Radoslav Skoflek. In po nas zastaja kri, ko umro nam dragi znanci, in ne vemo, ali mi, ali oni so izgnanci. Anton Medved. Gledale so ga te sinje gore, zeleni griči v brezskrbnih zlatih dneh detinstva in videli so ga v letih betežne starosti. Prelep košček naše zemlje je ob Novicerkvi in Vojniku! Tu se je začela, tu nehala pot njegovega življenja . . . In ko so mu prišla težka leta, ni pod tem bremenom sklanjal svoje glave; nosil jo je pokonei, ni gledal tožno, čemerno v svet, z bistritn očesom, vedrim čelom, jasnim licem je tudi pri zadnjih stopinjah zemeljske hoje motril človeško življenje in zgodovino svojega naroda. Morda je po mirni gladini plul čoln njegovega življenja brez borb, brez pogubuih čeri, prevar? U č i t e 1 j — je bil! Pri tej besedi se takoj pred teboj razgrne življenje: polno truda — plača jadna, tisočero skrbi — zasluge nie, tisočero stisk — utehe, priznanja, ljubezni nie. ' Vse to je užil naš Eadoslav. Po 421etnem mukapolnem službovanju so mu potisnili v roko nmodro polo", a iz rok mu niso mogli iztrgati dela za — narod. Vse njegovo življenje je bilo — delo, vedno ozarjeno s svitom idealnosti. In ta idealnost mu tudi v pokoju ni dala pokoja. Slovit madjarski pesnik je nekdaj pisal o Slovakih: BPoznam ta narod, ki ljubi svojo domovin o." Te besede veljajo tudi nam zaničevanim Sloveneem. Ob vsi naši ubožnosti nam je vsaka doba rosila plemenitih mož, ki so v narodu netili sveti ogenj rodoljubja. In med one, ki so v sredino preprostega naroda nosili bakljo prosvete, narodne zavesti, se mora na odlično mesto staviti naš Eadoslav. A bil je daleko od one dobe, ko se je glasilo: nBeseda sladka, domovina!" Služil ji je v dejanju, služil ji z žrtvami. Kjerkoli je služboval, povsod se je pridružil narodnemu ognjišču, in če tega ni bilo, pa ga je ustanovil v podobi čitalnic, bralnib. društev, pevskih zborov. Žrtvoval jim je svoj prosti čas, trud in pa — d e n a r, dovolite, da poudarim to besedo — denar od svoje preskromne plače. Sodeloval je pri ustanovitvi celjskega, savinjskega učiteljskega društva, telovadnega društva ,,Mozirski Sokol". ,,Narod je treba pritegniti, privezati nase, če mu hočemo dati izobrazbe!" mi je večkrat rekel že zdaj, ko je bil v pokoju. V to svrho si je on izbral — umetnost. Na perutih petja in glasbe naj se preprosti narod dvigne v svetišče nProsvete". On pa je bil tudi izšolan pevec, rojen pevovodja, izvrsten poznavalec glasbe in ob milejši usodi bi ga bila sama ta stroka privedla na višek. Pravo presrčno veselje mu je zasijalo na obrazu, kadarkoli se je seznanjal z mladino, najsi je bil mladi mož iz učiteljstva, dijaštva ali po izobrazbi hrepeneč mladenic kmetiškega ali rokodelskega stanu. Mladina mu je bila v resniei rup", a ne po receptu kakih slavnostnih dni, ko se spominjamo tega upa ob čašah kipečega napoja, v resnem življenju pa pozabljamo dejanske ljubezni do nje. Z njo je bil v trajuem prijateljstvu. Tudi tu je zasledoval trden smoter, da nam je treba pridobiti mladino, če hočemo, da bodo z natni v vrsto stopali tudi stari. Prišedši v Vojnik uživat pokoj kot šestdesetleten starček, je takoj ustanovil pevski zbor, obstoječ iz samih fantov in deklet kmetiškega in obrtnega stanu, ki so se jirn radi pridružili nekateri gospodje in gospodične iz trga, potem tamburaški zbor ter oživil bralno društvo, ki se je pozneje pretvorilo v čitalnico. Koliko gmotnih žrtev je poleg duševnih daroval za to narodno ognjišče, vedo njega udje sami najbolje in vedo tudi, da bi vojniško narodno življenje imelo vse drugačno lice, če bi bilo tam več tako požrtvovalnih in delavnih Eadoslavov. Mimogrede naj omenim, da je za čitalnico plačeval stanarino mesečno po 10 K od svoje trdo zaslužene pokojnine. Skrbel je raladini za pošteno plemenito zabavo, na veselico povabljal narodne dijake iz Oelja. Naj je bila še tako skromna nbeseda" ali veselica ali pa šolska prireditev v bližnji okolici, on se je udeležil in prirediteljem ni vedel, kako bi izrazil svoje priznanje. Tako veselje je imel, kjer je opazil delo za narodno izobrazbo. V družbi smo ga povsod radi videli, bil je živahen družabnik. Kdor se je bil samo enkrat z njim seznanil, ni mogel pozabiti njega tipičnega obraza, ki se je po njem zrcalil znak uraetniškega čuvstvovanja. Njegovo vitko telo visoke rasti je do pozne starosti ohranilo svojo prožno eleganeo. Pokojnik se je rodil 1. 1840. v Novicerkvi pri trgu Vojniku. Na zemljišču, kjer je sedaj deželna trsnica in drevesnica, je bil njegov rojstni dom. Obiskovavši nekaj let domačo šolo, je študiral potem v Gelju ter se potem pripravljal za učiteljski stan ua takratni preparandiji tudi tam. Svoje študije je nadaljeval v Gradcu, kjer je bil tovariš sedanjemu štajer. dežel. odborniku prof. Eobiču Uosegel je z odličnim uspehom sposobDOstno izpričevalo za glavnega učitelja. Prva služba mu je bila potem v Celju na takoimpnovani MKreishauptschule". Sedanji ravnatelj na mestni dekliški šoli Jos. Weifi je bil eden DJegovih učencev. Letne plače je imel — sapa naj varn nikar ne zastane — 72 gld., reci dvainsedemdeset goldinarjev. TedaDJi slovenski rodoljubi v Celju, dr. Kočevar, Kapus in dr., so mu bili ljubeznivi podporniki, da ni umrl gladu, kakor je sam pravil. Pozneje šele je dosegel 210 gld. Kmalu potem je dobilo Celje lastno upravo in z njo tudi šolstvo. Narodni zagrizeni nasprotniki so mu začeli izpodkapati tla, dokler ga res niso pregnali iz mesta. črtili so ga zaradi n.jegovega iskrenega rodoljubja in pa — neupogljivega značaja. Cetudi je rad zapustil svoje prvo torišče ter otresel mestni prah, a vendar lahko domnevamo, da je bila ta odiočitev usodepolna za vse njegovo življenje. A čemu to domnevaDJe, prepozno je! Ni šel daleč od tu. Dobil je službo v trgu Vranskem, kji-r se je ta čas porajalo čilo narodno živlienje, ki se je ohranilo do današnjega dne ter mu dalo za vedno znak narodnega trga. Druge njegove službe pa so bile v Mozirju, Braslovčah, Lehnu pri Mariboru in slednjič pri sv. Duhu pri Lučnnah, kjer je bil kot nadučitelj na lastno prošujo upokojen 1. 1902. V svojih službah je prebil marsikak boj z narodnimi sovražniki, zadel pa tudi ob šolski birokratizem, ki izhaja itak na.jvec iz rok politiških nasprotnikov, ob oni birokratizera, ki je zagrenil življenje že marsikateremu učitelju, birokratizem, ki nikdar ni presojal učitelja kot eelega moža, ampak zaradi maleukosti vihtel nad njim valpetski bič, birokratizem, ki ni hotel nikdar pripoznati individualnosti ne pri učitelju, ne pri ucencih, birokratizem, ki je dušil in skoro udušil Ijudsko šolo, kakor nam zatrjujejo modri možje sedanjega pedagoškega polja. Ia ta borba bi ga bila skoro gmotno ubila. Le z ozirom na svojo rodovino je odj^njal od tega boja, a tem gorečnejše je deloval za svoj narod. Usoda mu ni bila mila tudi v domačem rodovinskem življenju. Hladnemu grobu je izročil dve soprogi. Od otrok mu je ostal še edino sin Alojzij, ki si je trgovino izbral v svoj poklie in odslužuje sedaj cesarja. Iz bratske dežele Oeške, iz daljnega Plznja je prihitel na pogreb svojega milega očeta. Ko stojimo ob odprtem grobu zaslužnega moža, se nam stori inako. Ne da bi ga pomilovali zaradi tega, ker je moral leei v hladni grob, saj se lahko tolažimo s pesnikom: In ti grenka se nam zdiš, bleda smrt s poljubom hladnim, ti, kl sama snemaš križ, težek križ trpinom jadnim? Inako se nam stori za onimi silami, ki jih je uporabljal v prid narodu svojemu, ker uspehi njegovega truda niso ležali pred njim ob koncu življenja, da bi se jih veselil; so pač uspehi učitelja-vzgojevalca, ki so skriti v narodu samem, ki jih hvaležnost ne more plačevati javno. Izpil je kupo življenja, pa ravno na dnu je še moral použiti gorjupost. Smrtni angel ni priplul k njemu z lahnimi perutmi. Ubogi trpin je še enkrat poklical prirodne sile v areno! Dne 5. novembra p. 1. ga je napadla nevarna pljučniea in nad pol leta se je boril s smrtjo. človeku se dozdeva, da je tu bil dokaz, da je njega močni duh še vedno zapovedoval oslabelemu telesu. Šele dne 29. maja t. 1. je podlegel. Dne 1. junija ob 4. uri popoldan smo ga izročili materi zemlji. K pogrebu so prihiteli učitelji iz Celja in nekaj dijakov, učitelji iz Dobrne, Novecerkve, Ljubečne, Šmartna v Eožni dolini, Frankolovega, domače vojniško učiteljstvo, med tern tudi tovariša z neraške šole. Na pokopališču so mu učitelji zapeli dvoje žalostink. Odlični tržani so nosili njegovo krsto. Z Bogom, Eadoslav!