SLOVENSKI UČITELJ Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe v Cjubljani 3-4 Leto XXXIV 1933 •Slovenski Učitelj« izhaja mesečno / Uredništvo (Fortunat Lužar) je v Ljubljani. Postojnska ulica 14, »Stan in dom« ob Tržaški coati I UpravniStvo je v Ljubljani Jenkova ulica 6 I Naročnina znaša 50 Din I Članke in dopise sprejema uredništvo, reklamacije, naročnino in članarino pa upravniStvo / Izdajatelj in lastnik Je konzorcij »Slovenskega UČitolja« / Odgovorni urednik: Fortunat Lužar I 'L» Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč. Vsebina št, 3.-4.: Poklicna telovadba. Jože Tavželj. — Vzajemno delo na šoli. Alfonz Kopriva. — Šesti kongres »Mednarodne zveze za novo vzgojo«. Anica in Minka Očakar. — Odsevi delovne šole v Slomškovi knjigi »Blaže in Nežica«. Fort. Lužar. — Ali tečejo vode nazaj? Kriha. — Članki o nacionalni in državni vzgoji. F. L. — Moj dobrepoljski učiteljski zbor. Ivan Hribski. — Pedagoški pogrešek se je izprevrgel na dobro. A. Čadež. — Doneski k zgodovini šolstva v Selcih. Dr. Rudolf Andrejka. — Književnost. — Obzornik. Položnica poštne hranilnice za »Slovenskega Učitelja« ima št. 10.073. II. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE „Gremo v Korotan" (Zbirka koroških spominov za mladino.) — Priredil Rudolf Wagner. V spomin na desetletnico plebiscita na Koroškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled, popis slavnih koroških Slovencev, razne koroške pravljice in pripovedke, črtice iz življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne koroške pesmi in uganke. Knjižica je opremljena z lepimi slikami in ilustracijami. Dobro bo knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisa, zgodovine in narodnega jezika. Zato v vse šolarske in učiteljske knjižnice, pa tudi mladini jo poklonite kot darilo, Naslov knjige je iz pesmi A. Č.: V Korotan, katero je uglasbil monsignor profesor Stanko Premrl, Dobiva se v vseh knjigarnah, kjer je cena Din 20—. Kot I. zvezek Mladinske knjižnice Slomškove družbe je izšla Bevkova knjižica »Pastirčki pri kresu in plesu«. Knjižico je ilustriral Fr, Kralj. Dobi se še nekaj izvodov po 5 Din. — Položnica »Slomškova družba, knjižnica«, št. 15.824. III. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE V zalogi Slomškove družbe je izšla knjiga o Beneški Sloveniji Knjiga obsega popis dežele, narodne in umetne pesmi, članke o lepotah pokrajine, narodne pravljice in pripovedke. Knjiga je za mladino kakor za odrasle zanimiva, ker seznanja bralce z najzapadnejšo vejo slovenskega rodu, katere ne smemo pozabiti. Zato spada knjiga v vsako knjižnico, posebno v učiteljsko in šolarsko. Gotovo bo zanimala prav posebno one, ki so doma v bližini teh krajev. Cena knjigi je 20 Din. Dobiva se v vseh knjigarnah. SLOVENSKI UČITELJ PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETNIK XXXIV. Ljubljana, 1. aprila 1933.______ŠTEV. 3-4 Poklicna telovadba. Jože Tavželj. Telovadba, v oblikovnem oziru, kakor jo poznamo dandanes, še ni tako stara. Izšla je iz ktdturno-gospodarskih centrov, ki so po svojem značaju bodisi kot žarišče kulture bodisi v gospodarskih poklicih, izrabljali v pretežni večini le bolj človekove duševne sile. Nastala je torej vsled nujne potrebe, katero je podžigal človekov prirodni nagon po gibanju a se ni mogel uveljaviti. Predno se je s telovadbo sprijaznila dežela — poljedelec — pa je preteklo še precej časa. Le polagoma in v okviru društev, ki so preobražala narod tudi duhovno, si je korakoma osvajala vedno večje polje udejstvovanja. Ni pa mogla okupirati človeka popolnoma, zlasti ga ni mogla zadovoljiti v estetskem oziru. Človek je začutil lepoto narave in zaklade zdravja v gibanju na prostem in to ne samo v nižinskem ampak tudi v planinskem zraku. Torej nova telesna in duševna potreba hkrati, kateri skušajo zadostiti danes najraznovrstnejši športi. Toliko jih je že, da pride vsakdo z lahkoto na svoj račun. Z razmahom človekovega življenja, njegovih telesnih in duševnih sil v novo smer, nastaja obenem tudi novo vprašanje, kakšen je njegov vpliv na oblikovnost človeškega telesa na njegovo zdravje in duševnost. To vprašanje je prav tolike važnosti, kakor je važna skrb za človeka kot bitje, ki ga je ustvaril naj-silnejši Umetnik in mu dodelil vlogo preobraževalca, uživalca in gospodarja zemeljske oble. Fizijologija uči, da je vsak telesni gib, torej vsako delo, produkt muskulaturnega udejstvovanja. Nobeno telesno delo ne ohranja zgolj lokalnih vidnih posledic na telesni periferiji ampak močno vpliva tudi na človekov notranji organizem. Hitrejše gibanje mišičevja izdatno pospešuje in povečava funkcijo pljuč, srca in s tem tudi cirkulacijo krvi, ki vrši snovno izmenjavo v telesu. Z razmahom najraznovrstnejših športov se je povzpela tudi kultura telesa. Žal pa je vsled pretiravanja kmalu zavzela take oblike, da človeku kot masa-narod, več škoduje nego koristi. Vsega je kriv nesrečni in slepi lov za rekordi, ki telo ugonablja, nima pa nikake zveze z duhovnostjo. Poedinci, ki so zdravje, moč in odpornost podedovali po svojih roditeljih, dosegajo lepe uspehe, dočim ostali klonijo, izgube veselje do športa in ga zapuste. Marsikdo izmed njih si vprav z napačnim pojmovanjem in udejstvovanjem pri športu sam izkoplje prezgodnji grob. Koliko razočaranja, koliko mladih življenj bi o pravem času lahko prihranil in rešil zdravnik, ako bi se že vendar enkrat uveljavila zahteva po stalnem zdravniškem strokovnem nadzorstvu članstva vseh telovadnih in športnih društev. Telovadba in športi bi morali dvigati predvsem one, katerim je telesne zmožnosti mati narava preveč mačehovsko odmerila in pa one, ki so po svojem poklicu navezani le na duševno delo ter jim je telo v stalnem pasivnem položaju. Uspešno rast in pravilen razvoj človeškega telesa pospešujejo ali pa ovirajo najraznovrstnejši vpilivi. Do 6. leta starosti se otrokovo telo vsled naravnega kretanja v igrah še najprirodneje in s tem najpravilneje razvija. Marsikod ovira pravilen razvoj seveda nezadostna prehrana in slabe socialne razmere sploh. V času obvezne šolske dobe t. j. do 14. leta starosti pa se peča otrok dan za dnem z istim opravilom. Kakor delavec v tovarno, tako pohaja otrok vsak dan v šolo; delavec dela, otrok pa sedi v klopi in piše ali kar že bodi. Oba opravljata nekak poklic. Sicer otroku tega ne priznavamo in smo vsled tega tudi popolnoma brezbrižni za njegovo telesno vzgojo. Za domače naloge in učenje, za to že poskrbimo, da je v redu in o pravem času izvršeno, kar pa se tiče telesne vzgoje, bo pa že šola sama opravila. Saj imajo otroci vsak teden po eno uro telovadbe. Nič ne pomislimo, da je 5 urno vsakodnevno sedenje v klopeh za učenca naporno in da zato kmalu zleze v dve gubi, da bolj sloni, kakor pa sedi samo, da mu je komodneje. Nepravilno sedenje skrivi hrbtenico, ovira dihanje in cirkulacijo krvi, otroci postanejo slabokrvni in bolehni. Vse to so posledice šolarskega poklica, katerih pa ne vidimo aJlli pa jih nočemo videti, sicer bi že davno zahtevali spremembo učnih načrtov v prilog telesne vzgoje. Nič bolje se ne godi otroku po izstopu iz osnovne šole. Nekateri študirajo dalje, mnogo jih ostane doma na posestvu, precej pa se jih gre učit kakšne obrti. Že v tej dobi si že večina izbere svoj poklic, ki po svoji vsebini in načinu dela od tega čaisa zapušča neizbrisljivo sled ne samo v njegovem življenju kot takem, ampak tudi na telesu samem. Posledice poklicev, zlasti onih, ki se opirajo na telesno delo, so prav kmalu vidne. To je lahko razumljivo, če le pomislimo na to, da postane vsaka mišica močnejša in odpornejša čim večkrat jo rabimo. Tudi ni vseeno, ali so gibi, katere izvajajo mišice okorni (težki) ali lahki, hitri ali počasni... Težko delo (gibi) napravlja mišice kompaktnejše, hitri gibi gibčnejše, lahko in dalj časa trajajoče delo pa odporne j Se in vztrajnejše mišičevje. Poklic pa običajno ne izrablja mišičevja na vse te načine in tudi ne vseh mišic. Pomislimo samo na nekatere kontraste: kovač — pismonoša, pisar — rudar, šivilja — služkinja ... V telesu pa nastajajo nesorazmernosti; kovač ima močne im kompaktne mišice na rokah in prsih, pismonoša na nogah . . . Nato pa se še dogodi, da se pismonoša, ki mu že njegov poklic prisili nožno mišičje k hitrejšemu razvoju, ob svojem prostem času posveti športu, recimo nogometu, ki zopet operira z nožnimi mišicami. Kovača kaj rada njegova telesna moč in njegove prav močno razvite telesne mišice izvabijo k težki atletiki. Tudi tu se bo potem ukvarjal z istimi težkimi gibi, kakor v svojem poklicu, kar bo neskladnost v telesnem razvoju samo še povečalo. Pravilno bi biilo, da bi vsakdo, preden se posveti kakemu športu, vprašal za svet strokovnjaka-zdravnika, ki mu edini lahko brez škode za njegovo zdravje in telo izbere njegovemu poklicu in ustroju njegovega telesa njemu primerno panogo športa. Iz istih vzrokov moram obsoditi tudi telovadbo, kakor se dandanes izvaja. Telovadna društva rekrutirajo telovadce iz vseh poklicev, ki ne predstavljajo kontrastov samo v intelektualnem, ampak še večje v telesnem oziru. Brez ozira na njihovo telo, izvajajo ti vsi vrste vaje bodisi proste kakor orodne. Močan ali šibak kovač ali pismonoša, uradnik aili poljedelec . .. brez razlike stanu in telesnega razvoja si tu po istem sistemu (če se to v tem kaosu sploh še zmore imenovati sistem) razvijajo svoje telo. V tem ravno tiči usodna napaka. Stremljenje za prvenstvom na raznih orodjih v obliki medsebojnega tekmovanja je zmedo le še povečalo in izrinilo pravi namen telovadbe docela v ozadje. Znano je, da prvakom na drogu, krogih . . . ki so si pridobili nevenljivih lavorik na mednarodnih tekmah, pogosto manjka cello pravilna pokončna in toga telesna drža. V pravilno razvitem telesu odpade 56 % telesne teže na boke in stegna, samo 28 % pa na trupne in ročne mišice. Pri prvakih-zmagovalcih pa je zgornji del telesa običajno tako močno razvit, da se boki in stegna kar porazgube ob njih mišičevju. Namesto za vzor so to potem le karikature in v primer kako ne smemo vzgajati svojega telesa. Ni nobenega dvoma več, da je sodobna telovadba potrebna temeljite reforme. Upoštevati bo morala princip individualnosti in svoj sistem izoblikovati v tem pravcu. Geometrijsko stilizirani ravnočrtni gibi, katerim pripisujemo posebno pomenben vzgojni uspeh so zgolj izumetničenost naravnih gibov, ki ne ustreza več zahtevam pravilne telesne nege. Telo moramo poznati in ga razumeti, poznati moramo njegovo rast in njegov razvoj, ker je nekaj nastajajočega. Nuditi mu moramo onega, česar še nima. Prava telovadba je le ona, ki združuje v sebi stremljenja moči, oblike in vsebine, vse troje hkratu, sicer je nepopolna. Tega pa nam mora nuditi le ona, ki vzgaja človeka individualno, oziraje se na njegove zmožnosti, poklic in na milje sploh. Nastala bo tako zvana poklicna telovadba, ki bo edino upravičena in zmožna telesno vzgajati naš narod. Njene glavne naloge bi začrtal v sledečih smernicah: a) izravnavanje in odstranjevanje telesnih napak, ki so posledica poklica ali podedovanosti; b) oblikovanje telesne drže in gibanja; c) vzgoja k popolni telesni sposobnosti; d) uporaba pridobljene moči v športih in raznih umetnostih kretanja; e) poznavanje samega sebe in pridobitev znanja in zmožnosti za pravilno oblikovanje svojega telesa. To so le smernice, katere naj bi izvedla poklicna telovadba, in ki bo tudi z dejanji potrdila, da je dosledna načelom prave telesne vzgoje. Talent in značaj. Talent se tvori v tihoti, značaj pa v veletoku sveta. Goethe (»Torquato Tasso«). Vzajemno delo na šoli. Alfonz Kopriva. I. Več optimizma! Taki so ljudje! Iščejo v čaši grenkobo vse življenje in če ga nimajo, si ustvarijo trpljenje. (Kotzebue.) Taki smo tudi mi. V tisočerih lastnih skrbeh, vsakdanjostih, v zagrenjenih razpoloženjih, ki nam jih ustvarja borba za duhovni in telesni kruh, v iskanju ravnovesja svojega lastnega jaza, v večnih duševnih in dušnih razprtjih. V Faustovskem nezadovoljstvu, se pogrezamo in povzročamo grenkosti in nerazpoloženja še svojim bližnjim, hote ali nehote, posredno ali neposredno, ter s tem še povečamo kaos v lastni notranjosti in zmedo v današnji ožji in širši družbi do neznosnosti. Redkokdaj v zgodovini je bila med ljudmi tolika duševna panika m dušna stiska, toliko vznevoljevanja, tarnanja, preklinjanja, sovraštva, brezbrižnosti, ravnodušnosti, nezaupnosti, zahrbtnosti, hinavstva, ova-duštva, cinizma, kakor v naši dobi. Če pa vprašamo sebe in drug drugega po globljih vzrokih te čuv-stvene, miselne, nravne in etične krize, ne vemo zanjo prave razlage, ali, če jo slutimo, si je ne moremo osvojiti, ker smo v svoji podedovani konservativnosti in privzgojeni skepsi premalodušni, da bi si mogli m hoteli priznati resnico, ki bi nas neprijetno vrgla iz pernic naše stare miselnosti v škripajoči, neizprosni mraz resničnosti. Našo notranjost spremlja nek skrivnostni popotnik, ki se mu ne upamo prav pogledati v obraz s smelimi, drznimi očmi, ampak naše plašne, vsled hlapčevske nemoči se povešajoče oči se izogibajo pred njegovimi pogledi, ki strahotno lebde nad nami. Kakor ljudje smo, ki jim ponoči nekdo skrivnostno škrta v spalnici, vzbujajoč v njih groznico in si pokrijejo oči in ušesa z odejo, namesto da hladnokrvno prisluhnejo in vstanejo, poiščejo in odstranijo motilca miru. Zato hodimo drug mimo drugega z nezaupnimi pogledi, z vsakdanjimi, brezpomembnimi vprašanji, morda s šalo v besedi, s smehom na obrazu, bolj iz zadrege, brezsočutne taktnosti in formalnega tovarištva režočim, samo da preidemo ono skrivnostno vprašanje in zakrijemo nemir in svojo malodušnost, svojo notranjo tesnobo ali praznoto, duševno neoboroženost in nepripravljenost nad tem, kar pride, kar priti mora. Prikimavamo na tihem, ko čitamo v onih sodobnih mislecih človeštva, ki obsojajo materializem in mamonizem, ki je ustvaril to soparno, dušeče ozračje, povzročeno od gospodarskih polomov, skritih borb Idenarnih kraljev in njihovih podložnikov pod okrilji najrazličnejših svetovnih nazorov, in odtod izvirajočih političnih komplikacij in družabnih napetosti, kar gospodarsko in s tem fizično in moralno upropašča nele večino duševno jetično inteligenco ampak celo tkz. malega človeka, jedro naroda, ki je bilo doslej zdravo. Pri vsem tem pa vendarle pozabljamo, da ni celote brez poedincev, da ni bolezni, če so zdrave vse celice. Menda ni pretirana trditev, da so vprav vzgojitelji, to so vsi oni, ki imajo kolikor toliko odločilen vpliv na doraščajoče generacije in ne le učitelji, ki jih imenujemo tako radi posebno takrat kot predstavnike vzgoje, kadar je bil kak defekt iste v življenju ožje ali širše družbe, mnogo sokrivi žalostnemu svetovnemu družabnemu položaju naše dobe. Ti niso prisluškovali porajanju svetovnih dogodkov in v svojem privzgojenem ali jim diktiranem omejevanju svojega lastnega delokroga, ki je ležal idilično daleč proč od živahnih tirov in asfaltiranih cest resničnega življenja, niso slutili kaj pomeni to podtalno in grozeče mrmranje fabrik, rudnikov in danes celo kmečkih in bajtarskih izb, kaj pomeni to potresno valovanje hotenja narodov. To velja v mnogočem tudi za današnjo dobo. Toda ne le to. Tudi sami smo postali materialisti in oboževatelji mamona. Kajti mamonizem ni le hlastanje po zlatu, po bogastvu in vseh mogočih zemeljskih koristi in naslad, on je tudi v tem, da, sledeč krilatici »Reši se, kdor se more!« beži pred aktivnim sodelovanjem proti svetovnemu zlu, zatekajoč se ali v tihi, zadovoljni dom lastnega življenja ali k lahkomiselnemu izživljanju svoje mladosti, češ, »izrabimo čas, drugega itak nimamo od življenja.« To je sicer zelo enostavna, a nevarna življenjska filozofija ker ugaja vsem povzročiteljem svetovnega zla. Zlo se pa pojavlja v različni obliki in največkrat celo tam, kjer mislimo, da je dobro, je le zakrinkano zlo. Zato je treba kljub previdnosti silne neustrašenosti, kljub obzirnosti plemenite naravnostnosti. Materialisti smo pa tudi radi tega, ker v zagrenjenosti lastnega življenja prezremo gorja milijonov prav tako ali še bolj onih, ki klonijo pod težo pomanjkanja, materialnega, duševnega in dušnega. S tem pa le pove-čavamo gorje svojega bližnjega in splošne krize, kakor takrat, če gazimo brezobzirno in brezskrbno preko vseh le v lastno korist. Realen primer iz današnje dobe: Nezaupnost nekaterih denarnih mogotcev pred političnim stanjem posameznih držav in njihov strah pred polomi denarnih zavodov in zastojem velikih obratov, povzročenih zopet na eni strani po pomanjkanju, na drugi pa po nadprodukciji, torej strah pred gospodarskim in s tem družabnim neravnovesjem in kolebanjem, je izzval beg njihovega imetja iz banke in se osredotočuje v zasebnih blagajnah. To pa zopet povzroča vojno, vojno lakote, brezposelnosti, nenravnosti, torej zahrbtno, četudi še ne krvavo, a zato nič manjšo vojno zla, Dr. Vaclav Prihoda, reformator češkoslovaškega šolstva, ki je 1. 1931. predaval na pedagoškem tečaju v Mariboru, se je izrazil o sedanjem položaju, ki kriči po dokoreninski preosnovi tudi v vzgoji, dobesedno tako: »Zastarele politične, gospodarske in socialne razmere nas silijo, da krčimo nova pota. Mi slutimo, da se dogaja s človeštvom nekaj velikega. Povsod vlada občutek, da stojimo pred velikimi družabnimi in gospodarskimi prevrati, da stojimo pred veliko svetovno revolucijo. Človeštvo je sito liberalizma in stremi za tem, da morejo vsi ljudje po človeško živeti, da bralstvo med ljudmi ne ostane le teorija, marveč postane realnost. Toda to veliko postaja šele bolj slutnja nego resničnost.« Radi te ugotovitve ne bomo stisnili glave med ramena, jo skrili med dlani ter se udali malodušnosti. Ravno mi vzgojitelji in učitelji moramo biti v tem težkem času prvi med borci optimisti, prvi radi našega naraščaja, ki ga hočemo usposobiti za boljšo bodočnost, ki mu hočemo zapustiti, če že ne trdno, končano družabno zgradbo, pa vsaj načrte in temelje zanjo. Ako odpovemo z borbenostjo in z optimizmom mi, bomo prepustili zanamcem ogromno podrtijo, ki jo bo do tal podrla in upepelila kletev bodočih rodov. Smatrajmo rajši današnji čas, ki ni brez vsaj posrednih dobrih strani, četudi je ves siv in trd, kot preizkušeni kamen za pristnost onega zlata naših duš, naših misli, čuvstev in predvsem naših del, ki bo prinesel dušno in materialno srečo, pravo zlato dobo, vsem zanamcem. Kdcr bo razpolagal z večjo množino takega pristnega zlata, tisti bo zmagal, in če bodo to vzgojitelji, bo bodočnost njihova. (Dalje.) Sesti kongres „Mednarodrie zveze za novo vzgojo" Anica in Minka Očakar. (Dalje.) Samo vzgoja, ki uresničuje v svoji aktivnosti popolen preobrat v postopanju z otroki, lahko ustanovi novo dobo, ki je ne tlačijo škodljiva tekmovanja, predsodki, nemiri, revščina, ki karakterizira sedanjo civilizacijo, ki je polna zmede in ji manjka vernosti. Glavne smernice za vzgojo naj bi bile sledeče: 1. Vzgoja mora pripraviti otroka, da razume sestavo ekonomičnega socialnega življenja današnjega časa in čuvati njegovo prostost v razpravah s pomočjo razvijanja znanstvenega duha. 2. Ona mora biti zasnovana na ta način, da odgovarja čuvstvenim, intelektualnim zahtevani, ki so različne vsled variacij značajev otrok. 3. Ona mora pomagati otroku, da se rade volje prilagodi zahtevam socialnega življenja s tem, da nadomesti disciplino, osnovano z nekako prisiljenostjo in strahom, z razvojem osebne iniciative in s čutom odgovornosti. 4. Ona mora pospeševati sodelovanje med vsemi člani šolske skupnosti s tem, da privede vzgojitelja in učenca, da razumeta vrednost različnosti značajev in neodvisnost duha. 5. Ona mora privesti otroka, da ceni svojo lastno nacionalno dediščino in, da sprejme z veseljem izvirni prispevek vsake diruge nacije k človeški svetovni kulturi. Za varnost moderne civilizacije so dobri državljani sveta prav tako potrebni, ikot dobri narodni državljani.« Glavni predmet razprav v Nizzi je bila tema: Vzgoja z ozirom na socialni razvoj, ali še bolje Vzgoja v zvezi s socialnim razvojem (L'edu-cation dans ses rapports avec 1'evolution sociale). Ni moj namen tukaj, da preidem v vsa poedina predavanja, kajti kako naj podam kratek pregled konferenc, diskusij tehničnih kurzov, filmov, naročenih sestankov in razgovorov. Še več, da si lahko ustvarimo popolno idejo te živahne delavnosti, kjer so se gledale iz oči v oči vse težnje nove vzgoje, je treba počakati, da izide o kongresu obsežna knjiga s kratkim pregledom. Vsa predavanja so izzvenela, da naj bo povsod več vsebine, več toplote in razumevanja do otroka. Skušajmo slehernemu otroku čim globlje prodreti v njegovo psihično življenje, toda ne pozabimo, da nova vzgoja zahteva pred vsem, da mora biti vse naše delovanje prožeto globoke ljubezni. Jasno, da kdor ljubezni ne seje, je tudi žeti ne more. Kjer pa ni ljubezni, tudi ni iskrenosti in ne uspehov. Različni predavatelji so obravnavali od vseh strani problem svetovne krize, o njenem vzroku in pripomočkih, da jo čim hitreje prebolimo. Med pripomočki je gotovo najvažnejše zdravilo vzgoja. Poudarjam, da se govorniki kongresa nikakor niso ustrašili temnih barv socialne slike. Nikakor niso pozabili omeniti svetovni nevarnosti, ki zasleduje našo civilizacijo. Ljudje našega rodu pravi gosp. dr. Rugg, profesor of Education, Columbia University, New York morajo kljubovati težkim, trdim zahtevam vsakdanjega življenja, a njihov neuspeh bi rodil trajno vojsko, propadanje in uničenje sredstev za življenje. V celoti so bili torej govorniki optimisti. Trdno upajo, da bo družba zmagala te strašne težkoče in bo vstala boljša. Njihova ideja je, da moramo pomagati mi preje k prenovljenju kakor »k smrti sveta«, in še več, oni nam slikajo v zelo pestrih barvah harmonično življenje družbe prihodnosti, sijajne cilje, katere bo človeštvo lahko doseglo s pomočjo sodelovanja in medsebojne pomoči. Vsi so bili istega mnenja v naslednjih dveh točkah: 1. Svetovna družba prihodnosti mora biti sestavljena od tako discipliniranih človeških bitij, da bodo ista v vsakem slučaju pripravljena pomagati za splošen interes. 2. Poedinci, iz katerih bo sestavlejna ta družba, bodo morali biti zelo .različni drug od drugega, vsak naj bi imel svojo zelo odločno osebnost, bogat notranjega življenja, tako, da bo ščitil zakon, harmonijo, najvišjo lepoto tako različnega in valovitega življenja. Naša zapadna sedanja vzgoja je le suženjska imitacija nekdanje druge kulture, misli gosp. prof. dr. Harold Rugg, »ona ni kultura, ki temelji na sedanji realnosti«. Ta kultura je zastarela in nesrečonosna. Ona je, po njegovih mislih, več ali manj izvir zamolklega, prikritega zaničevanja delavcv, in potvarjene, lažnive hierarhije socialnega stanu. To je ona, ona sama, ki zagotavlja skrivno in strašno gospostvo velikih ekonomičnih sil napram napolvzgojnim volilcem. Znanost dandanes globoko nad-kriljuje pravico, potrebno in nad vse važno je, da znanost poda svojo bratsko roko pravici, ki se je zakasnila ter ji s tem dovoli, da dohiti izgubljeni čas. Izmed predavanj naj omenim sledeče: Prof. Paul Lange vin, Prof. au College de France; President de la Societe fran^aise de Pedagogie et de Compagnons de TUniversite Nouvelle: L e Probleme de la Culture Generale. Dr. J. J. Van d er Leeuw, Prof. of Leyden University: The T a s k o f Education in a W o r 1 d C r i s i s. Prof. P ar s Ram, Lecturer in Psycholo'gy, Forman Christian College, Lahore, India: Emotional Life of Y oung C h i 1 d r e n. Mr. Hiroshi Y amazaki, Principal, the Tajinia Primary School Ka-wasaki, Kanagawa, Japan: Individual Ideas and Methods in the Japanese Exp er imen tal School s, Dr. Maria Montessori, La fondatrice de la Methode Montesso iv L'E ducation et la Q u e s t i o n Sociale de 1'Enfant. Prof, C. H. Becker, Universitatsprof. in Berlin: Der Sociale W a n d e 1 und die Erziehung unter dem Gesichtspunkt der Verschiedenheit der Vol k er. Miss Helen Parkhurst, Originator of the Dalton Plan; Principal Children’s University, New York: Individual R e s p o n s i b i 1 i t y and the New Society. Prof. Emile Marcault, L'Universites de Grenoble et de Pisa: L'E ducation Individuelle et le Maitre, Dr. Ed. Claparede, Prof. a TUniversite de Geneve: La P e n s e e L o y a 1 e e t s o n Education. Prof. Friedrich Dessauer, Universitatsprofesor dn Frankfurt am Main: Wie soli sich die Erziehung unserer wechselnden Gesellschaftsordnung anpassen ? M. Georges Lapierre, Redacteur en chef de 1'Ecoile Libčratrice et Secretaire-General de la Federation Internationale des Associations dr’Insli-luteurs: Un Enseignement International de l’H i s t o i r e. Prof. Amal Kumar Siddhanta, Dyal Singh College, Lahore, India: Education and the Communal Problem in New India. Dr. H o s h i e n Teh en, Prof. de TUniversite a ChanghaV, Chine: L'E du- cation e t i e Chine q u i n a i t. Prof. D. Katzaroff, de TUniversite de Sofia: Le vrai Sens de TE d u c a t i o n Nouvelle. Dr. James Mac Donald, Chairman, Foreigne Policy AsiSociation^ New York: Education in au Interdependent W c r 1 d. Mr William Russel, Dean of Teachers College, Columbia Univer.siiyr New York: L'E d u c a t i o n et la Justice Sociale. Tcheng-Yen-Tsio, Sous Directeur du Conservatoire de Musique et de Deklamation de Nankin et de TInstitut de Recherche pour TArt drama-tique de Peiping: Le T h e a t r e Chinois et Ta c t'ion pacifique. Dr. Harold Rugg, Prof. of Education Columbia University, New Yi>rk City: Reconstruction Sociale par TE ducation. Mr. Kikuji Sakakibara, M aster of the Primary School attached to the Okazaki Normal School, Aichi, Japan: Present State of the Pa-rents and T e a c h e r s'A s s o c i a t i o n in Japan. Vsaka teza je bila mojstrsko obdelana, odlična po obliki in izrazu. Da bi vam jih podrobneje opisala, žal, ne utegnem. Ker pa vem, da vas bo posebno zanimalo, kakšen je pokret nove vzgoje na Daljnem Vzhodu, zato se poglobimo nekoliko v predavanja Japoncev, Kitajcev in Indijcev. Osebno sva govorili z vsemi predavatelji in odposlanci iz dežele Vzhajajočega solnca, iz Dežele lotosovega cvetja in iz domovine Gandhija in Tagoreja. Dr. C h u a n g , Direktor na Sun Yat Sen vseučilišču v Cantonu je obrazložil v svojem referatu »The New Education in China« Nova vzgoja na Kitajskem, kako so nekako pred tridesetimi leti zapadne države uvedle tuj vzgojni sistem tudi na Kitajskem, ki je bil zanje eksotičnega in umetnega značaja. Kmalu so kitajski vzgojitelji odbojno delovali napram takemu vsiljevanju s tem, da so ustanovili pred petnajstimi leti v Nankingu in Pekingu eksperimentalne šole v resnično domačem duhu. Sistem teh šol se je z bliskovito naglico razširil. V letu 1919 je že tako naraslo število teh šol, da so začeli izdajati mesečnik »L'Education Nouvelle«, ki je kmalu začel izhajati kot tednik. Obenem se je ustanovilo društvo za pospeševanje nove vzgoje, ki je priredilo že štiri nacionalne kongrese, katerim je prisostvovalo tisoče in tisoče učiteljev novodobne šole. Kitajska je velika poljedelska država, zato je tudi poljedelsko šolstvo zahtevalo nov program. Njihova poljedelska osnovna šola temelji na smernicah nove vzgoje. Vzgojitelj in filozof profesor Liang Shu Ming je začel prenavljati poljedelske šole. Njegove življenjske smernice so na Kitajskem vsem dobro znane. Omenjeni profesor je direktor instituta poljedelske rekonštrukcije v provinci Shantung in nadaljuje z reformo poljedelskih šol. Naj omenim še dva važna pokreta, ki se vršita istočasno, to so: »Proučevanje otrok« in »Vzgoja odraslih«. Prvega zastopa »Družba za vzgojo otrok«, ki skliče kongres vsako leto in objavlja mesečnik. Drugega zastopa društvo: »Zveza za vzgojo množice«, ki osredotoči svoj trud v praktičnem načrtu velikega obsega in si je izbrala Tinhsien v provinci de Ho-Pei za poizkusni teren. Objavila je slavno »Priročno knjigo o tisočih kitajskih značajih«, katere nakup je dosegel število treh milijonov. Inštitut pedagoških raziskavanj je ustanovljen v Cantonu, katerega cilj je, da obravnava vprašanja in zbira material, ki lahko pomaga ustvariti Kitajski vzgojni sistem za njih lastno uporabo. Glavna področja njegovega delovanja so: 1. Šolstvo Kitajcev. 2. Vzgoja odraslih. 3. Proučevanje odnošajev med vzgojo in ekonomičnimi pogoji Kitajske. Pa pojdimo v de želo Vzhajajočega solnca, v deželo češnjevega cvetja. Profesor Kakiage nam je najprej v zanimivem referatu pojasnil »Juku Education«. Skupina 5 do 10 dečkov in deklic stanujejo skupaj z enim učiteljem in njegovo družino. Ta skupna družina se imenuje »juku«, po naše šola. »Juku« je ime nekdanje stare šole na Japonskem. Pravil nam je takole: »Na Japonskem, nekako pred šestdesetimi leti, preden je bil evropski moderni sistem sprejet po Meiji Vladi, smo imeli samo Juku kot vzgojno inštitucijo, ki je dala toliko lepih značajev in s katerimi se še danes Japonska ponaša. Zdaj se trudimo, da se vse šole pri nas na Japonskem vrnejo k nekdanji Juku vzgoji. V tej šoli učenci jedo z učitelji, delajo z njimi in skrbe za bolne sošolce. Hirose Tauso, znamenit vzgojitelj stare Japonske, pravi v svoji pesmi: »Vi zajemate vodo iz studenca in jaz nabiram suhljad za ogenj. Trdno sem prepričan, da vzgajamo pred osmo uro zjutraj in po tretji uri popoldne, torej izven običajnih šolskih ur. Tako v naših šolah učenci od 3. do 10. leta ostanejo v trajni zvezi z učitelji in njegovo družino. Glavna naloga Juku vzgoje je, da postane šola družina.« Še par misli o T a m a g a w a šoli na podlagi Juku Education. Tamagawa je kraj, kjer stoji šola. Oddaljena je od Tokia 20 km. Šola obsega 20 poslopij in pokriva površino 25 ha. Ima lastno bolnišnico, elektrarno, kapelo, policijo, pošto, cestno železnico, tiskarno in različne delavnice. Ravnatelj te šole je priznan vzgojitelj Japonske g. K u n i y o -s h i Obara. On poudarja predvsem srčno kulturo. Pravi, da moramo biti m i vzgojitelji sanjači, saj pravi Sveto pismo, da ljudje brez sanj o bodočnosti, nimajo pravice do obstanka. Tako hočem, da ostanem sanjav že izza otroške dobe — kajti sanje nas vzpodbujajo, silijo in budijo k delu, da uresničimo, o čemer sanjamo. Nadaljuje: Pred več sto leti smo si preusvojili in po svoje notranje preuredili tuje duševne dobrine zlasti iz Kitajske in Indije. Shinto, naravna legija, bushido, viteštvo, budhi-zem, znanosti in umetnosti so se lepo razvijale. Zadnje čase pa vabim priznane pedagoge iz različnih držav, kakor Amerike, Francije, Danske, Švice, Nemčije, da se potom teh osebnosti duševno in osebno z narodi vse zemlje prijateljsko spoznamo in združimo. Tako je velik cilj svetovnega bratstva vedno bližji. Tamagawa šola obsega: otroški vrtec, nižjo šolo, srednjo in višjo za dečke in deklice. Tamagawa hoče ustvariti nove ljudi, ljudi bogatejše v idealih, moralno in znanstveno visoko stoječe, s širokim obzorjem. Stremi, da združi najvažnejše nekdanje in moderne smernice vzgoje vzhoda kot zahoda in da sprejme prednosti vsakega poedinega naroda. V Tamagawa šoli je zaposlenih 140 učnih moči. Zastopajo sledeča načela: 1. Samo v delu lahko dosežemo dobro vzgojo. Primer: Puščavo hočejo učenci spremeniti v plodno zemljo. Zmerijo, pregledajo zemljo, izračunajo, koliko je treba gnojenja, sejejo in negujejo rast. Dožive cvetje, tam opazujejo marljive čebelice, metuljčke, razne žuželke. Polje dozoreva, žetev je tu. Nekaj porabijo, nekaj prodajo, da z denarjem kupijo druge potrebščine, semena pa spravijo za prihodnje leto. Tako se praktično ne uče samo prirodopisja, ampak tudi računstva, geometrije in knjigovodstva. Tudi telesno se pri tem delu okrepčajo in postanejo močnejši. Isto velja pri živinoreji, pri rokodelstvu. Tako je njihovo učenje življenje samo. Obenem se negujejo pri tem tudi koristne navade in čednosti, kot potrpežljivost, pridnost, odgovornost, poštenost, skupno delo, pogum, samozaupanje, samostojnost. Na ta način spoznajo tudi otroci pravo lepoto. 2. Delo vzbuja visoke cilje. Kdor samovoljno rad dela, temu duh ustvarjanja in upodabljanja ni tuj. 3. Veselje do dela, ta važen izraz notranjega ognja, se razvije le pri veselem delu. Naše geslo je: Kdor ne dela, naj tudi ne je. Kdor ima nalogo, da krmi živali in to pozabi, tudi sam ne dobi hrane. 4. V Tamagawa šoli polagamo veliko važnost na samoučenje, kakor tudi na premagovanje samega sebe. Nič ni boljšega tu, kot delo. Vzgoja ne obstoja samo v sprejemanju in oddajanju besed in z n am enj — ona mora mnogo bolj razvijati stvar ilno moč duha potom samostojnih poskusov, sklepov, združitev, potom resničnih dokazov in uresničenj. Japonski vzgojitelj omenja, da je videl mnogo novih šol v Ameriki in v Evropi, toda večinoma so te omejene na posnemanje in igračkanje. Igrajo se »delo«. Vendar je eno samo za življenje pogrebno, to je d e 1 o , ki je mnogo dragocenejše kot sto igračkanj. Vsak učenec naj dela samostojno, določa svojemočno tempo svojega razvitja. Čim višja šolska stopnja, tem manj razrednega poučevanja, tem več samoučenja. Učitelj je samo bolj izkušen prijatelj, na katerega se učenec v potrebi obrača. Naš cesar Meiji pravi: »Če ne morem ustreči potrebam svojih podanikov, grešim.« Tako je na šoli. Saj je voditelj šole odgovoren za dobrobit poedincev. Tu je polje njegove sreče. (Dalje.) Materni jezik. Ljubi, rode, jezik iznad svega U njem živi, umiri za njega! P. Preradovič. Odsevi delovne šole v Slomškovi knjigi „Blaže in Nežica". Fort. Lužar. (Konec.) XI. Za naravoslovje očitajo Slomšku, da ga je porabili premalo in da ne govori o fizikalnih poizkusih. Iz naravoslovja ima v knjigi »Blaže in Nežica« -!■! več poglavij, pojasnjuje nevihto, kako se strele varovati, ognja varovati in gasiti in več takih reči med drugim gradivom (XIV., XXXI., XXXVII. pogl.). Gotovo bi Slomšek še kaj več gradiva postavil iz reali j, ko bi dopuščal prostor take knjige, ki je bila namenjena le bolj začetnikom osnovne šole. Saj se je on največ boril za realije in je on največ volival na ministra Thuna, da jih je uveljavil v šoli in kljub tedanji slrogi šolski naredbi »politični šolski ustavi«. S tem je napravil največji napredek v osnovnem šolstvu. Za naravoslovje se je pa Slomšek takole boril: »Pokaj pa je našim otrokom naravoslovje? Morebiti za noroslovje, da jih zmešaš in znoriš? Prijatelj, le počasi! Saj tudi ti živiš v naravi, dihaš sapo, piješ vodo in se rad pri ognju ogreješ. Je-li ni potrebno vedeti, kako se skrbi za zdravo sapo, kako se ognja in druge nesreče varovati ter zaničevati prazne babje vere? Vse to ti naravoslovje prav po domače pove, in celo poduči, zakaj je bliskovod, kdaj in zakaj zvezde od neba padajo; da ni čarovnic, ki svetijo po močvirjih; odkod je dež, toča in sneg; kaj je solnčni obroč in kaj je mavrica. — Za toliko bo manj med nami škodljive prazne vere, za kolikor več bo v šoli takega zdravega nauka.« (Brinar »Slomšek kot pedagog« str. 63.) Mož, ki je tako govoril za realije,1 je bil gotovo za fizikalne poizkuse. Pa poglejmo danes, po 90 letih, koliko je fizikalnih poizkusov na naših zasilnih šolah in še manjše so bile takratne nedeljske šole! Učitelj na zasilni šoli je vesel, če ima primerno sobo za poulk in kako pritiklino za par knjig ali druge potrebščine, pa ne še sobe za reči, ki jih ni kmalu dosti. Izpopolnil je pa Slomšek knjigo »Blaže in Nežica«, posebno glede realij, še z veliko knjigo »Ponovilo«, ki naj bi se tudi rabila v nedeljskih ponavljalnih šolah. Ta knjiga je izšla 1. 1854 in obsega 742 strani. Tako obsežne kniige ni bilo pozneje nikoli več na osnovnih šolah. Znani slovanofil M. Majar jo je imel za tako izvrstno, da jo je imenoval »enciklopedija za slovensko ljudstvo«. (Brinar str. 82.)- 1 V »Drobtinicah« za 1. 1846 so priobčene Slomškove učne slike, kako naj učitelji poučujejo realije, ki so bile takrat tolika novost, kakor dandanes še marsikje dobra načela delovne šole ali sploh delovna šola. Objavil je učne slike »Hrastovje«, »Ptičji lov in ptičji račun«, »Lev ali oroslan«, »Orel ali postojna«, »Vol* in »Kače«, — V vodilu, kako je rabiti Malo in Veliko berilo, je pa Slomšek še posebno podrobno utemeljil potrebo in način prirodoznanskega in drugega realističnega pouka. Pri tem pristavlja: »Berilo mora mnogo gradiva imeti, da bo na izbero.« »Potreba je tudi v Berilu napredka in pospeha, da ne zaostanejo naši mladenči in deklice neznanci in nešlanci brez prave 'krščanske omike v domačih rečeh.« Vprašal je tudi: »Je-li nima biti šola priprava za delovno življenje?« — Večji izpis teh odstavkov je priredil Franjo Jamšek v »Popotniku« 1, 1886. Na str. 279 je še za 1. 1886 pristavil značilno opombo; »Je tudi dandanes žalibože še mnogoteri šolski prijatelj, celo med članovi krajnih in okrajnih šolskih svetov, ki se »jezno pritožujejo« čez »nepotrebno« upeljavo realističnih predmetov v ljudski šoli. Ko bi se taki prijatelji vendar hoteli potruditi ovi Slomšekov komentar k takratnim Berilom pazno prečitatil Dramila, dramila je treba!!« 2 Slomšek je v pismu na Matijo Voduška z dne 21, aprila 1853 navedel glede III. izdaje knjige »Blaže in Nežica«, da o kaki okrajšavi ni govora. »To je metodična knjiga bolj za učitelje kakor za učence in tako naj ostane,« — II. natis (1848) ima 270 strani in je za 22 strani manjši kakor prvi; III, natis (18571 ima pa 304 slrani in je za 12 strani in 1 podobo večji ko prvi. Za par ur nedeljske šole je marsikaj preveč, a Slomšek je gotovo imel pred očmi učitelja, ki službuje mnogo let v enem kraju ter lahko Resnici na ljubo moram povedati, da končno Slomšek ni tako pisal, kakor navaja Brinar. Slomšek je pisal ta predgovor z naslovom »Čuješ preljubi moj!« predvsem za učitelje. (Primerjaj ponatis pisma v »Slovenskem Učitelju« 1932, št. 11/12, str. 179). Besedo »učenec« je Brinar pri navedbi tega odstavka — sicer mišljeno z dobrim namenom — sam pristavil in podčrtal, a po smislu pisma ne spada zravetn. Slomšek svoje knjige za tako direktno uporabo samo učencem nikakor ni namenil. Uporaba knjige je dovolj jasno izražena. — Pri tej priliki naj izpopolnim stavek, ki sem ga navedel v V. poglavju mojega članka v »Slovenskem Učitelju« 1932 na str. 180 v 1. vrsti o predgovoru (pismu) knjige »Blaže in Nežica«. Tu sem navedel, kako je bilo to pismo iz I. izdaje ostalo neopaženo. Ostalo je namreč neopaženo v svojem pravem pomenu, kakor ga posebno pojmuje današnja delovna šola. Dotični Slomškov predgovor so sicer v teku dolgega razdobja omenjali nekateri životopisci, a prav redko in bolj mimogrede, ko so naštevali in hvalili njegova dela. Fr. Jamšek ga navaja v »Popotniku« 1886, str. 179 po III. natisu »Blaže in Nežica«. Jernej Ravnikar ga navaja v »Pedagogiškem letniku« (Krško) leta 1887, str. 169 brez drugih izvajanj. »Učiteljski Tovariš« 1886 ga ima celo dvakrat, in sicer na str. 37 pri »Knjiga Slovenska« v XIX. veku potem pa na str. 89 v članku »Slomšek kot pedagog«. Tu je Ivan Lapajne vendar metodično prav občutil in pripomnil: »Kako lepo je Slomšek učiteljem kazal, kako naj se v šoli veselo, živo in uspelšno poučuje, vidimo iz predgovora h knjigi ,Blaže im Nežica', kjer pravi — — — .« Spominska knjiga, ki jo je priredil A. Medved (1. 1900), navaja omenjeno pismo na str. 138 brez drugega. Brinar navaja v svoji knjigi »Slomšek kot pedagog« (1901) nekaj na str. 71 in 89. Knjiga, ki sta jo priredila Fr. Erjavec in P. Flere za mladino (leta 1924) ima na str, 147 popolno pismo v izvirni pisavi »bohoričici« z namenom, da se vidi, v kakšnem jeziku, slogu ih črkopisu je Slomšek pisal. To potrjuje opomba na str. 305. Kakega uradnega poudarka Slomškov predgovor najbrže nikjer ni imel. Učna tvarina in tudi metoda se je namreč v teku let po Slomškovi smrti vedno bolj utrjevala po raznih splošnih in podrobnih učnih načrtih, ki so se pogosto izpremi-njali. — V »Slovenskem Učitelju 1932, str. 181 je popraviti v 5. vrsti od spodaj besedico »kakih« namesto »takih«. V letniku 1933, št. 1/2 pa mora na straini 12 v 21 vrsti namesto »Lončar .. .« stati: »Lonec lončarja hvali.« F, L. Slomšek se je za vsako dobro sodobno stvar zanimal in vpletel v svojo knjigo. Posebno je še opozarjal na važnost telesne vzgoje. Zato je postavil poglavje XV. »Zdravo te'o, najboljše blago«, XVI. »Zdravje gori po niti — doli po curki« in XIX. »Človek ne pozna, kaj ima« (Človeško telo in duša). Sicer pa je opozarial: »Ako hočeš zdrav in vesel učakati srečnih starih dni, vadi se v mladosti ostrosti, hodi bos, pij namesto kave mleko, namesto vina vodo, potem te bo na stare dni vino krepčalo in kava ti bo zdravilo, kadar jameš pešati. Ako se mlad prepogostoma voziš, prosto izbira gradivo, da ni pouk vsako leto za vse učence preveč enoličen. — Matija Močnik piše v »Učiteljskem Tovarišu« 1. 1865 na strani 322: »Te bukve so čisto na novo osnovane in namenjene nedeljskim šolam, kakoršne je on vpeljal, more jih pa tudi rabiti učitelj v vsakdanji šoli. Oblika v pisanju je dvogovor (dialog), zato da so bile bukve bolj praktične za učenika in bolj mikavne pri samouku; vse bukve pa so ena sama povest. Bukve so razdeljene v 52 naukov.« — Brinar pravi v knjigi »Slomšek kot pedagog«, stran 88: »Prav za prav je ta knjiga praktična metodika nekaterih šolskih predmetov, namenjena v prvi vrsti, da služi učiteljem kot pomožna knjiga. Toda glede tega je priredil pisatelj snov tako, da se more knjiga uvesti kot učna knjiga v šole — rabila se je n. pr. v idrijski šoli na Kranjskem — ter da more služiti kot čtivo mladini, koji govori Slomšek v »Predgovoru« te-le besede: »Ko boš čital, kar sta se Blaže in Nežica učila v nedeljski šoli, učenec, naj se tudi tebe prime nauk. Beri, štej in poskušaj, kolikor toliko dobrega se bo tudi tebe prijelo — in veselilo te bo tudi znati nekaj, kar še dosedaj nisi vedel.« boš hodil v starosti peš, da bi le mogel. Razvajen otrok je najhujši netek, pičlega vajeno srce pa največje bogastvo. Blagor mu, kdor ni razvajen.« Kakih smotrenih ali sistematičnih telesnih vaj ali telovadbe Slomšek ni uvajal, ker takrat še o tem niso niti drugi večji narodi kaj splošno narodnega gojila. V Nemčiji je šele »oče telovadbe« (der Turnvater«) F. L. Jahn (rojen 1778, umrl 1852) pričenjal širiti telovadbo, pri Cehih 1. 1862 M. Tyrš. Slovensko izrazoslovje je po Levstiku izdala šele »Matica slovenska« v Ljubljani. Knjiga za nedeljsko šolo ne bi mogla kaj posebnega vsebovati. Kje pa je imel takratni preprosti učitelj sam kaj izobrazbe, da bi to izvrševal, na gimnazijah je bila telovadba neobvezna? Kje je pa bila telovadnica, orodje, pa še za dečke in deklice, ko je na deželi šele najnovejša šola komaj nekaj pripravila za ta predmet? — Po nemških deželah je bila telovadna organizacija hudo sporna zadeva, ker je imela zelo spodtikljive nastope v javnosti in so ji pripisovali protidržavno rovarjenje. Kralj Friderik Wiljem III. ni maral podpisati take organizacije za Prusijo, pač pa je prišel Jahn v ječo in zatvorjene so bile vse javne pruske organizacije. Pozneje so take organizacije zopet otvarjali, a za časa Slomška še jako malo, njih smoter telovadbe je bil drugačen ko danes in so bile pozneje potrebne razne reforme. Šolska telovadba se je pričela gojiti v Nemčiji in Avstriji okrog 1. 1848 z ustanovljenjem telovadnih društev »Turnvereine«, a tudi tu se je kmalu vnesla politika, zato je mnogo društev propalo in 1. 1860 jih je bilo komaj tretjina (Glej Brockhausov »Konversations Lexikon« 14. izdaja, a d Turnen). Umevno je lahko, da se Slomšek za takratno telovadbo ni mogel ogreti ter je po svoji službeni zavesti napisal: »Posvetni oblastniki hočejo imeti pred vsem dobre državljane in pogumne vojake; zato se priporoča našim šolam telovadba, vojaško igranje; skakati in se poskušati, kateri je hujši ali pa bolj močan. Da bi izšolali dobro srce, poštene može in žene, je posvetno zamišljenim ljudem poslednja skrb.« (Po Brinarju »Slomšek« kot pedagog str. 60.) Kako je bilo z risanjem? Tudi nad tem se nekateri spodtikajo, ker ni o tem nič v knjigi. Kako pak! V šoli so se učenci učili z gosjimi peresi pisati in te prirezovati. Ob nedeljah naj bi današnje pripomočke, risarske bloke i. t. d. imeli! Treba je res nekaj več misliti na čase pred 100 leti. Nekako do zadnjega desetletja v 19. stoletju so pri nas še risali na risanke s pikami (stigmami). Med (po en centimeter ali več oddailjene) pike so vlekli črtice in tvorili uro na uro neke ornamentalne zveze. Šele pozneje, po dolgi borbi med stairim in novim, so pričeli z risanjem na listu brez pik; z delovno šolo in največ po svetovni vojni so pričtli s prostim risanjem po naravi, z barvami i. dr. Za umetniško in tehniško risanje ni kazalo napraviti vzorcev v to knjigo. Ko bi uvedel kako slabo risanje po pikah, bi bilo to v primeri z današnjim načinom, samo brezplodno delo. Nekaj smisla je vendar Slomšek imel za risanje. To potrjuje neko pismo z dne 15. aprila 1860 na nadučitelja Kranerja v Ponikvi, ki mu je poslal za pisanko lastnoročno risano podobo »Vstajenje Zveličar vo«. Slomšek piše, da »ga je podoba tembolj razveselila, ker Vas Se nisem poznal kot tako izvrstnega risarja. Sprejmite mojo zahvalo za ta lepi spomin, dokler bom imel priliko Vas tudi s čim razveseliti.« (Pismo je priobčeno v »Učiteljskem Tovarišu« od 1. decembra 1932, št. 16.) — Znano je, da je Slomšek za umetniške slike veliko žrtvoval. A pride zopet ta in ta in se namrdne, da Slomšek tega in tega ni imel, Ako ga bomo s samo kvantiteto gradiva sodili, mu bomo kmalu očitali, da ni imel nobene besede za šele pred par leti uvedeni šolski radio, kino i. dr. Slomšek je prav dobro čutil, da se ne more z vsem napolniti otroških glavic in danes tudi mi dobro vemo, da bo pri tolikem napredku vedno težje s snovjo ter bo treba zelo misliti na razbremenitev preobširne snovi za osnovnošolski pouk. Morda bi kdo rekel, da Slomšek ni predstavljal v šoli dela in rokotvornega pouka ter da so bili učenci vezani le na golo učiteljevo pripovedovanje. A knjiga »Blaže in Nežica« kaže prav dobro, kako se je Blažek naučil mizarstva in Než.ka gospodinjstva. Za zadnje poglavje (Lil) je naslov »Človek si sam srečo seje« in kaže sploh na dobro rokodelstvo. Slomšek poudarja tudi sicer za vzgojo: »Človek je za delo, kakor ptica za letati, riba za plavati, pa se ga ima iz malega vaditi. Mali otroci naj igrajo, odrašeni mladenči in dekleta naj delajo. — Pridno delo lastnih rok blagoslovi dober Bog. Človek se ima toliko učiti, da prehitro nikoli ne začne, pa tudi nikdar ne skonča, od orala do peresa, od kuhlje do šivanke.« — »Lepo in pametno je, če starši otroku včasi kako reč prepustijo, najsibo mlado sadunosno drevce, ali dvoje golobov, ali kako malo živinče, da si ga izredi. Ima ž njim veselje ali skrb ter se tako nauči iz mladih nog za svoje skrbeti. Taki otroci bodo dobri gospodarji in gospodinje. Pa tudi šole deca zamuditi ne smejo.« — »Jeli nima biti šola priprava za delovno življenje?« — »Lepo in dobro je res ljudi koristnega dela učiti, pa še boljše, se dela z lastnimi rokami lotiti, in v dejanju pokazati, kar se v besedi pove. Učeniki v besedi in dejanju so največji dobrotniki dežel e.« — Pouk z besedo alt pripovedovanjem ni v šoli in nikjer popolnoma izključen. Tak pouk je povsod najbližji in naraven. Biinger je rekel: »Delovni pouk še ni v bistvu izražen, ako je nazoren in zaposlena roka. Ne velja samo udejstvovanje roke, temveč tudi duševno delo« (Slov. Uč. 1932 št. 1-2, str. 18 in 1931 str. 123). Slomšek nikakor ni mislil samo na delo kot produkcijo, zato ni pri tem zapostavljal druga čuvstva, za katera pa je najbližji izraz v jeziku. To je spoznal tudi Pestalozzi, ki navaja v 30. poglavju svoje klasične knjige »Lienhard und Gertrud«: »Jezik človeka, njegova usta so tesnejše vezana s čuvstvom srca, kakor njegova roka.« XII. Zgrabil je pa Slomšek v živo, izsekaval je negodnost kakor v pragozdu in psihološko uporabljal pri neumornem vzgojnem trudu kaj za dobro voljo naroda. Kjerkoli je nanesla prilika, je udarjal po praznoverju, kar takrat ni bila lahka reč, saj je tega še danes nekaj ostalo prav med tako zvano inteligenco. Ker je vedel, da bodo knjigo starši gotovo in še prej čitali, kakor šolarji, je vse vzvišene vzgojne cilje naslonil na družino in na aktualne predmete ljudstva.1 Najprej je treba plevel in divjino med 1 Fr. Kosar je v življenjepisu v Slomšku 1. 1863 zapisal (v »Drobtinicah« in v posebni izdaji) med drugim tole o takratni (krog 1. 1829) izobrazbi ljudstva: »Za Slovence so bili takrat zares prav žalostni časi. Ni bilo dobiti slovenske knjige, razun nekoliko nedostojno tiskanih molitevskih knjig in evangelijev. Ni bilo skoraj omikanega človeka, kteri hi bil znal lepo slovensko govoriti še manj pa pisati. ljudstvom izruvati, sicer vsa šola in nobena metoda nič ne pomaga. V domači hiši se v resnici vpričo otrok mnogo več razgovarja, kakor morda misli šola. To velja posebno na kmetih, kjer so otroci bolj zaposleni pri starših, kakor v mestu ali industrijskem kraju. Ni tako nepričakovano in morda je bilo celo dobro premišljeno, da je Slomšek zvezo med šolo in domom manj obzirno v učni knjigi pred obraz za ogledalo položil. Včasih je v svoji veliki vnemi in naglici za vzgojo in pouk, kaj prenaglega izustil, pa mu tega niso šteli ljudje v slabo. Zmota je človeška, a do nje nimajo pravice samo nekateri. Izredna sestava knjige je pripomogla, da je bila knjiga hitro v vsaki hiši. Pozabavajmo se še mi malo pri tem ! Pred sto leti so še pisali z gosjimi peresi, zato je bilo treba gosi rediti. Gosja peresa so pa kaj rada delala »packe« na -papirju, za kako risa/nje so bila zelo nerodna. »Mlakarjevi so gosi redili in dali Blažu in Nežici peres za celo leto. — Purmanova peresa so pretrda, kdor ž njimi piše, pretežko roko dobi, ki ga od pisanja huj boli, kakor bi drva sekal. — Le po malem v tintnik pomoči, da se ne zaliva in m papir pisarske svinje ne napravljajo; zakaj take prašiče se ne dajo prodati,« (Str. 28.) — Nekatere pismenke delamo tenke, druge zopet bolj košate; pa tolstih svinj ne na popir! (Str. 40.) Posebno zabavno je poglavje X. z naslovom »Poštena gostija, lepa reč.« Na str. 43 so nalašč »Nauki za dobro voljo«, kako se je vesti na svatbi ali gostiji — same stvari za lepo vedenje ali bon-ton. Na svatov-ščino ne branijo fajmošter tudi nedeljnim šolarjem, »ako je staršem po volji«. Enim so vendar »prepovedali zavoljo ne dosti poštene hiše« in neki deklici tudi, ker »družban nsmenjen ni dobro slovel«. »Kdor spodobnega oblačila ne glešta naj bo doma.« — »Ženske naj ne bodo preveselo zavite — iz pankelcev bojo plenice. Str. 44. | — Pri jedi: »Glej da iz sklede ceste ne narediš in miznega prta ne oberzdaš.« — Sledi odstavek: »Ali se sme rajati?« »Le na kaki domači dobri volji se zasukaj, vpričo staršev in pošten h ljudi! Ne pleši predolgo, varuj se prehlada, greha in drujte nesreče, ki lahko sledi pri tujih ljudeh.« — XI. poglavje ima naslov »Kratek pust, pa veliko ust.« Tu navaja na str. 47 nauk sv. Pavla, ki veli: »Veselite se, zopet vam rečem, razveselite se ; toda vaša poštenost naj bo znana vsem ljudem!« »Bližnjega dobro ime se za dobro voljo žaliti ne .'me, posebno da bi deklino prisilili ploh vleči, ki se ni omožila.« — Med vražami (na str. 48) navaja in odgo varja »Če se prede, kače krog hiše lazijo. Ta je babja. Kače po zimi okoli ne lezejo, po leti pa še vedle ne bodo, kdaj ženske predejo.« — Pri naukih za bolnike pa veleva : »Ne jemlji zdravil od vsake babe, konjskih vraštev še celo ne!« | Str. 74.) V XII. poglavju počasti Slomšek dobre gospodinje, obračuna pa krepko z nesnago v hišah in z nesnažnimi gospodinjami. »Kar je svetlo sonce na svetlem nebu celemu svetu, to je dobra ženska svoji hiši — svetla luč in zlati steber.« (Str. 54.) — Veliko zbirko izrazov ima zi nesnažnost: »Nesnažna ženska pri hiši, še tako bogata in pa svinja z zlatimi uhani.« (Str. 53.) Tudi še drugo zrcalo so gledali ljudje v knjigi »Blaže in Nežica«. Gospod dekan pridejo in pravijo: »Slavinčani ! Rad bi vas za vse reči pohvalil, pa kaj, da ne morem. Najdem — kar je vam grdo, krstne bukve pregledaje, najdem veliko število nezakonskih otrok. Pa tudi ni bilo nikjer šol, v kterih bi se bil kdo slovenskega jezika pravilno govoriti in pisati naučiti zamogel. Šole po deželi so bile vse nemške. Otroci so se z nemščino grozovito mučili, pa malo nemških besed, ki so si jih v glavo vbili, so v kratkih letih zopet pozabili; tako da, akoravno so otroci po 6 let v šolo hodili, vendar ko so odrastili, niso znali ne nemško ne slovensko ne pisati ne brati: nemško ne, ker fio pozabili, slovensko ne, ker se niso nikdar učili,« Farno popisilo preiskaje, najdem veliko brsnih samic, ki se po bajtah večjidel s fačekf valjajo. Take kršence so fari, kar so stenice v hiši, ali pa molji v žitu. — Priporočam vam gospodarji, izpraznite svoje kajže takih ljudi, in če to mogoče ni, pomagajte jim, naj v zakon stopijo, da bo vlačuganja konec. Vzemite pa tudi take iz vsmiljenja v službo,, ter z njimi potrpljenje imejte zavolj deteta, ki je nedolžno . . .« (Str. 247.) V zadnjem poglavju, na zadnji strani, je povedano o poroki Nežice; skoraj kakor v romanu, kjer dva srečno skupaj prideta: »V treh tednih je bila poroka »brez vsega vriska in treska«... Gospa so djali: Lep je deviški venec na tvoji glavi, še lepši krona moje skrbi — si Nežica ti . . . Bodi Bogu hvala za vse, pravi Marta, posebno pa za nauk, ki smo ga v mladih letih imeli. Bolj so nas starši in učitelji z naukom oskrbeli, kakor bi nam bili jezere (tisočake) zapustili. Zdaj poskušamo, kar smo svoje dni brali; kar se v mladosti naučiš, s tem se za starost oskrbiš. — Pa ni zadosti učena in prebrisana glava, reče Blaže; sreča, pravi, hoče tudi pošteno srce imeti. Sem bil še mlad in sem se postaral, veli pobožni David, pa nisem videl poštenega zapuščenega, ne njegovih otrok kruha prositi. (Psalm 26, 25.)« Kdor ni doma na deželi ali ni preživel tamkaj kaj let ali ni nikdar mislil na poznavanje prejšnjega in sedanjega ljudstva, ne more lahko pojmovati socialnega življenja, ki ga predstavlja ta šolska knjiga. Poleg resnobe so v tem učnem zborniku stvari, da se jim danes nasmeješ do srca. Brinar je v svojem spisu »Slomšek« kot pedagog (leta 1901, str. 50, 51 in 92) med drugim prav dobro označil Slomškovo učno usposobljenost: »Da poučuj učitelj zanimivo, to je prvo in najvažnejše Slomškovo učno načelo, o kojem sicer ne razpravlja v teoretičnih člankih, a katero tako blagodejno diha iz praktičnih vzgledov, navedenih v njegovih metodičnih spisih, da jih tudi lajik s slastjo in pridom prebira.« — »0 zanimivem poučevanju mam je zapustil Slomšek idealen zgled, iti ta plat njegovih zaslug v okviru praktične pedagogike je gotovo največ pripomogla, da je zaslovel kot mojstrski šolnik.« — »Največ je pripomogel k razširitvi knjige »Blaže in Nežica« izborno pogojen »m ilieu«, v katerega so vpletene posamezne učne slike.« — Slomšetk pogodi vselej pravi trenutek, ko podaje učencem nove učne snovi; on s paznim očesom pričakuje priložnosti, v kateri so otroci baš za isto vrsto predstav najbolj razpoloženi.« Zaradi nenavadne učne snovi se ni treba nikomur begati. Kronika in literatura o mestni kulturi kažeta še vse hujše predstave! Današnji drugačni časi zahtevajo mnogo nove snovi in novih oblik, zato ni ta knjiga danes uporabna za šolo. Tako se večkrat godi tudi drugim znamenitim predhodnikom in s pokreli v slovstvu. Knjigotiskarstvo je bilo krog 1. 1470 že dokaj razširjeno v Evropi in je že 1. 1450 izšla Gutenbergova biblija. Blizu sto let pozneje (1. 1550) je pri nas šele izšel Trubarjev »Abeceda-rium«, potem pa v teku tri sto let kak prazen abecednik ali »platel-tof«. Šele Slomšek je izdali knjigo, ki je bila tako privlačna, da so se ljudje učili črk kar samo zato, da bi čitali njeno vsebino. Slomška vidimo kot izkušenega učitelja, ki ima zavest za tvarino ali snovno zavedanje in kot učitelja, ki v obče mojstrsko obvlada stvarni pouk. Predaleč bi šel z analizo še druge njegove učne snovi in se še kaj več izrazil o raznih neprimernih subjektivnih naziranjih, ki so bila izrečena o vsebini knjige iz preteklih preosnov šolstva. Sklenem predavanje s poudarkom, da je Slomšek s svojo knjigo »Blaže in Nežica« po svoji notranji vrednosti najlepši primer za verze, ki jih je izrekel bližnji, pa poznejši njegov rojak pesnik Aškerc: »Kdo je velik? Kdor rojakom svojim kaže pot iz stižnjega mraku.« V tem, v probuji ljudstva, v delu za narodno omiko pa naj bo danes izražen največji odsev dobro zasnovane delovne in prav umevane moderne šole za Slomškov pouk. Ali tečejo vode nazaj? Kriha. Mojzes je udaril s palico po morju in na njegovo povelje so se razgrnile vode in napravile prosto pot Izraelcem, da so po suhem prekoračili Rdeče morje in ušli zasledovanju faraonovemu. Tudi naši otroci v šoli delajo- dostikrat enake čudeže, ko nekdaj veliki vodnik izraelskega naroda. Pod njih gibčnimi in odločnimi prsti spremeni reka nekajkrat svoj tek in mesto, da bi tekla od izvora proti morju, teče vprav v nasprotno smer: od izliva proti svojemu izvoru. Če rečeš otroku, naj ti opiše tek te in te reke, bo v devetdesetih izmed sto slučajev začel pri izlivu in sledil reki do njenega izvora. V šoli imamo svoj določen besednjak in le prečesto nadomeščamo z njim nejasno misel, kateri ne vemo pravega izraza, ker nam beseda sama ni jasna. Poslužujejo se takega besednjaka otroci, poslužujemo pa se ga le prečesto tudi mi, učitelji sami. Kadar označuje lego kakega kraja, bomo govorili, da leži spodaj, gori, na desni, na levi, ker ga primerjamo z lego kraja, koder slučajno mi sami živimo, pa ta označba nikakor ne pove prave lege kraja, ker bo prebivalec vsakega kraja pripovedoval in opisoval to lego po svoje, in bo torej ta kraj za vsak kraj zemlje imel posebno lego. Nekaterim leži Ljubljana doli, drugi se peljejo gori v Ljubljano, tretji gre notri v Ljubljano itd. Tako otrok prav nič ne ve, kje se v resnici nahaja kak kraj. Zalkaj denimo, da se nam tak učenec, ki se je dosedaj vozil »doli« v Ljubljano, preseli morda na Dolenjsko, bo moral začuden ugotoviti, da bo hodil poslej »gori« v Ljubljano. Otrok nima prave orientacije. Dokler nam zemljevid ne odkrije skrivnosti svojih točk in črt, toliko časa naše delo pred zemljevidom ne bo uspešno, ne zanimivo, toliko časa bo zemljepisni pouk učencu breme, mu bo dolgočasen predlmet brez življenja, ‘ki se ga bo učil, ker se ga pač učiti mora, povedal mu pa tak pouk ne bo ničesar. Ena najvažnejših nalog poeetnega zemljepisnega pouka je pač v tem, da je otrok na zemljevidu doma, da pozna vsa konvencionalna znamenja in se zave vseh koristi, ki mu jih to znanje lahko nudi. Ob tem znanju mu bo pouk lahek, ne bo se mu treba učiti; iz zemljevida bo bral, kar mu bo treba znati o tej ali oni deželi. Naj navedem tukaj nekatere točke, na katerih naj sloni početni pouk v tem predmetu. Saj ne rečem, da so ta navodila kaj posebno novega, vendar pa so tako važna, da si jih moramo vedno in vedno znova oživljati, da se po njih tudi ravnamo. 1. Barva, črte in točke. To so tri stvari, ki nam na vsakem zemljevidu padejo najprej v oči. Otroci morajo jasno razločevati posamezne odtenke one barve na zemljevidu — pri gorovju na primer. Po velikosti kroga, ki ga označuje, mora vsak spoznati velikost mesla in njegovo važnost med drugimi kraji dežele ali pokrajine. Poznati mora relativno važnost teka reke, železnice pa po širini črt itd. 2. Orientacija. Ni še zadosti, če zna otrok pokazati na zemljevidu, kje je sever in jug, kje vzhod in kje zahod. Tudi na vmesne strani neba se mora otrok jasno in določno spoznati. Poleg tega pa se morajo otroci privaditi tudi temu, da znajo jasno in določno določevati relativno lego dveh krajev bodisi takih, ki sta si zelo blizu ali pa takih, ki sta si zelo oddaljeni drugo od drugega, da se spoznajo v teh krajih, ki so jih že na zemljevidu spoznali tudi v resnici, če jih morda kdaj obiščejo, pa tudi obratno, da znajo na zemljevidu določiti lego kraja, katerega so na izletu ali ob kaki drugi priliki v resnici obiskali. Zelo važna vaja, ki jo le preradi zanemarjamo, je tudi ta, da zna otrok tudi sam risati majhne posnetke zemljevida, da zna določiti lego kakega določenega kraja, okoli njega pa razpodelati v primerni razdalji ostale kraje, da zna pravilno določiti tudi njih velikost in to v pravem razmerju drugega do drugega. Le na ta način mu bo postala slika posameznih krajev jasna in se mu bo za vedno vtisnila v spomin. Vedno pa naj bodo take zemljepisne skice preproste; v njih naj stoji le najvažnejše. Merilo. Vsak zemljevid ima označeno tudi merilo. Že v tretjem razredu se morajo otroci privaditi, da znajo določiti zračno razdaljo dveh posameznih točk drugo od druge. Zlasti v današnjem času zrakoplovstva je ta vaja postala silno važna. Tek voda. Tu zlasti največkrat greše otroci. Desni, levi breg, ta dva pojma jim nista jasna, zamenjujejo ju, ne morejo si prav predstavljati, kam teče reka, v napačni smeri ji iščejo izvora, izliva. Izhajajoč iz narave, kjer dobe prve jasne pojme o teh stvareh, se morajo otroci navaditi ločevati te stvari kmalu že tudi po svojem razumskem spoznanju. Lega zemljevida. V začetku zemljepisnega pouka je nujno potrebno. da položimo zemljevidno karto večkrat tudi na tla ali na mizo. da se tako izognemo napakam, ki jih dela otrok ob navpični legi šolskega zemljevida. In še zemljevid. Kaj vse lahko razberemo iz zemljevida posamezne dežele, če ga le znamo prav izpraševati? Tu doli na zemljevidu Jugoslavije je velika zelena lisa: Srem in Banat. Pa opazujmo: je to ravnina ali gorata pokrajina? Ali jo zaliva veliko rek? Ali so te reke velike? Plovne? Ali so pripravne, da gradimo na tej ravnini umetna prometna sredstva: železnice, ceste, prekope. Kakšno bo podnebje te pokrajine? (je ravna, bolj na jugu, pa od morja oddaljena). Ko smo si enkrat ogledali lego in podnebje dežele, sklepajmo na važnost dežele v poljedelskem oziru. Kaj lahko gojimo na taki in taki zemlji, pod takim podnebjem? Je li pokrajina močno obljudena? Zakaj? (Je del velike ogrske nižine, kaj čuda če so jo zato preplavljali že v najstarejši zgodovini vsi narodi, ki so prihajali iz Azije v Evropo, da so se polastili njenih prirodnih zakladov?) In koliko drugih vprašanj nam še sili na jezik ob tej navidez nemi, v resnici pa tako zgovorni priči. Njene zavite črte, njene žive barve, ki dobro ~>l denejo očem in po katerih se tako prijetno loči od ostalih mrtvih šolskih knjig, kaj vse nam govore in koliko veselja bodo povzročale našim učencem, če jih bodo privadili, da jih bodo znali prav brati in jih bodo prav razumeli. Toda treba je s tem poukom razumno pričeti in ne pustiti — da bi kdaj reke tekle navzgor. Članki o nacionalni in državni vzgoji. F. L. Že v »Slovenskem Učitelju« letnik 1925, št. 3/4, str. 44, sem sestavil pregled do takrat po svetovni vojni priobčenih člankov (teoretične in praktične vsebine), da je imel učitelj bolj pri rokah zbrano gradivo za uporabo pri pouku in vzgoji. Ker se je v poznejših letnikih marsikaj novega gradiva nabralo, ga tu v naslovih priobčujem. 1. Dr. Baltič, Poziv ljubljanskega velikega župana učiteljstvu za nacionalno prosvetno delo. »Slov. Učitelj« letnik 1925, št. 3/4, str. 52. 2. Dr. J. Jeraj, Narodni prerod (Ocena). Letnik 1925, št. 5, str. 68. 3. Dr. J. Jeraj, Državljanska vzgoja (Ocena). Letnik 1926, št. 10/12* str. 180. 4. F. L., Iz »Gorskega venca«. Letnik 1925, št. 10, str. 170, 5. F. L., Razcepljenost v narodnem zedinjevanju. Letnik 1926, št. 10/12, str. 189. 6. V. Sešek, Zakaij vzgajajmo krepko voljo? Letnik 1926, št. 10/12r str. 173. 7. F. L., Vzgojna pravica države in družine. Letnik 1927, št. 1/2, str. 37 in št. 4/6, str. 68. 8. Jovo Jovanovič, Delo, podlaga naše narodne vzgoje. Letnik 1927, št. 7/9, str. 110 in št. 10/12, str. 132. 9. Dr. J. Jeraj, Delovna občestva in državljanska vzgoja. Letnik 1927,. št. 10/12, str. 113. 10. Dr. J. Jeraj, Državljanski značaj. Letnik 1928, št. 1/2, str. 4. 11. V. Čuš, Ali katoličan sme ljubiti svoj narod? Letnik 1928, št. 3/4, str. 38. 12. N. Svoboda, Koroško. Letnik 1928, št. 7/8, str. 95. — O slovenskih razmerah in narodni zavednosti na Koroškem je izšlo še mnogo drugih sestavkov v poznejših letnikih. 13. F. L., Prve desetletnice po osvoboditvi. Letnik 1928, št. 11/12, str. 147. 14. Dr. Fr. Grivec, Sv. Ciril in Metod v slovenski šoli. Letnik 1929, št. 1/2, str. 1. Ocena knjige je bila že leta 1927, št. 4/6, str. 64 in leta 1928, št. 11/12, str. 146. 15. K. Iglič, Duhovnik in učitelj — vzgojitelja naroda. Letnik 1929,. št. 1/2, str. 13. 16. J. Mal, Slovenci v desetletju 1918—28 (Ocena). Letnik 1929,. št. 1/2, str. 29. 17. F. L., Kulturni stiki in zveze Slovencev po prevratu. Letnik 1929, št. 3/4 in 9/10. 18. A. Lebar, L j uds kovis okoš o lski tečaj za kmetska dekleta. Literatura za državoznanstvo. Letnik 1929, št. 7/8, str. 107. 19. R. Wagner, O nacionalni vzgoji in delu. Letnik 1931, št. 1/2, str. 15. 20. F. L., Desetletnica kraljevega dela, Aleksander I. Letnik 1931, št. 7/8, str. 139. 21. F. L., Kraljev teden v Ljubljani. Letnik 1931, št. 9/10, str. 145. 22. F. L., Franc Levstik, pristaš jugoslovanske skupnosti. Letnik 1931, št. 9/10, str. 179. 23. F. S. Finžgar, O bistvu nacionalne misli, in 24. Dr. F. Kotnik, O narodni zavesti in vzgoji narodne in državne misli. Letnik 1932, št. 1/2, str. 32 in 33 in št. 9/12, str. 200. 25. V. Čuš, Čuvajmo našo zemljo. Letnik 1932, št. 5/6, str. 106. 26. V. Čuš, Organizem naroda. Letnik 1932, št. 9/12, str. 182. Izzobraszba naroda Moj dobrepoljski učiteljski zbor. Ivan Hribski. Preden se lotim opisovanja posameznih članov tedanjega dobrepoljskega učiteljskega zbora, moram vsekakor prej pomesti pred svojim lastnim pragom. Šolski vodja 6 razredne šole sem bil postal, ko še niti 28 let nisem imel za seboj; službenih pa le 7 in pol. Če bi ne bilo na šoli 2 starejših učiteljic, bi bilo to vse v redu, tako pa ni bilo. Gospo tovarišico Janjo to ni motilo prav nič, tovarišico Rozamundo zelo. Za vodjo se sicer nisem bil vrinil sam, vkljub temu me je gledala Rozamunda postrani. Kajkrat se mi je pripetilo, da mi niti odzdravila ni na moj pozdrav. Brrr — je zagodrnjala in prezirljivo, samozavestno korakala dalje mimo mene. Poskušal sem res večkrat, osvojiti si to trdnjavo, bil pa sem največkrat odbit. Če prej ne, sigurno pa po konferencah, v katerih ni mogla prenašati mojih hospitacijskih kritik. Ž njo bi bil moral postopati popolnoma individualno in na štiri oči, v konferencah pa tako, da bi niti ne vedeli na koga cika kritika. ludi za kritiko so potrebne uglajene, diplomatske finese, ki jih še vse premalo poznamo. Nemara, da sem bil tudi malo prenaglo in preoblaslno nategnil vodstvene vajeti, ko sem hotel kar čez noč dvigniti šolo na višino zakonitih zahtev in predpisov. Uvedel naj bi se bil le polagoma po spoznanju posebnih krajevnih razmer, otroških in učiteljskih lastnosti in vseh krajevnih činiteljev. Po vseh teh spoznanjih šele bi mi bilo mogoče pravilno usmeriti delo v šoli in izven šole. Dobro bi bilo, če bi bil kdaj zaslišal za to in ono tudi ostalo učiteljstvo, zlasti pa obe starejši tovariši. To bi bilo taktno in bi se ne čut'lo oblastno. Preveč oblastno postopanje odbija ljudi. Všeč jim tudi ni, ako jim kaj prenaravnost poveš. Dalje je za vodjo šole silno umestna molčečnost. Nikdar bi ne smel praviti o slabostih in pogreških svojih tovarišev. Če ve kaj podobnega, mu je boljše, usesti se na jezik. To je sicer težko, vendar zelo potrebno, ker se sicer ruši z opravljanjem harmonija na šoli, ki je predpogoj vzgoje. Prav posebnih očitkov mi v tem pogledu sicer ne očita vest, vendar brez vsalkega greha le nisem tudi v tem pogledu. Temu pa je kriva moja sagvinična kri, ki še po Adamovih letih rada vzkipi. Z druge strani analiziran, lahko rečem, da sem si )! prizadeval biti čuvar stanovskega ugleda, zastopnik učiteljskih in stanovskih interesov. Res je, da sem hotel biti nekak centralni organ vsega življenja na šoli, toda to le zato, ker je vodja šole v prvi vrsti odgovoren pred oblastjo in javnostjo za vse, kar se dogaja v šoli. Ko pa sem spoznal, da zaupana nam prostost, čast in oblast — rodi srčno radost in duševno rast, lezel sem počasi z »gospoda« na vodjo-svetovavca. Organizacija tedanje dobrepoljske šole: 6 zaporednih razredov, 2 letna ponavljalna šola, posebni oddelek za oddaljence. V šolskem letu 1908/09 je bilo v vsakdanji šoli ob koncu šolskega leta 430 otrok, v začetku 444. V ponavljalni šoli je bilo 139 učencev in učenk, v hribovskem oddelku pa 40. Vseh šoloobisku-jočih otrok je tedaj bilo 623! V vsakdanji šoli je prišlo povprečno na eno samo učno osebo po 74 učencev! Povprečno na eno učno osebo pa je odpadlo po 26 tedenskih ur brez verouka. Dela dovolj za vsakega posameznika. Vrhu tega smo prirejali od časa od časa šolske veselice, izlete, roditeljske sestanke in par let zaporedoma tudi šolske razstave, ki 'so ljudem zelo ugajale. Prav pogostne so bile tudi učiteljske konference; kajti: čim večji je učiteljski zboir, tem večkrat se mu je sestati k reševanju pedagoških, didaktičnih, metodičnih in administrativnih šol. zadev. Ustanovili smo si bili 'tudi svojo pedagoško čitalnico in naročili zanjo nastopne liste: »Slovenski Učitelj«, »Popotnik«, »Napredak«, »Učiteljski dom«; »Padagogische Warte«, »Zeitschrift ftir dais osterreichische Volksschul-wesen«, »Katholischer Schulfreund«, V posameznih razredih smo bili uvedli razredne knjižnice. Abstinenčnemu vprašanju in varčevanju smo posvečali še prav posebno pažnjo. Uspehov nismo želi, primernih velikemu trudu in složnemu delu. Glavni vzroki: prenapolnjenost razredov, v poletnih časih slab šolski obisk radi poljskega dela, pouk nemščine, pomanjkanje učil. Imeli pa smo vsekakor zavest, da smo izpolnili svojo dolžnost. Enkrat ali dvakrat na leto smo se zbrali in napravili skupne izlete tako k Sv. Ahcu nad Turjakom, na Malo goro, Kopanj, Krko, Rob itd. O, tudi na deželi se da živeti brez dolgočasja, ako so na šoli tovariši, ki se podredijo skupnosti. Za voditelja šole so taki skupni izleti naravnost dobra šola za boljše spoznanje vseh članov učiteljskega zbora. Gojiti čut skupnosti je naravnost dolžnost voditelja, ker harmonija plemeniti delo, krepi duševne sile in dviga pogum. Srečen je človek le v pošteni družbi. V osamljenosti ni sreče ne razvedrila. Nekaj značilne karakteristike posameznih učnih oseb iz tedanje dobe dobrepoljske šole. Ob prihodu v Dobrepolje sem kmalu uvidel, da uživa med učiteljstvom največje spoštovanje in ugled tovarišica Janja. Pred njo je imelo vse rešpekt. V njeni navzočnosti bi ne spravil z jezika nespodobno, še manj dvoumno besedo. Radi družinskih razmer je odšla že drugo leto po mojem prihodu v pokoj, posvetivši vse svoje duševne in fizične moči materinstvu. V naših dušah pa je zapustila svetel zgled krščanske učiteljice in matere. Z Rozamundo sva služila vseh pet let skupaj. Z njo sva velikokrat trčila skupaj ali pa sva hodila drug proti drugemu in se največkrat zgrešila. Zameril sem se ji bil že prvo uro in prvi dan mojega službenega nastopa. Do zamere pa je prišlo takole: Cez noč je bilo zamelo veliko snega, Gazil sem ga vcelo, ko sem šel zjutraj v šolo. Že med potjo me je skrbelo, kaj mi bo ukreniti, če bo le malo otrok prišlo v šolo. Isto je razmišljalo tudi učiteljstvo. Poslalo mi je bilo v šolsko pisarno odposlanca s pojasnilom, da je v šoli le neznatno število otrok. Vedeti je hotelo, naj li uči ali pošlje otroke domov? Odgovorim: Najprej počakajte 8. ure, nato mi sporočite za vsak razred posebej število otrok, nakar šele vam bom sporočil po okrožnici svoj ukrep. Otrok res ni bilo več kot za en razred iz vseh 6 razredov. Kaj storiti? Če bi se odločil za razredni pouk, tedaj bi se zameril učiteljstvu, ki bi me smatralo za ozkogrudnega pedanta; ako bi se odločil za takojšen odpust učencev iz šole, bi se jim s tem sicer prikupil, toda prelomil bi službeno dolžnost, ko v vsej šolski zakonodaji ni paragrafa, ki bi določal: ako ni v šoli navzočnih toliko in toliko učencev, odpade ipouk. Dalje se mi je videlo, da bi ne bilo modro in umestno, pošiljati učencev domov, ko se v šoli še niso bili niti dobro ogreli. Kdo bi nam tudi očital lahko, da sami ne smatramo šole in pouka dovolj resno, če učence zapodimo iz šole, češ, ker vas je premalo, se ne izplača učiti. Odredim: Učimo! Odgovor: Ne moremo, učne sobe so premrzle; nikjer ne kaže toplomer predpisanih 13° R. In to je bilo res. Hitro poiščem najgorkejšo sobo, spravim vse učence v isto in odredim zapovrstni red, po katerem naj bi se vrstili pri pouku. Vsi drugi so se zadovoljili z odredbo, le Rozamunda je hotela imeti takoj 13" R. Vi boste prišla zadnja na vrsto. Skrbel bom, da boste tedaj imela če ne še več, sigurno pa 13° R. »Stremuh«, mi zabrusi in godrnjaje odide. Jaz pa sem si mislil: Preveč prostosti vodi v jamo zmot, ozka le je dolžnosti pcvt. Kmalu po svojem službenem nastopu sem pričel s hospitacijami. Dolžnost in radovednost me je zanesla tudi v Rozamundin razred. Izza katedra me je čukasto pogledala in se še boilj široko ukerila na stolu. Vstopil sem se h katedru, da bi mi napravila prostor ter pokazala uradne spise. Z obraza sem ji bral, da si je mislila: Saj veš, kako! V zadregi sem stal ob katedru in se skoraj bal, da ne bo zadela še mene kaka psica, kakršne so tisto uro zadevale učence in učenke. Prav oddahnil sem se, ko me je iz mučnega položaja končno rešil šolski zvonec. Komaj sem čakal prve konference, da bi jo pošteno izplačal za njeno avtoriteto rušeče obnašanje. In kaj doživim? Ko sem začel pripovedovati, kaj se mi je pripetilo v nekem razredu, me prekine in mi vpričo vseh neženirano zabrusi: Kaj pa vi dedci veste o ženskih boleznih. Zaprlo mi je sapo. Takega odgovora res nisem pričakoval. Tovariš Rigo se mi je še po konferenci smejal, češ: Al' te je dala! Da, kar kdo ima, mu odgovorim. Do manjših prask je še večkrat prišlo med naima, četudi sem iskal ključ, s katerim bi odprl njeno srce. Nisem ga našel. Mislil sem, da jo moram prijeti, ker mi večkrat ni odzdravila na moj pozdrav. Odgovor: Za pozdrave dedcev se še ne zmenim ne. Sem slučajno vaš šef, zato ste mi dolžna odzdraviti, če že ne celo pozdraviti. Odgovor: Na cesti ne poznam nobenega šefa. Po kakem daljšem počitniškem razstanku sem ji ob prvem snidenju ponudil roko v pozdrav. Ni me bogosprimila, češ: ne maram moških rok. Vedno pa le ni bila taka. Kadar je hotela, je bila celo zabavna in kratkočasna. Ob takih slučajih je šla tudi v družbo. Tedaj je tudi v njenem razredu sijalo sonce, medtem ko je v njenih črnih dneh kar grmelo. Odkod je izviralo spreminjajoče se Rozamundino razpoloženje, nam ni bilo jasno in to tem manj, ker je bila zdrava, stasita ženska, stara še ne 40 let, ki