne le snovno, am-pak tudi duhovno in umetniško plodna.
Zgodovina kulture med Pugledom, Scnožetjo, Magdalensko goro in Pir-čevim hribom obsega tri obdobja. Prvo obdobje je zacvetelo pred kakimi 2800 leti. Po hribovju so živcli ljudje, ki so morda govorili venetsko, morda ilirsko: oboje bi danes najlaže razu-meli Albanci. Z njimi so živcli nekaj pozneje tudi Kelti, ki bi jih morda najbolje razumeli današnji Irci. Od severozahoda so si ta ljudstva po sle-menu Golovca, čez Molnik, Magda-knsko goro pa naprej na poliško Gra-dišče, Kucelj in daljc proti stiškemu Gradišču zgradila poti, ki so povezo-vala vrsto gradišč. Središče naselij okoli Lipoglava je bilo verjetno na Gori, kjer je stala utrdba z visokimi, še zmeraj vidnirn obrambnimi okopi. Grobišča tega ljudstva neznanega Lmena so raztresena od Joštarjevega laza do Parklovca, na južni strani Gore pa zlasti na Voselnici, skupaj
nad tisoč najdenih grobov. Iz ostan-kov posodja, orodja ali orožja si mo-remo predstavljati, kako so ti naši ze-meljski, nekrvni predniki živeli. Vre-zane in vtolčcnc v kovinskc situle so se ohranile eelo podobc tega ljudstva: ljudje v dolgih haljastih oblačilih iz lanu, pokriti s ploščatimi ali stožča-stimi kapami, vojaki s čeladami, igralci na trstenke (grške piščali), pa-stirji in poljcdelci, knczi in umctniki, konjarji in vojščaki. Švojo materialno kulturo: posodje, konjsko oprcmo, osebne prcdmete so izdclovali sami po zglcdu ali ob pomoči strokovnjakov s področja današnje severnc Italije in pod vplivi iz Grčije, ncdvomno pa so marsikaj tudi uvažali. Ko so okoli Kristusovih časov kraje zasedli Rim-ljani, se jc začel propad »Magdalcn-cev«: ceste so se že s Kelti spustile v dolino pod Goro, k Šmarju, nekaj stoletij po prihodu Rimljanov pa so se Ijudje umikali v višje hribovje, želcč se vsaj začasno rešiti pred umičeval-nimi navali različnih tujih, mimoido-čih ljudstev. Kultura »Magdalencev« pa je ostala, skrita v zemlji.
Drugo pomembno kulturno ob-dobjc se začcnja okoli leta 1000 ter obsega kakih 800 let. Lipoglav, ki ima svoje soimenjakc v Istri, v Hrvaškem Zagorju, na Češkem in Poijskem, sc v listinah prvič omenja leta 1136, Pancc se omenjajo okoli leta 1400, Repče pa 1444. Ljudje s^pet kultivi-
rali zemljo, obddovali polja, rcdili ži-vino, mcd njimi pa se jc utrjevala nova duhovna kultura: krščanstvo. Zrasle so cerkvice: sv. Miklavža na Malem' Lipoglavu (13. stol.), poznogotska sv. Magdalena na Gori, gotska sv. Lucija v Dolah, sv. Pavla v Šentpavlu, zlasti pa ccrkev sv. Marije (13. stol.) v Smarju, ki je po Mariji dobilo tudi imc. Koliko visoke kulturne zavesti in ustvarjalnosti jc zbrane v teh cerkvi-cah: oltarji, križevi poti, kipi, slike pa stari urbarji in krstne ter druge knjige po župniščih. Kadar obiščete Goro, si oglejte šilasto priostren obok glavnih vrat: v gotiki nasiala krivulja, ki kot da ponazarja rast navzgor, v svobodo.
Vse cerkvice so kulturno delo naših dcdov in pradedov, v njih se je obliko-vala slovensko knjižna beseda, pctjc, umetnost. V zvczi z vero se je med ljudstvom vseskozi širilo tudi znanje: že leta 1504. je v Smarju vodil šolo duhovniški pripravnik Stefan Pec-hlar, Ribničar po rodu, njegov pred-stojnik pa jc bil Šterlekar. V to šolo jc morda kako leto hodil tudi znameniti Primož iz Rašce, tako domneva ozi-roma sumi Francc Lokar, lipoglavski pesnik. Oblikovanje znanja jc obliko-vanje človekovega duha, mišljenja, kulturc, zaradi tcga je treba kulturo krščanstva - nc gleue na nazor — spo-štovati, ljubiti in biti ponosen nanjo.
Tretjc obdobje kulturnega razvoja območja Lipoglava obscga dobo zad-njih 100 let, ko je iu delovalo ali sc rodilo 6 pomembnih slovenskih ustvarjalcev. Morda je za začetek do-mačc inteligence v povezavi z ustano-vitvijo cnorazrcdne osnovnc šolc 1864., in sicer v hištrni župnišča? Najstarejši kulturnik tcga obdobja je Frančišček Marešič (1846-1901), doma iz Kostanjcvicc na Krki, duhov-nik, ki jc dopisoval v dnevno časopisjc s psevdonimom Kostanjeviška muha, sicer pa znal vse slovanske jczike in
prcvajal xi francoščine in čcščine ter po Lipoglavu in drugod po Dolenj-skem nabiral domače bescde in izraze. Nckaj iz svoje zbirke jc objavil v Dom in svetu (1895). Na Lipoglavu je npr. Marešič slišal izraz babja jeza za dro-ben zrnat sncg, belična za konopljo, bosač za lesen voz brcz železnih obro-čcv na kolesih, ipd. Kot mlad fantiček jc bil tako reven, da jc prišcl bos na polnočnico v kostanjeviško cerkev in se skrival na koru. Ko si je kasncje denarno opomogcl, je vncto podpiral študirajočo slovensko mladino. Poko-pan je pri sv. Miklavžu na Malem Lipoglavu.
Dvajset lct po Marešiču - 1876 - se je na Pancah rodil Anton Skubic, po domače Grumov, edini sin, v šolah odličnjak, po poklicu duhovnik, sicer pa gospodarstvcnik in zgodovinar. Govoril je 7 jczikov in bil dolga leta dckan v Ribnici, kjer je tudi pokopan (1940). S kakšno vncmo jc npr. hodil v zvonik romarske cerkve pri Novi Štifti, ko jc sušil v ccrkvcncm jabolku na vrhu zvonika odkriti dokument, ga analiziral in razvozljaval. Napisal je skoraj 800 strani debelo knjigo Zgo-dovina Ribnicc in ribnižke pokrajine, ki je izšla 1976. V zvczi z Ribnico je Anton Skubic pisal tudi o Prešernu in Trubarju.
Leta 1877 se je na Malem Lipo-glavu pri Erjovčkovih rodil Anton Grum, ki je umrl star 97 lct. Po po-klicu je bil najprej uradnik, pozncje pa organist in učitelj glasbe. Skompo-niral je okoli 300 pevskih skldb, od tega polovico Ijudskih ali oscbnih, po-lovico cerkvcnih. Pri Erjovčkovih še hranijo rokopis Antonove pesmi O Li-poglav, katere prva kitica se glasi:
O Lipoglav, moj dragi dom, nikdar pozabil le ne bom! Sprejmi poziv srca gorak, ki li poUlja ga rojak.
Pescm je bila napisala 1972. lcta v Dubrovniku, kjer jc skladatclj tudi pokopan. Vcm, da v nckaterih okoli-ških cerkvah pojejo tudi Grumove pe-smi, s katcrimi je obogatil slovensko ccrkvcno glasbo. Ali ne bi bilo lepo oživiti in počastiti Grumov spomin s kakjm koncertom njegovih pcsmi tudi v rojstnem kraju? Iz domačc zemlje raste zdravo in pokončno drevo!
Leta 1881 se je rodil na Pancah pri Halcbovih Frančišek Jere, ki je kot duhovnik študiral grščino, latinšeino in slovenščino ter postal profesor na gimnaziji v Ljubljani, kjer jc pred 30 leti (1959) umrl. Napisal jc vcč latin-skih učnih knjig, pomagal pri na-stanku prvega in edinega splošno gr-ško-slovenskega slovarja (1915) in bil eden od treh prevajalcev Svetega pi-sma Nove zaveze (1925-1929), te-mcljne knjige mnogih kulturnih jezi-kov, prevoda, ki se je prebiral vsc do leta 1984, ko je izšel povsem nov pre-vod. Halebov France, doktor in pro-fesor, je stanoval v intcrnatu v Sen-tvidu nad Ljubljano, in luč v njego-vem oknu se je redno prižigala ob tričetrt na štiri zjutraj. Bil je marljiv kulturni delavec in prav jc, da se ga spominjamo in smo ponosni nanj.
Poleg Skubica in Jereta se je na Pancah rodil tudi Janez Žagar, po do-mačc Dolgonjivarjev, in sicer leta 1903. Bil je soustanovitelj založbe Modra ptica, urednik knjižne zbirke in književne revije z naslovom Modra ptica. Knjige te zbirke so pojem kvali-tetne, odlične knjige - v zbirki so izhajali prevodi najboljših svctovnih proznih del. Mimo knjig Modre ptice, ki so imele tudi izredno lcpo zunanjo podobo, saj je urednik Žagar znal pri-tegniti najboljše oblikovalce tedanjega časa, ne more iti noben zgodovinar uredništva in založništva na Sloven-skem. Žagar pa je tudi sam pisal zgodbe, pesmi, occne ter tudi tri dramc: Vrtincc, (izšla 1925), Zaroka, in pa Razdejanje. Spodobilo bi se, da bi doihačini zaigrali igro Vrtinec, saj
je kvalitetna, umetniško in problem-sko zanimiva, obenem pa gledališko dovolj prcprosta tudi za podeželski odcr. Kdo bo spoštoval naše domače kulturnikc, če jih nc bomo znali ceniti in gojiti njihov spomin sami? Janez Žagar jc umrl 1972. leta, povsem po-zabljen od slovcnske kulturne javno-sti. Tudi Zagarjev sin Martin, ki živi v Ljubljani, je prevajal iz anglcške oz. ameriške literaturc. Če sem pregled kulturnikov s področja Lipoglava za-čel s priseljcnim Marcšičcm, naj ga končam s Francetom Lokarjem, pcs-nikom, ki zdaj že 9. leto pastiruje pri sv. Miklavžu. Rodil se je 1917 v Polju pri Višnji Gori, izdal pa je 10 pesni-ških zbirk, od tega dve z navedbo Lipoglava kot kraja izida: Ura abe-cede (1982) in Kar dan v sebi skriva (1986). Lokar je pesnik, ki »s kanglico strahu sam zase nosi svetlobo med Ijudi«, je pa tudi pcsnik elementarnc Ijubezni do zcmlje in kmeta. Za svoje družbeno in kulturno delo je leta 1974 prcjel red bratstva in enotnosti.
Seveda izhaja iz Lipoglava in oko-licc še vrsta drugih kulturnih delav-cev, omenim naj samo nesrečnega in-ženirja Jožeta Skubica, po domače Pa-vlovčevega, strokovnjaka za sadjar-stvo, avtorja vrste strokovnih člankov in tajnika predvojne Kmetske zveze - ki sc je ponesrečil leta 1936, star 35 let. Med visto lipoglavskih šolnikov pa naj omenim Anico Urbinc s Sel, ki je okušala politično trdoto in zapo-stavljanja, ker je ohranila človeški po-nos in pokončnost, in se je njeno prc-pričanje razlikovalo od uradno pred-pisanega. Prav bi bilo, da bi se narcdil popis vseh učitcljev in učiteljic na Li-poglavu oz. lokalno zgodovino šolstva tega področja sploh.
Ob koncu želim vsem domačinom Lipoglava in okoliških vasi, da bi se znali bogatiti ob svojcm vclikem kul-turnem bogastvu, ki sega od »Magda-lencev« do današnjih dni, obenem pa, da bi znali biti pokončni Slovenci in dobri ljudjc.
JAKOB MULER