OBZORJA STROKE etika
Glasnik S.E.D. 42/3 2002, stran 54
Strokovni članek / 1.04 Magda Peršič, Jana Mlakar Adamič, Janez Ster, Tita Porenta
PROFESIONALNA ETIKA V MUZEJU
Primer št. 1
Zasebni zbiralec pride v muzej s prošnjo, da mu kustos strokovno ovrednoti predmet, ki ga namerava kupiti od sovaščana za svojo zbirko. Kustos mora strokovno oceniti oziroma ovrednotiti predmet, saj sodi strokovno ovrednotenje predmetov premične kulturne dediščine med njegove delovne naloge v muzeju, ki ga določa Zakon o varstvu kulturne dediščine. Kustosom strokovno mnenje je sestavni del prošnje, ki jo zasebni zbiralec potrebuje za pridobitev sredstev za odkup predmeta (razpis v okviru projekta CRP). Ta predmet namerava zasebni zbiralec postaviti v svojo zbirko, ki jo predstavlja javnosti. Kustos ugotovi, da je predmet ključnega pomena za njegovo (se pravi muzejsko) zbirko, in se za nasvet obrne na ministrstvo za kulturo (MK). Poučijo ga, da noben zakon javno ne prepoveduje nakupovanja oziroma ni nikakršne pravne podlage, ki bi kustosu dovoljevala preprečili zbiralčev namen, Kaj lahko v tem primeru stori kustos? Teoretično lahko pripravi strokovne podlage za akt o razglasitvi spomenika državnega ali lokalnega pomena ali pa na MK vloži prošnjo za odobritev sredstev za odkup istega predmeta, Kakšen bo najverjetnejši razplet med kustosom in zasebnim zbiralcem ? V praksi to pomeni, da bi moral slednji kustosa dati podatke o predmetu oziroma lastniku predmeta, česar pa ni pripravljen storiti, dokler ne bo predmet njegova last. V tem primeru bo zasebni zbiralec predmet premične dediščine najprej odkupil od lastnika in šele kot lastnik da1 pobudo za razglasitev (pri tem se izogne odločbi v1 odločbi o varstvu spomenika, ki prepoveduje premeščanje oziroma prenašanje spomenika). Z lastninsko pravico si zasebni zbiralec pridobi možnost razglasitvenega akta za spomenik, na podlagi katerega izda minister ali pristojni organ lokalne skupnosti lastniku (zasebnemu zbiralcu) odločbo o varstvu spomenika. Po tej odločbi se spomenik lahko prepusti javni službi ali strokovni organizaciji (muzeju) največ za en mesec v letu do šestih mesecev v petih letih. V tem primeru muzej nima nikakršne pravice do spomenika, ki bi ga umestil v stalno razstavo, ker pač ni lastnik, razen če zasebni zbiralec predmeI odstopi (proda, podari, zamenja) muzeju, kar je seveda odvisno od nje-
gove strokovnosti, razgledanosti in ne nazadnje etičnosti Torej, čeprav bi bila zasebni zbiralec in kustos v enakovrednem položaju, se pravi, da bi zasebni zbiralec da! kustosu podatke o lastniku predmeta, ki ga namerava kupiti, in bi kustos lahko pripraviI strokovno podlago za akt o razglasitvi spomenika ter hi imela enake možnosti oziroma sredstva za odkup predmeta (zasebni zbiralec bi moral počakali kustosa na morebitno odobritev njegovih sredstev za odkup in ne hi smel ponuditi več, kot znašajo kustosava sredstva), je odločitev o prodaji predmeta prepuščena osebni izbiri lastnika - prodajalca, pri čemer bo predmet najverjetneje raje prodal sorodniku, prijatelju, znancu (v tem primeru zbiralcu) kot muzeju. Kustosava pridobitev predmeta za muzejsko zbirko je torej prepuščena posameznikovi strokovnosti in etiki ter tako imenovani tržni etiki, saj posameznikom kot varuhom in skrbnikom dediščine ni treba spoštovati Icomovega kodeksa poklicne etike. Kako naj V tem primeru ravna kustos, da bo njegovo ravnanje etično? Kustos namreč krši etična načeta Icomovega kodeksa proti lastni ustanovi oziroma deluje v nasprotju z interesi svoje ustanove, ko ji odtuji predmet, s tem ko s pristojnostmi muzejskega delavca pomaga zasebnemu zbiralcu z brezplačno strokovno oceno za nakup tega predmeta. Prav tako ravna neetično in v nasprotju z Zakonom o varstvu kulturne dediščine, če odkloni strokovno pomoč zasebnemu zbiralcu. Torej kustos v vsakem primeru krši etična pravila oziroma jih po zakonu celo mora kršili, vprašanje je le, ali je bolj etično kršiti profesionalna etična ali zakonska pravila.
(Magda Peršič)
Mnenje
Poslanstvo muzejskega poklica temelji na skrbništvu, čuvanju in ohranjanju dediščine, česar bi se moral zavedati vsak kustos ali ku-stodinja. Skrbništvo nad muzejskim gradivom je materialno, moralno in pravno,1 torej lahko poklicna vprašanja rešujemo po strokovni. etični ali/in pravni poli. Vse troje se med seboj prepleta. Kar je strokovno, je etično, etično je v skladu z zakonom, ki temelji na stroki. Komentar dileme, s katero seje sreča-
la kolegica, temelji zgolj na teoriji, orodju, ki ga bo strokovni delavec v posameznih primerih uporabil ustrezno okoliščinam in glede na pomen obravnavanega predmeta. Interpretacija zakona: 51. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD): zagotavlja pravico do brezplačnih »pojasnil, nasvetov in navodil ustreznega javnega zavoda iz 20, člena tega zakona v zvezi z lastnostmi, pomenom, ohranjanjem in vzdrževanjem dediščine« le lastniku dediščine. Zasebni zbiralec je zaprosil za strokovno ovrednotenje predmeta zaradi odkupa, torej še ni lastnik dediščine in se na ta člen ne more sklicevati. Za cenovno ovrednotenje, kije pri odkupu verjetno najpomembnejše, so pristojni zapriseženi cenilci dediščine.
Strokovne podlage, če zasebni zbiralec predstavlja zbirko javnosti, mora imeti dovoljenje ministra, da je za to usposobljen.Če kustos pozna zbiralca, lahko hitro ugotovi, ali gre za ozaveščenega in dobronamernega zbiralca, neznano osebo pa lahko »preberemo« že po tem, kako je zaprosila za nasvet: ali se je obrnila uradno (pisno) na muzej (predvidevamo, da za predmet ve več ljudi) ali na določenega kustosa. Preden se kustos odloči za kakršnokoli strokovno ovrednotenje, ima pravico in dolžnost, da
a)	ob prihodu predmeta v muzej izpolni vhodni obrazec z vsemi razpoložljivimi podatki, ki mu jih mora dati zbiralec, če želi. da bo lahko opravil svoje delo;
b)	pripravi »ekspertizo« predmeta z vso dokumentacijo, ki mu rabi za nadaljnje ravnanje in sprejemanje odločite^ v zvezi z zbiranjem {preveri prisotnost predmeta v lastni zbirki), ohranjanjerfl in shranjevanjem (ugotovi njegovo stanje in popolnost zaradi postopk£>v in možnosti konservacije ter vzposta* vilve primernega konservatorskega okolja), dokumentiranjem (fotografiranje. zapis vsaj standardnih podatkov), raziskovanjem (ugotovi, da Je predmet rariteta, o njem niso znani vS' želeni podatki in je za ovrednotenje potrebno več časa) in posredovanje1*1
A
Glasnik S.E D 42/3 2002, stran 55
polemika OBZORJA STROKE
Si.D.
(zagotoviti nadzor nad lociranjem predmeta).
Če je smiselno, ob strokovni oceni takoj pripravimo dokumentacijo za razglasitev za spomenik. Tako bo vpisan v register in pod posebnim varstvom, nadzorovan in dostopen za javnost; c) zbiralcu nikakor ne sme izdati strokovnega mnenja, če obstaja kakršenkoli dvom o njegovih slabiti namenili'' (etično načelo). Pri tem se lahko uradno obrnemo na medije, obvestimo carinike, da poostrijo nadzor nad izvozom dediščine, ali pokličemo inšpektorat za kulturno dediščino. Če pa gre za ozaveščenega zbiralca, bomo z njim zlahka konstruktivno »poslovno-strokovno« sodelovali.
Če se muzej za neki predmet močno zanima, so mu na voljo naslednje možnosti: - da prepriča zasebnega zbiralca, da predmet odstopi muzeju (zelo malo možnosti!);
~ da manjkajoči predmet v stalni zbirki nadomesti z repliko ali fotografijo in si predmet izposodi samo za občasno ali študijsko razstavo; ~ da zlasti v lokalnem okolju poskrbi za pozitivno sodelovanje z zasebnim zbiralcem v duhu ohranjanja skupnega zgodovinskega spomina neke regije (po načelih ekomuzeja) in za medsebojno obveščanje ljudi za obisk zasebne zbirke, kjer si bodo lahko ogledali znameniti predmet v originalu.
Zasebni zbiralci ne spoštujejo leomovega kodeksa, ker leom združuje poklicne muzejske delavce za zagovarjanje interesov hiuzeologije in drugih disciplin, ki se ukvarjajo z upravljanjem in delovanjem muzejev,5 zasebne zbirke v Sloveniji pa nastajajo povečini kol ljubiteljska dejavnost z dodatnim virom dohodka njihovih lastnikov, 'com spodbuja oblikovanje tako imenovanih nacionalnih in strokovnih etičnih kodeksov, ki naj bi temeyili na posebnostih zakonodaje oziroma stroke. Ko bo tak kodeks oblikovan pri nas, ga bodo morali tudi v Sloveniji spoštovati tako »profesionalci« kot koncesionarji za opravljanje dejavno-s,i varstva kulturne dediščine,
(Jana Mlakar Adamič, Janez Šter in Tita Po renta)
Primer št. 2
Zasebna zbirnika pride v muzej s prošnjo ozl' r<»na kar zahtevo, da ji pristojni kustos svetuje 'e>no za raziskovalni projekt, za katerega je
dobila državna namenska sredstva. Končni cilj raziskovalnega projekta naj bi bila razstava oziroma zasebna zbirka, ki bi jo zbiraika tržila. Zdi se ji samoumevno, da ji muzeološki scenarij za postavitev zasebne zbirke izdela pristojni kustos, Zbiraika je pravilno poučena, saj je med muzejskimi nalogami kustosa tudi strokovno sodelovanje pri urejanju in predstavljanju zasebnih muzejskih zbirk (ZVKD. 22, člen). Kustos in zasebna zbiraika skleneta dogovor o sodelovanju. Po tem dogovoru kustos prosi zbirnika, ali bi bila pripravljena nekaj fotografskih posnetkov s prireditve v okviru raziskovalnega projekta (kustos seje udeležil enake prireditve v drugem kraju) odstopiti za muzejsko dokumentacijo. Zasebna zbiraika zavrne njegovo prošnjo, češ da so njeni jbto-grafski posnetki avtorsko delo. Kaj bi po vašem mnenju moral narediti kustos, da ne bi krši! kodeksa poklicne etike?
(Magda Peršič)
Mnenje
Interpretacija zakona: 22. člen ZVKD opredeljuje dejavnosti muzejev, ki dopolnjujejo naloge javne službe po njegovem 19. členu takole: »(...) zbirajo, urejajo, hranijo premično dediščino (...), strokovno sodelujejo s fizičnimi in pravnimi osebami zasebnega prava, ki imajo zbirke premične dediščine (zasebne muzejske zbirke), pri urejanju in predstavljanju zbirk (..,)« Če k temu dodamo že navedeni 51. člen istega zakona, ki govori o pravici do brezplačnih pojasnil, nasvetov in navodil v zvezi z dediščino, so »zahteve« po svetovanju teme za raziskovalni projekt upravičene, ker svetovanje še ne pomeni izdelavo scenarija. Pojavi pa se tudi vprašanje, na kakšni podlagi je zasebna zbiraika dobila državna namenska sredstva, če nima razvite vizije in muzeološkega konteksta svoje zbirke ... Strokovne podlage, muzej in zbiraika vseeno skleneta pogodbo. V pogodbi, ki jo sestav: direktor, morajo biti jasno opredeljeni interesi obeh strank in način plačila za opravljeno storitev. Oblikovanje scenarija za razstavo je avtorsko delo, ker pa so muzeji nepridobitne strokovne ustanove v službi javnosti, bo v pogodbi večkrat zapisan dogovor o zamenjavi z gradivom za dopolnitev matične zbirke ali podobnih storitev (v našem primeru za fotografije, ki so prav tako avtorsko delo). Kustosu so pri tem v oporo notranji muzejski pravilniki in ceniki o posredovanju gradiva in storitev.
Etično načelo: če kustos ob podpori svoje ustanove, ki mora izdelati ustrezne notra-
nje akte, uporabi zgoraj opisane zakonske in strokovne možnosti, ne krši etičnega kodeksa, nasprotno, upošteva splošno etično načelo poklicncga vedenja, ko suvereno zagovarja enakopraven pomen storitve muzeja.''
Sklep
Tako torej pravijo zakon, strokovna teorija in etična načela. Kulturno sporazumevanje v okviru različnih interesov in razplet sporov v praksi pa žal nista tako preprosta in predvidljiva. Posebne dolžnosti, odgovornosti in priložnosti se lahko izrazijo le v obliki priporočil, ki jih bodo morda laže upoštevali kolegi v »nacionalkah«. Ti se pri svojih odločitvah sklicujejo na višji nacionalni interes, medtem ko s(m)o »lokalci« eksistenčno in čustveno odvisni (obremenjeni) od precej ožjega okolja, tako ozemeljsko kot strokovno. Kakorkoli, vsak izmed nas se večkrat znajde v dilemah, za njihovo reševanje pa poleg poznavanja stroke potrebujemo tudi druge spretnosti in veščine, kot so diplomatstvo, pogajalske spretnosti, umetnost manipuliranja in obrambe pred njim ... Na srečo vsi, ki sodelujejo z zasebnimi zbiralci, največkrat poročajo o pozitivnih izkušnjah.
(Jana Mlakar Adamič, Janez Šter in Tita Porenta)
1	Gora/.d Makarovič, Tri načela, k> so kompas in merilo muzejskega dela. V: Glasnik SED 41/3, 4, Ljubljana 2001, 112.
2	Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVK.D). V: Uradni list KS št. 7/99. 5, febrauarja 1999.
3	ZVKD, 27., 28. in 29. člen.
4	Člen 8.5. Dokazovanje pristnosti, vrednotenje in nedovoljeno gradivo, Stvut lcoma; in leomov kodeks poklicne etike, Ljubljana 1993, slovenski odbor lcoma, 46.
5	1, člen Statuta lcoma, Statut lcoma; in leomov kodeks poklicne etike, Ljubljana 1993, slovenski odbor lcoma, S.
fi Člen 7.1. Spoštovanje poklicnih meril. Statut lcoma; in leomov kodeks poklicne etike, Ljubljana 1993, slovenski odbor lcoma. 43.