KR0NIKA 3 49 časopis za slovensko krajevno zgodovino 49 2001 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENUE Glavni in odgovorni urednik : dr. Aleš Gabrič (Ljubljana) Tehnična urednica : Majda Čuden (Ljubljana) Uredniški odbor : dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Tone Ferenc (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Olga Janša-Zorn (Ljubljana), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), Kristina Šamperl-Purg (Ptuj), Nadja Terčon (Piran) in dr. Maja Žvanut (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena 20. septembra 2001. Prevodi : Cvetka Vode - angleščina mag. Niko Hudelja - nemščina Bibliografska obdelava : mag. Alojz Cindrič Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana tel. 01 24 11 200 e-pošta: kronika@uni-lj.si Letna naročnina : za posameznike 3.600 SIT, za upokojence 2.700 SIT, za študente 1.800 SIT, za ustanove 4.800 SIT. Cena v prosti prodaji: dvojna številka 2.300 SIT, enojna številka 1.700 SIT. Žiro račun : Zveza zgodovinskih društev Slovenije 50101-678-49040 Sofinansirajo : Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Računalniški prelom : "lÄd.o.o. Tisk : Grafika-M s.p. Naklada : 1000 izvodov Na naslovni strani : Detajl oljne slike kartuzije v Bistri iz leta 1724 (foto Vladimir Vilman, 2001) KAZALO Rcizprave Darja Kerec : Problematika virov in literature o rodbini Szécsi ............................................................ 185 * Josip Žontar : Kranjski "consessus commercialis" in njegovo delo za napredek železarstva ................................... 195 Vladimir Vilman : Žagarska dejavnost na veleposestvu Galle v Bistri pred drugo svetovno vojno ........................ 207 Nataša Kolar : Vojne, vojaštvo in vojske na Ptuju skozi stoletja .................................................................. 223 Tea Anžur : Naravoslovne znanosti in ustanovitev Biotehniške fakultete ................................................... 231 Alenka Kačičnik Gabrič : Lov in ribolov na snežniškem posestvu................. 245 Mateja Leskovšek : Slomškova zveza 1900-1926 ....................................... 255 Sergej Vrišer : Zastave jugoslovanskih polkov na Slovenskem v letih 1930-1941 ................................... 283 O neznanih povezavah dveh družin (Alenka Auersperger).................................................. 289 Gradivo Mnenje Ocene Od ljudske šole do osemletke; 90. ali 26. obletnica Osnovne šole Zalog (Lili Ana Jaklič) ..................... 293 Jako stara vas na Goriškem je Solkan : zbornik ob tisočletnici prve omembe kraja. Solkan : Krajevna skupnost Solkan, 2001, 511 strani (Petra Svoljšak) ............................... 296 MeHkov zbornik : Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana : Založba ZRC, 2001, 1124 sh-ani (Alenka Kačičnik Gabrič) ...................... 299 Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860. Ljubljana : Nova revija, 2001, 473 sh-ani (Jure Gaspari).............................................. 301 Branko Goropevšek, Stoletje v Celju. Celje : Fit Media, 2001, 232 strani (Bojan Cvelfar)............. 303 49 3 KRONIKA 2.00I Strokovni članek UDK (093.2):929 Szécsi prejeto: 5. 4. 2001 Darja Kerec univ. dipl. zgodovinarka, Bevkova 5, SI-9000 Murska Sobota Problematika virov in literature o rodbini Szécsi IZVLEČEK Gornjelendavski Szécsiji so bili osrednja plemiška rodbina, ki je v srednjem veku (od 1366 dalje) prejela več posesti v Prekmurju. Kljub njihovi pomembni vlogi pa jim slovensko zgodovinopisje za razliko od madžarskega, slovaškega, avstrijskega in hrvaškega ne namenja večje pozornosti Prispevek na kratko predstavlja osnovne podatke o virih in literaturi, ki obravnavajo ta rod. KLJUČNE BESEDE zgodovinopisje, Prekmurje, Balog(h), Szécsi SUMMARY THE PROBLEMA TIC OF SOURCES AND LITERA TURE ON THE SZÉCSI FAMIL Y The Upper Lendava Szécsi family were the central noble hmily. In the Middle Ages (from 1366 on) they received numerous landed properties in the region Prekmurje. Despite their significant role the Slovene historiography - contrary to Hungarian, Slovak, Austrian and Croatian - does not pay greater attention to them. The contribution presents in short the basic data on sources and literature dealing with the Szécsi family. KEY WORDS Historiography, Prekmurje, Balog(h), Szécsi 185 3 KRONIKA DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 49 2001 Grofje Szécsiji se v slovenski historiografiji sko- rajda ne pojavljajo. Določene podatke o tej rodbini je v nekaj člankih in razpravah na osnovi izvir- nega listinskega gradiva (spisanega v latinskem in madžarskem jeziku 16. in 17. stoletja) prispevala peščica slovenskih zgodovinarjev (Ivan Zelko, Jože Smej, Ivan Škafar in Franc Sebjanič). V zadnjih letih se je zanimanje za to rodbino pojavilo pred- vsem zaradi mednarodnega projekta Phare, v okviru katerega so pri Gradu (kjer so gornje- lendavski Szécsiji uradno domovali) obnovili del grajskega kompleksa (sedem soban od domnevno 365-ih) in uredili Trideželni krajinski park Goričko- Orseg-Raab. Po naročilu Zavoda za spomeniško varstvo so tu pred leti potekala tudi arheološka izkopavanja. Kot svoje drugo domovanje v Prek- murju so Szécsiji do leta 1685 posedovali tudi so- boški grad. Njihovo dejansko prisotnost na prek- murskih tleh lahko postavimo v čas od srede 14. do konca 17. stoletja. Poleg tega, da so neposredno posegli v politično dogajanje večih evropskih vladarskih hiš, so se v "zavest Prekmurcev" vtisnili predvsem kot tisti zemljiški posestniki, ki so načelo augsburškega verskega miru cuius regio, eius (est) religio upoštevali dobesedno. Dunajski mir leta 1606 pomeni za protestantizem na Ogrskem za- četek nove dobe in tudi Szécsiji so začeli v svojem gospostvu vpeljevati novo vero, torej luteranstvo in kalvinizem - pogosto tudi na škodo katoličanov. I. Slovenska historiografija Kot smo omenili že v uvodu, lahko pri pro- učevanju zgodovine Szécsijev upoštevamo izsledke peščice slovenskih zgodovinarjev. Vendar ne gre spregledati tudi zapisov iz prejšnjega stoletja, med katerimi (sicer na osnovi zgodovinsko nepopolnih ali celo zgrešenih podatkov) izstopajo Starine že- leznih in salajskih Slovenov Jožefa Košiča,^ ki med prvimi od Szécsijev omenja soboško grofico Saro.^ Iz Košičevega pisanja je (kljub vsemu spoštovanju do "prvega prekmurskega zgodovinopisca") razvid- na narečna in zelo preprosta dikcija. Starine so tekst, ki temelji na nepreverjenih podatkih in spo- minja na "lokalno kroniko", saj pisec podatkov ni Jožef Košič: Starine železnih in salajskih Slovenov (Frag- ment iz zgodovine ogrskih Slovencev). Objavil in opom- be pridejal dr. Josip Gruden, ČZNX\, 1914. "Najbolj je denok glaszovitna gratala (cerkev na Tišini, op. D. K.) po Sechi Sari (1398). Ta gospa je gli indi lepših kastelov ladala po orszagi, vendar sze je na leto vu dovinsztvi v szobotskoga preselila ... " (Košič: n.d.. Poglavje L, § 18, str. 107-108). Sara je bila prva od treh žena Petra Szécsija (t 1432). Košič sicer omenja letnico 1398, vendar ni znano, ali je tega leta tudi ovdovela (kar se ne ujema s Petrovo smrtjo) ali pa je bila v drugo poročena s Petrom; glej Wertner Mor: Szamos genea- logiai tablaval, I. kötet /A magyar nemzetségek, A XIV. szazad közepeig. Temesvär 1891, str. 78. preveril v obstoječih virih, na kar je opozoril tudi Gruden v uvodu objavljenega teksta. Šele Enciklo- pedija Slovenije^ kot prva Szécsije uvršča v sklop plemiških rodbin na Slovenskem. Že v uvodu ge- sla v omenjeni enciklopediji pa pogrešamo podat- ke o starejši zgodovini te rodbine in njihovi prvi pisni omembi. To je tudi eden glavnih primanj- kljajev v dosedanjih objavah o tej rodbini. Resda Szécsiji uradno dobijo posest Gornje Lendave v roke z letom 1366,'^ vendar o njihovi zgodovini pred tem letom - torej v času bivanja na matič- nem Slovaškem - iz slovenskih zapisov ne izvemo skoraj ničesar! Franc Sebjanič^ sicer omenja Petra Szécsija leta 1333, ko naj bi uradno postal lastnik gornjelendavske posesti, vendar lahko z gotovostjo trdimo, da se je to zgodilo šele po letu 1365, če- prav v eni od razprav^ tudi sam Zelko omenja to letnico. Jože Smej^ piše, da je leta 1365 (uradno 1366) dalmatinsko-hrvaški ban in poznejši palatin Nikolaj III., sin Petra III. Szécsija, dobil kot kraljevi fevd zemljišče Gornje Lendave skupaj s petnaj- stimi naselji, med njimi tudi Mursko Soboto. Smej omenja tudi njihove prednike iz Turingije, ki so se naselili ob potoku Balog v županiji Gömör in se sčasoma razdelili v dve veji: v Baloge in Rima- Szécsije.^ Smej se je v razpravi o "problemu so- boškega grba" osredotočil na Soboto kot tipično srednjeveško mestece (civita^oppidum) in ravno Szécsijem pripisal odločilno vlogo v prizadevanjih Sobočanov za mestne pravice od 15. stoletja dalje.^ To razpravo je še isto leto^'' dopolnil s prevodom štirih listin. Ob pregledu slovenskih tiskov lahko z gotovostjo zatrdim, da sta ti dve Smejevi razpravi dosedaj edini, ki neposredno, torej na osnovi listinskega gradiva natančneje obravnavata to rodbino. Enciklopedija Slovenije (dalje: ES), 12. zvezek, Ljubljana 1998, str. 415. ^ Leta 1366 pride ta posest v roke Nikolaju III. Szécsiju, in sicer po dogovoru z bratrancem Blažem (Georgius Fejér: Codex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis (dalje: CDH), Budae 1829 /-66, VII /3, str. 129-131). Franc Sebjanič: Korespondenčni viri za proučevanje gospodarskih in socialnih razmer v Prekrnurju v 17. stoletju. Zgodovinski časopis (= ZČ) 37, 1983, št. 1-2, str. 34.- op, 17. Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki (dalje: Zgodovina Prekmurja). Murska Sobota 1996, str. 176. Podatek o letu 1333 je Zelko povzel iz knjige Vasvarmegye. Magyarorszag varmegyéi es varo- sai Budapest 1898, str. 573. Jože Smej: Pregled srednjeveške zgodovine Murske So- bote: Predstavitev novega mestnega grba (dalje: Pre- gled), ZČ 1990, št. 4, str. 547. ^ Jože Smej: Pregled, str. 550. " Prav tam. Jože Smej: Prizadevanje Sobočanov za mestne pravice od leta 1366, Vestnik 29. 3. 1990, str. 11 (in 5. 4. 1990, str. 8; 12. 4. 1990, str. 8). 186 49 iOOI KRONIKA DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 Pečat z grbom Rimavske Seče iz leta 1634 Franc Kovačič Szécsije v prvi polovici 16. sto- letja omenja v zvezi s sporom med zagrebško in veszprémsko škofijo, katerih kapitlja sta imela v beksinskem in belmurskem arhidiakonatu pravico do desetine. Spor je, kot že znano, odpravila šele ustanovitev sombotelske škofije leta 1777.^^ O vlogi Szécsijev v 16. in 17. stoletju, predvsem v odnosu do martjanske župnije, izvemo tudi v raz- pravi Metke Fujs.^^ Zelkova Zgodovina Prekmurja v celoti ne ustreza naslovu, saj vsebuje izbor že objavljenih razprav, ki ne obravnavajo vseh ob- dobij in tematik, povezanih s tem ozemljem. Delo je izšlo posthumno, saj je plodovito Zelkovo znan- stveno-raziskovalno pot prekinila bolezen, leta 1986 pa žal tudi smrt. Ob pregledu njegovih raz- prav in člankov lahko ugotovimo, da Szécsijem ne posveča večje pozornosti, razen v obdobju po letu 1526. Ivan Škafar omenja Szécsije posredno, to je v kontekstu gospostva Gornja Lendava v 16. in 17. stoletju v času verskih sporov.Franc Šebjanič je s prispevkom iz leta 1983^'^ na osnovi korespon- denčnih virov rodbinskega arhiva Adama Batth- yänyja (t 1659) osvetlil obdobje 17. stoletja, iz ka- terega je ohranjenih okoli 30 pisem v madžarskem jeziku, katerih avtor je večinoma Dionizij III. Fr. Kovačič: Gradivo za prekmursko zgodovino, ČZN, XXI, 1926, str. 4. -'^ Metka Fujs; Martjand v zgodovini. Zbornik soboškega muzeja 3, Murska Sobota 1993/1994, str. 67-74. Ivan Škafar: Gradivo za zgodovino kalvinizma in lute- ranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhi- diakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae 3, Ljubljana 1981, str. 121-126, 137 in 161. Franc Šebjanič: n. d., str. 31-36. Szécsi. Pisma so iz dveh krajših obdobij (1620-26 in 1634-45) in so njegova korespondenca s Francem (poročen z Evo Poppel) in Adamom Batthyä- nyjem. So pa ta pisma pomemben vir za prouče- vanje turške prisotnosti v Prekmurju. Vanek Šiftar v svojih noticah, ki jih danes hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, posredno omenja tudi Szécsije. Več pozornosti jim namenja v času širjenja pro- testantizma v Prekmurju. Slovenski zgodovinarji bodo v primeru Szé- csijev zaman iskali objavljeno listinsko gradivo (vi- re) o srednjeveški zgodovini Prekmurja.Edini dve deli, ki vsaj približno ustrezata tej kategoriji, sta Kosovo Gradivo za zgodovino Slovencev^'^ in Zelkova Topografija}^ Vse štiri listine v Dodatku Kosovega Gradiva nikjer ne omenjajo Szécsijev. To pa iz dveh razlogov. Prvič: zajemajo obdobje, ko jih na Slovenskem ozemlju še ni bilo; in drugič: težko bi dokazali njihov obstoj pred letom 1214.^^ Nikolaj, ki se omenja v Dodatku (leta 1208, -13, - 14), ni Szécsijevega rodu.^*^ Vsebina listin, ki so zajete v Gradivu, se navezuje predvsem na histo- rično topografijo in kolonizacijo zemljiške gospo- ske v Prekmurju. Tudi Zelko je v svoji Topografiji povzel listine, zbrane v Gradivu, vendar je to- ¦'^ Dr. Vanek Šiftar: Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma. Zbornik Stefana Kiizmiča. Murska So- bota 1974. ^" Prav je, da na tem mestu opozorim na gradivo, ki je dostopno v Sloveniji in ga hrani AS. Gre za zbirke fotokopij oziroma reprodukcij kopij izvirnega arhivske- ga gradiva v latinskem in madžarskem jeziku. Več o teh zbirkah glej v: Vodnik po fondih in zbirkali Arhiva Re- publike Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1999 (številki 1744 -E, str. 460 in 1748, str. 463). Nedavno je izšel In- ventar družinskega in posestnega arhiva frofov Batth- yäny v Güssingu, Gradiščansko Andreja Hozjana (Mari- bor 2000). Inventar je pomemben ker vsebuje popis po- sesti, ki so jih konec 16. stoletja od Szécsijev po ženski linij (poroka Eve Popel Lobkowitz in Franca Batth- yänyja) prevzeli oziroma podedovali omenjeni grofje. Franc in Milko Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (dalje: Gradivo), V, Ljubljana 1928. Vse listine, ki se navezujejo na zgodovino Prekmurja (in po- sredno Szécsijev oziroma Gornje Lendave), se nahajajo v Dodatku: št. 900 (str. 425), 901 (str. 426) in 902 (str. 427), razen št. 200 (str. 105). Ivan Zelko: Prekmurje do leta 1500. Historična topo- grafija Slovenije /1 (dalje: Topografija), Murska Sobota 1982. 19 Kos: Gradivo, št. 902 (str. 427). 20 Zelko, Topografija, str. 55. O tem, kdo je bil ta "Nikolaj iz Železnega", se ni nikoli posebej pisalo. Ban Nikolaj Amade se pogosto omenja kot ban iz Gornje Lendave (!), a se nikoli ne omenja kot Nicolaus de Ferreo Castro ali Nicolaus de Castro Li[e]ndva ipd., kar pa seveda ne pomeni, da ta posest leta 1275, ko jo je Ladislav IV. podelil Amadeju, ni bila stalni sedež te rodbine. "Gor- njelendavski Nikolaj" se med slavonskimi oziroma hrvaško-dalmatinskimi in primorskimi bani pojavlja v letih 1322-1325. Dve desetletji za njim funkcijo slavon- skega in hrvaškega bana prvikrat prevzame Nikolaj III. Szécsi (Korai magyar törteneti lexikon 9.-14. szäzad, Budapest 1994, ur. Gy. Kristó, str. 650). 187 3 KRONIKA ) DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 200I pografija Prekmurje do leta 1500 prvo in dosedaj edino, v osnovi zaključeno znanstveno delo, ki se navezuje na srednjeveško zgodovino Prekmurja. Je rezultat večletnega dela v najpomembnejšili mad- žarskili arliivih, kjer je Zelko pregledal več kot dvajset različnih arhivskih fondov (in tiskanih virov). II. Slovaška historiografija Szécsijem posvečajo Slovaki nedvomno več po- zornosti kot slovenski, avstrijski ali celo madžarski zgodovinarji, saj rodbina izvira iz slovaškega mesta (in zemljiškega gospostva) Rimavska Seč (madž. Rima-Szécs), ki se razprostira na južnem delu Rimavske kotline. Kot pove že toponim, so se Szécsiji poimenovali po Rimavski Seči, ki leži ob reki Rimavi v komitatu Gemer (comitatus Ge- meriensis/Gemerska stolica/Gömör värmegye). Preden preidemo na pregled literature in virov, je prav, da na tem mestu na kratko predstavim zgodovino Rima-Szécsijev. Po mnenju slovaških zgodovinarjev naj bi njihovi predniki prišli iz Turingije in se naselili v dolini ob potoku Bih ter se sčasoma razdelili v dve veji: Baloge in (Rima-) Szécsije. Leon Sokolovsky^^ v študiji o grbu Szé- csijev piše, da Simon de Kéza^^ v svoji kroniJd iz druge polovice 13. stoletja kot prednika Balogov omenja viteza Altmana Friedburškega, katerega predhodniki naj bi na Ogrsko prišli v obdobju kralja Andreja (1046-1060) iz Turingije.^^ Zapis Si- mona Kéze o vitezu Altmanu povzema tudi Wert- ner jeva zbirka o madžarskih plemiških rodbinah.^ V starejši literaturi se omenja, da je bil ravno Altman prvi posestnik gradu Bih, ki naj bi ga dal tudi sam zgraditi. Vendar naj bi (čeprav to ni do- kazano) že starejši naziv gradu (Fellak) kazal na slovanski izvor, tako da je verjetno grad obstajal že pred Altmanovim prihodom. V virih iz 13. in 14. stoletja se že omenjajo po- samezni člani rodu Balog, katerih osebna imena pa so nesporno nemška: Konrad (1214), Tumbold (1263), Oth oziroma Oto (1323), Heinrich (1323).25 Torej je bil rod Balogov nedvomno nemškega porekla. Okrog leta 1300 pride do genealoškega preobrata, ko se (do tega leta navidez enoten rod) razdeli v tri veje, od katerih je vsaka neodvisno od druge omogočila osnovo za razvoj mlajših rodov: 1. Že omenjeni Oth (1323) naj bi v imenu svojega rodu (Balog) posedoval grad Bih skupaj z nepo- Leon Sokolovsky: Erb Rimavskej Seči, str. 15, Vlasti- vedné studie Gemera 8, Rimavska Sobota 1990. M. Simonis de Keza presbyteri Hvngari scriptoris saecvU Xin.° Chronicon Hvngaricvm (Ed. A. Horänyi), Vien- nae, b.r.v. 1781, str. 113. t" Sokolovsky: n. d., str. 15. ^ Wertner Mor: n. d., str. 75. ^ Sokolovsky: n. d., str. 16. sredno okolico (posesti v županiji Abov/comitatus Abaujvariensis in Turna/comitatus Tornensis). Othovi potomci oziroma Otovci (Atffy) naj bi bili osrednja veja starejšega rodu Balogov. II. Posesti, ležeče severno od gradu Bih, so pripadle veji, katere predniki so se naselili v kraju Driencany. i Rod je tako prevzel rodbinsko ime Driencansky ; (Derencsényi). III. V Rimavski Seči pa se ustali tretja veja, torej Szécsiji.^^ Prvi znani prednik Szécsijev je Ananias, ki se ; omenja v listini iz leta 1214.Ananias je imel sina Ivanko, ta pa Mildósa (Nikolaja) L, ki je bü prvi lastnik gradu v Rimavski Seči.^ Od njega izhajata obe veji Szécsijev. Nikolaj I. je imel osem sinov in eno hčer: Petra III. (začetnik gornjelendavske ve- je), Ladislava L, Nikolaja II., Dionizija L, Pavla, Ivana L, Bekeha in Andreja. Vendar se v listini Karla I. (29. marec 1323)^^ omenja le prvih pet. \ Ladislav I. naj bi se rodil celo zunaj zakona.'^*^ Prav tako se kot izvenzakonska omenjata Andrej in Katalin,'^^ ki tudi nista navedena v Karlovi listini. Dionizij (Denes) I. je začetnik rimaszécsijeve ve- je, ki se za razliko od gornjelendavske vse do leta 1526 ne smatra za neposrednega dediča posesti Belmura, Gornja Lendava in Dobra. To se zgodi šele po smrti zadnjega gornjelendavskega Szécsija - Štefana (t 1535). Ko je leta 1321 umrl najvztrajnejši politični oponent kralja Karla Roberta - palatin Mate Chak ' iz Trencséna, je kralj začel konfiscirati posesti nje- ; goyih zaveznikov in jih deliti zvestim podanikom, : med katerimi so bili tudi Szécsiji, ki so leta 1323 i prejeli v dedni fevd gospostvo ob BIhu. Poleg po- : sesti Rimavska Seč in Bih so leta 1366^2 prejeli : zemljišča v Železni županiji. S Petrom III. in Dionizijem I. se rod Szécsijev dokončno razcepi v dve veji. Peter obdrži posesti v južnem delu Ogrske in njegova veja prevzame pridevek "z Gor- nje Lendave" (f [F]els'ólindvai). Dionizijevo potom- stvo, ki se ustali v Rimavski Seči, pa k svojemu \ imenu začne pripisovati "od Sečijev" (de Zeech) \ oziroma "z Rimavske Seči" {de Rymazeech). Gro- ! fovski naziv Szécsiji pridobijo šele leta 1645, ko jim ga na prošnjo Dionizija 111. 28. avgusta tega leta podeli Ferdinand III. Vendar so ta pravni vzpon in družbeni položaj uživali le 40 let. Zadnji od njih, Peter VII. (eden od treh Dionizijevih sinov), je leta 1685 umrl brez moških potomcev.33 j 26 Sokolovsky: n. d., str. 16-17. 2' Listina je objavljena v zbirki Gusztäva Wenzla Codex diplomaticus Arpadianus continuatus (dalje: CDAC), VL, Pest 1867, št. 224 (str. 370-372). ?° Sokolovsky: n. d., str. 17. 29 CDAC, VI., št. 224, str. 370-372. Ivan Nagy: Magyarorszag csaladai czimerekkel es nem- zékrendi täbläkkal 10. kötet, Pest 1863, str. 530. 3^ Wertner Mór; n. d., str. 78. 32 Glej op. 5. Imel je le eno hčer - Katarino Elizabeto (Kata-Erzse '>° 188 49 3 KRONIKA 1001 DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194 Starejši grb Szécsijev Slovaška historiografija ponuja precej odgovo- rov na vprašanja o Szécsijih. Topografske podafke lahko najdemo v mnogih monografijah o gradovih na Slovaškem in splošnih enciklopedičnih tiskih.^'^ O izvoru njihovega grba lahko preberemo v delih slovaških (in čeških) zgodovinarjev ter heraldikov Sokolovskega, Novaka in Loude.^^ V geslih Slovaš- Icega biografstcega lelisiliona najdemo osnovne podatke o več članih Szécsijevega rodu. Tudi ob- javljenih virov je veliko.37 Sistematično so jih Slo- vaki pa tudi Cehi začeli izdajati že pred drugo svetovno vojno. Nobena od njih posebej ne izpo- stavlja Szécsijev, zato je treba podatke o njih iskati v že znanih zbirkah z zelo širokim izborom sred- njeveških, pa tudi novoveških listin. Za obdobje prve polovice 16. stoletja (do bitke pri Mohaču), ki ga je na Slovaškem zaznamoval gospodarski vzpon Franc Nadasdy); M. Forgon; n. d., str. 604; prim. Géza Csergheö de N.-Tacskänd: Wappenbuch des Adels von Ungarn /sammt den Nebenländern der St Stephans- Krone/, Nürnberg (Heft 22-28, str. 619); ES, 12. zvezek, Ljubljana 1998, str. 415. ''^ Ludovit lanota: Slovenske hrady, Bratislava 1937; fan Hajduch: Slovenske hrady, Martin 1955; Hilda Fialovä - Andrej Fiala: Hrady na Slovensku, Bratislava 1966; Encyklopedia Slovenska, 7m. 1-6, Bratislava 1979-82; A. Profous - ]. Svoboda: Mistni jména v Cechäch, Praha 1957, IV. diel. Leon Sokolovsky: n. d.; ). Novak: Slovenske mestské a obecné erby, Martin 1972; isti: Rodove erby na Slovensku 1, Martin 1980; ). Louda: Znaky českoslo- venskych mest. Praha 1975. Slovensky biograficky slovnik. Matica slovenska - Mar- tin 1992 (od roku 833 do roku 1990), V. zväzok (R-Š). Vaclav Chaloupecky: Sfredoveké listy ze Slovenska, Bra- tislava-Praha 1937; Stredoveké češke listiny (ur. Istvän Kniezsa), Budapest 1952; Branislav Varsik: Slovenske listy a listiny z 15. a 16. storočia, Bratislava 1956; Codex diplomaticus et epistolaris Slovaciae 1 (ur. R. Marsina), Bratislava 1971; V. Sedläk: Regesta diplomatica nec non epistolaria Slovaciae 2, Bratislava 1987 (o Petru III. [t ok 1331] št. 770, 919, 920). (rudarstvo) pod okriljem rodbin Thurzó in Fugger, je zelo dobrodošla zbirka objavljenih dokumentov o Banski Bystrici (nem. Neusohl).''^ Pri objavi zbirk je sodelovalo več mednarodnih ustanov: Zgodovinski inštitut ter Zgodovinski arhiv slovaške Akademije znanosti ter Avstrijski in Madžarski državni arhiv. Prva knjiga je tematska zbirka dokumentov, ki neposredno opisujejo dogodke v času vstaje ru- darjev, v drugi je objavljena zbirka virov za gospo- darsko in socialno zgodovino rudarskih mest. Šele tretja knjiga več pozornosti namenja gospodarski politiki rodbin Thurzó in Fugger. Szécsijev ta zbirka ne omenja, je pa zato pomembna posredno, saj je bil kremniški grof ter kraljevi zakladnik in višji državni sodnik Aleksij Thurzó (t 1543) poročen z Magdaleno Szécsi, vdovo Tomaža IV. III. Madžarska historiografija Madžarska historiografija je že v osnovi zelo bogata. Dve temeljni deli, ki obravnavata madžar- sko plemstvo v srednjem (in novem) veku, sta ko- nec 19. stoletja napisala Mor Wertner^^ in Janos Karäcsonyi.'l'^ Omeniti velja tudi delo v več zvez- kih Ivana Nagyja.^^ Večina podatkov o Szécsijih (in Balogih), komitatih Gömör in Vas ter nena- zadnje Gornji Lendavi se nahaja v dveh leksikonih oziroma enciklopedijah iz 19. in 20. stoletja.^^ Dobrodošel je tudi etimološki slovar Lajosa Kissa"^^ ter Madžarski biografski leksikon novejše izdaje.'^ Spisek knjig, razprav in člankov o madžarski sred- njeveški zgodovini je preveč obsežen, da bi ga lahko predstavili na enem mestu. Slovenskim zgo- dovinarjem je tako najlažje dostopno poročilo o madžarski literaturi, ki obravnava srednji vek. Objavlljeno v Mitteilungen des Instituts für öster- reichiche Geschichtsforschung.*^ Za avtorja prve moderne knjige v 19. stoletju o madžarski sfra- Dokumenly k banickemu povstaniu na Slovensku 1525- 1526 (ur. Peter Ratkoš), Bratislava 1957. Wertner Mor: n. d., I. kötet (tu: Balogi in Rimaszécsiji, str. 75-79). Magyar nemzetségek a XIV. szäzad közepeig, I. in II., Budapest 1900. *1 Magyarorszäg csalädai, Pest 1863 (X. zvezek na straneh 528-535 obravnava Szécsije, I. zvezek pa njihove predhodnike Baloge). A Pallas Nagy Lexikona (az összei ismeretek endklo- pediäja), Budapest 1893 (I. zvezek) in Révai Nagy Lexikona (az ismeretek Enciklopediäja), Budapest 1911- 1926 (XIX. zvezek). Lajos Kiss: Földrajzi nevek Etimológiai szótara, Buda- pest 1978 (gesla Balog: str. 86, Gömör: str. 244 in Rima[széch]: str. 545). Magyar Életrajti Lexikon, I. in II., Budapest 1967 (gesli Szécsi: IL, str. 724-725 in Thurzó: IL, str. 861-862). ^'^ Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichts- forschung (= MIÖG), LXXIII. Band, 3. u. 4. Heft, Graz- Köln 1965: Gusztäv Heckenast, Forschungen zur Ge- schichte des Ungarischen Mittelalters in den Jahren 1945-64 (Str. 366-381). 189 3 KRONIKA 49 DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 lOOI gistiki velja med madžarskimi zgodovinarji delo Györgyja Praya.*^ V petdesetih letih pa so se iz- kazali tudi heraldiki.*'' Tudi v 19. stoletju je izšlo veliko zgodovinskih monografij o srednjeveški Madžarski. Leta 1888 je izšel rodoslovni priročnik v dveh delih,*^ o mad- žarskih rodbinskih grbih piše Ivan Nagy,*^ nepo- grešljiv je enciklopedični pregled madžarskih ko- mitatov in mest v 16-ih knjigah.^^ Grof Teleki je zbral gradivo za izdajo osmih knjig o Madžarski v dobi Hunyadijev; v šesti se omenja komitat Vas.^^ Ta zbirka naj bi v začetku obsegala kar 12 zvez- kov. O razvoju, mestnih privilegijih in grbu mesta Rimavska Seč najdemo podatke tudi v splošnih publikacijah.^^ O starejši dobi Szécsijev oziroma Balogov pišeta tudi Mihäly Forgon^^ in Balinf Ila.^'* Tezo o vitezu Altmanu in Balogih, ki naj bi v 11. stoletju na Ogrsko prišli iz Turingije, sprejema tudi madžarska leksikalna literatura.^^ O etimo- loškem izvoru toponima Balog in komitata Vas pa dokaj natančno piše Istvän Szamota.^^ György Fejér je za svoje monumentalno delo^^ vire zbiral več let, tako pri zasebnikih kot tudi v državnih in cerkvenih arhivih. Obsežno zbirko, ki je neprekinjeno izhajala kar 37 let, je leta 1866 za- ključil Czinar Mór.^^ Zbirko sestavlja 11 knjig, razdeljenih v kar 42 zvezkov.^^ Poleg podatkov o Syntagma historicum de sigillis regum et reginarum Hungariae.,.Pestini 1805. L. Magyar!, Madäräbräzoläsok a kozépkori cimeres nemesleveleken, Aquilla 63-64, 1956-57 (str. 249-258). Ne- kaj splošnih podatkov o madžarskih grbih bo bralec našel tudi v delih Györgyja Györffyja. Navajam le eno od njih: Tanulmänyok a magyar äUam eredetéroi, Budapest 1959 (str. 1-6, 42-44). Magyar nemzetségi zsebkönyv, vol. 1-2, Budapest 1888. Ivan Nagy: Magyarorszäg csaladäi czimerekkel es nem- zékrendiv tablakkal, Budapest 1857. Magyarorszäg varmegyéi es varosai. Tortene/mi tär, Bu- dapest 1884 (1889). ^1 József Teleki: Hunyadiak kora Magyarorszägon, Pesten 1852 (Hatodik kötet / Elsö resz, str. 71-85), Pesten 1863. ^2 György Györffy, Az Arpäd-kori Magyarorszäg törteneti földrajza, Budapest 1987 II. (str. 549-550); D. Kosäry: Bevezetés Magyarorszäg torténetének forräsaiba es iro- daimäba I., Budapest 1970 (str. 695).; Ivan Nagy, Magyarorszäg csalädai, X. Kötet, Pest 1863 (str. 535). Gömör-Kishont värmegye nemes csalädai 1, Cluj 1909 (o Altmanu str. 632). ^ Gömör megye 1, Budapest 1946 (o "nemških" Balogih v 13. stoletju [Konrad, Tumbold] str. 109). ^5 Magyar Nagylexikon, 3. kötet, Budapest 1994 (str. 132). ^ Supplementum ad Lexicon linguae Hungaricae aevi antiquioris. Lexicon vocabularum Hungaricorum Step- hani Szamota (ur. Gyula Zolnai), Budapest 1902-1906 (gesU Balog: 46 in Vas[vär]: 1057, 1064). Codex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis, Budae 1829 /-66. ^° Index Alphabeticus codicis diplomatici Hungariae (per Georgium Fejér), Pest 1866. ^9 Zbirka, ki se nahaja v Sloveniji (Zgodovinski inštitut Milka Kosa SAZU), ni popolna. V celoti je na primer dostopna v Dunajski nacionalni knjižnici (Augustiner- lesesaal). prekmurskih plemiških rodbinah (Haholti, Balogi in Szécsiji) in njihovih posestih zbirka vsebuje tudi tiste listine, na katere se je pri zbiranju topo- grafskih podatkov opiral Ivan Zelko v topografiji Prekmurje do leta 1500. Zbirka pa je dobrodošla tudi zaradi mnogih splošnih podatkov (komitati in struktura plemstva), ki se nanašajo na zgodovino Madžarske od naselitve dalje.^'' IV. Nemška in avstrijska historiografija Nemško in avstrijsko zgodovinopisje že iz poli- tičnih razlogov madžarskemu plemstvu namenjata veliko pozornosti, saj so Madžari v zgodovino avstrijskega (in nemškega) naroda posegli ne le na matičnih tleh, ampak tudi na mejnem ozemlju ozi- roma v sosednjih deželah. Interes se je še posebej povečal med biografi in heraldiki v drugi polovici 19. stoletja, ko se je po avstro-ogrski nagodbi za- čelo pisati novo poglavje madžarske (in avstrijske) zgodovine. Tako je od srede osemdesetih (vse do začetka devetdesetih) let 19. stoletja v Nemčiji izšla obsežna zbirka z naslovom Wappenbuch des Adels von Ungarn^^ ki z veliko natančnostjo ob- ravnava madžarske rodbirtske grbe, vključno z zgodovino njihovih nosilcev, med katerimi so za- stopani tudi gornjelendavski Szécsiji in njihovi predhodniki Balogi. Čeprav je avstrijsko zgodovinopisje na pod- ročju biografij v samem vrhu, ravno v primeru Szécsijev bralec pogosto naleti na šablonstvo, saj avstrijski biografski leksikoni največ pozornosti namenjajo tistim članom, živečim v 16. in 17. sto- letju, ki so imeli pomembno vlogo v zunanji po- litiki, še posebej v času diplomatskih stikov s turškim dvorom. Tak je primer Marije Szécsi, ki je nesebično podpirala svojega tretjega moža Franca Wesselényija, ko je "hlepel" po kraljevem prestolu. Osnovne podatke o Szécsijih bo bralec našel v skoraj vsaki avstrijski enciklopediji ali leksikonu.^^ 60 CDH, X/7 (Ad Lectorem, str. 3-32). °1 Géza Csergheö de N.-Tacskänd: n. d., 1. zvezek. 62 Prav tam. O Balogih: Heft 1-7, str. 32-34 (Tabela grbov št. 25-27) in Szécsijih: Heft 22-28, str. 619-620 (Tabela grbov št. 436-437). "¦^ Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (Constant von Wurzbach, Wien 1880) med Szécsiji omenja le dva: Marijo ter nadškofa in kardinala Dio- nizija II. (Band 41-42, str. 291-293). O Mariji glej tudi: Franz Theuer: Tragödie der Magnaten/Die Versch- wörung von Muray bis zum Ödenburger Reichstag, Wien-Köln-Graz 1979; Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild/Ungarn, V. Band, 2. Abteilung/, Wien 1900 (str. 142-146); Gustav Altenburger - Bernhart Rumbold: Wappenbuch des Königreichs Ungarn und seiner Nebenländer, Budapest 1880 (Die Wappen der gegenwärtigen und alten Comitate und Territorien Ungarns und seiner Nebenländer, 1. Hl., str. 27, 42-43); Bälint Höman: Geschichte des ungarischen Mittelalters, II. Band, Berlin 1943 (o Nikolaju II. str. 301- 302; o Dioniziju L v letu 1324: str. 302-324). 190 ) 3 KRONIKA 2001 DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 Veliko podatkov o srednjeveški Madžarski se na- haja tudi v inkunabulah, ki pa so raritete.^ Nemški tiski 17. in 18. stoletja pa so ponavadi lažje dostopni. Slovenski zgodovinar bo tako veliko gradiva dobil v Avstrijski nacionalni knjižnici.^^ Nesrečni konec Tomaža IV. Szécsija (t 25. 8. 1526) se v zapisih o skoraj prislovični bitki pri Mohaču omenja nemalokrat, kar je tudi za priča- kovati, saj je tega leta sreča ogrskemu prestolu (in plemstvu) "obrnila hrbet." Vsebina je skoraj pri vseh kronistih identična.^^ Objavljenih zbirk virov o madžarski zgodovini je veliko, zato jih na tem mestu ne bom posebej predstavljala.^'' V. Sklep O zgodovini Szécsijev se največ podatkov na- haja v arhivskih fondih na Madžarskem^ in Slo- vaškem.69 Brez arhivskih virov je (vsaj za slo- ^ O dogodkih okrog Icronanja Ladislava Postumusa (o Dioniziju 11. in Tomažu III. Szécsiju) izvemo tudi v knjigi Igorja Grdine in Petra Stiha: Spomini Helene Kottaner, Ljubljana 1999. Rokopis s spomini Helene Kottaner hrani Avstrijska nacionalna knjižnica (št. 2920). Zanimive primerke iz 17. in 18. stoletja o madžarski zgodovini hrani Augustinerlesesaal na Dunaju. Večina teh je napisanih v latinskem jeziku, precej pa jih je tudi v nemškem, kot na primer: J. H. von Engel: Geschichte des Ungarisches Reiches, Halle 1744; Neue Ungarische und Siebenbürgische Chronik oder Kurz verfaßte histo- rische Beschreibung des Königreichs Ungarn, Frankfurt am Main, M.DC.LXIX. (XXXIV. poglavje, str. 69: o Dio- niziju II. in njegovi vlogi pri kronanju Ladislava Post- umusa). Tako v: Paulus Haller: Epitome chronologica rerum Hungaricarum et Transsilvanicarum, Claudipoli Anno M.DCC.XXX.VII., str. 62, 109. Kot primer navajam od- lomek iz zbirke Monumenta Hungariae historica, Scrip- tores I. (ur. Georgius Sirmiensis), Epistola de perdicione Regni Hungarorum - Magyar torténelmi emlékek. Pest 1857; Volumen IL, Capitulum XXXV., Pars V., str. 117- 121): "Posth(a)ec descendit [rex Ludovicus] ad Mohach et ibi castra melatus fuit. Et cum eo erat Stephanas Bator, /..y, Franciscus Battyany, /.../, Thomas Schechi." /.../. Et secunda die impetum fecerunt in die Colomani martins feria quarta, et tota die magnum exerdtum vtriusque feria quarta ha[be]bant; ita quod Turu preuluerunt Hungaris. Et septem prelati perierunt in bella, /.../; de magnatibus quidem sicut scriptum est, et subito perierunt videlicet Joannes Dra(g)ffy, Thomas 5cec/i/;... " [krepko D. K.]. O Szécsijih glej na primer znan letopis Georgiusa Praya: Annales Regum Hungariae, ab Anno Christi CMXCV11.° ad Anum MDLXIV deducti, Vindobonae 1763/-70, Voi. 1-5 in Antala Verancsicsa: Monumenta Hungariae Histo- rica /Magyar torténelmi emlékek, Scriptores XXXII., Budapest 1875, II. osztaly, 12. kötet. "° Diplomatikai Levéltar (v: Magyar Orszagos Levéltar), Budapest. Na primer: Slovensky narodny archiv Bratislava: Fond HM (= Hodnoverné miesfo) Spisska kapitula, Scr. VII. in X. Fond vsebuje 45 zvežčičev avtentičnih protokolov in 95 kartonov listin iz obdobja 1228-1852. Listina o podelitvi grofovskega naziva leta 1645 pa se nahaja na mikrofilmu, ki ga hrani SAV (= Ustav historickych vied) v Bratislavi: Filmova zbierka, krab. 546, Libri regii IX, s. vensko zgodovinopisje) vsakršno pisanje o Széc- sijih nemogoče in znanstveno oporečno. Gornja kategorizacija virov in Uterature ni popolna in zato ne more dati zaključenih odgovorov na vsa vpra- šanja o gornjelendavskih Szécsijih. V sklop objav bo v bližnji prihodnosti treba vključiti tudi izsledke hrvaških zgodovinarjev.^'' Tu bi še posebej opozorila na dejstvo, da je v času bojev Dubrovnika za neodvisnost pomembno vlo- go odigrala tudi ogrsko-hrvaška diplomacija s predstavniki iz rodu Szécsi (Nikolaj IIL, ok. 1320- 1387). Vpogled v bogat arhivski fond o srednje- veškem Dubrovniku lahko ponudi precej odgovo- rov na vprašanja o vlogi Szécsijev v zunanji poli- tiki. Kljub upoštevanju dejstva, da je za razisko- vanje srednjeveških plemiških rodbin (ne le Szé- csijev!) v Prekmurju nujno vsaj povprečno znanje madžarskega in latinskega jezika, pa se lahko vprašamo, zakaj vsaj predhodniki (Zelko, Škafar in Smej) niso že prej načeli vprašanja o zgodovini te rodbine. Ob pregledu historiografije o Prekmurju kaj hitro ugotovimo, da odgovor na to vprašanje ne leži le v "problemu jezika", saj na tem področju prevladujejo raziskave, v okviru katerih (slovenski) avtorji skorajda ne posegajo niti po arhivskih (srednjeveških) virih niti po že objavljenih, ampak vztrajno posegajo po taki literaturi, ki vsekakor ne more prispevati k odpravljanju predsodkov o "spe- cifičnosti zgodovine Prekmurja." 70 630-635, č. 461. j Za skromen začetek je dobrodošlo obsežno delo Vje- j koslava Klaiča v ponatisu: Povijest Hrvata (od najstarijih \ vremena do svršetka XIX. stolječa 1-4 (Zagreb 1974), kjer so navedeni viri in osnovna literatura; isti: Hrvatski bani za Arpadoviča (Vjesnik Zemaljskog arhiva), 1899; isti: Hrvatski hercezi i bani za Karla Roberta i Ljudevita (1301-1381), Rad Jazu 1900, str. 143; isti: O hercegu Andriji (1179-1204), Rad Jazu 1898, str. 136 in Nada ' Klaič: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb 1976. 191 3 KRONIKA 49 DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 lOOI VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI Slovensky narodny archiv Bratislava: Fond HM (= Hodnoverné miesto) Spišska kapi- hila, Scr. VII in X (Fond vsebuje 45 zvežčičev avtentičnih protokolov in 95 kartonov listin iz obdobja 1228-1852). Ustav historickych vied, Bratislava: Filmovä zbierka, krab. 546, Libri regii IX, s. 630- 635, č. 461. OBJAVLJENI VIRI Codex diplomaticus et epistolaris Slovaciae 1. (ur. ; R. Marsina). Bratislava 1971, sti:. 138, št. 179; sb-. : 150, št. 191. Fejér, Georgius: Codex diplomaticus Hungariae ec- I clesiasticus ac civilis. Budae 1829 /-66 (VII /3, sfar. Yl^-YhV, X/7, Ad Lectorem, sti". 3-32) in In- dex Alphabeticus codicis diplomatici Hungariae \ (per Georgium Fejér), Pest 1866. | Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v j srednjem veku, V. knjiga (ur. Milko Kos). Ljub- i Ijana 1928. Dodatek: št. 900 (sti:. 425), 901 (sta-. \ 426) in 902 (sta. 427), razen št. 200 (sta. 105). ! Monumenta Hungariae historica, Scriptores L, Epi- ; stola de perdicione Regni Hungarorum - Mag- j yar torténelmi emlékek (ur. Georgius Sirmien- ! sis). Pest 1857; Volumen II., Capihilum XXXV., j Pars v., sta. 117-121. i Regesta diplomatica nec non epistolaria Slovaciae 2 i (ur. Vincent Sedlak). Bratislava 1987, str. 340- 341, St. 770; sta. 399-400, št. 919 in 920. Wenzel, Gusztäv: Codex diplomaticus Arpadianus continuatus (Monumenta Hungariae historica. Diplomataria XVIIL). Pest-Budapest 1860-1874, VI. (11), sta-. 370-372, št. 224; X. (18), sta. 160-161, i št. 105 in str. 304-305, št. 195; XIII. (8), sta". 144- 145, št. 101 in XXXII (12), sta. 143-144, št. 124. LITERATURA Altenburger, Gustav - Rumbold, Bernhart: Wap- i penbuch des Königreichs Ungarn und seiner Nebenländer, Die Wappen der gegenwärtigen und alten Comitate und Territorien Ungarns und seiner Nebenländer, 1. /II. Budapest 1880. ' Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oester-i reich (ur. Constant von Wurzbach), Band 41-42. ] Wien 1880. \ Chaloupecky, Vaclav: Stredovéké listy ze Slo-^ venska. Bratislava-Praha 1937. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort] und Bild. Ungarn, V. Band, 2. Abteilung. Wien j 1900. i Dokumenty k banickemu povstaniu na Slovensku 1525-1526 (ur. Peter Ratkos). Bratislava 1957. Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek. Ljubljana 1998, sta. 415. Encyklopédia Slovenska, Zv. 1-6. Bratislava 1979- 82. Engel, von J. H.: Geschichte des Ungarisches Reiches Halle 1744. Fialovä, Hilda - Fiala, Andrej: Hrady na Slo- vensku. Bratislava 1966. Forgon, Mihäly: Gömör ~ Kishont värmegye nemes csalädail. Cluj - Kolozsvär 1909. Fujs, Metka: Martjanci v zgodovini. Zbornik so- boškega muzeja 3, Murska Sobota 1993/1994, sta. 67-75. Ordina, Igor - Peter Štih: Spomini Helene Kotta- ner Ljubljana 1999. Györffy, György: Tanulmänyok a magyar ällam eredetéról Budapest 1959. Györffy, György, Az Ärpäd-kori Magyarorszag torténeti fóldrajza, II. Budapest 1987. Hajduch, Jan: Slovenske hrady. Martin 1955. Haller, Paulus: Epitome chronologica rerum Hun- garicarum et Transsilvanicarum. Claudipoli, An- no M.DCC.XXX.VII. Heckenast, Gusztäv: Forschungen zur Geschichte des Ungarischen Mittelalters in den Jahren 1945-64, Mitteilungen des Instituts für öster- reichische Geschichtsforschung, LXXIII. Band, 3. u. 4. Heft, Graz-Köln 1965, sta. 366-398. Hóman, Bälint: Geschichte des ungarischen Mittelalters, II. Band. Berlin 1943. Hozjan Andrej, Inventar družinskega in posest- nega arhiva grofov Bbatthyäny v Güssingu, Gradiščansko. Pokrajinski arhiv Maribor. Inven- tarji 8. Maribor 2000. IIa, Bälint: Gömör megye 1. Budapest 1946. Janota, Ludovit: Slovenske hrady. Bratislave 1937. Karäcsonyi, Jänos: Magyar nemzetségek a XIV. szazad közepeig L- II. Budapest 1900-1901. Keza, de M. Simonis: Chronicon Hvngaricvm (Ed. A. Horänyi). Viennae, b.r.v. 1781. Kiss, Lajos: Földrajzi nevek Etimolögiai szötära. Budapest 1978. Klaič, Nada: Povijest Hrvata u razvijenom sred- njem vijeku. Zagreb 1976. Klaič, Vjekoslav: O hercegu Andriji (1179-1204), Rad Jazu 1898, sta. 136 ss. Klaič, Vjekoslav: Hrvatski bani za Arpadoviča, Vjesnik Zemaljskog arhiva, 1899. Klaič, Vjekoslav: Hrvatski hercezi i bani za Karla Roberta i Ljudevita (1301-1381), Rad Jazu 1900, sta. 143 ss. Klaič, Vjekoslav: Povijest Hrvata od najstarijih vre- mena do svršetka XIX. stolječa 1-4. Zagreb 1974. 192 ^9 3 KRONIKA ZOOI DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 Korai magyar törteneti lexilion 9.-14. szazad (ur. Gy. Kristó). Budapest 1994. Kosäry, D.: Bevezetés Magyarorszäg torténeténel< forräsaiba es irodalmäba I. Budapest 1970. Košič, Jožef: Starine železnih in salajskih Slovenov (Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev). Objavil in opombe pridejal dr. Josip Gruden, ČZN, XI, 1914. Kovačič, Fran: Gradivo za prekmursko zgodovino, ČZN, XXI, 1926. Louda, J.: Znaky ceskoslovenskych mest Praha 1975. Magyar Életrajti Lexikon, II. kötet. Budapest 1967. Magyar Nagylexikon, 3. kötet, Budapest 1994. Magyar nemzetségi zsebkönyv, vol. 1-2. Budapest 1888. Magyari, L.: Madäräbräzoläsok a kozépkori cime- res nemesleveleken, Aquilla 63-64, 1956-57, str. 249-258. Nagy, Ivan: Magyarorszäg csaladäi czimerekkel és nemzékrendi tablakkal, 10. kötet. Pest 1863. Nagy, Ivan: Magyarorszäg varmegyéi és värosai, Tortenélmi tär, Budapest 1884 (-89). Neue Ungarische und Siebenbürgische Chronik oder Kurz verfaßte historische Beschreibung des Königreichs Ungarn, XXXIV. Frankfurt am Main 1669. Novak, Jozef: Slovenske mestské a obecné erby. Martin 1972. Novak, Jozef: Rodove erby na Slovensku 1; Martin 1980. Pallas Nagy Lexikona (az összei ismeretek enci- klopediäja), I. kötet, Budapest 1893. Pray, Georgius: Annales Regum Hungariae, ab An- no Christi CMXCVir ad Anum MDLXIV de- ducti Vindobonae 1763/-70, Voi. 1-5. Pray, Georgius: Syntagma historicum de sigillis regum et reginarum Hungariae.. Pestini 1805. Profous, A. - Svoboda, J.: Mistnf jména v Cec- häch., IV. diel. Praha 1957. Révai Nagy Lexikona (az ismeretek Enciklo- pediäja), XIX. kötet. Budapest 1911 (-26). Slovensky biograficky slovnik. Od roku 833 do roku 1990, V. zväzok (R-Š). Martin 1992. Smej, Jože: Pregled srednjeveške zgodovine Mur- ske Sobote: Predstavitev novega mestnega gr- ba, ZČ, 1990, št. 4, 547-551. Smej, Jože: Prizadevanje Sobočanov za mestne pravice od leta 1366, Vestnik, 29. 3. 1990, str. 11 (in 5. 4. 1990, str. 8; 12. 4. 1990, str. 8). Sokolovsky, Leon: Erb Rimavskej Seči, Vlastivedné studie Gemera 8, Rimavska Sobota 1990, str. 7- 32. Stredoveké češke listiny (ur. Istvän Kniezsa). Bu- dapest 1952. Supplementum ad Lexicon linguae Hungaricae aevi antiquioris. Lexicon vocabularum Hunga- ricorum Stephani Szamota (ur. Gyula Zolnai). Budapest 1902-1906. Šebjanič, Franc: Korespondenčni viri za prouče- vanje gospodarskih in socialnih razmer v Prek- murju v 17. stoletju, ZČ, 37, 1983, št. 1-2, sb-. 31-36. Šiftar, Vanek: Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma. Zbornik Štefana Kiizmiča, Mur- ska Sobota 1974. Škafar, Ivan: Gradivo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksin- skega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Slove- niae 3, Ljubljana 1981. Tacskand, de N. - Géza Csergheö: Wappenbuch des Adels von Ungarn /sammt den Neben- ländern der St Stephans-Krone. Nürnberg 1885, Heft 1-7, str. 32-34, Heft 22-28, sh. 619- 620. Teleki, József: Hunyadiak kora Magyarorszägon, Hatodik kötet /Elsö resz. Pesten 1863, str. 71-85. Theuer, Franz: Tragödie der Magnaten. Die Ver- schwörung von Muray bis zum Ödenburger Reichstag Wien-Köln-Graz 1979. Varsik. Branislav: Slovenske listy a listiny z 15. a 16. storočia. Bratislava 1956. Vas värmegye. Magyarorszäg és värosai (sorozat reprint kiadäta Praznovszky Mihäly bevezetö szövegevel). Budapest 1989. Verancsics, Antal: Monumenta Hungariae Histo- rica. Magyar törtenelmi emlékek, Scriptores XXXII. Budapest 1875, II. osztäly, 12. kötet. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, IIL knjiga. Ljubljana 1999, št. 1744-E, sfa-. 460 in 1748, sfa-. 463. Wertner, Mór: Szämos genealogiai täbläval, f.- II. kötet /A magyar nemzetségek, A XIV. szäzad közepeig. Temesvär 1891-1892. Zelko, Ivan: Prekmurje do leta 1500. Historična to- pografija Slovenije /1. Murska Sobota 1982. Zelko, Ivan: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razpra- ve in članki. Murska Sobota 1996. 193 3 KRONIKA 49 DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZÉCSI, 185-194 1001 ZUSAMMENFASSUNG Die Problematik der Quellen und Literatur über die Familie Szécs Die Familie Szécs erhielt von der Mitte des 13. bis zum Ende des 14. Jahrhunderts die meisten Donationen in Form von Landbesitz in den Komitaten Gömör, Nograd, Baranya, Pest, Vas und Zala. Die beiden letzteren Komitate umfaßten in der Vergangenheit das Gebiet des heutigen Über- murgebiets (Prekmurje). Neben den Familien Amadei und Hahold (Banffy aus Dolnja Lendava) stiegen die Szécs durch Übernahme der Herrschaft Gornja Lendava im Jahre 1366 zur wichtigsten hochadeligen Familie empor, die bis zu ihrem Aussterben (1685) aktiv in den Alltag ihrer Unter- tanen eingriff. Dabei sollen das 16. und 17. Jahr- hundert besonders hervorgehoben werden, als zur Zeit der Religionsgegensätze auch die Szécs auf ihrer Herrschaft das neue Bekenntnis (Kalvinismus und Luthertum) einführten. Trotz ihrer bedeuten- den Rolle ist in der slowenischen Geschichts- schreibung - im Gegensatz zur ungarischen, slo- wakischen, österreichischen und kroatischen - ein Fehlen von Abhandlungen und Studien zu be- merken, die ihre Genealogie bzw. Geschichte be- leuchten würden. 194 49 3 KRONIKA 200I izvirni znanstveni članek UDK 339.14(497.4 Kranjska) prejeto: 12. 6. 2001 li' Josip Zontar (1895-1982). Kranjski "consessus commercialis" in njegovo delo za napredek železarstva IZVLEČEK Josip Zontar Je napisal prispevek z gornjim naslovom, ki Je deloma izšel tik pred vojno leta 1941 v Tovarniškem vestniku, glasilu Kranjske industrijske družbe, tretji del pa je zaradi okupacije ostal v rokopisu. V nadaljevanju je objavljen prispevek, ki govori o ustanovitvi dvornega komerčnega direktorija in kranjskega konsesa, o uglednih članih kranjskega komerčnega konsesa, o pritožbi proti Zoisovem monopolu v trgovini z železom, o poskusu izvoza tržiških kos v Rusijo ter o borbi proti italijanski in švedsko-ruski konkurenci, v celoti. Uvodno poglavje pa se ne nanaša le na predzgodovino prispevka, ampak kaže tudi na to, kako težko si Je utirala pot gospodarska zgodovina. KLJUČNE BESEDE kranjski komerčni konses, trgovina z železom SUMMARY THE CARNIOLAN "CONSENSSUS COMERCIALIS" AND HIS WORK FOR THE ADVANCEMENT OF IRON MANUFACTURE Josip Zontar wrote an article with the above title, which was partly published Just before the war, in 1941, in "Tovarniški vestnik", the gazette of the Kranjska industrijska družba (The Carniolan Industrial Society) while the third part of the contribution remained because of the occupation in handwriting. In continuation the contribution is about the foundation of the court commercial director and the Carniolan consensus, about the reputable members of the Carniolan commercial consensus, about the complaint against Zois's monopoly in iron trade, about the attempt to export the scythes from Tržič to Russia and about the struggle against the Italian and Swedish-Russian competition. The introductory chapter does not refer to the pre-history of the contribution only but also reveals with what difficulty the economic history paved its way. KEY WORDS Carniolan commercial consensus, iron trade O Josipu Žontarju prim.: Življenje in delo Josipa Žontarja: Ob stoletnici rojstva, Ljubljana-Kranj 1996, 52 str. s prispevki Jožeta Žontarja (Prelomna leta v očetovem življenju), Darje Mihelič (Problematika raziskovanja lokalne zgodovine in vloga Josipa Žontarja v njej), Sergija Vilfana Oosip Žontar in pravna slavistika). Perda Gestrina (Delo Josipa Žontarja za gospodarsko in socialno zgodovino) ter Franca Rozmana (Prispevek Josipa Žontarja k zgodovinopisju Jugovzhodne Evrope). 195 3 KRONIKA 49 JOSIP ŽONTAR; KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 200I K predzgodovini prispevka Leta 1939 je Avgust Kuhar, urednik Tovarni- škega vestnika, glasila Kranjske industrijske druž- he} dal pobudo za pripravo zgodovine železarstva na Jesenicah ter se s tem v zvezi obrnil na vrsto zgodovinarjev. Najprej je pisal Rudolhi Andrejki, ki je bil tedaj načelnik statističnega oddelka pri ministrstvu notranjih zadev v Beogradu. Ta mu je odgovoril, da je o Kranjski industrijski družbi ozi- roma njeni ustanovitvi nekaj malega napisal v svoji Trgovski zgodovini Schellenburgove ulice v Ljubljani, ko je orisal zgodovino Luckmannove rodbine (Trgovski tovariš 34/1937, str. 37). Opozoril pa je, da je v istem letniku Trgovskega tovariša tudi pomemben članek Draga Potočruka o žele- zarstvu na Gorenjskem (str. 97-104). Če pa bi želel podrobnejših prvotnih virov, se je treba obrniti na Trgovski register v Ljubljani, na Zbornico za trgo- vino, obrt in industrijo (v poštev prihajajo zlasti njena letna poročila iz časa 1870-1872) ter na Okrajno načelstvo v Radovljici (tako glede vpisa v obrtni register kot glede odobritve novih indus- trijskih zgradb Kranjske industrijske družbe). Februarja naslednjega leta je Kuharju o Pokor- novih zapisih o železarstvu na Jesenicah odgovoril škofijski arhivar Maks Miklavčič. Sporočil je, da med urejenimi zapiski svetnika Franceta Pokorna kakega izčrpnega materiala o železarstvu na Jese- nicah ni dobiti. Če bodo kje kake večje beležke o tem, jih pošlje uradno preko župnijskega urada na Jesenicah, da jih prepišejo in potem vrnejo po isti poti Škofijskemu ordinariatu, s pripisom za arhiv. Če pa ne bi našel toliko, da bi bilo sploh vredno pošiljati, se naj Kuhar oglasi na Breznici, kjer je svetnik Pokorn v pokoju. Pripomnil je, da Pokorn, ki je bil pred njim škofijski arhivar, še ni vsega dal iz rok. Nadalje je svetoval, naj bi se Kuhar obrnil na Pavla Urankarja, profesorja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, ki je pisal o železarstvu na Jesenicah za Krajevni leksikon Dravske banovine. Pavle Urankar je odgovoril 15. marca 1940 in se opravičeval zaradi zamude, močno je bil namreč zaposlen s pripravami za Zgodovino Motnika in Tuhinjske doline. Ob delu za Krajevni leksikon si je sicer beležil vire o železarstvu, na žalost pa je te beležke že pred leti izgubila uprava Krajevnega leksikona. Kuharju je svetoval, da bi pregledali do tedaj objavljena dela o Gorenjski ter vrsto na- daljnjih knjig in revij, kjer bi bilo pričakovati kaj o zgodovini železarstva. Končno je še opozoril, da hranijo veliko gradiva tudi arhivi v Ljubljani (zlasti muzejski), v Gradcu in drugod. Pri tem se je opravičeval, da je "nametal nekaj stvari brez vsa- kega reda, kar mu je pač prišlo na misel in da ne more nič konkretnega svetovati". Josip Žontar pa je vzel vprašanje veliko bolj resno. Pripomnil je, da Kuharjevi želji najbrž ne bo mogel tako ustreči, kot on to želi. Ako gre njegov cilj za tem, da se iz dotlej priobčenega gradiva in iz knjig sestavi opis zgodovine našega železarstva, ne bo dosti več dobil, kakor je že znanega pred- vsem iz MüUnerja, ki pa je zelo nekritično in po- vršno prepisoval vire.^ Ostale spise, ki pridejo v poštev, pa najde omenjene v opombah Zgodovine Kranja. Zgodovino našega železarstva je treba šele napisati na podlagi virov, ki jih je dosti, pa še raztreseni so po raznih arhivih v Ljubljani (v Na- rodnem muzeju, zlasti v stanovskem in v Zoiso- vem arhivu), Celovcu, Gradcu, Innsbrucku, Münch- nu in na Dunaju. Pred leti, ko je delal na svoji "Zgodovini mesta Kranja", je moral pregledati brez števila spisov, vmes je bilo marsikaj tudi o našem železarstvu. Začel je izpisovati in ko je inž. F. Emmer šel na Jesenice h generalnemu direktorju Kranjske industrijske družbe dr. Karlu Nootu, ga je naprosil, da vpraša generalnega direktorja, ali bi dovolil objavljati v Tovarniškem vestniku gradivo za zgodovino železarstva, dalje ali bi imela Kranj- ska industrijska družba kak interes na zbiranju takega gradiva ter na izdaji zgodovine našega že- lezarstva. Inž. Emmer je posredoval Žontarju od- govor generalnega direktorja, ki pa ni bil prav nič vzpodbuden: Kranjska industrijska družba nima niti interesa niti sredstev za tako zbiranje, niti ne bi podprla izdajanje takšne zgodovine. Tudi ni Tovarniški vestnik namenjen za objavljanje zgo- dovinskih sestavkov. Glede na tako porazen od- govor je Žontar zbrano gradivo zavrgel in od tedaj ni več beležil gradiva o železarstvu. V nadaljevanju je Žontar pripomnil, da se po končanem delu na "Zgodovini Kranja" bavi s strogo znanstvenimi študijami, razen tega bo mo- ral najbrž prevzeti organizacijo izdajanja "Zgodo- vine mesta Ljubljane".^ Po njegovem irmenju bi ^ Avgust Kuhar je bil po vrnitvi iz Francije do oktobra 1935 urednik Elektrotehniškega vestnika v Ljubljani, na- to pa urednik Tovarniškega vestnika Kranjske industrij- ske družbe. (Gornjesavski muzej na Jesenicah, arhiv KID: personala, a.e. 22). - Za vse posredovane podatke se sodelavcem muzeja najlepše zahvaljujem. 2 Mišljeno je delo Alfonsa Müllnerja, Geschichte des Eisens in Inner-Österreich von der Urzeit bis zum An- fange des XIX. Jahrhunderts, I. Krain, Görz und Istrien, Wien-Leipzig 1909, 763 str. Na podlagi sldepa kulturnega odbora mestnega sveta je 25. januarja 1940 njegov načelnik Silvo Kranjec sklical posvet o pripravi monografije zgodovine mesta Ljub- ljane. Udeležili so se ga MUko Kos, Rajko Ložar, Josip Mal, France Stele, Fran Zwitter in Josip Žontar. Načrt, ki ga je pripravil Žontar, je predvideval 4 do 5 knjig. Na- logo glavnega urednika je prevzel France Stele. Prvi del monografije bi obsegal geografski uvod, prazgodovino in rimsko obdobje, zaključil pa bi z ljubljanskim ob- močjem ter Ljubljano v srednjem veku; za posamezna poglavja so bili določeni avtorji. Vojna je zelo zavrla dela, povsem pa so bila ustavljena leta 1945 in po tem 196 49 3 KRONIKA lOOI JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 morali urediti po vzoru drugih velikih podjetij (spominja se, da je to videl pri Alpine Montan, Schoeller Werke in drugod v Nemčiji)'^ kartoteko zgodovinskega gradiva, ki bi jo od leta do leta izpopolnjevali in vedno tudi imeli kaj na razpo- lago za objave v Tovarniškem vestniku. Na koncu je še obžaloval, da se nista že nekako pred dvema letoma spoznala.^ Ne le omenjeno dopisovanje, marveč tudi vse- bina Tovarniškega vestnika kaže, da si je Kuhar resnično prizadeval za članke z zgodovinsko vse- bino. Tudi Zontar se je omehčal in napisal zanj prispevek z naslovom: Kranjski "consessus com- mercialis" in njegovo delo za napredek železarstva. Ta je deloma izšel v Tovarniškem vestniku tik pred vojno leta 1941 v dveh dvojnih številkah (št. 5-6 /1.3./, str. 11-12 ter št. 7-8 /1.4./, str. 7-8.). Tretji del zaradi okupacije ni več izšel ter je ostal v rokopisu v očetovi zapuščini. V nadaljevanju je objavljen prispevek, ki tudi po šestdesetih letih ni izgubil na aktualnosti, v celoti. Delo sicer nima opomb - glede na značaj vestnika to tudi ni bilo potrebno, - je pa v besedilu povedano, da temelji na arhivskem gradivu Komerčnega konsesa v Ljubljani (1747-1774, danes v Arhivu Republike Slovenije, fond AS 9). V opombah sem dodal opozorila na novejšo literaturo. Vsekakor pa že ta uvod kaže, kako težko si je utirala pot gospodar- ska zgodovina. Jože Zontar času se tudi omenjala niso. Rezultat dela za prvi zvezek monografije je bila Kosova Srednjeveška Ljubljana: To- pografski opis mesta in okolice, ki je nato izšel leta 1955 kot 1. zvezek Knjižnice Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Gre za podjetja v Avstriji, ki pa je bila v času nastanka tega prispevka priključena Nemčiji. Gornjesavski muzej na Jesenicah, arhiv KID: spisi. 197 3 KRONIKA JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 lOOI Ustanovitev dvornega komerčnega direktorija in kranjskega konsesa Sredi 18. stoletja so prišle vzhodnoalpske in sudetske pokrajine v težak gosjsodarski položaj. Pruski kralj Friderik II. je osvojil Slezijo, na katero so bile omenjene dežele v industrijskem in trgov- skem pogledu skoraj popolnoma navezane. V Šle- ziji je bila krepko razvita industrija tkanin iz volne, lanu in svile. Tu je bilo središče trgovine, ki je posredovala med vzhodom in zahodom Evrope. Iz Češke so pošiljaU v Slezijo prejo in slabše vrste platna. Prejo so predelali na statvah, češko platno pa izvažali skupaj z lastnimi izdelki, ker z njimi niso mogli več kriti rastočih potreb izvoza. Enako so dobivali iz Češke in Moravske grobo volno, ki so jo porabili za izdelovanje slabših vrst sukna. Nato so ga izvažali skupno z boljšim domačim blagom. Iz Koroške in Štajerske so dobavljali kose in srpe, iz Češke steklo, iz Avstrije železo, kositer in usnje, iz ogrskih dežel pa baker, sol in vino. Vse je šlo v promet v trgovini s poljskimi, ruskimi in moldavsko-vlaškimi (romunskimi) deželami, ki je bila zelo živahna. Nasprotno pa so preskrbovali šlezijski trgovci omenjene pokrajine s finimi vrstami tkanin in drugimi industrijskimi proizvodi, zlasti z začimbami in kolonialnim blagom, ki je prihajalo iz Hamburga v Wroclaw. Kranjska in kraške dežele jadranskega primorja so težUe bolj proti jugu, vendar Trst in Reka, ki sta bila od 1719 svobodni luki, nista kazali večje živahnosti. Odkar je prešla Šlezija trajno v pruske roke, je morala postati trgovska odvisnost in industrijska nesamostojnost sudetskih ter vzhodnoalpskih de- žel tem bolj nevarna. Nujno potrebno je bilo začeti s smotrnim in vztrajnim delom, da se oprosti država grozeče odvisnosti od močnejšega soseda in da postane zopet gospodarsko samostojna. Vo- dilni državniki so bili mnenja, da zavisita bla- gostanje in napredek države od razmaha trgovine, industrije in prometa. Zato so začeli odločno iz- vajati načela gospodarske politike merkantilizma. Toda na neki značilni bolezni je bolehala avs- trijska državna uprava. Preveč so bUi prepričani, da bo zaželeni cUj tudi dosežen, ako ustanove po- leg ostalih 17 osrednjih uradov še enega s pred- sednikom, podpredsednikom ter določenim šte- vilom svetnikov in tajnikov. Tako je bil na predlog grofa Haugwitza leta 1746 ustanovljen "komerčni direktorij" oz. "Consilium supremum commerciale" kot osrednji urad za pospeševanje industrije in trgovine v državi. Leta 1749 je prevzel njegovo vodstvo grof Rudolf Chotek. Vprašanje pa je bilo, ali bo birokratsko urejena oblast kos težki nalogi in ali bo izpolnila one upe, ki jih je stavila vanj cesarica Marija Terezija. V posameznih pokrajinah so pri deželnih vla- dah (imenovanih reprezentance in komore) uredili posebne "subdelegirane komerčne konsese" (con- sessus commercialis), ki so bili dolžni poročati osrednjemu uradu na Dunaju o stanju gospo- darstva v deželi ter staviti primerne predloge za njegovo izboljšanje. Delokrog konsesov se je po- lagoma širil. Izdana so bila posebna navodila leta 1749 ob ustanovitvi in podrobneje leta 1763. Kon- sesi so morali ob koncu vsakega leta poročati, kaj so ukrenili za napredek trgovine in industrije. Sta- viti so morah predloge, katero produkcijo bi bilo potrebno povečati, katerim vrstam tujega blaga prepovedati uvoz, kakšna podjetja bi kazalo na novo ustanoviti in podobno. Konsesi so morali na- dalje vsako leto poslati t.im. komercialne tabele, t.j. statistične izkaze o manufakturah in tovarnah v deželi. Iz tega naj bi osrednji urad spoznal, kaj bi bilo potrebno ukreniti za napredek te ali one in- dustrijske panoge.^ Žalibog pa kranjski konses sam o mnogočem ni imel pravega znanja. Ko se je n.pr. leta 1764 dvorni komerčni svet bavil z veli- kim načrtom o pospeševanju čebelarstva v alpskih deželah, je zastavil kranjskemu konsesu vprašanje, naj sporoči, koliko se pridobi medu in voska na leto na Kranjskem. Konses je odvrnil, da mora biti produkcija medu in voska precejšnja, ker se izvaža preko Salzburga v Nemčijo, toda točnega števila ne morejo navesti, ker ne dobe na razpolago carinskih podatkov o prevozu blaga čez mejo. O notranji trgovini z medom, voskom in čebelami pa zopet ni imel konses prave slike, ker ni bilo posebnih sejmov za te vrste blaga v dežeU. Enega izmed vzrokov slabega poznavanja trgovine mo- remo iskati torej v tem, da konses ni imel ca- rinskih podatkov, drugega pa v nasprotju med deželno vlado in konsesom. Vidi se, da so tudi okrožni glavarji dokaj malomarno izvršiU naročila in poizvedbe, ki jih jim je naložil komerčni konses. Zato je bil predsednik kranjske deželne vlade kar zadovoljen, ko je cesarica Marija Terezija, po vzoru Češke tudi na Kranjskem leta 1772 združila komerčni konses z deželno vlado. V okviru de- želne vlade je imela delovati odslej le neka "ko- merčna komisija" pod predsedstvom deželnega glavarja. Eden izmed svetnikov deželne vlade pa naj bi imel stalni referat v "commercialia". V Ljub- ljani pa so napačno tolmačili, da je z inkorporacijo delovanje konsesa popolnoma ukinjeno tako, da so jih morali z Dunaja leta 1775 ukoriti. Ker so pa naslednje leto tudi dvorni komerčni svet združili s češko-avstrijsko dvorno pisarno, je prenehalo s tem tudi v Ljubljani delovanje mnogo obetajočega komerčnega urada (komisije). Splošno o komerčnih konsesih; Jože Šorn, Delovanje ko- merčruh konsesov. Zgodovinski časopis 24/1970, str. 1-5. . 198 200I 3 KRONIKA JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIAUS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 Poročilo bistriškega jamskega pisarja Antona Žerovnika baronu Žigi Zoisu 27. aprila 1792. Zoisov plemiški naziv Edelstein je prevedel z "Žlahten Kamen " (Arhiv Republike Slovenije 1052, Zois pl. Edelstein, fase. 204). Ugledni člani kranjskega komerčnega konsesa Med člani komerčnega konsesa oz. komisije v Ljubljani najdemo vrsto zelo sposobnih oseb. Ko je preurejal grof Friderik Haugvvitz državno upravo, je določil leta 1747 za člana novoustanovljene de- želne vlade v Ljubljani svetnika dvorne komore na Dunaju Franca Henrika barona Raigersfelda (1697- 1760). Njegov oče se je pisal še Rakovec in je bil potomec kmeta - svobodnjaka iz Rakovice pri Kra- nju. Franc Henrik baron Raigersfeld je dovršil pravne študije, prepotoval Belgijo, Nizozemsko, Francijo in Anglijo ter je bil dlje časa v službi veletrgovske hiše Orlando na Reki, potem pa privilegirane orientalne kompanije v Trstu. Da naveže trgovske stike z inozemstvom, je potoval na neki trgovski ladji omenjene družbe na Por- tugalsko. Zaradi svojega širokega poznavanja svetovnega gospodarstva je bil gotovo najbolj sposoben prevzeti predsedstvo kranjskega ko- merčnega konsesa. Toda s svojimi naprednimi nazori je prišel kmalu v nasprotje s šefom deželne vlade. V vprašanju cehovstva je bil Raigersfeld docela pravilnega mnenja, da je neobhodno potrebno takoj vse cehe ukiniti ter napraviti velikopotezen načrt za razvoj industrije zlasti tka- nin (platna, volne, svile) na Kranjskem. Toda de- želne vlada je bila proti in skoraj ves čas svojega uradovanja ni imel Raigersfeld drugega posla ka- kor presojati osnutke cehovskih pravil najraz- ličnejših rokodelstev po kranjskih mestih in trgih, ki so si prizadevali obdržati svoj privilegirani položaj. Po smrti zaslužnega predsednika Franca Hen- rika barona Raigerfelda (1760) je njegov naslednik Franc Adam grof Lamberg s Kamna in Zagoric predlagal, da se nastavi za komerčnega svetnika pokojnikov sin Ivan Luka baron Raigersfeld, ki je dovršil Theresianum. Zakaj ni prišlo do tega, se ne da ugotoviti. Raigersfeld se je posvetil nato di- plomatski službi. Najdemo ga v Londonu kot svetnika avstrijskega poslaništva. Tam se je poročil z ugledno Angležinjo. Njegov sin je bil že angleški državljan, kapitan angleške vojne mornarice, zad- nji potomec Rakovcev - baron Raigersfeld.'' Tudi Franc Adam grof Lamberg si je prizadeval za napredek industrije v deželi. Ko je izšel patent o pospeševanju predenja po deželi, je uredil na svojih zemljiških gospostvih predilnice in tkalnice volne. Leta 1769 si je dal uradno potrditi, da smejo predice iz vasi: Begunje, Zgoše, Rodine, Poljče, Dvorska vas. Bled, Radovna, Rečica, Ribno in Za- gorica izdelovati prejo samo za njegove delavnice O Francu Henriku baronu Raigersfeldu: Matevž Košir, Od kmeta do barona - iz Rakovice do Londona, Kranj- ski zbornik 20fX), str. 78-88. 199 3 KRONIKA 49 JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI "CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 200I volnenega blaga. Vasi severozahodno odtod pa si je dal rezervirati Valentin Ruard (znani veletr- govec z Dunaja in fužinar) za svojo tovarno no- gavic na Savi pri Jesenicah. V njegov okoliš so spa- dale predice iz vasi Bela peč, Radeče, Podkoren, Kranjska Gora, Dovje, Mojstrana, Gozd, Hrušica, Jesenice, Moste, Bela, Dobrava, Grad (Bled), MHno, Ribno, Poljšica, Spodnje in Zgornje Gorje ter Selo.^ Od ostalih svetnikov komerčnega konsesa se je udejstvoval v industrijskem podjetju tudi Janez Nepomuk Ursini grof Blagaj, gospod na Boštanju, ki je imel tovarno platna v Šmarju ter si dal za- gotoviti leta 1769 za svoj okoliš vse vasi v župniji Šmarje, Škocijan pri Turjaku in Lipoglav. Ker je predpisal dvorni komerčni svet, da mora deželna vlada pozvati k sejam komerčnega kon- sesa tudi dva ali tri ugledne trgovce, so naprosili leta 1749 v Ljubljani predvsem župana Matevža Franca pl. Peera. Ta je ravno prevzel od Marka Antona Perizhofferja pl. Perizhoff leta 1740 prejeti privilegij za nasaditev plantaže murv na Kranj- skem. Po tem privilegiju je imel do leta 1775 iz- ključno pravico saditi murve v deželi. V ta namen je uredil Peer veliko drevesnico v bližini Ljubljane, ki jo je odkupil komerčni konses po njegovi smrti. Peer je dal tudi na lastne stroške tiskati navodilo za gojitev sviloprejk.^ Med predlaganimi člani trgovci najdemo tudi ljubljanskega trgovca Andriolija; zakaj ni bil po- stavljen, se ne da ugotoviti. Namesto njega srečamo Friderika Weitenhillerja, ki je po posredovanju gro- fa Haugwitza leta 1747 kupil od kranjskih deželnih stanov njihovo suknarno na Selu pri Mostah; ta je bila ustanovljena z deželnoknežjim privilegijem leta 1724 in imela izključno pravico zakladati graničarje v Vojni krajini z blagom za uniforme.^'^ Najuglednejša oseba iz trgovskega sveta, ki je do leta 1755 redno prihajal k sejam komerčnega konsesa, je bil veletrgovec Michelangelo Zois. Do- volj je znan njegov trgovski talent, s katerim je kmalu dohitel Petra Antona pl. Codellija (-1- 1727) in prevzel leta 1735 od njegovih dedičev široko raz- pleteno trgovino z železom in izdelki iz železa. To- da ni se omejil le na eno vrsto blaga. V arhivu dvorca Brdo pri Kranju hranijo še danes listino z 12. novembra 1735, v kateri dovoljuje cesar Karel VI. tržaškemu trgovcu Michelangelu Zoisu dobaviti 10.000 starov ovsa iz Notranje Avstrije za cesarsko ^ O Valentinu Ruardu kot fužinarju: Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem L, Ljubljana 1969, str. 117-120. ' O Matevžu Francu pl. Feeru: Josip Žontar, SvUogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede I/ll, Ljubljana 1957, str. 36-38. O Frideriku WeitenhUlerju: Vlado Valenčič, Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja. Zgodo- vinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 3, Ljubljana 1981, str. 33. armado v Italiji prosto vseh carin in mitnin.^^ Zois je imel v trgovini z železom izredne uspehe. O tem priča tudi poročilo dveh članov moravskega komerčnega konsesa, grofa Alojzija Podstackega in inšpektorja manufaktur Prokopa, ki sta potovala leta 1754 preko Ljubljane v Italijo, da proučita možnosti izvoza za izdelke moravskih podjetij. V svojem poročilu navajata, da je uspelo Michelangelu Zoisu spraviti v svojo oblast skoraj vse kranjske in koroške železarne. Deloma je podjetja kupil, večinoma pa sklenil z njimi do- bavne pogodbe na daljši rok, tako da ima v trgo- vini z železom naravnost monopol. V 12 letih je ustvaril pol milijona goldinarjev dobička. Trži pre- ko Trsta, kjer ima skladišča jekla, železa, srpov, kos, žice, žebljev, pločevine, bakra, pa tudi platna. Najbolj se uveljavlja na tržišču v Senigalliji, zalaga pa z železom vso Italijo. Z neapeljskim podkraljem je sklenil pogodbo, da bo zalagal državo z železnimi izdelki po dogovorjeni ceni. Ker je bila uprava rudnikov železa in fužin v rokah posebnega višjega rudarskega sodnika in gozdnega mojstra, so vabili k sejam komerčnega konsesa oz. komisije tudi višjega rudarskega sod- nika Janeza Krstnika pl. Nemizhoffena, za njim pa Ivana VVolfa pl. Aichelburga. V tehničnih vpraša- njih so klicali tudi znamenitega profesorja meha- nike p. Gabrijela Gruberja S. J. Pritožbe proti Zoisovemu monopolu v trgovini z železom Spisi kranjskega komerčnega konsesa nudijo zanimiv pogled v razne industrijske in obrtne panoge, s katerimi se je moral ta urad baviti. Na tem mestu želim prikazati njegov delež pri re- ševanju problemov našega železarstva. Leta 1750 se je pritožil pri dunajski vladi Anton Grošelj, fužinar iz Krope,^^ proti veletrgovcu Michelangelu Zoisu. Trdil je, da je pooblaščen od ostalih tamošnjih podjetnikov. V svojem spisu je poudaril, da so kranjski fužinarji navezani na ko- roško železo, ki ga pa ni mogoče dobiti v zadostni količini, ker ima Zois nekakšen monopol v tem pogledu. Zato prosi, da uradno razveljavijo Zoi- sovo pogodbo za odkup železa iz rudnikov in fužin bamberške škofije na Koroškem, zlasti v Wolfsbergu. Dvorni komerčni svet je stal na sta- lišču, da za napredek trgovine ni primerno, ako ima ena oseba monopol izvoza surovega železa. Bolje bi bilo, da domači obrtniki predelajo železo v razne izdelke in ostane zaslužek doma. Dvorni Vlado Valenčič, Zois Michelangelo, Slovenski biografski leksikon IV, Ljubljana 1991, str. 828-832. - Listina z dne 12. 11. 1735 je danes neznano kje. O Grošljih v Kropi: Jože Šorn, Začetki industrije na Slo- venskem, Maribor 1984, str. 148. 200 49 2001 3 KRONIKA JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 komerčni svet je sporočil deželni vladi v Ljubljani tudi, da so podobno pritožbo vložili zoper Zoisa puškarji v Borovljah, ki jim je moral Zois obljubiti, da jih bo redno preskrboval z zadostno količino železa. Zato naj se enako obveže Zois, da bo za- lagal fužinarje v Kropi in Kamni Gorici z železom. Pri kranjskem konsesu pa so prikazali Grošljevo vlogo kot grdo obrekovanje Zoisa, ki si je pridobil izredne zasluge za trgovino z železom. Zois tudi ne izvaža surovega železa, marveč le železne izdelke. Zato ne more biti kriv, ako manjka fuži- narjem v Kropi železa. Grošelj pa ni odnehal in se je pritožil na dunajsko osrednjo oblast. Višji ru- darski sodnik pl. Nemizhoffen je dobil nalog, da zadevo preišče. Po njegovem poročilu Grošelj sploh ni bil pooblaščen od ostalih fužinarjev, da nastopa proti Zoisu. Tudi se ostali fužinarji ne strinjajo s tem, da bi uporabljali v Kropi koroško železo. Zato so Grošlja strogo kaznovali. Rudarski sodnik ga je pozval v Ljubljano in ga dal zapreti v mestni zapor, dokler ne bi plačal globe 12 cekinov zaradi obrekovanja Michelangela Zoisa. Zdi se pa, da je bil Grošelj popolnoma prepričan o pravilnosti svojega nazora, ker se je leta 1768 še enkrat obrnil na vlado s prošnjo, naj mu Michelangelo Zois po- vrne storjeno škodo, ki jo je utrpel. Grošelj pa ni bil edini, ki se je pritoževal zoper Zoisov monopol. Novembra 1766 je naročil dvorni komerčni svet kranjskemu konsesu, naj opravi natančne poizvedbe o ovadbi, ki so jo prejeli na Dunaju: baron Michelangelo Zois je baje glavni trgovec s koroškim železom, ki ima pri njegovi prodaji v taki meri monopol, da more po lastni volji trgovski promet s koroškim železom pospešiti ali ustaviti ter pritiskati na ceno blaga v škodo vsej dežeU. Kranjski konses bi moral v teku 6 tednov podati strokovno mnenje o delovanju Zoisa. Znal pa se je dobro izmazati. V svojem poročilu trdi, da bi zelo rad ustregel uradnemu pozivu, da pa ne more izpolniti ukaza, ker se zadeva ne tiče kranjskega, marveč koroškega železa. Za to pa je pristojen koroški komerčni konses. Menijo pa, da pritožba zoper Zoisa ni utemeljena, ker je vendar koroškim fužinarjem na prosto dano, s kom sklepajo prodajne pogodbe za železo. Ako pa skuša Zois v trgovini z železom obogateli, to ni nikako kaznivo dejanje. Želeti bi bilo, da bi imeli še več tako sposobnih trgovcev, kakor je Zois, ki ga upošteva tudi vlada, saj mu je pred kratkim (leta 1760) podelila baronski naslov. Poskus izvoza tržiških kos v Rusijo Leta 1763 je sporočil dvorni komerčni svet na Dunaju, da je dana prilika vsako leto izvoziti več- stotisoč kos v Rusijo. Zato naj sporoči kranjski komerčni konses, ali bi bili tržiški producenti kos in srpov v stanju prevzeti dobavo določene koli- čine teh izdelkov. V ta namen naj predloži konses imena kosarjev, obrtna znamenja izdelkov, vrste kos, cene ter plačilne pogoje (morebitni plačilni odlog). Ker pa v spisih nisem mogel najti odgo- vora o zadevi, je najbrž zadevo reševal višji rudar- ski sodnik. Izgleda, da iz poskusa navezati stalne trgovske stike z Rusijo, ni bilo nič. Zdi se, da so ovirali pri tem tržiške producente Korošci, ki so delali težave pri dobavah koroškega jekla, ki so ga rabili v Tržiču za izdelovanje kos. Vidi pa se, da so uživali tržiški izdelki že tedaj velik sloves.^3 Borba proti italijanski in švedsko-ruski konkurenci Strokovni krogi so že dalj časa presojali stanje kranjskega železarstva precej kritično. Trdili so, da stalno nazaduje. Leta 1747 je želel radovljiški gra- ščak grof Thum z državnim posojilom ustanoviti privilegirano trgovsko družbo za izvoz kranjskega železa, ki bi podprla tudi fužinarje, da bi mogli modernizirati svoje obrate. Toda fužinarji niso Instrukcija Žige Zoisa za plavž v Bistrici, 1789 (Arhiv Republike Slovenije 1052, Zois pl Edelstein, fase 204). ¦'^ o tržiških kosarjih: Ivan Mohorič. Zgodovina obrti in industrije v Tržioi, Tržič-Ljubljana 1957, str. 69-94. 201 3 KRONIKA JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 49 200I Franc Hutter, načrt javorniškega gradu iz leta 1837, napravljen v zvezi s preuredititvijo zgradbe (Gornjesavski muzej na Jesenicah, arhiv KID: zbirka načrtov). zaupali grofu Thurnu. Zato mu tudi dunajska vla- da ni odobrila privilegija.^^ Sredi 18. stoletja pa je začela groziti trgovini s kranjskim in koroškim železom druga nevarnost. Mejne državice v severni in srednji Italiji so se skušale osamosvojiti v proizvodnji železa. Pozimi leta 1751 je sporočil avstrijski poslanik v Benetkah markiz de Prie, da nameravajo Benečani ustanoviti v bližini Padove več tovarn železa, med njimi tudi za izdelovanje kos. Ker nimajo strokovno izvež- banih delavcev, jih skušajo dobiti iz Koroške, že- lezo pa nameravajo uvažali iz Bosne preko Dal- macije. Zato sta dobili deželni vladi na Koroškem in Kranjskem nalog, da pazita glede izselitev delavcev. Odslej ne sme noben podanik zapustiti dežele brez potnega hsta. Tuje emisarje, ki bi pri- govarjali ali zapeljavali k izselitvi, naj strogo kaznujejo. Glede kos pa so bili na Dunaju še vedno mnenja, da Benečani brez kranjskega in ko- roškega jekla ne bodo mogli izdelati boljše kako- vosti kos. 14 Več o načrtih grofa Thurna: Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem L, Ljubljana 1969, str. 110. Pri tem pa so zanemarili, da se je bližala še hujša nevarnost, namreč uvoz švedskega in rus- kega železa in jekla v Italijo. Leta 1722 je nek referent še smatral za možno, da bi cesar prepo- vedal ladjam, da vozijo švedsko železo po morski poti skozi Kanal mimo Calaisa in skozi preliv Gibraltar. Nasprotno pa niso na Dunaju niti jemali resno razna tako imenovana študijska potovanja švedskih montanistov n.pr. Angersteina in barona Funka, ki so prepotovali Štajersko, Koroško in Kranjsko ter si ogledovaU tehnične naprave pri rudnikih in fužinah. Novo pobudo za preučevanje razmer v žele- zarstvu na Kranjskem in Koroškem je dala fran- coska spomenica (Reflexions sur 1'ordonnance du 24 avril 1759 portant etablissement d'un magazin de fer a St. Veit), ki jo je o svojih opazovanjih sestavil neki Mr. Moter, ko je prepotoval obe deželi ter jo predložil dvornemu komerčnemu svetu. V njej kritizira tehrüko proizvajanja železnih izdelkov, pa tudi slabo organizacijo prodaje. Podrobno primerja tehniko izdelovanja orožja (pušk, topov) v Borovljah in v Liegu v Belgiji, podobno način izde- lovanja žebljev na Kranjskem in v belgijskih ter francoskih tovarnah. Iz poročila se da posneti, da so v zahodni Evropi že uporabljali popolnejše stroje, ki so omogočaU izgotoviti bolj enakomerne, pa tudi mnogo večje število izdelkov. Zato je priporočil, da tehnično izpopolnijo podjetja na Koroškem in Kranjskem, ki bi mogla zaradi bližine morja izvažati ne le v Italijo, marveč tudi v Španijo, Portugalsko in v Levante ter uspešno konkurirati s francoskimi podjetji. Dovoli naj se tujim podjetnikom, da se tu naselijo in ustanove priviligirana podjetja. Ome- njeni strokovnjak je bil celo mnenja, da bi kazalo urediti na Kranjskem tovarno orožja (topov in krogel), ki bi utegnila tekmovati s francoskim pod- jetjem v Auxonne (jugovzhodno od Dijona). To obsežno spomenico je prejel julija 1762 tudi kranjski konses v pretres, z naročilom da stavi pri- merne predloge za napredek kranjskega železar- stva. Toda po smrti barona Raigersfelda je manj- kalo deželni vladi ljudi širšega obzorja. Niso ve- deli, kaj bi svetovaU. Šele na ponovni poziv dvor- nega komerčnega sveta se je obrnil kranjski konses dve leti kasneje na uglednega koroškega industri- alca pl. Thysa s prošnjo, naj mu sporoči, kaj so ukrenili za povzdigo trgovine in industrije železa na skupni seji konsesa in višjega rudarskega svet- nika. Ker pa do konca leta ni bilo odgovora, je pisal kranjski konses koroškemu januarja 1765. leta ponovno. Šele sedaj so poslali v Ljubljano prepis zapisnika seje z dne 18. aprila 1764, na kateri so bili na dnevnem redu ukrepi za izboljšanje izde- lovanja žebljev in žice, o pospeševanju prodaje kos, srpov in železne posode ter proti konkurenci švedskega in ruskega železa. Seje so se udeležili 202 49 3 KRONIKA 2001 JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 Člani koroškega komerčnega konsesa in rudarskega urada. Povod za sejo je bilo poročilo z Dunaja, da so Neapelj, Sicilija in papeževa država kar pre- plavljeni s švedskim in ruskim železom, ki se pro- daja za 25% ceneje kot koroško. Zato so začeli na seji koroškega komerčnega konsesa razpravljati o tem, kaj naj se ukrene v obrambo, kako bi se izboljšala kakovost koroškega železa in jekla, obe- nem pa znižala cena. Vrhovni rudarski mojster je trdil, da to dejstvo pozna, vendar meni, da bo imelo koroško železo, zlasti pa jeklo, vedno pred- nost pred švedskim. Upa, da bo kmalu zopet sledil dvig trgovskih poslov. Da bi uspelo konkurenco švedskega železa kar v kali zadušiti, predlaga, naj pišejo komercialni intendanci v Trstu ali naravnost kakšnemu neapeljskemu trgovcu, po kakšnih ce- nah uvažajo švedsko železo. Ako izvira cenenost švedskega in ruskega železa, ki mora vendar preiti težko in nevarno pot, od cenejše manipulacije, bi bilo potrebno, da se obrnejo na avstrijskega posla- nika na Švedskem, ki naj bi preskrbel Sortimente švedskega železa in jekla z znaki in imeni, da bi mogli napraviti primerne in pravilne kalkulacije. Najbolje bi bilo seveda, ako pošljejo strokovnjaka na Švedsko, da prouči tamošnji način manipu- lacije, zlasti rudarjenja. Komerčni svetnik pl. Thys je naročil iz Belgije poseben stroj za rezanje železa, ki bi pospešil pro- dukcijo žebljev in žice. Značilno je, da je bilo več članov komerčnega sveta mnenja, da bo težko uvesti takšen stroj v koroških obratih, ker so tamošnji fužinarji in njihovi delavci naravnost "zatelebani" v podedovani stari način izdelovanja. Zato bo potrebno, da člani konsesa najprej sami napravijo poskuse s strojem. Kranjski konses sam ni imel pojma o ureditvi domačih rudnikov železa, niti o kakovosti železne rude, še manj o načinu predelovanja surovega železa. Tudi mitniški uradi mu niso hoteli poročati o količini izvoženih železnih izdelkov. Vse to je bilo na razpolago višjemu rudarskemu sodniku na Kranjskem. Zato je konses prosil dvorni komerčni svet, naj ga pozove na sestanek konsesa. Tam naj poroča rudarski sodnik pl. Aichelburg izčrpno o naslednjih vprašanjih: 1. Ali je na razpolago dovolj rude za povečanje in razširjanje železarn? 2. Ali je na razpolago dovolj jamskega lesa in lesnega oglja, oziroma ali se ravnajo pri izkori- ščanju gozdov po gozdarskih strokovnih načelih? 3. Ali se pojavljajo v bližini fužin sledovi plasti črnega premoga in kje v deželi bi se dalo kopati premog v taki bližini, da bi ¦ga bilo možno pre- peljati k fužinam in železarnam? 4. Ali se kranjsko železo in jeklo slabo prodaja? Ali je iskati vzroke v visoki ceni blaga, ki izvira morda odtod, da so topilnice daleč proč od rudni- kov, kar podraži prevoz rude in da so rovi zaradi pomanjkanja denarnih sredstev preveč površinsko in na kratko ter premalo v globino speljani? Ali pa izvira v slabši kakovosti ali pa v inozemski kon- kurenci? 5. Ali bi se dala cena železnih izdelkov znižati? 6. Ali ne bi bilo primerneje, da ne bi pošiljali za prodajo v inozemstvu surovega železa iz dežele, marveč bi ustanovili na Kranjskem nekaj tovarn železa in jekla? 7. Za katere vrste železnih oziroma jeklenih izdelkov bi bile tovarne najbolj potrebne? Ker pa kranjski konses toliko časa ni poročal o predlogih za izboljšanje železarstva, so z Dunaja povprašali za vzroke. Zagovarjali so se s tem, da o železarstvu, ki spada v kompetenco rudarskega sodnika, niso imeli nikakega pojma. Prosili so ga za razna pojasnila, šele potem bodo mogli zadevo uspešno rešiti. Medtem je koroški konses žel že prvi uspeh svojega razpravljanja. Na njegovo pobudo je predložila komercialna glavna intendanca v Trstu izčrpno poročilo o škodljivih konkurencah v Italiji. V njem navaja, da je bila trgovina z železom vedno ona panoga, od katere je zavisel blagor Kranjske in Koroške. Dotlej ni bilo nevarne kon- kurence v Italiji. V republiki Genovi, v Toskani, vojvodstvu Castro, Ronciglione, papeški državi, Bresciji in Bergamu (Beneška republika) so bili sicer od nekdaj majhni rudniki železa in male železarne. Zadnjih 10 do 15 let pa so se podjetja močno povečala. Podjetja v Castro in Ronciglione dobivajo sedaj surovo železo tudi iz Piombina. Produkcija je tako narastla, da je papeška komora prepovedala uvoz tujega železa v rimski Cam- pagni in Umbriji, torej v pokrajinah države ob Sre- dozemskem morju tja do Ancone, razen Urbina, Ravene in Ferrare. Tudi v Marki Anconi je bil pre- povedan uvoz tuje železne žice. Ako bodo domače železarne še tako napredovale, bodo sledile najbrž kmalu še nadaljnje prepovedi. Fužine v Castro in Ronciglione so zadnja leta tako narastle, zlasti podjetje v kraju Palo nedaleč od Sredozemskega morja, da so začeli izvažati v kraljestvo Neapelj-Si- cilijo. Ob tirolski meji so nastale nove naprave v Feltre in Cadore. Pred dvemi leti so odkrili železno rudo v Graffignani (Modena), zlasti v gorah Parme in dobavljajo železo proti Bologni. To so bili prvi udarci kranjski in koroški trgo- vini z železom. Kajti v Italiji izdelano blago je bilo konsumentu bliže, zato ceneje. Ne odloča pa boljša kakovost kranjskih in koroških železnih izdelkov, marveč le nižja cena. Poleg tega pa je italijanske dežele še poplavilo železo iz severa, iz Švedske in Moskve. Ko je preteklo leto napravila tržaška trgovska družba prvi poskus prodaje kranjsko-koroških železnih 203 3 KRONIKA 49 JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 200I izdelkov v Španijo, je ugotovila, da iz severa uvažajo tja za 20-30% ceneje. Zavedati se moramo - tako je končalo poročilo - da je skrajni čas, da se ukrene potrebno. Tržaška intendanca je priključila svojemu poro- čilu zanimive priloge: dopis avstrijskega poslanika v Milanu grofa Karla pl. Firmiana, poročilo an- gleških trgovcev Jackson & Rutherford v Livornu, ki so predložili statistiko o rastočem uvozu šved- skega in ruskega železa ter njegovih cenah, dalje dopis avstrijskega poslanika v Neaplju Ernsta grofa Kaunitz-Rittberg. Vsi dokazujejo, da se šved- sko in rusko železo v Italiji širi ter zaradi nizke cene izpodriva kranjsko-koroško. Ta poplava je po- stala še občutnejša po končani sedemletni vojni (1763). Trgovski konzul v Neaplju je sporočil, da je dotlej preskrboval državo izključno z železom Michelangelo Zois. Zdaj pa kupujejo skoraj iz- ključno severno železo. Dunajski cent ruskega že- leza plačujejo po 8 goldinarjev 6 krajcarjev, šved- skega po 6 goldinarjev 40 krajcarjev, medtem ko cent kranjsko-koroškega železa, naloženega na ladjo v Trstu, stane 8 goldinarjev 12 krajcarjev. Torej sploh ni konkurenčno. Kajti k tej ceni bi bilo še prišteti stroške prevoza, zavarovalnino in pla- čilni odlog. Podkonzula v Palermu in Messini sta soglasno sporočila, da je Sicilija poplavljena z rusko-šved- skim železom. V zadnjem letu so izvozili tja 68.160 dunajskih centov severnega železa, kranjsko-ko- roškega pa le 22.720 centov. Posebno žalostno gla- se izvlečki iz trgovskih pisem Zoisovega zastop- nika v Messini Maria e Marchetti, ki vse nadaljnje pošilke kranjsko-koroškega železa sfornira, ker je dotok švedsko-ruskega železa tako močan, da cena železa trajno pada. Da bi mogli pravilno presoditi kakovost rusko-švedskega železa, je tvrdka Bren- tano v Genovi poslala v Trst zaboj s 27 vzorci se- vernega železa, ki ga je intendanca odpremila dalje v Ljubljano. Kranjski konses je menil, da intendanca v Trstu popolnoma pravilno sodi, da izvira padec cen le od obilice blaga na trgu. Več je blaga kakor kup- cev. Nujno potrebno je, da zmanjšajo naklade in mitnine oziroma uvedejo premije za izvoz železa, sicer bo severno železo popolnoma obvladalo Ita- lijo. Na Kranjskem pa bo utihnila ena fužina za drugo, opustili bodo rudnik za rudnikom. Usahnil bo vir, ki je preživljal tisočere. Koliko rudarjev bo zapustilo deželo, koliko delavcev pri fužinah bo brez kruha, koliko kmetov ne bo imelo zaslužka od lesa, oglja, prevoza, ako nas premaga sever. Na podlagi obravnavanega poročila glavne in- tendance v Trstu, je pozval kranjski konses Miche- langela Zoisa, naj sporoči svoje mnenje o ukrepih zoper švedsko-rusko konkurenco. Avgusta 1765 je predložil posebno spomenico, ki se popolnoma krije z ugotovitvami tržaškega urada. Kot edino uspešno sredstvo smatra znižanje cen kranjskega in koroškega železa. To bo pa možno le, ako od- pravi država vse naklade na produkcijo železa in carini železo po posebni znižani tarifi. Koristne bi bile tudi izvozne premije. Pred nekaj dnevi ga je svaril trgovski prijatelj iz Senigallije, naj nikar ne kupi koroškega železa, ker ga ne bo mogel na tamošnjem tržišču prodati zaradi poplave s se- vernim železom. Kranjsko železarstvo pa je zelo šibko. Manjka potrebne rude, še tisto, ki se dobiva, prinašajo z velikimi stroški od daleč. Jame in rovi so precej oddaljeni od topilnic. Pogosto so plasti rude prav kratke in so kmalu izčrpane. Tudi les za kurjavo je potrebno od daleč pripeljati k rud- nikom. Začelo ga je primanjkovati, ker se postopa z gozdovi negospodarno. Kranjski konses je povzel vse trditve Zoisa v svojem referatu, toda predlagal je tudi, naj se usta- novi na Kranjskem večje železarsko podjetje in po- kliče strokovne mojstre iz Niirnberga in Augs- burga. Na Dunaju s tem niso bili zadovoljrü. Dvorni komerčni svet je zahteval ponovno sejo, ki se je naj udeleži tudi višji rudarski sodnik pl. Aichelburg, ki do tedaj še ni pokazal nikakšne dejavnosti. Posebno so nasprotovah na Dunaju predlogu izvoznih premij in odpravi deželnih na- klad, ki služijo za kritje določenih državnih potrebščin. Tudi bi bilo nepotrebno na državne stroške naročiti iz Nemčije specialiste za železno industrijo. Kranjski konses naj se obrne raje do koroškega konsesa, da mu pošlje nekaj spretnih in v finih železarskih delih izučenih fantov. Po tem nasvetu se je kranjski komerčni konses res ravnal in oktobra 1765 pisal v Celovec. Od tam so od- vrnili, da jih nimajo, naj se obrne do štajerskega konsesa. Iz Gradca so zopet odpisali, da imajo samo dva, ki jih ne morejo odstopiti, naj se obrne kranjski konses na rudarski urad v Eisenerzu. Ta je poslal ljubljansko prošnjo železarni v Waid- hofenu ob Ybbsu in v Steyr. Ceh v Waidhofenu je izrazil bojazen pred eventualno konkurenco kranj- skih železarn, ako bi dobui v Ljubljani na razpo- lago spretne in izučene mojstre za izdelovanje finih železnih izdelkov. Vobče so trdile železarne, da finejša dela izdelujejo tuji, to je angleški, švicarski in francoski delavci, domačini znajo le groba železarska dela. Končno se je usmilil kranjskega komerčnega konsesa štajerski in sporočil oktobra leta 1769, da je v graški tovarni finega železa in jekla, ki je last Josipa Žige pl. Polau nek zelo spreten angleški mojster Jaxeson, ki bi bil pripravljen priti v Ljub- ljano in urediti moderno tovarno finih izdelkov iz železa pod naslednjimi pogoji: dosmrtno letno plačo 150 goldinarjev, prosto stanovanje in kurjavo. 204 49 3 KRONIKA lOOI JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI 'CONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA, 195-206 Georg Sandler, naris, prerez in tloris Zoisovega plavža na Javorniku iz leta 1797 (Gornjesavski muzej na Jesenicah, arhiv KID: zbirka načrtov). posebno nagrado za pouk vajencev in pomočni- kov. Kranjski konses je dal to sporočilo objaviti po vsej deželi, toda nihče se ni javil, ki bi financiral tako podjetje. Zato je moral konses odpisati v Gradec, da zaenkrat še ne more o stvari odločiti. Na Kranjskem se vprašanje železarstva ni premaknilo z mrtve točke. Nasprotno pa je graška tovarna finih železnih in jeklenih izdelkov, ki je imela tri angleške mojstre, lepo napredovala in imela maja 1770 že skladišče izdelkov v vrednosti 20.000 goldinarjev ter zahtevala, da se prepove uvoz vseh onih izdelkov, ki jih tovarna že izdeluje v enaki kakovosti. Kranjski konses sam ni poznal tehnike prede- lovanja železa. Zato tudi ni mogel dati strokovnega mnenja, ki ga je zahteval ponovno dvorni komerčni svet leta 1770, kako bi se izboljšala produkcija železa in jekla. Zato se je obrnil do višjega rudar- skega sodnika pl. Aichelburga, ki je po preteku pol leta odpisal konsesu prav malomarno in suhoparno, da kranjski fužinarji predelajo domače železo samo v različne velike in male žeblje, dalje nekaj malo žice, pločevine, paličastega železa in jekla. Vse se izvaža v Trst. Samo kovači in fužinarji v Tržiču izdelujejo kose, srpe, sekire, nože za rezanje zelja, krampe, lopate, verige, snežne kopače, greblje, klešče in podobno, toda večinoma iz koroškega, ne pa iz domačega železa. Zaradi tega poročila je konses smatral za po- trebno, da povabi pl. Aichelburga na sejo, kjer bi pojasnil, zakaj se iz kranjskega železa ne dajo na- praviti oni izdelki, kakor iz koroškega, dalje kako bi se usposobilo domače železo za finejšo prede- lavo. Kako bi se ustanovila na Kranjskem tovarna jekla? Višji rudarski sodnik se je udeležil seje 22. junija 1771 in trdil, da iz domačega surovega železa izdelujejo žeblje, ki jih večinoma potrošijo v deželi, fužine v Bohinju, pri Kamniku in ob reki Krki pa tudi izvažajo izdelke iz tega železa (na primer leta 1769 600 centov, leta 1770 500 centov). Nasprotno pa jekla na Kranjskem ne izdelujejo iz železa, marveč le iz železne rude, zato pa je precej trdo in krhko ter nima one mehkote in finoče, ki je za nadaljnjo predelavo potrebna in ki je zna- čilna za koroško jeklo. Zato izvažajo kranjsko jeklo v surovem stanju v obliki palic v zabojih. Višji rudarski sodnik je menil, da ni mogoče predlagati ustanovitev kakšne tovarne jeklenih izdelkov na Kranjskem, ker bi ravno spretni tržiški fužinarji gotovo že davno uporabljali domače jeklo, ako ne bi bilo prekrhko. Zato je tudi konses odstopil od svojega načrta, da bi predlagal ustanovitev jeklarne na Kranjskem. Dvorni komerčni svet se je s tem odgovorom zadovoljil. Ker se je pa zaradi švedsko-ruske kon- kurence dalo kranjsko jeklo vedno težje prodajati v Italijo, ga je ponudil kranjski konses koroškemu in štajerskemu, ako ga rabijo za svoje tamošnje to- 205 3 KRONIKA 49 JOSIP ŽONTAR: KRANJSKI XONSESSUS COMMERCIALIS' IN NJEGOVO DELO ZA NAPREDEK ŽELEZARSTVA. 195-206 200I varne. Toda oba sta odgovorila, da ga ne moreta prevzeti. Koroški fužinarji ga sami izvažajo v Ita- lijo, štajerske tovarne ga pa dobivajo v zadostni količini iz Innerberga. Konses sam ni mogel spra- viti zadeve v tek. Višji rudarski sodnik pa je bil malomaren in brezbrižen; dunajska vlada je na- slednje leto 1772 trdila, da je sokriv slabega polo- žaja kranjskega rudarstva in industrije železa. Kmalu nato je bil konses ukinjen. Deželna vlada se ni brigala za nadaljnjo usodo železarstva. Zoper švedsko-rusko konkurenco ni bil izvršen noben učinkovit ukrep. Idealist Žiga baron Zois je v svojem znanstvenem stremljenju celo dovolil Švedu pl. Stockenströmu obisk rudnikov in fužin in dopisoval z njim celo o produkciji železa. Jožef II. pa je ukinil višje rudarsko sodišče v Ljubljani. VIRI IN LITERATURA VIRI AS - Arhiv Republike Slovenije: fond št. 9 (Ko- merčni konses v Ljubljani); fond št. 1052 (Zois pl. Edelstein, rodbina). Dopolnilno: Gornjesavski muzej na Jesenicah, arhiv KID. ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 499, Mesto Ljubljana, Kulturni odsek. LITERATURA Müllner Alfons: Geschichte des Eisens in Inner- Österreich von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts, /. Krain, Görz und Istrien, Wien-Leipzig 1909, 763 str. Dopolnilno: Košir, Matevž: Od kmeta do barona - iz Rakovice do Londona, Kranjski zbornik 2000, str. 78-88. Mohorič, Ivan: Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, Tržič-Ljubljana 1957, str. 69-94. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Go- renjskem I, Ljubljana 1969. Šorn, Jože: Delovanje komerčnih konsesov. Zgodo- vinski časopis 24/1970, str. 1-5. Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem, Ma- ribor 1984. Valenčič, Vlado: Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 3, Ljubljana 1981. Valenčič, Vlado: Zois Michelangelo, Slovenski bio- grafski leksikon IV, Ljubljana 1991, str. 828-832. Žontar, Josip: SvUogojstvo in svilarstvo na Sloven- skem od 16. do 20. stoletja, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede I/ll, Ljubljana 1957. ZUSAMMENFASSUNG Der krainische *consessus commercialis* und seine Bedeutung für die Entwicklung des Eisenhüttenwesens Der vorliegende Text begann im Tovarniški vestnik der Kranjska industrijska družba zu er- scheinen. Nach der zweiten Folge stellte die Zeitung ihr Erscheinen wegen der Besetzung im Jahre 1941 ein. Obwohl seitdem 60 Jahre vergangen sind, ist der Text noch immer aktuell und wird in seiner Gesamtfassung hier veröffentlicht. Ergänzt wurde er lediglich durch den Hinweis auf neuere Literatur. Im Vorwort werden die Umstände dar- gestellt, unter denen der Beitrag entstanden ist, unter anderem berührt er auch die slowenische Historiographie aus der Zeit vor dem Zweiten Weltkrieg. Das Hofkommerzdirektorium wurde im Jahre 1746 gegründet, der krainische "consessus commer- cialis" entstand drei Jahre später mit der Aufgabe, Industrie und Handel zu fördern. Beide stellten ihre Tätigkeit im Jahre 1776 ein. Unter den nam- haften Mitgliedern des krainischen "consessus com- mercialis" befanden sich Franz Heinrich Baron Raigersfeld, Franz Adam Graf Lamberg, Valentin Ruard, Johann Nepomuk Ursini Graf Blagai, Matthäus Franz von Peer, Friedrich Weitenhiller, Michelangelo Zois. Zu den Sitzungen wurde auch der Oberbergrichter und Forstmeister Johann Täufer von Nemizhoffen eingeladen, nach ihm aber Johannes Wolf von Aichelburg, wenn technische Fragen behandelt wurden, auch Gabriel Gruber. Unter anderem setzte sich der "Consessus commericialis" auch mit Fragen des Eisenshütten- wesens und Eisenhandels auseinander, z.B. im Jahre 1750 mit der Beschwerde Anton Grošeljs, eines Eisenhüttenbesitzers aus Kropa (Kropp) gegen das Monopol von Zois für den Eisenhandel, im Jahre 1763 mit dem Versuch einer Ausfuhr von Sensen aus Tržič (Neumarktl) nach Rußland. Die Hauptfrage waren seit 1762 jedoch die Verhältnisse im Eisenhüttenwesen in Krain und der Rückgang des Eisenhandels. Die Ursache dafür ist in einer immer größeren Einfuhr von schwedischem und russischem Eisen und Stahl nach Italien, dem Hauptabsatzmarkt für das krainische Eisen, zu suchen. 206 49 3 KRONIKA 2001 izvirni znanstveni članek UDK 674.093(497.4 Bistra) 674.093"16/19" prejeto: 20. 3. 2001 Vladimir Vilman mag. etnologije, višji kustos gozdarskega in lesarskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije, Parmova 33, SI-1000 Ljubljana Žagarska dejavnost na veleposestvu Galle v Bistri pred drugo svetovno vojno IZVLEČEK Gozdnata zaledna pobočja in izdatni vodni viri kraškega sveta Bistre in Dola med Vrhniko in Bo- rovnico so ponujali ugodne pogoje za razvoj žagarske dejavnosti. Razgledani menihi nekdanje kartuzije so jo pričeli uvajati že leta 1659, najverjetneje pa tudi že preje. Živahna žagarska dejavnost je v Bistri in Dolu potekala z večjo ali manjšo intenziteto vse do leta 1952, ko je prenehala delovati parna zaßa, torej najmanj 293 let V preteklosti so tu delovale štiri žage na vodni pogon in ena na parni pogon. Žagarstvo v Bistri ni povsem zamrlo niti dandanes. Delavci Tehniškega muzeja Slovenije občasno razžagajo v obstoječi rekonstruirani vodni žagi nekaj hlodov v prikaz nekdanjega načina dela za radovedne obisko- valce. KLJUČNE BESEDE žagarstvo, veleposestvo Galle, kartuzijski samostan Bistra SUMMARY THE SAWING ACTIVITY AT THE GALLE ESTATE IN BISTRA BEFORE WORLD WAR II The wooded sides of the hills and plentiful water sources of the karst region of Bistra and Dol between Vrhnika and Borovnica offered advantageous conditions for the development of sawing activity. The learned monks of a former Carthusian monastery began introducing it already in 1659, probably even sooner. A busy sawing activity was going on with a greater or lesser intensity all the time up to 1952 when the steam saw ceased work, that is at least 293 years In the past there were four water saws and a steam one there. Sawing in Bistra did not quite die away. The workers of the Tehniški muzej Slovenije (The Technical Museum of Slovenia) occasionally cut in the existing reconstructed water saw some logs to present the former manner of work for the inquisitive visitors. KEY WORDS Sawing, Galle estate, Carthusian monastery Bistra 207 3 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 2001 Vodne žage v Bistri Potok Bistra ima več izvirov, ki so zajeti s tremi jezovi. Na zahodni strani kartuzije se nahaja jez, ki ga imenujejo "pri kovačiji". Tu je še pred 2. sve- tovno vojno stala mogočna kovačija. Vodo iz izvi- rov na vzhodni strani gradu zadržujeta "Figarjev" jez in jez "pri malnu". Vsi trije glavni tokovi se združijo na severni strani nekdanjega samostan- skega kompleksa v skupen vodotok, ki se kmalu izlije v Ljubljanico. Ob nalivih ti kraški vodotoki močno narastejo, v sušnih obdobjih pa povsem presahnejo, tako, da primankuje vode za pogon naprav. Kljub spreminjajoči se količini vodne sile so v preteklosti v Bistri in bližnjem Dolu delovale štiri žage na vodni pogon in ena parna žaga. Prvi krajevni zapisek o žagarstvu zasledimo v urbarju gospostva Bistra iz leta 1659. V njem je navedeno, da je imel samostan na pristavi svojega žagarskega mojstra, ki je dnevno prejemal 4 hlebčke črnega kruha, letno pa 1 par škornjev, po- seben dodatek v vrednosti 2 goldinarjev in skupno letno denarno izplačilo v višini 8 goldinarjev. Kar- tuzijski gozdar je dnevno prejemal isto kohčino kruha, le letno plačilo je bilo nekoliko više in je znašalo 10 goldinarjev. Podložniki so morali letno pripeljati v samostan 536 vozov lesa in 1450 desk. Skupno so morali podložniki iz Verda, Zavrha in Borovnice opraviti 48 dni dela v gozdu. Žagarstvo je bila nesporno pomembna gospodarska dejav- nost kartuzije.l Najstarejši likovni upodobitvi vod- ne žage v Bistri zasledimo na oljni sliki kartuzije neznanega slikarja iz leta 1724, in na intarzirani leseni mizici, ki jo je leta 1782 izdelal zadnji kar- tuzijski prior Bruno Ortner. Obe deli sta ohranjeni in se nahajata v kompleksu Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri. Cesar Jožef IJ. je 29. januarja 1782 z odlokom razpustil kartuzijo. Vse premoženje je prešlo v upravo verskega sklada, ustanovljenega v okviru državne uprave. Vrednost nepremičnin v Bistri je znašala 71.441 goldinarjev.^ Državna gosposka v Bistri, ki je prevzela samostansko posest v upravo za verski sklad, jo je leta 1826 prodala trgovcu in tovarnarju Francu Galletu. Ekonomska teorija teda- njega časa je narekovala, da razpuščeni samostan- ski objekti za državo gospodarsko niso pomembni in jih velja prodati zasebnikom. Ob prodaji kartu- zije se je nahajala na posestvu ena vodna žaga. V cenilnem protokolu iz leta 1833 sta navedeni že dve žagi in dva mlina, na 4 in 5 koles. Eden od Detajl oljne slike kartuzije v Bistri iz leta 1724 (foto Vilman, 2001) njiju je stal ob jezu "na malnu" na vzhodni strani kartuzije.3 Franc Galle se je v drugi polovici 19. stoletja aktivno ukvarjal tudi z mlevsko dejavnostjo za trg. Arhiv Slovenije hrani cenik razUčnih mlevskih iz- delkov iz leta 1884, ki so jih kupci kupovali na železniški postaji v Borovnici. Zdrob in moko so prodajah pakirane v 85 kilogramskih vrečah, otro- be pa v 50 kilogramskih vrečah.^ Leta 1911 je dal Galle porušiti en mlin, na istem mestu pa je po- stavil elektrarno na turbinski pogon, ki prenov- ljena proizvaja električno silo še danes. Galletovemu veleposestvu je pripadlo na po- bočjih nad Bistro okoli 670 ha gozdov. Razmeroma velika gozdna posest je omogočala izdaten promet z lesom, ki je kril stroške vzdrževanja posestva in izplačila zaposlenih delavcev. Razen gozdov so veleposestvu pripadale velike kmetijske površine, različna gospodarska poslopja in obrtne delavnice. Wallner, Wirtschaftliche Verhältnisse und Hausordnung der Karthuse Freudenthal im Jahre 1659, Mitthejlungen des Musealvereines für Krain, Laibach 1892, str. 93. Kobe Arzenšek, Iz zgodovine Bistre, Kronika, IX, 1961, št. 3, str. 171. AS, fond Franciscejski kataster za Kranjsko, a.e. 204, Catastral Schatzungs Elaborat der Steuergemeinde Vert - Steuerbezirk Freudenthal 1834. AS, fond Bistra, a. e. II1/3 - uradna korespodenca, Preis- Courant Mech. Freudenthaler Mahlmöhle. \ 208 49 2001 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 Na Galletovem veleposestvu so redili od 30 do 35 glav živine in 8 parov konj. Z govejo živino so obdelovali večino kmetijskih zemljišč, s konji pa spravljali hlodovino iz gozda in prevažali žagan les na železniško postajo na Borovnico. Za boljše izkoriščanje razpoložljive lesne surovine v gozdu je postavil lastnik ob potoku Bistra še tretjo žago na vodni pogon.^ Nekdanja zgornja ali dvojna žaga O tej žagi je ohranjena le ena fotografija in ra- zmeroma malo tehniških podatkov, ki so jih na- vedli domačini Franc in Vinko Pečlin ter Jože No- vak. Nekatere podrobnosti je opisal tudi tesarski mojster Anton Petrič iz Borovnice, ki je z očetom gradil in vzdrževal vodne žage. Zgornja ali dvojna žaga se je nahajala tik ob jezu "pri kovačiji", to je med staro kovačijo in še danes obstoječo muzejsko vodno žago. V bistvu je stala ravno na istem mestu kot upodobljena sa- mostanska žaga na omenjeni oljni sliki iz leta 1724 in na intarzirani mizici iz leta 1782. Stavba dvojne žage je bila lesena. Na zgornjem delu je temeljila na velikih kamnitih kvadrih, na spodnjem delu pa na pilotih, ki so jih zabUi v zemljo. V dolžino je merila dobrih 26 m, v širino pa 6 m. Med žagalnico in kovačijo se je nahajal prostor s pečjo za gretje Žagarjev in pripravo hrane. Jez z zapornicami je omogočal visok padec vode, kar je osnovni pred- pogoj za delovanje vodne žage. V takšnih oko- liščinah so se graditelji vodnih žag najpogosteje odločili za vretenski pogon žagalnega mehanizma. Izdelava vodnega vrefena je za razliko od izdelave velikega vodnega kolesa lažja, hitrejša in cenejša. Zaradi direktnega pogona jarma z ojnico in po- gonsko kljuko, montaža dodatnih jermenic ali zob- nikov ni potrebna. V obratnem primeru so ti nujni, da zagotove ustrezno prestavno razmerje za po- trebno število obratov oziroma nihajev jarma. Naprava je bila konstrukcijsko izredno zanimi- va in samosvoja. Izstopali sta predvsem dve teh- niški posebnosti: A. V istem objektu sta se nahajali dve samo- stojni in ločeni žagalni napravi, torej dve pogonski vodni vreteni, dve pogonski ojnici, dva žagalna jarma, dva voza za vpenjanje hlodov in tudi dve rampi za valjenje hlodovine. Zaradi tega so jo po- gosto imenovali tudi dvojna žaga. Naprava je imela tudi dve vzporedni, a ločeni določni vodni koriti. Tovrstna konstrukcija žage je omogočala istočasno žaganje dveh hlodov v enake ali različne Sortimente. Istočasno obratovanje obeh žagalnih jarmov pa je bilo izvedljivo le v obdobjih izdatne aktivnosti bližnjih izvirov, najpogosteje jeseni in Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Mehora, Gos- podarske razmere v Bistri, str. 1. spomladi. V posameznih letnih časih so izviri toliko usahnili, da je bilo moč žagati le z enim žagalnim jarmom ali pa še s tem ne. B. Konstrukcijska posebnost žage je bila tudi "dvojna namembnost" odtočnega korita spodnjega vodnega vrefena. To odtočno korito je bilo isto- časno tudi dotočno korito za pogonsko vodo veli- kega podlivnega vodnega kolesa, ki je vrtelo po- gonsko os slamoreznice. Ta se je nahajala v stavbi tik ob žagi. Ob visokem vodostaju je "ista voda" tako gnala dve žagalni napravi in slamoreznico, kar je nesporno iznajdljiv in gospodaren način iz- koriščanja razpoložljive vodne sile. Zgornja ah dvojna žaga v Bistri (fotodoliumentacija TMS) Nekdanja spodnja žaga O nekdanji spodnji žagi so še pred dobrim desetletjem pričali ostanki temeljev, na katerih je Tehniški muzej Slovenije zgradil leta 1993 mlin na vodni pogon. Vanj smo vgradili mlevski meha- nizem iz opuščenega mlina pri Trebnjem na Do- lenjskem. Verodostojen podatek o letnici izgradnje žage nam ni znan. Spodnja žaga je bila tretja žaga na vodni pogon, ki jo je lastnik posestva postavil v Bistri, najverjetneje v zadnji četrtini 19. stoletja. Prvotno je bila konstrukcijsko izvedena s pogonom na vodno vreteno. Očitno pa ta izvedba ni ustre- zala, ker na tistem mestu ni zadostnega vodnega padca oz. potrebne pogonske moči vode za vre- tenski pogon. Prenovljena stavba je bila lesena. Slonela je na betonskih oziroma kamnitih temeljih na ozkem kop- nem jeziku med krakoma potoka Bistre. V dolžino je merila 16,5 m v širino pa 6,2 m. V žagalnici se je nahajal poseben prostor s pečjo, kjer so se Žagarji lahko greli in si pripravljali hrano. Tu je bil tudi sanitarni kotiček. Žagalni mehanizem obnovljene žage je poganjalo veliko podlivno vodno kolo s premerom 3,5 m. Na obodu kolesa so bile pritrjene preproste kvadratne lopate, ki jih je voda odrivala. 209 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 200I NEKDANJA 3P0DNJA ZaGA V BISTRI ~ RBKONSfRUKarA (SPReu.n.!i iz<:tS3 - iz sirvesfy-a stremi) Risba spodnje žage v Bistri (Mehora, 1972) Na pogonski osi vodnega kolesa je bila pri- b-jena glavna jermenica, ki je bila z glavnim po- gonskim jermenom vezana na pogonsko transmi- sijo. Ta se je nahajala pod delovno pohodno povr- šino žagalnega prostora. Na njej sta bili pritrjerü dve manjši jermenici, prva za pogon jarma žage in druga za pogon krožne žage za žamanje žaganic. Žaga je imela vztrajnik z gonilnim ekscentrom. Jarem je bil robusten, tako da so vanj lahko vpeli po več žagnih listov. Jermenice, zobniki, osi in jarem so bili železni, kar je omogočalo večje de- lovne obremenitve oziroma hitrejše, natančnejše in gospodarnejše žaganje. Podajilo je bilo enostavno, voz pa navaden, dolžine 6 m. Pomik voza je zago- tavljala vlečna veriga.^ Hlodovino so valili na žago po posebnem mo- stovžu, ki so ga postaviU preko potoka. Žaganice so zlagaU v kope tik ob žagi na njeni južni strani. Žaga je prenehala obratovati leta 1900, ko je Galle zgradil parno žago. Vanjo je dal prenesti žagalni mehanizem spodnje žage. Tu ga je gnal elektro- motor preko jermenične transmisije. Nekdanja Figarjeva žaga Iz obdobja po razpustitvi kartuzije je hranila Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Mehora, Teh- niška risba spodnje žage. Nekdanje vodne žage v Bistri, Ljubljana 1972. Franka Zupan, hčerka Antona Kobija, dve kupo- prodajni pogodbi za objekte ob izviru "na malnu". Po pogodbi iz leta 1800 je Jurij Verbič iz Vrhnike, po oddobritvi državne oblasti, kupil od Antona Bonača, podložnika iz Bistre, star mlin in žago, skupaj z vrtom, pod za mlačev, kozolec, travnik in del gozda za 3.200 goldinarjev. Njegov brat Ma- tevž Verbič pa je od istega posestnika kupil leta 1802 kajžo, nekaj sveta in drugo polovico gozda za 760 goldinarjev.'' Zanimiv je razvoj gospodarske dejavnosti v času po omenjenih kupoprodajah. Verbiči so bili dobri gospodarji. Ob enem izmed izvirov Bistre, ob Figarjevem jezu, je Lovro Verbič, imenovan Figar, zgradil vodno žago. Datum izgradnje te ža- ge nam ni znan. Tako imenovana "Figarjeva žaga" je bila četrta vodna žaga, ki jo je poganjala voda istega povirja, rečice Bistre. Proti koncu 19. stoletja je Lovrov sin Jože Ver- bič zgradil v Dolu ob Bistri lesni obrat, stolarno, v kateri so proizvajali iz masivnega lesa upognjeno sedežno pohištvo (stole) z več tipi sedežev. Stolar- no so leta 1895 zabeležili v statističnem letopisu kmetijskega ministrstva na Dunaju.^ Nosila je po- Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Franjo Sevnik: Zapiski o žagah v Bistri, str. 2. Statistisches Jahrt)uch des k.k. Ackerbau - Ministeriums für 1895, Wien 1896, 111. zvezek, str. 265, /Freundenthal: Möbelfabrik aus gebogenem Holz/. 210 49 2001 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO. 207-222 Figarjeva žaga v Dolu pri Bistri leta 1888 (zasebna last Frančiške Kobler, vnukinje Antona Kobija) Pisemska ovojnica Prve kranjske tovarne upognjenega pohištva iz leta 1895 (dokumentacija lesarskega oddelka TMS) nosen naziv "Prva kranjska tovarna upognjenega pohištva v Bistri". Les za proizvodnjo stolov je Verbič sekal v svojem gozdu nad železniško progo na pobočju nad Bistro. Hlodovino so vlačili s konji po gozdni vlaki, ki so jo imenovali Figarjeva pot. Pri sečnji lesa so bili zaposleni 3 sekači, pri spravilu hlodovine pa 2 furmana. Na žagi sta de- lala 2 Žagarja. V proizvodnjo stolov je bilo vklju- čenih 5 do 10 priučenih delavcev, odvisno od pov- praševanja na tržišču. Za proizvodnjo nosilnega ogrodja stolov so uporabljali bukov les, ki so ga predhodno parili, upogibali in impregnirali. Sedež- ne dele stolov so izdelovali na dva načina, z lep- ljenjem slepega in plemenitega furnirja, ki so ga kupovali drugod, in s pletenjem viter. Pletarska dela so večinoma opravljale žene iz okolice na domu. Izdelke so zlagali in pakirali v stolarni in jih odvažali z vozovi na železniško postajo v Borov- nico, od tu z vlaki do naročnikov.^ Jože Verbič, geometer in navdušeni muzik, je podedoval po očetu žago in stolarno. Leta 1908 je prodal žago in stolarno lesnemu trgovcu Antonu Kobiju z Brega pri Borovnici, ki je bil sicer deželni poslanec na Dunaju. Slednji je preselil stolarno v Borovnico, kjer je nadaljeval s proizvodnjo stolov iz upognjenega lesa. V času druge svetovne vojne je bila ob bombardiranju viadukta uničena. V Bistri je Anton Kobi pričel leta 1912 s prezidavo nek- danje stolarne v mlin. Lastnik je leta 1919 umrl, mlin pa so dogradili leta 1922. Istega leta so zgra- dili tudi lastno elektrarno, z obratovanjem pa je prenehala Figarjeva žaga. Novi mlin in pripa- dajočo mlevsko obrt je prevzela leta 1925 Franka Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, navedbe Vinka Pečlina, nekdanjega voznika in Žagarja na Galletovem veleposestvu (5. 5. 1988). j 211 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 2001 Kobi, poročena Zupan.^'' Pomembno posodobitev oziroma razširitev mlina so izvedli leta 1936, vendar je cenena vodna sila še vedno ostala glavni pogonski vir, električni tok pa dodatni ali nado- mestni. Turbina je preko zobnikov gnala glavno transmisijo z jermenicami posameznih mlevskih naprav.^ ^ Sodobno urejen "Valjčni mlin Bistra" v lasti Franke Zupan je tik po 2. svetovni vojni za- posloval 5 delavcev. Tedensko so namleli 40 ton moke, letno do 108 vagonov.^2 Obstoječa muzejska vodna žaga Obstoječo muzejsko vodno žago je nekdanji lastnik Franc Galle postavil na njenem sedanjem mestu v drugi polovici 19. stoletja. Obratovala je vse do leta 1904, ko jo je lastnik demontiral. Od nekdanje žage se je ohranila le prazna stavba, ki je takšna stala 50 let. Leta 1951 je vlada LRS usta- novila Tehniški muzej Slovenije, ki je čez dve leti v Bistri prvič odprl za javnost "Gozdarski, lesno- industrijski in lovski muzej" kot svoj samostojni in sestavni del. Z ozirom na izpričano žagarsko de- javnost kartuzije je k muzeju sodila tudi vodna žaga. Osrednje vprašanje pri ohranitvi muzejske vod- ne žage v Bistri je bil problem njene prvobitnosti. O njej, v pravem pomenu besede, ne moremo go- voriti, ker so prvobitni predvsem temelji. Obsto- ječo so sestavili iz delov raznih drugih žagalnih naprav v okolici. Že prvi ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije prof. Franjo Baš je bil leta 1954, ravno zaradi vprašanja avtentičnosti, pred veliko dilemo ali žago znotraj muzejskega kompleksa v Bistri sploh rekonstruirati ali ne. Končno je pre- vladalo prepričanje, da je ravno zaradi muzejskih obiskovalcev vendarle ustrezneje ohraniti rekon- struirano napravo na lokaciji, ki je dobro obiskana, kot da avtentična naprava propade "in situ", torej na mestu nastanka, ki je poznan le posamez- rükom. Po predhodnem proučevanju podobnih in so- rodnih žag na širšem področju Borovnice, Vrhnike in Polhovega Gradca je zunanji sodelavec muzeja Miloš Mehora prevzel organizacijo obnove, tesarski mojster Franc Petrič iz Borovnice pa njeno iz- vedbo. Voz in jarem so prenesli iz podobne opuščene žage na Vrhniki. Določno in odtočno vodno korito, zapornice, vodno vreteno in ostale pogonske elemente so rekonstruirali glede na ob- stoječe notranje dimenzije naprave. Rekonstru- ^'^ Navedbe Frančiške Kobler, hčerke Franke Kobi in vnu- kinje Antona Kobija, z dne 14. 3. 2001. Dokumentacija TMS, fase. Hidroelektrarna Bistra, Grad- beni načrt "Turbinska naprava gospe Franje Zupan v Bistri pri Borovnici", Ljubljana 2. 5. 1936. 12 AS, MTP, fase. 96, a.e. 3001. irano vodno žago so predstavili javnosti v tednu muzejev, dne 10. oktobra 1954. Očitno je Tehniški muzej Slovenije obnovljeno žago izdatno gospodarsko izkoriščal, ne samo v demostracijskem temveč tudi v povsem lesnopre- delovalnem smislu. Ne za prodajo lesa na trgu, temveč za lastno uporabo. Iz zapisnika inšpek- cijskega pregleda tržne, gozdarske in delovne in- špekcije z dne 25. aprila 1962 je razvidna ugo- tovitev, da muzej ni imel uporabnega dovoljenja za primarno predelavo lesa niti dovoljenja za upo- rabo žage. Na podlagi te ugotovitve je čez nekaj dni tržna inšpekcija Oddelka za gospodarstvo Ob- činskega ljudskega odbora Vrhnika izdala odločbo o 15 dnevni začasni prepovedi vsakršnih žagarskih storitev na žagi. Ravnatelj Tehniškega muzeja Slo- venije je zoper to odločbo vložil ugovor o ne- spornem spomeniškovarstvenem značaju objekta, ki ga je dodatno utemeljil s strokovnimi mnenji Zavoda za spomeniško varstvo LRS, Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo in Biotehniške fa- kultete v Ljubljani, da je vodna žaga tehniški kulturni spomenik za katerega veljajo zvezni in repubUški predpisi o varstvu kulturnih spomeni- kov. Okrajni ljudski odbor Ljubljana je ugodil pritožbi Tehniškega muzeja Slovenije in razvel avU odločbo tržnega inšpektoriata ObLO Vrhnika.^'^ Žaga je v konstrukcijskem smislu firenčanka s pogonom na preprosto vodno vreteno. Stavba je dolga dobrih 11 m in široka 4 m. Glavni sestavni deli žage so določno vodno korito, pogonska os z vretenom in kljuko, pogonska ojnica, jarem z vodili, voz z valji za pomik in podajalni mehanizem. Predpogoj delovanja žagalne naprave je zadostna vodna sila vodnega curka, ki je z vodnim koritom in strmcem usmerjen na vrtljivo pogonsko vreteno. Zgradba določnega vodnega korita zagotavlja ustrezno višino in kot padca vode na lopute vre- tena. Količino dotoka vode na vreteno žage od- rejata dve zapornici. Ključni pogonski element žage je pogonska os z vodnim vretenom. Os premera 45 cm je izdelana iz hrastovega lesa. Na eni strani pogonske osi se nahaja vreteno ali "bašelj", na drugi strani osi pa je pritrjena kovinska kljuka ali "vinta". Vreteno je sprva imelo pritrjenih 8 loput, danes jih ima 10. Lopute so izdelane iz macesnovega lesa. Pogonska os žage je na zunanji strani vpeta z ležajnim čepom v lesen dvodelni ležaj, na notranji strani pa sloni na delu gonilne kljuke, ki je nasajena v čelo pogonske osi. Žaga nima posebnega sistema mazanja navedenih ležajev. Zadovoljivo drsnost stičnih ploskev znotraj ležajev zagotavlja tekoča voda potoka, ki ju stalno vlaži. 1^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, fase. "Žaga v Bistri". 212 49 3 KRONIKA ZOOI VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 Obstoječa muzejska žaga na vodni pogon v Bistri. Pogonska ojnica je vezni pogonski element med kljuko pogonske osi in jarmom žage. Vrtljiva kovinska kljuka poganja hrastovo ojnico, ta pa navpično dviga in spušča jarem vzdolž vodil. Ja- rem in ogrodje jarma sta iz hrastovega lesa, njune stične drsne ploskve pa so kovinske in jih je potrebno mazati. Razpoložljiva vodna sila na tem mestu omogoča vpenjanje samo enega žagnega lista v jarem žage. V voz lahko vpnemo hlod do dolžine 420 cm in do premera 65 cm. Zgornji povezni elementi voza imajo številne, izmenično izvrtane odprtine za vtikanje kovinskih kljuk. Na ta način lahko Žagar poljubno pritrja hlod po vsaki odžagani deski ali plohu. Voz drsi po desetih valjih, ki so vgrajeni v tla žagalnice. Podajilo je enostavno. Podajilno kolo pomika vzvod, ki ima na svojem koncu železno ročico ali "vilice". Na vreteno podajilnega kolesa se navija vlečna veriga in vleče vpeti hlod proti žagalnemu listu. V eni minuti podajilo pomakne voz poprečno za 40 cm. Jarem žage opravi poprečno 120 zamahov v mi- nuti, odvisno od pretoka vode. Žaganje deske ali ploha pri hlodu premera 40 cm traja poprečno 15 minut. Za razžaganje hloda dolžine 4 m in pre- mera 40 cm na 2 krajnika, 2 deski in 5 plohov sta potrebni približno 2 uri. Povprečno lahko pri 10 urnem delovniku razžagamo od 2 do 3 m^ hlo- dovine iglavcev. Izplen pri žaganju s to žago je nizek in znaša slabe 3/5 oble hlodovine.^* Obstoječa vodna žaga je zgrajena iz masivnih in trpežnih gradbenih materialov kot so kamen, hrast in železo, ki razmeroma dobro kljubujejo zobu časa. Kljub temu pa jih stalne sprememebe vremenskih razmer načenjajo. Najneugodnejši de- javnik dobrega stanja žage je ravno občasno obra- tovanje. Narava žagalne naprave je kulturno- spomeniška in ne gospodarska, to pa pomeni, da jo zaženemo le ob določenih prilikah, ko želimo obiskovalcem prikazati njeno delovanje. V vmes- nem obdobju naprava miruje, kar najbolj kvarno deluje na leseno konstrukcijo kot tudi na kovinske 14 Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Miloš Mehora: "Muzejslca žaga venedjanka", Ljubljana 1972. 213 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 200I elemente. Zaradi tega jo je potrebno neprestano vzdrževati. Po rekonstrukciji žage leta 1954 so napravo prvič obnovili leta 1981, ko je močna povodenj odnesla dotočno korito z bašljem. O tej obnovi ni zapisa niti ustrezne fotodokumentacije. Druga ob- nova je potekala leta 1993, ko je tesarski mojster Franc Drašler iz Borovnice izdelal novo dotočno korito, glavno zapornico, strmec, lopatice vodnega vretena, ležišče pogonske osi, odtočno korito, po- končne nosilce podaj alnega kolesa, korito za usmer- janje žagovine, pohodno ploščad pod žagalnico in dva valja pod vozom žage. Opisana obnova je bila razmeroma obsežna, vendar se je pogonski meha- nizem pri samem zagonu pogosto zatikal, zlasti pri manjšem pretoku vode. Restavratorski tehnik in delovodja Tehniškega muzeja Slovenije Viktor Strbad, konservatorski manipulant Anton Kondardi in gozdar Ciril Brancelj so naslednje leto izvedli dodatna popravila strmca določnega korita ter lo- put in podnožja vodnega vretena, kar je omo- gočilo tekoče delovanje žage. Po sedmih letih ob- časnega delovanja je vodna žaga pred naslednjo prenovo, ki bo časovno sovpadla s 50-letnico ustanovitve Tehniškega muzeja Slovenije. Parne žage na Kranjskem Iznajdba parnega stroja leta 1768 je pomenila temelj industrijske revolucije v zahodni Evropi. Nesluten razmah številnih gospodarskih vej ter že- lezniškega in ladijskega prometu je slonel na učin- koviti rabi parnega pogona, ki je botroval glo- balnemu prehodu rokodelstva v industrijsko dobo. Na Slovenskem so prvi parni stroj postavili leta 1835 v ljubljanski čistilnici sladkorja, štiri leta kas- neje v mehanični predilnici v Ljubljani in leta 1844 še v predilnici v Preboldu.^^ Prvo parno žago so Angleži postavili leta 1808. Leta 1841 je pri nas obratovalo 7 parnih strojev s 166 KM in sicer 2 v Ljubljani, v bombažni predilnici in čistilnici slad- korja, 2 pri rudniku svinca v Idriji in 3 v Trstu, v mlinu, v tovarni sveč in v pristanišču. V obdobju do leta 1851 so postavili še 20 novih parnih strojev s skupno močjo 349 KM.^^ Izjemen pomen za razvoj lesnega gospodarstva na Slovenskem je pomenila izgradnja železniškega omrežja. Odsek državne južne železnice je leta 1846 dosegel Celje, 1849 Ljubljano, in 1857 Trst. Nadaljna gostitev železniškega omrežja v naših krajih je v prvi fazi spodbujala razvoj žagarstva zaradi same potrebe po lesu kot gradbenemu elementu za izdelavo železniških pragov. Dolgoročen pomen obstoja železniškega omrežja pa je bil še nepri- merno večji, saj je omogočal hitrejši in cenejši trans- Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, str. 200. ^° Žumer, Lesno gospodarstvo, str. 57-58. port velikih količin lesne surovine na velike raz- dalje. V bistvu so ravno železnice sprostile mirujočo tržno vrednost velikih lesnosurovinskih potencialov naših gozdov, ki so poprej ostajali neizkoriščeni. Prvo parno žago na Kranjskem je zgradil trgo- vec in posestnik Ivan Braune v Kočevju leta 1844 na parceli trgovca Ivana Kozlerja. Postavil jo je na kraju, kjer se sedaj nahaja avtobusna postaja. Vgra- jen je imela ležeči pariü stroj z močjo 20 KS, ki je poganjal dve venecijanki in krožno žago. Parna ža- ga je imela dobro surovinsko zaledje saj je stala v neposredni bližini Fridrihštajnskega gozda. Po smrti prvega lastnika je žago odkupil lesni trgovec Schäpfer iz Trsta, ki jo je prenovil in ji povečal letno zmogljivost na 2500 m' razžagane hlodovine. Drugo parno žago na Kranjskem je postavil Karel Obreza, lesni trgovec iz Cerknice, leta 1852 v Travniku v Loškem potoku, 36 km od železniške postaje v Rakeku. Hlodovino so dovažali na žago iz goteniškega pogorja. Pred tem je na istem mestu ob kraškem potoku obratovala žaga samica na vodni pogon. Pogonsko moč Obrezovi žagi je dajal stoječi parni stroj z močjo 20 KM, ki ga je dobavUa strojna tovarna Körösi iz Gradca, večino kovinske opreme pa železarna na Dvoru ob Krki. V strojnici je bilo montiranih 6 vertikalnih jerme- nikov, od tega dva s po dvema listoma in dve krožni žagi. Enolistna vertikalna žaga je v 24 urah nažagala 100 žaganic, dvolistna pa 175 žaganic. Travniška žaga je takrat razžagovala samo hlodo- vino iglavcev najpogosteje v "colarice", to je deske debele 26 mm in široke najmanj 35 cm. Zaganice slabše kakovosti, krajnike in žamanje so predelali v letve in jih vezali v svežnje po 50 kosov.^^ Že leta 1858 je baron Gustav Berg postavil par- no žago za izdelovanje tavolet v Mokronogu, naj- verjetneje leta 1862 pa so postavili parno žago v Kočevju. Za razvoj obsavske lesne industrije je bilo izjemno pomembno leto 1870, ko je radeški gra- ščak Moris Löwenfeld zagnal parno žago v Zida- nem mostu. Na tej žagi so izdelovali iz bukovega lesa železniške pragove za južno železnico. Istega leta so na omenjeni žagi izdelali 50.000 železniških pragov, poprečno 200 do 300 pragov dnevno. Za nadaljni razvoj lesnopredelovalne industrije na Slovenskem so bile pomembne nove parne žage na Kočevskem in to na Glažuti /1871/, na Mrzlem shidencu /1872/, na Medvedjeku /1878/, v Jelendol, na Rogu /1895/, ter v Rakeku /1875/, v Pudobu /1875/ in hidi v Ljubljani.l^ Na Kranjskem je bilo sredi druge polovice 19. stoletja prijavljenih 10 parnih žag, 597 vodnih žag. ¦'^ Muzej Kočevje, Jože Žagar: Gozdno in lesno gospo- darstvo Kočevske, Kočevje 1976, str. 90. Prav tam, str. 91. Kobe Arzenšek, Prve parne žage na Kranjskem, Les, XV, 1963, št. 3-4, str. 63-66. 214 49 3 KRONIKA 2001 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 703 jarmenikov, 708 žagnih Ustov in 52 krožnih žag.^'' Zanimivo pa je, da parne žage, vsaj glede števila, niso izpodrinile že obstoječih vodnih žag. Leta 1910 je bilo 102 parnih žag, in celo 2.138 vod- nih.^l To pomeni, da so vodne žage še močneje razširile svoje surovinsko zaledje in potisnile parne v območja, ki niso imela pogonskih rek in potokov. Najpomembnejši lesnopredelovalni stroj v ob- dobju po uvedbi parnih pogonskih strojev je postal polnojarmenik, robustna in izjemno masivna ža- galna naprava na betonskem temelju. Velika po- gonska moč je dovoljevala, da so v pokončni ko- vinski jarem lahko vpeli tudi do 24 žagnih listov. Hlod so v enem samem hodu v celoti razžagali na željene Sortimente. Tanki, izjemno napeti jekleni žagni listi so omogočili izplen do 7/10 kubature oble hlodovine. Polnojarmeniki so razžagali 10-15 m^ hlodovine na uro, kar je sprožilo masovno proiz- vodnjo žaganega lesa in bistveno intenzivnejše izkoriščanje gozdov. Letna zmogljivost polnojar- menikov se je dvignila na 3.000 m^ hlodovine. Polnojarmeniki so potrebovali veliko pogonsko moč, zaradi tega klasična vodna kolesa niso več zadoščala. Kot pogonske stroje so uporabljali sta- bilne parne stroje, vodne turbine in kasneje elek- trične motorje. Zaradi velike delovne zmogljivosti polnojarmenikov, ki so pogosto obratovali 24 ur dnevno, so žagarske obrate gradili na lokacijah z velikimi surovinskimi zaledji in v bližini pomemb- nih cestnih ter železniških povezav s svetom. Nekdanja parna žaga v Bistri Zaradi naraščajoče lesne industrije in trgovine z lesom, omejene učinkovitosti žagalnih naprav na vodni pogon in omejenega delovnega časa v ko- nicah proizvodnje, omenjene vodne žage v Bistri niso več krile povečanih potreb tržišča. Lastnik Franc Galle, bližnji sorodnik prvega lastnika Fran- ca Galleta, je zato leta 1890 pisno zaprosil pristojni organ za dovoljenje, da sme žagati hlodovino tudi ob nedeljah, praznikih in ponoči. Deželna vlada v Ljubljani je navedeno prošnjo zavrnila. Omejena zmogljivost žag na vodni pogon je Galleta spod- budila k pričetku izgradnji parne žage leta 1900.^^ Bila je večji lesnoindustrijski kompleks v kraju. Stala je blizu nekdanje pristave na severozahodni strani posestva v smeri proti Bevkam. Kljub iz- gradnji parne žage so porušili le spodnjo vodno žago, dvojno in obstoječo muzejsko žago pa so ohranili. Rabili sta obžagovanju tistih hlodov, ki so bili predebeli za razžagovanje v polnojarmeniku. V 52 letih svojega obratovanja je parna žaga dvakrat pogorela. Prvič je zagorelo leta 1909. Ohranjena fotografija pogorišča priča, da je le- sarski obrat pogorel do tal. Razen nosilnih stebrov so dobro vidni lokomobila in oba polnojarmenika. Iz razpoložljive dokumentacije niso znani niti vzroki niti druge okoliščine dogodka. Očitno pa prvi požar ni ohromil niti prekinil nadaljne žagarske proizvodnje v Bistri. Ravno nasprotno. Franc Galle je obrat povsem obnovil. Obnovljena parna žaga je bila večja ter pogonsko posodobljena. Za razliko od prvotne, je imela pre- novljena žaga dva energetska pogona, parnega in električnega. Leta 1911 je namreč Galle zgradil na jezu "ob malnu" v Dolu ob Bistri lastno hidro- elektrarno z generatorjem za proizvodnjo istosmer- nega toka z močjo 110 kW, ki je rabila občasnemu pogonu žage in drugih gospodarskih naprav na veleposestvu, delovanju gospodinjskih pripomoč- kov in za razsvetljavo grajskih prostorov in ostalih gospodarskih objektov. Gradbeni načrt turbinske hidroelektrarne je izdelalo podjetje iz Celovca.^^ Objekt obnovljene parne žage je imel dva delovna prostora, strojnico in žagalnico, ki sta bila pregrajena s požarnim zidom. Strojnica je merila 28,5 m v dolžino, 5,7 m v širino in 8,6 m v višino. Vanjo so vgradili pogonsko parno lokomobilo tipa Wolf z gonilno močjo 50 KS. Izpušni parni stroj brez kondenzatorja je imel dve veliki masivni ko- lesi - vztrajnika, premera 250 cm, ki sta bili hkrati pogonski jermenici. Pogonsko vodo je lokomobila črpala iz akumulacijske zemeljske cisterne, v ka- tero se je stekal presihajoči studenec. Parni stroj so kurili z žagarskimi lesnimi odpadki. Po izgradnji in zagonu hidroelektrarne so v strojnico montirali tudi elektromotor z delovno močjo 50 KS. Ta je rabil dodatnemu pogonu pogonske transmisije takrat, kadar sta obratovala oba polnojarmenika, kadar je bilo malo vode ali kadar je sploh ni bilo. Strojnica in žagalnica sta bih povezani s pogonsko transmisijo, ki se je nahajala v kletnem prostoru. Ta je bil 2,7 m globoko pod pohodno delovno površino obrata. Žagalnica je merila 31,3 m v dolžino, 10,9 m v širino in 11,2 m v višino. V žagalnici sta bila dva polnojarmenika, jaremska žaga, robilnik in čelilnik, nihajna žaga in brusilka. Vse stroje so gnah jer- meni, ki so potekah preko jermenic, ki so bile montirane na pogonski transmisiji v kleti. Oba polnojarmenika sta bila znamke Pini-Kay. Večji je imel žagalno odprtino 80 cm. Zaradi obrabe so ga leta 1934 nadomestili z novim hitro žagalnim polnojarmenikom tipa Hoffmann s 250 obrati na ^ Statisticher Bericht der Handels und Gewerbekammer in Laibach für das Jahr 1875, Laibach 1878, str. 236. ^ Žumer, Lesno gospodarstvo, str. 59. 2 Statistisches Jahrbuch des k.k. Ackerbau-Ministeriums für 1900, Wien 1903/iII, str. 43. 2^ Dokumentacija TMS, fase. Hidroelektrarna Bistra, Turbi- nenanlage für Herrn Franz Galle - Schloss Freundental /10. 9. 1909/ 215 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 49 200I Pogorišče Galletove parne žage leta 1909 (fotodokumentacija TMS) Tloris MHE v Bistri (fotodokumentacija TMS) 216 49 3 KRONIKA 2001 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 minuto in 65 cm žagalne širine. Drugi, manjši polnojarmenik je imel uporabno žagalno širino 50 cm. V žagalnico so vgradili tudi žagalni meha- nizem opuščene, spodnje vodne žage. Zaradi za- dostne pogonske sile so sedaj lahko žagali z več žagnimi listi, vpetimi v jarem, kar pri vodnem pogonu ni bilo mogoče. Parna žaga v Bistri leta 1934 (fotodokumentacija TMS) Robilnik in čelilnik sta bila montirana na isti delovni mizi, na eni strani odmična čelilna krožna žaga, v sredini pa robilna krožna žaga za vzdolžno robljenje, tik ob vozičku za pomik desk. Nad delovno mizo je od zgoraj visela pritrjena nihajna krožna žaga za celjenje desk. V delu žagalnice, ki so mu rekli brusilnica, je bil brusilni stroj za bru- šenje različnih žagnih listov. Skozi žagalnico so bile speljane tirnice za premikanje naloženih vo- zičkov. Do polnojarmenikov so dovažali hlode, od polnojarmenikov pa so odvažali deske in plohe. Žagan les so sušili v štirih posebnih kozolcih ob žagi. Ti kozolci so merili v dolžino po 42 m, vanj pa so žaganice zlagli navpično.'^ Parna žaga Bru- na Galleta je leta 1935 nažagala iz 3.500 m^ hlo- dovine iglavcev 2.500 m^ desk, v letih 1936 in 1940 pa iz 3.000 m3 hlodovine 2.000 m^ desk.25 Februarja 1942 je žaga drugič pogorela. Ob tej priliki so ognjeni zublji uničili le ostrešje, ki so ga maja istega leta obnovili. Do konca 2. svetovne vojne je delo na žagi zastalo. Leta 1945 je parna žaga postala splošno ljudsko premoženje. Zasilno so jo obnovili in ponovno pričeli s proizvodnjo. Leta 1952 so obratovanje ustavili, žago pa demon- tirali.^^ Najverjetneje so to storili zaradi gospo- ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Miloš Mehora: Nekdanja parna žaga v Bistri, Ljubljana 1972. ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Izpisek iz fon- da Zbornice za trgovino, obrt in industrijo /1930-1940/, tipkopis. ^ Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Dopis ing. Emila Pupisa, vodje državne uprave veleposestva Galle v Bistri Ministrstvu za gozdarstvo LRS /8. 6. 1945/, pre- pis. darnejše lesne proizvodnje v bližnjem Verdu ozi- roma v Borovnici. V letu 1972 so od parne žage preostali le še cementni temelji nosilnih zidov in strojev. Po meritvah teh ostankov in po podatkih, ki jih je dal starejši domačin Josip Novak, bivši strojnik na tej žagi, je zunanji sodelavec TMS Mi- loš Mehora izdelal rekonstruirani situacijski načrt žagarskega obrata, iz katerega je razviden tehno- loški postopek predelave lesa. Delavstvo v Bistri O številčnem stanju delavstva, ki je bilo za- posleno na Galletovem veleposestvu pred 2. sve- tovno vojno, obstajata dva različna vira. Arhiv Slo- venije hrani prevzemni zapisnik državne uprave veleposestva Galle z dne 25. julija 1945, ki navaja v svoji prilogi, da je bilo na Galletovem velepo- sestvu zaposlenih 63 oseb, od tega 1 delegat, 1 uradnica, 2 gozdna čuvaja, 1 strojnik, 1 mehanik, 3 kovači, 1 ekonom, 1 kuharica, 1 sobarica, 1 kolar, 5 hlapcev, 1 dekla, 1 kravar, 7 gozdnih delavcev, 5 delavcev, in 31 dninaric.^^ Takšna pestrost izobraz- benih oziroma delovnih profilov je razumljiva, saj je celotno posestvo merilo 755 ha, od tega je bilo 670 ha gozdov, 21 ha njiv, 59 ha travnikov, 3 ha vrtov in ostalih površin in 1 ha pašnikov. Dober hektar je bil pozidan z različnimi bivalnimi in gos- podarskimi objekti.^ Drugi vir navaja, da je Bruno Galle zaposloval pred 2. svetovno vojno pri vseh gospodarskih de- javnostih na svojem posestvu 36 delavcev in de- lavk, od tega: A - 21 delavcev in delavk v lesarski dejavnosti, od tega 4 Žagarji pri dveh polnojarmenikih, 2 Žagarja pri krožnih žagah, 1 strojnik v parni žagi, 1 kurjač v parni žagi, 1 pomožni delavec za od- padke in žagovino, 2 delavki za izdelovanje butar iz ostankov žamanja žaganic, 2 skladiščnika na lesnih skladiščih in 8 hlapcev za sečnjo in spravilo hlodovine iz gozda do žag v Bistri; B - 1 hlevski hlapec v kmetijski dejavnosti za oskrbo živine v hlevih; C - 2 logarja za vsa gozdarska dela v gozdovih; Č - 8 delavcev v obrtni dejavnosti, od tega 2 kovača za kovaška in mehanikarska dela, 1 kolar za vzdrževanje vozov, lesne opreme in orodja, 1 šofer, ki je bil tudi sedlar, 1 vrtnar za vzdrževanje vrta in parka, 1 hišnik za vzdrževanje stavb, 1 zidar za zidarska in pečarska dela in 1 pomožni zidar za pomoč zidarju; D - 3 delavke v gospodinjski dejavnosti, od tega 1 kuharica za vsa kuharska opravila in 2 sobarici za vzdrževanje stanovanj; AS 1188, Prevzemni zapisnik Državne uprave velepo- sestva Galle v Bistri /25. 7. 1945/, priloga. 28 Prav tam, str. 1. 217 3 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 200I E - 2 delavca v upravni dejavnosti, od tega 1 os- krbnik za organizacijsko administrativno upravlja- nje in 1 kmetijski delovodja za vodenje poljskih del. Razen navedenih so na posestvu priložnostno zaposlovali večje število delavcev dninarjev za do- ločena sezonska kmečka dela.^^ Iz navedenega seznama delavcev je razvidno, da je bila lesno predelovalna dejavnost v Bistri najpomembnejša. Med obema vojnama se Galleti niso več ukvarjaU z mlevsko dejavnostjo za trg. Razlika v navedbah obeh virov o številčnosti de- lavstva na veleposestvu nesporno izhaja iz različne opredelitve sezonskih delavcev. Veleposestniku Galletu so bih delavci potrebni predvsem pri pri- dobivanju, predelavi in transportu lesa, za izvajanje vseh rednih in sezonskih del na kmetijskih površinah in za vzdrževanje vseh objektov po- sestva. Delavci so imeli pomembno vlogo pri ustvarjanju dohodka veleposestva. Razen posa- meznih izjem je Galle zaposloval večinoma delavce in delavke iz bližnje okolice, torej tiste, ki so bili pri roki in so biU z družinami vezani na domači kraj. Ključne zadolžitve pri izvajanju žagarske dejav- nosti v Bistri so imele štiri osebe in to gozdar Friderik König, logar Jakob Makovec, kurjač, stroj- nik in vzdrževalec elektrarne Josip Novak ter gate- rist na velikem polnojarmeniku Sebastjan Letonja. Najzahtevnejše strokovne gozdarske zadolžitve je do leta 1942 izvajal upravitelj Bistre, gozdar Fri- derik König, ki je pridobil gozdarsko izobrazbo na gozdarski šoli v Brucku na Muri. Najpomembnejšo nalogo pri organizaciji in izvedbi sečnje in spravila hlodovine iz gozda do bistirških žag je imel logar Jakob Makovec. V Bistro je prišel iz Rateč leta 1930. Pri Galletu je bil redno zaposlen vse do kon- ca 2. svetovne vojne.^'' Komisija za upravo narodne imovine pri pred- sedstvu narodne vlade Slovenije, ki ji je predse- doval začasni upravitelj državnega veleposestva v Bistri, absolvent gozdarstva Saša Bleiweis je ugo- tovila, da so v času 2. svetovne vojne Galletove gozdove intenzivno izkoriščaU. V gozdogospo- darskem smislu so bih urejeni. Od drevesnih vrst je s 75% prevladovala jelka, ki ji je bila z 20% primešana bukev in s 5% javor. Gozdnogospo- darski načrt je za navedeno površino predvideval letni obseg sečnje v višini 2.500 m' iglavcev in 500 m^ Ustavcev. Višino predpisanega etata so pre- koračili v letih 1941 in 1942 zaradi povečanih za- htev po lesu in širokega varnostnega goloseka ob železniški progi, ki so ga zahtevali Italjani. Ne- katere dodatne goloseke so Italjani zahtevali tudi na drugih parcelah, vendar so jih v letih 1943 in 1944 ponovno pogozdili s sadikami iz lastnih dre- vesnic.^1 Osrednja oseba z najpopolnejšim tehniškim zna- njem na Galletovem posestvu med obema vojnama je bil nesporno domačin Josip Novak z Verda. Bruno Galle ga je zaposlil kot 15 letnega fanta leta 1920. Iz njegove delovne knjižice je razvidno, da je bilo njegovo delovno mesto opredeljeno kot "stroj- nik". Dva dokumenta pričata o nadaljnem stro- kovnem izobraževanju Josipa Novaka. 19. sep- tembra 1925 je pridobil uradno spričevalo o uspo- sobljenosti za strojnika pri stacioniranih in loko- mobilnih parnih strojih, konkretneje za Wolfovo lokomobilo z močjo 50 KS, brez kondenzacije, z enim cilindrom in batnimi krmiU. Istega dne je pridobil tudi uradno spričevalo o usposobljenosti za samostojno službo kurjača pri parnih kotlih, kon- kretneje Wolfove lokomobile s 7 atmosferami pred- tlaka in 33 m^ kurilne ploskve. Obe spričevali je pridobil tudi na podlagi priloženega dokazila o več kot štiriletnem zadovoljivem delu pri parnem kotlu. Bruno Galle je poskrbel tudi za nezgodno zavaro- vanje svojih redno zaposlenih delavcev, kar doka- zujeta ohranjeno obvestilo "Okrožnega urada za za- varovanje delavcev v Ljubljani" in odlok "Središ- njega ureda za osiguranje radnika u Zagrebu" iz let 1931 in 1932, ki sta priznala Josipu Novaku zmanj- šano delovno sposobnost za 30% ter stalno letno rento v višini 2.997 din. Prejemal jo je v mesečnih obrokih po 249 din zaradi izgube desnega očesa. To delovno poškodbo je upravičenec utrpel pri popra- vilu avtomobilskega uplinjača, ki se je razletel.^^ Čeprav je bil Josip Novak uradno pooblaščen in usposobljen za delo s parnimi kotli, je bil nje- gov prispevek pri gospodarjenju na veleposestvu v Bistri še pomembnejši na področju elektrooskrbe. Kot je bilo že omenjeno, je Franc Galle leta 1911 zgradil v Dolu elektrarno na istosmerni tok za gospodarske in splošne potrebe posestva. Prvi vzdrževalec elektrarne je bil Gašper Novak, starejši brat Josipa Novaka, ki je svojega mlajšega brata vpeljal v delo na področju elektoenergetike. Vzdr- ževanje elektroenergetskega objekta je Josip Novak izvajal vse do upokojitve leta 1978. Po drugi sve- tovni vojni je bil najprej zaposlen pri gozdni upravi v Bistri, z odprtjem prvih muzejskih zbirk leta 1953 pa se je zaposlil pri Tehniškem muzeju Slovenije kot restavrator in oskrbnik elektrarne.^^ Najzahtevnejše elektrotehnično delo je Novak opravil v začetku šestdesetih let 20. stoletja, ko je potekala obnova male hidroelektrarne v Bistri. Iz ohranjenega zapisnika o ogledu omenjenega ob- Dokumentacija lesarskega oddelka TMS, Mehora, Gos- podarske razmere v Bistri, tipkopis, str. 2-3. Navedbe Danila Makovca, sina Jakoba Makovca z dne 30. 1. 2001. 31 AS 1188, Popisni list za gozdna posestva /28. 11. 1945/, „ str. 1-2. ^ Družinski arhiv Jožeta Novaka, sina Josipa Novaka. Navedbe Jožeta Novaka, sina Josipa Novaka, z dne 27. 2. 2001. 218 49 2001 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 Novakovo spričevalo (zasebna last Jožeta Novaka) jekta je razvidno, da je elektrarna neprekinjeno delovala od leta 1911. Komisija v sestavi pred- stavnika Tehniškega muzeja Slovenije, Elektro Ljubljana oklica in Elektrarne Sava Kranj je ob ogledu ugotovila, da je hidroelektrarna pred pro- padom. V vseh 48 letih obratovanja niso izvedli nikakršnih večjih popravil, zato so soglasno skle- nili, da je zaradi varnosti in nad^aljnega gospo- danega izkoriščanja energetskega objekta potrebno izvesti vrsto gradbenih, strojnomehanskih, instala- cijskih in distribucijskih posegov.^ Nujnost obnove elektroenergetskega objekta je zaradi spomeniškovarstvenih in tudi ekonomskih razlogov v bistvu sprožU prvi ravnatelj Tehniškega ^ Dokumentacija TMS, fase. Hidroelektrarna Bistra, Zapis- nik o ogledu HE Bistra /6. 1. 1959/. muzeja Slovenije prof. Franjo Baš. Kordinacijo iz- vedbe z zunanjimi izvajalci je zaupal tedanjemu kustosu Marjanu Vidmarju, tehniški nadzor izved- benih del pa Josipu Novaku. Naloga slednjega je bila razmeroma obsežna in zahtevna. Gradbena de- la so obsegala popravila zidov stavbe, zamenjave ostrešja in kritine, izdelave novih vodnih zapornic. Strojnomehanska dela so obsegala popravilo turbi- ne, ki so jo izdelali leta 1906, izdelavo novih tur- binskih ležajev in popravilo regulirnega drogovja. Najpomembnejše strojno delo je bila predelava turbinskega regulatorja za samodejno popolno za- poro turbine. Zaradi tega je bilo potrebno obstoječi zastareli turbinski regulator razstaviti in urediti bat- ne črpalke, servomotor, ventile, manometer in taho- meter. Instalacijska dela so zajemala zamenjavo 219 3 KRONIKA 49 VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 ZOOI vseh vodov, previtje obstoječega generatorja za istosmerno napetost za proizvodnjo trofaznega izmeničnega toka, vgradnjo nove celice s moč- nostnim stikalom in varovalnimi napravami, vgrad- njo nove komandno stikalne plošče z instrumenti za vzbujevalni stroj, generator in števec za merjenje proizvodnje ter ureditev notranje instalacije z varovanjem odvodov. Zaradi velikega prestavnega razmerja med turbinsko in generatorsko jermenico, to je 1:10, uporaba usnjenega jermena ni prišla v poštev temveč samo klinastega ali posebnega armi- rano-gumijastega tujih proizvajalcev. Jugoslovanski proizvajalci takrat niso proizvajali klinastih jer- menov želj ene dimenzije, zato so morali dobaviti pogonski jermen "ekstra multus" iz Nemčije. Za distribucijo proizvedenega elektičnega toka so spe- ljali nov trofazni izvod do glavne razdelilne plošče na stavbi Tehniškega muzeja Slovenije.^^ Sebastjan Letonja, gaterist pri velikem polno- jarmeniku na parni žagi, je v Bistro prišel s Ptuja. Pogosto je bilo pri Galletu zaposlenih več članov ožje ali širše družine. Helena Ogrin, hčerka Se- bastjana Letonje, je izdelovala pri parni žagi bu- tare iz odpadkov pri žamanju lesa. Te butare so zložili na čolne in jih prepeljali po Ljubljanici do Ljubljane, kjer so jih prodajali za kurjavo. Razen dela na parni žagi je vrsto let obdelovala tri Bruno Galle (zasebna last sina Franca Galleta) manjše drevesnice ob samostanskem kompleksu, kjer so gojili sadike iglavcev za pogozdovanje. Njen mož Karol Ogrin je vrsto let delal pri Galletu kot gozdni sekač. Eden od delavcev z najdaljšim stažem pri žagah v Bistri je bil tudi Vinko Pečlin, ki je delal kot Žagar pri manjšem polnojarmeniku parne žage, pogosto pa tudi pri sezonskih delih na poljih in oskrbi živine v hlevih. Bruno Galle je imel zelo korekten odnos do delavcev, ki so korektno opravljali svoje zadol- žitve. Da bi zadržal dobre delavce, jim je razen mezd nudil tudi nekatere druge dobrine in ugod- nosti. Družinam delavcev, zaposlenih na posestvu, ki niso imeli lastnih stanovanj, je nudil brezplačno prebivanje v svojih stanovanjih, ki jih je tudi opremil in vzdrževal na svoje stroške. V treh hišah v bližnjem Dolu pri Bistri je med vojnama pre- bivalo 12 družin, v nekdanjem samostanskem po- slopju pa še 10 družin. Te družine niso plačevale najemnine za stanovanja, nobene najemnine niso plačevale niti za njive, kjer so lahko pridelovali potrebne pridelke. Veleposestnik Galle jim je do- volil tudi brezplačno uporabo vprežne živine in plugov za oranje njiv. Za boljši socialnoekonomski status družin zaposlenih je bila izjemno pomemb- na tudi brezplačna uporaba električne energije iz Galletove elektrarne, drv iz njegovega gozda, vsak dan so dobili liter mleka, občasno pa tudi hlevski gnoj in potreben tehnični les iglavcev za lastno porabo. Klasične oblike delavske stavke ali po- dobnih prekinitev dela pri Galletu ni bilo, ker so razmeroma dobre tedenske mezde in navedene ugodnosti pomembno vplivale na dober socialni status zaposlenih, zlasti v primerjavi z delavstvom v bližnji Vrhniki, na Verdu ali v Borovnici. Vsako leto na svečnico, 2. februarja, je bilo po običaju v Bistri slavje imenovano žagarski ali lovski bal, ka- terega so se udeležili lesarski delavci, lovci in nji- hove žene. Ob tej priliki je Bruno Galle plačal stroške za glasbo in dovoljenje za ples in prispeval za vsakega udeleženca po kos svinjske pečenke, kruh in pol litra vina.'^'^ Dolgoletna delavka pri družini Galle je bila tudi Ana Petrovčič, ki se je rodua v Bistri leta 1920. Njen oče Janez Korče je bil že pri Francu Galletu zapo- slen kot kočijaš. Gospodarja je vozil s kočijo do železniške postaje v Borovnici, od koder je Galle najpogosteje z vlakom potoval v Ljubljano po po- slovnih in zasebnih opravkih. Z nakupom avto- mobila se je spremenil njegov delokrog. Prevzel je organizacijo in izvedbo kmetijske dejavnosti na veleposestvu. Pri Galletih je delal več kot 30 let. Mati Ana Korče ni bila redno zaposlena, temveč je 35 Dokumentacija TMS, fase. Hidroelektrarna Bistra, Chva- tal Drago: Rekonstrukcija elektrarne Bistra pri Vrhniki, Elaborat Elektrarna Sava Kranj, tipkopis, Kranj 10. 3. 1959. Navedbe Mije Kostanjevec, vnuke Vinka Pečlina, z dne 28. 2. 2001. ¦'^ Navedbe 94-letne Helene Ogrin iz Dola pri Bistri, z dne 23. 1. 2001. 220 /9 3 KRONIKA ZOOI VLADIMIR VILMAN; ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 sodelovala le pri sezonskih kmečkih delih, pred- vsem košnji, pobiranju lehne in podobno. Šestčlan- ska družina Korče je stanovala v nekdanjem samo- stanskem kompleksu v prostranem trosobnem sta- novanju s kuhinjo, kar je bilo za tedanje razmere nadpovprečno dobra nastanitev. Tudi oni so imeli zastonj stanovanje, elektriko, ogrev, mleko in upo- rabo njive. Zanimivo je dejstvo, da je Bruno Galle izplačeval svojim delavcem in delavkam za delo ob nedeljah dvojno mezdo, kar ni bila navada pri drugih državnih ali zasebnih podjetjih v kraju. Zaradi pridobitve zanesljive in nadpovprečne so- cialne varnosti je razumljivo, da so si krajani močno prizadevali, da bi se zaposlih na Galletovem vele- posestvu. Ana Petrovčič je pričela delati na vele- posestvu že v starosti 12 let. Sprva je pomagala kuharici pri pripravi večjih obrokov v času večjih obiskov in sezonskih del na polju. Za pomoč v kuhinji ni bila posebej plačana, vendar je bilo to obdobje zelo pomembno za njeno nadaljne delo, ker se je izkazala za pridno delavko. Po približno štirih letih uvajanja jo je Buno Galle redno zaposlil, najprej kot pomočnico kuharice oziroma kot hišno pomočnico. Dejansko je opravljala vsa dela, ki so bila vezana na gospodinjstvo. Po rojstvu otrok Bruna Galleta, to je sina Franca in zlasti hčerke Eve, je Ana Petrovčič prevzemala vedno več zadolžitev kot otroška negovalka, kasneje tudi kot vzgojiteljica otrok. Po koncu 2. svetovne vojne je nekaj časa kuhala za pripadnike desantnega bataljona, ki so jih nastanili v prostore gradu. Po poroki leta 1950 se je preselila na soprogov dom v Borovnico.'^^ Vihre 2. svetovne vojne niso huje prizadele Galletovega premoženja. Večjega popravila so bili potrebni kovačija, ki so jo razbili Italjani leta 1941, parna žaga, ki je pogorela leta 1942, hiša in hlev na Pokojišču in ribiška hišica v Bevkah, ki so pogorele.''^ Za Bruna Galleta in njegovo družino je bila usodna nova oblast, ki mu je odvzela vse nepremično premoženje in večino premičnega. Dober vpogled v njen obseg nam nudi ohranjeni inventami zapisnik "živega in mrtvega" iz Bistre z dne 9. julija 1945. V dvajset strani dolgem doku- mentu so navedeni vsi predmeti in živina in to v kapeli, v sobah št. 19, št. 18, št. 17 in št. 16, v kamrici, v shrambi, v mali kuhinji, v zaprtem hodniku, v jedilnici, v spalnici, na odprtem hod- niku, v sobi tov. Christi, na zaprtem hodniku, v mali spalnici, v veliki spalnici, v jedilnici, v dnevni sobi, v kopalnici, v biblioteki, v "antreszimmer", v salonu, v veliki jedilnici, v pisarni, v "montecarlo", v kurilnici, v pralnici, v likalnici, v veliki kuhinji, v shrambi, v drugi shrambi, v "fišterni", v stari pi- sarni, v vozovnici, na podstrehi, v konjskem hlevu. v prvi svinjski kuhinji, v kovačiji, v drugi svinjski kuhinji, v govejem hlevu, v shrambi za stroje, v gospodarskem poslopju, v orodjarnici, v svinjskem hlevu, na lesnem skladišču, v magazinu, v meha- nični delavnici, v garaži, v elektrarni, v kolarski delavnici in na žagi. Na žalost omenjena inventura navaja pri popisu predmetov na žagi le 2 gatra in 4 ključe. Očitno so popisali predmete parne žage, ki je pogorela leta 1942.^'^ Družini bivšega velepo- sestnika so odmerili 4 sobno stanovanje v jugo- zahodnem traktu gradu. Tu se je nahajala tudi soba upravitelja, soba za služinčad in pisarna. Štiri sobe, polne pohištva, so ostale zaklenjene. Ves zahodni trakt sta uporabljala štab in moštvo V. desantnega bataljona, ki se je v gradu nastanil 4. julija 1945. V severnem in delu zahodnega trakta so bila stanovanja delavstva in nameščencev."^! Leta 1945 je nova oblast ob prevzemu zaposlila na veleposestvu 19 oseb in to 1 uradnico, 2 gozdna čuvaja, 1 ekonoma, 1 strojnika - elektrikarja, 1 me- hanika, 3 kovače, 1 kolarja, 5 hlapcev, 1 kravarja, 1 deklo, 1 služkinjo in 1 gospodinjsko pomočnico. V bistvu so zaposlili nekdanje Galletove delavce in delavke, vendar tiste, ki so bili za tekoče delo najpotrebnejši.^^ Preostali so si poiskaU delo v na- stajajočih tovarnah ah pa so se upokojili. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AS - Arhiv Republike Slovenije. MTP - fond Ministrstva za trgovino in promet, fase. 96, a.e. 3001. AS 1188 - Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo LRS 1946-1949, Ljubljana okolica. fond Franciscejski kataster za Kranjsko, a.e. 204, Catastral Schatzungs Elaborat der Steuer- gemeinde Vert 1834 - Steuerbezirk Freudenthal 1834. fond Bistra, a.e. III/3 -uradna korespodenca, Preis- Courant Mech. Freudenthaler Mahlmöhle. Dokumentacija TMS Chvatal Drago, Rekonstrukcija elektrarne Bistra pri Vrhniki, elaborat Elektrarna Sava Kranj, tipko- pis, Kranj 10. 3.1959, fase. Hidroelektrarna Bistra. Gradbeni načrt "Turbinska naprava gospe Franje Zupan v Bistri pri Borovnici", Ljubljana 2. 5. 1936", fase. Hidroelektrarna Bista-a. Turbinenanlage für Herrn Franz Galle - Schloss Freundental /10. 9. 1909/, fase. Hidroelektararna Bistra. Zapisnik o ogledu HE Bisti-a /6. 1. 1959/, fase. Hidroelektrarna Bistra. Navedbe Ane Petrovač z dne 17. 5. 2001. 3^ AS 1188, dopis Saša Bleiweisa Ministrstvu za gozdarstvo LRS /13. 7. 1946/ 40 AS 1188, Inventami zapisnik /9. 7. 1945/. 41 AS 1188, Prevzemni zapisnik /25. 7. 1945/ str. 2. 42 AS 1188, Prevzemni zapisnik/25. 7. 1945/ str. 1. 221 3 KRONIKA VLADIMIR VILMAN: ŽAGARSKA DEJAVNOST NA VELEPOSESTVU GALLE V BISTRI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO, 207-222 2001 Dokumentacija lesarskega oddelka TMS Dopis ing. Emila Pupisa, vodje državne uprave veleposestva Galle v Bistri Ministrstvu za gozdarstvo LRS /8. 6. 1945/, prepis. Izpisek iz fonda Zbornice za trgovino, obrt in in- dustrijo /1930-1940/, tipkopis, mapa "Žaga v Bistri". Miloš Mehora, "Muzejska žaga venecijanka", Ljub- ljana 1972, tipkopis. Miloš Mehora, Gospodarske razmere v Bistri, Ljub- ljana 1980, tipkopis. Miloš Mehora, Nekdanja parna žaga v Bistri, Ljubljana 1972, tipkopis. Miloš Mehora, teh. risba spodnje žage. Nekdanje vodne žage v Bistri, Ljubljana 1972. Navedbe Vinka Pečlina, nekdanjega voznika in Žagarja na Galletovem veleposestvu (5. 5. 1988). Navedbe Danila Makovca iz Vrhnike, sina Jakoba Makovca z dne 30. 1. 2001. Navedbe Jožeta Novaka iz Verda, sina Josipa No- vaka, z dne 27. 2. 2001. Navedbe Mije Kostanjevec iz Bistre, vnuke Vinka Pečlina, z dne 28. 2. 2001. Navedbe Frančiške Kobler iz Ljubljane, hčerke Franke Kobi in vnukinje Antona Kobija, z dne 14. 3. 2001. Navedbe 94-letne Helene Ogrin iz Dola pri Bistri z dne 23. 1. 2001. Navedbe Ane Petrovčič iz Borovnice z dne 17. 5. 2001. Franjo Sevnik, Zapiski o žagah v Bistri, tipkopis. Družinski arhiv Jožeta Novaka, sina Josipa No- vaka. LITERATURA: Kobe Arzenšek, Katarina: Iz zgodovine Bistre. A>o nika, IX, 1961, št. 3, str. Kobe Arzenšek, Katarina: Prve parne žage na Kranjskem Les, Ljubljana, XV, 1963, št. 3-4, str. Statisticher Bericht der Handels und Gewerbe- kammer in Laibach für das Jahr 1875, Laibach 1878. Statistisches Jahrbuch des kk Ackerbau-Mini- steriums für 1900, Wien 1903, III. zvezek. Statistisches Jahrbuch des k.k. Ackerbau - Mini- steriums für 1895, Wien 1896, III, zvezek, /Freundenthal: Möbelfabrik aus gebogenem Holz/. Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem, Ma- ribor 1984. Wallner, Julius: Wirtschaftliche Verhältnisse und Hausordnung der Karthuse Freudenthal im Jahre 1659. Mittheilungen des Musealvereines für Krain, Laibach 1892, str. Žagar, Jože: Gozdno in lesno gospodarstvo Ko- čevske, Kočevje 1976, tipkopis. Muzej Kočevje, Žumer, Lojze: Lesno gospodarstvo, Ljubljana 1968. ZUSAMMENFASSUNG Das Sägewerk auf dem Großgrundbesitz Galle in Bistra vor dem Zweiten Weltkrieg) Die Tätigkeit des Sägewerks in Bistra (Freuden- fal) ist in schriftlichen Quellen bereits im Jahre 1659 überliefert, als in unmittelbarer Nähe, dicht neben der Kartause, bereits Holz für die Kartause und die Einwohner der umliegenden Dörfer gesägt wurde. Bis zum Jahre 1952, wo die ehemalige Dampfsäge von Galle aufgelassen wurde, fanden dort zahl- reiche Bewohner aus der Umgebung Arbeit. Alle materiellen Reste des Sägewerks in Bistra wären mit Sicherheit restlos beseitigt worden, wenn das Technische Museum die ehemalige Wassersäge nicht restauriert hätte. Die erhaltene Museums- wassersäge hat keine wirtschaftliche Bedeutung, ihre Arbeitsleistung ist nicht nennenswert, die Qualität der Erzeugnisse schlecht, die Instand- haltung der Anlage teuer und anspruchsvoll. Die Anlage hat keinen bedeutenderen Denkmalwert, weil sie in ihrem Wesen nicht original ist. Einige ihrer Bestandteile wurden in andere aufgelassene Sägewerke der Umgebung eingebaut, andere wiederum nachträglich nach Maß hergestellt. Trotz alledem kann die erwähnte Anlage dennoch be- dingt als Kulturdenkmal im Bereich des techni- schen Erbes der Holzindustrie betrachtet werden, zeugt sie doch von der einfachsten Konstruktions- ausführung eines wasserbetriebenen Sägemech- anismus, der einige Jahrhunderte lang zur Holz- verarbeitung in Slowenien verwendet wurde. Der zusätzliche Wert der Anlage besteht darin, daß sie auch zu Demonstrationszwecken benutzt werden kann, was bei derartigen Museen von außerordentlicher Bedeutung ist. Technische Museen müssen in ihrem Wesen Museen der Arbeit sein, in denen die Besucher verschiedene alte Arbeitstechniken bzw. alte auf Naturkräften beruhende technologische Verarbeitungsverfahren kennenlernen können. Diesbezüglich hat das Technische Museum Sloweniens in Bistra einen äußerst günstigen Standort, da es den Besuchern die Nutzungmöglichkeiten der wasserreichen Quellen anschaulich vor Augen führen kann. 222 49 3 KRONIKA 200I pregledni znanstveni članek UDK 353.31:94(497.4 Ptuj)"9/19" prejeto: 6. 4. 2001 Nataša Kolar prof. zgodovine, višja kustodinja. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SI-2250 Ptuj Vojne, vojaštvo in vojske na Ptuju skozi stoletja IZVLEČEK Prispevek predstavlja različne vojaške enote, ki so bile povezane z zgodovino Ptuja, njegovo obrambno vlogo ob madžarskih (10. do 12. stol.) in turških (15. do 17. stol.) vdorih, vojaške vaje in manevre notranjeavstrijske in hrvaške vojske na Dravskem in Ptujskem polju (18. in 19. stol.), delovanje vojske v mestu v Kraljevini Jugoslaviji in Socialistični federativni republiki Jugoslaviji; pregled vojaške dejavnosti na Ptuju pa se zaključi z vojno za Slovenijo leta 1991. KLJUČNE BESEDE Ptuj, vojaške enote, vojašnice SUMMARY WARS, THE SOLDIERY AND ARMIES AT PTUJ THROUGH CENTURIES The contribution presents different military units that were connected to the history of Ptuj, the town's defensive role during Hungarian (10'' to 12'' centuries) and Turkish (15'' to 17'' centuries) raids, the military training and manoeuvres of the Inner Austrian and Croatian armies on Dravsko and Ptujsko polje (18'' and 19'' centuries), the activity of the army in the town during the Kingdom of Yugoslavia and during the Socialist Federative Republic of Yugoslavia. The survey on military activity at PtuJ concludes with the war for Slovenia in the year 1991. KEY WORDS PtuJ, military units, barracks 223 3 KRONIKA 49 NATAŠA KOLAR: VOJNE. VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA. 223-230 2.00I Ugodni geografski položaj pfujskega območja med Alpami in Vzhodom fer Panonijo in Italijo je omogočal poselitev že v prazgodovini. Za nasta- nek in razvoj Ptuja je bila odločilna lega kraja, zelo pripravna za prometno križišče in vojaško opo- rišče. Pod rimsko oblast je prišlo ptujsko območje okrog leta 15. pr. n. št. V času noriško - pa- nonskega upora od leta 6 do 9 je prispela v Ilirik legija VIII. Avgusta, ki je pomagala zadušiti upor. Zgradila je utrjen vojaški tabor. Cesar Klavdij je zamenjal to legijo leta 45 ali 46 z legijo XIII. Ge- mino, ki je prišla iz Vindonnisse (Švica). V pove- zavi s to legijo se omenja Petoviona prvič v zgo- dovinskih spisih (Tacit, Historiae III, 20). Leta 69 so se sestali v taboru legije XIII. Gemine panonski legijski poveljniki, da bi podprli izmed možnih kandidatov za cesarja Tita Flavija Vespazijana. V letih 100-103, ko je cesar Trajan premestil legijsko posadko na mejo ob Donavi v Vindobono (?), je Ptuj dobil status civilnega središča in naziv Co- lonia Ulpia Traiana Poetovio. V nemirnem 4. sto- letju je bilo mesto izpostavljeno pohodom najraz- ličnejših vojska.^ Po odhodu Langobardov iz Panonije leta 568 v Italijo so se začeli naseljevati na izpraznjeno ob- močje Slovenci. Po smrti velikomoravskega kneza Koclja 874. leta so dobili salzburški nadškofje od nemškega vladarja v fevd Ptuj z okolico. Od 10. do 12. stoletja je bil Ptuj predvsem ob- rambna postojanka pred madžarskimi vdori. Salz- burškemu škofu Konradu I. je uspelo z Madžari skleniti mir. V 12. stoletju je bil Ptuj sedež mej- nega zemljiškega gospostva proti Ogrski. Salz- burški nadškof Konrad I. je podelil ptujski grad v fevd lungausko ministerialski družini, pozneje imenovani Ptujska. Ptujski gospodje so bili izredno sposobni, podjetni in bojeviti. V drugi polovici 12. stoletja so uspešno vodili dve veliki vojni akciji proti Ogrom. Osvojili so dolino Pesnice do Trgo- višča (boji med leti 1158 in 1165) ter vse ozemlje do črte Zavrč - Središče - Šafarsko - Mura.^ V teh bojih sta padli tudi obe madžarski postojanki Ormož in Bori. Vojaška moč Ptujskih je bila v 13. stoletju izredna. Na strani Rudolfa Habsburškega so sodelovali v bojih proti Otokarju Češkem z 200 konjeniki,'^ to je z najmočnejšim oddelkom s Šta- jerskega. Mesto Ptuj je dobilo svoje obzidje v drugi po- lovici 13. stoletja, ob njem je potekal jarek, varo- valo ga je šest okroglih oziroma polkrožnih stol- pov. V prvi polovici 14. stoletja se je mestni ob- rambni sistem povezal z grajskim. Okoli gradu je bilo razvrščenih 12 stražarskih mest.^ Od 13. stoletja se je mesto pospešeno razvijalo. Postalo je močno trgovsko in obrtno mesto s priviligiranimi sejmi in posebnim sejemskim sodstvom. Razcvet Ptuja je trajal do 15. stoletja, ko so mesto spet prizadele vojne. Med letoma 1479 in 1490 so zasedli Ptuj Ogri, začeli pa so se prvi turški vdori, ki so s presledki trajali do 17. stoletja. V obrambnem pogledu je bil Ptuj v 16. stoletju pomembnejši od Maribora. Bil je osrednja tidnjava na Dravskem polju, imel je tudi vlogo obmejne obrambne postojanke. V petdesetih letih 16. sto- letja so začeli italijanski gradbeniki pod vodstvom družine deli' Allio večja utrdbena dela na Ptuju zlasti na mestnem obzidju.^ Za vlade nadvojvoda Karla I, so začeli utrjevalna dela na grajskem kom- pleksu, predvsem na jedru gradu in južnem ter vzhodnem platoju. Dela sta vodila deželna grad- bena mojstra superintendanj: Francesco Teobaldi in Salustio Peruzzi. Italijanska gradbeno-utrdbena dela so na Ptuju končali do leta 1580, dokončno pa so jih sklenili leta 1588 z zidavo trinadstropne proviantne hiše štajerskih deželnih stanov. Od 1751 do 1860 je bila stavba last vojaške invalidske uprave, nato so se nastanili v njej vojaki. Vojaška uprava je prizidala okoli leta 1760 ob sedanji Slomškovi ulici trakt z oficirskimi stanovanji; imenovali so jo Mala inva- lidska hiša ali Mala kasarna, ki so jo podrli leta 1905. V sredini 17. stoletja je Štajerski zopet grozila turška nevarnost. Ponovno so morali utrditi trd- njave ob obmejnih krajih, med njimi tudi Ptuj. Utrdbeni sistem, ki so ga zgradili v 16. stoletju, je bil v tem času že zastarel. Leta 1657 je naročil maršal Montecuccoli svojemu glavnemu inženirju Martinu Stieru izdelavo novih načrtov za preure- ditev obmejnih trdnjav, ki je njihovo posodobitev predlagal zvezdasti sistem. Čeprav teh načrtov ni- so uresničili, je dal mestni sodnik in župan Franc Guffante spomladi leta 1664 popraviti mestno ob- zidje. O odkritih prazgodovinskih naselbinah, o rimskem ob- dobju in o arheoloških najdbah na območju današnjega Ptuja piše Brane Lamut v članku Od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka, v Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža, katalog razstave, Ljubljana 1987, strani od 6 do 19. 2 1. in J. Curk, Ptuj Ljubljana 1970, str. 60 (v nadaljevanju I. in J. Curk, Ptuj). O vojaški moči Ptujskih razlaga Bogo Grafenauer v članku Ptuj v srednjem veku, ZC, L XXIV, zv. 3-4, 1970, str. 173. ^ I. in J. Curk, Ptuj, str. 76. O poteku obzidja piše Ferdinand Raisp v Pettau, Steier- marlis älteste Stadt und ihre Umgebung, Graz 1858, str. 27 (v nadaljevanju F. Raisp, Pettau). Od mogočnega mestnega obzidja, ki so ga začeli postopoma rušiti v prvi polovici 19. stoletja, je ohranjen okrogli stolp ob Dravi (Miheličeva galerija). Kako pa je potekalo mestno obzidje pa lahko vidimo le na franciscejskem katastru Ptuja iz leta 1824. (op. av.). 224 49 2001 3 KRONIKA NATAŠA KOLAR: VOJNE, VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA, 223-230 Franciscejski kataster Ptuja iz leta 1824, na katerem vidimo potek mestnega obzidja (Arhiv Slovenije, Franciscejski kataster, mapa 1, št 463) 225 3 KRONIKA 49 NATASA KOLAR: VOJNE, VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA, 223-230 2001 AJoJs Kasimir, Skica Male kasarne, pred 1905 (Fototeka zgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj) ; Neuresničen načrt Martina Stiera za posodobitev ptujskih grajskih in mestnih utrdb iz leta 1657. (Fototeka zgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj) 226 ) lOOI 3 KRONIKA NATASA KOLAR: VOJNE, VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA, 223-230 Situadjski načrt ptujskega zgornjega vojaškega vežbališča ob Dravi iz leta 1909 (ZAP, MOP, šk. 306, ovoj 1895-1908-1909) Ptujski meščani so prvič nosili orožje za varo- vanje mesta in države pod županom Guffantejem. Bili so tako navdušeni in zavzeti, da so jim bile odveč 4 kompanije, ki jih je poslal Montecuccoli za okrepitev varovanja mesta in jih niso spustili v mesto. Enako je bilo 1704, ko se je Ptuj branil pred Kruci. Cesar Kari VI. je dovolil 5. marca 1739^ meščanom in rokodelcem, da so se urili v uporabi orožja pod vodstvom vojske. S časom se je razvil iz te enote meščanski konjeniški korpus, ki se je leta 1788 preimenoval v uniformirani lovski kor- pus. Z leti je dobila enota bolj vojaški značaj. Ptuj- ski meščanski korpus je bil razpuščen leta 1837.^ V 18. stoletju so bili na Dravskem in Ptujskem polju trije veliki vojaški vadbeni tabori, ki sta jih ^ Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), R - 40, Simon Povoden, Bürgerliches Lesebuch I., 1821, str. 205 (v nadaljevanju S. Povoden, Bürgerliches). O sestavi, članih in dogodkih povezanih z meščanskim konjeniškim korpusom piše ptujski kronist F. Raisp, Pettau, na straneh od 194 do 203. imeli notranjeavstrijska in hrvaška vojska. Prve vo- jaške vaje so bile 1750 v bližini Turnišča, obiskala jih je tudi cesarica Maria Terezija. Vodil jih je ge- neral Kari Freyherr von Kheüel. Druge so bile leta 1786 na prostoru med Zgornjo Hajdino in Ravnim poljem. General topništva Peter de Langlois je poveljeval šestnajstim bataljonom. Pet tednov so vadiU v vseh vojaških veščinah. V začetku junija 1786 je vojaške vaje obiskal cesar Jožef II. Največje, tretje, so bile poleti 1787 na zgornjem Ptujskem polju. Tudi na teh manevrih je bU poveljujoči ge- neral topništva Peter de Longlois iz Gradca, sode- lovalo pa je kar 17.000 vojakov. Do začetka av- gusta 1787 so se pripravljali z vajami na vojno s Turki, ki se je začela 9. februarja 1788.^ V začetku 19. stoletja, ko je bila habsburška monarhija v vojni z Napoleonom, so 16. decembra 1805 zasedli Ptuj Francozi. Zaradi sklenjenega mi- ru v Bratislavi 26. decembra 1805 so ostaU v mestu samo deset dni.^ Leta 1808 so ustanovih v avstrijski monarhiji deželno hrambo. Ptujsko kom- panijo so sestavljali meščani in kmečki sinovi iz okoliških gospostev. Ustanovljena je bila 10. julija 1808, vodil jo je Franc Poskoschill.^^ V naslednjih letih je postal Ptuj zbirno mesto za razkropljene deželne brambovce.^^ Avstrija je bila ponovno v vojni s Francijo leta 1809. Do sredine maja 1809 so bile kratek čas na Ptuju številne avstrijske enote. Francozi so bili ponovno na Ptuju 27. maja, nato od 30. julija do 19. septembra ter pet tednov od 10. decembra 1809 naprej. V tem času so se oskrbovali na mestne stroške, saj jim je moral magistrat plačati 85.000 goldinarjev vojne kontri- bucije.l2 Do februarja 1810 je hvalevredno oprav- ljal garnizijsko službo ptujski uniformiran kava- lerijski korpus, zatem pa je prišel na Ptuj pehotni polk barona Simschena. Cesar Franc I. je leta 1817 predpisal novo raz- deUtev nabornih okrožij. Slovenska Štajerska je po- stala naborno okrožje za 47. pehotni polk, ki je imel vojašnice v Mariboru, na Ptuju in v Celju. S teh območij so bili tudi vojaki. 24. novembra 1824 je prišel na Ptuj 9. lovski bataljon, ki je postavil svojo štabno postajo in garnizijo. Od leta 1824 je bUo mesto naborna postaja za 9. bataljon in od 1849 tudi iz 9. bataljona izhajajoči 20. lovski ba- taljon.l3 V revolucionarnem letu 1848 so ustanovih Ptuj- ^ O velikih vojaških manevrih na Dravskem in Ptujskem polju v drugi polovici 18. stoletja piše S. Povoden, v Bürgerliches na straneh od 233 do 235, njegove zapi- se pa povzema tudi F. Raisp, Pettau, na straneh 155 in 158. ^ ZAP, S. Povoden, Bürgerliches, str. 237. 10 ZAP, S. Povoden, Bürgerliches, str. 239. 11 ZAP, S. Povoden, Bürgerliches, str. 241. 12 ZAP, S. Povoden, Bürgerliches, str. 243. 13 F. Raisp, Pettau, str. 163. 227 3 KRONIKA NATAŠA KOLAR: VOJNE, VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA, 223-230 49 lOOI cani, kljub vojaški posadki v mestu, 23. marca na- cionalno gardo za ohranjanje zakonitega miru in reda ter za varovanje oseb in lastnine. Štela je 233 mož. Jeseni 1848 je bil v mestu tudi armadni kor- pus grofa Nugenta, ki je štel 8000 mož in je imel 13 topov.l4 V drugi polovici 19. stoletja je prišlo zopet do pohtičnih in geografskih sprememb v Evropi. Vo- jaški poraz Avstrije s Prusijo in z Italijo leta 1866 je imel vidne posledice v notranjepolitičnih razmerah habsburške monarhije. V sklopu spodnještajerskega 47. pehotnega polka so se na italijanskem bojišču vojskovali tudi dopolnilna vojaška posadka 9. in 20. lovskega bataljona ter 4. pionirski bataljon s Ptuja.^^ Ko je bila februarja 1867 uveljavljena duahstična ureditev monarhije je prišlo do številnih reform, med katerimi je bila tudi vojaška. Svoje naborno okrožje je imel 87. pehotni polk v Celju z okolico, na Pohorju, na Ptuju in v Ormožu. Ob tem polku je imel Ptuj še pionirje - inženirce. Med letoma 1850 in 1914 je bil Ptuj z okolico skoraj vsako leto začasna prehodna postaja za zbiranje različnih vojaških enot, ko so le-te mar- širale na številne vojaške vaje v avstrijski monar- hiji. Tako so prišle med 19. in 24 avgustom 1893 na Ptuj 29. divizijska baterija iz Celovca, ki je bila do tedaj na strelskih vajah na Krškem polju, pod vodstvom general majorja Moriza Fuxa pa 56. pehotna brigada iz Ljubljane. Na Ptuj so prispeli tudi en eskadron 5. dragonskega polka iz Mari- bora, štirje bataljoni 17. pehotnega polka iz Ljub- ljane ter 20. in 31. lovski bataljon iz Gorice. Nasta- njeni so bili dragonci pri Sv. Margareti (Gorišnica) in njeni okoUci, pehota na Ptuju, 20. lovska bate- rija na Krčevini in Rogoznici, 31. lovska baterija na Bregu in Hajdini. 29. avgusta je odpotovala večina vojaških skupin pod vodstvom divizionarja Albo- rija in brigadirja Fuxa skozi Lenart v Feldbach, kjer se je združil celoten 3. armadni korpus za nadalj- nji pohod proti Günzu na Madžarskem. Med tem časom, ko so bile vojaške skupine na Ptuju in v njegovi okolici, so pripravili 23. avgusta vojaške vaje pri Vurberku,-26. avgusta vajo v po- stavljanju pontonskega mostu čez Dravo na Vičavi (sodeloval je tudi 4. pionirski bataljon), 25. avgusta pa vojaške vaje v bližini Dornave. 31. avgusta in 1. septembra je prišel na Ptuj še 8. huzarski polk iz Celovca. Naslednji dan je odšel proti Günzu, kjer je bil velik cesarski manever.^^ Tudi leta 1896, ko je bil v septembru veliki cesarski manever v Cakovcu, so se zbirale od 9. septembra dalje v okoUci Ptuja vojaške enote, ki so odpotovale od tu na manevre |4 F. Raisp, Pettau, str. 208. 15 ZAP, R - 27, Ferdinand Raisp, Chronik von Pettau 1857- 1887, str. 64. 1^ ZAP, R - 26, Ferdinand Raisp, Chronik von Pettau 1888 - 25. 1. 1898, str. 27 (v nadaljevanju F. Raisp, Chronik). 14. in 15. septembra. V ozkem prostoru od Hajdine do Krčevine - Spuhlje je bilo nastanjenih 16 ba- taljonov, 6 eskadronov, 32 topov, 9960 mož in 1425 konj. Te vojaške enote so sestavljale: 28. pehotna divizija Hegedüo iz Ljubljane, v katero je bila vključena pehotna brigada Lovetto iz Trsta, s 87. pehotnim polkom iz Trsta in 97. pehotnim polkom iz Pule; 8. huzarski polk, 1. divizija iz Celovca s tremi eskadroni, 9. topniški polk s štirimi baterijami in šestnajstimi topovi, 56. pehotna brigada Sterzy iz Ljubljane s 27. pehotnim polkom iz Ljubljane in 47. pehotnim polkom iz Gorice, 5. huzarski polk, dve diviziji iz Beljaka s tremi eskadroni in 7. divizijski topniški polk s štirimi baterijami in šestimi topovi. S Ptuja je odšel na manevre v Čakovec tudi 4. pio- nirski bataljon. Z manevrov so se vse enote vračale 24. in 25. septembra 1896.17 Ptujski 4. pionirski bataljon je imel vsako leto od pomladi do jeseni vojaške vaje na Dravi in strelske vaje na vojaškem shelišču. Ni pa jih imel samo na Ptuju, ampak tudi v drugih mestih avstro-ogrske monarhije.1^ V času prve svetovne vojne je bil Ptuj pre- hodna postaja za vojaške enote in za njihovo začasno nastanitev. Ob pionirskem je imel med prvo svetovno vojno svoj garnizon tudi 3. saperski bataljon. V vojaške namene sta bili zasedeni obe okoliški ljudski šoli. V obeh stavbah so uredili rezervno vojaško bolnišnico, prav tako tudi v Strrušču, kamor so vozili ranjence s soške fronte.1^ V njeni bližini je bilo taborišče za ruske vojne ujetnike, ki so pomagali pri gradnji bolnišničnih barak. Ko je 29. oktobra 1918 dunajska vlada za- prosila anfanine sile za premirje, je bila prva sve- tovna vojna končana, habsburška monarhija pa je razpadla. Na Ptuju je bil nastanjen v tem obdobju saperski polk. 1. decembra 1918 ko je bila v Beogradu razgla- šena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, je pripadel Ptuj novi državi. Regent Aleksander Ka- radordevič je izdal 22. decembra 1918 ukaz o usta- novitvi Dravske divizijske oblasti s poveljstvom v Ljubljani. Tudi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slo- vencev so bili na Ptuju pionirji - inženirci, in sicer drugi bataljon 2. pontonirskega polka.^O Tudi ta bataljon je imel v poletnih mesecih praktične vaje na Dravi. 17 ZAP, F. Raisp, Chronik, str. 41. 1° Podrobneje pišem o vojski na Ptuju v tem času v član- ku Nataša Kolar, Vojska na Ptuju od 1850 do 1914, Kro- nika, 1-2, 45/1997, strani od 52 do 56. 1^ Bolnišnica je imela vodovod, majhno termoelektrarno, pekarno, pralnico in kuhinjo. Ograjena je bila z žično ograjo. V gozdu je imela tudi svoje pokopališče. V njeni bližini je bilo taborišče za ruske vojne ujetnike, kamor so pošiljali proti koncu vojne dezerterje. Vida Rojic, Iz zgodovine Strnišča in Kidričevega, Ptujski zbornik IV, str. 273. 20 ZAP, Mestna občina Ptuj, šk. 286, dopis 12/1937. 228 49 200I 3 KRONIKA NATASA KOLAR: VOJNE, VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA, 223-230 SITUACIJSKI PRIKAZ VOJAŠNIC NA PTUJU V 19. IN 20. STOLETJU 1. Dominikanska vojašnica 2. Ordonančna hiša 3. Velika invalidska hiša ali velika kasarna 4. Mala invalidska hiša ali mala kasarna 5. Vojašnica in skladišče v nekdanji kapucinski cerkvi ter samostanu 6. Vojašnica Ptuj Foto Sport E. Urschitz, Zaprisega vojaliov kraljeve jugoslovanske vojske na Ptuju (Fototeka zgodovin- skega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj) Ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Kraljevino Jugoslavijo, se je tudi na ozemlju kraljevine začela druga svetovna vojna. Nsmška vojska je zasedla 8. aprila Ptuj in Ormož. Okupator je ustanovil v okviru Štajerske domovinske zveze polvojaško organizacijo Wermannschaft. V ptujskem okrožju sta bili ustanovljeni dve postojanki Ptuj - sever in Ptuj - jug, ki ju je uporabljal okupator od pomladi 1942 za boj s partizani, največkrat v Šaleški in Savinjski dolini. Naše kraje so zadnji nemški vo- jaški oddelki zapustili 8. maja 1945, že naslednji dan pa so vkorakali v mesto borci 1. prekmurske brigade in vojaki bolgarskega polka. Do konca druge svetovne vojne je izgubilo življenje v bojih z okupatorjem z območja sedanje ptujske in or- moške občine več kot 700 žrtev.^^ 21 O okupaciji in o narodnoosvobodilnem gibanju na ptujsko-ormoškem območju piše podrobneje Irena Mav- ric v Domovina naša je svobodna.,. Ptujski okraj med NOB 1941-1945, katalog razstave. Pokrajinski muzej Ptuj 1996, strani od 3 do 18. 229 3 KRONIKA NATAŠA KOLAR: VOJNE, VOJAŠTVO IN VOJSKE NA PTUJU SKOZI STOLETJA, 223-230 49 ZOOI Po drugi svetovni vojni se je obnovila podobna vojaška ureditev, kot ga je imela na Slovenskem starajugoslovanska vojska. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila razdeljena na vojaška ob- močja. Po tej razdelitvi je pripadalo slovensko ozemlje do leta 1989 ljubljanskemu armadnemu območju,'^^ ki mu je poveljeval praviloma slo- venski general. V ljubljansko armadno območje je spadala tudi Vojašnica Dušana Kvedra - Tomaža na Ptuju. Vojska je na Ptuju od druge polovice 18. sto- letja prebivala v šestih stavbah. Na osnovi francis- cejskega katastra Ptuja iz leta 1824 predstavljam situacijski položaj vojašnic v mestu, ki jih danes, razen ene, ni več. Zunaj mestnega obzidja je bila vojašnica in skladišče v nekdanji kapucinski cerkvi ter samostanu in je na katastru ni; njeno približno lego sem označila, kakor tudi lego poznejše Vojaš- nice Ptuj. ZUSAMMENFASSUNG Kriege, Militär urid Armeen in Ptuj im Laufe der Jahrhunderte Der Raum Ptuj (Pettau) wurde infolge seiner günstigen geographischen Lage zwischen den Alpen und dem Osten sowie zwischen Pannonien und Italien bereits zu urgeschichtlicher Zeit besiedelt. Unter römische Herrschaft gelangte er um das Jahr 15. v. Chr. Durch die VIII. Legion des Augustus wurde zu Beginn des 1. Jahrhunderts ein befestigtes Militärlager errichtet. In den Jahren 103- 105 erlangte Ptuj den Status eines zivilen Mittelpunkts und den Titel Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Im unruhigen 4. Jahrhundert wurde die Stadt von verschiedenen Heeren auf ihren Feld- zügen heimgesucht. Nach dem Abzug der Lan- gobarden aus Pannonien nach Italien im Jahre 568 begannen sich die Slowenen in dem geräumten Gebiet anzusiedeln. Im Jahre 874 gab der deutsche 22 Janez J. Švajncar, Vojna in vojaška zgodovina Sloven- cev, Ljubljana 1992, str. 203. Herrscher den Salzburger Bischöfen Ptuj mit Um- gebung zu Lehen. Vom 10. bis zum 12. Jahrhundert war Ptuj in erster Linie eine Festung zur Abwehr ungarischer Einfälle. Der Aufschwung der Stadt währte bis zum 15. Jahrhundert, als sie wieder von Kriegen heimgesucht wurde, auch Türkeneinfälle setzten ein, die mit Unterbrechungen bis zum 17. Jahrhundert andauerten. Im 18. Jahrhundert fan- den auf dem Draufeld drei große militärische Übungslager (1750, 1786, 1787) des inneröster- reichischen und kroatischen Heeres statt. Im Revolutionsjahr 1848 befand sich in der Stadt das Armeekorps des Grafen Nugent, das 8.000 Mann zählte. Zwischen 1850 und 1918 war Ptuj mit Um- gebung fast jedes Jahr Durchgangsstation für ver- schiedene Militäreinheiten auf ihrem Marsch zu zahlreichen Militärübungen in der Habsburger- monarchie bzw. zum Drau- oder Ptuj-Feld, an denen auch das 4. Ptujer Pionierbataillon feilnahm. Im Königreich Jugoslawien hielt sich in Ptuj das zweite Bataillon des 2. Ingenieurregiments auf und führte in den Sommermonaten ebenso praktische Übungen an der Drau durch. Der Zweite Weltkrieg verlangte große Opfer. Nationalbewußte Slowenen wurden ausgesiedelt, viele Widerstandskämpfer fielen als Opfer von Verrat. Eine beträchtliche Zahl der Menschen kämpfte in den Partisaneneinheiten. Nach dem Zweiten Weltkrieg wurde die Heeres- ordnung erneuert, wie sie die altjugoslawische Armee in Slowenien kannte. Die Kaserne Dušan Kveder-Tomaž in Ptuj gehörte bis zum Jahr 1989 zum Militärgebiet Ljubljana. Ende der neunziger Jahre des 20. Jahrhunderts gelang es der Jugosla- wischen Volksarmee nicht, Slowenien von seinem Weg zur völligen Unabhängigkeit abzuschrecken. Das slowenische Parlament verabschiedete am 25. Juni 1991 das Gesetz über die Unabhängigkeit Sloweniens und schrieb somit den Willen des Volkes fest, der im Plebiszit vom 23. Dezember 1990 zum Ausdruck gekommen war. Nur werüge Stun- den nach der feierlichen Verkündung eines selbständigen und unabhängigen slowenischen Staates am 26. Juni 1991 griff die Jugoslawische Volksarmee Slowenien an. Slowenien antwortete mit bewaffnetem Widerstand. In Ptuj kam es am 27. Juni 1991 zwischen zwei Gruppen von Soldaten der 29. Partisanendivision und Angehörigen der slowenischen Territorialverteidigung zu Gefechten. Die Kriegshandlungen dauerten an bis zur An- nahme der Brioni-Deklaration am 7. Juli am 7 Juli. Nach dem Abzug des letzten Soldaten der Jugo- slawischen Volksarmee im Oktober 1991 begann die neue Epoche der slowenischen Unabhängigkeit. 230 ) 3 KROIsTIKA lOOl pregledni znanstveni članek UDK 001:378.663(497.4 Ljubljana)"1947" prejeto: 11. 6. 2001 Tea Anžur dipl. zgodovinarka, arhivistka - kustosinja. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, SI-1000 Ljubljana Naravoslovne znanosti in ustanovitev Biotehniške fakultete IZVLEČEK Prispevek na podlagi arhivskega gradiva Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani in drugih virov obravnava študij biotehniških znanosti. Razprava posega še v čas 18. stol. in se zaključi z začetkom šestdesetih let 20. stoletja, ko je bila ustanovljena celovita Biotehniška fakulteta. Polega študija agronomije je združila še gozdarski, biološki, veterinarski in živilsko tehnološki program izobraževanja. Slednji je bil v tem obdobju še v okviru agronomskega oddelka. KLJUČNE BESEDE razvoj znanosti. Biotehniška fakulteta. Univerza v LJubljani, naravoslovne vede SUMMARY THE NATURAL SCIENCES AND THE FOUNDATION OF BIOTEHNIŠKA FAKULTETA (FACULTY OF BIOTECHNOLOGY) The contribution deals on the basis of archival material of the Zgodovinski arhiv (Historical Archives) and the museum of the University of Ljubljana and other sources with the studying of biotechnological sciences. The treatise reaches into the time of the IS''' century and concludes with the beginning of the sixties of the 20'' century when the Faculty of Biotechnology was founded. Beside studying agronomy the faculty united the forestry, biological, veterinarian and food-processing technological programmes of education. The latter is in the frame of the agronomy department KEY WORDS Development of science. Faculty of Biotechnology, University in Ljubljana, natural sciences 231 3 KRONIKA 49 TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 200I Kratek zgodovinski razvoj Sredi 18. stoletja je dobilo kmetijstvo z industri- alizacijo in začetki razkrajanja fevdalnega sistema nov pomen, naravoslovne vede pa potrebo po znanstvenem proučevanju. V sklopu naravoslov- nih znanosti se je v preteklosti razvijal tudi študij kmetijstva. Poučevali so ga v okviru botanike s poudarkom na kulturnih rastlinah, posebej so pre- davali sadjarstvo, čebelarstvo, vrtnarstvo in kme- tijsko kemijo. Mirüster dunajske vlade za gospo- darstvo Fremant je že leta 1764 priporočil avstrij- skim deželam, naj učenjaki in izobraženi kmeto- valci ustanovijo društva, ki bi pripomogla k na- predku poljedelstva in koristnih umetnosti. V Ljubljani je bilo leta 1767 ustanovljeno kranjsko društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti. Po- kroviteljstvo društva je prevzel deželni glavar.^ Med pomembnejšimi člani te družbe velja omeniti mecena in raziskovalca Petra Pavla Glavarja, šol- nika Blaža Kumerdeja, naravoslovca Baltazarja Hacqueta, fužinarja Žigo Zoisa, zgodovinarja in dramatika Antona Tomaža Linharta, botanike G. A. Scopolija, Andreja Fleischmanna, Franca Hlad- nika in živinozdravnika ter politika Janeza Blei- weisa.2 Pomembna prelomnica je bilo leto 1771, ko je učna stolica za kmetijstvo na predlog Družbe za kmetijstvo in koristne umetnosti na Kranjskem do- bila svoje mesto v okviru filozofskega jezuitskega učilišča v Ljubljani. Njen namen je bil dopolniti izobrazbo teologom in filozofom ter ustvariti šo- lane ljudi, ki bi poučevali napredno kmetijstvo preproste kmečke ljudi. Bila je prva javna šola za kmetijstvo na višješolski ravni. Tu so predavali (ars agraria) patri Gabriel Gruber, Franc Mühlpaher in Janez Giel, ki so jih plačevali deželni stanovi. Žal pa je delo na tem področju zaradi jožefinskih reform in premajhnega zanimanja leta 1780 zamrlo je bila profesura odpravljena.'^ Razvoj znanosti in problem lastnih visoko- šolskih in višješolskih ustanov na Slovenskem je bil vselej povezan s političnimi razmerami. Kranj- ski stanovi so se v okrilju avstrijske države konec 18. stoletja še naprej borili za izgubljene stolice, ki so bile predhodniki na poti do oblikovanja last- nega univerzitetnega študija in jim jih je dunajska vlada odvzela oziroma premestila. Pole^ tega so zahtevali še ustanovitev novih smeri. Že od za- četka 17. stoletja je potekal študij filozofije in teo- logije v Ljubljani. Študij bogoslovja je bil od leta 1783 v Gradcu, filozofski pa je bil leta 1784 iz Ljubljane premeščen v Innsbruck. Od višjih štu- dijev je ostal v Ljubljani le medicinsko kirurški študij. Leta 1788 je Ljubljana zopet imela "filo- zofski študij", leta 1791 pa še "teološki študij."^ Po zgledu organizacije študija v avstrijskih de- želah, ki so ustanavljale stolice za kmetijstvo pri filozofskih učiliščih in licejih, naj bi prišlo do njene ustanovitve tudi v Ljubljani, kar pa je preprečila francoska okupacija. Ecole centrale v Napoleonovi dobi je bila visokošolska ustanova, ki je izobra- ževala za "filozofe, medicince, kirurge, farmacevte, zemljemere, inženerje, arhitekte, juriste in teolo- ge".^ Imela je tudi stolico za naravoslovje, botani- ko, splošno in farmacevtsko kemijo. Dr. Franc Hladnik kot profesor botanike in naravoslovja je po predlogu rektorja ljubljanskega liceja Jožeta Wallanta tu poučeval kmetijstvo, "ker vodi učence v botanični vrt in na travnik ter jih uči spoznavati koristne in škodljive rastline, drevje".^ V letu 1815 je s povrnitvijo starega avstrijskega licejskega šolskega sistema kmetijstvo na liceju v Ljubljani predaval Karel Werner, ki pa je bil že leta 1820 imenovan za profesorja na kmetijski stolici pri Johanneumu v Gradcu. Nasledil ga je suplent Jožef pl. Vest, ki je končal filozofski študij in predmete medicinskega študija kot sta botanika in kemija. Predaval je vse do smrti leta 1832. Od leta 1824 sta bila na liceju združena kmetijstvo in naravoslovje. Oboje je začel leta 1834 predavati Franc Hubek, ko ga je za profesorja imenovala študijska dvorna komisija. Že pred tem je opravljal to delo na Dunaju in v Lvovu. Leta 1841 je po njegovem odhodu v Gradec prevzel njegovo mesto doktorant dunajske univerze Anton Schu- bert. Nasledil ga je Karel Dežman, doktor medi- cine in naravoslovja. Pridružila sta se mu dr. Josip Orel in Benvenut Crobath, člana kranjske kmetij- ske družbe.'' Študij je upošteval interes slušateljev na praktični podlagi. Obiskovali so ga duhovniki na farah z večjimi posestvi, sinovi fevdalcev in oskrbniki posestev. V letih 1848/49 so bili liceji z reformo avstro- ogrskega šolstva ukinjeni. Filozofski študij so razpustili in ustanovili višjo gimnazijo. Kmetijstvo je bilo uvrščeno med neobvezne predmete. Na slo- venskem ozemlju je od visokih šol ostal le študij bogoslovja. To je bil tudi eden od pomembnih vzrokov, da se je v okviru narodnega programa sredi 19. stoletja pojavila zahteva po lastni uni- verzi. ' France Adamič, Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: 1947-1967, str. 29-30. ^ Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, str. 526. France Adamič: Prva šola za agronomijo. Zbornik Bio- tehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1972, str. 17-18. Pomen Univerze v Ljubljani za Slovence in Državo 5//5, Ljubljana 1927, str. 1. ^ Prav tam. ° France Adamič: Stolica za kmetijstvo na ljubljanskem li- ceju. Zt>omik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani 1947-1972, str. 18. ' Prav tam. 232 49 ZOOI 3 KRONIKA TEA ANŽUR: NARAVOSLOVNE ZNANOSTI IN USTANOVITEV BIOTEHNIŠKE FAKULTETE, 231-244 -, Letii!'' v Ljubljani dne 28. junija 19é7 ; Številka 26. VSEBINA: i ISO. Ureiiba o uataaovityi arronomslta taJrultela Pa «niirenJ t, '¦\ _ ' Ljubljani. " ~ ~ ' J5I, ijredba o ustanovitvi komisije sa fIztailtuiB pri vladi LES. liii. Pravilnik o povraciUh imetóikom svlorskih pravic za Iz- ^ " vajanje la predvajanje književnili ia umetnižkili del 15Z, Pravilnili o "risiili avtorekib honorarjev m književna umst- uiška in znanstvena dela. 154. Odredba o zajaSuaavanju stroškov otisevanj na onkolo. . äkem lavodu- medicinske iakultete v Ljubljani. 155. Odredba o dopolnitvi odredbe o zavarovanju redke flor«. 156. Odloaa o imenovanju komisije za fizkulturo. DRSDBE. ODREDBE, NAVODILA IN ODLOČBE VLADE LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE ; , 150. ^ , . f Na podlagi 36. in 87. člena.ustave LRS Izdaja vlada na predlog ministra ia kmetijstvo in gozdar- •tvo LRS . . , ¦ uredbo L« nstanotitTf agronomske fakultete na nnireril ^ • JI. LluMiaui .: ^' Na univerzi jr Ljubljani se ustanovi »fronomska fakulteta, • : :. :. .. .\ ^ ¦ ¦. ' z Heu ¦¦- ; : ' • ); Za agronomsko fakulteto universe t Ljubljani vdja- ia določbe zaiasne uredbe vlade LES o nnivereitetnih ftblastva In uSnem osebju t dne 30. avgusta 1945 (Dr. liat LES St. 254/45). •!~ Prvega dekana, prodekana In pive profesorje fakul- tete Imenuje minister za prosveto LES v sporazumu z ^nistrom za kmetijstvo in gozdarstvo LES fc i>asvieta iLusiveizitetnim aeoatcmi. ' É' ¦ Natančnejše zaSasne določbe o TiBnem nafrta ta «ire. ptvi fakultete predpiše g pravilnikom minister za pro- feto LRS v sporawimu r ministrom za kmetijstvo In Éwdarstvo LRS po posveta, z .tmivomtetnim senatom. ^ tcSe^^^-*-^.-: P^AgTonomska fakulteta zaiSne svoje d«fc> jiis^m pestra 1S47/48. . S. Sea ¦ ^ Ta uredba velja od dneva oblave v >ür«in«m WtttLRSi. h. s - zak. 267, |-. Ljubljana dno 8. maja 1947. Predsednik vlade EBS: g.' Miha Marinko L r. Ej„ •, Minister za tmeti^tvo ia g^»«r za prosveto LRS:: « - gozdarstvo LRS: r .Udija Šentjur, L r. Ing, Lejfltik Jož« L A fe;..- 151. : Na podlagi drugega odsUvka"76. Člena in v.zvezi I dbloSbo drugega odstavka 35. Člena ustave LRS Izdaja slada JiRS - • ' uredbo o ustanovitvi komisije ssa lizkulturo pri vladi LES Fri yladi LES se ustanovi komisija za fizkultaro. , , . Nal<^9 komMje eo,"da ' /: JLakrbl za telesno vagojo ljudstva, zkstl jnladui», tof szgojo vodi in usmerja;^ • S. vodi in uravnava delo organov za fizkoltoro pri - ljudskili odborili ia pri ministrstvu za prosveto LRS; . 3. podpira in vzporeja fizkulturno delavn^t, ki jo razvijajo Fizkultuma zveza Slovenije in miiožiSne orga-. nizaoije, katerih namen Je fiziEna vzgoja ljudstva, dvi- ganje nj^ove delovne sposobnosti In krepitev obrambna raoŠ države s telesno vzgojo ljudstva. " Komisija dela po spMnili gmenficab komiteja za &&> kulturo vlade ELEJ. .. " " . • ' " ' 8, aen ' ¦ ¦ r''-' \\, V'"*^- ; Komisijo sestavljajoč predsednik, tajnik !n potrebno število jaanw, ki Jih imenuje predsednik vlade LES._ ' Z v&a« EES s&e 12. SUim. (Cr. ISrt LRS St.272/78)_ ustanovljeni Zavod za Bzkuituro Ljubljani "[^ preide' !*¦ pristojnosti ministrstva osiroma nnnistra za prosveto LRS x prlatojnoet té komisije oziroma njen^;«^ predsodBika, • ' / • 6. Šea Ta Ičomisija, ima svoj predračun aotiooj, str. 222. Deklaracija je bila sprejeta in nastopil je mejnik za boljšo stanovsko miselnost /.../. Opozicija protide- klarašev ima sedaj priliko, da proglasi 90% sloven- skega učiteljstva kot protidržavni element."137 O "novi" deklaraciji je Slomškova zveza raz- pravljala na zadnjem občnem zboru avgusta 1926. Pet točk se jim je zdelo popolnoma sprejemljivih, pri ostalih pa so želeli komentar k razumevanju določenih besed. Besede "duhovno", "obči narodni interes", "duhovno zbližanje" naj bi rabile dodatno pojasnilo, saj bi bile lahko različno interpretirane. Dodali so tudi, da naj bi postal Učiteljski tovariš skupno stanovsko glasilo brez kakršnikoli poli- tičnih člankov. Zlasti so se hoteli prepričati, ali misli tokrat UJU resno. Zato so predlagali: "UJU - poverjeništvo Ljubljana se zavzemi pri vseh v poštev prihajajočih činiteljih za popravo krivic še nastopnim našim članom".138 Jasno je bilo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo Slomškova zveza pridružila UJU. Njihovi "naj- hujši sovražniki" so se odcepili od UJU, ta pa si je prizadevala za združitev. Poleg tega je na učitelje vplival tudi prosvetni načelnik Dragotin Lončar, ki je pozval učitelje k spravi. Čeprav Slomškarji o nadaljnem razpletu glede skupne stanovske organizacije niso poročali, pa so našli skupno rešitev. V zadnji številki Slovenskega učitelja leta 1926 (št. 10-11-12) so svojim članom sporočili, da so na izrednem občnem zboru Slom- škove zveze 13. novembra 1926 sklenili, da pre- neha delovati in da se njeni člani priključijo skup- ni stanovski organizaciji UJU oziroma njenim okrajnim učiteljskim društvom: "Po sprejeti dekla- raciji letošnje celjske skupščine UJU poverjeništva Ljubljana in po letošnjih predlogih občnega zbora 'Slomškove zveze' ter po pojasnilih k deklaraciji, kakor jih je podal ožji sosvet UJU poverjeruštva Ljubljana zastopnikom 'Slomškove zveze' dne 25. septembra t. 1. in končno po zadnjem dopisu ožjega sosveta od dne 28. oktobra 1926, št. 297, uvidevamo, da so sedaj odstranjene načelne in druge zapreke, ki so bile 26 let povod dveh stanovskih organizacij. Po odstranitvi zaprek se nam ne vidita dve stanovski organizaciji več umestni, zato sklenemo, da preneha naša stanov- ska organizacija 'Slomškova zveza'."139 Očitno so našli skupno rešitev glede najbolj sporne točke, ki je zavirala združitev, saj so Slom- škarji sporočili, da se bodo kulturno organizirali v novem društvu Slomškova družba. Njen namen je bil razvijati pedagoško vedo na krščanskih temeljih. Njeni člani naj bi bili vsi, ki jih je zanimal takšen razvoj, torej ne zgolj učitelji. Slovenski učitelj je postal pedagoška revija Slomškove družbe. 137 SU, 1926, št. 9, str. 158. 13» SU, 1926, št. 9, str. 158. 139 SU, 1926, št. 10-11-12, str. 161. 280 49 3 KRONIKA 1001 MATEJA LESKOVŠEK: SLOMŠKOVA ZVEZA 1900-1926, 255-282 Žalostno, a resnično dejstvo je, da so šele ne- mogoče politične razmere pripeljale slovenske učitelje do združitve. Čeprav so o tej razmišljali že takoj po vojni, se je kmalu pokazalo, da so bili interesi nasprotno usmerjenih učiteljskih društev tako različni, da je bila združitev nemogoča. Obe učiteljski društvi sta kot psa čuvaja zopet sledili politiki "svoje" stranke, kar je onemogočalo složno delovanje. Kljub izkušnjam še vedno niso uvideli, da bi morali vsaj navzven (v odnosu do oblasti) delovati enotno, če bi hoteli, da bi jih tisti, ki so jim krojili usodo, obravnavali kot verodostojno organizacijo. Namesto tega so obtoževali drug drugega in si tako kopali jamo, v katero so v obdobju Pribičevičevega ministrovanja tudi padU. Tako so prišli do spoznanja, da je skupna sta- novska organizacija resnično potrebna. Politika je bila tista, ki je učiteljstvo razdelila, in politika je bila tista, ki jih je čez 26 let spet združila. Kljub temu, da so trenja prav gotovo še vedno obstajala, je bila enotna stanovska organizacija velik napre- dek za učiteljstvo. Navzven so delovali enotno, kar je pomenilo, da si jih politične stranke niso mogle več podajati, kot se jim je zahotelo. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKO GRADIVO Arhiv Republike Slovenije, Kraljevska banska upra- va dravske banovine, upravni oddelek, serija društvenih pravil po kartoteki. REVIJE SU - Slovenski učitelj, leta 1899-1926. UT - Učiteljski tovariš, leta 1900, 1905, 1908, 1909, 1913, 1919, 1920, 1921, 1924,1925,1926. LITERATURA Amon Smilja: Tisk in politika v Jugoslaviji 1918- 1941. Ljubljana 1996. Balkovec Bojan: Prva slovenska vlada 1918-1921. Ljubljana 1992. Bergant Milica: Poizkusi reforme šolstva pri Slo- vencih. Ljubljana 1958. Dejanja govore! Spomenica o položaju kranjskega učiteljstva. Ljubljana 1913. Divjak Milan: Emancipacija slovenskih učiteljev 1869-1914. Časopis za zgodovino in narodo- pisje, 1995, št. 1, sta-. 126-165. Divjak Milan: Šola, morala, cerkev na Slovenskem. Ljubljana 1995. Dolenc Ervin: Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi v Ljubljani 1918-1920. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1995, št. 2, sta. 284-291. Dolenc Ervin: Katoliška kulturna politika in kulturni boj v Kraljevini SHS. Cerkev, kultura in politika 1890-1941 (ur. France dolinar, Joža Mahnič, Peter Vodopivecy!, Ljubljana 1993, sta. 48-60. Dolenc Ervin: Kulturni boj. Ljubljana 1996. Erjavec Fran: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928. Erjavec Fran: Iz bojev za slovensko avtonomijo. London 1958. Gestrin Ferdo, Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina 1792-1918 Ljubljana 1966. Hribar Ivan: Moji spomini L Ljubljana 1983. Hribar Ivan: Moji spomini H. Ljubljana 1984. Jelene Luka: Petindvajsetletnica Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev. Ljubljana 1913. Melik Vasilij: Slovenci in nova šola. Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969 (ur. Vlado Schmidt, Vasilij Melik, France Ostanek), Ljubljana 1970, sta. 31-64. Pire Jožko: Aleš Ušeničnik in znamenja časov. Rim 1982. Sagadin Janez: Kvantitativna analiza razvoja os- novnega šolstva na Štajerskem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi šolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šol- stva v poznejši Dravski banovini. Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969 (ur. Vlado Schmidt, Vasilij Melik, France Ostanek), Ljubljana 1970, sta. 65-171. Schmidt Vlado: Osnovna šola in osnovnošolska za- konodaja pred 100 leti. Osnovna šola na Slo- venskem 1869-1969 (ur. Vlado Schmidt, Vasilij Melik, France Ostanek), Ljubljana 1970, sta. 9- 30. Šturm Lovro: Pravno urejanje društev na Sloven- skem. Varstvo arhivskega gradiva društev. Ljubljana 1986. Velikonja Narte: Razvoj šolske uprave. Slovenci v desetletju 1918-1928 (ur. Josip Mal), Ljubljana 1928, sta. 691-744. Vode Angela: Spol in upor Ljubljana 1998. Zečevič MomčUo: Na zgodovinski prelomnici Ma- ribor 1986. ZUSAMMENFASSUNG Der Slomšek-Bund 1900-1926 Der im Jahre 1900 gegründete Slomšek-Bund (Slomškova zveza) stellte einen bedeutenden Faktor des Kulturkampfs dar und eine der Orga- nisationen, mit der die römisch-katholische Kirche 281 3 KRONIKA 49 MATEJA LESKOVŠEK: SLOMŠKOVA ZVEZA 1900-1926, 255-282 2001 die Oberhand bzw. die führende Rolle im öffentlichen Leben zu gewinnen suchte und mit dem sie sich der Forderung der Liberalen nach Laizität des Schulwesens zur Wehr setzte. Seit 1900 war auch die slowenische Lehrerschaft i politisch gespalten. Dabei handelte es sich um eine i ideologische Trennung und Unterordnung der : Lehrervereine unter die Ideen der einzelnen ; Parteien. Den Gegensatz zum Slomšek-Bund, der j mit der Slowenischen Volkspartei sympathisierte, I bildete der liberal ausgerichtete Verband der österreichischen jugoslawischen Lehrervereine (Zveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev). Die zentrale Idee der Mitglieder des Slomšek-Bundes, mit der sie in den Kulturkampf eingetreten waren, war, daß nur eine auf ! katholischen Prinzipien beruhende Schule, die i richtige sei. Die größte Schwierigkeit der Auf- : Spaltung der slowenischen Lehrerschaft bestand \ darin, daß es nicht eine Folge fachlicher, sondern ständischer Unstimmigkeiten war. Die Geister schieden sich an den politischen Parteien, die die kulturelle Frage - wie auch das Schulwesen - als Mittel zur Festigung der politischen Macht mißbrauchten. Der Slomšek-Bund entwickelte bis zur 3. slowenischen katholischen Versammlung im Jahre 1906 keine nennenswerte Aktivität. Zum Durch- bruch verhalf ihm die Slowenische Volkspartei und ihr Führer Ivan Šušteršič durch Einführung von Teuerungszulagen. Diese stellten ihrem Anschein nach eine soziale Hilfe für die Lehrer dar, in [ Wirklichkeit handelte es sich aber um ein poli- i tisches Spiel mit einem einzigen Ziel: Durch höhere i Zulagen für die Mitglieder des Slomšek-Bundes \ sollte die liberale Lehrerschaft gefügig gemacht werden. Zahlreiche hungerleidende liberale Lehrer unterdrückten ihre Ideen und traten um eines besseren Gehaltes willen dem Slomšek-Bund bei. Der Erste Weltkrieg unterbrach zwar den ' aktiven Kulturkampf, dennoch bedeutete er Wasser ¦ auf die Mühle des Slomšek-Bundes. Die Lehrer j wurden zum großen Teil einberufen, so daß Kate- \ cheten ihre Rolle übernahmen und die Idee einer religiösen Schule verbreiteten. Zu den Ereignissen . nach 1917, die die Slowenen einem neuen Staat ; zuführten, bezog der Slomšek-Bund anfangs nicht Stellung. Nach dem Ersten Weltkrieg wurde der Kultur- j kämpf zwischen den konträren Lehrer-Gruppen j und zwischen den politischen Parteien erneuert. Im j neuen jugoslawischen Staat stritten sie darüber, ob die Slowenen ihre Eigenständigkeit, also ihre eigene Sprache und Kultur, noch weiterhin pflegen oder sich assimilieren lassen sollten. Die katho- lischen Mitglieder des Slomšek-Bundes setzten sich für die Autonomie und somit für die Erhaltung der eigenen Sprache und Kultur ein, die im liberalen Bund vereinigten Lehrer dagegen für Zentrali- sierung. Wegen des zentralistischen Charakters des ersten jugoslawischen Staates erlitt die katholische Seite in den ersten Jahren nach dem Ersten Weltkrieg politische Niederlagen, was eine Krise des Slomšek-Bundes zur Folge hatte. Da die Zulagen abgeschafft wurden, kehrten notleidende Lehrer ins liberale Lehrerlager zurück. Trotz des neuen Hauptziels des Kulturkampfes - Eigen- ständigkeit vs. Assimilation - wurden auch die alten Themen des Kulturkampfes im Schulbereich nicht aufgegeben. Nach wie vor war vor allem die Stellung der Religion als Schulfach aktuell und in welchem Umfang es angeboten werden sollte, falls überhaupt. Da die Liberalen politisch stärker war- en, gewann auch im Schulbereich die liberale Idee die Oberhand. Einen schweren Schlag für die katholische Be- wegung bedeutete die 1921 erlassene zentralistische Verfassung, die die Bestrebungen nach einer katho- lischen Schule völlig ignorierte. Den Höhepunkt erreichte der Kulturkampf im Schulbereich Ende 1924 und Anfang 1925 zur Amtszeit des Unter- richtsministers Svetozar Pribičevič. In dieser Zeit, die die Mitglieder des Slomšek-Bundes als bis dahin schlimmste Tyrannei empfanden, sahen die Lehrer infolge der Verletzung des Prinzips der Nicht- Versetzung, also ihrer Versetzung bei jedem Re- gierungswechsel, ein, daß sie auf diese Weise nicht mehr weiterwirken können. Sie hörten auf, sich gegenseitig zu beschuldigen, machten sich selbst- ändig und erklärten, daß sie sich zu einer ge- meinsamen ständischen Organisation vereinigen müßten. Nach 26 Jahren seines Bestehens stellte der Slomšek-Bund im Jahre 1926 seine Tätigkeit ein und schloß sich der Vereinigung der jugosla- wischen Lehrerschaft (Ujedinjenje jugoslovanskega učiteljstva) an, nachdem diese von liberalen Hitz- köpfen verlassen worden war. Es war die Politik, die die Lehrerschaft entzweite, und es war der politische Druck, unter dem sie sich wieder ve- reinigte. Obwohl Spannungen zweifellos noch weiterhin bestanden, bedeutete die einheitliche ständische Organisation einen großen Fortschritt für die Lehrerschaft. Nach außen hin wirkte sie einheitlich und konnte somit von politischen Parteien nicht mehr zu politischen Zwecken miß- braucht werden. 282 > 3 KROSriKA 200I Strokovni članek UDK 929.9:355.1 356:497.1)"1930/1941" , _ prejeto: 11. 7. 2001 Sergej Vrišer dr. umetnostnozgodovinskih znanosti, red. prof. in muzejski svetnik v pokoju, Cankarjeva 25 a, SI-2000 Maribor Zastave jugoslovanskih polkov na Slovenskem v letih 1930-1941 IZVLEČEK V zgodovini enot vojske kraljevine Jugoslavije na Slovenskem sodi med pomembne dogodke po- delitev novih polkovnih zastav leta 1930. Ob začetku vojne aprila 1941 je bilo na Slovenskem 5pehotnih polkov s svojimi zastavami (37., 39., 40., 45. in 1. planinski polk). Z razpadom armade so se te zastave izgubile. Pred nekaj leti se je mariborskemu Pokrajinskemu muzeju posrečilo pridobiti zastavo 37. pehotnega polka, ki je bil pred vojno v Ribnici na Dolenjskem. To je, kot kaže, edina ohranjena jugo- slovanska polkovna zastava na Slovenskem. KLJUČNE BESEDE vojaške zastave, vojna aprila 1941, edina ohranjena polkovna zastava na Slovenskem SUMMARY THE FLAGS OF YUGOSLAV REGIMENTS ON SLOVENE TERRITORY IN THE YEARS 1930-1941 Among important events in the history of units of the army of the Kingdom of Yugoslavia on Slovene territory belong the conferring of regiment flags in 1930. At the beginning of the war in April 1941 there were on Slovene territory five infanb-y regiments with their Hags (37'', 39'', 40'', 43^ and T' mountain regiment). With the disintegration of the army those Hags became lost The Maribor Pokra- jinski muzej (Provincial Museum) managed a few years ago to acquire the flag of the 37'' infantry regi- ment which was before the war in Ribnica in Lower Carniola. That is, it seems, the only preserved Yugoslav regiment flag on Slovene territory. KEY WORDS military flags, the war on April 1941, the only preserved regiment Bag on Slovene territory 283 3 KRONIKA 49 SERGEJ VRIŠER: ZASTAVE JUGOSLOVANSKIH POLKOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1930-1941, 283-287 20OI Nenapisana kronika vojske Kraljevine Jugo- slavije na Slovenskem od 1918 do 1941 nas poleg enoličnega vsakdana seznanja tudi z nekaterimi pomembnejšimi dogodki. Najprej nedvomno s svojim začetkom kot izrazito slovenska vojska v obdobju 1918/19, pozneje, ko so v garnizije na Slo- venskem že prihajali kadrovci iz drugih pokrajin države, pa z manevri in vsakoletnimi vajami, nadalje s paradami in drugimi slovesnostmi, manj poudarjeno tudi z dejanji, kot sta bili oficirska zarota (1932) in špijonska afera v Mariboru (1933), in končno z razsulom vojske aprila 1941. Ko je mariborski Pokrajinski muzej pred leti za- čel zbirati gradivo za prvo slovensko zbirko vojaš- kih uniform, se je pokazalo, kako naglo se izgublja zunanja podoba nekdanje vojske, oprema, unifor- me, zastave itn. Slednjič smo vendarle nabrali še sorazmerno dovolj teh dokumentov. A pri vseh prizadevanjih ni bilo več mogoče najti planinske uniforme, se pravi oblačila enote, ki se je porajala prav na Slovenskem. Tudi o polkovnih zastavah ni bilo ne duha ne sluha, a se je po mnogih letih in povsem nepričakovano vendarle našla ena. O tej najdbi in najprej nasploh o vojaških zastavah na Slovenskem naj spregovori pričujoči sestavek. Ker je bila jedro jugoslovanske armade stara srbska vojska, je prav, če kratko preletimo zgo- dovino njenih vojaških zastav. Po uredbi iz leta 1904 naj bi zastave imeU vsi polki 1. in 2. poziva, nadalje konjeniški polki, tudi konjenica 2. poziva, kraljeva garda in orožništvo. Zastave naj bi prispevali različni darovalci, kralj pa bi vsaki zastavi daroval poseben trak s svojim mono- gramom. Leta 1906 so uredbo o zastavah razširili še na polke 3. poziva. Iz arhivskih zapisov je - razvidno, da se je stvar zatikala, saj so še leta 1908 uredbo spreminjali in šele leta 1911 so pehoti in konjenici podelili 51 zastav. Bile so precej dru- gačne od prvotnih zasnov. Ker je primanjkovalo denarja, so bile sorazmerno skromnega videza in okrašene samo z vojaškimi simboli.^ Po prvi svetovni vojni so srbski polki v sestavu vojske Kraljevine SHS še ohranili stare zastave, leta 1924 pa je izšla uredba o novih zastavah, ki je razveljavljala določila iz leta 1906. Preteklo pa je še 6 let, predno so enote vojske SHS oziroma Jugo- slavije dobile nove prapore. To se je zgodilo 6. septembra 1930 s slovesnostjo na Banjici pri Beo- gradu. Kralj Aleksander je odposlanstvom pehot- nih in konjeniških polkov izročil nove zastave, dan za tem pa so stare srbske zastave prenesli v cerkev na Oplencu. Tam so ostale do druge vojne, ko so jih zaradi varnosti zazidali v beograjskem Narod- nem muzeju. Od leta 1961, ko je bil na novo ure- jen Vojni muzej, je večina teh zastav v staliü zbirki te ustanove. V celoti je ohranjenih 47 srbskih zastav iz leta 1911. Od 51 zastav se jih je izgubilo sorazmerno malo, ena od teh pa je danes v ber- Unskem muzeju. V Sloveniji so bili v obdobju med obema vojnama naslednji pehotni polki: 39. pehotni polk v Celju, 40. Triglavski pehotni polk v Ljubljani, 45. pehotni polk v Mariboru, od leta 1929 52. pehotni polk v Ljubljani, ki je imel od 1931 svoj sedež kot 1. planinski polk v Skofji Loki. V seznamu polkov iz leta 1939 je s sedežem v Ribnici na Dolenjskem omenjen tudi 37. pehotni polk, ki je bil pred tem v Varaždinu in še prej v Karlovcu. Do leta 1930 omenjene enote niso imele svojih polkovnih zastav, zato je tudi slovenska javnost beograjski slovesnosti pripisovala velik pomen. Vodilna slovenska časopisa Jutro in Slovenec sta obširno poročala o pripravah in poteku vojaške ceremonije.2 Odposlanstva vseh pehotnih in ko- njeniških polkov so se zbrala na Banjici pri Beo- gradu, kjer jih je skupaj z vsemi rodovi vojske pregledal kralj. Sledila je posvetitev zastav, kralj pa jih je nato predal poveljnikom polkov. Zaključek slovesnosti je bil, kot so zapisali "grandiozni defile" na čelu z novimi zastavami. Nastopili so tudi tan- ki, ki jih doslej na paradah še niso pokazali. Na- sploh je bilo vzdušje slovesno in patriotično, po- sebej še, ker je iz Italije prišla vest, da so v Ba- zovici ustrelili slovenske protifašistične borce, obso- jene na prvem tržaškem procesu. V Sloveniji so bile slovesnosti 9. septembra, ko so se polkovne delegacije vrnile z novimi zasta- vami v Ljubljano, Maribor, Celje in Skojo Loko. V Ljubljani je bil najprej sprejem zastave pred že- lezniško postajo, kjer je spregovoril poveljnik dravske divizije general Sava Tripkovič, podžupan pa je v imenu mesta Ljubljane na zastavo pripel lovorjev venec. Z novo zastavo na čelu je nato Triglavski polk defiliral po Bleiweisovi cesti. Sledila sta mu dva bataljona 52. škofjeloškega pehotnega polka, nato 16. artilerijski polk, vozarski eskadron in bolničarska četa. Vojaštvo je obšlo mesto, "vsi navzoči pa so se zastavi spoštljivo odkrili". V po- ročilih ne manjka besed o "junaških in strumnih vojakih" in o "viharnem navdušenju občinstva". Podobno kot iz Ljubljane poročajo tudi iz Maribora. Tudi tam so zastavo pričakali pred po- stajo, kjer so se vrstili govori in čestitke, defile celotne garnizije pred zastavo in nato obhod po mestnih ulicah. V Celju in Skofji Loki so bile podobne slovesnosti. V vseh mestih je bilo po- poldne še ljudsko slavje. Kolikšen pomen je temu dogodku prisojal tisk, nam poleg člankov s številnimi fotografijami naj Smiljanic, Vojne zastave Srba do 1918, str. 112, 114. Jutro, LXL št. 206, 5. 9. 1930, str. 2, št. 208, 7. 9. 1930, str. 1; Slovenec, LVU, št. 208, 10. 9. 1930, str. 9. 284 49 KRONIKA 200I SERGEJ VRISER: ZASTAVE JUGOSLOVANSKIH POLKOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1930-1941,283-287 Sprejem zastave 40. Triglavskega pehotnega polka 9. septembra 1930pred železniško postajo v Ljubljani. bolje pove Ilustrirani Slovenec,^ ki je po sloves- nostih na naslovni strani objavil veliko fotografijo nove polkovne zastave Triglavskega polka, serijo posnetkov z beograjske parade pa je pospremil s spodbudnimi besedami: "Da, naša vojska je, hvala Bogu, danes že pripravljena in ona bo tudi znala čuvati pravice, ki gredo našemu narodu po božjih in človečkih pravicah." Na kratko o videzu novih zastav. Po uredbi iz leta 19244 so bile zastave tribarvnice kvadratne ob- like (75 x 75 cm), sešite iz polsvilenega dvojnega platna. V sredini, tj. na beli barvi so imele izvezen državni grb - dvoglavega orla v rdečem krogu, ki je bil ob straneh okrašen z lovorjevim listjem. Na mo- dri in rdeči barvi je bil izvezen napis, desno v ciri- lici, levo v latinici: S VEROM U BOGA ZA KRALJA I OTADŽBINU. Črke napisa so bile posnete po Miroslavovem evangeliju iz 12. stoletja. Zastava je bila obšita z zlatimi resami in z žeblji pritrjena na drog, uredba ga imenuje "kopje", iz jesenovine. Drog je imel medeninasto suličasto konico in za- šiljen, kovinsko okrepljen spodnji konec. K zastavi je sodil trak, imenovan "lenta", po francosko tudi "eravate de drapeau", ki je bil pritrjen pod vrhom droga s posebno kovinsko zanko. Trakovi zastav, ki so jih razvili leta 1930, imajo na enem koncu mo- nogram kralja Aleksandra, obdan z lovorjevim ven- cem, na drugem koncu pa številko polka. Podatki o številu polkovnih zastav se razhajajo. Jutro omenja 57 pehotnih in 10 konjeniških pol- kov, popis iz leta 1928^ govori o 56 polkih pehote in 8 konjeniških polkih, leta 1939 beremo, da ima pehota 54 polkov, konjenica pa 10.^ Točnosti teh navedb v okviru pričujočega sestavka nisem pre- verjal, vsekakor pa je dejstvo, da je bilo do začetka druge svetovne vojne na našem ozemlju 5 pehot- nih polkov s svojimi zastavami. Nekdanji varaž- dinski in nazadnje ribniški 37. pehotni polk je bil že leta 1931 predviden za specialne naloge. Razkroj jugoslovanske vojske in tudi njenih enot na slovenskem ozemlju je znan, zato teh dogodkov ne kaže obujati. Vendar pa bi se ustavili pri 37. polku. Iz opisa premikov v času vojne 1941^ je razvidno, da naj bi se polk iz mobili- zacijskega mesta v Ribnici pomikal proti Sodražici, Velikim Blokam, Velikim Laščam in Novemu me- stu, kjer naj bi formiral divizijski rezervo. Verjetno je bilo tako vsaj načrtovano, kje vse pa se je polk resnično mudil in kje je dokončno razpadel, iz pis- nih podatkov ni razvidno. Ribničani se spomi- Ilustrirani Slovenec, VI, 1930, št. 38, str. 297, 298, št. 7, str. 306, 310. Službeni vojni list Uredba o zastavama vojske kra- ljevine SHS, D Br. 50978, 11. 12. 1924. Bijelajac, Vojska kraljevine SHS, Jugoslavije 1922-1935, str. 297. Ratni sastav, naoružanje i oprema vojske, prilog uz Uredbu o formaciji vojske u ratno i mobilno doba, XX sv., Beograd 1940. Terzič, Jugoslavija u aprilskem ratu 1941, str. 401. 285 KRONIKA 49 SERGEJ VRISER: ZASTAVE JUGOSLOVANSKIH POLKOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1930-1941, 283-287 200I Zastava 37. pehotnega polka, edina ohranjena zastava iz leta 1930 na Slovenskem, iz zbirke Pokrajinskega muzeja v Mariboru. njajo,8 da je bil polk nastanjen v kasarni, na ribni- škem gradu in po okoliških vaseh. Do razsula voj- ske je prišlo že 10. aprila, vojaki so zapuščali svoje enote, prebivalci Ribnice in okolice pa so si iz vojaških skladišč prisvajali najrazličnejšo opremo in orožje. Prav tako tudi ne vemo, ali je polk svojo zastavo nosil s seboj ali pa jo je, kar je še ver- jetnejše, pustil kar v matični Ribnici. Kakor koli že, zastava 37. pehotnega polka je padla v roke Nemcev. A očitno nekoga, ki je ni oddal v svojem štabu in bi jo nato kot vojno tro- fejo zanesljivo poslali v osrednji vojni muzej. Možakar, ki je zastavo našel, si jo je prisvojil kot spominek in je prav gotovo nadrejenim ni poka- zal. Morda se je je prav zato čez čas celo hotel odkrižati, saj je nedvomno vedel, da zastave nima pravice obdržati zase. Kako je zgodba potekala naprej, nam pripo- veduje skop, a dragocen zapis Jože Bregarja iz Ljubljane.9 Takole pravi: Maležič, Narodnoosvobodilna borba. Ribnica skozi sto- letja, str. 121. Zapis o zastavi 37. pp hrani Pokrajinski muzej v Ma- riboru. "Leta 1941 - aprila, sem se vrnil iz fronte na bi(v)še službeno mesto v Radeče pri Zid. Mostu (k okr. Sodišču). Nemške trupe so takrat že zasedle naše kraje. Pri slučajnem pogovoru z nemškim vojakom (bil je Avstrijec iz Koroškega) mi je povedal, da je dobil našo zastavo in da gredo naprej na Kreto. Na prošnjo bi li mi hotel zastavo prodat, je pristal. Tako je prišla v moje roke. Bregar Joža Ljubljana Grubarjevo n. 18" Prav gotovo je kupec zastave Joža Bregar ob vsej klavrnosti naše kapitulacije začutil, da zastave le ne kaže prepustiti nasprotniku in to človeku, ki si jo je bržkone prisvojil brez boja, takole mimogrede. S tem, da je zastavo odkupil, je Bregar ravnal pra- vilno, čeprav jo je očitno najprej hotel obdržati zase, najbrž kot spomin na vojne dni. In ko jo je slednjič tudi on prodal, se mu je zdelo prav, če zapiše, kako je prišla v njegovo last. Konec koncev je vendarle šlo za dokument iz naše zgodovine. V Vojnem muzeju v Beogradu je v stalni razstavni zbirki jugoslovanska zastava 92. (?) pol- ka. Ob njej piše, da je "ena od majhnega števila 286 ) KRONIKA 2.00I SERGEJ VRIŠER: ZASTAVE JUGOSLOVANSKIH POLKOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1930-1941,283-287 Sprejem zastave 45. pehotnega polka 9. septembra 1930pred železniško postajo v Mariboru. ohranjenih zastav, ker so bile ostale zaplenjene ali pa v vojni vihri uničene".Kam so se torej za- stave izgubile, ne vemo. Morda je v zasebni zbirki kje v tujini še katera. Ta, ki smo jo z odkupom pridobili za muzej, je vsekakor edina na Sloven- skem. Ni sicer simbol vojaške slave. Prej je doku- ment nekega vojaško zaostalega in nemočnega časa. A tudi v tem je njena pričevalnost. VIRI IN LITERATURA Bijelajac, M.: Vojska kraljevine SHS, Jugoslavije 1922-1935 Beograd 1994. Maležič, Matija - Ciril: Narodnoosvobodilna borba. Ribnica skozi stoletja, Ribnica 1982. Ilustrirani Slovenec, VI, 1930, št. 38, str. 297, 298, št. 7, str. 306, 310. Jutro, LXI, št. 206, 5. 9. 1930, str. 2, št. 208, 7. 9. 1930, str. 1. Ratni sastav, naoružanje i oprema vojske, prilog uz Uredbu o formaciji vojske u ratno i mobilno doba, XX sv., Beograd 1940. Slovenec, LVII, št. 208,10. 9. 1930, str. 9. Službeni vojni list Uredba o zastavama vojske kraljevine SHS, D Br. 50978, 11. 12. 1924. Smiljanič, D.: Vojne zastave Srba do 1918. Beograd 1983. Terzič, VeUmir: Jugoslavija u aprilskom ratu 1941, Titograd 1963. Vodič. Vojni muzej Beograd, Beograd (brez letnice, očitno iz 80. let). ZUSAMMENFASSUNG Die Patinen der jugoslawisclien Regimenter im Slowenien der Jatire 1930-1941 Der Aufsatz setzt sich mit der Geschichte der Regimentsfahnen der Heeres des Königreichs Jugoslawien auseinander, die die Infanterie- regimenter in den Jahren 1930-1941 in Slowenien trugen. Die neuen Fahnen erhielten Infanterie und Kavallerie am 6. September 1930 in Belgrad. Vor diesem Zeitpunkt besaßen nur jene Regimenter eigene Fahnen, die noch zur Zeit des Königreichs Serbien aufgestellt worden waren. In Slowenien befanden sich zu Kriegsbeginn im April 1941 5 Infanterieregimenter: das 39. Infanterieregiment in Celje, das 40. Infanterieregiment in Ljubljana, das 45. Infanterieregiment in Maribor, das 1. Gebirgs- regiment in Škofja Loka und das 37. Infan- terieregiment in Ribnica in Dolenjska. Durch die Auflösung der jugoslawischen Armee im Jahre 1941 verwischten sich auch die Spuren der ehemaUgen Fahnen. Erst vor ein paar Jahren gelang es dem Regionalmuseum in Maribor (Pokrajinski muzej Maribor), die Fahne des 37. Infanterieregiments zu finden, die sich als einzige in Slowenien erhalten hat. 10 Vodič. Vojni muzej Beograd, str. 82. 287 ) 3 KRONIKA ICXDI GRADIVO, 289-292 • Gradivo o neznanih povezavah dveh družin Francu Dizmi Attemsu v spomin Pokojni magister Franc Dizma Attems Heiligen- kreuz iz slovenjgraške družine Attemsov, duhov- ruk in srednješolski profesor, se je ukvarjal tudi z rodoslovjem. Med drugim je iskal povezave svoje družine s Celjskimi. Pričujoči zapis je nastal ob izidu knjige o Muri, katere soavtor je bil. Izšla je v Gradcu pod (poslovenjenim) naslovom Mura - življenjska pot neke reke. Muro sta od izvira do izliva spremljala dr. Johannes Koren z besedilom in Ferdinand Neumüller s fotografijami, mag. Franc Attems pa je prispeval velik zemljevid z ris- bami pomembnejših krajev, gradov, cerkva, grbov in značilnostmi dežel, skozi katere teče Mura. V navezi Attems - Koren je izšlo še nekaj drugih publikacij, tako Gradovi in mesta na Štajerskem (1986), Cerkve in Štifte na Štajerskem (1988) ter Avstrijski zavetniki kot varuhi in pomočniki (1992). Vsa ta dela, ki so danes že razprodana, govorijo tudi o slovenski kulturni dediščini. Attemsova "umetnostnozgodovinska" popoto- vanja po lepotah avstrijske in slovenske Štajerske so nastala šele na predvečer njegovega življenja. Že prej pa je vztrajno zbiral gradivo za genealogije nekaterih evropskih plemiških družin, med njimi tudi Attemsov in Celjskih, katerih rodovnika se v nekaterih segmentih prepletata. Dela, žal, ni mogel dokončati. Umrl je 13. maja 1999, star 73 let. Na njegovi delovni mizi v Franckstrasse v Gradcu so ostali skrbno shranjeni zvitki, ki nemara vsebujejo dokaze, da so bili Attemsi iz Slovenske Bistrice sorodniki Hermana II. Celjskega in njegove hčere Barbare. Celjani in Attemsi Rod Celjskih oziroma Žovneških sega tako kot rod Attemsov v 12. stoletje. Grofovski naslov so Celjani dobili že v 14. stoletju, v 15. pa jim je cesar Sigismund podelil še naziv pokneženih grofov. Pridobivali so si posesti, denar, moč in slavo vse do leta 1456, ko naj bi "izumrli". Njihovo posest so prevzeli Habsburžani oziroma cesar Friderik III. Rod Attemsov prihaja iz severne Italije. Njiho- vo rodovno drevo se je nekajkrat cepilo. Štajerska veja tako izhaja iz rodu Attems - Tridente in se je sredi 18. stoletja razdelila v bistriško in gestinško. Cesar Ferdinand II. je leta 1630 podelil grofovski naslov Uršuli, ženi Hermana Attemsa iz goriške veje, njenim otrokom in njihovim zakonitim po- tomcem obeh spolov za vse večne čase. Štajerska veja grofov Attemsov Svetokriških (Heiligenkreutz) je doživela pomembnen vzpon v času Ignacija Marije I. (1652-1732), ki je pridobil gospostva Šta- tenberk, Podčetrtek, Neswisch, Hartenštajn z ura- dom Pilštajn, nekaj hiš v Gradcu, gradove Vur- berk, Brestanico in Slovensko Bistrico. V Slovenski Bistrici so živeli Attemsi od leta 1717 do poletja 1945. Tam je z očetom dr. Ferdi- nandom III., materjo Wando, rojeno grofico Nos- titz, in brati Ignacem Marijo V., Emilom Hansom, Edmundom in Alojzem preživel mladost tudi Franc Dizma. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, potem pa je študiral teologijo in se zanimal tudi za filozofijo, zgodovino in umetnostno zgodovino. Diplomiral je na teološki fakulteti v Innsbrucku. Po diplomi je bil sprva kaplan, a se je še nadalje izobraževal za profesorja religije in je kasneje ta predmet poučeval na gimnazijah v Gradcu. Du- hovnik je bil 42 let. Zadnjih sedem let je pomagal v škofijskem ordinariatu kot razsodnik pri raz- veljavitvah zakonov. Kadar je omenjal svoj rod, je dejal, da pripada 22. generaciji Attemsov, s takim rodovnikom pa se lahko ponaša le malokatera evropska plemiška družina, celo Habsburžani ne. Vnuki njegovega starejšega brata Ignaca Marije, umrlega leta 1986, pa so torej že 24. generacija te starodavne rodbine. Družinsko drevo Attemsov so proučevali različ- ni avtorji, denimo F. Ilwof, M. V. Pallavicino, F. Šerbelj, Ulrike Frank. Njihova genealogija je že zelo proučena, najdejo pa se še skrite veje, neko- liko bolj odmaknjene od glavnega debla. Taka je tudi sorodstvena linija, ki vodi od Barbare Celjske do našega Franca Dizme Attemsa, torej od konca 14. stoletja do danes. Sam Franc Dizma je bil presenečen, ko se je pred njim pokazala tanka ro- doslovna črta od renesanse do današnjih dni. Ne- katere podrobnosti so v obeh družinah videti pre- cej skladne. Obe sta bili ugledni in premožni, da so si pri njiju izposojali denar vojvode in cesarji. Iz njunih vrst so prihajali škofje. Gradili sta cerkve, samostane in špitale. Pripadniki obeh so bili kon- dotjeri, bojevniki na turnirjih in brarvilci meja, torej vojaki. V pravkar nünulem stoletju je še Francev 289 3 KRONIKA 49 GRADIVO, 289-292 | lOOI Petero bratov Attemsov leta 1935pred gradom v Slovenski Bistrici Od desne proti levk Ignac Marija, Emil Hans, Edmund, Franc Dizma, Alojz. Fotografija iz družinskega albuma. oče do konca prve svetovne vojne služil vojsko v konjeniškem regimentu Fönfer Dragoner v Slo- venski Bistrici. Od njegovih petih sinov je postal le najstarejši visok avstrijski častnik, najmlajša dva pa sta se izšolala za duhovnika. Cesar Karel IV. Luksemburški, ki je Celjskim potrdil grofovski naslov, je bil z njimi prijateljsko in sorodstveno povezan. Te vezi so se še okrepile pod njegovim sinom Sigismundom, ki so mu Herman 11. Celjski in ljudje iz njegovega kroga pomagali v nekaterih težavnih situacijah. Najprej leta 1396 v bitki pri Nikopolju, pozneje pa še leta 1401, ko so ga nasprotniki v Siklósu vrgli v ječo. Sigismund se je izkazal hvaležnega. Avgusta 1397 je Hermanu podaril dva gradova v Zagorju in mesto Varaždin, dve leti pozneje pa še osem gradov, torej skorajda vse Zagorje. Kralj je videl priložnost za še tesnejše vezi, ko mu je, sedem- intridesetletnemu, umrla prva žena kraljica Marija, hči Ludvika 1. Anžujskega in Elizabete Kotromanič iz družine bosanskih banov. Leta 1401 se je zaročil in leta 1405, ko je postala polnoletna, poročil s Hermanovo hčerjo Barbaro. Leta 1408 sta skupaj ustanovila prestižni Zmajev red. Med njegovimi ustanovitvenimi člani sta bila Herman 11. in Friderik II. Celjski. Sigismunda Luksemburškega so šest let po poroki z Barbaro Celjsko izvolili za nemškega kralja. Postal je tudi češki kralj, na sta- rost pa še cesar. Barbara ni bila le kraljeva soproga (kiralyné), pač pa tudi kraljica (kirälynö). Okro- nana je bila v letu poroke, decembra 1405, v "stol- nem belem mestu", Székesfehérvaru. Kraljici Barbari in kralju Sigismundu se je rodila ena sama hči, Elizabeta, ki so jo leta 1422 (ali 1421) poročili s Habsburžanom Albrehtom V. Takrat so bili še živi tako njena starša kot tudi njeni sorodniki ded Herman, stric Friderik in bra- tranec Ulrik. Albrehta so izbrali za cesarja de- cembra 1437, ko je umrl njegov tast Sigismund, ki je različne krone nosil dolgih petdeset let. Habs- buržanu Albrehtu ni bilo usojeno dolgo vladanje - kot madžarski, češki in nemški kralj se je odpravil v boj proti sultanu Muratu II., a je v madžarskem taboru razsajala gripa, za katero je zbolel tudi cesar. Jeseni 1439 je na poti proti Dunaju umrl. Zapustil je ženo Elizabeto in hčeri Ano (rojeno 1432) in Elizabeto (rojeno 1437). Sin Jurij je umrl istega leta, kot je bil rojen (1435). Žena Elizabeta je ob moževi smrti že pet mesecev pričakovala še enega obroka: v začetku leta 1440 je pri Komarovu ob Donavi rodila Ladislava, pozneje imenovanega Posmrtni (Postumus). Otroka so že trimesečnega kronali v Székesfehérvaru. Kronanju je priso- stvoval njegov boter stric Ulrik Celjski, dojenčkov dejanski skrbnik pa je kmalu postal Habsburžan Friderik IIL. K njemu se je zatekla Elizabeta z 290 49 KRONIKA 200I GRADIVO, 289-292 j otroki in krono svetega Štefana, ki jo je Habs- buržan - zelo nerad - vrnil na Ogrsko šele čez 24 let. Elizabeta Luksemburška ni dočakala, da bi sin zasedel prestol, saj je že leta 1442 umrla v Bu- dimu. Hčerki so pozneje primerno poročili: Ano s saškim vojvodo Viljamom 111., Elizabeto je sloveči pridigar frančiškan Janez Kapistran spremil v Kra- kov in jo poročil s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Ta Elizabeta je tista vez, ki povezuje rodbino Celjskih z Attemsi. Njeni potomci so si sledili ta- kole: Elizabeta (u. 1505) mož Kazimir, kralj poljski (u. 1492) Sofija Poljska (u. 1512) mož Friderik, markgrof Ausbacha (u. 1536) Elizabeta Brandenburška (u. 1518) mož Ernest, markgrof Badenski (u. 1553) Ana Badenska (u. 1576) mož Kari grof HohenzoUern (u. 1579) Johana von HohenzoUern (u. 1604) mož Viljem grof Öttingen (u. 1572) Ernst grof Öttingen žena Katarina grofica Helfenstein Margareta Ana grofica Öttingen mož Johan Sigmund Thun - Hohenstein Maksimilijan grof Thun - Hohenstein žena Frančiška grofica Lodron Marija Ana grofica Thun - Hohenstein mož Anton III. Monfort Antonija grofica Monfort mož Kari Lodron Ernest grof Lodron žena Marija Antonija Arco Marija Antonija grofica Lodron mož Ignac Dominik grof Chorinsky Antonija grofica Chorinsky (u. 1809) mož Franc Kari grof Wurmbrand Gabrijela grofica Wurmbrand (u. 1887) mož Ferdinand Marija II. grof Attems (u. 1878) Emil grof Attems (u. 1921) žena Terezija grofica O' Doneli (u. 1906) dr. Ferdinand Marija III. Attems (u. 1946) 1. žena Eleonora grofica Nostitz (u. 1922) (sinova Ignac Marija, u. 1986 in Emil Hans, u. 1946) 2. žena Wanda grofica Nostitz (u. 1946) (sinovi Edmund, Franc Dizma, u. 1999, Alojz) Ob nekaterih imenih še ni datumov smrti. Franc Dizma Attems je nameraval genealogijo do- polniti poleti 1999. Povabljen je bil namreč k družini Thun-Hohenstein v Salzburg, kjer naj bi dopolnil manjkajoče podatke. Usoda slovenjebistriških Attemsov Najstarejši brat Ignac Marija je bil po maturi v Kalksburgu in študiju v Zagrebu vpoklican v jugo- slovansko armado v Zemun. Po njeni kapitulaciji v začetku druge svetovne vojne so ga mobilizirali Nemci in ga poslali na rusko fronto, kjer je bU ranjen in ujet. Emil Hans je najprej obiskoval gimnazijo v Mariboru, nato v Kalksburgu. Ko je potem v Zagrebu študiral tehniko, so ga Nemci vpoklicali v vojsko. V Normandiji je bil ranjen in je izgubil nogo. Kot ujetnika so ga v začetku leta 1945 s posredovanjem Rdečega križa zamenjali in ga poslali domov. Edmund je bil star šele se- demnajst let, ko so Slovensko Bistiico zasedli Nemci. Tudi on je bil vpoklican in je na fronti postal tankovski oficir. Tudi najmlajši Alojz je okusil vojno: bil je ranjen in ujet. Nato se je pri- družil slovenski Prekomorski brigadi in se je leta 1945 s partizanskim činom vrnil v Slovensko Bistrico. Iz zaporov OZNE je ob koncu istega leta odšel v Avstrijo. Oče, mati in brat Emil Hans so bili internirani v Strnišču in nato v vojaškem zaporu v Mariboru, od tam pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Tudi Franc Dizma je bil zaprt v Strnišču in Mariboru, a se je žalostni usodi svo- jih najbližjih izognil. O svojih zasliševalcih, ki so hoteli izvedeti, ali je sodeloval pri Kulturbundu, pozneje ni hotel govoriti, njihova imena pa je hranil v svojem arhivu. Dne 1. novembra 1945 so mu dovolili, da je v živinskem vagonu odpotoval v Avstrijo, brat in starša pa so bili neznano kdaj in kje umorjeni in noben izmed še živečih Attemsov ne ve, kje so pokopani. Franc Dizma je v svojem stanovanju na Grabnu v Gradcu, od koder je imel razgled na "svojo" cerkev svetega Janeza, hranil nekaj spominov na nekdanji dom: podobi dveh Attemsovih gradov. Slovenske Bistrice in Podče- trtka, razpelo iz domačega gradu, ki mu ga je bil skrivaj prinesel eden od nekdanjih grajskih usluž- bencev in je izviralo iz kapele Attemsovega gradu Brežice, materino fotografijo in portret brata Igna- 291 3 KRONIKA 49 GRADIVO, 289-292 20OI ca Marije. V svoji poslednji knjigi z naslovom V nasprotnem vetru, ki je izšla posmrtno, je v obliki kratkih pridig izpovedal tudi svojo bolečino nad usodo družine in lastnim izgnanstvom. Franc Dizma je menil, da je mogoče primerjati usodo slovenjebistriških Attemsov in Celjskih: obe- ma so očitali, da so tujci, obe sta doživeli tragedijo. Sočasne kronike slikovito opisujejo smrt zadnjega moškega predstavrdka celjske dinastije Ulrika 11., ki ni umrl v bitki s sovražnikom, ampak je padel pod mečem tekmeca za oblast. Leta 1456 je "krščanska" vojska pod poveljst- vom Janosa Hunyadija v tri tedne trajajočih bojih za Beograd premagala turško armado pod vodstvom mladega sultana Mehmeda. V zmagoviti bitki nista sodelovala niti ogrski kralj Ladislav Po- smrtni niti njegov mogočni sorodnik Ulrik Celjski. V na novo zavzeti beograjski trdnjavi sta se poja- vila šele nekaj mesecev kasneje in skušala prepri- čati Hunyadija, naj jo preda njenemu zakonitemu lastniku, kralju. Tedaj jima je začel Hunyadi pred nosom mahati z nekim papirjem; šlo naj bi za pis- mo, ki ga je bil Celjan pisal despotu Brankoviču. V njem je pisalo, da bosta po Donavi kmalu pluli dve galeji z glavama obeh bratov Hunyadijev, Ladislava in Matjaža. Razvil se je prepir, v katerem je Ulrik Hunyadijem očital tudi to, da so slabo gospodarili s kraljevim imetjem. Hunyadi in Celj- ski sta potegnila meče in Celjan je bil v spopadu smrtno ranjen. Kralja v tistem trenutku ni bilo poleg, saj je v spodnjih prostorih v kapeli priso- stvoval čaščenju sv. Martina, Celjan pa ni imel ob sebi niti osebne straže, ki je niso spustili v grad. Ladislav Hunyadi je pohitel h kralju in zavpil, da je umrl sovražnik države in nato hladnokrvno razložil, kako je z zvijačo dosegel, da je Ulrik dobil "zasluženo" plačilo. Ulrik Celjski je veljal za "sovražnika države" tudi zato, ker je bil "tujec", ali, kot je menila Nada Klaič: "Hunyadi ni želel ob sebi nobenega tujca, pa tudi kralja ne! Zanj sta bila tako kralj kot Ulrik - Avstrijca!" Tudi Attemsi niso bili daleč od avstrijskega dvora. Prva žena grofa Ferdinanda Attemsa je bila dvorna dama cesarice Zite in tam jo je Ferdinand tudi spoznal. Vendar so vsi njegovi otroci znali slovensko. Celjski so kmalu po smrti Ulrika 11. ostaU brez imetja, podobno pa se je zgodilo tudi Attemsom po koncu druge svetovne vojne. Attemsi so kupili precejšen del posesti, ki je nekoč pripadala Celjskim - Slovensko Bistrico, Šta- tenberk, Podčetrtek in Brežice. Člani obeh družin so bili v dvornih službah in so bili gospodarsko nadarjeni. Za obema družinama so ostali tudi pomembni kulturni spomeniki. Vprašanje, ali so se potomci Celjskih ohranili do današnjih dni preko povezav z drugimi plemiški družinami, na koncu tudi z Attemsi, pa bi bilo mogoče razrešiti s še dodatnimi podrobnimi raziskavami. VIRI IN LITERATURA Bonfini, Antonio: Rerum ungaricarum de cades. Lepzig 1936 Klaič Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Celjski zbornik. Celje 1982 Pogovori z mag. Francem Dizmo Attemsom spo- mladi 1999 Zbornik občine Slovenska Bistrica. Slov. Bistrica 1983 Thuroczy, Janos: A magyarok krónikaja. Budapest 1980 Alenka Auersperger 292 49 3 KRONIKA 2001 MNENJE, 293-295 Mnenje Od ljudske šole do osemletke; 90. ali 26. obletnica Osnovne šole Zalog? Morda se bo kdo vprašal, zakaj postavljam prav to retorično vprašanje zdaj, ta hip, ko pa je vendar vsem znano, da je bila šola ustanovljena sredi sedemdesetih let. Dokler se bo pojavljalo takšno mnenje med krajani pretežno srednje in mlajše generacije, bo odpiranje takšnega vprašanja nujno potrebno. Pojavlja se celo laično mnenje, ki lahko postane zavajajoče, saj se mu pridružujejo celo nekateri vplivni posamezniki, da je šola obstajala že prej; s tem namreč mislijo na staro šolsko poslopje, v katerem je danes knjižnica Jožeta Mazovca. Toda to je bila zgolj podružnica matične osnovne šole v Polju. Posledice širjenja takšnih dezinformacij so po mojem mnenju in mnenju drugih strokov- njakov ter poznavalcev krajevne in šolske zgodo- vine škodljive, saj poskušajo zabrisati korenine identitete kraja, ki jo je Zalog nedvomno pridobil tudi z ustanovitvijo lastne in samostojne osnovne šole, ki se je tistega davnega leta 1910, ko je bila ustanovljena, imenovala Ljudska šola. Pa pojdimo lepo po vrsti in obudimo zgo- dovinski spomin vsem tistim, ki so ga že izgubili pa niso utegnili prebrati drobne knjižice Šolska kronika, raziskovalne naloge mladih raziskovalcev zgodovine pod mentorstvom prof. Staneta Padež- nika, podprte s številnimi zgodovinskimi viri, z naslovom Zgodovina osnovne šole Zalog in drugih dveh monografij o domačem kraju. Rdeči Zalog in Naš Zalog. Da se bomo lažje odločili, katero obletnico bomo praznovali, če sploh katero, se dotaknimo nekaterih dejstev, povezanih s staro in novo šolo. Besedi stara in nova uporabljam seveda pogojno, saj gre zgolj za staro in novo poslopje ene same šolske ustanove, ki nepretrgano deluje od začetka 20. stoletja, vmes pa je bila nekajkrat reorga- nizirana. Ko je sredi 19. stoletja stekla južna železnica skozi Zalog in je bila zgrajena železniška postaja, je dobilo domače prebivalstvo in prebivalstvo so- sednjih krajev nove možnost za zaposlitev. Poleg prevladujočega kmečkega prebivalstva je postajal proti koncu 19. stoletja vedno močnejši delavski sloj. Število prebivalstva je naraščalo, s tem pa tudi število šoloobveznih otrok. Zaloški otroci in otroci iz Podgrada so morali obiskovati precej oddaljeno osnovno šolo v Polju, ustanovljeno leta 1862. Zaradi tega se je med Za- ložani pojavila želja po lastni šoli. Njihovi pred- stavniki so to povedali matični občini Polje. Tam- kajšnje županstvo jih je razumelo in predlagalo Cesarsko kraljevemu deželnemu šolskemu svetu ustanovitev samostojne šole v Zalogu. Ta je 6. maja 1907 županstvu v Polju naročil poiskati primeren prostor za stavbo šolskega poslopja v Zalogu. Po daljšem posvetovanju so od dveh kmetov iz Spod- njega Kašlja, Andreja Dovča in Franca Gruma, kupili 38 arov in 30 kvadratnih metrov zemlje za 2905 kron in 60 vinarjev. Dne 15. novembra 1908 je krajevni okrožni šol- ski svet oznanil ustanovitev dvorazredne ljudske šole v Zalogu ter določil novi šolski okoliš, ki je zajel vasi Zalog, Spodnji Kašelj in Podgrad s skrajnima deloma Gradovlje in Gostinca. Ko so bila priskrbljena finančna sredstva, so ustanovili odbor, ki je skrbel za potek gradnje. Vanj sta bila vključena posestnika Anton Snoj iz Spodnjega Kašlja in Janez Dimnik iz Zaloga. Pri organizacijskem delu sta sodelovala takratni župan občine Polje Jakob Dimnik in župnik Janez Miler. Z nasveti je pomagal učitelj Anton Drašček, učitelj v Polju in poznejši šolski upravitelj v Zalogu. Šolsko zgradbo so začeli graditi spomladi 1910 in jo dogradili v pozni jeseni istega leta. Zanjo so porabili 32200 kron. Šola ni imela telovadnice, imela pa je 5 arov veliko igrišče, 18,79 arov veliko drevesnico, na preostalih 10,25 arov pa so imeli zelenjavni vrt in čebelnjak. Težko pričakovani dan otvoritve, to je 11. de- cember 1910, so Založani preživeli v prazničnem razpoloženju, saj je bil to dan kulturnega pre- rojenja Zaloga. Z rednim dopoldanskim poukom v obeh razredih so pričeli 15. decembra 1910. Učen- cev za več razredov ni bilo, vse predmete pa je tako kot na današnji razredni stopnji poučeval en učitelj. Že med gradnjo šole je okrožni šolski svet v Ljubljani objavil razpis za nadučiteljsko in učiteljsko službo z "zakonitimi prejemki in stalno namestitvijo". Občinski predstavniki v Polju so hoteli za nadučitelja marljivega Antona Draščka. Deželni šolski svet je temu ugodil in ga premestil v Zalog 1. decembra 1910 za začasnega vodjo. Za prvo, toda začasno učiteljico je bila imenovana Helena Franke iz Ljubljane. Mesec dni za tem je 293 3 KRONIKA 49 MNENJE, 289-295 ZOOI bil Anton Drašček imenovan za stalnega učitelja in ; šolskega upravitelja. Tedaj je prišla za stalno uči- I teljico v Zalog tudi Izabela Fedrangšperg iz Dola. Z odprtjem osnovne šole je vse do leta 1945 v Zalogu deloval tudi krajevni šolski svet. V šolskem letu 1911/1912 je bilo na šoli 175 otrok, od tega 19 ponavljalcev, naslednje šolsko leto pa 182 otrok in 24 ponavljalcev. Zaradi vedno večjega števila šoloobveznih | otrok je Deželni šolski svet ugodil prošnji kra- : jevnega šolskega sveta in dovolil trirazrednico. 1. oktobra 1912 so tako odprli še tretji razred oziroma oddelek. Za začasno učiteljico je bila imenovana Ivana Krapš iz Ljubljane. Zaradi politike takratnih šolskih oblasti so začeli v šolskem letu 1912/1913 kot neobvezni predmet v drugem in tretjem raz- redu poučevati nemščino. Šolski upravitelj Anton Drašček se je zavedal, i da šola ne sme ostati izolirana sredi kmečkega okolja, zato se je z vso vnemo lotil njenega po- vezovanja z vasjo. V ta namen je na šolskem vrtu napravil drevesnico, kjer je vzgajal bodoče sa- djarje. Februarja 1914 je začel predavati o racio- nalnem kmetovanju in sadjarstvu. K obdelovanju je povabü strokovnjaka geologa, 4. in 5. maja 1914 pa je organiziral vrtnarski tečaj za učiteljstvo kam- i niškega okraja in ljubljanske okolice, ki ga je vodil j strokovnjak, deželni sadjarski inštruktor gospod i Humek. Kmalu po sarajevskem atentatu je bila razgla- šena delna, nato pa še splošna mobilizacija. Zajela i je tudi učiteljski kader, zaradi česar je moral šolo ; zapustiti tudi zaloški upravitelj in ostati v vojski ; ves vojni čas. Med odsotnostjo ga je nadomeščala njegova žena Gabriela, ki je začela v Zalogu po- učevati avgusta 1913. Ker se je število učencev zopet povečalo, so morali v šolskem letu 1914/1915 ustanoviti dva druga oddelka, tako da sta samo dve učiteljici poučevali štiri razrede. Med vojno je bil pouk večkrat moten. Leta 1914 ' se je pričel pouk šele 16. novembra, ker je 26. \ avgusta vojaštvo zasedlo šolske prostore. Da ne bi i pouk preveč trpel, so morali vojaki izprazniti zdaj eno, zdaj dve učilnici. Pouk je bil zato včasih dopoldan, včasih popoldan, določeno obdobje pa celo samo popoldan. To je izmenično trajalo vse do i pomladi 1918, ko so avstrijski vojaki odšli. Zaradi preobremenjenosti učiteljic in pomanj- kanja prostora ni bilo pouka v ponavljalni šoli v šolskem letu 1917/1918. Pouk so večkrat predčasno zaključili, da so otroci lahko pomagali doma pri kmečkih delih, saj je bila večina delovne sile mobilizirana. Šolski obisk je bil med prvo svetovno vojno tudi zaradi tega nezadovoljiv. Šolski upravitelj Anton Drašček je ponovno ' prevzel vodstvo šole 1. decembra 1918. Na temi mestu je ostal še devet let. Delo mu je ovirala težka bolezen, zaradi katere je februarja 1928 umrl. Prebivalstvo v Zalogu se je z dotokom večjega števila goriških Slovencev med prvo svetovno vojno močno povečalo. Po nekaterih podatkih se je s področja soške fronte priselilo okoli 100 dru- žin. Sem so prišli tudi ruski vojni ujetniki, ki so razširili zaloško ranžirno postajo in zgradili nove tire. Število šoloobveznih otrok je zaradi tega zopet naraslo, še posebno leta 1920, ko je bila v zaloški šolski okoliš ponovno vključena vas Gradovlje. Višji šolski svet je 8. junija 1921 razširil zaloško šolo v štirirazrednico, 24. maja 1924 pa prosvetni oddelek za Slovenijo v petrazrednico. Nujnemu povečanju števila oddelkov pa ni sledila prostorska razširitev. Zaradi pomanjkanja učilnic so poleg do- poldanskega pouka ponovno uvedli tudi popoldanski. Ker ni bilo telovadnice, je trpel pouk telesne vzgoje. Ob lepem vremenu so učenci telovadili na dvorišču, sicer pa so ta predmet zamenjali z drugim. Šolsko vodstvo in krajevni šolski odbor sta mislila tudi na dograditev šole. Leta 1926 so iz- delali predračun za izgradnjo telovadnice, nasled- nje leto pa za dograditev šole. Šolo naj bi razširili na sosednje parcele, po iskanju primernega pro- stora pa je komisija prosvetnega oddelka za Slo- venijo 10. septembra 1930 predlagala drugo loka- cijo. Razširitev šole se je nato zavlekla za več de- setletij, dokler ni bila z uvedbo osemletne osnovne šole v Zalogu leta 1974 zgrajena nova šolska stavba. Druga svetovna vojna šoli, tako kot prva, ni prizanesla. Vanjo se je že v začetku aprila 1941 naselila Delavska četa jugoslovanske vojske in v kletnih prostorih pripravila zaklonišče, ki je poz- neje služilo kot zaklon pred letalskimi napadi. Že po enem tednu je jugoslovanska vojska morala za- pustiti svojo postojanko in se umakniti 1. bataljonu drugega pehotnega polka, ki je ostal v šoli deset dni. 1. maja 1941 je iz zaloškega šolskega okoliša izpadel Podgrad, ker je prišel v nemško okupa- cijsko cono. Kljub vojni se krajevni šolski odbor ni mogel otresti misli na preureditev šole, tako da bi prizidal tri učilnice, italijanski visoki komisariat pa naj bi priskrbel izdelavo načrtov, toda iz tega rü bilo nič. Šolsko leto 1941/1942 je bilo kratko. Začelo se je šele oktobra, končalo pa že maja, ker je 17. maja šolo zasedla že druga vojska, italijanska. V njej je ostala do 10. septembra 1943, ko je kapitulirala Italija. Okupator je šolo spremenil v trdnjavo. Okna na severni strani je zazidal in jih spremenil v strelske line. Po odhodu italijanskih vojakov so šolo zasedli belogardisti, nato pa domobranci in ostali v njej do 294 49 3 KRONIKA 1001 MNENJE, 293-295 februarja 1944. V tem času v Zalogu ni bilo pouka. Šola je dobila v prostorih osnovne šole v Polju dve učilnici, v katerih se je moralo zvrstiti pet raz- redov. Okupator je pridobival otroke z njihovim vklju- čevanjem v organizacijo GILL ter s poklanjanjem igrač in oblačil. Ponovni vstop v zaloško šolo ni bil razveseljiv. Razdejanje je bilo silno. Kljub pogostim letalskim napadom so jo kmalu obnovili in uspo- sobili za pouk. Do konca vojne je šolo obiskovalo 74 dečkov in 60 deklic. Zaposlene so bile tri uči- teljice in dva učitelja. Poleg šolske knjižnice, ki je imela 114 knjig, so imeli na šoU še učiteljsko knjižnico s 534 knjigami. Primanjkovalo jim je učil, zemljevidov, knjig in ostalih pripomočkov. Iz dobe okupacije ni na šoli ostala nobena slika ah zvezek. Vse je bilo uničeno ah pa pozneje ukradeno. Tudi dnevniki in redo- valnice iz tega obdobja niso ohranjeni. Čeprav so bili po osvoboditvi otroci iz Pod- grada ponovno vključeni v zaloško osnovno šolo, ta ni imela več kot 129 učencev. S svojim delom so se vključevali v razgibano življenje kraja. Nabirali so zdravilna zelišča, uničevali koloradskega hrošča, prispevali za ljudsko posojilo, pomagali pri gradnji zadružnega doma, prispevali za spomenik padlih v NOV, sodelovali v društvih Svoboda, Partizan, Ljudska tehnika in v Gasilskem društvu. Šola je imela svoj pevski zbor, ki se je najbolj razvil pod vodstvom prof. Janeza Znidarja. Febru- arja 1947 pa so na slovesen način sprejeli učence v pionirsko organizacijo. Odred je dobil ime po dijakinji Kariici Pangršič, ki so jo fašisti mucih in je kasneje preminila kot partizanka. V šolskem letu 1950/1951 je zaloška petraz- rednica zopet postala štirirazrednica. Učenci višjih razredov so morah zato hoditi na XII. gimnazijo v Polje, prejšnjo sedemletno osnovno šolo. Njeni višji razredi so bili spremenjeni v nižjo gimnazijo. Reforma osnovnega šolstva leta 1957/1958 je prinesla novo osemletno osnovno šolo. V Zalogu smo jo dobili šele 20. julija 1974, ko je bilo s sredstvi prvega samoprispevka na novi lokaciji zgrajeno novo, modernejše šolsko poslopje. Poime- novana je bila po Adolfu Jakhlu, padlem borcu grosupeljske čete. Njegovemu imenu se je odrekla sredi devetdesetih let in obdržala zgolj krajevno ime - OŠ Zalog. Iz zdravniškega poročila dr. Andreja Jenka, ki je novembra 1940 poročal o garjah, je mogoče razbrati, da je bilo tedaj v šolskem okolišu 1016 prebivalcev v 191 domovih. Šoloobveznih otrok je bilo 161. V sedemdesetih letih pa je število pre- bivalstva samo v Zalogu preseglo število 4000, zato ni čudno, da je bilo šolarjev krepko čez 400. Rod- nost se je nekaj časa še povečevala, tako da se je že pojavila prostorska stiska na šoli. Nekateri od- delki razredne stopnje so še v osemdesetih letih imeh pouk v stari šolski zgradbi ob Zaloški cesti, zadnje desetletje pa število učencev samo še upa- da in se trenutno giblje med 413 in 415. Zaradi pomanjkanja potrebnih ur poučevanja se je včasih pojavil problem polne zaposlitve kadra. Čeprav ima osemletna osnovna šola zdaj : celo dve telovadnici, večjo in manjšo, prejšnja j ljudska pa ni imela nobene, vse težave pri pouku | telesne vzgoje vendarle še niso odpravljene. Otroci : še vedno tekajo po asfaltnih poteh okoU zelenice i med blokoma in šolo, ker ni tekaške steze, prav tako pa tildi ne primernega igrišča za atietiko in , testiranje. Možno je, da ustanovitelj šole ne pozna razmer ali pa ne priskrbi denarja za rešitev tega perečega problema, zaradi katerega sta ogrožena i zdravje in varnost otiok. Priložnost, ki se s častitljivo 90. obletnico šole ponuja sama po sebi, je tako enkratna in nepo- novljiva, da bi jo bilo škoda zamuditi. S praz- novanjem skozi vse leto bi lahko na medijsko od- meven način predstavili dosežke, uspehe, pred- nosti in pomanjkljivosti, posebej poudarili njene specifične dejavnosti, za katere morda še krajani ne vedo. To bi bil čas večje povezanosti šole s krajem, čas intenzivne komunikacije s šolskim okoljem, ki bi morda le prisluhnilo potrebam šole in jih ne le moralno, marveč tudi finančno pod- prlo. Obeležitev starejših obletnic je vsem v ponos tudi na drugih šolah, ki ne poskušajo zabrisati preteklosti in se ne sramujejo besede ljudska v na- zivu svoje prejšnje ustanove. Nasprotno! Vsi so ; ponosni na globoke korenine in tradicijo, s katero ; je povezano vse prebivalstvo. Zavedanje, da pripadajo neki skupnosti, ki ob- staja že skoraj celo stoletje, bi šolarje vendar na- vdalo s ponosom in radostjo in to bi ugodno vplivalo na učnovzgojni proces. Ne prikrajšajmo jih zavoljo trmoglavosti nekaterih, ki žal celo od- ločajo o tem in so prepričani v svoj prav. Še je čas, \ da pogoltnejo svoj ponos, priznajo, da so se motih, ; in kaj storijo! i VIRI I Pisni in fotografski viri iz Zgodovinskega arfdva mesta Ljubljana ter Slovenskega šolskega mu- zeja. Zgodovina OŠ Zalog, prof Stane Padežnik in mia- \ di raziskovalci zgodovine, leta 1991 Lili Ana Jaklič \ 295 3 KRONIKA 49 OCENE, 296-305 1001 Ocene Jako stara vas na Goriškem je Solkan : zbornik ob tisočletnici prve omembe kraja. Solkan : Krajevna skupnost Solkan, 2001, 511 strani Jako stara vas, pa tudi j ako bogat in obsežen zbornik, okoli katerega je glavni urednik Branko Marušič zbral veliko število piscev, da bi osvetlili preteklost in sedanjost ter pokazali pot v prihod- , nost pred 1000 leti prvič omenjenega Solkana. Pri- \ družuje se in postavlja "piko na i" celoletnemu I obeleževanju tisočletnice prve omembe Gorice, ; Solkana in zametka Goriške, kot pisana beseda pa j bo ostal, ko bodo iz spomina ušli vzneseni govori, ; hrupne veselice ali obiski pomembnežev. Že spo- ; mladi je, da ne bi preveč nestrpno čakali na izid ; zbornika, Branko Marušič izdal spis Skozi pretek- ; lost Goriške (Ob tisočletnici prve omembe Gorice ^ in Solkana ter ob tisočletnici prvega zametka Go- i riške. Nova Gorica, 2001), ki je pravšnji zgodo- j vinski uvodnik k solkanskemu zborniku. Bitje in žitje Solkana je predstavljeno v šestih i razdelkih, ki govore o solkanski preteklosti, mizar- stvu, narodopisju skupaj z jezikoslovjem in umet- nostjo, o osebnostih, okolju in prostoru ter o spo- minih in pričevanjih. Zavidljivo bogata preteklost vasi, ki je rasla, v ; prvi svetovni vojni doživela katastrofo, si opomogla : ter nato stopicala v senci nastajajočega središča ' Nova Gorica, ko je za nekaj časa izgubila svoj i upravni položaj, pa ponovno zaživela, kot je raz- vojno pot Solkana označil predsednik solkanske krajevne skupnosti Tomaž Vuga, se začenja v sta- rejši kameni dobi. Prazgodovinsko podobo Solkana ! je opisal Jernej Zavrtanik, ki je na podlagi arheo- \ loškega gradiva prikazal pestrost prostora, na kate- i rem stoji Solkan, od poselitve do latenskega ob- dobja. Peter Štih se je osredinil na spominsko let- nico 1001, ko je 28. aprila cesar Oton III. v Ravenni podelil v last polovico "kastela, ki se imenuje Solkan \ in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje : Gorica", ter polovico ozemlja med Sočo na zahodu, ; Vipavo na jugu, Vrtovinščkom na vzhodu in Tr- : novsko planoto na severu oglejskemu patriarhu i Johannesu in njegovi cerkvi. Drugo polovico tega ; ozemlja je pol leta kasneje cesar podelil furlan- skemu grofu Werihenu. Avtor poudarja geografski pomen položaja tega prostora, ki je opredeljeval njegovo zgodovinsko pot. V mejah podeljene po- sesti, ki jih opredeljuje listina iz leta 1001, sta Solkan in Gorica edina omenjena kraja. Solkanu je pri- padlo prvenstvo kot utrjenemu kraju, kästeln, po- vezanem z langobardsko dobo in langobardsko obrambno strukturo. Kasteli so imeli v tem času poleg vojaške tudi upravne in sodne funkcije, kar je tudi razlog, da je Solkan v obeh listinah ome- njen pred Gorico. Tudi v cerkveni organizaciji je bil Solkan kot sedež prafare, pod katero je sodila Gorica še ob koncu 14. stoletja, prvotno cerkveno središče Goriške. Gorici so dali ime Goriza tam- kajšnji nedvoumno slovanski prebivalci, o čemer piše v listini, da se Gorica tako imenuje v slovan- skem jeziku, torej da jo tako imenujejo domačini. O srednjeveškem Solkanu piše ponatis članka Franca Kosa, ki je dal tudi naslov solkanskemu zborniku. Na podlagi listin je avtor pokazal na po- deljevanje posestev ter kmetij v Solkanu in naj- bližji okolici v fevd različnim osebam. Ustavil se je tudi pri cerkvenem razvoju vasi v času, ko je pod solkansko farno cerkev sv. Štefana spadala tudi Gorica ter opisal bivanje viteza Pelegrina in drugih pomembnih mož v srednjeveškem Solkanu. Vojko Pavlin razpravlja o vlogi Solkana v luči goriških urbarjev iz 16. stoletja in zadovoljno ugotavlja, da je bil Solkan med tistimi vasmi, ki so bile deželnoknežje tako pred letom 1500, ko so bili Goriški grofje deželni knezi, kot tudi potem, ko je umrl zadnji goriški grof in je posest prešla v habsburše roke. Preteklost Solkana je prikazal skozi razvoj posesti in z njo povezanimi odličnimi družinami, predstavil je upravo in sodstvo, gos- podarstvo ter kmetove obveznosti, se spopadel s toponomastičnimi paberki, ki jih je srečal v urbar- jih, se poskušal s prebivalstvom in morebitnim tedanjim izvorom še danes znanih domačijskih imen nekaterih solkanskih družin. Po solkanski plemiški pretekosti je pobrskal Jernej Vidmar, našel nekatere, ki so bile slovenskega rodu, opo- zoril na tiste, ki so v Solkanu živele, oziroma na tiste, ki so v njem imele le svoje posesti. Kot je bilo že omenjeno, je eden od temeljnih usmer- jevalcev razvoja Solkana njegov geografski in s 296 9 3 KRONIKA 2001 OCENE. 296-305 tem povezan prometni položaj. S slednjim se je spoprijela Eva Holz in opisala njegov razvoj do prve svetovne vojne. V 14. in 15. stoletju je bil Solkan v središču poti med Koroško in Primorsko, a so dogodki v bližnji in daljnji okolici (turški vpadi, beneške vojne, kmečki upori, spremembe v gospodarstvu in prenos prometa na cesarsko cesto Dunaj - Trst, napoleonske vojne, prihod železnice in nastanek soške fronte) spreminjaU pomen posa- meznih odsekov obsoške poti. Kot je zapisal Jernej Vidmar, je 1000-letnica pri- merna priložnost tudi za predstavitev zgodbe o dvorcu Palač, eni izmed najmogočnejših stavb v Solkanu. Njegova cvetoča obdobja od prve pozi- dave v prvi polovici 17. stoletja, zgodbe o pod- zemnih ječah, kjer naj bi bila zaprta pastirica Urška Ferhgoj, ki se ji je prikazovala Svetogorska Marija, ter nečasten konec, ko so ga v prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja porušili, dajejo Palaču pridih pravljičnosti. V Solkanu so se v velikem tolminskem puntu leta 1713 srečah puntarji z oblastmi in je bila vas, kot piše Janez Dolenc, puntarsko zborno mesto, o čemer pišejo poročila namestnika goriškega dežel- nega glavarja cesarju Karlu VI., ki so služila avtorju za slikovit prikaz tega dogodka. Vinko Paljk nas popelje skozi cerkveno zgodovino Solka- na od nastanka oljenke, okrašene s krščanskimi znamenji, ki so jo našli v Solkanu, obdobja pra- župnije, poznosrednjeveške solkanske župnije, burnega časa verske in cerkvene krize v 16. stoletju, romanj na Sv. Goro do povojnega polo- žaja solkanske župnije. Članek je obogaten s šte- vilnimi seznami (župniki, kaplani ipd.), predsta- vitvijo Solkana v najstarejših seznamih dajatev, najstarejšim pisnim virom v Solkanu (krstna knjiga 1655-1692), duhovnimi poklici, ki so izšli iz sol- kanske župnije, in procesijami kot pokazatelji du- hovnega stanja župnije, o bratovščinah in drugih cerkvenih združenjih, o solkanskih pokopaUščih, uUcah, vlogi v šolstvu, mejah župnije ter njenemu življenju v 20. stoletju. Solkanski župnik Franc An- ton Stanta je v letih svojega službovanja od 1795 do 1822 skrbno izpolnjeval krstno in mrliško knji- go, v katero je zapisal tudi dogodke ob prihodu in odhodu Francozov iz Solkana. Zupnikove fran- coske pripombe iz let 1797, 1805-1806, 1808-1809 je zbral Vinko Paljk, da bi predstavil živahen živ- ljenjski utrip vasi v tem obdobju. Vrata temačne, zatohle solkanske občinske pi- sarne (1849-1927) je odpria Liljana Vidrih Lavren- čič, predstavila arhivski fond ¦ solkanske občine, načine shranjevanja spisov, uradne spise, ki so lahko, kot je zapisala, suhoparen zapis ali pa bogat zgodovinski vir. O simbolu Solkana, železniškem mostu čez Sočo, se je razpisal njegov dober po- znavalec in občudovalec Gorazd Humar, ki je "več- nemu in čvrstemu velikanu na Soči" posvetil že obsežno monografijo (Kamniti velikan na Soči: most čez Sočo pri Solkanu - most z največjim kamnitim lokom na železniških progah na svetu. Nova Gorica 1996). Razburkan čas prve svetovne vojne in usodo Solkana je opisal Drago Sedmak; predstavil je čas mobilizacije in prvo vojno leto, pojemajoči gospodarski utrip vasi, neposredno boj- no nevarnost, ki je ogrožala vas, begunsko proble- matiko, prihod italijanskih vojakov po 6. soški bitki avgusta 1916, vojne žrtve, sodelovanje solkanskih mizarjev v Odboru za obnovo Goriške, konec vojne vračanje življenja v porušeno vas ter po- noven prihod Italijanov. Bojem na Soči je posve- čen tudi članek Vasje Klavora, ki je že z mono- grafsko obdelavo (Skabrijel: Soška fronta 1917. Ljubljana - Celovec - Dunaj 1997) postavil spome- nik (slovenskim) bojevalcem branika Vipavske do- hne Škabrijelu. Marko Waltritsch je predstavil delovanje hra- nilnice in posojilnice v Solkanu med letoma 1897 in 1941, ki sta ustvarjah slovenski kapital in tako usmerjali gospodarsko in posledično tudi politično življenje. Posebno poglavje v solkanski, podobno kot sicer v slovenski zgodovini, je problematika iz- seljenstva, zato se je Irene Mislej posvetila Solkan- cem, ki jih je pot zanesla daleč čez lužo v Argen- tino. Osrednji osebnosti zgodbe sta brata Albert in Jože Drašček, prvi urednik in publicist drugi je bil javni delavec, oba levo usmerjena, ki sta dejavno vplivala na življenje argentinskih Slovencev. O obdobju 2. svetovne vojne in narodnoosvobo- dilnega boja v Solkanu priča gradivo, nastalo na podlagi spominov Ivana Gabrijelčiča in rokopisne "Zgodovine OF v Solkanu", ki jih je sestavil na podlagi ustnih pričevanj dr. Franc Marušič. Prispe- vek dopolnjuje seznam žrtev vojne iz Solkana. Njim je Tomaž Marušič namenil spominski nago- vor ob odkritju spomenika (2. 12. 1995), v katerem je opisana raznovrstna usoda Solkancev v prelom- nem času. Šolstvu v Solkanu, predvsem po letu 1945, je posvečen pregledni članek Katje Rogelja Semolič. Značilnost krajev ob meji je zagotovo dvolastništvo, ki se mu po letu 1945 tudi Solkan ni mogel izogniti. Problematiko do leta 1952 je obdelal Andrej Malnič, ki ugotavlja usoden vpUv novih meja na vsakdanje življenje prebivalstva ob meji. Solkanci so v času razmejitve Goriške v coni A in B ostaU povezani z Gorico, težave so občutih kmetje, ki so imeh zemljo v coni B; po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo so se razmere poslabšale, meja se je vedno bolj zapirala, obenem pa vendarle prepuščala pretok dvolastnikov, z njimi pa tudi informacij in človeških stikov. Poseben razdelek je v knjigi posvečen mizar- stvu kot temelju gospodarskega in življenjskega utripa solkanske preteklosti. O zadružnem gibanju 297 3 KRONIKA 49 OCENE, 296-305 lOOI solkanskih mizarjev piše glavni urednik zbornika; za razvoj mizarske obrti sta bila v sredini 19. sto- letja odločilni bližina Gorice in Trnovskega gozda. Za ustanovitelja prve mizarske zadruge v Solkanu velja dr. Henrik Tuma, čeravno so se o tem kas- neje kresala mnenja in so bile različne pobude tudi posledica političnega razkola med Slovenci na Goriškem leta 1899. V začetku leta 1900 je bila tako ustanovljena Mizarska zadruga v Gorici (Solkanu), katere pot, delovanje, peripetije avtor pronicljivo popisuje. Etnološki pogled na razvoj in pomen solkanskih mizarjev predstavlja Katja Kogej, ki se ustavlja ob vseh temeljnih prelomnicah solkanske- ga mizarstva: ustanovitvi zadruge, razvoju med 1. svetovno vojno in po njej, nastanku združenja mi- zarskih obrtnikov v obdobju italijanske priključitve, njihovem delovanju med 2. svetovno vojno, usta- novitvi tovarne pohištva Edvard Kardelj leta 1948 in življenju zadruge do leta 1983. Nadalje opisuje prostore, procese, orodja, prodajo in zaslužek, sta- novanjske razmere, prehrano in obleko, društveno, družabno in družinsko življenje mizarjev ter nji- hovo šolanje in nazadnje zaton v zadnjih deset- letjih prejšnjega stoletja. Oblikovalski pogled na izdelke solkanskih mizarskih mojstrov spoznamo v zapisu Darinke Kozinc, ki jo je očaralo kvalitetno in modno solkansko pohištvo, ker je odsevalo izje- men odnos in odgovornost do njegove izdelave. Narodopisni, jezikoslovni in umetnostni del zbornika je po vsebini zelo raznovrsten. Inga Mi- klavčič Brezigar se je razpisala o identiteti Solkana, ki jo temeljno opredeljujejo Soča, Sabotin, Sveta Gora in pokrajina v njegovi okolici, most, pa seve- da zgodovina, ljudje. Dejstvo je, da je pripadnost Sukencou svojemu kraju v goriškem prostoru pregovorna in predvsem malodane zaprta za zu- nanje vsiljivce. Eda Belingar nas popelje skozi praznično leto Solkancev, med šege in navade, ki so nekdaj ljudi povezovale bolj kot danes. Mednje sodijo Sv. Valentin - prvi pomladin, pust. Velika noč, kres sv. Ivana, v poletnih dneh sta pasjo vročin hladila Porciunkula (2.8) in veliki šmaren, sv. Rok, vndima (trgatev), ubujvanje prascev (ko- line), vahti (1.11), sv. Andrej, sv. Miklavž, Božič, sv. Štefan, Novo leto in svečnica. Z izvorom imen Sabotin in Solkan, ki sta se izkazala za zelo trd oreh, se je spoprijel Lucijan Vuga. O Sabotinu dopušča možnost, da ime izhaja iz dejstva, da so na njem pasli ovce in jim nastavljali sol ali pa je ime izšlo iz značilne barve skalovja. Ime Solkana je, po avtorjevem mnenju, povezano z reko, lego in funkcijo kraja, smiselne izpeljave pa so lahko slovenske, latinske ali še starejše. V jezikovne vode nas je popeljal tudi Franc Marušič, ki se je omejil na eno od jezikovnih posebnosti solkanščine, to je uporaba svojilnega zaimka za tretjo osebo in po- vratno svojilnega zaimka (npr. Janez in svoja žena., Štefan je včeraj umrl in šli smo za sojim po- grebom). O Solkanu v slovenski književnosti piše Branko Marušič, ki išče pojavnost Solkana tako neposredno v pisani besedi (prvič pri Primožu Trubarju v povezavi s Sveto Goro), kot posredno preko literarnih ustvarjalcev (dr. Josip Srebrnič, Dušan Pirjevec, Klement Jug, v današnjem času Pavel Medvešček, Lucijan Vuga, Vita Zerjal, Na- taša Velikonja idr.). Solkan je bU do leta 1994 se- dež Primorskega dramskega gledališča, katerega razvoj je razčlenila Martina Mrhar. Skozi solkanske vile nas popelje prispevek Darije Mavric, ki ugo- tavlja, da se je od 15. stoletja Solkan razvijal pred- vsem kot predmestje Gorice. Enega od solkanskih simbolov - svetogorsko cerkev - je predstavila Pavla Jarc, katere namen je bil umetnostno- zgodovinsko oceniti med boji na Soči porušeno cerkev na Sveti Gori in pokazati na njen vpliv v arhitekturi okoliških cerkva. Poleg zgodovine, jezika in narodpisnih zna- čilnosti so Solkan oblikovale in zaznamovale tudi različne osebnosti. To poglavje knjige začenja bar- nabit pater Janez Žbogar (1654-1711), s katerega "zakoreninjeni teologiji" in Marijinem čaščenju nas je seznanil p. Bruno Korošak OFM. Pred sto leti je umrla ena najznamenitejših goriških Slovenk, pesnica in pisateljica Pavlina Doljak Pajkova (1854- 1901); Matjaž Kmecl je razgrrül njeno literarno ustvarjanje, ki je umeščeno med t. i. družinsko in še posebno žensko povest in obenem glasno pou- daril njeno svojevrstno kulturnozgodovinsko raz- sežnost kot pisateljice in kot narodne literarne dame. O zdravniku dr. Rihardu Jugu (1875-1949), utemeljitelju urologije na Slovenskem piše njegov stanovski drug Saša Marušič, ki se je ne le poglobil v Jugovo strokovno delovanje, temveč tudi v njegovo osebnost, popotniško podobo, svetovljan- sko širino in kulturno razgledanost ter jo strnil v zanimivo pripoved o solkanskem zdravniku. Trem zdravnikom Marušičem, Frantzu Maruschitzu (1844-1885), Filipu D. Marušiču (1874-1946) in Francu Marušiču (1901-1965), je pozornost posve- tila še četrta (Marušič) zdravnica in vnukinja sled- njega, Katarina Marušič. Pritegnila jo je podobnost priimkov in (naključno) strokovnega zanimanja koroškega bleiberškega rudniškega zdravnika, dal- matinskega zdravnika, ki je pisal o težkih pogojih dela v rudnikih, in solkanskega zdravnika, ki je branil doktorsko disertacijo o zdravstvenih razme- rah v idrijskem rudniku živega srebra. Nekaj pri- pomb, dopolnil ali popravkov k življenjepisu revo- lucionarja Jožeta Srebrniča v obdobju od 1919 do 1926 je prispevala Milica Kacin Wohinz, ki je nove drobce izluščila iz doslej neuporabljenega italijan- skega policijskega arhiva v Centralnem državnem arhivu v Rimu. V obdobje NOB in mestu Jožeta Srebrniča v njem je posegla Slavica Plahuta, ki opi- 298 49 3 KRONIKA lOOI OCENE, 296-305 suje njegovo vključitev v gibanje, njegove poglede na družbenosocialne spremembe, vlogi v vojnem kmetijstvu in prispevku k organizaciji ljudske ob- lasti na Primorskem. Jakob Marušič je predstavil dnevnik iz leta 1920, ki odseva zgodjo filozofsko misel dr. Klementa Juga (1898-1924), probleme primorskih beguncev in način preživljanja velike vojne in obdobja po njej. V solkansko okolje in prostor so posegli trije avtorji. Ivan Marušič piše o krajini Solkana kot o bivanjskem prostoru, da bi v zavest priklical po- membnost doživljanja prostora, ki ga opredeljujejo geografija, voda, rastlinje, Skalnica, Prevalo, Sabo- tin. Cabine (golo skalovje, s katerega je najlepši pogled na Solkan) in dve skali ob Soči Perevenca in Zlafador. Toni Gomišček se je lotil Soče na nadvse domiseln način, saj bralca po njej popelje s pomočjo abecede ter tako na besede (npr. Bateli (pristanišče), elita, igralnica, uničevanje) obesi zgo- dovinske, geografske in druge pojme ter zgodbe, povezane z reko. Podzemne objekte v solkanski okolici je predstavil Franc Marušič; mednje sodijo naravna jama oziroma bruhalnik vode, poime- novan Kaponero, ter razvejan sistem umetnih ro- vov iz prve svetovne vojne - kavern. Obsežen zbornik zaključujejo spomini in priče- vanja. Podobo solkanske družine Srebrnič in uči- teljice Karoline Srebrnič sta prispevah Katarina Vuga in Zarja Trkman. Prikaz sta sestavili na pod- lagi pričevanj njunih starejših sorodnikov. Iz spo- minov solkanskega slikarja Jožeta Srebrniča so ob- javljeni tisti na prvi maj 1925 in na kulturno pri- reditev Solkancev v februarju 1941, ki je dokazala, da pritisk fašističnih oblasti ni mogel utišati slo- venske besede. David Brezigar se je spomnil do- godkov ob postavitvi nove meje med Italijo in Ju- goslavijo v noči od 15. do 16. septembra 1947. O organiziranem veslanju na Soči govori prispevek, ki obravnava šestdesetietno tradicijo, iz katere je, poleg mnogoštevilnih ljubiteljev, izšlo veliko vrhunskih športnikov. Mednje nedvomno sodi tudi nosilec srebrne olimpijske medalje v vele- slalomu Jure Franko, o njem in drugih solkanskih smučarjih pa piše Tomaž Marušič. Vsebinsko raznolik in s številnimi fotografijami obogaten zbornik so pisaU in ga uredih predvsem Solkanci. Kronah so tisočletnico prve omembe kraja, združih svoje intelektualne moči, dejavno razmislili o svoji preteklosti ter svoje poglede usmerih v sodobnost in prihodnost "kastela, ki se imenuje Solkan..". Petra Svoljšak Melikov zbornik : Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana : Založba ZRC, 2001, 1124 strani V začetku leta je častitljivih 80 let praznoval profesor dr. Vasilij Melik, ki je predaval na oddelku za zgodovino skoraj vsem današnjim generacijam zgodovinarjev, šolanim na Filozofski fakulteti, razen nekaj najmlajšim letnikom diplomantov. Da je bil med svojimi študenti res cenjen, priča obširen zbornik, ki so ga skupaj izdaU Ministrstvo za šol- stvo, znanost in šport Republike Slovenije, SAZU, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mari- boru, Österreichisches Ost- und Südosteuropa - Institut, Außenstelle Ljubljana/ Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo, izpostava Ljub- ljana, Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju/Slo- wenisches Wissenschaftsinstitut in Wien, Inštitut za novejšo zgodovino. Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Ministrstvo za kulturo RepubUke Slove- nije. Avtorji člankov so Melikovi bivši študentje, danes uveljavljeni zgodovinarji, njegovi prijatelji in sodelavci iz domovine in tujine. Zbornik namreč obsega zajetnih 1124 strani. Spada v serijo po- dobnih, do sedaj izdanih Grafenauerjevega, Vilfa- novega in Gestrinovega zbornika, vendar je od vseh najbolj obširen. Pogled na kazalo pove, da ob uvodu zajema 82 člankov vključno s slavljenčevo biografijo in bogato bibhografijo, dodano pa je še kazalo in seznam avtorjev. Članki so različno dolgi, prav tako je tematika prispevkov sila pisana. Pou- darek so daU avtorji predvsem temam, s katerimi se je pri svojem znanstvenem delu ukvarjal dr. Vasihj MeUk. To pa so voUtve in parlamentarizem, poh- tična zgodovina, narodnopoUtični razvoj v 19. in 20. stoletju ter teme iz družbenega, gospodarskega, kulturnozgodovinskega področja, šolska in cerkve- na vprašanja ter zgodovina mest. Zbornik je zaradi številnih avtorjev večje- zikovni. Največ je seveda slovenskih prispevkov, najdemo pa tudi nemške, angleške, francoske in hrvaške. Avtorji člankov so iz desetih razUčnih držav, kar priča o Melikovih široko razvejanih po- vezavah s tujimi znanstveniki in znanstvenimi ustanovami. Prispevki so razporejeni tako, da so v začetku nanizane razprave s področja historio- grafije in širših zgodovinskih tem, ostale razprave pa so razporejene kronološko, zato jih je zelo težko predstaviti po tematskih sklopih. Tematika se po različnih obdobjih namreč ponavlja. Kadar pa je treba predstavljati članke v takem in po- dobnih zbornikih, je težko doseči, da navajanje avtorjev in člankov ne izpade dolgočasno kot branje telefonskega imenika. 299 3 KRONIKA OCENE, 296-305 2.001 Profesorjev življenjepis je osvetlil Branko Ma- rušič in poudaril, da je bila bogata Melikova znan- stvena pot logično nadaljevanje znanstvene poti njegovega očeta, geografa Antona Melika, ki je svojega radovednega sina na večno vedoželjni na- čin razmišljanja navadil že v otroštvu. Nataša Stergar je v nadaljevanju pripravila bibliografijo dr. Vasilija Melika, ki bo koristen pripomoček drugim zgodovinarjem pri njihovem delu. Zgodovinopisju in problemom zgodovinopisja so se iz različnih zorrrih kotov posvetili Peter Stih, Oto Luthar, Vaško Simoniti, Janez Juhant, Bojan Čas, Emil Niederhauser, Joachim Hosier, Arnold Suppan, Georges Castellan, nacionalne probleme z njihovimi specifičnostmi pa sta poizkušala osvetliti Rade Petrovič in Darko Darovec. Posebej slednji se je lotil opisa zgodovinskih gibanj danes politično zelo aktualne razmejitve med Hrvati in Slovenci v Istri. Janko Pleterski je poslal v objavo članek, ki je nastal leta 1972 o pogovoru z literarnim zgodo- vinarjem, esejistom in prevajalcem dr. Jankom Lavrinom. Feliks J. Bister je napisal članek o absolutoriju na avstrijskih univerzah in njegovem pomenu, Darja Mihelič pa se je posvetila Ka- rantaniji v drugi polovici 8. stoletja. Jože Koropec je obdelal Oplotnico, vas na juž- nem obrobju Pohorja, od 12. do začetka 17. sto- letja, kamniškega učitelja in duhovnika Ulrika v letih 1296-1312 pa je v kratkem članku opisal Božo Otorepec, nato pa je Dušan Kos osvetlil legendo o Viljemu Svibenjskem. Papeško povzdignjenje Ljub- ljane v civitas leta 1462 je opisala Lilijana Znidaršič Goleč, težave v Mariboru zaradi turških vpadov in pomen bogate priseljene družine Willenrainer ob teh dogodkih pa Jože Mlinaric. Tem iz kmečkega življenja sta se lotila Walter Brunner in Helfried Valentinitsch. Prvi je objavil poročilo o hrvaško-slovenskem kmečkem uporu leta 1573 na podlagi dveh listin, na katere je na- letel pri svojem raziskovanju v Državnem arhivu za Gornjo Bavarsko, Arhivu glavnega mesta Münchna, drugi pa članek o zgodovini kmečkega transporta v Vojvodini Kranjski. "Vojaško revolucijo" v 16. in 17. stoletju v Dal- maciji je opisal Josip Vrandečič. Ignacij Voje je napisal članek o trgovskih povezavah med Dub- rovnikom in Trstom v 18. stoletju. Analizi poseb- nega odtisa Valvazorjevih topografij Kranjske in Koroške se je posvetil Branko Reisp, Eva Holz pa je proučila želje avstrijskega državnega uradništva po zadovoljevanju materialnih potreb v času pred vpadom Francozov, medtem ko je France M. Dolinar opisal pomen janzenizma v drugih dr- žavah in pri nas. Šolstvo sta preučevala dva avtorja. Jože Ciperle je v svojem članku opisal razvoj gimnazije v Avsh^ji v letih od 1773 do 1848, Alojz Cindrič pa je zbral podatke o doktorskem študiju in kranjskih doktorjih znanosti na dunajski univerzi v pred- marčnem času. O odmevih na grško osvobodilno vojno na Slovenskem je pisal Andrej Studen, največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu pa je tudi posvečenih nekaj člankov. Teodor Domej je opisal Dunaj in Koroško v njegovem času, o odnosu Pre- šerna do Kopitarja skozi Prešernove verze in raz- ličnih prebliskih ob njih pa je pisal Walter Lukan. Olga Janša Zorn se je posvetila problemu raz- kosavanja kmetij v slovenskih deželah v 19. sto- letju, s posebnim poudarkom na Kranjski. Proces je opisala skozi daljše obdobje, saj je dolgoročno precej vplival na današnji izgled slovenske pokra- jine. Jiri Kofalka je proučil dopisovanje zgodovinarja in politika Františka Palackega s slovenskimi part- nerji. Staneta Orando pa so v obsežnem članku zanimali Slovenci in vpliv propagande proti frankfurtskim volitvam nanje. Gorazd Stariha je na zanimiv in humorističen način opisal težave novo- izvoljenih županov ob začetkih občinske samo- uprave po letu 1849, Jože Žontar pa se je posvetil uvedbi okrajne uprave na Kranjskem v istem času, saj je marčna revolucija leta 1848 prinesla s sabo kot svojo posledico tudi preoblikovanje celotnega sodnega in političnega ustroja avstrijske države. Gimnazije na Češkem in njihov vpliv na razvoj češke inteligence je opisal Jan Havranek, slovaške zunanjepolitične načrte in njihove predstave v času dualizma pa je predstavil Dušan Kovač. Anto- ni Cetnarowicz je opisal slovensko narodno giba- nje in njegov odmev v gališkem tisku v prvih letih dualizma, Viktor Vrbnjak pa je osvetlil prvi slovenski tabor v Ljutomeru z nekaj na novo do- stopnimi dokumenti iz Deželnega arhiva v Grad- cu. Janez Šumrada je opisal študijska leta kasnej- šega mecena in publicista Pavla Turnerja, doga- janja ob imenovanju Janeza Zlatousta Pogačarja za ljubljanskega škofa leta 1875 pa je osvetlil Vincenc Rajšp. Ernst Bruckmüller je pisal o odnosu med Hohenwartom in Slovenci, Branko Šuštar pa o različnih političnih usmeritvah slovenskega uči- teljstva konec 19. stoletja in o trenjih med njimi. Na primeru Janeza Puha je orisala podobo slo- venske tehniške inteligence v avstroogrski monar- hiji na prelomu stoletja avtorica uspešno izpelja- nega projekta o Puhu, ptujska arhivistka Kristina Šamperl Purg, o antisemitizmu na Slovenskem pa je pisala Marta Verginella. Janez Cvirn je opisal deželnozborsko volilno re- formo na Kranjskem leta 1883, France Kresal pa stanovske zbornice od ukinitve cehov do prve svetovne vojne. O valutnih razmerjih pri izvedbi avstroogrske denarne reforme je pisal Andrej Pančur, Helmut Rumpler pa je osvetlil priprave na 300 3 KROISTIKA 2001 OCENE, 296-305 splošno volilno pravico in razprave o volilni re- formi konec 19. stoletja. Za isto obdobje je Mirjana Gross opisala slovenske politične struje in hrvaško državno pravo, Matija Žargi pa se je posvetil potresu v Ljubljani leta 1895 in usodi turjaškega knežjega dvorca, takrat eni najimpozantnejših stavb v mestu. O dogajanjih v Istri na prelomu 19. v 20. sto- letje je pisal Salvator Žitko, o operi in skladatelju Benjaminu Ipavcu ter njegovih pogledih na glasbo pa Igor Grdina. Poseben odnos med ItaUjani in Slovenci v avstrijskem Primorju od 1880 do 1918 je opisal Angelo Ara, pohtični portret Ivana Tavčarja pa je osvetlil Zvonko Bergant. Branko Goropevšek je oj^isal deželnozborsko volilno reformo leta 1909 na Štajerskem, Petra Svoljšak pa je analizirala poklicno in starostno strukturo padUh avstro- ogrskih vojakov v prvi svetovni vojni. Svojo ana- lizo je podkrepila s tabelarnimi preglednicami, ki s številkami povedo marsikaj o grozljivosti prve svetovne vojne. Andreas Moritsch je nanizal nekaj podatkov iz kartoteke Michelangela barona Zoisa in poudaril, da lahko sij marsikatere ugledne dru- žine zaradi dejanj nekaterih posameznikov izgubi svoj bleščeči izgled, Irena Gantar Godina pa je pisala o seUtvah slovenskih intelektualcev v druge slovanske dežele do leta 1918. O objavah Deutscher Schulvereina v mesečniku Slovenski Branik je pisal Andrej Vovko, Jurij Pe- rovšek pa se je poglobil v idejne, družbene in narodno poUtične nazore Ivana Tavčarja po usta- novitvi Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918. Jasna Fischer je osvetlila gospodarsko poU- tiko slovenskih vlad in vprašanje slovenskih meja v letih 1918 do 1919, Milica Kacin Wohinz pa je opisala odnos poUtika znanstvenika in poeta Fi- lippa Turatija do ženske voUlne pravice. Peter Švorc se je posvetil položaju Slovakov in Rusinov po razpadu Avstroogrske, Darko Friš pa delovanju mariborskega odbora Orjune in burnim dogodkom leta 1923. Miroslav Stiplovšek je opisal težave ob začetku delovanja banskega sveta Dravske bano- vine leta 1931, ko je po ukinitvi Vidovdanske usta- ve prišlo do zmanjšanja banske samouprave na minimum, Anka Vidovič Miklavčič pa prizade- vanja slovenskih obrtnikov za ustanovitev obrtne zbornice. Jelka MeUk je opisala dogajanje ob razreševanju sodnega spora med Hribarjem in Šukljetom na osnovi sodnih spisov in ob primerjavi zapisov v objavljenih spominih obeh akterjev dogajanja, na- seljevanje Slovencev v severni Amerki pa je pri- kazal Matjaž Klemenčič. Žarka Lazareviča je za- nimal Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani pred drugo svetovno vojno kot takrat ena največjih in najpomembnejših bank v sloven- skem prostoru, Marjana Drnovška pa vtisi iz po- tovanj k ameriškim Slovencem skozi objavljena potopisna dela štirih popotnikov. Poudaril je, da so se vsi štirje popotniki že v svojem času zavedali močne asimilacije, ki ga je na preseljene Slovence izvajalo okolje. Franc Rozman je zbral podatke o štipendistih Turnerjevega sklada, za ustanovitev katerega so prodaU Turnerjevo posestvo v Krčevini pri Mari- boru. Bojan Godeša je osvetlil poglede New York Timesa na načrte za samostojno slovensko državo pred drugo svetovno vojno, Zdenka Cepiča so zanimale voUtve v ljudsko skupščino FLRJ skozi takratno volilno zakonodajo, o položaju Slovencev na voUtvah v Italiji med 1945 in 1954 pa je pisala Nevenka Troha. Nekaj pogledov na slovensko zadružništvo na Koroškem je nanizal Avguštin Malie, o voUtvah v Sloveniji po drugi svetovni vojni pa je pisal Božo Repe. Harald Heppner je opisal pogled na slovensko državnost, kot jo je videti na poštnih znamkah. Zadnji je članek Dušana Nečaka, ki je prikazal svoj pogled na delo Stefana Karnerja, ki je skozi svoje oči opisal zgodovino in današnji položaj "Nemcev" na Slovenskem, saj je Nečak avtor tematsko po- dobnega dela, predstavljenega pri nas mesec dni pred predstavitvijo Karnerjevega dela. Karnerjeva knjiga je na Slovenskem ob izidu sprožila kar nekaj odmevnih polemik. Nekateri članki so popolnoma novi, napisani na podlagi novih raziskav in dognanj, avtorji pa so se pri pisanju člankov izjemno potrudiU, zato je prav, da sem se vsakega dotaknila vsaj z besedo. Edina pripomba, ki bi jo imela, je nepraktičnost knjige zaradi njene debelosti, ki otežkoča njeno uporabo, vendar bogata vsebina odtehta tudi to nerodnost. Vsebinsko izredno bogat zbornik je vsekakor treba pregledati, saj bo v njem vsak zgodovinar našel kaj za svoj okus. Alenka Kačičnik Gabrič Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860. Ljubljana : Nova revija, 2001, 473 strani Potovanje skozi čas se nadaljuje... V začetku letošnjega poletja je ugledala luč sveta nova knjiga iz zbirke Slovenska kronika. Že obdelanemu dvaj- setemu stoletju se je začenjalo približevati devet- najsto, tokrat s svojo prvo (debelejšo) polovico, ki zajema obdobje od leta 1800 do sprejetja oktobrske ¦ 301 3 KRONIKA 49 OCENE, 296-305 1001 diplome in s tem obnove ustavnega življenja v sta- ri Avstriji leta 1860. Zasnova dela sledi že izda- nima zvezkoma Kronike XX. stoletja - v časovnem zaporedju si sledijo krajše tematske zgodbe, ki počasi odstirajo vrata predpreteklega stoletja. Zgodbe moremo brez večjih težav brati vsako zase, saj vsaka predstavlja zaokrožen odgovor na eno "vprašanje". Če nas denimo zanima, kako je poet France Prešeren končno izdal svoje Poezije, listamo knjigo tako dolgo, da prispemo v maj 1846, kjer stoji članek Knjiga slovensldli knjig. Zapisani odgovor vsekakor zadovolji bralca. Med drugim izve tudi, da knjiga ni šla pretirano dobro v denar. V bralcu bo morda sedaj vzklila želja po spo- znavanju ostalih Prešernovih del. O Sonetih ne- sreče (1832) se bo podučil v članku Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, v letu 1834 pa bo našel zgodbo o Sonetnem vencu (Ran mojih bo spominj in tvoje hvale). In če se na tem mestu zaključi obče znana podoba "razvpitega frajgajsta", se nam v Kroniki XIX. stoletja šele začne prikazovati pol- n(ejš)a podoba Prešernove osebe in časa. Med dru- gim lahko 29. avgusta 1834 zvečer zasledimo veli- kega poeta z družbo v gostilni Pri črnem orlu, kjer so redno potekala zasedanja takoimenovane Komi- sije za uničevanje vina. Ozračje je bilo na moč veselo. "Vino je teklo v potokih, strasti so se raz- vnemale. Pogovor so vse pogosteje prekinjale zdravice na čast Slovanom, Prešeren se je vse glasneje drk 'Kje jih imate, Nemci' /pač takšne junake kot mi/!" Nadalje izvemo, čemu so vsi Prešernovi portreti naslikani po spominu in zakaj se osrednji ljubljanski bidermajerski portretist Matevž Langus, ki je portretiral osebe iz Prešernovega kroga, ni odzval vabilu, da pesnika naslika vsaj na smrtni postelji. Morda je bUo ljubosumje, morda pa zgolj maček. Na Prešernovem primeru prikazana raznoterost člankov oziroma zgodb je značilnost vse knjige. Ob standardnih političnih, vojaških in literarno- zgodovinskih temah nam predstavi tudi poglavja iz zgodovine športa, umetnosti, prava in kriminala, gospodarstva, razvoja tehrrike, prometne infra- strukture (predvsem železnice), urbanizacije in hi- gienizacije mest ter vobče vsakdanjega življenja. Delo tudi ne spregleda tistih Slovencev, ki so iskali kruha in sreče na tujem. Da bi se kljub krono- loškemu redu ne izgubili v kaosu raznolikosti vseh mogočih zgodb, je knjiga razdeljena na štiri enote, ki so opremljene z daljšim razlagalno-povezo- valnim uvodom. Za umevanje celote (vsega 19. stoletja) pa stoji v začetku tekst akademika Vasilija Melika, ki povzame bistvo narodnega razvoja v stoletju napredka in hkrati opozori na mejnike dobe. Prva enota zajema obdobje od leta 1800 do. Dunajskega kongresa junija 1815 (Od revolucije do kongresa). Uvodno pisanje izpod peresa Igorja Ordine ni zgolj sinteza v nadaljevanju povedanega (enako velja za ostale uvode), saj umešča pod- alpski prostor v obče-zgodovinska dogajanja, pred- vsem pa skuša prikazati Zeitgeist one dobe. Kljub dejstvu, da slednjo zaključuje s konzervativLzmom prežeti Dunajski kongres, "svetovnega reda ni več mogoče vrniti v stanje epohe 'umirajočega roko- koja". Po Dunajskem kongresu sledi vse do revolucije 1848 čas miru, sledi Predmarčno obdobje, druga enota dela. Uvodna razlaga Staneta Grande pou- dari glavne točke dobe, avtor pa med drugim po- sebej opozori na svojstven položaj, ki ga je ta čas imela Štajerska. Ob tem ko nameni pozornost nad- vojvodi Janezu (1782-1859, po umiku z dvora je od leta 1809 živel v Gradcu), bratu takrat aktualnega cesarja Franca, in njegovi gospodarski ter kulturni dejavnosti, opozori na nadaljnjo kvaliteto Kronike. V delu moremo namreč opaziti zastopanost vsega slovenskega ozemlja, tako Trsta in Gorice kot tudi Koroške in Celovca ter najvzhodnejših delov Prek- murja. Knjiga se ne omejuje zgolj na Kranjsko in Ljubljano ter z emonocentričnim pridihom slika narodni razvoj, temveč skuša zajeti ves slovenski etnični prostor. Času miru je sledilo revolucionarno leto 1848, ki "je sprožilo enega največjih prevratov v slo- venski zgodovini." Revolucijsko obdobje (Revolu- cionarno leto 1848 in Slovenci) se (v knjigi) konča s silvestrskim patentom leta 1851, ko počasi vzni- kne pomlad za režim notranjega ministra Alexan- dra Bacha in predsednika državnega sveta barona Kübecka. Tudi za ta del je uvodna pojasnila prispeval Stane Granda. Poslednje obdobje prve knjige zajema čas mirü- stra Bacha {Bachovi huzarji). Uvodni tekst Janeza Cvirna naslika za slovensko nacionalno gibanje sila neprijazen čas represije, ko so morah spisi Robe- spierra, Babeufa, izginjati iz knjigarn in ko je "slo- vensko narodno gibanje /../ iz političnega spet prešlo na kulturno področje". Obsežno delo je spisalo 34 avtorjev, pretežno zgodovinarjev. Odgovorni urednik celotne knjige je Janez Cvirn, posamezne dele pa so urediU Janez Cvirn, Stane Granda, Igor Ordina, Milček Komelj in Andrej Studen. Predvsem po zaslugi slednjih dveh je delo tudi bogato slikovno opremljeno, kar še dodatno pripomore k polnejši podobi pred- stavljenega časa. Trdimo lahko, da podobno učin- kuje tudi številčnost in raznovrstnost avtorjev, saj je vsak avtor napisal svoje zgodbe s področja svo- jega poznavanja. Tako nas denimo Andrej Studen poduči, kaj je to Rumfordska juha in kdaj smo Slovenci dobili besedo stranišče (Slovenci dobimo besedo stra- mi 49 3 KRONIKA 2cxii OCENE, 296-305 nišče). Šele (ali pa že) leta 1844 je članek v Novicah priobčil vrstice: "/as ji za to dobo vstraniše rečem zavoljo tega, ker se vse v njo v stran spravlja, kar nikamur drugam ne kaže. " Do tedaj so "nemarni Slovenci" uporabljali tuja imena. O slovenski etnografski posebnosti in izjemnosti - bloški smučki, spiše zgodbo Tomaž Pavlin (Bloško smučanje), Igor Grdina pa bralstvu predstavi "prvo pravo pesniško zbirko v slovenščini", naslovljeno Od perdca {Napnimo fagot, prdimo povsod). Ver- zifikacija dotičnega Pavla Knobla nosi letnico izida 1801 in je torej kar pet let starejša od "uradne" prve slovenske pesniške zbirke - Vodnikovih Pes- mi za pokušino. V letu 1843 spomni Janez Cvirn na Stirio, graški zgodovinsko narodopisni list, ki je začel izhajati prav tedaj in je namenjal precej prostora sestavkom o Slovencih. Zanj je med dru- gim pisal mariborski gimnazijski profesor Rudolf Gustav Puff. Pri tem je pomenljivo predvsem dej- stvo, da v letu 1843, ki je za slovensko časni- karstvo jubilejnega pomena, saj pričnejo tedaj iz- hajati Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, graški časnik kljub vsemu ne ostane prezrt. Marjan Drnovšek pa predstavi občutenja prvih Slovencev, ki so se že tedaj odpraviU Z jadrnico čez Atlantik Za Andreja Bernarda Smolnikarja, ki se je čez lužo odpravil oktobra 1836, je bilo oseminpetdeset- dnevno potovanje še prekratko. In v takem slogu naprej 364 krat, kajti toliko je vseh zgodb (gesel) v prvi knjigi in k njim kar 643 enot različnega slikovnega gradiva. Rezultat je vsekakor knjiga, ki jo je mogoče brati od začetka do konca in tako leto za letom spoznavati burno stoletje ali pa jo uporabljati kot leksikon, kjer naj- demo celovite odgovore na zastavljena vprašanja. Vendar bo raba dela v slednjem slogu vsaj še nekaj časa otežena; dokler namreč ne izide še drugi del Kronike XIX. stoletja (1860-1900), v kate- rem bo tudi prostor za stvarno kazalo. Orientiranje po sicer nadvse domiselnih naslovih zgodb je že za zgodovinarja (za nezgodovinarja pa sploh) vča- sih precej zahtevno. V drugem delu bo dobrodošel tudi dodan seznam uporabljene in relevantne literature, saj so vsa besedila brez znanstvenega aparata. Tako bomo ob koncu projekta dobiU svež, mo- deren in doslej najbolj celovit pogled na slovensko zgodovino 19. stoletja, ki hkrati ne bo (kot verjetno tudi ne more biti) nova sinteza slovenske zgodo- vine tega obdobja. Bo in je zgolj zanimivo in pre- gledno urejen zbir drobtinic. Morebiti kdo poreče, da je denimo zgodba o lesenem tlaku v Ljubljani 1844 res drobtinica, pisanje o avstroslavizmu na slovanskem kongresu v Pragi leta 1848 ah "cesarju slavistov" Franu Miklošiču pa gotovo ne! A zgo- dovina je navsezadnje večplastna, obsega tako ve- leume in za narodovo zgodovino sila pomembne može kot so bili Bleiweis, Prešeren, Čop, Kopitar, Vodnik, Zois, ... kot tudi tatove in razbojnike, kakršen je bil razvpiti kranjski razbojnik Dimež. Življenje stoletja je teklo na več ravneh in pri- čujoče delo jih predstavi precej. Vsakdo pa lahko seveda po lastni izbiri ločuje drobtinice od Do- godkov. Naj zgolj skromno pridam, da je bil nedolgo nazaj zame mnogo pomembnejši dogodek odprtje osem kilometrskega avtocestnega odseka Šent- jakob-Krtina kot obisk italijanskega zunanjega mi- nistra Ruggiera teden kasneje, ko je izjavil, da Italija priznava vse bilateralne pogodbe. Jure Gašparič Branko Goropevšek, Stoletje v Celju. Celje : Fit Media, 2001, 232 strani Celje je dobilo še eno lepo monografijo velike- ga razkošnega formata, ki pa po svoji zasnovi od- stopa od prejšnjih. Stoletje v Celju avtorja mag. Branka Goropevška je namreč opisano z najpo- membnejšimi dogodki in ljudmi, ki so iz leta v leto dajaU pečat mestu ob Savinji. Skratka to je publi- kacija, ki je zaenkrat ne premore še nobeno slo- vensko mesto. Vsako leto posebej nam avtor na dveh straneh predstavlja z izbranim pomembnim dogodkom, ga po možnosti naveže na prejšnje ali kasnejše doga- janje, poleg tega pa na kratko ob robu omeni še druge posebne ali zanimive dogodke. Knjiga je, kar se za publikacijo takšne vrste spodobi, s 666 fotografijami tudi slikovno bogata. Slikovno gra- divo je spretno izbrskala in izbrala Tatjana Kač. Se- veda je bil tako izbor omembe vrednih dogodkov kot tudi sUkovnega materiala prepuščen strokovni in osebni presoji avtorjev. V stoletju se je nabralo toliko gradiva, da smemo verjeti, da je bila izbira vse prej kot lahka. Samo predstavljajte si avtorja, ki je bil ničkoUkorat postavljen pred dilemo: kaj omeniti, kaj izpostaviti, kaj izpustiti. V celoti gle- dano pa me je kot kritičnega bralca - Celjana av- torjev izbor prepričal. Po mojem mnenju je to tež- ko nalogo opravil z odliko. Kot zgodovinar v tem delu vidim tudi zelo pomemben prispevek h kro- nologiji Celja, nekakšno nadaljevanje znane Orož- nove Celske kronike ter dela Thomasa Fürst- bauerja Cilli 1867-1892, izdanega ob petindvajset- letnici ustanovitve mestne občine. Že sam predgovor župana Mestne občine Celje 303 3 KRONIKA 49 OCENE, 296-305 1001 Bojana Šrota (ki se je sicer pri obletnici smrti zad- j njega celjskega kneza nekoliko zaračunal) nam od- j lično označi pričujoče delo: "Knjiga ponuja celovit i pregled dogodkov, časa in ljudi, ki so živeli v j mestu ob Savinji. Je več kot samo spomin na pre- ; teklost, je več kot zgodovina in dokument. Je ; življenje in izkušnja, je tudi sporočilo." Po predgovoru župana sledi zelo čustveno obarvan predgovor izdajatelja Jožeta Volfanda s pesimistično obarvanim vprašanjem, ali se je Celje pred vstopom v novo tisočletje utrudilo stegovati k zvezdam. S kratkim, a zelo simpatičnim po- potovanjem skozi slavno celjsko zgodovino z glavnimi postajami v noriškem kraljestvu, rimski ! Celeji in srednjeveški celjski kneževini nas v 20. i stoletje popelje direktorica Pokrajinskega muzeja Celje Darja Pirkmajer. Zanimiv je tudi koncept začetka in konca publikacije - obrazi knežjega mesta se namreč pričnejo z vedutami iz leta 1900 ter končajo z ve- dutami lanskega leta. Zanimiva primerjava, s ka- ; tere je samo po sebi razvidno marsikaj. Provincialno mestece ob Savinji je od srede 19. stoletja, ko je vanj prišla železna cesta, doživljalo hiter razvoj. Pretok blaga in ljudi je postajal | hitrejši, trgovina in obrt sta cveteli, ustanavljala so ! se prva prava industrijska podjetja, razvijal se je j turizem... Pestro družabno življenje in močnejši i kulturni utrip sta mestu dajala poseben šarm. i Toda ko je zaradi slovenskih vzporednic na celjski \ gimnaziji padla celo avstrijska vlada, je po pisanju j takratnega tiska Celje v smislu nacionalnih od- i nosov veljalo za najbolj zanikrno mesto v mo- narhiji. Biser na Savinji je tako 20. stoletje pričakal na- cionalno (stalni politični boji med Slovenci in Nemci) in upravno (mestna in okoliška občina) : razdeljen. Vendar to ni zmotilo pospešenega | razvoja. Stavbe v mestu so postajale večje in lepše, i ulice in trgi čistejši, hoteli bolj urejeni. Zazvonili so prvi telefoni, voda je pritekla po ceveh (resda kar 18 let za Ljubljano), plinske svetilke so zamenjale električne. Iz okoliških kmečkih naselij so sun- kovito rasla nova, industrijska predmestja. Celje je bilo središče slovenskih štajerskih liberalcev, v tu- kajšnjem Narodnem domu so pripravili prvo slovensko kabaretno predstavo Veliki celjski orfej, Slovenci so vse bolj rinili v ospredje. Nato je prišla 1. svetovna vojna: motena pre- skrba v zaledju, naši fantje iz celjskega, 87. peš- polka, so svoja življenja žrtvovali za obrambo črno-žolte monarhije, pa majniška deklaracija ter : novi časi in konec nemškega Celja. Celjani so se kaj hitro znašli v novem državno- i političnem okviru z močno spremenjeno nacional- ! no strukturo. Mesto je ponovno zacvetelo, poso- dobila se je infrastruktura, nagel razvoj je doživ- ljala industrija, na obrobju mesta so nastajala nova (spalna) naselja, nenaravno razdeljeni mestna in okoliška občina sta se združili v eno celoto. Leta 1920 je Celje v praznični preobleki slavnostno pri- čakalo regenta Aleksandra, nato še kaj kmalu do- bilo pravoslavno cerkev, prvič so Celjani pripravili obrtno razstavo, svojo trgovsko žilico je s kataloško prodajo pokazal po vsej Jugoslaviji znan celjski trgovec Rudolf Stermecki. Med svetovnima vojna- ma je bil ustanovljen aeroklub, veliko zanimanje in radovednosti je vzbudilo prvo asfaltiranje ceste, grozo in obup pa katastrofalna tragedija, ko je v nezavarovanem križišču v Medlogu v trčenju vla- ka in avtobusa življenje izgubUo dvanajst oseb. Stoletje v Celju je seveda zaznamovala v prvi polovici še kristalno čista, nato pa vse bolj uma- zana in zasmrajena Savinja. Kar šestkrat se je znesla nad mestom (1901, 1925, 1933, 1954, 1990 in 1998). Po letu 1933, ko je strašna poplava odnesla večino mostov, so le odobrili regulacijo. Vendar pa je reka ponovno pokazala svoje zobe že leta 1954, ko je zahtevala tudi krvni davek - umrlo je dva- indvajset ljudi. Krutosti druge svetovne vojne so se kazale tudi v Celju: izseljevanje in zasramovanje Slovencev, ukradeni otroci, streljanje talcev v zloglasnem Sta- rem piskru, zavezniški letalski napadi in porušene hiše. Končno je posijalo sonce, prišla je svoboda, toda ne za vse - odprle so se teharske rane. Z močno spremenjeno nacionalno pa tudi so- cialno strukturo, je "delavsko" Celje po 2. svetovni vojni zakorakalo novim zmagam naproti. Vsekakor je bila druga polovica stoletja mirnejša, ves svoj trud in požrtvovalnost so lahko Celjani namenili razvoju. Mesto je tako dobilo študijsko knjižnico, lokalni časopis, kmetijske zadruge, poklicno gle- dališče, izšel je prvi Celjski zbornik. Nekoliko sta- rejši Celjani se še gotovo dobro spominjajo snež- nih metežev leta 1952. Sredi petdesetih let se je na Ostrožnem odvijala odmevna množična manife- stacija Štajerska v borbi z govorom maršala Tita, dobili smo zgodovinski arhiv, letno kopališče. Šest- deseta leta je zaznamovala modernizacija celjske bolnišnice, ureditev umetnega drsališča, začetki obrtnega sejma, prvi semafor. Leto 1970 je Celju prineslo umetno pregrado - Šmartinsko jezero, leto kasneje je svoja vrata od- prla prva veleblagovnica. V sedemdesetih letih smo dobili tudi prvi teden domačega tilma, začela in končala se je gradnja športne in sejemske hale Golovec. Zgrajena je bila hitra cesta Hoče-Arja vas, vdihavali smo prekomerno onesnažen zrak ter na cestah šteli preštevilne smrtne žrtve prometnih nesreč. Še zadnjič smo slovesno pričakali maršala Tita ter modrovali, kaj je povzročilo rušilno eks- plozijo v središču mesta. Celje se je dokončno razvilo v močno industrijsko središče, mesto "pla- 304 49 3 KRONIKA 2001 OCENE, 296-305 vih" plaščev. Sredi osemdesetih pa je prav Celje doživelo prvi veliki industrijski šok v Sloveniji - stečaj podjetja LIK Savinja, konec osemdesetih pa je bila postavljena nova katoliška cerkev Sv. Duha. Zadnje desetletje, srečno pričeto z izboritvijo samostojne države, nam je v spominu še zelo bli- zu. Za ta poosamosvojitveni čas je za naše mesto značilna predvsem močna oslabitev industrije, ve- Uka stopnja brezposelnosti, primat pa počasi pre- vzema storitveni sektor. In kaj nam bo prenesel pompozen prehod v novo tisočletje? Pustimo se presenetiti in se raje ukvarjajmo s spomini in nostalgijo, kar nam ta knjiga z lahkoto pričara. Prepustimo se torej stoletju, ki smo ga živeh tudi mi, in ki se ga vsak od nas spominja po svoje. Bojan Cvelfar 305 3 KRONIKA 49 lOOI Navodila avtorjem * Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino - je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola, to je do 16 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek - vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju - ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, po možnosti tudi naslov elekbronske pošte aU telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek - predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjeiimih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček - kratek opis prispevka (do 10 vrstic); spisek uporabljenih virov in literature; priloge - slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo na hrbtni strani ozna- čene z legendo. Legenda (podnapisi k prilogam) z navedbo nahajališča vira naj bo priložena na posebnem Hshi. * Opombe - morajo biti pisane enotno. V njih uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo ime fonda aH zbirke, signature oziroma števUko fascikla aU škaue in števuko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, naslov ali kratico n.d. (če od tega avtorja navajamo le eno delo) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura - v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potiebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri - navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 - Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945-1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka aH ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) - Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potiebi še številke škatel aU fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatie), (številka ali ime dokumenta). Literatura — monografije - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj, založba in leto izida. Primer: Gestiin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura - članki - navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v leže- čem tisku), za periodiko še letnik, leto, števuko in stiani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in stiani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notianjskem. Kronika, 48, 2000, šL 1-2, sti. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej), Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) ali glavnemu uredniku Kronike (Aleš Gabrič, Inštitut za novejšo zgodovino. Kongresni tig 1, 1000 Ljubljana). Za hitiejše poslovanje lahko prispevke pošljete tudi po elektronski pošti na naslova glavnega urednika (Ales.Gabric@guest.arnes.si) ali tehnične urednice (Medit@siol.net). Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (füe) naj bo ime avtorja članka. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Sli- kovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike 306