Poučno berilo. Užigalni klinčki ali žveplenice. Spisal A. Vranski. Kedo ne bi poznal majhnih klin6kov. s katerimi prižigamo luč ter zanetimo ogenj ? — Majhne so te stvarice in priproste se vidijo našemu očesu, a vendar so kaj lepo in umetno urejene. Zato pač zaslužijo, da si jih bolj na tanjko ogledamo ter nekaj obširneje o njih spregovorimo. Užigalnice, kakoršne se v obče rabijo, obstoje iz lesenega klinčka, ki ima na jednem konci malo glavico, sr^bro-svitlo ali pa raznotero po- barvano. Ta glavica (kapica) sestavljena je iz gorljive snovi, kterej se pravi fosfor. Ta snov ima lastnost, da se pri prav malej gorkoti že vnarae; če je pa v neposrednej dotiki se zrakoun, užge se sama. Zato pa je fosforina glavica na klinčku pobarvana, t. j. priprežena s priprogo druge snovi, da namreč ta zavira preveliko moč, ki jo iraa zrak do fosfora, ter da se po tern takem brez vnanjega vpliva (le-ta) vžgati ne more. — Pod fosforom prevlečen je klinček z drugo gorljivo tvarino, namrcč z rumenkastim žveplom, zato se mu reče tudi žveplenica. Tri snovi torej so potrebne za užigalne klinčke: les, žveplo in fosfor. (Narejajo se užigalnice še tudi iz drugih snovi, a te se bistveno le malo razločujejo od ravno navedenih.) Vsaka teh tvarin ima svojo užigalno toplino ali temperaturo. Užigalna toplina pa nam znači tisto gorkoto, do katere nam je kako telesnino ogreti treba, da sevname ali užge. Ako hočemo prižgati klinček, drgnemo ž njim, t. j. z fosfornim njegovim delom n. pr. ob zid. Fosfor se kmalu vname, on ima prav nizko užigalno toplino: mala moč, majhen pritisk že zadostuje, da ga dovede do tiste toplote, katera je treba njegovemu vnetju. Fosfor torej gori! Po gorečem fosforu zdajci nastane toliko gorkotc, da ta gorkota žveplo, ki se pod njim nahaja, spravi do svoje užigalne topline — tedaj tudi žveplo se mora užgati! Goreče žveplo po svojej vročini pa zopet povzroči, da tudi les, ki zdaj na versto pride, dospe do svoje vžigalne temperature ter goreti jame. Ako se je enkrat les vnel ter goreti začel — potera nam je še le užigalnica v rabo, t. j. mi ž njo prižgemo lahko druge snovi ter si tako napravimo luč in ogenj. — V večjej ali manjšej toplini tvarin, iz katerih je sestavljena žveplenica, vtemeljeno je nje bistvo! Tudi tu pri iznajdbi užigalnih klinčkov dobro je človek po svojej bistroumnosti vporabil naravne skrivnosti ter njih moč! In kaj dobrodejna, koristna in potrebna je ta moč, ki izhaja iz neznatne žveplenicel Koliko nadležnosti z zanetenjem ognja imeli so ljudje poprej. ko še užigalnih klinčkov poznali in imeli niso! Kako nerodno in truda polno je bilo, prirediti si luč in ogenj s kresilnim karanom in z gobo I A to vse je preminolo! Z lahka si sedaj človek prižge lučico, z lahka si zaneti ogenj na ognjišči, v peči! Pač so bili klinčki tudi že dostikrat vzrok velicega zla, obile nesreče in so š e in bodo i za naprej! Užigalnice se morajo dobro shraniti, da ne pridejo v last takim, ki jih še nimajo rabiti, ki še ne poznajo njih nevarne, pogubne moči, ki more časi v malo trenutkih povzročiti neizrečeno nesrečo — tisučerim! Zlasti otroci naj nikdar ne dobe žveplenic v roke! Ogenj ni igrača! — Clovek si je sicer vkrotil ogenj, to prosto hčer narave, — a vedno mora nanj paziti.., da se ne znebi svojib verig! Gorje mu, če si pridobi zopet prostost, 5e prekorači meje, ki so mu strogo ukazane! Strahovito razsaja potem, neusmiljeno pokončujoč, vse, kar mu pride v last! — — Pazite torej na žveplenke.., pazite na ogenj! —