OS OS e 0) ZGODOVINO št. 1 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Alenka Kačičnik Gabrič HENRIK SCHOLLMAYER LICHTENBERG, UPRAVNIK POSESTVA SNEŽNIK 5 Heinrich Schollmayer Lichtenberg, Verwalter des Großgrundbesitzes Snežnik Dragan Matić PRETEP V ŠANTLOVI VEŽI 13 Die Prügelei im Flur des Šantl-Hauses Taja Kramberger MORALA IN PRAVILA OBNAŠANJA V DRUŽINSKEM KROGU V LUČI MEŠČANSKIH BONTONOV 25 Moral und Etikette im Kreis der Familie im Licht bürgerlicher Benimmbücher Igor Grdina/Mitja Spreizer STARA PESEM - MOJSTROVINA VIKTORJA PARME IN ZMAZEK IVANA CANKARJA 42 Altes Lied - Viktor Parmas Meisterwerk und Ivan Cankars Machwerk Mojca Šavnik VLADIMIR LEVSTIK IN IVAN CANKAR: ALI SKRIVNOST JE ŠE VEDNO ŽIVA 55 Vladimir Levstik und Ivan Cankar: Das Geheimnis lebt weiter fort Tone Kregar MILAN HODŽA IN SREDNJA EVROPA 76 Milan Hodža und Mitteleuropa Zapisi in pričevanja Primož Kočar LE KAKO JE MOGOČE USKLADITI VELIČINO TEGA DUHA S TO KLAVRNO IGRO NJEGOVEGA TELESNEGA BITJA? 92 S knjižne police Aleksander Žižek KO SE KORENIN ZAVEMO 97 (Katarina Kobilica, Andrej Studen: Volja do dela je bogastvo...) Aleksander Žižek SNAGA IN RED VZDRŽUJETA SVET 98 (Georges Vigarello: Čisto in umazano...) Aleksander Žižek VSE, KAR STE VEDNO ŽELELI VEDETI O LISTINAH 98 (Božo Otorepec, Dragan Matic: Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1320 -1782...) Leta 1853 je veleposestvo Snežnik na dražbi kupil nov lastnik, knez Otto Viktor Schönburg - Waidenburg, plemič, doma na Saškem.1 Svojega novega posestva ni nikoli obiskal, saj je že nekaj mesecev kasneje umrl. Njegova družina ni o na- kupu Snežnika vedela ničesar, po njegovi smrti pa ga je podedoval njegov tretji sin, ki sprva ni vedel niti, kje se posestvo nahaja. Ko ga je konč- no našel, se je moral soočiti z dejstvom, da je bilo posestvo osiromašeno, gozdovi izropani lesa, stalež divjadi izredno nizek. Posesti se je poznalo slabo gospodarjenje zadnjih let.2 Novi lastnik je bil očitno dovolj finančno močan, da se ni ustrašil stroškov, saj se je zavedal, da bo moral veliko investirati, če bo hotel, da bo vele- posestvo spet postalo donosno. Obnove gradu in gospodarstva se je lotil natančno in sistema- tično, pri tem pa sta mu veliko pripomogla za Članek sem napisala med urejanjem gradiva, ki bo predvidoma priključeno k že obstoječemu fondu Graš- čina Snežnik. Gradivo, ki sem ga do sedaj popisala, sem v pričujočem članku citirala kot gradivo Gozdnega ura- da Snežnik, ker je do sedaj kot neurejeno to oznako tu- di nosilo. Veliko gradiva je še nepopisanega in neureje- nega, po že pregledanem pa se lahko nadejamo, da bo bogastvo virov ponudilo še obilo presenečenj. Vinko Sterle, Fant, to pa so čekani in pol', Sežana, Žbrinca. 1994, str. 9 in str. 13- Prav tam, str. 7. delo upravnikov gozdnih posesti posebej šola- na Jožef von Obereigner in Henrik Schollmayer - Lichtenberg. V snežniških gozdovih ljudje dolgo časa niso stalno prebivali. Skoraj do leta 1890 tukaj ni bilo cestnih povezav in naselij. Pivko na jugovzhodu so z Loško dolino na severovzhodu vezala le sla- ba pota, primerna komaj za promet s tovorno živino. Glavnina gozdov je bila nedotaknjena, le robove so izkoriščali kmetje, pa tudi ti so si morali sami utirati poti. Šele leta 1870 je bila v Leskovi dolini zgrajena prva gozdarska naselbina. Druga je kasneje zra- sla na Mašunu. Prvo hišo so zgradili leta 1874. Gradbeni material so vozili po kolovozih s Snežnika, ker cest še ni bilo. Kmetje v dolini so vedeli, da prihaja s temi gradnjami konec njiho- vega do takrat neoviranega gospodarjenja v gozdu in se posebno z naselbino na Mašunu ni- so mogli sprijazniti. Zato so se 24. avgusta 1874 zbrali iz več vasi in v četi z okoli 150 možmi kre- nili na pohod na Mašun. Gozdarsko stavbo, ki so jo takrat do tal porušili, so kasneje obnovili. V njej se je naselil gozdar Anton Satran. Po prvi svetovni vojni je stavba pogorela. Zaradi nepaz- ljivosti so ga zažgale italijanske vojaške enote, ki so bile takrat nastanjene v njej.3 6 ZGODOVINA ZA VSE Leta 1880 je bila zgrajena tretja gozdarska po- stojanka na Gomanjcih. Njen prvi prebivalec je postal gozdar Jože Novak. Četrto gozdarsko hi- šo so postavili v Jurjevi dolini. O divjadi v snež- niških gozdovih je nekaj skopih podatkov napi- sal že Valvasor, precej kasneje pa je gozdar Sa- tran večkrat sporočal, da je divjad v hudih zi- mah v snežniških revirjih zelo trpela. Zaradi ve- likega števila jo je pomanjkanje hrane često prignalo tudi v dolino.^ Novi lastniki so bili na Saškem veliki indu- stríala, zato v začetku niso ne pričakovali, niti potrebovali velikega dohodka od posestva. Glavna gospodarska moč posestva je bil les. Skoraj 80 % posestva je bilo namreč poraščenih s strnjenimi gozdovi, zaradi večje nadmorske višine pretežno iglastimi. Posestvo je bilo zaradi upravljanja z gozdovi razdeljeno v več revirjev, glavno upravo pa so vodili na gradu. Zaradi leta 1848 razglašene zemljiške odveze so bili snež- niški gozdovi v času, ko je posestvo kupil Schönburg - Waidenburg, močno obremenjeni s služnostnimi pravicami različnih oblik. Služ- nosti so pripadale skoraj štiridesetim naseljem. Reševanje spornih zadev je zaposlilo upravo in lastnika posestva za nadaljnjih nekaj desetletij, da so razrešili vse spore oz. zahtevke nosilcev servitutnih pravic in je zemljišče veleposestva postalo prosto servitutov. Za razrešitev služnostnih pravic je knez Schönburg - Waidenburg žrtvoval približno eno tretjino posestva.5 Šele takrat so pravzaprav lahko začeli z načrtnim gozdarjenjem. Za izdela- vo in nato prodajo polizdelkov ali celo nekate- rih izdelkov (tavoletti, gajbice za izvoz sadja in zelenjave v Ameriko) so na Marofu v Loški doli- ni zgradili žago, ki je konec 70. let pogorela. Tu- di tovarna metilnega alkohola v Leskovi dolini nikakor ni mogla delovati rentabilno. Po propa- du jo je poizkusil ponovno usposobiti Francoz Bertrand, vendar spet neuspešno. Edini zanes- ljivi denar je tedaj pritekal od pridobivanja pe- pelike, pašnine in izdajanja dovoljenj za nabira- nje drevesnih gob. Ker so bili vsi drugi poizkusi neuspešni, se je Jurij Schönburg - Waidenburg odločil za uvajanje urejenega gospodarjenja z gozdom in organizacijo dobičkonosne prodaje surovega lesa. Njegova prizadevanja je nadalje- van Fabjan, Snežniška jelenjad, Lovec, XXXIX, 1956/ 57, št. 6, str. 162. Dnevnik princa Hermana pl. Schönburg • Waldenbur- ga, v tipkopisu, prevod, str. 7, objava v pripravi. val sin Herman, ki je postal lastnik posestva po Jurijevi smrti 29. oktobra 1900. Veliko pozornosti so Snežniški namenjali tudi divjadi in lovu. Lov je v preteklosti služil za pre- živetje ljudi (meso za hrano, kože za oblačila), kasneje pa se je začel spreminjati v razvedrilno in športno dejavnost. Lastniki lovišč in zemljiš- kih posesti pri nas so bili večinoma tujci, doma- či prebivalci pa so jim morali služiti in med dru- gim opravljati tudi lovsko tlako kot gonjači, no- sači ali rejci lovskih psov. Divjadi je bilo včasih dovolj po vsej Kranjski, ne le na Snežniku. Do- mači jeleni so takrat nosili izredna rogovja, ki so bila neredko težka preko 12 kg, po teži teles pa je bila takratna jelenjad daleč pod današnjim povprečjem. Na rogovje je brez dvoma vplivala bujna in raznovrstna paša, saj solnic in napaja- lišč niso poznali, mogočno rogovje pa je jelen potreboval pri dnevni borbi za obstanek med številno divjadjo.6 Verjetno je bilo zaradi naravnih danosti na Notranjskem med ljudstvom največ lovske krvi, ki se je sprostila po revolucionarnem letu 1848. Ljudje so tako ali drugače prišli do orožja, gos- podarjev ni bilo in začeli so se množični lovski pogromi, v katerih so včasih sodelovale cele va- si. Plen je bil velik, zato so veliko mesa, ki ga ni- so mogli sproti uporabiti sami, prodali. Zaradi zasićenosti trga je cena divjačini takrat zelo pad- la. Kljub poskusom države z izdajo lovskega pa- tenta 1852 in graščinskih fevdalcev, da bi po- novno uvedli red, se je uničevanje nadaljevalo. Po letu 1849, ko je lov dobil obliko zakupniš- tva, je za gospodarje lastnih lovišč ponovno po- stala mikavna gospodarska korist, ki jo je dajala odstrelnina. Schönburg - Waldenburgi so bili veliki ljubite- lji narave, večkrat so na Snežnik prihajali divjad le opazovat in občudovat. Vsako leto znova so opazovali jelenji ruk, včasih pa jih je premotil kakšen drug dogodek. 15. maja 1910 sta na pri- mer, za spremembo, mladi gospodar Herman in njegov gost na lovu upravnik Henrik Schollma- yer - Lichtenberg "zanemarila" prvotni namen in namesto tega ob 2. uri zjutraj opazovala, kako je čez nebo potoval Halleyev komet.7 6 I. Fabjan, n.d., str. 162. 7 A(rhiv) S(lovenije), Gr.(aščinski) A.(rhiv) XVII, Snež- nik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten von Schönburg. Geschichte der Herrschaft Schneeberg in Krain, II. Band, str. 62 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE ^F < P< m ^*Jl kki W ' *m . • a? w ^^ 1 -W Sv' W f'l& i m KŽ0 7 1 V f i Henrik Schollmayer - Lichtenberg s hčerko Margareto Moški člani družine so zelo radi lovili divjad, zato so si zelo prizadevali za dvig staleža divjadi v svojih gozdovih. Na posestvu Snežnik so lovili različne vrste divjadi, po takratni klasifikaciji nizko in visoko divjad. Posebej pomembni so bili jeleni, ki so spadali med visoko divjad, glo- boki in temni gozdovi na Snežniku pa so bili dom tudi drugim vrstam zveri, volkovom, ri- som, divjim mačkam in medvedom. Zadnjega risa so ustrelili leta 1869, nato pa so jih le še po- redko srečali v tamkajšnjih gozdovih, volkovi pa so bili kar stalni prebivalci snežniških goz- dov. Kjub vnetemu zasledovanju in odstrelu je bilo njihovo število ves čas približno enako, saj so se vedno znova priseljevali na Snežnik iz hr- vaških in bosanskih gozdov. Medvede so na Snežniku posebej ščitili. Lov na rjavega medveda je bil pridržan le lastniku posestva. Upleniti tako trofejo je bil dogodek za vsakega, še tako starega in izkušenega lovca. Ko se je res zgodilo, da je Herman Schönburg - Wai- denburg 26. aprila 1893 z visoke preže uplenil prvega medveda v Leskovem grmu pod hribom Grajšovka, ga je to tako prevzelo, da tega še ne- kaj let ni mogel pozabiti. Medved je bil moške- ga spola, dolg 2,3 m, tehtal pa je 220 kg. Leta 1905 je zato knez naročil kamnoseku Janezu Le- karni iz Starega trga, naj mu izdela spominski kamen z napisom "Seine Durchlaucht Prinz Hermann von Schönburg - Waidenburg erleg- ten hier sehr starken Hauptbären am 26. April 1893" (Njegova visokost princ Herman von Schönburg-Waidenburg je tukaj 26. aprila 1893 položil kapitalnega medveda) in mu zanj plačal 33 kron in 12 helerjev." Po besedah današnjega oskrbnika gradu Snežnik spominski kamen še danes stoji v gozdu in označuje kraj ustrelitve. Majhen spominski kamen so postavili tudi v spomin na srečanje rednega gosta na Snežniku, Henrika Meklenburškega, kasnejšega princa Ni- zozemske, z medvedko, ki je s seboj vodila dva mladička, v Leskovem grmu 23. julija 1900. Po- sebej so bili namreč veseli dejstva, da je princ kljub napadu medvedke, ki se je bala za mladi- če, ostal nepoškodovan.9 Zaradi prevelikega odstrela živali v preteklo- sti, posledično pa pomanjkanja divjadi v gozdo- vih, so si nekateri posestniki v svojih gozdovih omislili obore oz. ograjena gojišča za divjad, kjer so nato načrtno gojili določene živalske vr- ste za kasnejši odstrel. Po ministerialovem uka- zu iz leta 1852 je bil lov v divjekih oz. oborah dovoljen le lastnikom. Pri nas je iz tega časa naj- bolj znana obora kozorogov, ki jo je v 90. letih 19- stoletja v okolici sv. Ane nad Tržičem osno- val dr. Julius Born. Leta 1891 je začel obnavljati tudi kolonijo jelenov v Jelendolu. Ena takih obor je bila še v Kokri, kjer je jelene ponovno naselil Gilbert Fuchs, lastnik gradu in posestva Hrib v Preddvoru. Graščina Planina je imela leta 1887 oboro z jeleni pri Planini in leta 1899 še eno na Javorniku. V letih 1891 -1894 je znana obora pri Puterhofu, knez Windischgratz pa je svojo oboro za jelene osnoval leta 1912 na Po- horju.10 Znano oboro za gojenje jelenov so imeli od leta 1899 tudi na posestvu Snežnik v Leskovi do- AS, Gozdni urad Snežnik, šk 29, št. 444, Blagajna po- sestva Snežnik, računske priloge za leto 1905 z izdatki, rubrika XXVII, lovski zakup, stroški in zaslužki pri od- strelu, IS. 70. AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 12. lima Uniek, Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek, Ljub- ljana 1970, str. 472-473- VSE ZA ZGODOVINO 8 ZGODOVINA ZA VSE lini, imenovali so jo Zverinjak.11 Graščina Snež- nik je imenovala posebno komisijo, ki je 19. ja- nuarja 1899 odbrala primeren prostor za njeno izgradnjo. Graditi so jo pričeli takoj, narejena je bila 4. marca 1899. Sprva je zavzemala površino približno 10 hektarov.12 Število jelenov se je v divjeku povečalo zaradi nakupov živali, zaradi tega, ker so se zatekale vanjo živali iz ostalega gozda, nekaj mladičev pa se je v obori že skoti- lo. Zato so površino obore povečali, zaradi si- stematičnega in natančnega strokovnega dela pa je obora z jeleni odlično uspevala. Leta 1900 so v višje ležečih predelih snežniškega posestva poizkusili naseliti še gamse, ki pa se niso vživeli v novem okolju.13 O ustanovitvi obore za jelene zelo izčrpno pričajo zapiski Henrika Schöllmayerja - Lichten- berga. Bil je gozdar in gospodarstvenik, pose- bej priznan na področju razvoja in negovanja prebiralnih gozdov. Rojen je bil 23. novembra I860 v Althofnu na Koroškem kot Henrik Etbin Schollmayer kmetijskemu strokovnjaku Francu in Korneliji, rojeni Costa, hčerki znanega do- moznanca dr. Henrika Coste in sestri še bolj znanega slovenskega politika dr. Etbina Henri- ka Coste, po katerem je prvorojenec tudi dobil ime.H Po šolanju v Ljubljani, na Češkem in Saš- kem, kjer je obiskoval gozdarsko akademijo, ter po opravljenem izpitu za samostojno gozdno gospodarstvo je bil sprva zaposlen na področju Gmundenske državne gozdne direkcije, nato kot vodja parne žage Karla Novaka v Slatini (da- našnja Romunija). Od 15. marca 1884 je bil v službi na veleposestvu kneza Schönburg - Wal- denburga na Snežniku, sprva kot višji gozdar in oskrbnik gozdnega revirja Mašun. Na Mašunu je bil 19- avgusta 1891 pri eksploziji dinamita poškodovan. Nesrečo je sicer preživel, ker je knez Jurij Schönburg - Waidenburg organiziral prevoz bolnika v ljubljansko bolnišnico.13 Izgu- bil pa je desno oko in od takrat nosil trak preko njega. Leta 1903 je kot upravitelj celotnega snežniškega posestva nasledil svojega tasta Jo- žefa Obereignerja. Leta 1904 ga je posvojila Vi- 11 Tudi danes se to področje v gozdu pri Leskovi dolini imenuje Zverinjak. Atlas Slovenije, Ljubljana 1992, karta 183, • 3- 12 1. Fabjan, n.d., str. 161-167. 13 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 14. 14 Stane Gronda, Zadnji lastniki gradiča Koča vas in nji- hov družinski arhiv, Notranjski listi II, Cerknica 1981, str. 278-283- 15 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str.. 40. ljemina Lichtenberg, starejša grofica iz sosed- njega gradu Koča vas, ki ni imela svojih otrok. V adoptivni listini se je Schollmayer obvezal, da bo skrbel za njo do smrti, potem pa bo podedo- val njeno posestvo. Prevzel je tudi njen plemiš- ki naslov in priimek, zato se je od takrat podpi- soval Schollmayer Lichtenberg. Čezdajalno po- godbo sta grofica in Schollmayer sklenila leta 1906.16 Leta 1909 je Henrik Schollmayer - Lich- tenberg postal direktor celotnega snežniškega posestva.17 Pri gospodarju in med delavci na po- sestvu je slovel po svoji natančnosti.18 S svojim delodajalcem se je zelo dobro razumel, celo ta- ko, da mu je bil priča pri poroki z Marijo von Obereigner 21. julija 1887 lastnik veleposestva princ Jurij von Schönburg - Waidenburg, prin- cesa Luisa in princesa Anna, žena in hči princa Jurija, pa sta bili krstni botri njunim otrokom.19 Schöllmayerja so zanimala mnoga različna področja in tematike, ne le tista, ki so se strogo dotikala gospodarjenja na Snežniku. Trudil se je, da bi veleposestvo čim bolj povezal z ostalo državo in omogočil lažje in predvsem cenejše izkoriščanje njegovih bogastev, v prvi vrsti veli- kih, do takrat še neizkoriščenih količin lesa. Ta- ko se je 3. junija 1903 udeležil sestanka v Trgov- ski zbornici v Ljubljani kot zastopnik posestva Snežnik,20 ki je bilo kot možni veliki uporabnik zelo zainteresirano za izgradnjo načrtovane že- lezniške proge od Rakeka do kranjske meje s Hrvaško. Po dogovorih s sestanka je nato pri- pravil podatke za izdelavo načrtov za izgradnjo železnice,21 ki naj bi potekala od priključka na južno železnico pri Rakeku do Prezida na hrvaš- ki strani meje in bi pripomogla, da boj v konku- renci s pridelovalci mnogo cenejšega lesa v Bo- sni še ne bi bil izgubljen. Največji strošek pri prodaji rezanega lesa je bil namreč transport iz gozdov do porabnika, saj je bilo ponekod treba spraviti hlode tudi do 40 km daleč do najbližje železnice. Zaradi zmanjšanja zaslužka so se za- čeli prebivalci Loške doline in njene hribovite okolice izseljevati v tujino. 16 AS, 744, Graščinski arhiv Koča vas, fase. 2, Dominica- lia. 17 Več glej Slovenski biografski leksikon, str. 236. 18 V. Sterle, n.d., str. 81. 19 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 31. 20 Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, Slo- venska matica, Ljubljana 1968, str. 285; višji gozdar snežniškega veleposestva je tam napačno naveden kot Henrik Golmajer. 21 Slovenski biografski leksikon, deveti zvezek, priloga k SBLIII, str. 236, geslo Schollmayer-Lichtenberg Henrik. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 9 Terenske razmere za gradnjo železnice so bi- le ugodne, saj na trasi niso bili predvideni grad- beno posebno zahtevni objekti. Načrt je izdelal ing. Emanuel Rindl z Dunaja februarja 1904. Rindl je načrtoval normalnotirno progo, dolgo 34,427 km, s postajami v Rakeku, Cerknici, Gra- hovem, Bloški Polici, Starem trgu in Ložu, Polja- nah in v Babnem Polju. Imela bi značaj izvozne železnice za snežniške gozdove, za gozdove ča- branskega veleposestva in zahodnega dela Auerspergovih gozdov, ki so gravitirali na Bloš- ko planoto. Železniško ministrstvo je potrdilo načrte in izdalo koncesijo. Med tistimi, ki so pri- Snežniški graščaki se peljejo na dobili koncesijo za železnico, je bil tudi lastnik veleposestva Snežnik, knez Schönburg - Wai- denburg, vendar ideje o izgradnji železniške proge zaradi več različnih vzrokov vseeno niso uresničili.22 Pri iskanju boljših transportnih povezav s sve- tom se je Schollmayer, prav tako kot že njegov predhodnik na delovnem mestu, Jožef von Obereigner, veliko ukvarjal z gradnjo gozdnih cest na področju Snežnika, saj se je zavedal veli- kega pomena dostopnosti snežniških gozdnih bogastev. V času njegovega direktorovanja so redno vzdrževali že obstoječe ceste, jih utrjevali ter zgradili več novih. Gradnja cest je sicer zah- tevala znatna denarna in materialna sredstva, vendar je z njimi postala dostopnost gozdov bistveno lažja, s tem pa so tudi v gospodarskem smislu dosti lažje in temeljiteje vzdrževali in iz- koriščali gozd. Samo v letu 1913 je blagajna po- sestva Snežnik za delo na različnih cestah na po- sestvu izplačala več kot 300 računov.-1 Novozgrajene ceste so poimenovali ali po kraju, kamor je cesta vodila, ali pa z imenom do- ločene osebe iz vrst lastnikov. Tako je Jurjeva cesta, ki so jo gradili med leti 1872 do 1896,'* vodila od gradu Snežnik mimo lovske koče Klanska polica nedaleč od tromeje med avstrij- skim Primorjem, Hrvaš- ko in Kranjsko, do Go- manjcev. Dolga je bila 30,8 km in je bila najpo- membnejša cesta v snež- niških gozdovih. Priklju- čila se je na deželno ce- sto proti Ložu in Rakeku, kjer je snežniške gozdo- ve povezala z južno že- leznico. Za izvoz lesa proti notranjosti države in proti morju je bilo to dejstvo ključnega pome- na. Gradnja Jurjeve ceste je v tehničnem in gospo- darskem smislu pred- stavljala vzorčni model za nadaljne načrte in de- lo. Snežniška cesta je Snežnik povezala s Pivš- ko dolino. Luisina cesta je v dolžini 14,1 km pri t.i. Cipi povezala novi Jurjevo in Snežniško cesto. Mermanova cesta je povezala Snežniško cesto z gozdno naselbino Skorje v revirju Mašun, leta 1921 pa so imeli v načrtu, da jo podaljšajo do meje revirja pri Svinščakih in naprej skozi revir Gomanjce do Jurjeve ceste. Poleg teh glavnih so zgradili še stranske ceste na Beli Vrh, Anino cesto v dolžini 4,6 km od Jurjeve ceste preko Biških lazov do Snežniške ceste, cesto v Lepi dol, Ulrikovo ce- sto v dolžini 3 km od Snežniške ceste preko sed- la Kalvarija do Mezelišča in I Irvojevače do Jurje- ve ceste, cesto v Peklo, cesto Pogled - Pleče, ce- sto v Kobilji Dol in cesto v Ognice. Leta 1921 je lov 22 I. Mohorič, n.d., Načrti železnice Rakek • Lož - Prezid, sir. 284. -J AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 27, št. 431, Blagajniška nakazila za leto 1913, popravila cest na Snežniku. " Slovenski krajevni leksikon, I, str. 46. VSE ZA ZGODOVINO 10 ZGODOVINA ZA VSE mreža stranskih cest na Snežniku merila skup- no 37 km.23 Henrika Schollmayer - Lichtenberga so zani- mali tudi kraški pojavi, zato se je z njimi precej ukvarjal. Večkrat je organiziral izlete, poleg dru- gih znamenitosti pa si je ogledal že takrat do- ma26 in v svetu dobro znano Postojnsko jamo in kobilarno pri Prestranku.27 Opazoval je vreme in vremenske pojave ter pripomogel pri razvija- nju mreže vremenskih opazovalnic na poses- tvu. Leta 1906 je bilo od enajstih opazovalnic vremena na Kranjskem, ki so vremenske podat- ke pošiljale cesarsko-kraljevemu uradu za me- teorologijo in geodinamiko na Dunaj, kar pet opazovalnic na območju posestva Snežnik. To so bile Leskova dolina, Jurjeva dolina, Mašun, Gomanjce in Snežnik.28 Zelo skrbno si je zapisoval vse, tudi manjše potrese. Poleg ostalih je v svoj dnevnik zapisal tudi potresne sunke, ki so 14., 20. in 22. aprila 1895 porušili Ljubljano.29 Spremljal je padavine in vsako izredno količino vestno vpisal v dnev- nik, saj je močno deževje skoraj vsako jesen povzročalo poplave v Loški dolini.30 Bogatih spoznanj, ki jih je nabiral na snežniš- kem posestvu, ni ohranil le zase, temveč jih je posredoval tudi širše zainteresirani strokovni javnosti. Dejavno se je udejstvoval pri šolanju in vzgoji mladih slovenskih gozdarjev. Na Snežni- ku je šest let delovala gozdarska šola, prva svoje vrste na slovenskem ozemlju. Ko je leta 1871 za- ključila šolanje prva generacija dveletne goz- 25 AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 1, št. 35, Inventur und Schätzungselaborat des jugoslavisclien Vermögens der Fideikomissherrschaft Laas • Schneeberg nach dem Stande vom Jahre 1921. 26 Herman Schönburg - Waidenburg se v svojem dnevni- ku spominja otroštva, kije delno teklo tudi na Snežni- ku. Tam navaja, daje imel služabnik Jakob v kleti v ste- kleni posodi človeško ribico, ki jo je lahko videl, kadar ga je tam obiskal. Človeške ribice pa so doma le v Po- stojnski jami. 27 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 31. 28 Jahrbücher den k.k. Zentral-Anstalt für Meteorologie und Geodynamik. Officielle Publikation. 1906, Neue Folge XLIlI.Band, Der gänzliche Reihe U.Band, Wien 1908, Alphabetische Verzeichnis der Beobachtung-Sta- tionen, str.XV-XXIII. 29 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 44. 30 Herman Schönburg - Waidenburg v svojem dnevniku navaja, da so jih jeseni 1875, ko so prišli na Snežnik, zadnjih 4 do 5 km do gradu zaradi poplav v Loški doli- ni prepeljali v čolnih. darske šole na Snežniku, so njeni slušatelji opravljali javni preizkus znanja. V komisijo, ki sta jo sestavljala član deželnega odbora in član kmetijske družbe, je bil kot predstavnik druge imenovan prav Schollmayer.31 Zapisoval pa je tudi kroniko o lovstvu na Snežniku. Čeprav je živel v slovenskem okolju, je vse strokovne tekste pisal v nemščini, tudi za- to, ker je bil po političnem prepričanju orienti- ran izrazito nemško. Zaradi narave svojega dela, kontaktiranja s svojimi podrejenimi na delov- nem mestu in tesnih stikov z okolico pa je do- bro obvladal tudi slovenščino, ki se je je bil nau- čil že kot otrok. Zahtevo znanja slovenščine je verjetno postavil tudi sam delodajalec, ko ga je sprejemal v službo. Mlajši gospodar Herman Schönburg - Waidenburg se je namreč tudi sam načrtno naučil govoriti slovensko, da je lažje so- deloval z domačini v okolici Snežnika.32 V snežniškem arhivu je ohranjen Schollma- yerjev koncept članka o lovstvu in jelenjadi na posestvu od srede 19. do začetka 20. stoletja. Članek je bil, brez navedbe avtorja, v sloven- skem prevodu v treh nadaljevanjih objavljen v reviji Lovec leta 1912.33 V opombi je navedeno le, da je članek zajet iz arhiva snežniške grašči- ne, pripisan pa je lovski pozdrav snežniškemu gospodarju in njegovemu upravitelju. Na nekaj straneh je opisano, kako je potekala ograditev območja, na katerem so naselili jelene, kje so jih kupili in nato pripeljali v ograjeno oboro ter ka- ko je naselitev in vziyljanje jelenov v novem do- mu potekalo. Koncept tega zapisa v nemškem originalu hranijo v arhivu gozdnega urada Snežnik.34 Henrik Schollmayer - Lichtenberg je zapis • jelenih zaključil januarja 1911. Za leta 1911, 1912 in 1913 je navajal samo podatke o ruku in odstrelu v revirjih posestva Snežnik. Naslednja leta je rukajoče jelene preglasilo orožje, divjala je prva svetovna vojna. O divjadi v snežniških gozdovih je manj zapisov, vsekakor pa je vojna temu ozemlju prizanesla. Frontna črta ga ni pre- sekala, bobnenje s soške fronte pa se je slišalo skoraj vsak dan, posebej močno 13. oktobra 31 Vladimir Vilman, Aleksandra Sorse, Prva slovenska gozdarska šola na Snežniku, Postojna 1989, str. 15. 32 V. Storie, n.d., str. 25 in str. 80. 33 Jeleni na snežniški graščini, Lovec, III, 1912, št. 2, str. 21-24, št. 3, str. 41-44, št. 4, str. 63-65 34 AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 2, št. 60, Schöllmayerjeva kronika o lovu na Snežniku. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 11 1917.35 Podatki o skrbi za hrano gozdnih živali pozimi in evidence odstrela oz. plačil odstrela živali za posamezna medvojna leta, ki se pojav- ljajo med ostalimi računi v knjigovodstvu vele- posestva Snežnik, pa pričajo, da je lov še vedno ostajal ena pomembnejših postranskih vej za- služka snežniškega gospodarstva.36 Vsa leta so tudi zelo skrbno vodili evidenco odstrela divja- di v svojih gozdovih. Posebno zanimanje je višji gozdar snežniške- ga veleposestva Schollmayer gojil do zgodovi- ne. Leta 1923, že upokojen v Koči vasi, je sesta- vil doslej najobsežnejšo razpravo o zgodovini gradu Snežnik. Zanjo je uporabil vso do takrat znano literaturo ter originalne listine, urbarje in akte iz grajskega arhiva. Za prilogo je dodal še 63 slik. V arhivu graščine Koča vas je ohranjen koncept razprave, vendar brez vseh prilog.37 Schollmayerjevo zanimanje je vzbudila tudi etnologija. Na novem službenem mestu se je srečal s snegom bogatimi zimami, za premago- vanje navadno nad meter debele snežne odeje pa so si prebivalci pomagali s posebnimi "na- pravami", s krpljami in smučmi. Veliko se je uk- varjal s preučevanjem smuči in njihovega na- stanka, posebej pa ga je zanimala njihova upo- rabnost v sodobnem življenju. Zaradi tega velja še danes za enega od pionirjev modernega smučanja na Slovenskem. Svoje misli in izsled- ke je objavil leta 1893 v knjižici "Auf Schneesc- huhen, Ein Handbuch für Forstleute, Jäger und Touristen" (Na krpljah, priročnik za gozdarje, lovce in turiste), izdani v Celovcu.38 V svojem dnevniku je zapisal, da jih je uporabljal tudi sam, v zimi 1891/92 pa je vpeljal smučke kot po- moč pri delu tudi med gozdarsko in lovsko osebje na Snežniku.39 Henrika Schollmayer - Lichtenberga je 31. ma- ja 19I8 v Dresdnu na službenem obisku pri knežji družini zadela kap, po kateri je delno ohromel in se 1. maja 1919 upokojil. Po upoko- jitvi se je preselil v gradič Koča vas pri Ložu, ki 35 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneeberg und die Dynasten..., str. 69. 36 AS, Gozdni urad Snežnik, Blagajniška nakazila za leto 1915, šk. 27, št. 430. 37 Božo Otorepec, Grad Snežnik in Snežniški v srednjem veku, Notranjski listi III, Cerknica 1986, str. 28. 38 Borut Bagatclj O izvoru bloških smuči, Zgodovina za vse, V, 1998, št. 1, str. 95-96. 39 AS, Gr.A. XVII, Snežnik, knj. 7, Schneebarg und die Dynasten..., str. 20. ga je skupaj s posestvom podedoval po svoji adoptivni materi, grofici Vilj emini Lichtenberg. Veleposestvo Snežnik je bilo z njegovim delom očitno zelo zadovoljno, saj so mu po upokojitvi s stalnim naročilom za nakazilo preko Kranjske deželne banke izplačevali redni mesečni denar- ni obrok.40 Še vedno je opravljal nekatera dela za veleposestvo, saj so snežniški arhiv očitno za- časno prepeljali v Kočo vas, kjer ga je urejal s pomočjo hčerke Margarete, ki je živela z njim v gradu. Vsi ovoji z gradivom, ki so bili urejeni le- ta 1923 in 1924, nosijo namreč poleg popisa vsebine tudi naslov Koče vasi, datum in hčerkin podpis, razbiranje datumov na posameznih li- stinah in opombe na nekaterih pa so pripisane s pisavo človeka, ki je težko obvladoval svojo ro- ko. Hči je po očetovih navodilih prepisala tudi njegov dnevnik, ki nam skupaj z uvodom na- tančno slika dogodke iz zgodovine in življenje na posestvu in na gradu. V Koči vasi je 21. ja- nuarja 193• tudi umrl, zapustil pa nam je po- membnejše zapise o življenju in dogajanjih na Snežniškem v svojem času. Zusammenfassung Heinrich Schollmayer Lichtenberg, Verwalter des Großgrundbesitzes Snežnik Heinrich Schollmayer Lichtenberg wurde am 23. November I860 als Heinrich Etbin Scholl- mayer geboren. Nach Abschluß seiner Aus- bildung legte er die staatliche Prüfung zur Führ- ung einer selbständigen Forstwirtschaft ab. Am 15. März 1884 begann er auf dem Großgrund- besitz Snežnik zu arbeiten, zunächst als Ober- förster und Verwalter des Forstreviers Mašun. 19•• übernahm er von seinem Schwager, dem Tschechen Josef von Obereigner, den Posten des Verwalters des gesamten Großgrundbe- sitzes Snežnik. Der Eigentümer von Snežnik war damals Georg Schönburg-Waidenburg, der nach dem Tod seines Vaters den Besitz geerbt hatte, ohne zu wissen, wo er sich befand und in welcher schlechter Verfassung seine Wirtschaft war. Georg und auch sein Nachfolger, sein Sohn Hermann, investierten beträchtliche Summen in die systematische Erneuerung der Wälder, damit diese wieder wirtschaftlichen Nutzen brachten, sowie in die Erneuerung des fast 40 AS, Gozdni urad Snežnik, šk. 25 in 26, Računi, uprava in finance, 423-429. VSE ZA ZGODOVINO 12 ZGODOVINA ZA VSE ausgerotteten Wildbestandes und der Burg. Sie beschäftigten geschulte Kräfte, insbesondere Forstfachleute. Eine Zeitlang bestand auf Snež- nik eine eigene Forstfachschule unter teilwei- ser Schirmherrschaft Georg Schönburgs - die erste Schule dieser Art auf slowenischem Ge- biet. Schollmayer hatte berufsbedingt mit vielen Fachbereichen zu tun und zahlreiche andere Dinge interessierten ihn hobbymäßig. Jeder Sache nahm er sich sehr genau und syste- matisch an. Seine Notizen sind heute für die verschiedensten Fachgebiete von Interesse. Unter seinem Vorgänger wie auch unter Scholl- mayer wurden Straßen in den Wäldern von Snežnik errichtet, um die Gewinnung des Holzes zu erleichtern, das der größte Reichtum und die größte Einkommensquelle des Groß- grundbesitzes, aber auch vieler Arbeiter in der Loška dolina war. Schollmayer interessierte sich für die Meteorologie und Karsterscheinungen und notierte in seinem Tagebuch alle Erdbeben jener Zeit. Er schilderte den von Erfolg ge- krönten Versuch der Wiederansiedlung von Hirschen, die im gesamten slowenischen Ge- biet in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts fast ausgerottet worden waren. Als Besonder- heit beschrieb er jene Skier, die die Bewohner im Gebiet von Bloke schon seit geraumer Zeit zum Gehen durch den Schnee verwendet hat- ten und die Schollmayer selbst als Arbeitsbehelf seiner Förster und Jäger auf Snežnik einführte. Einen besonderen Platz unter Schollmayers Interessen nahm die Geschichte ein. Als Haupt- verwalter von Snežnik hatte er das gesamte Archiv zur Verfügung, das er durchforstete und mit Hilfe seiner Tochter Margarethe ordnete und inventarisierte. Im Manuskript "Snežnik und die Dynastie Schönburg, Geschichte der Herrschaft Snežnik in Krain" schrieb er seine Erkenntnisse über die Geschichte von Snežnik und Lož nieder. VSE ZA ZGODOVINO •1>•••^••••^&&••>••••>•^•••>••••^>••••>•>•••••••••>•>•>•>•>•>•••••••••• Dragan Matic SOKOLSKI EKSCES ALI PRETEP V ŠANTLOVI VEŽI :^^•^^^-^^•••^^^^^^^^^*•••^»•^•»><•••• Pretep v Šantlovi veži1 je nenavadno pomem- ben, prelomen dogodek v zgodovini nemško- slovenskih odnosov v Ljubljani in na celem Kranjskem. Pravzaprav je to prvi pravi nemško- slovenski eksces - obračun, v katerem so se de- jansko fizično spopadli pripadniki obeh tabo- rov.2 Nekaj tednov po občinskih volitvah - v noči s 23- na 24. julij 1867 - je torej prišlo do dogodka, ki je pospešil preobrat v političnem življenju Ljubljane oz. Slovence spravil ob oblast v mestu. Predigra Že v noči z 21. na 22. julij je prišlo do "predi- gre", ko so trije turnarji: zlatar Valentin Tambor- nino, trgovski pomočnik Schwentner in foto- Schantlova hiša - peta na levi strani od Čevljarskega mosta proti magistratu, današnji Mestni trg 18. V slovenskem zgodovinopisju o njem poročata - res, da ne posebej izčrpno, bolj se posvečata njegovim posledi- cam - dve deli, in sicer: France Škerl v svoji knjigi Ljub- ljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860-1869 (izš- lo v Ljubljani l. 1938) in Vlado Valenčič v svojem član- ku Ljubljanski protinemški odmevi turnarskih dogod- kov, kije izšel v Kroniki (leto X-1962, št. 2). Prvi seje opiral na časopisne vire (članke v Novicah, Triglavu, Laibacher Zeitungu in Slovenskem narodu) in arhivali- je kranjskega deželnega predsedstva, drugi pa je poleg graf Dornigg prignali rokavičarskega pomočni- ka Ivana Alta na magistrat. Slednji naj bi jih izzi- val s petjem za turnarje žaljive pesmi "Hali, halo, želodov več ne bo!" (Želodi na čepicah turnar- jev so simbolizirali nemštvo.) Poprej naj bi tudi Emilu Mühleisnu, sinu znanega nemškega tr- govca, pljunil v obraz, ravno ob priliki, ko se je Mühleisen skupaj s trgovcem Heinrichom Mau- rerjem vračal s turnarskega izleta v Rimske To- plice in mirno hodil z železniške postaje proti mestu. Slovenska stran je potek dogodkov seveda vi- dela drugače. Glavni slovenski junak "predigre" je na zaslišanju vztrajno trdil, da ni nikogar op- ljuval. Ivan Alt je o dogodku pričal na naslednji na- čin: Ko je ob treh zjutraj v družbi treh tovarišev prišel iz čitalnice, so slišali, kako Nemci, zbrani teh upošteval še poročila oz. policijske zapisnike iz ljub- ljanskega mestnega arhiva (Zgodovinski arhiv Ljublja- na, REG /., fase 701 in 708). Posebej zanimivi so s tem v zvezi tudi članki Frana Levstika objavljeni v Sloven- skem narodu in zbrani v deveti knjigi njegovih zbranih del (Fran Levstik, Zbrano delo, Deveta knjiga - politič- ni spisi II, DZS 1961) ter komentarji Ivana Prijatelja, s katerimi je slednji na omenjenem mestu osvetlil ozadje Levstikovih tozadevnih člankov. 14 ZGODOVINA ZA VSE pred kazinom, na ves glas govorijo o surovem slovanskem ljudstvu. To jih je užalilo in razburi- lo. Ko so stopali proti železniški postaji, so v bli- žini Malica srečali sina trgovca Mühleisna v družbi še enega turnarja. Mühleisen je nenado- ma pristopil k Altu, ga vprašal po imenu ter zah- teval pojasnilo, zakaj mu je pljunil v obraz. Alt se ga je otresel, zanikal da bi ga pljuval in nadalje- val pot. Mühleisen je nato od v bližini stoječega žandarja zahteval, naj Alta aretira, slednji pa je to odklonil. Alt je tako s tovariši mirno nadalje- val pot proti Zvezdi, prepevajoč pesem "Hali, halo, želodov več ne bo!" Nenadoma se je pred njimi pojavil neznan moški in ga vprašal, ali ne zna peti nobene druge pesmi. Spraševalcu sta se nemudoma pridružila fotograf Dornigg in zlatarski pomočnik Valentin Tambornino. Po krajši izmenjavi besed je Tambornino Alta dva- krat usekal po glavi z bobnarsko palico - Alt je pozneje posebej izpostavil, da ga je to "trpinče- nje" zelo bolelo. Prav tako so ga zelo grdo zmer- jali, ga imenovali smrkavec, vse skupaj pa "slo- vanski paglavci". Medtem se je na prizorišču zbrala velika skupina v uniforme oblečenih tur- narjev - vsi so prihiteli iz gostilne Schnalle. Mühleisen, ki je bil med njimi, je zaklical: "Aha! Tu imamo tistega, ki mi je pljunil v obraz," nakar se je Altu zazdelo, da bodo vsi planili po njem in ga premikastili. Kljub temu se to ni zgodilo in turnarji so se odločili le, da ga odvedejo na poli- cijo. Alt se je s tem strinjal in tako se je vsa gruča odpravila na magistrat, kjer je v stražnici pove- dal svoje ime in naslov. Nato je lahko odšel do- mov. Ko so ga vodili proti magistratu, je rekel Tamborninu, da ga bo zaradi udarcev prijavil, ta pa mu je odvrnil, da mu je vseeno ter da bo raz- tolkel svojo bobnarsko palico na njegovi glavi. Tambornino je pred stražnikom Perono priz- nal, da je Alta udaril, vendar "samo" s pestjo, kot da je pretepanje s pestjo dovoljeno. Alt potem ni nič vedel, kdo da je avtor pesmi "Hali, halo...", ob kakšnih priložnostih, da se poje, ali je tiska- na... Razen tistih nekaj besed - ki so ga stale dveh udarcev po glavi in sprehoda na magistrat - mu je bilo besedilo neznano. Zdelo se mu je tudi popolnoma nerazumljivo, kako lahko Mühleisen trdi, da mu je prav on pljunil v obraz.3 Pričevanja Emila Mühleisna, njegovega sprem- ljevalca Heinricha Maurerja in Valentina Tam- bomina so bila seveda povsem nasprotna. Tako sta Mühleisen in Maurer - poleg ostalega - pri- segala, da je Alt res pljunil Mühleisnu v obraz in ga žalil. Potem, ko ga je Mühleisen vprašal po imenu, mu je Alt grozil s palico in ga nadrl: "Marš proč, to ni tvoja stvar!" Po Mühleisnovem mnenju ga Alt ni napadel kot osebo - pred tem se nista poznala - ampak ker je hotel žaliti tur- narje nasploh. Tambornino je na zaslišanju povedal, da je bil v gostilni pri Schnallu, ko ga je zmotilo petje ža- ljive pesmi "Hali, halo..." Ker ga je to jezilo, je pristopil k razgrajačem in jih nagovoril: "Gos- podje pojejo to?" Alt mu je odvrnil: "To je moja najljubša pesem!" Ker je bil Tambornino najprej sam, so bili gospodje pogumni in glasni, Alt je celo žugal s svojo palico. Medtem so iz gostilne prišli še ostali turnarji, med njimi Mühleisen, ki je spoznal tistega, ki ga je opljuval. Ker Alt ni ho- tel povedati svojega imena, so ga odvedli na ma- gistrat. Ni res, da bi ga udaril z bobnarsko palico - je trdil - res pa je, da ga je nesramno prepeva- nje in žaljenje celega turnarskega društva razje- zilo, tako da je od njega v resnici prejel "einen kleinen Bockenstreich".4 Eksces Opisana "predigra" je ustvarila napeto ozrač- je, pri sokolih pa vzbudila željo po maščevanju. Po poročilu policijskega komisarja Vidica naj bi se zgodilo naslednje. 24. julija popoldne so pokopali •. kr. poštnega oficijala Grmeka. Na zadnjo pot so ga spremljali tudi sokoli, ki so po pogrebu v več gostilnah pili v njegov spomin. Sokolom je načeloval njihov predstojnik in ljubljanski župan dr.Costa. Ob pol enih zjutraj se je prej omenjeni Valentin Tambornino v družbi s trgovcem Francem Ma- tajcem in finančnim praktikantom Franzem Klopčarjem vračal domov preko Glavnega trga. V bližini prodajalne trgovca Krašovica naj bi jih srečal Jožef Nolli na čelu šestih do sedmih soko- lov. Nolli je po Vidičevem poročilu trojici tur- narjev dejal: "Ti niso naše vere," Matajcu pa: "Pridi sem, nemški pes!" Matajc je baje prosil, naj ga pustijo pri miru in skušal iti naprej, ven- dar so ga obkolili in zrinili v bližino Rimske le- karne. Tam se je po Vidičevih navedbah okoli njega zbralo okrog dvajset "sokolistov", ki so prišli iz različnih kavarn. Med njimi ni manjkal župan dr. Costa. Sokoli so zgrabili Matajca, eden -3 ZAL, REG I, fase. 701, fol. 411-414. 4 Zaslišanja omenjenih udeležencev v ZAL, REG I, fase. 701, fol. 412-419. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 15 pa mu je z žepnim nožičkom odrezal želod s turnarskega klubučka, pri čemer naj bi Matajca po levem licu porezal. Nato je dobil Matajc tudi nekaj udarcev s pestjo v obraz. Vse to početje je župan dr. Costa mirno opazoval. Tambornino je medtem stal v bližini hiše, kjer je stanoval in gle- dal, kaj se godi. Tam ga je zapazil "sokolist" Ed- vard Horak, sin znanega rokavičarja Nepomuka Horaka, enega prvakov slovenske stranke. Ho- rak se je "od mrcvarjenja Matajca" ravno vračal v kavarno Gnesda5 - "sokolistom", ki so šli za njim, je pokazal Tambornina, rekoč: "Tam je nemški pes, ki je rokavičarskega pomočnika Al- ta privedel na magistrat!" Tambornino naj bi os- tal mirno na mestu, ker se je zanašal, da ga bo branil župan Costa, katerega je videl med soko- li. K njemu je po Vidičevem poročilu pristopil trgovski pomočnik Kajzel in rekel: "Vi ničvred- ni, palice potrebni paglavec! Zdaj vas imamo v pasti!", nakar so se sokoli vrgli nanj. Ravno tedaj je mimo prišel oficial deželne glavne blagajne Ulčar in Tambornino ga je prosil za zaščito. Ul- čar se je obrnil proti v neposredni bližini mirno stoječemu županu in izjavil: "Sramujte se, gos- pod župan! Fuj! Fuj!", nakar naj bi ga Costa v ma- niri razbojniškega harambaše "možato" zavrnil: "A! Vse to se te ne tiče! Pojdi dalje!" To kratko medigro, ki je za trenutek pritegnila pozornost "sokolistov", je spretno izkoristil Tambornino, skočil v hišo in skušal za sabo zapahniti vrata. Vendar je množica s silo vdrla vrata in se pogna- la proti njemu s krikom: "Le po nemškem psu, deželnem izdajalcu!" Na to naj bi Tambornino županu hrabro izjavil: "Noben deželni izdajalec nisem! Osem let sem kot vojak služil svojemu cesarju in nikoli nisem pel ruske himne!"6 Za- tem je začel obupano klicati na pomoč. Iz "sta- le" mu je prihitel pomagat hišni hlapec Kalan, oborožen z vilami. Hlapec se je hrabro zoper- stavil prodirajočim Sokolom, prekanjeni Tam- bornino pa je zopet spretno izkoristil ugodni trenutek in švignil po stopnišču v svojo sobo ter 5 Kavama Gnesda je bila v hiši nasproti Schantlove; v njej so se radi zbirali narodnjaki - tako npr. Josip Voš- njak v svojih spominih piše, kako seje v kavami "Gnez- da "seznanil s Karlom liletwelsom, ki gaje nato čez čas predstavil tudi očetu Janezu. (Josip Vošnjak, Spomini, Slovenska matica, LJubljana, 1982, str. 83.) 6 Demonstrativno petje ruske himne je bilo tedaj zelo razširjeno kot protest zoper politiko zatiranja avstrij- skih Slovanov. Rusko himno so prepevali sokoli pri svo- jih prireditvah, peli sojo v čitalnicah, gostilnah tn na javnih krajih. Deželni predsednik Conrad je ob razpu- stitvi Južnega sokola prepovedal tudi pelje ruske himne -primerjaj Vlado Valenčič, Ljubljanski protinemškiod- mevi turnarskih dogodkov, Kronika X-1962, št. 2. se tam zaklenil. Vsiljivi nasilneži so planili za njim in razbijali po več vratih v prvem in celo drugem nadstropju ter strašili stanovalce Schantlove hiše, kot tudi stanovalce obeh so- sednjih hiš. Že prej so se zaradi ekscesa na ulici vznemirili prebivalci bližnjih in nasproti stoje- čih hiš - iztrgani iz spanca so prestrašeno tekli gledat na okna, kaj da se godi. Potem ko se je Tambornino spretno izmuznil rokam razjarjenih sokolov, se je njihov bes izlil nad ubogim hišnim hlapcem. Slednjega so zbili na tla in pošteno pretepli. Mrcvarili so ga tako močno, da so mu zlomili zob in ga celo lažje ra- nili. Vsiljiva horda si je iz kavarne prinesla časo- pise, si jih prižigala in s temi improviziranimi baklami preiskovala "štalo", skladišče sena in ostale prostore, ki bi se bili lahko hitro vžgali. Hišni gospodar Šantel je skušal iti po patruljo, vendar ga je sam župan Costa potisnil nazaj v hišo. Sokoli so ob svoji "hišni preiskavi" razbili tri šipe in polomili jasli. Nato so končno prispeli trije možje mestne straže in hoteli zvezati ter odgnati hudo poško- dovanega hišnega hlapca. Temu se je energično zoperstavil njegov gospodar trgovec Šantel in uspelo mu je, da so Kalanu sneli lisice in ga pu- stili v hiši. Ker jim je Tambornino ušel, so se sokoli mora- li zadovoljiti s klavrnim plenom - v kavarno so s seboj odnesli vile, ki jih je šele po mnogih zahte- vah župan lastnoročno prinesel nazaj. Vidičevi poudarki ob koncu njegovega poro- čila so bili: - Ko so "sokolisti" maltertirali Matajca, je Costa mirno stal poleg, potem ko so ga "obdelali", pa je Matajca ravnodušno pozval, naj nadalju- je svojo pot. Matajc je ob tej priliki izjavil: "Sra- mota je, če jih trideset napade enega, župan pa je poleg in ne intervenira!" - Ko so se sokoli začeli zbirati okrog Tamborni- na, je Costa po nekem pričevanju skočil do ka- varne Gnesda, odprl vrata in zaklical: "Sokol- ci, ven!" - Priče so videle, kako je Costa z gručo vdrl v Šantlovo hišo, prav tako je dosti prič videlo župana med množico, ki je uprizorila eksces. Poleg poimenskega seznama prič je Vidic iz- postavil, da je dogodek vzbudil med Ljubljanča- ni skrb za njihovo osebno in imovinsko varnost. Pri tem je bila zaskrbljena predvsem inteligenca VSE ZA ZGODOVINO 16 ZGODOVINA ZA VSE in višji sloji, tudi med nižjimi krogi je bilo baje čutiti negodovanje.7 Vloga župana Coste v tej epizodi po Vidiče- vem poročilu torej ni bila nič kaj pozitivna. Spo- minja na slikovite opise "junaštev", ki jih je ne- kaj let pred tem uprizarjal zloglasni razbojnik Dimeš, strah in trepet kamniške in ljubljanske okolice. V stilu poročila komisarja Vidica so o ekscesu pisali neljubljanski nemški časopisi in izrabljali priliko za blatenje Slovencev.8 Novice so pomen pretepa v Šantlovi veži sku- šale zmanjšati9 in jo imenovale "nerodnost". Poudarjale so, da je bil župan zraven zgolj po naključju, trdile, da se po mestu razširjajo "ne- verjetne pravljice" in "abotne trditve, da se je tu- di on sam te nerodnosti udeležil." "Kaj neki bi šele govorili, če bi mimo šel in razgrajačev ne bi miril, ter bi tako nastala še večja nesreča?" so se spraševale Novice. Obenem so tudi nasprotova- le gonji po nemških časnikih, ki so jo ti ob ome- njenem dogodku sprožili, ter izpostavljale, da je sam Costa naslednji dan po ekscesu sokolom poslal okrožnico, naj se ogibajo izgredov.10 Proces Sodni proces proti udeležencem sokolskega ekscesa je potekal pred deželnim sodiščem v Ljubljani med 11. in 13. 3.1868 in je imel uradni 7 ARS, arhiv deželnega predsedstva, fascikel za l. 1867, spis št. 2039. 8 Laibacher Zeitung je ob tej priliki nastopala začuda po- mirljivo in zagotavljala, da vzrokov za spopad ni iskati v mednacionalni/i napetostih, temveč v kranjski nag- njenosti k pretepom; tako Člani Turnvereina kot Južne- ga Sokola pa so Kranjci; L. Z., 31 7. 1867. Novice z dne 7. 8. 1867 so prevedle del članka iz Neue Freie Presse z dne 30. 7. istega leta (št. 1045), ki Sloven- cev ni prikazoval v najlepši luči: "Najnovejše dogodbe ljubljanske obračajo pazljivost na raj in domovino male slovenske stranke v držav- nem zboru, na Kranjsko. Nje pravi paradiž je Dolen- sko. Izobraževanje je tamkaj že tako napredovalo, da znajo od sto ljudi kaki trije brati in pisati. Da se jih zna- nje ni bolj prijelo imajo ti ljudje, po višjem jeziku Slo- venci imenovani, temu se zahvaliti, da jih nihče v šole ne sili. Učenje nemškega jezika je na kmetih, kakor se samo ob sebi razume -prepovedano. Čemu tudi toliko zmešnjave delati v glavah kterih obzorje vinske kleti omejujejo. Kdo ne pozna slovečega kranjskega pridel- ka, kterije ravno sred pota od vina kjesihu ostal in ka- terega le pridelovalec spozna in pije. Za vživanje tega pridelka je Dolence tako skrben, da tujcu še izvažanja ne privošči, za kar mu mora pa človek hvaležen biti. Gruntni pridelek in graščakov gozd pokrivata njegove potrebščine:potreba ga tedaj ne sili da bi delal, ne da bi svoje pridelke prodajal. On tedaj sladko lenobo pase in naziv: "Proces proti Edvardu Horaku in tovari- šem zaradi zločina javnega nasilstva, težke tele- sne poškodbe itd."11 Sodišču je predsedoval de- želni sodni svetnik Heinricher, sodnika sta bila deželna sodna svetnika Perko in Rechbacher. Javni tožilec je bil dr. vitez von Lehmann, obto- žene je branil dr. Razlag. Enajsterica obtoženih je bila katoliške vere, vsi so bili samski; to so bili: - Jožef Nolli, 26 let, rojen v Ljubljani, živi pri ma- teri, brez premoženja, absolvirani jurist, ne- kaznovan; - Henrik Garbeis, 24 let, rojen v Ljubljani, želez- niški diurnist, brez premoženja, nekaznovan-, - Franc Železnikar, 24 let, rojen v Ljubljani, kro- jač, brez premoženja, nekaznovan; -Janez Križaj, 22 let, rojen v Ljubljani, "rezer- vist", brez poklica, nekaznovan; - Edvard Horak, 19 let, trgovski pomočnik, abolvent realke, nekaznovan; - Peregrin Kajzel, 24 let, trgovski pomočnik, ab- solviral realko, nekaznovan; -Janez Križaj, 25 let, jurist, nekaznovan; - Ludvik Valenta, 21 let, trgovski pomočnik, ne- kaznovan; - Karl Sassenberg, 24 let, stavec, stanujoč v Za- grebu, rojen v Ljubljani, nekaznovan; raj vsred svoje družine obilne Bahove darove leto za letom sam vživa. Saj Kranjca postavne ostrosti pijanost brani, če v nezmernosti svojega dobrega življenja kaj nerodnega stori. Slovenske sodnije so milostljive kadar presojajo take nerodnosti, zato pa tudi blagodušni Slo- venci nimajo posebnega strahu pred njimi... V kakem stanju sopri teh okoliščinah trezen Nemec nahaja, če se pijanim Slovencem braniti mora, od tega vam zna le on pesem zapeti. Gospodujoča stranka na ktere čelu je več advokatov, skoraj vsi duhoyni in le malo grajšča- kov, sistematično odtujuje deželo materni zemlji; zgo- dovina se kazi, Nemci s pomočjo pijanega kranjsko- slovensko narečje govorečega ljudstva v strahu drže. Ti- stih ki vse vodijo je le malo, kterim njihov stan in čas priliko daje, da ljudi puntajo in se jih na svojo korist poslužujejo. In naklepi teh Slovencev, kterim to ime pravzaprav gre, so predrzni: vodniki imajo delo med seboj razdeljeno, to pričajo njih državnemu kancelarju podane tirjatve. " 0 Novice so 31. 7. 1867 zapisale: "Pri tepežu pri katerem so bili Sokolci zraven je bil samo en hlapec, ki seje z vilami postavil nekaj poškodovan ", potem pa razlagale, da ni bilo preveč hudo, ker je ta hlapec že naslednji dan opravljat svoja vsakdanja dela. 10 Prav tam. "lačni dopisunl triesterčini in družili častni- kov te baze imajo zdaj zopet priliko marsikateri sold prislužiti si s svojimi prisiljavanu in lažmi. " Triester Zei- tung je med drugim razširjala govorice, da ni varno ho- diti neoborožen iz mesta - še celo v mestu, da je pripo- ročljivo hoditi oborožen s pištolo oz. revolverjem. Obe- nem je pozivala k razpustitvi Čitalnice in Južnega So- kola. 11 Potek sojenja je razviden iz poročil v L. Z. z dne 12., 13-, 14., 16,17., 18., 20. in 21.3. 1868 in Triglava z dne 21. in 28. 3. 1868. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 17 - Valentin Vidic, 24 let, trgovski pomočnik, ne- kaznovan; - Janez Kham, 29 let, rojen v Ljubljani, jurist, pri- vatiziral, enkrat sodno obravnavan. Na mizi so v sodni dvorani kot corpus delicti ležale velike senene vile. O poteku procesa je poročala Laibacher Zei- tung, njo je "dopolnjeval" Triglav. Razprava je osvetlila nekaj dejstev, zdi pa se, da do popolne razjasnitve dogodkov v noči z 23. na 24. julij ni prišlo. Kot osnova za "stvarni opis dogodkov", na katerem je proces slonel, je obveljalo poroči- lo policijskega komisarja Vidica. Bistveno novi poudarki,12 ki jih zasledimo v "stvarnem opisu", ni jih pa v poročilu komisarja Vidica, so bili: • Sokoli so bili zelo razburjeni zaradi tega, ker so turnarji maltretirali Alta; priča Mayer je sli- šal, kako so isti večer, ko se je zgodil eksces, trije možje v Zvezdi prisegali maščevanje in govorili o tem, da bo tekla kri - v enem je Ma- yer spoznal Edvarda Horaka; potem ko so so- koli najprej pili pri Konju, kjer so peli rusko himno in je imel Nolli govor, v katerem je iz- postavil zasluge Južnega Sokola v primerjavi s Turnverinom, so se preselili v kavarno Gnes- da na Glavnem trgu. • Turnar Matajc je na poziv sokola Nollija šel k njemu prostovoljno; Nolli je vzel Matajca pod roko in skupaj sta hodila del poti, potem pa so Matajca obkolili sokoli - Horak mu je očital, da je sokriv zato, da so aretirali ubogega Alta. Garbeis mu je rekel, da ga nima več za pošte- njaka, pač pa za brezznačajneža, Železnikar pa mu je odrezal želode in ga pri tem porezal po licu; udarci s pestjo v obraz se ne omenjajo. • Župan Costa je na ta prizor slučajno naletel na poti domov, do skupine pa je prišel šele nak- nadno, ko je bilo že vse končano; ko ga je Ma- tajc zagledal, mu je razočaran vrgel klobuk pred noge in mu oponesel, da je sramota, če 12 Predsednik sodišča je med razpravo izpostavil dogod- ke, ki so najavljali afero z Altom in pretep v Schantlovi veži - opozoril je na več magistratnth zapisnikov z dne 1., 8. in 16. 4.1867 v zvezi s pobitimi šipami pri Dežma- nu, Malmt, Waldlierrju in Hanßlu. Omenil je tudi izja- vi dveh dunajskih trgovcev Siegfrida Ktilka in Pranza Otta, ki sta 21. 7. 1867 bila kot gosta v čitalnici navzoča ob demonstrativnem petju ruske himne, kar je Ott opi- sal kot "ošabno bebavost, spodbujeno s preobilnim uži- vanjem vina". je župan zraven in ne ukrepa, ko množica na- pade enega; župan je sokole in Matajca po- zval, naj gredo domov (ne izpostavlja se več, da bi Costa bil od začetka prisoten in da je ves ta dogodek zgolj "mirno opazoval"). • Eksces s Tamborninom naj bi začel Horak, ki ga je porinil v prsa in pri tem vpil: "Sokolci, Tambornino je tukaj!", nakar je priskočil tr- govski pomočnik Kajzel in ves vzhičen kričal, da jim je Tambornino vendarle enkrat padel v roke; v nekaj trenutkih je Tambornina obkoli- lo 16-20 Sokolov, ki so prihiteli iz kavarne Gnesda - vsi so vpili na Tambornina, da je re- negat, izdajalec, nemški pes, "pobite ga" ipn. Župan Costa je trdil, da je ljudi pomirjal, ven- dar je Tambornino pričal, da je tudi on nanj vpil. Očividec Avgust Ulčar je pričal, da je Tambornino stal pred županom, ki je imel prekrižane roke ter se povsem mirno in ležer- no obnašal; ko je Ulčar Tambornina vprašal, kaj se godi, mu je ta odvrnil, da ga ljudje hu- dobno obdelujejo. To je Ulčarja tako iztirilo, da je župana glasno ozmerjal, kot je to v svo- jem poročilu že opisal komisar Vidic. • Prestrašeni Tambornino je zbežal do Schant- love hiše, odklenil vrata, smuknil skoznje in na drugi strani skušal znova zakleniti vrata, medtem pa klical hlapca na pomoč; ker so bili vsiljivci premočni, je zbežal v svoje stanova- nje v tretjem nadstropju, pred tem pa je uspel prepoznati vdirajoče: Janeza in Jožefa Križaja, Edvarda Horaka in Peregrina Kajzla, nekaj ko- rakov za njimi pa je videl Costo. • Hlapca, ki je prihitel z vilami, je zgornja četve- rica razorožila in začela pretepati, vendar jim je ušel v hlev in se skril za konji v seno; župan je medtem poklical sokole iz kavarne Gnesda. Ti so prišli s svetilkami in baklami (zvitki časo- pisov), v hlevu našli hlapca, ga dodobra pre- mikastili, nato pa zvlekli v vežo do Coste. Pri županu so bili že mestni stražniki, ki so hlapca takoj uklenili; medtem, ko so sokoli s svetilka- mi in "baklami" še naprej po hlevu in drugod iskali Tambornina. V treh dneh, v katerih je potekala obravnava, se je zvrstilo mnogo pričevanj, iz katerih bomo izpostavili le nekatere izmed bolj zanimivih. Župan Costa je poudarjal, da je na skupino, ki je obkolila Matajca, naletel slučajno, vračajoč se iz čitalniške restavracije domov, in to šele, ko so VSE ZA ZGODOVINO 18 ZGODOVINA ZA VSE Matajca že "obdelali". Slednji naj bi se županu (kot smo že opisali) potožil, Costa pa ga je - kot je sam povedal - pozval, naj mirno nadaljuje pot ter mu zagotovil, da se mu ne bo nič zgodilo (Matajc je trdil, da mu ni nič kaj pomirjujoče za- brusil: "Glejte, da boste prišli naprej!"). Matajca je spodbujal, naj gre domov, ker se je bal nadalj- njega stopnjevanja uličnega škandala. Pričevanja so pokazala, da so se udeleženci ekscesa bolj ali manj dobro poznali. Jožef Nolli in Franc Matajc sta bila po njunih izjavah prijate- lja, tudi ostali udeleženi sokoli so bili Matajčevi znanci13. Matajc je pričal, da ni slišal, da bi mu Nolli rekel: "Pojdi sem, nemški pes!", ampak "Francelj, pojd sem!" Potem sta kot stara kame- rada hodila skupaj kos poti z roko pod roko in Nolli je Matajca z grenkobo vprašal, zakaj se je vpisal k Turnvereinu namesto k Sokolu. Ko sta se zatem ustavila, so ju obkolili še ostali sokoli in pričeli z že opisanimi moralnimi obsodbami ter fizičnim trpinčenjem Matajca. Preden mu je krojaški pomočnik Železnikar odrezal želode in ga pri tem porezal po obrazu, je pripomnil, da ga "kar tako ne morejo pustiti dalje". Kasneje se je Železnikar s svojim plenom (želodi) hvalil v kavarni Gnesda. Tudi potem, ko se je na drugi strani ceste eks- ces nadaljeval z obkolitvijo Tambornina, je Co- sta po lastnih navedbah hotel zaplet pomiriti. Vendar je Tambornino trdil, da je - medtem ko se je razjarjena sokolska množica prerivala okrog njega in ga psovala v slovenščini in nemš- čini ("nemški pes... nemškutar... deželni izdaja- lec ... renegat... pobite ga!")u - župan mirno stal zraven s prekrižanimi rokami in celo sam vpil: "Izdajalec!" Tudi oficial glavne deželne blagajne Ulčar (ki je slučajno prišel mimo, se zavzel za Tambornina ter zmerjal župana) je izjavil, da je bilo očitno, da ga (Ulčarja) hoče Costa čimprej odstraniti s prizorišča. Naslednji dan se je Costi zdelo potrebno, da se Ulčarju opraviči. Hlapec Kalan, ki je prihitel s senenimi vilami, jih je nemudoma dobil po grbi, vile pa so mu 13 Priča Kari Filapitsch je celo navedel, kako mu je Edvard Horak tisto noč v Gnesdi razlagal, da so Matajcu odre- zali želode, ker je bil sokol, paje kljub temu nosil tur- narski klobuk. 14 Tambornino je med svojim pričevanjem priznal, da ga je bilo do tega trenutka sram povedati, da so sokoli kri- čali tudi: "K mu porežite!" To njegovo priznanje je med občinstvom v dvorani sprožilo val smeha. (Tri- glav, 28. 3- 1868) vzeli. Sokoli so ga med pretepanjem zafrkljivo spraševali: "Al si prišel pomagat?", hlapec pa jih je rotil, naj mu prizanesejo z besedami: "Pustite me, saj sem tako pijan, da ne vem kaj da je!"15 Kalan je sicer potem pobegnil nazaj v "štalo" in se skril v seno, sokoli pa so ga od tam spet izbe- zali, ga Še dodatno namlatili ter mu pri tem izbili en zob. Zaradi teme in alkoholiziranosti Kalan ni spoznal nobenega od napadalcev. Posebej velja izpostaviti Costov opis ekscesa s Tamborninom. Costa je pričal v tem smislu, da je Tambornino sam nalašč sprovociral vdor so- kolov v Šantlovo hišo. O samem pretepu v Šant- lovi veži je Costa povedal naslednje. Takoj zatem, ko je prepričal Matajca, naj odi- de domov in ga nekaj korakov še sam pospre- mil, se je odpravil proti svojemu stanovanju na magistratu. Sredi Mestnega trga je v višini Šant- love hiše zaslišal hrup in nekdo mu je rekel, da so se spet zbrali nekateri iz prejšnje družbe in obkolili Tambornina. Ker je bilo slišati prepir in zmerjanje, je pohitel nazaj in uspelo mu je, da je ljudi spravil narazen, tako da se je Tambornino napotil proti hiši, ostali pa nazaj proti kavarni. Takrat je mimo prišel Ulčar, uradnik deželne glavne blagajne, sicer županov mladostni prija- telj in tovariš iz otroštva. Ulčar je nagovoril Tam- bornina in ta mu je tožil o tem, kako grdo so ga 15 Glede na to Kalanovo izjavo je nato dr. Razlag skušal pomen njegovega pričevanja zaradi pijanosti izničiti. Tožilec se je izmotaval, češ da je hotel Kalan reči, daje pijan, torej omamljen od udarcev. Sicer pa je del Kala- nove izpovedi pred sodiščem zvenel takole: "... Priča Aleksander Kalan, 34 let star, v Cerkljah rojen, neoženjen, je 8 let služil pri toskanskih dragonarjih, zdaj pa že dve leti pri g. Šantelnu. Prvosednik: Povejte po pravici, kako seje tisto noč vsa ta reč godila. Kalan: Jaz sem spal v "cimru " kar zaslišim glas: Poma- gat/Naglasu sem spoznal dag. Tambornino vpijejo. Za tistim pa začne zvonec biti. jaz si mislim: Nekaj mora biti, gram torej gledat, kaj daje, ali so morebiti tatje.Jaz grem ven v samih hlačah inpa v srajci. Zvečer sem dete- ljo skladal in sem potlej voz s "Sok in Pok-om " k kraji zategnil. Mislim si, prazen pa vendarle ne grem in za- grabim vile z voza. Komaj pa pridem do sredi veže, kar trije name butnejo in - Prvosednik: Ali ste Tamborninota še videli ? Kalan: Ja, lih so gori po stangali butnili. Prvosednik: Koliko jih je notri butnilo skozi vrata? Kalan: Trije so kar na mene padli, zdaj jih več ne poz- nam. Prvosednik: Al vam ni nobeden nič rekel? Kalan: Ja rekli so: "Ali si prišel pomagat?", pa so me za- čeli po glavi nabijati. Jaz sem rekel: "Pustite me, jaz sem prišel gledat; pustite me, saj sem tako pijan, da ne vem kaj da je." VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 19 sokoli zmerjali. Costa je Ulčarju rekel, naj gre mirno domov, saj bi vsako razburjanje lahko da- lo nov povod za eksces. Ulčar je nato šel naprej, se čez nekaj korakov obrnil in zakričal, da je sra- mota, če mnogi planejo nad enega in je med nji- mi tudi župan. Costa se za te besede ni zmenil, pač pa je Tambornina prosil: "Pojdite vendar mirno domov in zaklenite vrata za sabo, da ne bi prišlo do vnovičnega škandala." Vendar je Tambornino županu ustregel po svoje. Odprl je hišna vrata, potem pa odšel k zvoncu in pozvo- nil. Šele potem je odšel v hišo, vrata pustil odpr- ta in tam notri zaklical: "Aleksander, pomagat!" V tem trenutku so trije ali štirje izmed mladeni- čev, ki so stali na drugi strani ceste nasproti Šantlove hiše, planili čez ulico ter se pognali skozi vrata v hišo. Župan je zaslutil, da bo prišlo do pretepa, pri katerem bi Tamborninu trda predla. Posegel je po edinem sredstvu, ki mu je bilo pri roki - skušal je priti do luči in ljudi, ki bi mu pomagali preprečiti pretep. Tako je šel na prag kavarne, ki je bila polna ljudi in poklical na pomoč sokole: "Sokolci vun pomirit!", nato je pred kavarno čakal na luč. Ko jo je slednjič do- bil, je v spremstvu šel v Šantlovo vežo, kjer so mu privedli hišnega hlapca. V istem trenutku je opazil, da ob njem že stoji mestna straža, ki jo je pripeljal mestni uradnik Valenta. Na pripombo predsednika sodišča, da ni bilo ravno pametno klicati cel kup razjarjenih gospodov iz kavarne in jih na ta način še bolj iritirati, pač pa da bi bilo veliko lažje pomiriti tri ali štiri sokole, je Costa rekel, da brez luči tja ni hotel iti. V slučaju prete- pa bi v temni veži ne mogel ukrepati, ker seve- da ne bi nič videl. Kateri so bili tisti, ki so vdrli, ni mogel reči, ker je bilo pretemno, da bi jih spoznal. Te Costove navedbe so bile v popolnem nas- protju s pričevanjem Tambornina, ki je seveda trdil, da se je na vso moč trudil zapreti vrata. Še- le ko njegova moč ni zadostovala in je bilo očit- no, da se bodo vsiljivci prerinili noter, je klical na pomoč hlapca. Obtoženi za vdor v Šantlovo hišo - brata Kri- žaj, Horak in Kajzel - so vsi po vrsti tajili inkri- minirano dejanje in prisegali, da so cel čas bili v kavarni Gnesda, k Šantlu pa prišli zgolj iz rado- vednosti, ko je bilo že vsega konec. Trdili so, da je bilo v veži pretemno, da bi Tambornino ko- garkoli spoznal. Proti Sokolom in v nasprotju s Costo so pričali trgovski pomočnik Alois Walland, stanujoč pri Šantlu, Dereani - Šantlov vajenec, prav tako sta- novalki Šantlove hiše, Josefa Hermann in Uršu- la Hočevar'6, trgovec Hauffen, ki je vse opazo- val s svojega okna, oba Šantla starejši17 in mlajši in še mnogi drugi; posebej sta bili sokolom ško- dljivi pričevanji Juliusa Wolfa in Franca Klop- čarja. Prvi se je nahajal v kavarni Gnesda, potem pa se napotil v Šantlovo hišo in vse opazoval,18 Klopčar pa je pričal o surovostih nad Matajcem in Tamborninom, ki so izgledala tako grozno, da se je prestrašil in raje zatekel nazaj v kavar- no19. Po navedbah naštetih prič, ki so stanovale v Šantlovi hiši, je Costa mirno gledal, kako mlati- jo hlapca, Sokoli pa so med iskanjem Tamborni- na grozno kričali: "Ga hočemo imeti!, Ga bomo raztrgali!, Le pobite ga!, Vse žile mu bomo pore- zali!, Tambornino vun, ga hočemo ubiti, čreve iztrgati!" Sodišče se je odločilo, da verjame Tamborni- nu in Coste ni zapriseglo niti kot priče, ker bi njegove navedbe prišle v nasprotje s pričevanji drugih prič in bi se tako zdele "vprašljive". Prav tako tudi ni bilo upoštevano pričevanje magi- stratnega uslužbenca Valente (- niso ga zaprise- gli) in še nekaterih prič. Nekateri od zapriseže- nih in nezapriseženih očividcev so tudi izjavljali, da je preiskovalni sodnik pri zaslišanju na njih iz- vajal pritisk, da bi pričali sokolom v škodo. Ob koncu procesa so bili obsojeni: 1. Zaradi zločina javnega nasilstva IV. vrste (na- silni vdor več združenih oseb): 16 Hočevarjema, ki sicer ni prepoznala nobenega od obto- ženih, je med drugim pričala, kako so se Sokoli dogo- varjali, na kakšen način naprej postopati s hlapcem, ki jim je po prvih udarcih zbežal v Stalo: "Ti ga deri, jest ga bom z matiko!" 17 Franz Šantcl st. je hotel iti po vojaško patruljo, a ga je Costa zadržal; po tej grožnji hišnega gospodarja je Co- sta začel sokole poditi iz veže. 18 Wolf je potrdil Tamborninove navedbe, s tem ko je pri- čal, daso Tamborninu pred Scliantlovo hišo grozili Ho- rak, Kajzel, Sassenberg in Garbeis. Povedal je tudi, daje videl Sassenberga in brata Križaj, kako prihajajo iz ve- že Schantlove hiše, v hiši pa sta še ostala Kajzel in Ho- rak, ki sta prišla iz hleva. Zdi se, daje bil Wolf sokol ali pa pred bitko vsaj "prijatelj" sokolov, saj je skupaj z nji- mi šel od Konja proti Gnesdi; sokoli so mu na procesu očitali pristransko pričevanje, saj naj bi jim bil nevošč- ljiv, ker ima manj sreče v ljubezni kot pa oni (posebej Janez Križaj, enako izjavili Horak, Kajzel in Jožef Kri- žaj). 79 Klopčar je slišal Matajca, kako prestrašen kliče županu: "Vidite kaj ljudje delajo z mano!", nakar mu je Costa odvrnil: "Pcrgmah bodite.'" Garbais in Kajzel sta bila po Klopčarjevih navedbah nenehno v bližini Coste, ta pa seje nahajal sredi kakih dvajsetih sokolov. VSE ZA ZGODOVINO 20 ZGODOVINA ZA VSE - Edvard Horak na šest tednov ječe - Peregrin Kajzel na dvomesečno ječo - Janez Križaj, zaradi istega zločina, stopnje- vanega z zločinom prizadejanja težkih tele- snih poškodb in nevarne grožnje na pet mesecev ječe - Jožef Križaj, zaradi istega zločina, stopnje- vanega z zločinom prizadejanja težkih tele- snih poškodb na tri mesece 2. Zaradi prestopka zoper javni red in mir: - Henrik Garbeis na en mesec strogega zapora - Franc Železnikar, zaradi istega prestopka, stopnjevanega s prestopkom zoper telesno varnost na šest tednov strogega zapora 3. Zaradi zločina prizadejanja težkih telesnih poškodb: - Valentin Vidic na dvomesečno ječo Obtoženi Jožef Nolli, Karl Sassenberg, Ludvik Valenta in Janez Kham so bili spoznarji za ne- dolžne. Proti Nolliju (obtožen prestopka proti javnemu redu in miru), Valenti (javno nasilje) in Khamu (uporaba odprtega ognja v prostorih, kjer je nevarnost, da izbruhne požar) je tožilec sam umaknil obtožbe, Sassenberga (zločin jav- nega nasilstva) je sodišče spoznalo za nedolž- nega. Sodišče je pri izreku sodbe kot olajševalno okoliščino štelo nekaznovanost in mladost, po- sebej pomenljiva olajševalna okoliščina pa je bi- la: "... da je ves dogodek potekal pred očmi so- kolskega predstojnika dr. Coste, ne da bi on od- ločneje posegel vmes..." V zaključnem nagovoru je predsednik sodišča poudaril pomembnost procesa, ki ga je sprem- ljalo tako veliko število meščanov in na katerem so bili obtoženi mladeniči, ki imajo pred seboj še prihodnost ter so člani uglednih ljubljanskih družin. Izpostavil je, da je njemu in prisedni- kom bila dolžnost izpolniti to nalogo, čeravno bi jim bilo ljubše, ko to ne bi bila prav njihova dolžnost. Če bi šlo za navadno surovost, potem sploh ne bi imel tega nagovora, zanj da se je od- ločil samo zato, ker verjame, da je do ekscesa prišlo iz nacionalnih razlogov. Gospode, ki so bili obravnavani, spodbuja, naj sledijo idejam o skrbi za duševni in materialni razvoj naroda, ki jih je v svojem govoru izpostavil branilec Raz- lag, vendar naj pri tem upoštevajo, da se tega ne sme izvajati tako da se škodi sočloveku. Ker sta v Ljubljani dve telovadni društvi in ker so med zaslišanjem posamezne priče povedale, da so v kavarni pri Konju potekali govori, ki so zadevali združitev obeh telovadnih društev, je predsed- nik sodišča izjavil, da mu bo v posebno zado- voljstvo, če bo s svojim govorom prispeval k tej združitvi. Slednja bi bila tudi v interesu mestne občine same. Človek se vendar lahko uči telova- diti tudi brez ozira na nacionalnost in ta lep cilj (telovadba) je dosegljiv tudi v enotnem druš- tvu, je optimistično in dobrohotno zaključil predsednik sodišča Heinricher. V imenu neka- terih obravnavanih se mu je za human, korek- ten in očetovski odnos med procesom zahvalil Janez Kham.20 Če se odpovemo ambiciji, da bi se prikopali do čisto prave slike o poteku dogodka (zdi se, da so bile izjave prič z obeh strani precej "sfrizi- rane", razen Tambornina in Wolfa pa zaradi te- me nobena od prič ni z gotovostjo prepoznala tistih, ki so vdrli, pač pa so jih prepoznali kasne- je, ko so prihajali iz Schantlove veže), pa lahko vendar mirno zaključimo, da sta se obe strani medsebojno provocirali. Zdi se, da je nekaj re- snice v tem, kar je v svoji obrambi skušal doka- zati dr. Razlag (enako Costa pri svojem pričeva- nju), t.j. da so sokoli nasedli provokaciji Tam- bornina, ki jih je dokazano že prej sovražil. Po drugi strani pričevanja kažejo na neko čudno situacijo, znotraj katere se t. i. Nemci in Slovenci konfrotirajo. Sokoli so tako npr. psova- li Tambornina v slovenščini in nemščini. Med njimi sta dva (Garbeis in Sassenberg) z nemš- kim priimkom, medtem ko je turnar, ki jo je naj- slabše odnesel, Slovenec Matajc. Za tega ni ja- sno, zakaj je bil ravno pri Turnvereinu in ne Juž- nem Sokolu, iz pričevanja pa je razvidno, da so mu prijatelji oz. znanci zamerili, ker ni član So- kola. Na nemški strani se je (po naključju?) zna- šel hlapec Kalan, ki je pred sodiščem pričal v slovenščini, ravno tako ga je tudi Tambornino klical na pomoč v slovenščini. Ko so na sodišču Tambornina vprašali, kaj je po nacionalnosti, je 20 Obsojence v tem procesu je oblast julija istega leta izpu- stila. Govorilo se je celo o reviziji celotne pravde, ven- dar je višje sodišče v Gradcu kazni samo nekoliko zni- žalo. Tambornino se je preselil v Novo mesto, kjer so ga kasneje obsodili zaradi goljufije in Novice so se ob tem z zadovoljstvom spominjale, kako so Tambornina v L. Z. označevali kot "ehrenwerte deutsche Bürger", Novice 27. 7. 1868; Levstikovo zbrano delo, IX. knjiga, komen- tarji, DZS 1961, str. 463. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 21 odvrnil, da je Kranjec, Ljubljančan in član Deutscher Turnvereina. Ko je predsednik sodiš- ča nato pripomnil, da v Ljubljani ne pozna druš- tva s tem imenom, se je popravil, da je član Lai- bacher Turnvereina, pridevnik deutscher pa da jim je baje pritaknila nasprotna stran. Državni pravdnik Lehmann je na začetku procesa hotel celo izpeljati tezo, da so sokoli s tem, ko so sra- motili Slovenca Matajca in Kranjca Tambornina izvršili napad na nemštvo. Uradnik deželne bla- gajne je imel slovenski priimek Ulčar, kljub te- mu pa so njegove simpatije očitno veljale nas- protnemu taboru, o Nemcu Costi, ki je bil slo- venski voditelj, pa smo že zadosti povedali. Do prestopanja z ene na drugo stran je torej priha- jalo tako v krogih političnih prvakov kot tudi med bolj navadnimi ljudmi. Večkrat ni bilo po- polnoma jasno, kam kdo spada in s kom bo po- tegnil. Značilen je primer nekega Rozmana21, ki je med procesom navedel, kako so ga Regalli in še neki drugi spraševali, h kateri stranki se čuti pripadnega in ali bo pričal v korist sokolov, on pa jim je - da bi imel mir pred njimi - odgovar- jal pritrdilno. Iz nekoliko ekscentričnega zaključnega govo- ra predsednika deželnega sodišča tudi izvemo, da se je pri Konju debatiralo o možnosti združi- tve obeh telovadnih društev, kar kaže na to, da so na obeh straneh obstajali telovadci, ki se niso ravno na smrt sovražili. Zdi se, da so bile relacije od prijateljstva do sovraštva in od sožitja do po- polne nezmožnosti prenašanja politično in na- 21 Priči Rcgalli in znani slovenski pisatelj ter publicist Fran Levstik sta navedli, da jima je vojak na dopustu Rozman v sllvestrski noči 1867/68 povedal, kako je Tambomino njemu in njegovemu prijatelju Dobovšku plačal, da bi pretepla neke sokole; Rozman je ob drugi priliki Rcgalli)• tudi povedal, daje bilDobovšek tisti, ki je hlapcu Kalanu izbil zob; obenem je izjavil, da se bo - v primeru, da bo sokolom prt končni obravnavi slabo kazalo - sam prijavil kot storilec. Rozman in Dobovšck sta te trditve zanikala. Hlapec Kalanje na sodišču po- vedal, kako mu je znani mestni lump Dobovšck pravil, da od njega zahtevajo, naj postane grešni kozel in prev- zame "stvar" (t.j. krivdo za telesne poškodbe, prizadeja- ne Kalanu) nase. Grešnega kozla je branilec Razlag poskusil najti še v zadnjem trenutku; v svojem zaključnem govoru je izpo- stavil, da obtoženim ni bila dokazana krivda za težke poškodbe, ki jih je utrpel Kalan - samo dejstvo, da so se znašli na inkriminiranem prostoru še ne pove nič. Po njegovih besedah so na delu morali biti rafinirani ljud- je, ki so se preiskavi odtegnili - bilo bi vredno truda, ra- ziskati, če pri tej stvari niso bili udeleženi klatež Mavec, imenovan Maus (priča Uršula Hočevar se je naknadno spomnila, da je potepuh Mavec bil eden od tistih, ki so Kalana vlekli iz "štale") ter njegova kolega Rozman in Dobovšck. cionalno drugače opredeljenih, v tem času pre- cej kratke. Epilog Vsi poskusi slovenske strani, da bi se "pomen" in s tem tudi posledice pretepa v Sellandovi ve- ži zmanjšale, niso preprečili reakcije vlade. De- želni predsednik Conrad je ukrepal skladno s poročilom policijskega komisarja Vidica. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Sloven- cem škodil. Najprej je ustavil delovanje Južnega Sokola, kmalu zatem ga tudi razpustil, obenem pa še prepovedal petje ruske himne. Že 25. juli- ja je Conrad pisal notranjemu ministru Taafeju na Dunaj tudi o tem, da hoče suspendirati župa- na in postaviti policijo v izjemen položaj. Ven- dar je Taafe te namere zavrnil, češ da ne vidi no- benega razloga, da bi krajevno policijo mestu odvzeli in izročili kakemu deželnemu organu, saj se občinski zastopniki konflikta niso udele- žili, župan sam je imel le neljub delež, poleg te- ga pa se je konflikta udeležilo le malo število občanov. Kljub temu pa je Conrad kasneje pri Taafeju le uspel prodreti z utemeljitvijo, da bo suspenz župana le provizorična odredba in da se bo dokončno odločilo o vsej stvari po konča- ni preiskavi. Ljubljanski Nemci so gotovo prišli na idejo, da bi bilo dobro sodno preiskavo in njen izid čim bolj zavleči in si na tak način ustva- riti manevrski prostor. Taafe je tako 16. avgusta 1867 pristal na izredne odredbe. Vendar pa je pretekel še en mesec, da so se pokazale kon- kretne, vsem vidne posledice. Conradu je bila očitno za dodatno utemeljitev potrebna še sod- na preiskava o sokolskem ekscesu. 25. septem- bra je deželno predsedstvo suspendiralo župa- na Costo, vodstvo mestne policije pa izročilo okrožnemu komisarju Pajku. Utemeljitev je bila ta, da je bil Costa vpleten v kazensko preiskavo, ki je dokazala, kako je opravljanje varnostne službe v mestu takšno, da v vseh okoliščinah ne služi interesu vlade in miru željnega prebivals- tva. Suspenz Coste je pri Ljubljančanih izzval reakcijo. Najprej so Costovi simpatizerji izrekli suspendiranemu županu zaupnico, ki jo je pod- pisalo 400 najuglednejših meščanov, mestnih župnikov, odbornikov Trgovske zbornice, me- stnih okrajnih zastopnikov in 250 hišnih gospo- darjev. Razburili so se tudi Slovenci z dežele, Novice so poudarjale, da se suspenza ne da ute- meljiti z nobenim členom mestnega statuta. Nemški "trinajsteri" člani občinskega sveta so na Dunaj poslali protestno adreso, s katero so nasprotovali zgoraj omenjeni zaupnici Costi, VSE ZA ZGODOVINO 22 ZGODOVINA ZA VSE posebej zato, ker jo je ta sprejel, ne da bi se prej posvetoval z mestnim zastopstvom, katerega ugled je - po njihovem mnenju - tako zelo obla- til. Kakorkoli, kljub intervencijam (župan Costa in deželni predsednik Conrad sta osebno šla na Dunaj) je suspenz obveljal. Po daljšem zavlače- vanju ga je obravnaval tudi mestni svet na seji 12. 10. 1867. V tem trenutku je Nemcem uspel zvit manever. Bleiweis je namreč hotel, da bi predmet izročili samo pravnemu odseku, z obrazložitvijo, da gre za pravni konflikt. V bis- tvu je šlo bolj zato, da so imeli Slovenci v prav- nem odseku večino 3:2. Dežman je na drugi strani predlagal, naj zadevo odstopijo policij- skemu odseku, kjer so imeli Nemci večino 4:1. "Vmesno" varianto - da naj primer predložijo obema odsekoma - je predlagal dr. Suppan, sprejela sta jo oba predlagatelja. Ni povsem ja- sno, kako da je očetu naroda odpovedalo zna- nje elementarne matematike, toda razmerje med Nemci in Slovenci je bilo po njegovi privo- litvi 6:4 in Nemci so lahko rešitev zavlačevali, kolikor se jim je zdelo. Čas je delal za njih.22 Po pretepu v Šantlovi veži je nemški trinajste- rici v občinskem svetu uspelo doseči, da je pre- tepu sledila suspenzija župana, da se je pred- met, kolikor je zadeval občinski odbor, izročil združenemu pravnemu in policijskemu odbo- ru, kjer so imeli večino Nemci in da je to telo zadevo nenavadno dolgo obravnavalo. Temu so sledili neverjetni preobrati. Združeni odbor je občinskemu svetu na seji 6. 2. 1868 enogla- sno predstavil sklepe, da pretep ni nudil nobe- nega povoda za suspenz oz. kakršno koli kazen- sko preiskavo proti županu, saj ni bil izpolnjen noben pogoj iz 46. člena občinskega statuta, ki določa, kako se lahko suspendira župan ali svet- nik. Odbor je prav tako označil odvzem mestne policije za nezakonit, saj vlada občinskega sveta ni prej opomnila, tako da le-ta ni mogel ukrepa- ti. Prav tako odbor ni menil, da je nujno, da sus- penzu župana sledi odvzem mestne policije. Vladne ukrepe je označil kot udarec po mestni avtonomiji. V tem trenutku je nastopil kdo drug kot Dežman. Nasprotoval je sklepom odbora, ker ta ni upošteval, da se župan po burni noči ni posvetoval z občinskim svetom. Odbor tudi ni raziskal, kako je župan pri tem ekscesu posto- pal kot šef lokalne policije. Ni popolnoma ja- sno, zakaj je Dežman edini nasprotoval tem sklepom in napadel lastne somišljenike. Morda je prevladalo osebno sovraštvo do Coste, ali pa se je zbal, da bo županska kriza prekmalu reše- na. Kakorkoli, občinski svet je šel mimo njego- vih predlogov. Predloga združenega odbora sta bila: - naj sklenejo, da je vladni postopek v zvezi z županom in lokalno policijo neupravičen; - naj občinski svet prosi deželno vlado, naj vzpostavi avtonomni delokrog mestne obči- ne v polnem obsegu. Občinski svet je oba predloga sprejel sogla- sno; edini, ki je bil proti, je bil seveda Dežman. Kmalu pa se je izkazalo, da je bila sloga med obema strankama le navidezna. Ko je podžu- pan Orel sklepe z občinske seje izročil deželne- mu predsedstvu, je logično pristavil prošnjo za postavitev župana na njegove prejšnje funkcije. Nemška stranka tega ni razumela tako. Tri dni po seji so verjetno sami proti sebi inscenirali na- pade v Triester Zeitungu in Neue Freie Presse. Ti članki so kritizirali 12 nemških svetnikov, ki so poročilo združenega odbora podprli. Kakor- koli - prišlo je do razlik v interpretaciji občin- skih sklepov. Po pojmovanju nemške stranke poročilo in sklepi niso imeli osebnega pečata. Sprejeli da so jih samo načelno, razpravljali in sklepali da so samo o principu, na to da kaže že to, da združeni odbor ni sprejel sklepa o rehabi- litaciji Coste. Vzpostavitev mestne avtonomije in nastavitev Coste sta dve različni stvari. Dežel- no predsedstvo je predloge vrnilo občinskemu svetu v ponovno obravnavo. Izoblikovali sta se dve stališči, nemško in slovensko, ki smo ju že predstavili. Na seji 7. 3. 1867 je bil z 12:10 izgla- sovan slovenski predlog o vnovični vzpostavi- tvi mestne avtonomije in ponovni umestitvi Co- ste na vse njegove funkcije. Deželni predsednik Conrad je te sklepe sistiral in poslal na Dunaj.23 Tako je po najrazličnejših pravnih sofizmih na sodišču (po končani sokolski pravdi, kjer ni bil obtožen, saj ni bilo kaznivega dejanja, so proti Costi uvedli še posebno preiskavo) in spretnih manevrih trinajsterice v ljubljanskem občin- skem svetu Costa spet zasedel županski stolček šele julija 1868. Takrat pa je bila slovenska veči- na v mestnem svetu - po porazu na nadomest- nih občinskih volitvah spomladi 1868 - že iz- gubljena. Costo so Nemci vrgli v nekaj mesecih, nakar je užaljeni bivši župan Slovence prepričal v bojkot občinskih volitev. To je seveda praktič- no pomenilo popolno prepustitev slovenske 22 Primerjaj Škerl, Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860-1869, str. 47-49- 23 Škerl, str. 51-53- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 23 prestolnice nemški stranki, ki je nato Ljubljani vladala skoraj 14 let. Posledice Spopad v Šantlovi veži je bil za slovensko stran katastrofa. Pretepeni hlapec, zaplenjene vile, prestrašeni meščani ter pobegli provoka- tor so bili - v primerjavi z vsem, kar je z eksce- som pridobila nemška stranka - bolj klavrni re- zultati. Pokazalo se je, da so ocene policijskega komisarja Bezdeka2i glede naglosti in zaletavo- sti Costove narave povsem opravičene. Noben moder župan si ne bi privoščil, da ga osumijo aktivne udeležbe v izgredih v lastnem mestu in da na ta način nasprotniki dobijo dovolj snovi za uničujočo propagandno vojno. Ko Škerl in Valenčič v svojih razpravah govorita o dogod- kih v Šantlovi veži, poudarjata nenaklonjenost (napihovanje delikta, pretirana strogost ipn.), katero so do Slovencev izpričale deželna vlada in njene policijske oblasti. Seveda imata, kar se tega tiče, prav. Res pa je tudi, da županovo ob- našanje pri ekscesu ne kaže na njegovo nepri- stranost, ki bi se je kot vrhovni poveljnik mest- ne policije moral držati. Nemcem naklonjeni deželni uradniki so seveda bili v resnici pri svo- jem delovanju vsaj toliko pristranski kot Costa. Znali pa so vse svoje ukrepe v večji meri prika- zati kot čuvanje reda in miru, kar bi navsezad- nje lahko storil tudi nesrečni župan, samo če bi namesto sokolov na pomoč poklical svojo mest- no policijo. Meščani, ki so se imeli za Nemce, so tako lahko upravičeno dvomili v svojo osebno in premožensko varnost, kolikor jo je zagotav- ljala mestna policija in so z nezaupanjem priča- kovali novih "dogodivščin". Ljubljanski nemški tabor je dosegel predvsem dvoje. Z odvzemom mestne policije, suspen- zom župana in sodnim procesom so na mestni ravni paralizirali vsako aktivnejšo politiko slo- venske stranke, po drugi strani pa so volilcem, odvisnim od vlade, jasno pokazali, komu je slednja nenaklonjena. Pri zmernih in "preudar- nih" ljubljanskih meščanih so župana in Sloven- ce uspeli prikazati kot prenapete skrajneže, ki mestu ne prinašajo miru in blaginje.25 Ta je bila seveda tudi precej odvisna od dobrih odnosov mestnih oblastnikov z Dunajem. Precejšen del političnega kapitala, ki si ga je v preteklem man- datu s svojimi pridobitvami za mestno občino prislužil Costa in z njim slovenska stranka, je bil izgubljen. Kljub temu bi bilo kratkovidno, če bi za izgu- bo slovenske oblasti v Ljubljani krivili v prvi vr- sti in samo Costo, njegove napake za časa župa- novanja in politiko abstinence, ki jo je po odho- du z županske funkcije vsilil na ljubljanski ob- činski ravni. Vse tja do Taafejeve dobe so na- mreč vsakokratne vlade (oz. politična usmeri- tev aktualnih oblastnikov na Dunaju) v zelo ve- liki meri in dokaj neposredno vplivale na lokal- na razmerja moči nasproti stoječih si strank. Po porazu na nadomestnih občinskih volitvah 1868 bi slovenska stranka tudi v naslednjih letih komaj imela možnost, da si povrne večino v ob- činskem svetu, saj so do Taafeja vse vlade (z iz- jemo Hohenwartove) bile nemško-liberalno usmerjene. 26 2* ARS, Deželno predsedstvo, za l. 1864 spis št. 1065, poro- čilo policijskega komisarja Bezdeka policijskemu mini- stru z dne 13. 6. 1864 v zvezi z novoizvoljenim župa- nom Costo - primerjaj Škerl, omenjeno delo, str. 135 - 136. Zusammenfassung Die Prügelei im Flur des Šantl-Hauses Im Juli 1867 kam es zur ersten echten deu- tsch-slowenischen physischen Auseinander- setzung in Laibach - einer Abrechnung am Mestni trg und einer Schlägerei im Flur des Šantl-Hauses. Kleine Provokationen hatten zu- vor die Spannungen zwischen Mitgliedern des deutschen Turnvereins und Mitgliedern des slowenischen Turnvereins Južni Sokol [Süd- licher Falke] verschärft. Mitglieder dieser Turn- vereine waren die Hauptakteure der aufregen- den nächtlichen Episode, aber auch andere Personen waren beteiligt. Am schicksalhaftes- ten war die Verstrickung des Laibacher Bürger- meisters Costa, der - obwohl Deutscher - eine 25 Škerl na straneh 54-55 poudarja, da so se potem, koje državni pravdnih Lehmann proti Costi uvedel posebno preiskavo, po mestu hitro raznesle govorice, katerih na- men je bil pred bližajočimi se volitvami v občinski svet Ljubljančane držati v napetosti, daje Costa kriv. Prei- skavo so res inscenirali, vendar so potem od tožbe proti županu odstopili. 26 Teoretične možnosti za ponovno osvojitev občinskega sveta bi morda bile - v primeru, da bi Slovenci v občin- skem svetu do takrat zadržali zelo številčno manjšino - edino za časa vlade Hohenivarta (februar 1871 - okto- ber 1871), kije bila federalistično razpoložena. Sloven- ci pa so, iz ne povsem jasnih razlogov, svoj bojkot ljub- ljanskih občinskih volitev prvič opustili ravno v najhuj- šem času - leta 1875, ko je bila nemška Ustavoverna stranka na Kranjskem ob vladni podpori na višku moči. VSE ZA ZGODOVINO 24 ZGODOVINA ZA VSE der führenden Persönlichkeiten der sloweni- schen Partei und Vorsteher des Južni Sokol [Südlicher Falke] war. Als einige Sokoli mitten in der Nacht in den Flur des Šantl-Hauses stürmten, um den Turner Tambornin, einen verhaßten Provokateur, zu fangen, handelte Costa, wie sich bald herausstellte, völlig falsch. Anstatt zur Wiederherstellung der öffentlichen Ordnung aus dem nahen Rathaus die Polizei zu holen, rief er die Sokoli aus dem Kaffeehaus Gnesda zu Hilfe. Durch die lärmende "Haus- durchsuchung" der Sokoli, während der sie auch den bereits zuvor malträtierten Haus- knecht verprügelten und die ganze Gasse auf- weckten, erreichte der Skandal seinen Höhe- punkt. Dieses an und für sich nicht so bedeutende Ereignis zog schwerwiegende Konsequenzen nach sich: auf Anforderung der deutschen Bürger kamen zusätzliche Heereseinheiten nach Laibach, der Bürgermeister Costa wurde suspendiert, der slowenische Turnverein Ju ni Sokol [Südlicher Falke] aufgelöst und bei einem Prozeß sieben Slowenen zu Haftstrafen verurteilt. Langfristig hatte das Laibacher deutsche Lager damit zweierlei erreicht: durch die Übernahme der Stadtpolizei, die Suspendie- rung des Bürgermeisters und den Gerichts- prozeß paralysierte es jegliche aktive Politik der slowenischen Partei auf städtischer Ebene; andererseits zeigte es den von der Regierung abhängigen Wählern klar, wem diese nicht geneigt war. Es gelang ihm, den Bürgermeister und die Slowenen bei den gemäßigten und "besonnenen" Laibacher Bürgern als über- spannte Extremisten darzustellen, die dem Frieden und Wohlstand der Stadt schaden. Nach juristischen Spitzfindigkeiten - nach dem Verfahren gegen die Sokoli, in dem der Bürger- meister wegen des Fehlens einer Straftat nicht angeklagt werden konnte, leitete man gegen ihn eine gesonderte Untersuchung ein - und geschickten Manövern der dreizehn deutschen Vertreter im Stadtrat gelang es Costa erst im Juli 1868, wieder den Bürgermeistersessel zu er- klimmen. Zu dieser Zeit aber war die slowe- nische Mehrheit im Stadtrat nach der Nieder- lage bei den Ersatzwahlen zum Gemeinderat im Frühjahr 1868 bereits verloren. Die Deutschen setzten Costa nach einigen Monaten ab, worauf der beleidigte Ex-Bürgermeister die Slowenen zum Boykott der Gemeinderatswahlen über- redete. Das allerdings bedeutete die völlige Überlassung der slowenischen Hauptstadt an die deutsche Partei, die dann fast vierzehn Jahre lang in Laibach herrschte. VSE ZA ZGODOVINO gttofe&fež •ty ¿^%^%%%7«^%%?<%%%%%V%!^>%^.%%^%%^%T<%%%%T.%V.'.%%%T*^.%T.%%%SÎ-%?-%^' 7owe Kregar MILAN HODŽA IN SREDNJA EVROPA Podobno kot ostali manjši slovanski narodi Srednje Evrope se tudi Slovaki ne morejo poh- valiti z večjim številom osebnosti, ki bi (tudi iz- ven lastnih narodno-državnih okvirov) močne- je zaznamovali politično misel in prakso prve polovice 20. stoletja. Za to lahko okrivimo pred- vsem narodno zatiranje in madžarizacijo, ki je vse do leta 1918 predstavljala največjo oviro- družbenega, kulturnega in gospodarskega raz- voja Slovakov ter s tem tudi razvoja slovaške po- litične misli, po razpadu monarhije in nastanku 1. ČSR (prve Češkoslovaške republike) pa pre- težno češki politični primat v novi državi. Veči- na takratne slovaške politične elite je v obdobju med obema vojnama izbirala med, poenostav- ljeno rečeno, dvema možnostima: ali v okviru vsedržavnih, centralističnih in čehoslovakistič- nih strank igrati bolj ali manj stransko vlogo oz. kvečjemu voditi to stranko v slovaškem delu dr- žave ali pa se postaviti na čelo narodno-konzer- vativnega, avtonomističnega in v veliki meri sa- moomejujočega političnega gibanja, ki ga je re- prezentirala predvsem Hlinkova Slovaška ljud- ska stranka. Tudi zato bomo v tem času težko našli slovaškega politika, ki bi v Evropi užival vsaj podoben politični ugled, kot sta ga imela denimo Masaryk in Beneš ali še pred njima Ka- rel Kramar. Pomembno izjemo v tej situaciji pa nedvomno predstavlja Milan Hodža, ena naj- markantnejših in najsposobnejših figur slovaš- ke in češkoslovaške politike in nenazadnje tudi edini slovaški ministrski predsednik 1. ČSR, ka- kor označujemo obdobje od nastanka države do münchenskega sporazuma. Glede na njego- vo politično in diplomatsko dejavnost ter politič- ne koncepte ga lahko namreč mirno uvrstimo med pomembne osebnosti evropske politike.1 Na njegovo izjemno zanimivo in pestro živ- ljenjsko pot in poslanstvo je v določeni meri vplivalo že samo okolje, iz katerega je izhajal. Hodževi so bili od nekdaj trdna, narodno za- vedna družina, njegov stric Michal Miloslav Ho- dža pa spada med najpomembnejše Slovake 19. stoletja.2 Že v gimnaziji je Milan Hodža pokazal velik interes za politična vprašanja in tuje jezike (pozneje je aktivno obvladal sedem tujih jezi- kov) ter se začel ukvarjati z novinarstvom, kate- Milan Hodža, Federada v strednej Europe a ino studie (naprej Federada...), Kalligram, Bratislava 1997 (Pa- vot LukáC, Stredoeurópanstvo Milana Hodžu), str. 11. M. M. Hodža (1811-1870) je bil poleg Stura in Hurbana član vodilne trojice slovaškega narodnega gibanja, ki je v 40. letih 19. stoletja postavila temelje slovaški jezi- kovno-kulturni in narodno-politični emancipaciji ter v revoluciji leta 1848 tudi vodila vstajo proti Madžarom. Več o tem v: Tone Kregar, Slovaško literarno časopisje o Slovencih 1918-1938 (diplomsko delo), Ljubljana 1997, str. 3-6. ZGODOVINA ZA VSE 77 remu je ostal zvest vse življenje. Prav skozi pro- fesionalno novinarstvo in založništvo je prešel v politične vode in bil kot edini Slovak leta 1905 z glasovi slovaških in srbskih glasov v Vojvodini izvoljen za poslanca ogrske skupščine. V njej je večino svojega truda namenil sodelovanju ne- madžarskih poslancev ter s takšno politiko žel prve vidne uspehe. Že takrat je udejanjal svoje načelo, po katerem je na podlagi skupnih inte- resov možno sodelovati prav z vsakim in katero ga je pozneje uvrstilo med mojstre tako "urad- ne" diplomacije kot tudi lobiranja in zakulisja. Svoje politične koncepte, katerih osnova je bila demokratizacija ogrskega dela monarhije in z njo povezana osvoboditev nemadžarskih naro- dov, je v obdobju pred letom 1914 tesno pove- zoval s politiko prestolonaslednika Franca Fer- dinanda oz. njegovimi plani o reformi monarhi- je, ki naj bi (tako s pomočjo kot tudi v korist ne- madžarskih narodov) predvsem omejila moč in separatistične težnje madžarske aristokracije. Hodža je bil kot član prestolonaslednikovega belvederskega kroga njegov osebni zaupnik in svetovalec ter tako izjemni poznavalec Ferdi- nandovih političnih pogledov in načrtov kakor tudi osebnih značilnosti, simpatij in strahov.3 S svojim vplivom se je zavzemal predvsem v sme- ri poskusa federalizacije monarhije na narod- nostni osnovi, za katero pa seveda tudi presto- lonaslednik ni bil najbolj zagret. Znani sarajev- ski dogodki so dokončno uničili upanje, da bi bodoči cesar nekoč lahko kakorkoli že "uredil" narodnostne (in ostale) probleme v monarhiji, zato je tudi Hodža začel iskati in zagovarjati dru- go alternativo, ki je v letih 1. svetovne vojne vse bolj prihajala na površje. Hodža je bil namreč odličen poznavalec češ- ke politike, sodeloval je z revijo Hlas in se do- bro poznal z Masarykom. Že vrsto let se je zav- zemal za kulturno, gospodarsko in prosvetno sodelovanje Čehov in Slovakov, zato se mu v novi politični stvarnosti ni bilo težko odločno postaviti na stališče tudi političnega sodelova- nja oz. združitve obeh narodov. Po razpadu mo- narhije je vodil mirovno misijo nove države v Budimpešti, svojo politično pozicijo pa je leta 1919 še okrepil z imenovanjem za ministra za unifikacijo, ki je skrbel za usklajevanje in poe- notenje avstrijskih in ogrskih zakonov, ki so ve- ljali v čeških deželah in na Slovaškem. Ko se je leta 1922 Slovaška narodna in kmetijska stran- ka, na čelu katere je bil, združila z Republikan- sko stranko češkoslovaškega podeželja v vsedr- žavno Republikansko stranko poljedelskega in malokmečkega ljudstva, se je začel njegov bli- skovit prodor v sam vrh politične elite 1. ČSR. Kot njen voditelj na Slovaškem je postal pod- predsednik te najmočnejše češkoslovaške stran- ke in permanentni poslanec v skupščini. Med le- ti 1922-1926 ter 1932-1935 je bil minister za kmetijstvo, v letih 1926 in 1929 pa minister za šolstvo in narodno prosveto. Ob tem se je ves čas ukvarjal s publicistiko in bil lastnik več ča- snikov, zasedal pa je tudi pomembne položaje v raznih strokovnih in kulturnih institucijah tako doma kot po svetu. Leta 1935 je postal predsed- nik vlade (nekaj časa tudi minister za zunanje zadeve) in na tem mestu ostal vse do Münchna, ko je odstopil in emigriral. S politično dejav- nostjo je nadaljeval tudi v eksilu, zaradi nesogla- sij z Benešem pa je razvijal predvsem svoje last- ne teorije o prihodnosti, tako ČSR kot ostale (predvsem srednje) Evrope. Smrt leta 1944 v ZDA mu je žal preprečila, da bi s svojim ugle- dom in politično modrostjo postal aktivni sous- tvarjalec njenega povojnega razvoja.4 Hodža in slovaško narodno vprašanje v l.ČSR "Torej slovaški nacionalizem kot moralni princip, vendar pa zaradi vseh okoliščin enot- ni češkoslovaški politični narod. V praktični politiki to ne pomeni niti centralizma, niti av- tonomije, temveč drzavno-politično-narodno enotnost ter regionalizem z administrativno samoupravo. "^ Trajno in mednarodno priznano mejo nove češkoslovaške države je končno določila šele Trianonska mirovna pogodba 4. 6.1920. Češko- slovaška republika je ob nastanku obsegala 140.394 km2 ter imela 13,6 milijonov prebival- cev, od tega v čeških deželah okoli 10 milijonov, na Slovaškem okoli 3 milij. in v Podkarpatski Rusiji okrog 0,5 milijona. Pri ljudskem štetju 1921 se je k češki in slovaški narodnosti prigla- silo 65,5%, k nemški 23,4%, k madžarski 5,6% in k ukrajinski narodnosti 3,5% prebivalcev. V tej 3 Glej: Fadcrácia...(Federada vstrednejEurope), str. 93- 107. 4 Eduard Nižnanskf a kolektiv, Kto bol kto zal. ČSR,Qlll, Bratislava 1993, str. 77-83- 5 Milan Hodža, Nie centralizmus, nie autonomizmus, ah regionalizmus v jednom političkom narode, Slo- venska otdzka v 20. storoči, Kalligram, Bratislava 1997, str. 186. VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE narodno izredno pestri državi so narodne manj- šine tvorile več kot tretjino prebivalstva in šele "umetna" stvaritev ter uporaba termina "češko- slovaški narod" je preprečila videz ČSR kot mul- tinacionalne države v pravem smislu te besede. Glede na narodni položaj Slovakov pred le- tom 1918 predstavlja nastanek ČSR nedvomno njihovo narodno osvoboditev, saj sta groba ma- džarizacija in narodnostni pritisk ostala le še slab spomin na preteklost. Od leta 1918 je števi- lo Slovakov statistično nepretrgoma naraščalo, še posebej pa je nova stvarnost prišla do izraza na jezikovnem področju. V šolah vseh stopenj so uvedli slovaščino kot učni jezik, postopoma, a temeljito so izgrajevali mrežo slovaških os- novnih in srednjih šol, že leta 1919 pa so v Brati- slavi ustanovili univerzo Jana Amosa Komen- skega z medicinsko, pravno in filozofsko fakul- teto. Slovaščina je postala uradni jezik v vsem javnem življenju, v uradih, na sodiščih, v druš- tvih in cerkvah. Nastale so nove profesionalne kulturne ustanove kot npr. Slovaško narodno gledališče, Univerzitetna knjižnica in muzeji, obnovili pa so tudi dejavnost Matice Slovaške. Pri tej resnično prelomni kulturno-družbeni prenovi Slovaške so v veliki meri sodelovali tu- di češki priseljenci, ki so zaradi pomanjkanja domačih, slovaških izobražencev in strokovnja- kov zamenjevali nezanesljivo in odseljeno ma- džarsko osebje. Sorodnost češkega jezika z jezi- kom domačinov je omogočila hitro "odmadžar- čenje" javnega življenja, po drugi strani pa češki uslužbenci in uradniki večinoma niso niti po- skušali sprejeti slovaščine in so vztrajali pri svo- jem (sicer sorodnem) jeziku tudi v službi. Števil- na češka prisotnost6 (predvsem v nekaterih me- stih) je kmalu izzvala negodovanje slovaških av- tonomističnih krogov ter protičeško agitacijo, ki se je še povečala s pojavom lastnega novoiz- šolanega kadra v drugi polovici dvajsetih in v tridesetih letih. Čehi so na Slovaškem poslej marsikomu predstavljali le "odžiralce kruha", ta- ko da se je kulturnim, jezikovnim in verskim (katoliški Slovaki so Čehom zamerili predvsem njihovo husitsko tradicijo ter jim očitali, da širi- jo brezbožni liberalizem) razlogom nestrpnosti pridružil še ekonomski. Ta zadnji vidik pa je predstavljal le delček velikega problema, kate- rega vzroke je treba iskati prvenstveno v neena- 6 Gre za okrog 120.000 Čehov, predvsem uradnikov, uči- teljev, železničarjev, policajev in vojakov. LLiptdk, Slo- vensko v 20. storoči, Vydavatelstvo politickej literatúry, Bratislava 1968, str. 99 komerni gospodarski razvitosti čeških dežel in Slovaške. Čeprav je Slovaška veljala za industrij- sko najrazvitejši del ruralne Ogrske, je večina njenih prebivalcev (80%) še vedno delala v kmetijstvu ali bila z njim direktno povezana. Za- to v zadnjih letih pred vojno sicer hitro se razvi- jajoča industrija (pretežno predelovalna), rural- nega videza dežele še ni kaj prida načela. Na drugi strani o izredni gospodarski razvitosti češ- kih dežel ni potrebno govoriti, omenimo le, da je odstotek kmečkega prebivalstva komajda presegal odstotek zaposlenih v industriji (38,5% proti 34%), kar gotovo ni bilo pravilo takratne Evrope. Logična posledica tega je bila, da slo- vaška industrija oz. kapital, s češkim kapitalom in industrijo na takratnem izrazito liberalnem trgu, v katerega država ni dosti posegala, ni mo- gla enakovredno tekmovati. Problem so pred- stavljale tudi visoke transportne tarife in slabe prometne zveze med Slovaško in češkimi deže- lami, saj je prej vse gravitiralo k Budimpešti. Češki kapital, ki je na Slovaškem nadomestil ma- džarskega, se na novonastalo situacijo ni preveč oziral oziroma jo je izkoristil v svoj namen, predvsem z odpravljanjem nezaželene konku- rence češkim podjetjem. Ti in še cela vrsta dru- gih razlogov so povzročili, da se je slovaško gos- podarstvo znašlo v hudi krizi. Podjetja so propa- dala, ali pa svojo proizvodnjo omejila zgolj na predelavo surovin, v izgradnjo novih pa se ni investiralo. Vse to je nujno vodilo v povečanje brezposelnosti, ponovno pa se je odprla rakava rana na slovaškem narodnem telesu - izseljeva- nje. Le-to je tokrat potekalo v češke dežele, pa tudi preko luže. Takšna situacija je seveda pove- čevala in tudi opravičevala odpor Slovakov do praške centralistične in izkoriščevalske gospo- darske politike. Razlika med ekonomsko razvi- tostjo čeških dežel na eni in Slovaške na drugi strani se proti njihovim (slovaškim) pričakova- njem ni zmanjševala, temveč je celo naraščala, domače gospodarstvo pa je izgubljalo še tisto prednost, ki jo je pred vojno imelo v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi deželami. Problem je predstavljal tudi izreden porast pre- bivalstva, ki je še povečal pavperizacijo številne- ga poljedelskega proletariata, ki je kljub izvede- ni zemljiški reformi naraščal ter živel v slabih življenjskih pogojih, s tem pa predstavljal plod- na tla za komunistično agitacijo. Ves čas proble- matični položaj se je še posebej zaostril v času gospodarske krize, ko je zaradi brezposelnosti v češko-moravskih industrijskih centrih upadlo povpraševanje in s tem uvoz kmetijskih izdel- kov iz poljedelskega slovaškega dela države. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 79 Gospodarske razmere so seveda samo priliva- le olje na ogenj slovaškega nezadovoljstva, ki se je z nerešenim narodnim vprašanjem vedno znova obnavljalo in krepilo. Dejali smo že, da so Čehi in Slovaki v 1. ČSR predstavljali le 65% pre- bivalstva. Tesna povezanost in medsebojna od- visnost obeh narodov je bila iz nacionalnopoli- tičnega vidika še toliko bolj pomembna zaradi (vsaj od začetka) izrazito odklonilnega stališča narodnih manjšin, predvsem Nemcev in Madža- rov, do nove države. ČSR je na mednarodni rav- ni nastopala kot nacionalna država, povezanost Čehov in Slovakov pa poudarjala s proklamira- njem enotnega češkoslovaškega naroda. Čeho- slovakizem, kot poenostavljeno imenujemo to koncepcijo, je s tega vidika mogoče razumeti, saj bi v nasprotnem primeru bil razviden nasta- nek mnogonacionalne države, katere medna- rodno utemeljevanje bi bilo najbrž dokaj kom- plicirano. Po drugi strani pa je ta koncepcija slu- žila tudi dosti manj "upravičenim" notranje-po- litičnim ciljem in velikemu delu Slovakov ved- no bolj pomenila le masko, za katero se je skri- val češki imperializem oz. kot pravi slovaški marksistični zgodovinar S. Faltan: "Oblastniško uveljavljam čehoslovakizem, kakršen se je for- miral po letu 1918, ni bil več izraz češkoslovaš- ke vzajemnosti, niti "bratskih čustev". Bilje ob- lastniško orodje oziroma nasilni asimilacijski proces. Seveda je bilo pretvarjanje njegovega pomena in poslanstva od začetka namerno in je služilo za maskiranje resničnega temelja ideologije čehoslovakizma - oblastniškega veli- kočeškega šovinizma, ki je zanikal eksistenco slovaškega naroda, s tempa tudi njegovo pravi- co do samoodločbe in si prizadeval, podobno kot pred tem Madžari, vtelesiti Slovake v češko narodno celoto."7 Čeprav je to radikalno mnenje morda malce pretirano oziroma vsaj diskutabilno, pa ni moč zanikati, da so se Čehi in Slovaki nahajali v zelo različnem razvojnem stadiju in da še zdaleč niso bili nekaj enotnega oz. homogenega. Prav to različnost in pa slovaške specifičnosti bi bilo nujno potrebno upoštevati in državno upravo decentralizirati. Tega pa češka politična repre- zentanca ni bila sposobna. Zanjo je vsaka deli- tev oblasti in razdelitev uprave na manjše enote pomenila oslabitev države. Vse zahteve po večji decentralizaciji in slovaš- ki samoupravi so zato češko oz. češkoslovaško usmerjene stranke (te so bile praktično ves čas na oblasti) označevale za protidržavno dejav- nost in razbijanje domovine, avtonomistom pa očitale (večinoma neupravičeno) madžarons- tvo, separatizem in želje po obnovitvi Avstro- Ogrske. Dejstvo je, da se je 1. ČSR izoblikovala (ob nedvomni, takšni in drugačni prevladi češ- kega naroda) kot unitarna država z izrazitimi čr- tami centralizma, kateri je kot temelj služila dr- žavna ideja enega, "češkoslovaškega naroda".8 Takoj po vojni je imela Slovaška značaj admi- nistrativne celote, ločene od čeških dežel. Mini- ster s polno močjo za upravo Slovaške je postal slovaški politik V. Šrobar, vendar pa so v njego- ve odločitve posegala praška ministrstva in ga na ta način držala v podrejenem položaju. L. 1923 so v smislu unifikacije po vsej državi uved- li župni sistem, ki pa se v čeških deželah ni pri- jel. Zato je bila 1.1927 uresničena nova upravna reforma, ki je ukinila župe (na Slovaškem jih je bilo 6) in državo razdelila na štiri dežele: Češko, Moravsko in Šlezijo (skupaj), Slovaško in Zakar- patsko Ukrajino. Nastala je deželna uprava, v ka- teri je Slovaška teoretično sicer tvorila ozemelj- sko upravno enoto, vendar brez zakonodajne in izvršilne politične moči. Praksa se torej ni bis- tveno spremenila in je še naprej vodila k centra- lizmu, kar je bil dodaten razlog, da je že v prvih letih ČSR zaživel slovaški nacionalizem, avtono- mija pa postala najbolj ponavljana zahteva slo- vaške nacionalne politike.9 V obdobju 1. ČSR je na Slovaškem delovalo več kot deset političnih strank, ki so se bolj ali manj redno in v različnih povezavah, z različ- nim uspehom potegovale za vstop v praški par- lament. Daleč najpomembnejšo vlogo so igrale Republikanska stranka poljedelskega in malo- kmečkega ljudstva (agrarna), Češkoslovaška so- cialdemokratska stranka, Komunistična stranka Češkoslovaške in Hlinkova slovaška ljudska stranka (HSLS), že zaradi zgodovinske tradicije 7 Samo Faltan. Slovenska otázka v Čcskoslovensku, Vydavateístvo političkoj literatúry, Bratislava 1968, str. 70. 8 To idejo jo jasno izražala tudi preambula Ustave ČSR iz leta 1920, ki se začenja z besedami "Mi, narod češkoslo- vaški... " ter jezikovni zakon, kije govoril o češkoslovaš- kem uradnem jeziku, le da se naj v čeških deželah ura- dujc praviloma v češčini, na Slovaškem pa "praviloma" v slovaščini. Kio bol kto, str. 17; Dejiny štalu a prava na uzeiní Českoslovcnska v období kapitalizmu II, SAV, Bratislava 1973, str. 140. 9 Več o administrativni upravi in reformah v 1. ČSR v: Dejiny statu a prava U, str. 194-198. VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE pa je potrebno omeniti tudi Slovaško narodno stranko. Omenjene stranke se niso razlikovale le po ideološko-politični usmeritvi ter po social- ni in religiozni pripadnosti njenih članov in vo- lilcev, temveč tudi glede svojega odnosa do slo- vaškega nacionalnega vprašanja in državno- pravnega položaja. Poenostavljeno jih lahko razdelimo na centralistične (čehoslovakistič- ne), kamor so spadale praktično vse vsedržavne stranke in avtonomistične (Hlinkova slovaška ljudska stranka in Slovaška narodna stranka), iz te delitve pa je potrebno izvzeti KSČS.10 Agrarna stranka (Milan Hodža je bil eden nje- nih podpredsednikov ter za predsednikom Švehlo praktično njen drugi človek) je kot naj- močnejša politična stranka v 1. ČSR na zunaj na- stopala enotno, z močnih pozicij centralizma in čehoslovakizma, medtem ko so znotraj nje ob- stajali konstantni spori med češkim in slovaš- kim delom. Slednji je večkrat vodil dokaj samo- stojno politiko na deželni ravni ter predvsem preko Hodže poskušal po svoje rešiti slovaško vprašanje na gospodarskem, administrativnem 10 KSČS je svoje mnenje o enotnem češkoslovaškem naro- du, prevzeto od socialdemokracije, spremenila šele po spremembi narodnostne linije Kominterne (slepa po- slušnost KI je za KSČS značilna ves čas) l. 1924, vendar pa tudi pozneje ni zmogla izdelati nekakšnega realne- ga nacionalnega programa. L. 1929 je sicer (spet na po- budo KI) formulirala pravico samoodločbe naroda vse do odcepitve, kar pa je do polovice 30. let zadržalo zgolj deklarativni karakter, saj se je njena realizacija direkt- no pogojevala z zmagovito socialistično revolucijo ozi- roma s predstavo sovjetske federacije. Narodno vpraša- nje se je pri komunistih prekrivalo s socialnim, prepri- čanje, da šele socializem lahko prinese politično in dr- žavnopravno rešitev paje imelo podlago tudi v tem, da je večina komunističnih volilcev neenakopravnost Slo- vaške videla predvsem na gospodarsko-socialnem po- dročju. Krivdo za to bi lahko delno pripisali izredno na- cionalno pestri sestavi slovaškega komunističnega vodstva, vendar pa tudi slovaška komunistična inteli- genca, zbrana predvsem okoli revije DA V (dementis, Novomesky...) na ta problem takrat še ni gledala dosti širše. Položaj se je spremenil šele po letu 1935 z oblikova- njem ljudske fronte in z ublažitvijo najradikalncjših stališč do ostalih demokratičnih sil. Tako je "Plan gospo- darskega, socialnega in kulturnega dviga Slovaške",po- dan na deželni konferenci KSČ v Banski Bistrici l. 1937, predstavljal komunistično koncepcijo o uravno- teženju obeh delov države, kot pogoj pridobitve vseh narodov in narodnosti ČSR za obrambo države in de- mokracije pred fašizmom. Vendar pa je tudi v tem do- kumentu manjkal državno-pravni aspekt in komuni- stom vse do Münchna, kar se tiče nacionalnega vpraša- nja, ni uspelo vzpostaviti resničneprotiuteži avtonomi- stičnim silam HSLS. Holotíková, Z., Slovenska otdzka a KSČ za predmntchovskej republiki (zbornik Slovaci a ich národny vyvin), SAV, Bratislava 1969. in kulturnem področju. Pri tem je pogosto nale- tel na ovire in nasprotovanje tudi v lastnih vr- stah, saj ni manjkalo niti izrazito čehoslovaki- stično orientiranih slovaških agrarnikov, kate- rih neformalni vodja je bil Vavro Šrobar. Milana Hodžo je češkoslovaško zgodovinopisje pravi- loma označevalo kot zastopnika ideologije če- hoslovakizma, vendar pa njegova razmišljanja, razprave in izjave to tezo le delno potrjujejo. Iz njih je namreč jasno razvidno, da je bil nasprot- nik fikcije enotnega etničnega češkoslovaškega naroda,11 nasprotno pa je trdno stal na platformi češkoslovaškega "političnega naroda" in termin "Čehoslovaki" uporabljal ravno in samo v tem smislu. Kot odličen poznavalec teorije in zgo- dovine naroda in nacionalizma12 je predvsem pod vplivom Mazzinijevih in Renanovih idej iz- delal svoje lastno stališče do tega problema in po njem naj bi (poenostavljeno rečeno) češki in slovaški narod, ki se razlikujeta glede svojega dosedanjega narodnega razvoja, predvsem z ja- sno izraženo skupno voljo ustvarila in tvorila enoten politični narod. Hodža niti najmanj ni bil nasprotnik nacionalizma, vendar je le-tega nujno povezoval z demokracijo in konstruktiv- nim sodelovanjem. Nacionalizem razume pred- vsem kot sredstvo oz. pot lastnega kulturnega in civilizacijskega razvoja in ravno v tej smeri le- ta 1934 zapiše naslednje: "Slovaki so narod v tem smislu, da tvorijo historično dano nravno celoto. To pomeni, da morajo tudi Slovaki iti skozi vse razvojne etape narodne konstruktivne ustvarjalnosti. Zato je nujna slovaška literatu- ra, slovaška umetnost in aktivna udeležba slo- vaških ljudi pri lastni civilizaciji, tudi tehnični. Moralni nacionalizem je nepogrešljiva gibalna sila k razpetosti vseh lastnih sposobnosti, ki naj tvorijo prispevek k državno-politični celoti. Kon- struktivni slovaški nacionalizem ni sovražnik države, temveč njen sograditelj..."1*. Hodževe teorije so se v določeni meri izrazile tudi v samem notranjepolitičnem življenju drža- ve. Slovaškim avtonomistom oz. njihovim zah- tevam po slovaški suverenosti in politični avto- 17 Tako je leta 1921 jasno zapisal: "Ne govorimo o češko- slovaškem narodu. Smo Čehi ali Slovaki, ne moremo pa biti Čehoslovaki. Smo državljani češkoslovaške države, imamo skupno državljanstvo, vendar smo dva naro- da. ", Federada..., (Pavol Lukdč, Stredoeurópanstvo Mi- lana Hodžu), str. 24. 12 Prim: Federada..., (Moderny nacionalizmus) str. 53-65. ^ Milan Hodža, Nie centralizmus, nie autonomizmus, ale regionalizmus v jednom političkom narode, v: Slo- venska otdzka v 20. storoči, Kalligram, Bratislava 1997, str. 186. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 nomiji je nasprotoval z utemeljevanjem, da bi se s pridobljeno avtonomijo Slovaki odrekli dolo- čenemu vplivu pri vodenju politike celotne dr- žave. Nasprotno je sam namreč zagovarjal kon- cepcijo čim večje prisotnosti slovaških politi- kov v Pragi oz. njihove udeležbe pri vodenju dr- žave (znano je bilo njegovo geslo: "Vsak dober Slovak v vlado"), trdil pa je tudi, da je "več vred- na 30 procentna udeležba pri čvrsti češkoslo- vaški suverenosti, kot pa sto procentov slovaške suverenosti, ki bi trajala tako dolgo, dokler ne bi nekatere tuje vlade odločile drugače."14 Tudi iz teh besed je razviden strah, da bi slovaška avto- nomija pomenila slovaško izločitev iz nekaterih najpomembnejših vsedržavnih zadev, pred- vsem finančne, zunanjepolitične in vojaške po- litike, istočasno pa tudi možnost, da bi nekatere tuje revizionistične (predvsem madžarske) sile okrepile svoj vpliv in s tem rovarjenje proti skupni državi. Po drugi strani pa je Hodža nas- protoval tudi trdemu centralizmu, saj je v praš- kem unitarnem gospostvu prav tako videl oviro uresničitve češkoslovaške enotnosti, za katero se je zavzemal in katere si ni predstavljal brez slovaške enakopravnosti in enakovrednosti na vseh področjih. Kritiziral je predvsem centrali- stične ukrepe v administraciji in na jezikovnem področju (denimo vdor bohemizmov v slovaš- čino) ter se zavzemal za zamenjavo tarifnega si- stema in državne dodatke na Slovaškem, skrbel pa tudi za zaposlovanje mlade slovaške inteli- gence. Kot pragmatičen politik si je v drugi po- lovici 20. let prizadeval za sodelovanje z avtono- mistično HSLS. Ta prizadevanja so rodila sado- ve, HSLS je bila dve leti vladna stranka, Slovaška pa je takrat z oblikovanjem deželne samoupra- ve pridobila zgoraj omenjeno delno samostoj- nost na upravnem področju. Njegovo zavzema- nje za model samouprave (izhajal je iz historič- no-geografskega razvoja slovaškega ozemlja) je najbolj znano pod terminom regionalizem in z njim je Hodža nastopil v tridesetih letih, ko se je z nastopom mlajše strankine generacije pove- čal odpor proti centralizmu ter poudarek na gospodarskih in družbenih posebnostih Slovaš- ke. Hodži je regionalizem pomenil predvsem obrambo specifičnih slovaških gospodarskih in socialnih interesov ter decentralizacijo javno- političnega življenja, pri utemeljevanju svojih pogledov pa je poudarjal, da prav ta (z zgodo- vinskim razvojem pogojena) slovaška različ- nost od čeških dežel pomeni velik prispevek k moči in krepitvi skupne države. V precejšnjih kulturnih, družbenih in gospodarskih razlikah med slovaškim in češkim delom države namreč optimistično vidi kohezivni in ne razločevalni faktor. Tako se po Hodži slovaško kmetijstvo nasproti češki industriji, slovaški katolicizem in konzervativizem nasproti češkemu husitizmu in naprednjaštvu, pretežno ruralno slovaško okolje in na drugi strani češka mesta ipd. med seboj uspešno dopolnjujejo, drug drugega po- trebujejo in tvorijo nujno potrebno ravnovesje za harmonično državno celoto.15 V prizadeva- nju za čim bolj praktično udejanjanje regiona- lizma se je v tridesetih letih Hodža večkrat zav- zel tudi za ponovno sodelovanje s HSLS, pri če- mer pa je naletel na oster odpor izrazito čeho- slovakistične opozicije v lastnih vrstah, zbrane okrog V. Šrobarja. Leta 1937 je bil zavrnjen nje- gov decentralizacijski zakon, naslednje leto pa je začel celo izdajati nov dnevnik, v katerem se je dalo najti tudi avtonomistična stališča. Kot iz- kušen politik se je zavedal, da se s slovaškim ne- zadovoljstvom samo krepi trda struja znotraj HSLS in se poskušal povezati z njenim zmernim delom ter ga pritegniti v vlado. Vendar pa je bi- lo za to že prepozno, saj je bil avtonomistični tok že preveč močan in samostojen, pa tudi zu- nanjepolitične okoliščine niso več dovoljevale zmerne in kompromisne rešitve slovaškega vprašanja znotraj ČSR po demokratični poti, za kakršno si je Hodža prizadeval. Po Münchnu je emigriral in iz tujine spremljal nastanek najprej slovaške avtonomije in pozneje tudi državnosti. Kot prepričan demokrat s takšno Slovaško seve- da ni hotel imeti ničesar, nova stvarnost oz. oči- ten poraz čehoslovakističnega koncepta pa sta ga vendarle privedla do novih zaključkov. V zadnjih letih svojega življenja namreč opusti svojo (nekoč temeljno) teorijo o nastanku poli- tičnega češkoslovaškega naroda in začne zago- varjati načelo slovaške politične samobitnosti. Samobitnosti, ki se mora po njegovem mnenju tudi konkretno odraziti v bodoči državni uredi- tvi obnovljene Češkoslovaške republike, v kate- re nujnost in bodočnost je še vedno neomajno verjel. Hodža in agrarizem "Kmetijstvo ne more biti gost niti liberaliz- mu, niti socijalizmu. Iz krize teh dveh ideologij izvira silna struja, ki z nepremagljivim nava- 14 Prav tam. 15 Milan Hodža, Slovensko prinosy do československej domačnosti, v: Slovenska otázka v 20. storoči, Kalli- gram, Bratislava 1997, str. 190-191. VSE ZA ZGODOVINO 82 ZGODOVINA ZA VSE lom preplavlja v prvi vrsti slovanske države, kakor tudi nekatere od Zedinjenih držav ame- riških, prodira v Švico in Nemčijo, in kije zna- na v Italiji, na Francoskem in v Angliji. Vagra- rizmu se rodi nova politična in moralna ide- ja.'• Te besede je Hodža, takratni češkoslovaški minister za kmetijstvo izrekel v okviru svojega predavanja na prvem kongresu slovanske agrarne mladine v Ljubljani, avgusta 1924. V njem je dokazoval, da tako liberalizem kot so- cializem nista prava odgovora na politične in družbene težnje kmečkega prebivalstva, ki ga še vedno pesti huda beda. Iz njihovega "nedo- stojnega stanja na stopnjo človeškega dosto- janstva in državljanske ravnopravnosti" jih lah- ko povzdigne samo agrarizem, ki "se bo razvil in se razvija iz svojih ekonomskih in političnih početkov v ekonomsko načelo."11 V agrarizmu vi- di Hodža "... lastno ideologijo, katera bi popol- noma odgovarjala psihologiji ogromne večine našega (slovanskega op. •.•.) naroda, ki svoje življenje in celo svojo moralno moč, kakor jo je dokazal v težkih stoletjih, ne dobiva niti iz trgo- vine, niti iz komercijalizma, kot nekdaj liberali- zem, niti izfabriških dimnikov, kot nekdaj soci- jalizem, nego naš narod dobiva to svojo moč iz naše krasne, prostrane, ponekod tudi trde, toda naše lastne plodne zemlje."18 Še posebej naj bi bil po njegovem mnenju agrarizem pripraven za slovanskega kmeta, ki je v zgodovini že več- krat dokazal svoj pomen za narodni razvoj in se pokazal kot "najvztrajnejša in najodpornejša sila državotvorne politike naših obnovljenih dr- žav"}9 Kmetstvo in agrarno demokracijo kot njegovo ideologijo šteje za temelj moderne de- mokracije predvsem iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da je kmet s svojo navezanostjo na zemljo ter s svojimi moralnimi vrednotami in mentali- teto, ki jo karakterizira "lastniški individuali- zem kombiniran z ekonomsko, družbeno in po- litično disciplino in duhom sodelovanja"20 te- meljni garant države, njene demokratičnosti in neodvisnosti.21 Drugi razlog, ki se navezuje na 16 Milan Hodža, Agrarizem in slovanstvo (predavanje na prvem kongresu slovanske agrarne omladine v Ljublja- ni), Kmetijska tiskovna zadruga, Ljubljana 1924, str. 4. 17 Prav tam, str. 5. 18 Prav tam, str. 7. 19 Prav tam, str. 9. 20 Federácia...(Federada v strednejEurope), str. 169- 21 "Idejno obzorje podeželana stoji na treh stebrih. Prvi je verska tradicija. Ta je bila pretežno katoliška, torej kon- zervativna, ali pa protestantska oz. pravoslavna in je predstavljala močno duhovno disciplino. Temelj dru- prvega pa je v tem, da kmečka socialna skupina in kmečka stranka kot njen politični eksponent tvorita idealno politično sredino med politično levico in desnico in s tem zapolnjujeta prepad med kapitalizmom in proletariatom, v sami dr- žavni politiki pa lahko agrarizem uspešno rešu- je probleme in krize, nastale iz trenj med "egoi- stičnim individualizmom in fantastičnim kolek- tivizmom."21 Hodževo politično oblikovanje sovpada s ča- som, ko je srednjeevropska agrarna demokraci- ja, "kot reakcija na politično agrarno aristokra- cijo in proti laissez faire liberalizmu"20 na prelo- mu stoletja tudi nastala. Kot prvi slovaški politik je razumel pomen množičnega gibanja v politi- ki, za njegovo glavno silo pa je, tudi zaradi ta- kratne sestave slovaškega prebivalstva, štel kmečko prebivalstvo. Skrb za malega človeka, ki obdeluje zemljo, za njegovo materialno neodvisnost in človeško dostojanstvo ter pod- pora kmetijsko usmerjeni znanosti, ekonomiki in socialni kmečki politiki, kakršno je zagovar- jala agrarna demokracija, je po Hodževem mne- nju istočasno odpiranje poti individualni svo- bodi ter socialnemu, intelektualnemu in moral- nemu napredku, za kakršnega se je od nekdaj zavzemal. Svojo teorijo agrarne demokracije je z leti ne samo dopolnjeval in izgrajeval, temveč jo je v veliki meri udejanjal v praktični politiki tako v češkoslovaškem kot širšem srednje- evropskem prostoru, zato ga lahko mirno ozna- čimo kot enega najpomembnejših ideologov agrare politične misli oz. agrarnih politikov svo- jega časa. Po koncu vojne in nastanku ČSR se je aktivno vključil v priprave za agrarno reformo, pri če- mer je nastopal s svojo, že omenjeno teorijo agrarne demokracije, po kateri je kmet osrednja postava demokratične države in njen stabilizira- gega stebra je kmetovo družinsko življenje. Tretji ste- ber pa tvori urejena predpisanost, lekcija, katero mu določa zemlja in njene funkcije. Ruralne množice so prispevale k univerzalni demokraciji Srednje Evrope z odločno podporo ideji usmerjene svobode. Težnja po individualni in socialni svobodi je koreninila v globini kmečke duše. V njej sta se razvijali dve ideji: ideja svo- bode in ideja reda. Med sabo se nista izključevali. Kme- tovo razmišljanje ni bilo destruktivno; nasprotno, bilo je celo neverjetno konstruktivno in sintetično. Ob osta- lih je tudi kmet približal srednjeevropski demokraciji princip kompatibilnosti legalne avtoritete in demokra- cije." Federácia...( Federada v strednej Europe), str. 181. 22 Agrarizem in slovanstvo..., str. 10. 23 Federáda...( Federada v strednej Europe), str. 168. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 83 joč ter oblikotvoren faktor. Zato je delu s kmeti oz. njihovemu povezovanju posvečal še poseb- no pozornost. Po slovaškem podeželju je sku- paj s svojimi somišljeniki začel organizirati raz- vejano mrežo odborov oz. krožkov kmečke or- ganizacije Slovaška kmečka enotnost, ki so poz- neje postali jedro organizacijske strukture agrarne stranke, ki je bila gotovo med vsemi najbolj dovršena in je iz nje v mnogočem izviral tudi redni volilni uspeh. Dodaten, s tem pove- zan razlog za uspeh agrarnikov pa je bila pred- vsem glavna beseda pri razmeroma zadovoljivo izvedeni in za stranko zelo taktično izpeljani agrarni reformi2* ter uveljavitev nekaterih kme- tijskih zakonov, ki so bili za kmečko prebival- stvo ugodni. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je se je na Slovaškem večino teh dosežkov povezovalo s Hodževim imenom, zato mu je slovaško podeželsko prebivalstvo zelo zaupalo, pa tudi sicer so agrarni politiki v glavnem do- sledno uveljavljali stanovske zahteve in cilje vseh, ki so bili povezani z zemljo, od veleposest- nikov do malih kmetov. Vedeti je treba tudi, da kmetje v ČSR niso bili razdrobljeni na več strank (na Slovaškem edino konkurenco predstavlja HSLS, izvzeti pa je treba tudi kmečki proletariat, ki se je nagibal h komunizmu) in so večinoma glasovali za agrarnike.25 V vsem tem gre torej is- kati razlog nevsakdanjega pojava, da je bila v razmeroma dobro industrijsko razviti državi na oblasti kmečka stranka. Vendar pa Hodža politične moči agrarne de- mokracije ni omejeval le na notranjo politiko, temveč je v agrarizmu videl sredstvo medna- rodnega povezovanja (pretežno slovanske) Srednje Evrope in skupaj z nekaterimi ostalimi srednjeevropskimi kmečkimi politiki v Pragi us- tanovil agrarno internacionalo. Agrarna demo- kracija je bila kot politična opcija v obdobju med obema vojnama precej močna še v Bolgari- ji, Romuniji, na Poljskem in na Hrvaškem, neza- 24 Po agrarni reformi je 86% češkoslovaške zemlje prišlo v roke malih in srednjih kmetov. Federada...(Federada v strednej Europe), str. 170. 25 Med socialno strukturo strankinega članstva v slovaš- kem delu in v čeških deželah je bilo kar precej razlik. Če je bila za češki del tipična predvsem veleposestniška po- pulacija, so na Slovaškem močan faktor predstavljali mali kmetje z do 5 hektarov zemlje, odločilno kategori- jo pa tvorili srednji kmetje in posestniki, ki so imeli v lasti 50 ali več hektarov. Kar pomemben delež članstva agrarne stranke na Slovaškem paje odpadel še na obrt- nike in trgovec, še posebej tiste, ki so delovali na vasi. Političko strany na Slovensku 1860-1989, Bratislava 1992, str. 136-137. nemarljiva pa tudi drugje. Med njenimi voditelji je Hodža užival precejšen ugled, z nekaterimi posamezniki, kot denimo z Romunom Manium pa ga je povezovalo tudi predvojno politično sodelovanje. Politični agrarizem je po njegovih izračunih užival podporo kar 65 %, torej večine srednjeevropske kmečke populacije, ki se se- daj upravičeno smatra za največji konstitutivni element politične reprezentance srednjega raz- reda"26, zato bi lahko med sabo povezan in koordiniran predstavljal enega najpomembnej- ših dejavnikov sodelovanja v Srednji Evropi, in sicer tako na gospodarskem kot političnem po- dročju. Z regulirano in usmerjano ekonomiko na področju kmetijske proizvodnje (ki pa isto- časno seveda ne ogroža in omejuje osebne last- nine ter podjetnosti) naj bi po vsej Srednji Evro- pi nadomestil oz. dopolnil nekontrolirani libe- ralizem, katerega žrtve so pretežno kmetje, s takšnim ekonomskim in socialnim zavarova- njem kmeta (kot tudi delavca) v vzdušju politič- ne in narodnostne svobode pa bi se intenzivno okrepila tudi demokracija. Demokratična eko- nomika, kakor Hodža označuje vodeno, organi- zirano in načrtovano kmetijsko politiko, bi zato predvsem srednji sloj uspešno obvarovala pred raznimi boljševiškimi ali nacističnimi eksperi- menti ter dodatno omogočala demokratični razvoj političnega in gospodarskega življenja in povezovanja držav v Srednji Evropi.27 Srednjeevropska federacija "Federalizirana srednja Evropa je ena od ab- solutnih nujnosti nove povojne ureditve. Le tak organizem lahko izkoristi vse narodne sile, ki edine lahko v tej regiji ohranijo principe na- rodnih in individualnih pravic ter urejenega svobodnega življenja in skupaj ustvarijo ra- zumni sistem proizvodnje, potrošnje in tržne politike, na temelju katerega se da izgraditi no- va Evropa."28 Že iz zgoraj zapisanega se da razbrati, da Ho- dža svojih političnih razmišljanj in aktivnosti ni omejeval samo na meje ČSR, temveč je njegov političen pogled segel dosti širše. Še do danes nezadovoljivo urejeni odnosi med posamezni- mi narodi Srednje Evrope, nacionalizem, vpra- šanje manjšin, vprašanje srednjeevropske var- nosti, integracijski procesi, težave mladih de- 26 Federada...(Federada v strednej Europe), str. 180. 27 Prav tam, str. 181-182. 28 Federdcia...(Federdcia v strednej Europe), str. 68. VSE ZA ZGODOVINO 84 ZGODOVINA ZA VSE mokracij in ostali problemi so ves čas pritegova- li njegovo pozornost, na večino teh vprašanj pa je poskušal ponuditi tudi konkretni odgovor. Svoje poglede in razmišljanja je naj celoviteje strnil in obrazložil v svojem praktično zadnjem večjem delu "Federacija v Srednji Evropi", ki ga je pisal že v emigraciji in se zato šteje tudi za njegov politični testament. Gre za poglobljeno politološko analizo (češko)slovaškega in sred- njeevropskega družbeno-političnega razvoja v obdobju, ko so ta prostor zaznamovale gotovo najprelomnejše in najusodnejše spremembe, idejni tokovi ter kulturno-politični vzorci novej- še zgodovine. Že bežnega bralca mora pritegni- ti izredno zanimivo pisanje, v katerem se bio- grafski zapisi in subjektivne izkušnje dopolnju- jejo z odličnimi zgodovinskimi in politološkimi analizami ter istočasno prepletajo z vizionarski- mi napovedmi in pogledi, ki so se (sedaj po 50. letih to že lahko trdimo) ponekod izkazali za presenetljivo pravilne. Čeprav je Hodža svoj srednjeevropski koncept ves čas dograjeval in izgrajeval, pa njegov politični kredo ves čas os- taja ideja o nujnem in predvsem za majhne na- rode življenjsko pomembnem sodelovanju in povezovanju v Srednji Evropi, ki jo je odlično poznal, razumel in na nek način tudi čutil. Prva razmišljanja o raznih integracijah malih srednjeevropskih narodov so seveda še starej- šega datuma in ni bilo malo političnih mislecev različnih narodov v monarhiji, ki so v svojih de- lih zagovarjali federalistične koncepte in si pri- zadevali za nastanek nekakšnega srednjeevrop- skega "commonwealtha" narodov, ležečih v geopolitičnem prostoru med Nemčijo in Rusijo. Prav nezaviden položaj med dvema pretečima velesilama, ki svojih apetitov po srednjeevrop- skem prostoru nista skrivali (spomnimo se de- nimo le nemškega "Drang nach Osten"), je te fe- deraliste vzpodbujal k misli, da se lahko majhni narodi le v skupni, enakopravni zvezi uspešno postavijo po robu takšnim imperialnim težnjam in na ta način ohranijo svojo identiteto. Istoča- sno so se ta prizadevanja povezovala tudi z no- tranjim preoblikovanjem Avstro-Ogrske oz. na- rodno emancipacijo pod cesarjevim žezlom. Med najodmevnejše federaliste lahko štejemo Poljaka Czartorijskega, Čeha Palackega, Madža- ra Jaszva, do potankosti pa sta te koncepte izde- lala predvsem vodja avstrijskih socialistov Kari Renner v delu "Boj avstrijskih narodov za drža- vo" (1902) ter sedmograški Romun Aurei Popo- vici v knjigi "Združene države Velike Avstrije" (1906). Obe deli sta na Hodžo močno vplivali. Prvo predvsem kot "fundamentalna študija načrta o transformiranju cesarstva v skupnost narodnih samouprav"29, drugo pa kot recept, kako bi se z odpravo dualizma in preoblikova- njem v federacijo petnajstih polsuverenih držav, podonavsko cesarstvo lahko ohranilo oz. zavarovalo pred pretečo odcepitvijo Ogrske in s tem tudi dokončnim razpadom.30 V federali- stičnih krogih, kjer se je nahajal tudi Hodža, se je računalo, da naj bi prav Popovicijeva (na Ogr- skem prepovedana) knjiga postala vodilo napo- rov prestolonaslednika Franca Ferdinanda za revizijo avstroogrskega dualizma in širše notra- nje reforme, do katere bi prišlo ob zamenjavi (tudi s pomočjo prevrata) na prestolu - pred- vsem oktroirane federalistične ustave in uved- bo splošne volilne pravice po vsej državi. Ho- dža, ki se s Popovicijemi koncepti sicer v marsi- čem ni strinjal (opozarjal je predvsem na pre- cejšnje odstopke avstrijsko-nemškemu centra- lizmu, prisotni konzervativizem, neprimeren odnos do Čehov ipd.), označuje to obdobje kot protostadij federalističnih naporov v Srednji Evropi. Čeprav je kot član že omenjenega pre- stolonaslednikovega kroga v teh načrtih aktiv- no sodeloval, pa si tudi sam ni delal prevelikih iluzij o preureditvi monarhije v neko res mo- derno narodno federacijo {"Bilo bi zanimivo vedeti, kaj je v resnici hotel doseči Franc Ferdi- nand, v katerem kakor da je oživel poslednji blesk stare habsburške energije."01), verjel pa je v neko postopno in predvsem po mirni poti izve- deno transformacijo, do katere bi nujno moralo priti. Z atentatom in vojno so se vsi upi podrli, ko- nec vojne pa je prinesel revolucionarno rešitev, ki je prestopila obzorje planiranega počasnega in mirnega razvoja. Na prostoru Srednje Evrope so nastale mnoge nacionalne države, vendar pa tudi nova versajska Evropa ni predstavljala več- jega napredka glede varnosti in suverenosti Srednje Evrope. Na njenem prostoru nastale majhne državice (Hodža uprablja naziv "mikro- državizem") so se še naprej soočale z notranjimi socialnimi in etničnimi problemi ter bile še bolj kot v monarhiji izpostavljene ruskim ter pred- vsem nemškim pritiskom. Hodža je genezo nemških apetitov po Srednji Evropi zelo dobro poznal (leta 1915 se je celo srečal s Friedrichom Naumannom, avtorjem knjige Mitteleuropa, v 29 Prav tam, str. 97. 30 Prav tam, str. 80. 31 Prav tam, str. 67. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 85 kateri so jasno izraženi načrti nemške hegemo- nije na tem prostoru) in se tudi zavedal, da nemški poskusi za prodor v Srednjo Evropo tu- di po padcu cesarstva niso nič manjši. Le-ti so s Hitlerjevim prevzemom oblasti doživeli vrhu- nec. Znanih dogodkov iz 30. let, ki so končno privedli do razpada "versajske Evrope" na tem mestu ne bi ponavljali, poudariti pa je treba, da si je Hodža ves čas prizadeval zoperstavljati tak- šnim tendencam, in to prav z različnimi iniciati- vami, ki naj bi predvsem preko gospodarskega sodelovanja vodile tudi k močnemu srednje- evropskemu političnemu bloku, ki bi samo ho- mogen in enoten lahko zaustavil Nemce. Versaj- ski ureditvi (že po njenem razpadu) namreč za razliko od nekaterih britanskih teoretikov ne očita tega, da je ustvarila preveč držav, temveč to, da so te države bile premalo povezane in složne. "Napaka Versaillesa gotovo ni bila v podpori pravice malih narodov do samood- ločbe. Napaka bil lahko bila ta, da malim sred- njeevropskim narodom nihče ni dovolj izrazito priporočal razvijati sodelovanje, ki bi jim nudi- la prednosti velikega commonwealtha, sposob- nega normalizirati in stabilizirati odnose s so- sedi in vsemi udeleženimi stranmi, in s tempo- stati močan faktor miru in varnosti."32 Kot sam na istem mestu priznava, je bila prav takšna državna skupnost končni cilj vse njego- ve politične kariere. Do konkretnih načrtov fe- deracije še pridemo, prej pa je potrebno pred- staviti Hodževo opredelitev Srednje Evrope in njenega pomena. Po njegovem mnenju upošteva geopolitika na evropskem kontinentu dva velika koridorja s severa na jug. Če prvi, zahodnoevropski (Rona- Ren) povezuje Severno morje s Sredozemskim, potem se drugi (paralelni s prvim) koridor zače- nja pri Visli. Od nje poteka čez prelaze do Mora- ve in Vaha, nato k češkoslovaški, madžarski in jugoslovanski Donavi, pri Beogradu k srbski Moravi in nato do Vardarja ter Soluna. Osem dr- žav33 skozi katere poteka ta koridor naj bi se- stavljalo prostor Srednje Evrope in prav v njem se skriva geopolitična hrbtenica in nosilka bo- doče integracije oz. federacije. Te države skupaj sestavljajo ozemlje veliko 582 000 km2, na kate- rem živi okoli 110 milijonov prebivalcev in, če Hodžo malce poenostavimo, takšna skupnost pomeni pomemben gospodarski in politični dejavnik v Evropi, na katerega je potrebno re- sno računati in ki se le kot takšen lahko uspešno pojavlja v evropskih razmerjih in relacijah do ostalih velesil. Dodatna pomembna funkcija Srednje Evrope je v njenem povezovanju oz. posredništvu med evropskim zahodom in vzhodom. Kajti prav v Srednji Evropi sta se v stoletjih srečevala in tudi sobivala tako zahodna kot vzhodna civilizacija. Hodža se sicer zaveda vseh teh, kulturno-zgodovinsko pogojenih raz- lik znotraj srednjeevropskega prostora, še pose- bej konstantne napetosti na Balkanu, vendar optimistično verjame, da je iz Srednje Evrope možno narediti novo civilizacijsko prvino, ki se ne bo izolirala, temveč ob zahodnoevropskem dopolnjevala evropsko civilizacijo.54 Kajti ne glede na vse različnosti "obstaja Srednja Evro- pa, obstaja srednjeevropska mentaliteta, obsta- ja srednjeevropska situacija."05 Kot smo videli, v opisu srednjeevropskega prostora Hodža nikjer ne omenja Nemčije. Še več, odločno odklanja njeno tako kulturno-poli- tično kot geografsko vključitev v Srednjo Evro- po, kar je seveda ogromna razlika v primerjavi z nemško politično geografijo, ki je dolga deset- letja Nemčijo postavljala v sam center Evrope ("- Mittellage"). Hodža kategorično poudarja, da je Nemčija tako civilizacijsko kot zemljepisno se- stavni del Zahodne Evrope, obenem pa tudi od- krito priznava, da si srednjeevropske države ne smejo dovoliti skupnosti oz. federacije, v kateri bi bila tudi Nemčija. "Enostavno zato, ker v Srednji Evropi skupaj z Nemčijo, vsi nenemški narodi ne bi bili zavezniki, temveč vazali. "ib Ob teh, če upoštevamo nadaljnji razvoj, dokaj real- nih pogledih, ki jih je izrazil že leta 1931, pa je potrebno poudariti, da Hodža Nemcev nikakor ne satanizira, njihove težnje celo (že iz zgodo- vinskih razlogov) nekako "razume" in prav zato ve, kako se jim je treba upreti oz. jih ustaviti. In sicer s sodelovanjem in kooperacijo na enako- pravnih osnovah ter na splošno zdravimi odno- si, katere lahko prav na novo organizirana Sred- nja Evropa uredi dosti mirnejše, varnejše in traj- nejše, kot bi to lahko storili manjši srednje- evropski narodi oz. države posamično in nepo- vezano. Tudi po vsem zlu, ki sta ga svetu in člo- veštvu povzročila velikonemštvo in nacizem (sam je bil na nek način eden njegovih prvih žr- 32 Prav tam, str. 68. 33 Avstrija, Bolgarija, Češko-Slovaška, Grčija, Madžarska, Poljska, Romunija in Jugoslavija (po abecednem redu). 34 Federdcia...(Československo a strednd Europa), str. 50. 35 Prav tam. 36 Prav tam, str. 48. VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE tev), pa Hodža nad Nemčijo ni dvignil rok in je na ta način še enkrat dokazal svojo izredno poli- tično modrost ter demokratično širino. Na van- sittartistične vzklike o tem, da je Nemčijo po- trebno uničiti tako kot nekoč Kartagino, se la- konično sprašuje: "Dobro, toda kako?"01 Očitno se je iz zgodovine marsičesa naučil in zato, za- vedajoč se napak versajskega "trdega miru" še bolj kot kadarkoli prej poudarja nujnost povoj- ne nemške integracije v evropski sistem z na- menom, da se zagotovi njen nadaljnji normalni razvoj. "Za vedno je potrebno zaustaviti odklon Nemčije s poti skupnega mednarodnega razvo- ja, kije usmerjen k civilizaciji in miru. Vendar ne samo s kaznimi. Nasproti nadaljevanju mednarodno nevarnega nemškega razvoja je potrebno postaviti institucionalno oviro.(-) Nemčijo je potrebno vzgajati v duhu nove zgo- dovinske usmeritve. Mora se vključiti v medna- rodni red in mednarodne kooperacije!'• Ned- vomno preroške besede, ki so se po drugi sve- tovni vojni v mnogočem uresničile. Če Srednja Evropa na zahodu meji z Nemčijo, potem jo na vzhodu oklepa Rusija. Hodža opo- zarja na to dejstvo in poudarja, da četudi bi za Srednjo Evropo oz. njeno organiziranje ne ob- stajali nikakršni politični in gospodarski razlo- gi, bi zadostoval že ta, da je Rusija s svojo civili- zacijo in s svojim sistemom pravzaprav novi del sveta. "Vzhod se začenja tam, kjer se začenja Rusija. Države in narodi v Srednji Evropi se mo- rajo skupaj pripraviti na vsakršen možni raz- voj v Rusiji. Če bi v Srednji Evropi ne bilo te služ- nosti, te solidarnosti v oziru do Rusije, potem bi to pomenilo, da se nekega dne znajdemo med Nemčijo in Rusijo kot med dvema uničujočima mlinskima kamnoma."*9 Kot že rečeno, je Hodža srednjeevropski pro- stor imel tudi za kulturološki fenomen, umeš- čen med dva velika kulturnocivilizacijska bloka, katerih prvine se prav tu srečujejo. Vendar pa je za Hodžo nedvoumno veljalo, da je Srednja Evropa nadaljevanje zahodnoevropske civiliza- cije, zato tudi zavrača uveljavljanje kakršnihkoli političnih vplivov z vzhoda. Že od samih začet- kov svojega političnega delovanja opozarja na nekritični panslavizem, ki se je po njegovem mnenju zelo hitro spreobrnil v panrusizem in ni nič drugega kot sredstvo za rusko hegemonijo 37 Federacia...(0 regionalnom federalizme), str. 341. 38 Pran tam, str. 340. 39 Federdcia...(Československo a strednd Europa), str. 49- nad manjšimi slovanskimi narodi, za sodelova- nje katerih pa se je seveda iskreno zavzemal. Po- dobno, če še ne večjo nevarnost od nekoč car- skega imperializma, mu predstavlja boljševi- zem in poudarja, da se slovanstvo Moskve v sa- mih temeljih nevarno razlikuje od demokratič- nih idealov srednjeevropskih Slovanov. Zato tu- di svari pred ponovnim prehudim naslanja- njem na Rusijo po koncu druge vojne ter Bene- ševimi predstavami, da naj bi humanizirana in demokratizirana Rusija ponovno zbližala slo- vanske narode in postala garant njihovega so- delovanja. Hodža v tem vidi nevarnost sovjeti- zacije Srednje Evrope, kot prepričan antikomu- nist ne zaupa preveč v sovjetsko demokratizaci- jo, vendar pa se kot pragmatičen politik nikakor ne zavzema za slepo eliminacijo SZ z evropske politične scene. Nasprotno, prav sodelovanje in medsebojna toleranca med Rusijo in demokra- tičnimi državami lahko po njegovem mnenju Evropi zagotovita kolektivno varnost in stabil- nost, ki je konec koncev tudi v ruskem interesu. Prav tako pa je to tudi najboljši način, da se Rusi- ja nekega dne, kljub svoji determiniranosti z zgodovinskim in psihološkim razvojem, aktiv- no vključi v svobodni evropski sistem. Hodževi teoretični zaključki o nujnosti pove- zovanja malih narodov in držav Srednje Evrope so se, kot že rečeno, odrazili tudi v njegovi kon- kretni politiki. Že v času monarhije je uspešno koordiniral ter usmerjal narodno-demokratična prizadevanja predvsem nemadžarskih narodov, s takšno politiko pa je nadaljeval tudi po 1. sve- tovni vojni. Že leta 1919 se je aktivno zavzemal za mednarodno sodelovanje med podonavski- mi državami, njegove načrte pa je onemogočila nova madžarska boljševiška oblast oz. njena agresija na ČSR.40 Nadaljnji poskusi navezave sodelovanja z Madžarsko so bili dodatno zau- stavljeni z monarhistično-restavracijskimi načrti Karla Habsburškega, katerim je Hodža seveda odločno nasprotoval, pač pa je (tudi zato) na drugi strani nastala Mala Antanta. Vendar pa le- te, za razliko od mnogih takratnih maloantant- nih politikov, Hodža ni štel le kot neke vrste obrambni zid pred madžarskim revizioniz- mom, temveč kot jedro bodoče Srednje Evrope, ki zato tudi potrebuje pozitivni in konstruktivni program, torej prav program nove Srednje Evrope. Ko je pozneje na drugi strani nastal nas- protni blok držav Rimskega protokola, je to Ho- džo še bolj okrepilo v prepričanju, da polariza- 40 Fcderácía...(Federácia vstrcdncjEurope), str. 130. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 cija na bloke nikakor ne more privesti do skup- ne srednjeevropske kooperacije. Zato je bila njegova zunanjepolitična aktivnost (večkrat po- vsem v nasprotju z oficialno Beneševo linijo) namenjena prav premostitvi takšnih delitev. Vr- hunec teh prizadevanj je nastopil po letu 1935, ko je postal premier in nekaj časa tudi zunanji minister 1. ČSR. Poleg poskusa pomiritve držav Male Antante z Madžarsko se je posebej angaži- ral pri navezavi ozkih stikov z Avstrijo, kar naj bi to državo čvrsteje umestilo v srednjeevropski blok in jo na ta način oddaljilo od pretečega (in pozneje izvedenega) anšlusa z Nemčijo. Sred- njeevropska enotnost v burni drugi polovici 30. let, naj bi bila dosežena predvsem z uveljavitvi- jo določenih ekonomskih kriterijev in vzposta- vitvijo nekakšne gospodarske srednjeevropske skupnosti, v okviru katere bi skupni interesi se- kundarno privedli tudi do ožjega političnega oz. varnostnega sodelovanja. Prav z gospodar- skim sodelovanjem držav Male Antante ter Av- strije in Madžarske na drugi strani na principu skupnih interesov, se je Hodži posrečilo uresni- čiti vsaj del svojega "Donavskega plana", katere- ga cilj je bil, kot sam pravi "oblikovanje ene eko- nomske celote s predvideno carinsko unijo in skupno valuto."*1 Seveda so takšna prizadevanja naletela na os- tro nemško (pa tudi sovjetsko) nasprotovanje, znani politični dogodki tega časa oz. radikalne spremembe v evropski geopolitiki pa so to ak- tivnost onemogočile, še preden je lahko obro- dila kakšne daljnosežne sadove v smislu sred- njeevropske neodvisnosti in varnosti. Ob našte- vanju Hodževih konkretnih prizadevanj in po- bud je potrebno omeniti tudi velik delež, ki ga je v 20. letih prispeval k pomiritvi odnosov med ČSR in Poljsko, ki so se leta 1919 in 1920 nevar- no zaostrili zaradi tešinskega vprašanja oz. inci- denta v Moravski Ostravi. Pri tem je aktiviral predvsem svoje agrarniške zveze, na katerih je v veliki meri tudi pozneje (kot smo zgoraj že zapi- sali) gradil svoje srednjeevropske načrte. Kot odličen poznavalec srednjeevropskih narod- nostnih problemov je s posebnim občutkom spremljal manjšinsko problematiko in prav v nje- ni rešitvi videl glavni ključ za premostitev latent- ne nestrpnosti in potencialnega konflikta med posameznimi srednjeevropskimi državami. Tudi zato se je v letih svojega predsedovanja vladi zavzemal za (že omenjeno) ustrezno na- 41 Prav tam, str. 68, 184-192. rodno in manjšinsko politiko znotraj ČSR, ki bi državo v usodnih trenutkih nujno povezala in okrepila. ČSR z njenimi državno-političnimi problemi je namreč tako ali tako štel za Srednjo Evropo v malem42, zato bi uspešna konsolidaci- ja narodno-političnih problemov znotraj države služila tudi kot recept za širše področje Srednje Evrope. Žal se mu to ni posrečilo in ironija uso- de je hotela, da se je prva med vsemi srednje- evropskimi državami (če Avstrijo tukaj izvzame- mo) kot Hitlerjev plen zrušila prav njegova ČSR. In sicer tudi (ali celo predvsem) zaradi nezado- voljivo rešenega in prepozno spregledanega narodnostno-manjšinskega problema. Čeprav sta nacistična ekspanzija in druga sve- tovna vojna pomenili krut propad njegovih na- črtov in idej, pa se Hodža svojim sanjam o moč- nem, složnem in pomembnem commonwealt- hu srednjeevropskih narodov tudi v prihodnje ni odrekel, svoje zamisli o srednjeevropski fe- deraciji pa dograjeval še naprej. Prav na podlagi dramatičnih zgodovinskih dogodkov in tragike, v kateri se je Srednja Evropa znašla, je bolj kot kadarkoli prepričan, da "medtem ko varnost po- sameznikov zagotavlja država, lahko svobodo in varnost malim narodom zagotovi samo nji- hova federacija. "4i Hodža ponuja tudi konkretne odgovore, ka- ko naj bi takšna federacija izgledala. Omenimo naj le najpomembnejše značilnosti in organe fe- deracije, za katere bi se morale seveda vse člani- ce, ki so še naprej neodvisne države, skupno sporazumeti. Federacija bi imela svojo ustavo, ki naj bi bila oblikovana na podlagi lastnih (to- rej srednjeevropskih) zgodovinskih, ekonom- skih in psiholoških pogojev in naj bi jasno izra- žala voljo sodelovanja v korist narodne in evropske varnosti, potrditi pa bi jo morali vsi narodni parlamenti. Na čelu federacije bi bil fe- deralni predsednik, ki bi tudi imenoval kancler- ja in člane federalne vlade, za legislativo in nad- zor nad vlado pa bi skrbel federalni kongres, ka- terega člani bi bili imenovani z dvotretjinsko večino narodnih parlamentov v razmerju en član na milijon prebivalcev. Če se ne spuščamo v detajle, naj poudarimo le še najpomembnejše skupne zadeve, s katerimi bi se federalni organi ukvarjali. To so predvsem carinska unija, skup- na valuta, finance, obramba, zunanja politika, mednarodna trgovina, promet in zveze ipd. V 42 Federdda...(Čcskoslovensko a stradnđ Europa), str. 51. 43 Federada...(Federada vstrednejEurope), str. 231. VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE federaciji bi bilo (po principu reciprocitete) urejeno manjšinsko vprašanje, katerega garant bi bila vlada oz. federalni minister za pravosod- je, ki bi istočasno skrbel tudi za odpravljanje morebitnih sporov med posameznimi članica- mi federacije. Zanimivo je tudi to, da naj bi dr- žavljanstvo posamezne države istočasno veljalo kot federalno državljanstvo, veljavno v vseh dr- žavah federacije ter pa Hodževo resno razmiš- ljanje o uvedbi enega tujega svetovnega jezika, ki bi poleg narodnih služil za uradni jezik fede- racije. Ob tem je treba poudariti, da Hodža v fe- deraciji še zdaleč ni videl izgube narodne in dr- žavne suverenosti njenih posameznih članic, temveč prej njeno okrepitev. Prav tako, kot tudi sicer, ni nasprotoval nacionalizmu, dokler je ta demokratičen, konstruktiven in usmerjen v so- delovanje. Kajti tak po njegovem mnenju že sam po sebi vodi k internacionalizmu. Svoj fe- deralni koncept in ustroj federacije je Hodža to- rej gradil na doslednem uveljavljanju demokra- tičnih principov ter enakopravnosti in skup- nem interesu držav članic. Le na tak način bi po njegovem federacija lahko funkcionirala in le tako bi lahko bil dosežen njen namen, ki ga je morda še najbolje ter najenostavneje izrazil z naslednjimi besedami: "Srednjeevropska fede- racija mora biti trdnjava narodne in socialne varnosti svojih narodov."4* Smrt je Hodži preprečila, da bi se po drugi svetovni vojni aktivno vključil v izgradnjo nove (Srednje) Evrope. Vendar pa tudi njemu (ne glede na razmeroma velik vpliv med zahodnimi političnimi krogi) najverjetneje toka dogodkov ne bi uspelo bistveno spremeniti. S sovjetizaci- jo večine srednjeevropskih držav (pred katero je upravičeno svaril) oz. novo blokovsko deli- tvijo se je Srednja Evropa namreč za dobrih šti- rideset let povsem oddaljila od njegovega kon- cepta na demokratičnih temeljih integrirane skupnosti, pa tudi v desetletju po padcu berlin- skega zidu se zdi ideja srednjeevropskega fede- ralizma (vsaj v obliki, kot si jo je predstavljal Ho- dža), zelo težko izvedljiva, če že ne skoraj ne- mogoča. Vendarle pa večina problemov, s katerimi se je ukvarjal oz. predlogov, s katerimi jih je po- skušal odpravljati, še do dandanes ni izgubila svoje aktualnosti. Zato tudi njegova razmišljanja oz. koncepti še zdaleč niso le zgodovina. Hodža in Kocbek "Važno spoznanje sodobnega političnega življenja pravi, da noben narod Srednje Evro- pe ne more niti sam iz sebe niti s svojimi naj- bližjimi sosedi zadovoljivo urediti svojega bo- dočega življenja. (...) Srednjeevropski narodi si morajo zato poiskati silnice celotnega velikega prostora, v katerem ne žive sami in skušajo v obsegu teh silnic ubrati voljo vseh sebi podob- nih narodov. "45 Ob koncu zapisa velja opozoriti, da so podob- ne zamisli in ideje, kot jih najdemo pri Hodži, nastajale tudi v slovenskem prostoru obravna- vanega obdobja. Najizraziteje gotovo pri Edvar- du Kocbeku, čigar najpomembnejši prispevek na to temo46 je nastal prav v času, ko je Hodža na drugi strani Atlantika "oblikoval" svojo "Federa- cijo". O tem, da bi med Kocbekom in Hodžo prišlo do kakršnihkoli stikov ali povezav, ne ve- mo nič. To je težko verjetno že zaradi generacij- ske razlike, saj je bil Hodža v drugi polovici tri- desetih let, ko je Kocbek šele opozarjal nase, eden najuglednejših evropskih politikov in nju- ni poti se formalno nista mogli nikjer srečati. Oba moža (čeprav prepričana demokrata) sta pripadala tudi različnim političnim oz. svetov- nonazorskim opcijam, zato do morebitnih sti- kov ni moglo prihajati niti po ideološki oz. strankarski liniji, kar je bila sicer razmeroma po- gosta praksa v češkoslovaško-jugoslovanskih odnosih. Domnevamo lahko sicer, da je Hodža za levičarskega katoliškega intelektualca iz Slo- venije že slišal47, vendar pa tega sam nikjer ne omenja in to konec koncev niti ni tako pomem- bno. V omenjenem prispevku v Dejanju se na- mreč tudi Kocbek nikjer ne sklicuje na Hodžo, a ob pozornem branju lahko skoraj z gotovostjo zatrdimo, da je Kocbek Hodževe ideje oz. nje- gove dotakratne članke na temo srednjeevrop- ske problematike moral odlično poznati. To se- veda ne preseneča, če upoštevamo vso Kocbe- kovo intelektualno širino ter takratno poveza- nost jugoslovanskega in češkoslovaškega kul- turnega prostora. Kocbekova razlaga fenomena Srednje Evrope in njene problematike, kakor tudi vizija njenega bodočega ustroja, se namreč 44 Prav tam, str. 238. 45 Edvard Kocbek, Srednja Evropa, Dejanje •/1940, str. 89. 46 Prav tam, str. 89-92. 47 Za Kocbekov članek "Premišljevanja o Španiji" (Dom In svet, 1937) so namreč hitro Izvedeli tudi v Bratislavi in Pragi. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 89 v osnovi od Hodževe sploh ne razlikuje. Lahko bi celo dejali, da je Kocbekov članek neke vrste povzetek dela, ki je v istem času izpod Hodže- vega peresa šele nastajalo in ki ga zatorej Koc- bek nikakor ni mogel poznati. Ker je sam Koc- bekov prispevek oz. njegov srednjeevropski koncept pred časom že doživel znanstveno ob- delavo in razlago18, se bomo na tem mestu ome- jili zgolj na posamezne dele, ki najočitneje po- nazarjajo paralele med Hodževo in Kocbekovo politično mislijo. Tako se Kocbek in Hodža povsem strinjata v oceni, da je ključ ureditve bodočega evropske- ga ravnovesja in miru prvenstveno v umiritvi, ureditvi in povezavi Srednje Evrope oz. njenih narodov in držav. Kocbek jasno priznava, da je "Srednja Evropa tisto konkretno in najbolj akut- no razbolelo ozemlje vse Evrope, kjer so v zgodo- vinsko pogojenem procesu zaobseženi vsi bis- tveni tehnični in človeški problemi in kjer se že dolgo časa bije borba za najgloblje človeške vrednote." Zanj predstavlja to ozemlje ("napoje- no z najrazličnejšo krvjo in nabito z najinten- zivnejšimi narodnimi energijami") "nepresta- no leglo novih nevarnosti", saj notranje razdelje- no in nehomogeno postaja lahek plen imperia- lizmov iz soseščine, predvsem seveda nemške- ga. Kocbek Nemcem sicer priznava tudi določe- ne pozitivne vplive (Herder in nemška romanti- ka) na razvoj srednjeevropskih narodnih idej, vendar pa v Nemčiji vidi predvsem ekspanzio- nistično nevarnost. Kajti "odprevladeprusizma do današnjih dni smatrajo Nemci Srednjo Evro- po za svoj življenjski prostor", njihovo širjenje proti jugovzhodu pa je zato postalo "vedno bolj politično-gospodarsko inje tako nujno prišlo v spor s tisto duhovno vsebino Srednje Evrope, ki jo je prav isti duh pomagal prebujati in obliko- vati." Vse odtlej je po Kocbeku "Srednja Evropa v stalnem precepu med svojo lastno poklicanost- jo in med njej tujim, vsiljenim smotrom". Vidi- mo torej, da Kocbek razlaga enako kot Hodža in tudi v ponujanju rešitve poudarja, da je najprej potrebno rešiti nemško, predvsem gospodar- sko vprašanje.''9 A v ustavitvi imperialističnih vplivov vidi šele začetek, kajti neskladna sred- njeevropska narava zahteva izvirno, le njej last- no rešitev cele vrste vprašanj, katerih osnova je 48 Petar Vodopivec, O Kocbekovem prispevku • razpravi o Srednji Evropi, Glasnik Slovenske Matice 1990, XIV/1- 2, str. 60-62. 49 Očitno vidi Kocbek nevarnost samo z zahoda, saj za razliko od Hodže Rusiji oz. Sovjetski zvezi na posveča nikakršne pozornosti inje v članku sploli na omenja. po njegovem mnenju ravnotežje med "kultur- no-politično naravo posameznih njenih naro- dov in med njeno celotno gospodarsko organi- zacijo. " Takšno ravnotežje pa lahko, tako Koc- bek, zagotovi le srednjeevropska federacija, ki bo uravnovesila neskladje med gospodarskimi, povezovalnimi in kulturno-jezikovnimi, parti- kularističnimi težnjami.50 Zato si Kocbek pred- stavlja srednjeevropsko ozemlje kot veliko gos- podarsko (prometno, carinsko in finančno) unijo, v kateri pa so narodne avtonomije točno statuirane, kajti "kulturno ustvarjanje in narod- na zavest ne smeta biti odvisna od gospodarske moči in oblike, ampak morata biti v svojem iz- življanju zakonito zavarovana." Takšna Kocbekova vizija povezane in združe- ne Srednje Evrope, ki pa bi še vnaprej omogo- čala razvoj vsake od posameznih narodnih identitet, se torej prav v ničemer ne razlikuje od Hodževega koncepta. Oba operirata tudi z istim pojmom - federacija, le da se je Hodža njenega ustroja lotil dosti bolj podrobno in konkretno, v dosti večji meri pa je izpostavil tudi njeno poli- tično formo in pomen. Ob zaključku se samo po sebi pojavi vpraša- nje, v kolikšni meri je Kocbek povzemal že zna- ne misli tako Milana Hodže kot tudi ostalih sred- njeevropskih federalistov, koliko pa so ti načrti plod njegovih lastnih razmišljanj in spoznanj. Odgovora ne poznamo in ga konec koncev niti ne potrebujemo. Dosti bolj od tega je namreč pomembno dejstvo, da koncept federalne ure- ditve in s tem rešitve kaotične srednjeevropske situacije, le ni bil tako osamljen in obroben pro- jekt (pa če še tako uglednih) posameznih zane- senjakov, kot se nam na trenutke dozdeva. Ideja je imela kar precej podpornikov v različnih dr- žavah in med raznimi narodi, o njej se je razmiš- ljalo, pisalo in govorilo, v določeni meri pa je (čeprav modificirana) aktualna še danes, ob iz- teku dvajsetega stoletja. Istega stoletja torej, ki je vprašanje Srednje Evrope prvič v resnejši ob- liki sploh zastavilo, po drugi strani pa bilo nje- nemu demokratično-integrativnemu odgovoru izrazito nenaklonjeno. Nenazadnje sta to nena- klonjenost na lastni koži občutila tako Milan Hodža, nosilec ideje o srednjeevropski federa- ciji, kot tudi (morda še bolj) Edvard Kocbek, njen največji zagovornik med Slovenci. 50 Vodopivec, n.d., str. 62. VSE ZA ZGODOVINO 90 ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung Milan Hodža und Mitteleuropa Milan Hodža kann als eine der markantesten und fähigsten Persönlichkeiten der slowaki- schen und tschechoslowakischen Politik der er- sten tschechoslowakischen Republik bezeich- net werden. Im Hinblick auf seine politische und diplomatische Tätigkeit und seine politi- schen Konzepte ist er auch zu den bedeuten- den Persönlichkeiten der europäischen Politik der Zwischenkriegszeit zu rechnen. Sein äußerst interessanter und abwechslungs- reicher Lebensweg wurde durch das Milieu, aus dem er hervorging, beeinflußt. Die Familie Hodža war sehr nationalbewußt; Milans Onkel Michal Miloslav Hodža war einer der prominen- testen Slowaken des 19. Jahrhunderts. Schon in der österreichisch-ungarischen Monarchie ge- langte Milan Hodža über die Journalistik in die Politik und wurde im Jahre 1905 mit den slo- wakischen und serbischen Stimmen der Vojvo- dina zum einzigen slowakischen Abgeordneten des ungarischen Reichsrats gewählt. Sein er- folgreich vertretenes Hauptanliegen war die Zusammenarbeit der nichtmagyarischen Abge- ordneten. Die Grundlage von Hodžas politi- schen Konzepten war die Demokratisierung der ungarischen Reichshälfte und damit ver- bunden die Befreiung der nichtmagyarischen Völker. Vor dem Jahr 1914 band Hodža seine Konzepte eng an die Politik des Thronfolgers Franz Ferdinand bzw. an dessen Pläne zur Reform der Monarchie, durch die - mit Hilfe und zum Nutzen der nichtmagyarischen Völker - die Macht und die separatistischen Tendenzen der ungarischen Aristokratie eingeschränkt werden sollten. Hodža war Mitglied des Belve- dere-Kreises des Thronfolgers, Vertrauter und Ratgeber sowie ausgezeichneter Kenner von Franz Ferdinands politischen Ansichten und Plänen, aber auch persönlichen Vorlieben und Ängsten. Die bekannten Ereignisse von Saraje- vo zerstörten die Hoffnung, daß Franz Ferdi- nand als der künftige Kaiser die nationalen (und sonstigen) Probleme der Monarchie lösen würde. Darum begann Hodža nach einer Alternative zu suchen, die sich während des 1. Weltkrieges auch immer stärker abzuzeichnen begann. Da Milan Hodža schon jahrelang für die kultu- relle, wirtschaftliche und bildungsmäßige Zu- sammenarbeit der Tschechen und Slowaken eingetreten war, fiel es ihm leicht, unter den geänderten politischen Verhältnissen auch ent- schieden für eine politische Zusammenarbeit bzw. Vereinigung beider Völker einzutreten. Als Führer der Agrarpartei der Slowakei wurde er Vizepräsident dieser stärksten tschechoslo- wakischen Partei und permanenter Abgeord- neter im Parlament. Er leitete als Minister unter- schiedliche Ressorts in mehreren tschechoslo- wakischen Regierungen und wurde im Jahr 1935 der einzige Ministerpräsident slowaki- scher Abstammung (eine Zeitlang auch Außen- minister), bis er nach dem Münchner Abkom- men zurücktrat und emigrierte. Er setzte seine politische Tätigkeit auch im Exil fort, ent- wickelte aber wegen Meinungsverschieden- heiten mit Benesch eigene Theorien über die Zukunft der Tschechoslowakei und (Mitteleu- ropas. Leider verhinderte Hodžas Tod im Jahr 1944 in den USA, daß er mit seinem Ansehen und politischen Weitblick ein aktiver Mit- gestalter der Entwicklung Nachkriegseuropas geworden wäre. Von der tschechoslowakischen Historiogra- phie wurde Milan Hodža meist als Vertreter der Ideologie des Tschechoslowakismus bezeich- net, doch bestätigen Hodžas Abhandlungen diese These nur zum Teil. Aus Hodžas Äußer- ungen ist nämlich klar ersichtlich, daß er ein Gegner der Fiktion von einem ethnisch ein- heitlichen tschechoslowakischen Volk war. Er vertrat vielmehr die Idee eines tschechoslo- wakischen "politischen Volkes" und gebrauch- te den Terminus "Tschechoslowaken" aus- schließlich in diesem Sinne. Hodža war auch kein Verfechter eines rigiden Zentralismus und widersprach diesem insbesondere im Zusam- menhang mit sprachlichen und administrativen Fragen. In den dreißiger Jahren befürwortete er sogar das Konzept eines slowakischen Regio- nalismus, worunter er den Schutz der spezi- fischen slowakischen Wirtschaftsinteressen und die Dezentralisierung des öffentlichen Lebens verstand. Das Bauerntum und die Agrardemokratie als dessen Ideologie hielt Hodža für die Grundlage der modernen Demokratie und den Garanten der Unabhängigkeit und Demokratie des Sta- ates. Die Bauern als soziale Gruppe und die Agrarpartei als deren politischer Exponent bil- deten seiner Meinung nach die ideale poli- tische Mitte zwischen der Rechten und der VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 91 Linken, die Brücke zwischen Kapitalismus und Proletariat. Die Sorge für den kleinen Mann, der das Land bearbeitet, für seine materielle Un- abhängigkeit und Menschenwürde sowie die Unterstützung einer agrarisch orientierten Wis- senschaft, Ökonomie und sozialen Agrarpolitik, wie sie die Agrardemokratie vertrat, bedeuteten für Hodža gleichzeitig auch das Streben nach individueller Freiheit und sozialem, intellek- tuellem und moralischem Fortschritt, die er selbst seit jeher verfochten hatte. Seine Theorie der Agrardemokratie vervollständigte er im Laufe der Jahre und verwirklichte sie auch in großem Maße in der Praxis sowohl der Tsche- choslowakei als auch Mitteleuropas. Daher können wir ihn als einen der wichtigsten Agrarpolitiker bzw. Ideologen der agrarischen politischen Idee jener Zeit bezeichnen. Es wurde bereits gesagt, daß Hodža seine politischen Überlegungen und Aktivitäten ni- cht nur auf die Tschechoslowakei beschränkte. Die (zum Teil bis heute nicht zufriedenstellend gelösten) Beziehungen der Völker Mitteleuro- pas, Fragen des Nationalismus, der nationalen Minderheiten und der mitteleuropäischen Sicherheit, Integrationsprozesse und die Schwi- erigkeiten junger Demokratien, all das be- schäftigte ihn und er war bemüht, konkrete Lösungsansätze zu finden. In seinem letzten größeren Werk "Die Föderation in Mitteleu- ropa", das er in der Emigration verfaßte und das als sein politisches Testament gilt, faßte er seine Ansichten und Überlegungen zusammen. Es handelt sich um eine tiefschürfende polito- logische Analyse der (tschecho)slowakischen und mitteleuropäischen gesellschaftspoliti- schen Entwicklung in einer Umbruchszeit, in der dieser Raum von den schicksalhaftesten Veränderungen, Ideen und kulturpolitischen Strömungen der neueren Geschichte geprägt wurde. Zur Überwindung der Aufsplitterung, Uneinigkeit und damit Verwundbarkeit Mittel- europas schlug Hodža die Bildung einer demo- kratischen Föderation der mitteleuropäischen Völker und Staaten vor, die, wirtschaftlich und politisch vereint, einen wichtigen Stabilitäts- faktor auf der europäischen Landkarte bedeu- ten würde. In einer solchen Föderation sah Hodža keinesfalls die Gefahr des Verlustes der nationalen und staatlichen Souveränität der einzelnen Mitglieder, sondern vielmehr deren Stärkung. Hodža baute sein Föderalismuskon- zept auf der konsequenten Durchsetzung de- mokratischer Prinzipien und der Gleichbe- rechtigung sowie den gemeinsamen Interessen der Mitgliedsstaaten auf. Nur auf diese Weise konnte laut Hodža die Föderation funktio- nieren und ihren Zweck erreichen, den er am prägnantesten mit den Worten ausdrückte: "Die mitteleuropäische Föderation muß ein Boll- werk der nationalen und sozialen Sicherheit ihrer Völker sein." VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 97 KOSE KORENIN ZAVEMO Katarina Kobilica, Andrej Studen: Volja do dela je bogastvo. Mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Cur- ku (1885 - 1953) in njegovi družini; Korenine, Nova revija; Ljubljana 1999; 148 strani. Premišljevanje o knjigi Katarine Kobilica in Andreja Studna bi lahko naslovili tudi z »ko je bil svet še v redu«, prav to nam namreč pride na mi- sel, ko se v prvem delu srečamo s pravcato »zgodbo o uspehu«, ki je siromašnega fantiča iz Šturij v Vipavski dolini najprej privedla v ajdov- sko tekstilno tovarno, od tam pa na številna gradbišča in končno v obrtno šolo v Ljubljani, ki mu je že pred prvo svetovno vojno določila na- daljno, vsekakor izjemno uspešno življenjsko pot. Prvi del študije je namenjen ljudem - pa- triarhu družine Curk, njegovi družici, njunim otrokom in »sopotnikom« - številnim članom njihove »velike družine« (služinčadi, delavcem in podnajemnikom). Avtorja nam najprej izjem- no predstavno opišeta okolje, v katerega so se na začetku družbenega vzpona preselili Curki (Mirje), njihove sosede in končno še njihovo domovanje. Z njima se sprehodimo skozi labi- rint prostorov, si ogledamo opremo in se spoz- namo s stanovalci. Prav zapisi o njih, njihovem vsakdanjiku, medsebojnih odnosih, vrednotah in strahovih, so po moje biser te študije. Skozi oči portretirancev namreč zremo v vsakdan ljubljanskega višjega srednjega sloja, v katerega je Fortuna (z dobro mero truda in drznosti) končno privedla stavbenika Matka Curka in nje- govo družino. Curkovi dnevniški zapisi resda ne odkrivajo prelomnih političnih dilem teda- njosti, v njih hvalabogu zaman iščemo narod- njaško-politikantsko dušebrižništvo in puhlo- glavo hlepenje po žrtvovanju za politično-stran- karski narodov blagor, vseeno pa s svojo živ- ljenjskostjo in pragmatizmom orišejo precej ve- rodostojnejši portret dobe kot marsikateri »veli- ki memoari«. Popreproščeno bi se lahko reklo, da sta avtorja ubrala pot preučevanja družbe »od posameznega k splošnemu«, od družine k družbenemu razredu. Pri tem pristopu je zani- mivo in vredno pozornosti prav vse - od naku- pa družinskega avtomobila, radia, francoskega vrtca, plesnih vaj pri Jenku do natančno določe- nega jedilnika in večernih gospodarjevih obi- skov krčme. Vse to je namreč v enaki meri kot Curkom, lastno tudi vsem drugim družinam is- tega socialnega kroga. Predstavljena družina je dosegla družbeni vzpon mimo »srebrne žlice« in podedovanih cekinov. Zlasti gospodarju je treba šteti v dobro, da se kljub družbenemu vzponu ni ponižal s papagajskim prevzema- njem maloumnih muh ljubljanske »čaršije« in je sebi in družini znal ohraniti določeno pokon- čnost in skromnost, ki jo zasledimo v izboru »le- tovišč« za otroke (Vrhovo pri Radečah, Vipav- ska dolina), v simpatično stiskaških, mollierov- skega opisa vrednih oblačilnih in prehrambe- nih prebliskih ter nenazadnje tudi v njegovem življenjskem vodilu, ki sta ga avtorja izbrala za naslov svoje knjige. V drugem delu avtorja natrosita nekaj utrin- kov iz Curkovega poklicnega delovanja (precej pozornosti namenjata njegovemu sodelovanju z Jožetom Plečnikom) in popišeta tudi tri po- membnejše družabne dogodke, ki so se po- vsem v nasprotju s Curkovim siceršnjim nezani- manjem za formo in meščansko družabnost, globlje odrazili v njegovem življenju - gre za opis praznovanja šestdesetletnice Curkovega znanca in slovenskega pisatelja Frana Šaleškega Finžgarja (1931), ki je župnikoval v Trnovem, za II. jugoslovanski evharistični kongres (1935) ter tabor z razvitjem prapora prosvetnega društva v Trnovem (1937), ki je za družino Curk pomenil svojevrstno družbeno odlikovanje, saj je bila Zora Curk ob ljubljanskem županu Adlešiču iz- brana za botro prapora. V bistvu sta oba dela pripovedi neločljivo po- vezana - mojstrovo uspešno poklicno uveljav- ljanje je njegovo družino gmotno in socialno kvalificiralo v višji meščanski sloj, zgodovina njegovega, iz skromnih začetkov vzniklega gradbenega podjetja pa je postala del urbane zgodovine narodove prestolnice. Precej črnila (in žolča) je bilo že prelitega o najslavnejšem graditelju Ljubljane in končno je napočil čas, da nekaj svetlobe posije tudi na človeka, ki je šte- vilnim mojstrovim stvaritvam vdahnil življenje. Zatorej moramo ob Plečnikovih Žalah, NUK-u, ljubljanskih tržnicah in številnih drugih spome- nikih arhitekture z dolžnim spoštovanjem ome- njati tudi ime človeka, ki je znal sanje genija pre- liti v materialni svet. Pisca sta uvrstila v študijo osem gradenj, ki jih je izvedlo Curkovo gradbe- no podjetje - adaptacijo trnovske cerkve (1929; sém je Curk z družino redno hodil k maši), grad- njo kraljevega lovskega dvorca v Kamniški Bi- strici (1933), gradnjo cerkve na Barju (1937), za- VSE ZA ZGODOVINO 98 ZGODOVINA ZA VSE vetišča sv. Jožefa (1938), cerkve na Rakeku (1936 - 1938), pa gradnjo NUK-a (1936 - 1941), Žal (1938 - 1939) in ureditev nabrežja Ljubljani- ce (1930 - 1932) s tržnicami (1940 - 1942). »Voljo do dela« priporočam zgodovinarjem meščanstva, ljubiteljem svežega, a nikakor ne »lahkotnega« branja o preteklosti ter seveda za- ljubljenim v Ljubljano. Aleksander Žižek SNAGA IN RED VZDRŽUJETA SVET Georges Vigarello: Čisto in umazano. Telesna higiena od srednjega veka naprej; Založba /*cf., Rdeča zbirka; Ljubljana 1999; 320 strani. Od prešernega vzajemnega pljuskanja, čofo- tanja in potenja v srednjeveških »kopelih«, kjer se je klientela obeh spolov še najmanj posveča- la telesni čistoči (pa toliko bolj sproščujoči dru- žabnosti), preko sramežljivega pokrivanja veči- ne telesne površine, »zatesnjevanja« por na koži ter selektivnega umivanja vidnih delov, »suhe higiene« z drgnjenjem, preoblačenjem perila in dišavljenjem do (vnovičnega) spoznanja o po- življajočem in zdravilnem učinku kopeli ter či- stoče v današnjem pomenu besede. Takšno je potovanje po zgodovini osebne (in javne) hi- giene, ki nam ga oriše Georges Vigarello. Seveda se za tem skriva mnogo več - zaveda- nje lastnega telesa in skrb zanj, prilagajanje vsa- kokratnim normam družbene sprejemljivosti je determinanta posameznikovega mesta v druž- bi. »Čisto« in »prav« sta vedno atributa, ki tudi v higienizaciji pripadata vladajočemu sloju. Uma- zanost je značilnost družbeno inferiornih. Či- stost navzven vseskozi obeta tudi notranjo či- stost (poštenje, delavnost) - čisti sloji (in ljud- stva v celoti) so seveda večvredni, postavljeni nad one, ki že s svojo »umazanostjo« (nespre- jemljivostjo) dajejo vtis divjosti in primitivizma. Prav tu se stakneta in prepleteta motiva obeh »vej« zgodovinopisja - klasične (zazrte navzven, v družbene prelomnice, tektonske premike »ra- zredov«) in »moderne« (usmerjene v manj bom- bastične pa dolgotrajnejše procese in nenazad- nje v posameznika in njegov odnos ter vlogo v prej omenjenih prelomnejših procesih). Šele ob upoštevanju obeh komponent realnosti/zgodo- vine (zunanje/širše in ponotranjene/»manj po- membne«) dobi ukvarjanje s tematiko, ki bi se pravovernemu zgodovinarju še pred leti zdela naravnost bogokletna, svoj smisel. Praktično vsem prelomnicam na področju higienizacije lahko najdemo protiutež (pa tudi izvor) v do- godkih in procesih družbenega razvoja - že omenjeno igrivost skupnih kopeli je upihnila črna smrt, telo pokrila in z grešnostjo stigmatizi- rala pa poznosrednjeveška zazrtost v krščanski »onstran«. Napudrane lasulje, čipke in razkošno perilo so iznajdba družbe, ki je uživala v bližini in življenju, strahu pred vodo in umivanjem pa se še ni otresla. Odkrivanje naravne (»rustikal- ne«) jedrosti, svežine in čistoče je otrok osvobo- ditve meščanstva in njegovega vzpona. Poslans- tvo vsakokratne elite je oblikovanje sistema »vrednot« - tudi v higienizaciji in medsebojnem obnašanju, in nenazadnje prosvetljevanje ne- privilegiranih. Plemstvo piše o napol podivja- nih, zamazanih in zanemarjenih kmetavzih, meščanstvo o podobnih prebivalcih zgodnjeka- pitalističnih mest. Vsem opisom je skupna ne- kakšna privoščljiva mrščavica in morbiden uži- tek pri popisovanju razmer, ki se tako boleče razlikujejo od »družbeno« sprejemljivih. Odslikavi evropske zgodovine čistoče sledi spremna študija Andreja Studna, ki predstavi tu- di trenutno stanje slovenskega raziskovanja zgodovine higienizacije, bralcu pa ponudi bo- gat izbor dodatnega branja - pač v skladu z za- snovo zbirke, ki temelji na predstavljanju (izda- janju) del, ki ne ponujajo končnih (zacementi- ranih) modrosti, temveč usmerjajo v nadaljnje iskanje in preučevanje obravnavane teme. Aleksander Žižek VSE, KAR STE VEDNO ŽELELI VEDETI O LISTINAH Božo Otorepec, Dragan Matic: Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1320 - 1782; Gradiva in razprave št. 19; Zgodovinski arhiv Ljubljana 1998; 85 (1 - Fotografije) in 192 strani (2 - Transkripcije z regesti in komentarji). Pričujoča objava listin je zagledala luč sveta v jubilejnem 1998. letu, ko je ZAL proslavil svojo stoletnico. Praznovalo se je skozi vse leto, razen VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 99 bivšim in sedanjim jubilantovim sodelavcem ter zainteresirani sferi arhivistov in zgodovinarjev, pa se je ZAL v letu svoje stoletnice intenzivno predstavljal tudi širši javnosti. In reči je treba, da je to storil na najboljši možni način - tudi s tak- šnim samopromoviranjem. V dveh razkošno opremljenih in domiselno oblikovanih zvezkih, katerih rojstvo so med drugimi velikodušno podprli Ministrstvo za kulturo, vrsta občin z območja ZAL ter skupina gospodarskih organizacij in firm, nam avtorji (menim, da je treba mednje šteti tudi fotografi- njo ZAL Darinko Mladenovič) predstavijo 46 li- stin, ki pokrivajo približno 450 let mestne zgo- dovine. Prva listina je obenem najstarejša listi- na, ki jo hrani ZAL, gre pa za mestni privilegij, ki ga je Ljubljančanom podelil vojvoda Henrik Goriško - Tirolski, zadnja pa je potrditev mest- nih pravic iz leta 1782 Jožefa II. Seveda gre le za izbor bogatega listinskega gradiva o življenju naše prestolnice, ki sicer obsega kar 284 arhiva- lij iz obdobja med letoma 1320 in 1896. Med nji- mi najdemo različne privilegije, ustanovne, pri- vatno-pravne listine meščanov ter ostale listine in diplome. Izdajatelji tega gradiva so bili mest- ni gospodje (deželni knezi), mestna (sa- mouprava (sodnik, mestni svet, župan) ter meščani. Večina omenjenih listin obravnava vprašanja mestne avtonomije (mestno samou- pravo, sodstvo, finance, zaščito mestnega gos- podarstva - trgovine), manj pa se jih loteva ver- skih, obrambnih in šolskih zadev. Za ohranitev pisnih preostankov preteklosti, kar listine ned- vomno so, so bili prejemniki spočetka zaintere- sirani iz pragmatičnih razlogov, medtem ko je zbiranje in hramba »v znanstvene in kulturne« namene iznajdba modernejših časov. Mesto, ki je bilo obkroženo z bolj ali manj neprijetnimi sosedi (cerkvenimi posestmi, mogočnimi fev- dalci in konkurenčnimi mesti) je bilo seveda življenjsko zainteresirano, da svoje zapisane pravice za vsako ceno ohrani in jih po potrebi uporabi v dokaz svojih trditev - Ljubljančani so svoje privilegije hranili v privilegijski skrinji (nekaj časa celo v stolnici), meščani pa so pre- nekatero svojo listino zaupali v »varno« hrambo mestnemu pisarju. Kljub vsemu so čas, ogenj in različni prevrati več kot zdesetkali listinsko gra- divo - in prav zato si (v ljubljanskem primeru niti ne tako) skromni preostanki zaslužijo toli- ko več pozornosti. V prvem zvezku so na 85 straneh objavljene avtentične reprodukcije (fotografije) izbranih in predstavljenih listin. Fotografije so dovolj kvalitetne in primerno velikega formata, tako da omogočajo branje in primerjanje (kontrolo) transkripcije v drugem zvezku. Pri privilegijih in ostalih listinah na večih folijih so seveda po- fotografirane vse strani, obsežnim formatom pa se je (z dodatnim prostorom) »prilagodila« tudi oblikovalka Andreja Aljančič Povirk (npr. pri li- stini št. 33). V drugem zvezku sta 46 izbranih listin s svoji- mi prispevki predstavila zgodovinarja dr. Božo Otorepec in mag. Dragan Matic, ki trenutno skr- bi za listinsko gradivo ZAL. Po letih 1956 - 1966, ko je bilo prav po zaslugi Boža Otorepca, arhivi- sta tedanjega Mestnega arhiva ljubljanskega, v 11 zvezkih Gradiva za zgodovino Ljubljane v srednjem veku objavljenih 880 listin, gre v tem primeru za neprimerno ožji in reprezentativ- nejši izbor, ki je gotovo namenjen širšemu kro- gu kot zbirka, katere dopolnitev in ponatis je v predgovoru k Izbranim listinam obljubil direk- tor ZAL Janez Kopač. Vseeno tvori okostje pri- čujoče objave prav avtorsko delo, nastalo pri obdelavi listin za Gradivo. Tako je Božo Otore- pec poskrbel za transkripcijo 31 listin ter napi- sal 8 komentarjev, 15 listin je transkribiral nje- gov soavtor, ki je poskrbel za ostale komentarje in kratke zgodovinske uvode k vsakemu izmed petih poglavij (delo je namreč glede na čas (sto- letje) nastanka listin členjeno na 5 poglavij). Drugi zvezek se dejansko začenja s kratko predstavitvijo listin kot zgodovinskega vira in z razlago osnovnih diplomatičnih pojmov, čemur je dodan sestavek o listinskem gradivu za zgo- dovino Ljubljane v različnih evropskih arhivih. Sledijo izčrpne predstavitve 46 izbranih listin - za vsako je na voljo kratek regest, transkripcija v skladu z modernimi diplomatičnimi načeli, kra- tek komentar o v listini obravnavani tematiki, zunanji opis listine (material, mere, pečati), pre- gled dosedanjih objav ter seznam literature, ki ponuja dodatno informacijo o konkretnem do- kumentu, ali pa bralca usmerja v poglobitev znanja. Zvezek zaključujejo izčrpen seznam uporabljene literature ter krajevno in osebno kazalo. Vsakomur, ki se je kdajkoli soočil s proble- mom arhivistične obdelave in primerne pre- zentacije listinskega gradiva, sta jasna napor in trud avtorjev, ki sta vtkana v to res impozantno izdajo, ki zmore pritegniti tako na prvi kot na drugi pogled. Bolj nedeljskemu občudovalcu VSE ZA ZGODOVINO 100 ZGODOVINA ZA VSE (in uporabniku!) starožitnosti bo segla v srce zlasti knjiga reprodukcij, vsem ostalim, ki poleg forme občudujejo tudi »substanco« pa bo prira- sla k srcu celota. Oba zvezka namreč tvorita ne- deljivo telo, ki zmore popeljati na potovanje v preteklost našega glavnega mesta najrazličnejše »popotnike«. S to trditvijo je obenem že tudi čas, da poskusim opredeliti ciljno publiko te izdaje - najprej bom malce hudobno zapisal, da se je lahko razvesele vsi tisti, ki vlivajo znanje o »listi- noslovju« v glave bodočim kolegicam in kole- gom zgodovinarjem, dobrodošel abecednik pa so dobili tudi oddelčni germanisti, ki morajo v dveh letih pogosto iz popolnih začetnikov »us- tvariti« vsaj jecljajoče bralce »frakture«. V njihovo dobro priporočam, da po delu sega- jo (zlasti seveda ljubljanski) učenci in študentje, ki utegnejo na nevsiljiv način in tako rekoč spo- toma dobiti marsikatero informacijo, za katero bi bili sicer prikrajšani, nenazadnje pa jo v ob- dobjih »državniške poklapanosti« (ali pa celo v obratnem primeru) toplo priporočam mestnim materam in očetom, razveselili pa se je bodo tu- di vsi tisti, ki vedo, da zgodovina ni samo streli- vo za aktualne politične boje in priročen arze- nal očitkov. Čudilo bi me, če bi delo takšnih kvalitet (stro- kovne globine in obenem razumljive pripoved- nosti) ostalo brez odmeva, ne bi pa bil začuden nad manj kooperativnimi meceni za izdajo no- vih tovrstnih projektov (praznika je namreč ko- nec). Vseeno skupaj z avtorji in njihovo institu- cijo držim pesti in se veselim novih zanimivih srečanj s pisnimi spomeniki naše preteklosti. Aleksander Žižek VSE ZA ZGODOVINO UDK 94(497.12 Snežnik)"1884/1919":929 Schollmayer-Lichtenberg H. 929 Schollmayer-Lichtenberg H. KAČIČNIK GABRIČ Alenka, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SLO-1000 Ljubljana Henrik Scholhnayer Lichtenberg, upravnik posestva Snežnik ZGODOVINA ZA VSE, 6/1999, št. 1, str. 5-12 Henrik Schollmayer-Lichtenberg je bil po osnovni izobrazbi gozdar. Od leta 1884 pa do svoje upokojitve 1919 je bil zaposlen na snežniškem veleposestvu, sprva kot upravnik revirja Mašun, od 1903 pa kot direktor celotnega veleposestva. Poleg osnovnega dela se je zanimal še za celo vrsto drugih tem, o katerih je napisal celo več člankov. Nekateri med njimi so še danes osnovni vir za preučevanje posameznih tem v zgodovinopisju, etnologiji, meteorologiji in tudi drugod. 3^ UDK 324.14(497.12 Ljubljana)" 1868" MATIC Dragan, mag., Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, p.p. 373, SLO-1000 Ljubljana Pretep v Santlovi veži ZGODOVINA ZA VSE, 6/1999, št. 1, str. 13-24 Avtor se v razpravi posveča analizi poteka prvega večjega nemško-slovenskega ekscesa, ki je privedel do fizičnih obračunavanj in dokončno razbil iluzijo o mirnem sožitju slovenskih in nemških meščanov. Potem ko prikaže stopnjevanje provokacij med nemškimi Turnarji in slovenskimi Sokoli ter burni potek dogodkov do katerih je prišlo v Santlovi hiši v noči s 23. na 24. julij 1867, obravnava tudi neposredne in dolgoročne posledice, do katerih je zaradi škandala prišlo: zasedba Ljubljane z dodatnim vojaštvom, suspenz župana Coste, sodni proces in obsodbe glavnih akterjev, padec priljubljenosti slovenske stranke in s tem povezani poraz na občinskih volitvah 1. 1868, slovenski bojkot nadaljnjih občinskih volitev, ki ga je v svoji užaljenosti dosegel Costa ter prihod nemške občinske vlade, ki je potem Ljubljani vladala-kar 14 let. ^ UDK 316.343.62"1800-1914":173 316.343.62"1800-1914":177 KRAMDERGER Taja, zgodovinarka, Institutum Studiorum Humanitatis, Breg 12, SLO-1000 Ljubljana Morala in pravila obnašanja v družinskem krogu v luči meščanskih bontonov ZGODOVINA ZA VSE, 6/1999, št. 1, str. 25-41 Avtorica na podlagi meščanskih bontonov obravnava družinsko moralo in pravila obnašanja v meščanskih krogih pred prvo svetovno vojno. Družinska morala se razkriva kot notranja ločnica družbe, kot tisti družbeni mehanizem, ki vzdržuje stains quo v meščanski družbeni poziciji, sloneči na nespremenljivosti ter kopičenju in ohranjanju privilegijev. UDC 94(497.12 Snežnik)"1884/1919":929 Schollmayer-Lichtenberg H. 929 Schollmayer-Lichtenberg H. KAČIČNIK GABRIČ Alenka, Archives of the Republic of Slovenia, Zvezdarska 1, SLO-1000 Ljubljana Henrik Schollmayer Lichtenberg, Manager of the Snežnik Estate HISTORY FOR EVERYONE, 6/1999, No. 1, pp. 5-12 Henrik Schollmayer Lichtenberg was by education a forester. From 1884 up until his retirement in of 1919, he was employed on the estate of Snežnik - first as manager of the Mašun hunting runs and from 19•• onwards as manager of the entire estate. In addition to his main occupation, Schollmayer Lichtenberg was also interested in a number of other areas, on which he wrote several articles, some which still figure today as basic sources for researching individual topics in the fields of historiography, ethnology, meteorology and so forth. K- UDC 324.14(497.12 Ljubljana)"1868" MATIĆ Dragan, M. A., Historical Archives of Ljubljana, Mestni trg 27, p.p. 373, SLO-1000 Ljubljana The Fight in Santlov's Entrance Hall HISTORY FOR EVERYONE, 6/1999, No. 1, pp. 13-24 The author presents an analysis of the first more significant German-Slovene excess which led to a fist-fight and which definitively shattered the illusion of the peaceful co-existence of the Slovene and German middle-class citizens. After a depiction of how the provocations between the German "Turnarji" and the Slovene Sokoli clubs escalated and a description of the exciting sequence of events which led to the culmination in Santlov's house in the night from July 23rd to 24Ih 1867, the author also discusses the direct and long-term repercussions of the scandal, including the occupation of Ljubljana by additional troops, the suspension of Mayor Costa, the trials and convictions of the main protagonists, the decrease in the popularity of the Slovene party and the defeat it experienced as a result during the municipal elections in 1868, the Slovene boycott of a number of the following municipal elections achieved by the outraged Costa and the establishment of the German Municipal Government which ruled Ljubljana for the next 14 years. §^ UDC 316.343.62"1800-1914":173 316.343.62"1800-1914":177 KRAMBERGER Taja, Historian, Institutum Studiorum Humanitatis, Breg 12, SLO-1000 Ljubljana Morals and the Rules of Good Behaviour within the Family Circle in the Light of Bourgeois Etiquette HISTORY FOR EVERYONE, 6/1999, No. 1, pp. 25-41 Based on the bourgeois etiquette of the times, the author discusses family morals and values and the rules of good behaviour adhered to by middle class circles before the First World War. The moral principles upheld within families are revealed as the internal dividing-lines of middle class society - and as the social mechanisms which maintain the status quo of the position of the middle class citizens which is rooted firmly in unchangeability and their tenacious amassing of and grip on privileges. UDK 811.131.1-863:792.025 Parma V. 729.025 Parma V. :821.163.6-293 Cankar I. ORDINA Igor, dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana SPREIZER Mitja, študent slavistike, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana Stara pesem - mojstrovina Viktorja Parme in zmazek Ivana Cankarja ZGODOVINA ZA VSE, 6/1999, št. 1, str. 42-54 Pisatelj Ivan Cankar (1876 - 1918) je leta 1898 poleg več drugih odrskih besedil prevedel v slovenščino tudi libreto Guida Menascija (1867 -1925) za "dramatično romanco Stara pesem Viktorja Parme (1858 -1925). Cankar teksta ni slovenil iz italijanskega izvirnika, temveč iz hrvaškega prevoda Augusta Harambašića. Delo, ki je temeljilo na motivih iz Heinejeve poezije, kljub več ponovitvam ni doživelo posebnega priznanja. Slovenski prevod Stare pesmi je dolgo časa veljal za izgubljenega, leta 1998 pa ga je Mitja Spreizer našel v Glasbeni zbirki ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice. 3^ UDK 929 Levstik V. :821.163.6-6 929 Cankar I. :821.163.6-6 ŠAVNIK Mojca, dipl. etnolog in kulturni antropolog, Kunaverjeva 7, SLO-1000 Ljubljana Vladimir Levstik in Ivan Cankar: ali skrivnost je še vedno živa ZGODOVINA ZA VSE, 6/1999, št. 1, str. 55-75 S transkripcijo pisem Vladimira Levstika Ivanu Cankarju skuša avtorica osvetliti njun specifičen odnos. Padci in vzponi njunega prijateljstva se odražajo v njuni korespondenci z drugimi pisci. Po drugi strani, kažejo pisma njun način življenja in razmišljanja, ter odsevajo blišč in bedo literatov v dvajsetih letih 20. stoletja. $s- UDK 94(437.6)"19":929 Hodža M. 929 Hodža M. :94(437.6)"19" KREGAR Tone, zgodovinar, Muzej novejše zgodovine, Prešernova 17, SLO-3000 Celje Milan Hodža in Srednja Evropa ZGODOVINA ZA VSE, 6/1999, št. 1, str. 76-91 Milan Hodža velja za nedvomno najpomembnejšega slovaškega politika v prvi polovici 20. stoletja. Bil je poslanec že v ogrskem parlamentu, svoj politični vrhunec pa je dosegel v 1. ČSR, ko je bil med ostalim tudi edini nečeški predsednik vlade. S svojim političnim razmišljanjem in delovanjem je presegel meje matične domovine ter veljal za vodilnega predstavnika evropske agrarne demokracije. Velik del svoje aktivnosti je namenjal ureditvi razmer v Srednji Evropi ter povezovanju in skupnemu nastopu njenih narodov, v čemer je videl ključ do umiritve napetosti in Evropi nujno potrebnega geopolitičnega ravnovesja. Njegove zamisli o srednjeevropski federaciji so naletele na somišljenike tudi v Sloveniji, saj je denimo Edvard Kocbek v temeljnih vprašanjih v celoti delil Hodževo vizijo bodočega srednjeevropskega ustroja. UDC 811.131.1-863:792.025 Parma V. 729.025 Parma V. :821.163.6-293 Cankar I. GRDINA Igor, Ph. D., University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana SPREIZER Mitja, Student of the Slovene Language, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana The Play Stara Pesem-. Viktor Parma's Masterpiece and Ivan Cankar's Botch-Up HISTORY FOR EVERYONE, 6/1999, No. 1, pp. 42-54 In 1898, the writer Ivan Cankar (1876-1918) translated (amongst numerous other works) a libretto by Guido Menasci (1867-1925) for the "dramatic romance" Stara Pesem (An Old Song) written by Viktor Parma (1858-1925). However, Cankar did not translate the text from the Italian original, but used the Croatian translation by August Harambašić instead. The work, which was based on motifs from the poems of Heinrich Heine, did not reap particularly positive critics, despite the several performances given. The Slovene translation of Stara Pesem, which was thought lost for several decades, was discovered in 1998 by Mitja Spreizer in the Musical Collection of Ljubljana's National and University Library. 3^ UDC 929 Levstik V. :821.163.6-6 929 Cankar I.-.821.163.6-6 ŠAVNIK Mojca, •. of Ethnology and Cultural Anthropology, Kunaverjeva 7, SLO-1000 Ljubljana Vladimir Levstik and Ivan Cankar, or: The Secret Still Lives HISTORY FOR EVERYONE, 6/1999, No. 1, pp. 55-75 Through the transcription of Vladimir Levstik's letters to Ivan Cankar, the author attempts to shed light on the specific relationship between the two authors. The good times and the bad times seen by their friendship are reflected in their correspondence and in their letters to other writers. At the same time, the letters also give a deep insight into the life-style and way of thinking of the authors and mirror the glitter and the misery of the lives of writers in the second decade of the 20th century. §^ UDC 94(437.6)"19":929 Hodža M. 929 Hodža M. :94(437.6)"19" KREGAR Tone, Historian, Museum of Modem History, Prešernova 17, SLO-3000 Celje Milan Hodža and Central Europe HISTORY FOR EVERYONE, 6/1999, No. 1, pp. 76-91 Milan Hodža was, without doubt, the most prominent Slovakian politician in the first half of the 20,h century. Beginning as a delegate to the Hungarian Parliament, his political career reached its peak during the first Czechoslovakian Republic in which he held several functions, including that of the only prime minister not of Czech nationality. His political insights and actions by far exceeded the borders of his homeland and earned him renown as the leading representative of agrarian reform in Europe. A great part of his activities were devoted to promoting good relations and ties amongst the countries in Central Europe, encouraging them to take unified political action, as he saw in this the key to alleviating political tension and to achieving the much required geopolitical balance in Europe at that time. His ideas of a Central European federation also found support in Slovenia, as Edvard Kocbek, for example, completely supported the main points of Hodža's vision of the future shape of Central Europe. ZGODOVINA ZA VSE Nova slovenska znanstvena revija, polna zanimivih in kratkočasnih zgodb, kijih piše življenje. VSE ZA ZGODOVINO Vse informacije lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva Celje (Muzej novejše zgodovine Celje), Prešernova 17, 3000 Celje tel.: (063) 40-530, fax: (063) 405-330. Na voljo so vam vse številke po ugodni ceni. SOU-Študentska knjigama Kersnikova 4 1000 Ljubljana tel: 131-70-10 fax: 222-618 odprta vsakdan od 10. do 14. ure Študijska in obštudijska literatura, leposlovje, periodika, študentski časopisi,... V študentski knjigami imajo vsi študentje in dijaki 25 do 50% popust pri nakupu knjig. Novosti v Študentski knjigami objavljamo na RŠ, vsaktorekin četrtek v Študentskih obvestilih ob 18.30 uri. ¡ I U • E » I S K » %%MUj KIJ s ^jtap* fai www.knjigarna.uni-lj.si •/ •• ZGODOVINA ZA VSE Izdalo: Zgodovinsko društvo Celje Založilo: Zgodovinsko društvo Celje Uredniški odbor: Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Igor Grdina, Tone Kregar, Marija Počivavšek, Andrej Studen, Anton Šepetavc, Aleksander Žižek Urednik: Andrej Studen Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod v angleščino: Katarina Kobilica Prevod v nemščino: Tina Bahovec, Mira Miladinovič Zalaznik Lektor: Anton Šepetavc Bibliografska obdelava: Branko Goropevšek Slika na naslovnici: Vladimir Levstik (Rokopisna zbirka NUK) Naklada: 400 izvodov Finančna podpora za natis revije: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Študentska organizacija univerze v Ljubljani ISSN 1318-2498 Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, 415-84/94 mb, sodi revija Zgodovina za vse med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. ALENKA KACICNIK GABRIC DRAGAN MATIC TAJA KRAMBERGER IGOR GRDINA MITJA SPREIZER MOJCA ŠAVNIK TONE KREGAR **"*A ^vljiiiljiiir CENA: 1.500 SIT