SEKSIZEM IN HENDIKEPIRANOST
SOCIOLOŠKA PERSPEKTIVA
Vrsta raziskav zlasti v zadnjih dveh desetletjih
kaže, da so hendikepirane ženske v drugačnem,
pogosto težjem položaju kot moški. Ta razlika se
kaže na vseh področjih in na vseh ravneh življenja
in delovanja: od definicije osebnostne identitete
do družbene vloge, ki jim je pripisana v zasebnem
in javnem delovanju. (Zaviršek 2000: 231-234,
Završnik 2001, Brezec 2000, Oberžan in Koražija
2002, Dominelli 2003). Govorimo lahko o več-
dimenzionalni nadobremenitvi hendikepiranih
žensk, ki se v vsakdanjem življenju kaže v vrsti
meril in zapovedi, katerih cilj je zmanjšati prostor
svobode in dodatno diskriminirati v primerjavi z
moškimi. Zato so te ženske pod hujšim zunanjim
družbenim nadzorom in pritiski in končno tudi
pod večjo samokontrolo in samoprisilo. Nadzor
se osredinja zlasti na dve področji - spolno obna-
šanje in reproduktivno delovanje (Booths, Booths
1998). Samo od sebe se poraja vprašanje, zakaj
so hendikepirane ženske v težjem položaju in za-
kaj prihaja do večkratne diskriminacije.
Brez dvoma je utemeljena podmena, da tak
položaj ni posledica individualne izbire žensk,
temveč je v prvi vrsti rezultat delovanja širšega
družbenega in kulturnega okolja. Ključne struk-
turne sestavine tega okolja so bile (ne le v zahodni
civilizaciji) oblikovane in ohranjene po »moški me-
ri«. Seksistične moškosrediščne definicije učlo-
večenja in so-žitja pripadnikov družbe so bile tudi
podlaga institucionalnemu urejanju in individual-
nemu sprejemanju vzorcev in smisla življenja.
Strogo varovanje in vsenavzočnost teh definicij
sta omogočala njihovo samoumevnost, njihov
kakor naravni obstoj (v sodobnosti opredeljen kot
tradicija). Prevladujoči vzorci osebnostnih lastno-
sti, zmogljivosti in družbenih vlog so spolno zame-
jeni, ločeni in nezamenljivi in kot taki institucio-
nalno in moralno varovani.
Temeljne značilnosti tradicionalne urejenosti
zajema pojem seksizem, ki ga opredeljujem tako:
Seksizem je oznaka za celoto prepričanj, sta-
lišč, vzorcev delovanj in praktičnih vsakdanjih
delovanj, ki temeljijo na strogem ločevanju de-
javnosti po spolu ter podeljujejo posamezni-
kom posebne neenake lastnosti glede na spol.
V znanih zgodovinskih družbah je (bila) delitev
dela in osebnostnih lastnosti po spolu strogo
zamejena, utrjena in nadzirana tako, da je bila
moškim dodeljena javna sfera in hierarhično
višje mesto ter nadrejen položaj ne le v javni,
temveč tudi v zasebni sferi. Družbeno nujne
in neprekinjene dejavnosti pri zagotavljanju
obstoja posameznika in vrste so bile določene
kot ženska dela in nižje vrednotene v primerja-
vi z javnimi (moškimi). Ženski je bila določena
vloga (u)domače(ne)ga bitja, ki je primarno
(»po naravi«) mati in gospodinja ter prenašal-
ka (spolno neenakih) vzgojnih vzorcev. (Jogan
2001: 1.)
Podobno opredelitev seksizma daje L. Domi-
nelli (2003), ki praktično organizacijo družbenega
življenja potem opiše kot patriarhat. Glede na to,
da je bilo v prevladujočem redu moškim kot pri-
padnikom spola - ne glede na starševski status -
pripisano višje mesto in jim je bila dana večja moč,
se mi zdi ustreznejša oznaka za družbeno organi-
zacijo (sistem) androarhat, ali kratko malo moško-
središčni sistem. Temeljno vezivo in legitimizacij-
sko sredstvo moške nadvlade (dominacije) je (bila)
moškosrediščna ali androcentrična kultura.
Taka kultura je prežemala vse sfere človeškega
delovanja in je bila neločljiva sestavina strukture
družbe oziroma njenega institucionalnega reda.
Čeprav je v sodobnosti vrsta zunanjih izrazov te
usmeritve manj vidna ali pa jih sploh ni več, to še
ne pomeni, da je androcentrizem - kot sestavina
vsakdanjega, pretežno rutiniziranega delovanja
- izkoreninjen. Govorimo lahko le o določeni
stopnji razkroja ali erozije te vrste seksizma (Jogan
1994), ki pa nikakor ni posledica »naravne« evo-
lucije ali samodejnega moralnega spreobračanja
nosilcev prednostnih položajev, temveč plod
135
ESEJ
dolgotrajnega in napornega organiziranega delo-
vanja pripadnic podrejenega spola. Kljub nekate-
rim spremembam (zlasti v 20. stoletju) je za razu-
mevanje reprodukcije moškosrediščne kulture in
androarhalne organizacije življenja in delovanja
pripadnikov družbe uporabna slika, v kateri sta
upoštevana oba spola in mikro in makro raven
delovanja.
Slika 1 Reprodukcija spolno specifičnih vlog in
vzorcev delovanja v javni in zasebni sferi
Vir: Jogan2001:2.
Sestavine pomenskega ovoja, znotraj katerega
poteka vse delovanje ljudi, so spolno enostransko
oblikovane, tako da je očitna hierarhija in pred-
nosten položaj moških. Kot nosilci razuma moški
ustvarjajo razlage o pravilnem redu, določajo pra-
vila in vzorce delovanja vseh pripadnikov, zari-
sujejo in utrjujejo meje smiselnosti in razumskosti,
določajo merila različnega obremenjevanja z živ-
ljenjsko potrebnimi dejavnostmi in (materialnega
in moralnega) nagrajevanja oziroma udeležbe pri
uporabi (uživanju) ustvarjenih dobrin. Delitev de-
la in prostorov na javno (moško in pomembno)
in zasebno (žensko, niže vrednoteno) je prispe-
vala k materialni in moralni nadobremenjenosti
žensk (nasploh). ON je določal okoliščine življe-
nja, ONA je bila njegova podrejena »pomočnica«
(bolje, »izvajalka«). Sestavine take kulture se kljub
postopni eroziji še ohranjajo v sodobnosti (npr,
kot stereotipi) in učinkujejo na vsakdanje življenje
na vseh ravneh.
Linije pretoka definicij pravilnosti (individual-
nih osebnostnih lastnosti) in nadzora v delitvi dela
po spolu kažejo, da so (bile) ženske praktično iz-
ključene iz javnega, umnega delovanja, da jim je
(bil) dodeljen podrejen in marginalen položaj v
družbi (kljub njihovi koristnosti in sklicujoč se
prav na to koristno vlogo). V glavnem je bilo zaže-
leno in obvezno, da so ženske nastopale kot instru-
menti, »govoreča orodja«, vendar tudi kot orodja
zelo omejeno govoreča.
Instrumentalizacija žensk kot obča lastnost je
bila bodisi ublažena, bodisi okrepljena glede na
vrsto drugih določil socialnega položaja. Seksizem
namreč učinkuje in deluje v povezavi z drugimi
urejevalnimi oblikami, kot so razredni (slojni) po-
ložaj, pripadnost rasi, verski skupnosti, odvisno
pač od konkretne zgodovinske heterogenosti
posamezne družbene skupnosti in odnosov moči
v njej. Seksizem deluje univerzalno tudi ob osi
normalno/hendikepirano. Skico, ki kaže na po-
vezavo spolne in razredne hierarhije na mikro in
makro ravni (Jogan 1990: 38), lahko tako dopol-
nimo z dimenzijo hendikepiranosti, kakor kaže
slika 2.
Iz te slike lahko vidimo, kako potekajo linije
moške nadvlade in kako se obremenjenost z
različnimi oblikami gospodovanja kopiči pri
136
SEKSIZEM IN HENDIKEPIRANOST: SOCIOLOŠKA PERSPEKTIVA
ženskah nižjih družbenih položajev. Nasproti ko-
pičenju moči v položaju A (moški) je kopičenje
nemoči v položaju D (ženske). Če upoštevamo
še hendikepiranost, vidimo, da se nemoč in s tem
instrumentaliziranost v položaju D še poveča,
medtem ko ovira v položaju A olajšuje razpolaga-
nje z močjo v javni in zasebni sferi. Položaja B
(ženski) in C (moški) sta ob hendikepiranosti olaj-
šana bodisi z ugodnim socialnim položajem žensk
te kategorije nasploh (B), bodisi z močjo in ugod-
nejšim položajem moškega v družini (C), kjer je
- po definiciji - gospodar, avtoriteta nad žensko
v položaju D. Ker pa so bile ženske na položaju
D vedno (v zgodovini, v vseh oblikah politične
vladavine) v večini in »kritična masa« za reprodu-
kcijo družbe nasploh, nikakor ni (bilo) naključno,
da se je prav na to kategorijo usmerila povezana
in sistematična institucionalna dejavnost, katere
cilj je bil vedno znova oblikovati »prave« lastnosti
ženske, pravo ženskost in na drugi strani pravo
moškost. Ženske je bilo treba zlasti oblikovati kot
bitja-za-druge po vzorcih, ki jim je pripisovan na-
ravni obstoj (»po naravi« jim pripadajo določene
lastnosti in zmogljivosti) in ki so dodatno opravi-
čeni bodisi z verskimi ali »znanstvenimi« razla-
gami (Jogan 1990: 77-115 in 151-189; Jogan
2001:81-137).
Slika 2. Zveza med spolno in statusno hierarhijo
glede na raven delovanja in hendikepiranost
Iz slike lahko vidimo, kako potekajo linije
moške nadvlade in kako se obremenjenost z
različnimi oblikami gospodovanja kopiči pri
ženskah nižjih družbenih položajev. Nasproti
kopičenju moči v položaju A (moški) je kopičenje
nemoči v položaju D (ženske). Če upoštevamo
še hendikepiranost, vidimo, da se nemoč in s tem
instrumentaliziranost v položaju D (-,-,-) še pove-
ča, medtem ko ovira v položaju A (+,+,-) olajšuje
razpolaganje z močjo v javni in zasebni sferi. Polo-
žaja B (ženski: -,+,-) in C (moški: -,+,-) sta ob hendi-
kepiranosti olajšana bodisi z ugodnim socialnim
položajem žensk te kategorije nasploh (B), bodisi
z močjo in ugodnejšim položajem moškega v dru-
žini (C), kjer je - po definiciji - gospodar, nosilec
avtoritete nad žensko v položaju D. Ker pa so
bile ženske na položaju D vedno (v zgodovini, v
vseh oblikah politične vladavine) v večini in »kritič-
na masa« za reprodukcijo družbe nasploh, nika-
kor ni (bilo) naključno, da se je prav na to katego-
rijo usmerila povezana in sistematična institucio-
nalna dejavnost, katere cilj je bil vedno znova obli-
kovati »prave« lastnosti ženske, pravo ženskost
in - na drugi strani - pravo moškost. Ženske je
bilo treba oblikovati zlasti kot bitja-za-druge po
vzorcih, ki so jim pripisovali naravni obstoj (»po
naravi« jim pripadajo določene lastnosti in zmo-
gljivosti) in ki so bili dodatno opravičeni bodisi z
verskimi ali »znanstvenimi« razlagami (Jogan
1990: 77-115 in 151-189; 2001: 81-137).
Ključne značilnosti ženskosti (femininosti)
vključujejo niz lastnosti (usmiljenje, ubogljivost,
pokornost, sočutje, trpljenje itn.), ki iz ženske
»napravijo« koristna bitja-za-druge; od tod neneh-
no zgodovinsko vprašanje, »čemu služijo«. V za-
hodni civilizaciji se je opravičevanje večplastnega
oblikovanja družbeno potrebne, zaželene in pozi-
tivne (»prave«) ženske vloge opiralo na zastraše-
vanje z negativno vlogo. Tako sta se bipolarno
povezovala (a) na reproduktivno (spolno) funkcijo
skrčena ženska-mati (s pravim mestom v zaseb-
nosti: dom, družina, gospodinjstvo) kot pozitivni
lik in (b) na funkcijo spolnega užitka skrčena (spol-
no razbrzdana) ženska kot vir zla. K poveličevanju
družinske (spolno reproduktivne) vloge žensk je
tako sodilo tabuiziranje spolnosti nasploh in in-
strumentalizacija spolnega stika kot sredstva za
razmnoževanje, kar se je ad absurdum izražalo v
ključnem pozitivnem liku za ženske, devici Mariji.
Spoznavanje te vrste instrumentaliziranja žensk
137
ESEÍ
nam omogoča približati se odgovoru, zakaj se
kontrola nad hendikepiranimi ženskami osredinja
prav na spolnost in starševstvo in zakaj prihaja
do sprevrnjenih meril (Zaviršek 2000:227-279)
za njihovo delovanje na teh dveh področjih.
Maca Jogan
LITERATURA
Brezec, Katja (2000), Matere otrok z duševno prizadetostjo. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Dominelli, Lena (2003), Gendering disability. Referat na konferenci »Tako lepa, pa invalid«, Ljubljana,
FSD, 20. november 2003 (rokopis).
Jogan, Maca (1990). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo,
politične vede in novinarstvo.
- (2001). Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Oberžan, Ivanka, Koražija, Kristina (2002), Starši odraslih duševno prizadetih oseb. Ljubljana: VŠSD
(diplomska naloga).
Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba/*cf.
Završnik, Rolanda (2001 ). Nasilje nad ženskami s prizadetostmi. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
138