416
Refleksije
Novi likvidatorji slovenskega jezika
(S 13. kongresa JUU v Ljubljani.)
Neki del slovenskega učiteljstva je v naši politični zgodovini že v Avstriji igral precej klaverno vlogo. Njeno hlapčevstvo je bilo tako odurno, da je postalo v Cankarjevih »Hlapcih" pravi simbol.
Po svetovni vojni in velikem prevratu smo upravičeno pričakovali, da se bo v spremenjenih razmerah spremenila tudi miselnost našega učiteljstva. Z ustanovitvijo stanovske organizacije UJU (Udruženje jugoslovanskih učiteljev), ki je v dobi po 6. januarju spremenila ime v JUU (Jugoslovansko učiteljsko udruženje), so dobili slovenski učitelji, skupno s hrvaškimi in srbskimi, organizacijo, ki jim po svoji številčni moči, še bolj pa po odlični narodno-vzgojni pomembnosti — saj so učitelji poleg duhovnikov v najožjem stiku z ljudstvom — nudila možnost, da krepko, smotreno in koristno posežejo v nacionalno, socialno in državno vzgojo ljudskih množic. Močna stanovska organizacija jih je tudi mogla obvarovati pred vsemi večjimi preganjanji raznih režimov, ki so si sledili drug za drugim.
Toda slovensko učiteljstvo je hodilo stara pota vse do znane celjske deklaracije 17. julija 1926 in njene potrditve na VIL pokrajinski skupščini v Kranju od 5.—7. julija 1927. Še vedno se je namreč ločilo v »klerikalce" in „liberalce" in persekucije učiteljstva so se ponavljale prav s pomočjo njih samih dan za dnem, kakor hitro je prišla ali izpadla v Belgradu iz vlade ta ali ona slovenska stranka.
Šele celjska deklaracija, ki jo je izglasovalo zlasti mlajše ter štajersko in koroško učiteljstvo, je dala tako organizaciji kot učiteljstvu pravo in zdravo podlago. Zmagalo je namreč načelo, da bodi UJU izrazito stanovska organizacija, neodvisna od katerekoli stranke. Zmagalo pa je hkrati tudi načelo „Nazaj k narodu", ki je popolnoma pravilno stavilo narod nad državo. Svoj namen je hotela doseči organizacija z depolitizacijo šole, intenzivnejšo samoizobrazbo učiteljstva in so-cialnejšo usmerjenostjo njegovega delovanja. Kako pravilne so bile te zahteve, priča dejstvo, da so se morali podrediti volji organizacije tako učitelji, organizirani v „klerikalni" »Slomškovi zvezi" kakor »demokratskem" »Edinstvu". Teh načel pa si ni osvojilo le slovensko učiteljstvo, nego tudi ogromna večina učiteljstva
v državi, kar pričajo besede delegata šumadijskih učiteljev Mihailoviča na dele-gacijskem zborovanju 6. jul. 1927 v Kranju, ko je rekel: »Prinašam vam bratske pozdrave in zahvalo za ono, kar ste storili za vse učiteljstvo v državi. Deklaracija je bila za nas luč, ona je največja čast za jugoslovansko učiteljstvo." (Citiramo po članku L. Udeta: »Duhovna revolucija slovenskega osnovnošolskega učiteljstva", Mladina 1927/28, št. 2, str. 42).
Posledice niso izostale. Vedno bolj smo mogli opažati moralno regeneracijo učiteljstva samega, pa tudi blagodejen vpliv novih smernic v ljudski vzgoji. Pojem, učitelj, ki je imel nekdaj že kar slab zvok, je postajal vedno svetlejši in učiteljstvo je postalo važen faktoir našega kulturnega in političnega življenja, ki ga je moral vsakdo resno upoštevati in preko katerega nihče ni mogel iti. Vsakdo, ki mu je bilo v resnici za dobro slovenskega naroda, je mogel biti tega le vesel, razen de-magoških političnih voditeljev, ki so s tem dejstvom izgubili svoje najpripravnejše orodje.
Žal, pa to stanje ni trajalo dolgo; že nekaj let moremo opazovati, da se je začel vračati neki del slovenskega učiteljstva na stara pota, ki ga vodijo od lastnega naroda v prejšnjo odvisnost ter neznačajnost.
Višek tega propadanja v novem »razvoju" je bil zadnji, trinajsti kongres jugoslovanskega učiteljstva v Ljubljani 20. avgusta t. 1.
Kongres, ki se je končal z očitnim polomom, in ki je pokazal, da je med jugoslovanskim učiteljstvom še mnogo zdravih elementov, ki so sprejeli na sestanku opozicije 21. avg. t. 1. pri »Mikliču" ostro resolucijo proti sedamjemu vodstvu JUU, je namreč razkril vso nezavednost in sirahopetnost velikega dela slovenskega učiteljstva, oziroma točneje, njegovih delegatov.
Ni naš namen, da bi se podrobneje bavili z organizacijo in s kongresom — o katerem nam še tudi mi na razpolago potrebni material, dokler ne izidejo podrobnejša poročila v učiteljskih stanovskih glasilih — za sedaj hočemo vedeti samo, kakšno stališče zavzema slovensko učiteljstvo, oziroma bolj točno, sekcija JUU za Dravsko banovino do izvajanj predsednika JUU Damjana Rašica, na glavni skupščini 20. avgusta t. 1. v »Unionu". Predsednik JUU je namreč v svojem otvoritvenem govoru med drugim rekel tudi tole: »Jugoslovenski učitelji in JUU imajo v svojem vsakdanjem delu zmirom pred očmi visoka načela nacionalne ideje. Ta načela so: negovanje jugoslovenskega nacionalizma, gojitev in izpopolnitev vseh dobrih rasnih lastnosti (Hitler! op. pisca), utrjevanje ideje o narodnem edinstvu, odstranjevanje tujih besed iz ljudskega govora in postopna izgraditev enotnega književnega jezika,..." (podčrtal pisec) in dalje »Vprašanje črkopisa in vprašanje učbenikov so najvažnejši problemi osnovnega šolstva, ki jih je treba irešiti tako, da bomo imeli enotno pisavo in enotne državne učne knjig e." (»Jutro", pone-deljska izdaja, leto VIL, št. 34, 21. avg. 1933. — Da ne bo izgovorov o netočni reprodukciji v časnikih, ponedeljska izdaja »Slovenca" priobčuje isto!)
Mislim, da je vprašanje, kakšno stališče zavzema do teh izvajanj slovensko učiteljstvo, oziroma sekcija JUU za Dravsko banovino, kljub temu potrebno, dasi so slovenski delegati na te besede molčali, oziroma na koncu govora g. Rašiču celo ploskali; kajti moglo bi se kdaj zgoditi, da bi se ti gospodje izgovarjali, da tega niso culi ali vsaj ne razumeli v takem pomenu, kot razumemo mi.
In vendar je smisel obeh stavkov popolnoma jasen: likvidacija slovenskega jezika (in če mislimo logično: tudi Slovencev sploh), kajti kaj drugega si pod »enotnim književnim jezikom" ter »enotno pisavo in enotno pisanimi državnimi učnimi knjigami" ne moremo predstavljati; saj menda nihče ne
417
¦
misli, da hoče g. Rašič likvidirati srbohrvaščino v korist slovenščine ali pa uvesti »enotne državne učne knjige" v slovenščini!*
Mogel bi se kdo tudi izgovarjati, da ni bilo mogoče v sedanjih razmerah protestirati proti tem izvajanjem. Tudi to ne drži, gospoda, kajti tudi nova ustava (čl. 3., — dasi slabo formuliran) priznava slovenščini iste pravice kakor srbohrvaščini. Torej je bil strah nepotreben.
Sicer pa: kadar gre za osnovne pravice nekega naroda, je dolžnost vsakogar, zlasti pa inteligence, da z vsemi silami, pripravljena tudi na osebne žrtve, tirja pravico svojemu narodu, da sploh ne govorimo o osnovni pedagoški zahtevi, da je treba nuditi vsakemu narodu pouk v njegovem jeziku.
Zato menimo, da je dolžnost slovenskega učiteljstva, zlasti pa njegove stanovske organizacije, da o tem javno spregovori jasno in odločno besedo, da bomo vedeli, ali so ali niso za likvidacijo slovenskega književnega jezika. Kajti možno je samo prvo ali drugo, tretje možnosti ni!                                                     — vek.
418