DUHOVNI
P A S T IR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XIII. V Ljubljani, avgusta 1896.	8. zvezek.
Jednajsta nedelja po binkoštih.
I. Usmiljenje do revežev.
Gluhim je dal slišati in mutastim govoriti.	Mark. 7, 37.
Ni je čednosti, za katero bi nas ne bil vnemal naš dobri Odrešenik in učenik Jezus Kristus. V današnjem evangeliju nam daje posnemanja vredni zgled, kako bodimo usmiljeni do svojega bližnjega. Gluhega in mutastega siromaka pripeljejo k njemu ter ga prosijo, da bi položil roko nanj in mu pomagal. Kakor hitro zagleda Jezus tega nesrečneža, usmili se mu v srce. Zatorej vzame siromaka na stran, položi svoje prste v njegova ušesa, pljune in se dotakne njegovega jezika. Pri tej priči se mu odprejo ušesa, to se pravi, da jo slišal, in zveza njegovega jezika se je rešila, in zopet je lahko razločno govoril. Glej, dragi v Kristusu, tako usmiljen je bil Jezus do vseh revežev in nesrečnežev! O, da bi bili tudi kristijani, Jezusovi spoznovalci, taki! Kako lepo bi bilo, če bi tudi mi posnemali našega Zveličarja v tej čednosti in bili revežem dobrotni! K tomu nas opominja Jezusova zapoved ljubezni, k temu nas priganja tudi naša pamet, ki nam pravi, da storimo to svojemu bližnjemu, kar želimo sami sebi. To dolžnost vam hočem tudi danes nekoliko bolj pojasniti in vas prepričati, da je vsak človek, posebno pa kristijan, dolžan revežem pomagati. Ker so pa dvojni reveži, taki, ki so postali brez svojega zadolženja nesrečni, drugi pa, ki so si nakopali sami nesrečo, vam želim pokazati, da smo dolžni obojim skazovati usmiljenje.
Čudno bi se nam lahko zdelo, da nam je še treba božje zapovedi, da skazujemo bližnjemu usmiljenje, ker je gotovo v srce vsacega človeka zasajeno usmiljenje in vsakemu človeku je že prirojeno, da žaluje z žalostnim in se veseli z veselim. Ker pa vendar marsikateri kristijan zaduši te čute in je marsikateri otrpnjenega in kamenitega srca, če je treba pomoči nesrečnemu bratu, treba je tudi to zapoved razlagati in opominjati, da jo vestno spolnujemo. — Da bote lažje spoznali to svojo dolžnost, premislite, kako bi se vam godilo, če bi vi bili na mestu takih revežev, kako bi vam bilo pri srcu, če bi bili tako nesrečni kot oni. Kar bi si želeli v takih okoliščinah, to gotovo tudi oni žele in karkoli vas boli in žali, po tem tudi oni gotovo ne hrepene, to tudi njih srca ne razveseli. Zatorej imejte usmiljenje s svojim bljižnikom in potrudite se, da ga rešite hudega; če vam pa to ni mogoče, lajšajte mu vsaj njega zoperni položaj in njega nesrečo; imejte sočutje ž njim in nikar ga ne zaničujte. Gotovo bi bilo znamenje trdega srca, ako bi zaničevali in sovražili take reveže, posebno pa, če si niso sami krivi svojih nadlog in križev.
K tistim, ki si niso sami krivi revščine, prištevamo one, ki so izgubili svoje premoženje v krivičnih pravdah, ali katerim so povodenj, toča, vihar ali hudobni ljudje vzeli časno blago in jih pripravili na beraško palico. O, dragi v Kristusu, kako nesrečni so taki ljudje, kako pač zdihujejo marsikateri reveži in točijo solze, a nikogar ni, da bi se zmenil za nje in bi obrisal njih solze. Prilizo-valci, ki so se jim hlinili v dobrih dneh, se skrivajo, prijatelji, katerim so poprej skazovali dobrote, se umaknejo in jih nočejo poznati. Le malokdo se jih usmili, skoro vsakdo jih zaničljivo pogleduje ali celo zasmehuje. O, da bi pač tisti, ki se hudujejo nad reveži in jih pehajo izpred svojih vrat, da bi pač taki prcvdarili njih nesrečo! Ali jih ni že nesreča sama dovolj ponižala, sedaj jih pa še vi ponižujete, ali jih ni dosti ranila njih nadloga in sedaj jih še vi ranite? če tedaj nimate usmiljenja do takih revežev, manjka vam najpotrebnejše in najpoglavitnejše čednosti, namreč krščanske ljubezni, brez katere no bo nihče okusil nebeške večerje. Ne jezite se torej nad reveži, ne zasmehujte jih. če bi tako delali, nič bi vam ne pomagala vaša dobra dela in mili darovi, in nič sadu ne prinesli in vi bi z rešetom zajemali vodo. Posebno pa tisti Še bolj občutijo svojo revščino in trpe še težje, ki so imeli nekdaj vsega dosti, pa so namah po nesreči vse izgubili. Kako hudo je moralo biti tistim sedemdesetim kraljem, katere je pre-
magal nek drug mogočen kralj v vojski in ukazal jim polomiti roke in noge in zapovedal, da so morali biti pod njegovo mizo, pobirati drobtine in se ž njimi preživiti! Gotovo bi bili rajši umrli, kakor da so živeli v takem zaničevanju. Nasprotno pa bi jim bilo gotovo vse drugače pri srcu in vse lažje bi bili prenašali izgubo svojega bogastva in svoje časti, če bi bil kralj ž njimi ravnal prizanesljivo in milostno. Naj tedaj naše srce nikdar ne omrzne proti revežem in nikar ne mislimo, da imamo pravico jih zaničevati in črtiti zato, ker so reveži, temveč pokažimo v besedi in dejanju, da čuti njih nesrečo tudi naše srce. Kdor je tedaj premožen, naj jim kaj podeli, kdor je pa sam siromak, naj pokaže vsaj z besedami in svojim obrazom, da se mu smili bližnjik! Skušnja nas uči, kako je temu in onemu vse lažje pri srcu, če ga kdo drugi miluje in ž njim žaluje, zato so že nekdaj Rimljani rekli: »Prijetno je, imeti v svoji žalosti tovariše.« V resnici se more reči, da so solze, ki se ti vtrinjajo ob žalosti tvojega bližnika, vredne zlatega denarja, ki se zapisujejo v knjigo življenja in bodo obilno poplačane v dan sodbe.
Kakor smo pa dolžni skazovati usmiljenje tistim, ki niso obo-žali po svojem zadolženju, moramo ravno tako biti usmiljeni tudi tistim, ki so zgubili čast brez svoje krivde. Ne more biti skoro hujšega na svetu, kakor če kdo poprej od vseh zelo spoštovan in čislan, zgubi vsled opravljanja ali obrekovanja vse spoštovanje, vso čast. Kdo bi tedaj ne miloval takega človeka, kdo bi ne žaloval ž njim vred? Vendar nas prepriča žalostna skušnja, da marsikaterikrat zaničujejo ljudje take nesrečneže, ali jih celo zasmehujejo.
Tako se je godilo kralju Davidu. Od svojega malopridnega sina Absalona pregnan iz kraljevega poslopja, mora ubežati, da bi si otel življenje. Nek predrzen človek, Simej po imenu, ga zasmehuje in imenuje grozovitneža, mu očita, da je poprej po krivici vžival kraljevo čast in da ga Bog po pravici kaznuje. To mu pa še ne zadostuje, temveč nazadnje začne še celo kamenje pobirati in je lučati v Davida. Sami si lahko mislite, kako je moralo to zasramovanje Davida boleti v srce.
To pa sc Davidu ni zadnjemu prigodilo, ker slišimo in beremo iz vseh časov in krajev take prigodke, kako grdo so ljudje ravnali s takimi, ki so po nedolžnem bili hudo ponižani. Gotovo strašna je rana, velika je žalost, ki jo občuti tak človek, ki se mora tako ponižati brez svoje krivdo, vendar pa ne more biti večje bridkosti, kakor če takega reveža v njegovi veliki nesreči še
28*
zaničujejo in zasmehujejo, posebno pa mora zaskeleti njegovo srce, če kdo trdi, da si je tak sam svoje nesreče kriv.
To resnico nam spričuje zgled nedolžnega in potrpežljivega Joba. Job je bil premožen mož v deželi imenovani Hus, imel je obilno blaga in vse ga je čislalo. Pa v nekolikih dneh je prišel ob vse. Kaldejci in Sabejci so mu oropali vso govedino in kamele, strela mu je pokončala drobnico, vihar je razdejal njegovo hišo in pokopal pod razvalino njegove otroke. To še ni zadosti. Temu nesrečnemu možu se izpuste ostudne rane po vsem životu in od vseh zapuščen sedi na gnoju. Vendar prenaša vse to potrpežljivo in ni je slišati nejevoljne besede iz njegovih ust. Ko so ga pa dolžili njegovi prijatelji, da mora on sam biti kriv teh nesreč, tudi potrpežljivi Job ni mogel skriti svoje nevolje in se je britko pritoževal.
Kako pa nasprotno dobro de nesrečnežu sočutje, ki ga imamo ž njim! Zgled za to nam daje svetna zgodovina.
Mati in žena perzijanskega kralja, Darija po imenu, sta bili pregnani iz kraljestva in sta izgubili vse svoje blago, se morali podvreči zmagovalcu kralju Aleksandru in živeti v sužnosti. Vsak si lahko misli, kako jima je moralo to hudo biti: poprej uživati kraljevo čast, naenkrat pa priti v sužnost. Tresli sta se in trepetali, ko sta zvedeli, da pride zmagovalec Aleksander, toda ko je bil proti njima prijazen in usmiljen in ju je spoštoval po njiju stanu in časti, prenašali sta veliko lažje svojo nesrečo.
Vsakdo lahko spozna iz tega, kako lahko oslajšamo nesrečnežem njih grenkosti in polajšamo njih težko butaro. Spolnujmo torej to svojo dolžnost, bodimo slepemu oko, gluhemu uho, hromemu roka in noga, žalostnemu tolažba, bodimo, kolikor je mogoče, vsem vse. Pa bi morda rekel kdo mojih poslušalcev: »Ako kdo postane nesrečen brez svojega zadolženja, sem že pripravljen mu pomoči, vendar pa mislim, da ni usmiljenja vreden, kdor bi si sam nakopal svoje križe in nadloge, če premislim tega in onega, ki je imel nekdaj vsega obilno, pa je tako zapravljal in tako razuzdano živel, da je vse pognal, menim, da ni moja dolžnost takemu pomagati.« Tako misli ta in oni sam pri sebi. Takemu pa moram reči, da vara in moti samega sebe. Resnica je sicer, da ni tako usmiljenja vreden, kdor si je sam kriv svoje revščine, vendar je pa zopet gotovo, da mu ne smemu odtegniti svojega usmiljenja. Tukaj se no sme toliko gledati na strogo pravico, temveč sc moramo vprašati, kaj svetuje v takih okoliščinah naše srce in kaj bi si mi želeli, ako bi so nam tako godilo. Prav je sicer, da spoznajo taki nesrečneži, da so si sami tega krivi, vendar jim zavoljo tega ne smemo odtegniti svojega usmi-
Ijenja. če mora tudi kdo po svojem stanu obsoditi in kaznovati tacega, naj vendar naznanja s svojo besedo in svojim obrazom, da se mu smili tak nesrečen človek in da zato tako ravna ž njim, ker terja postiva tako.
Slišali ste tedaj v današnjem govoru, da ste dolžni vsakemu nesrečnežu skazovati usmiljenje, naj že postane po nedolžnem ali iz svojega zadolženja nesrečen. V imenu Jezusovem vas torej prosim, nikar ne zatisnite revežem svojih ušes, temveč, če ste premožni, pomagajte v dejanju, če ste pa ubožni, zdravite njihove rane s tolažbo in milovanjem, saj bo Jezus to tako poplačal, kakor da bi se njemu zgodilo. Pri poslednji sodbi bo nagovoril s prijazno besedo izvoljence rekoč: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil iti ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me pod streho vseli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil iti ste k meni prišli. Karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili! Pridite, oblagodarjcni mojega Očeta, in posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Amen.	f B. Y.
2. Cerkveni obredi.
In ga je vzel izmed množice na stran, in je vtaknil svoje prste v njegova ušesa ter je pljunil in se dotaknil njegovega jezika in je pogledal v nebo in zdihnil in mu rekel: Efeta, to je: odpri se!	Mark. 7, 33.
V današnjem sv. evangeliju smo slišali, kako je Jezus gluho-mutca ozdravil. On ga je vzel izmed množice na stran in je vtaknil svoje prste v njegova ušesa ter je pljunil in se dotaknil njegovega jezika in je pogledal v nebo in zdihnil in mu rekel: Efeta, to je: odpri se!
Vprašanje je zdaj, zakaj si je Jezus z gluhomutcem dal toliko opraviti? čomu je nad njim toliko znamenj narejal? Ali bi ga no bil mogel kar z jedno besedo ozdraviti? Vsak izmed nas vč in lahko odgovori, da bi bil Jezus reveža brez vseh teh znamenj z jedno samo besedo lahko ozdravil, kakor je n. pr. stotnikovega hlapca ali sina kraljiča iz Kafarnavma. če je pa vendar-le toliko in takih znamenj nad njim naredil, moral je zato tudi imenitnih vzrokov imeti in poseben namen! Zakaj tedaj je to storil ?
Na to nam odgovarjajo cerkveni učeniki in razlagavci svetega pisma, da je s tem hotel Jezus gluhomutca in pričujoče k zaupanju in pobožnosti nagniti, potlej pa tudi zato, da je pričujočim apostolom zgled dal, da se bodo tudi oni pri delitvi božjih dobrot, namreč pri obhajanju božje službe in delitvi sv. zakramentov morali vnanjih znamenj in obredov posluževati. In glejte — ravno to mi daje danes priložnost, da govorim o vnanjih znamenjih in obredih katoliške cerkve in pravim:
1.	Obredi so potrebni, brez njih bi cerkve ne bilo.
2.	Obredi so od Jezusa samega postavljeni, ali od apostolov in njih naslednikov vpeljani.
3.	Obredi so tudi sila koristni in podučljivi.
Bili so krivoverci in so še, pa tudi med samimi katoličani se takih ne manjka, ki pravijo: čemu je toliko ceremonij v katoliški cerkvi? Saj Boga lahko drugače tudi častimo! Saj je Jezus sam rekel: da Bog je duh in leateri ga hočejo moliti, ga morajo v duhu in resnici moliti! Zgolj vnanja pobožnost ne more biti Bogu všeč! — Kaj hočemo na to odgovoriti ?
Dragi v Kristusu! To tudi sam trdim in priznam, da zgolj vnanja pobožnost pred Bogom ne velja; tako pobožnost Bog sam po preroku zavrže, ko pravi: To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce je pa daleč od mene! Zato pa tudi zmiraj mi učimo, da prava pobožnost, vdanost do Boga in živa vera mora iz srca priti. Pa tako je tudi res, da, če je pobožnost prava in vera živa, ne bo le v srcu ostala, ampak se bo očitno razodela; saj česar je polno srce, to tudi iz ust gre. Ogenj, če je velik in hud, se ne da lahko zapreti, ampak išče duška in če ga je dobil, gori s toliko večjim veseljem in močjo; ravno tako tudi, če ima kristjan živo vero v srcu, jo bo tudi očitno pokazal.
Tudi ta izgovor ne velja, s katerim drugoverci pa tudi kakšni mlačni katoličani svojo nejevero razodevajo, ki pravijo: Jaz lahko Boga častim, kjer je; jaz lahko k njemu molim doma na skrivnem v svoji izbi, ali pa pod milim nebom na kakšnem hribu, na visoki gori! Jaz pa pravim: če prav storiš, je prav in lepo; ali jedno je treba storiti, a drugega ne opustiti; ti moraš tudi tam in takrat Bogu čast skazovati, kjer je zapovedano, namreč v cerkvi pri božji službi. Če bi bilo to, da bi vsak po svoje Boga častil, kjer in kakor bi hotel, če bi ne bilo treba tega očitno kazati, potem neha vsaka vera, potem ni treba ne cerkve ne duhovnov — in vendar
je oboje Jezus postavil! Sploh pa lahko rečem, da tisti, ki v cerkvi Boga ne časte, ga tudi težko kdaj ali vsaj ne prav, ne doma ne drugod. Cerkev je vidna družba in to je treba s tem pokazati, da se skupaj zbiramo, skupaj Boga častimo, da pokažemo jedinost, zvezo, da drug druzega k pobožnosti vnemamo.
Kdor torej božjo službo, obrede in vnanja znamenja zametuje, ta zametuje in podira vero samo. Zato so novotarji in krivoverci, protestantje in luterani najprej očitno božjo službo in ceremonije zavrgli, potem so vero tudi lahko odpravili. — Rekli so: če jim Kristusa izpred oči spravimo, pregnali ga bomo tudi iz srca. Vero samo v srcu pustiti, se pravi jo s sveta spraviti. Zato je pri lute-ranih vse tako pusto, mrzlo in mrtvo, ker so ceremonije zavrgli. In temu se tudi čuditi ne smemo : Kjer ognja ni, tam tudi ne gori!
Da so obredi potrebni, kaže že naša natura, ki obstoji iz duše in telesa. Res, da mora duša Bogu se podvreči in njega kot svojega Stvarnika, Odrešenika in posvečevalca spoznati, ali človek je vidna stvar in mora svoje češčenje tudi vidno pokazati; tudi telo je delo božjih rok in se mora svojemu Stvarniku podvreči. Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del in brez obredov mrtva. Umori telo in duša tudi ne bo mogla več tukaj ostati. Obrede odpraviti se pravi — vero spodkopati.
Kristus je dobro vedel, da bodo taki vstali, ki bodo vnanje obrede zametavali, zato je sam toliko znamenj in obredov rabil pri ozdravljanju bolnikov, dasiravno bi jih bil tako tudi lahko ozdravil z jedno besedo. On se je dal obrezati, v tempelju darovati, je pustil, da so mu oblačila pogrinjali in vejice stlali, je noge učencem umival, je bolnikom roko pokladal, v blato pljunil in oči namazal, je pustil, da ga je Magdalena z oljem mazilila itd.
Zato vemo, da jo Jezus sam bistvena znamnja in obrede za sv. mašo in pri delitvi zakramentov postavil, nebistvene pa so apostoli in njih nasledniki vpeljali.
Obredi in zunanja znamenja so pa tudi silo koristni in pod-učljivi. — Včasih samo ti obredi in znamenja več povedo, kakor najlepše pridige. Vidna znamenja pri zakramentih naznanijo in dele notranje milosti.
Koliko je takih, ki brati ne znajo; za take so podobe, znamenja in obredi najboljše bukve, iz katerih vse potrebno berejo in se najhitrejše nauče. — Pa tudi tistim, ki brati znajo, so obredi najboljši pomoček, da precej vidijo in se spomnijo na kakšno versko resnico, kakor hitro znamenje ali obred zagledajo. — Zato
je pa tudi naša dolžnost, da vernim te obrede razlagamo, njih pomen pojasnujemo. In sami morate spoznati, da to tudi storimo; da so to storili moji predniki in sem storil tudi jaz. Kakor ga ni nobenega obreda brez pomena v katoliški cerkvi, tako tudi lahko rečem, da ga ni obreda, katerega bi vam no bil že razložil. In kdor to ve, obrede vsaj nekoliko pozna, tacega vse k pobožnosti in gorečnosti opominja.
Spomnim vas le na obrede velicega tedna! Ali ni to vse tako živo, kakor bi videli Jezusa še jedenkrat pred seboj trpeti?
—	Ali ni že to pretresljivo, ko duhovni po tleh leže in s tem svojo nevrednost in zaničljivost pred Bogom spoznajo! Ali ni pretresljivo sv. trpljenje Jezusovo? Jeremije žalostne pesmi, odkritje britke martre, odgrnenje altarjev, potem pa vstajenje! Ali pa pri sveti maši! Ko vidimo mašnika sem ter tje hoditi, ali ne gledamo v duhu, kako so Jezusa sem ter tje vlačili, ali se ne ponavlja pri vsaki sv. maši Jezusovo trpljenje pred našimi očmi? če mašnika vidiš pripognjenega, ali ne boš tudi ti kesanja obudil? če vidiš, da se na prsi trka, ali se ne bodeš tudi ti? če kadilo zažiga in kadilo k nebu puhti, ali se ne bo tudi tvoja molitev k nebu vzdigovala? Kadar se mašnik obrne in pravi: »Dominus vobiscum« ali »Orate fratres« — ali ne boš začel z novo gorečnostjo moliti? Da že to v kakšni obliki pred altar pride, je posebnega pomena.
Torej spoznajmo, da so obredi cerkveni potrebni, koristni in podučljivi, skrbimo, da bomo njih pomen zmiraj bolj umeli in to nas bo k večji pobožnosti vnemalo. Dokler smo na svetu, nam je vidnih znamenj treba, da razodevamo svojo vero. Še le, ko bomo odložili odejo svojega telesa, ko bomo končali tek svojega življenja
—	še le tam nam ne bo treba nobenih obredov, ko bo zagrinjalo se vzdignilo in bomo Boga gledali, kakoršen je. Amen.
Janez Ažman.
Praznik Marijinega vnebovzetja, i. Marijina čast na zemlji.
Marija je izvolila najboljši del, kateri ji ne bo vzet. Luk. 10, 42.
Kar je naš Zveličar rekel Mariji, Martini sestri, da si je izvolila najboljši del, kateri ji ne bo vzet, sme se z veliko večjo pravico reči o Materi božji. Del Martino sestre jo bil, da se je grehu
odpovedala, svetosti se vdala in Jezusove nauke zvesto poslušala; Marijin del pa je, da je bila po častitljivi smrti vzeta v nebeška prebivališča, kjer ozaljšana s krono neumrjočnosti uživa neizrečeno veselje. Kakor hči nebeškega Očeta, kakor mati Sina božjega, kakor izvoljena nevesta sv. Duha je obdana s toliko častjo, da presega čast vseh svetnikov in vseh angeljev. Kakor pa časte Marijo nebesa, tako uživa neizmerno čast na zemlji. Odkar je angelj Gabrijel izpregovoril nebeški pozdrav: Češčena Marija, milosti polna . . . ponavljalo je te besede že več kakor 1000 milijonov jezikov za njim; in lahko rečem, da nikdar ura ne udari, da bi se ta pozdrav tu ali tam po širokem svetu ne izgovarjal! In kakor gotovo se vsak trenutek jedna duša s tega sveta preseli v večnost, ravno tako gotovo tudi ta lepi pozdrav doni vsak trenutek k Mariji v večnost. Da, kjerkoli je kaka katoliška cerkev, bodisi na deželi ali v mestu, povsod kličejo in budijo zvonovi iz visocih lin o zgodnjem jutru, o poludnevu in ob mraku čez hrib in dol ljudi, da naj za angeljem Gospodovim rekajo: češčena Marija! — In kjerkoli je kaka katoliška hiša ali družina ali duša, povsod z veselim srcem in jezikom odzdravlja glasu zvona: češčena Marija !
In tako se bo častila Marija, dokler bodo kristijani na zemlji, t. j. do konca sveta, — in kadar bo že svet uhajal iz svojih tečajev in se bo znamenje Sinu človekovega prikazovalo na nebu in ko bodo vsi grešniki vpili: Gore, padite na nas, hrilje, pokrite nas, še takrat, pravim, se bo razlegal glas iz ust vseh pravičnih kristijanov: češčena si Marija!
Kdo je torej pač ta, ki je tolikokrat pozdravljena, kolikor je peresec na drevju, travic v logu, kapljic v vodi, — in ali so pač spodobi kako stvar tako častiti in proslavljati, ali z drugo besedo: Zakaj kristijani tako goreče častimo Marijo, to hočemo danes pod Marijinim varstvom premišljevati.
1.	Veselo je res za nas, ko v krasnem jutru rumeno solnce priplava izza gora, in nekako otožno se nam stori, ko se na večer zopet poslovi od nas; pa kako žalostno in mučilno bi še le bilo, ko bi prijazno solnce nikdar več ne vzšlo. Mi bi morali luči prižigati in vsa svoja dela opravljati pri luči, kar bi bilo silno hudo in težko. Zidar, kolar, tesar, slikar bi morali pri luči delati. Kako težavno in mučilno delo bi bilo zanje, ker pri luči delati se nič prav ne vidi, in se nič prav lično storiti ne da, pa tudi se človek
le prehitro kaj udari, pobije ali useka, in prava barva se težko ugane. — Najhujše pa bi se godilo kmetom, kateri morajo svoja dela opravljati na polju. Kmetovanje bi se moralo popolnoma opustiti, ker nihče bi ne bil v stanu v temni noči sejati, žeti, saditi, kopati, kositi ali pleti. Pa če bi tudi človek pri luči z veliko težavo in trudom na polju, po vinogradih in senožetih kaj povrhoma in za silo obdelal, ne splačalo bi se vendar, da bi se kdo ž njim trudil, zakaj če bi zelišča, drevje, žito in sploh rastline ne imele svetlobe, ovenele bi polagoma in zarad mraza morale usahniti, druge pa bi zopet ne kalile. Le pomislite, koliko letinj je bilo že samo zaradi tega slabih, ker se dež in solnee nista lepo vrstila, ter je bilo jednega ali druzega preveč ali premalo. Kaj pa bi še le bilo, ko bi solnee več ne vzšlo? — Na zemlji bi bila velika zmešnjava, nobeno zelišče bi več ne ozelenelo, strašan mraz bi bil, da bi prst, kamenje in kost skup zmrznili, ljudje in živina bi morali zaradi lakote in mraza poginiti, in vsa zemlja v večni noči in večni temi bi ne bila drugega, kot strašna mrtvaška jama ali pokopališče brez življenja in veselja! — če se kaj spominjate tiste strašne noči, katero je Bog nekdaj v kazen poslal nad egiptovsko ljudstvo, morate se tudi spomniti, kakšen strah in trepet, — kakšna groza in obupanje sta takrat sprehajala ljudi! — Mislite pa si, ko bi sedaj tudi nastopila taka strašna noč in grozna tema, da bi ljudje strahu koprneli in groze medleli, pa bi se v tej strašni temi hipoma jelo daniti in bi nas gorko solnee zopet ljubo izza gora pozdravilo, o, no kaj ne, to bi bilo veselje! — Tisoče in tisoče solznih očij bi se s hvaležnim srcem oziralo proti nebeški luči, in na tisoče teh, ki so se na vekomaj zgubljene mislili, bi gotovo na kolena padli, rekoč: Bodi večna čast in hvala Bogu, mi smo zopet rešeni!
Vidite torej, koliko dobrot nam dobri Bog vsak dan dajo po ljubem solncu. Brez njega bi bila na zemlji večna tema, strašna zima, bleda smrt, zmešnjava in stiska taka, da je pero ni v stanu popisati, jezik ne zgovoriti, in človeško srce ne prav občutiti; zavoljo tega so tudi ni čuditi, da so nekatera nevedna ljudstva solnee kakor svojega boga molila. Solnee sicer ni Bog, pač pa je prekrasna stvar njegovih rok, po katerem Bog zomlji daje rast, svetlobo, gorkoto, obstanek, lepoto in veselje.
Sedaj pa, dragi kristijani! pazite na to, na kar vas hočem opozoriti. Glejte, kar je za telesno, zemeljsko, nat urno živ 1 j e nje — solnee, to je za dušno življenje — M a-
rij a! In da brez ovinkov govorim: Kristus je Izveličar naših duš, luč, ki razsvitljuje vsacega človeka; — Marija pa je prekrasna stvar božjih rok, katera nam je to luč porodila na svet. Po njej nam je Bog poslal razsvitljenje, kajti Kristus je prišel na svet v razsvitljenje narodov; po njej nam je dal življenje, ker Kristus je pot, resnica in življenje, kdor za njim hodi, — ne hodi po temi. Ali sicer ne smemo Marije moliti, ker ni Bog, toda častiti jo pa smemo in moramo kot mater božjo, in spodobi se in dolžni smo, da razodevamo veliko veselje nad njo, zlasti ker se je ona prostovoljno vdala božji naredbi z besedami: Glej, delcla sc,m Gospodova, samo zaradi tega, da je pripomogla božjim sklepom k izvršitvi, — in človeškemu rodu k zveličanju. Zato imamo tudi mi kristijani po vsej pravici prav, spodobi se in dolžni smo, da prav presrčno in hvaležno pozdravljamo njo, rekoč: češčena si Marija!
2.	Pa še več druzih vzrokov imamo, da Marijo častimo. Vi ste, dragi poslušalci, večinoma obdelovalci zemlje, ali kmečkega stanu. Kadar poleti ali ob jeseni težke voze snopja domu vozite in spravljate zrnje v svoje shrambe, ali se vam ne zde vaše njive veliko vredne, ker vam dajejo tak pridelek ? Pa vi ste, ljubi moji! tudi kristijani; in kadar se vi svojih grehov prav zavedate, jih obžalujete in se čisto spoveste, ter potem zopet najdete mir svoji duši, jo večne pogube rešite in ji večno zveličanje zagotovite, — ali ni potem za vas znamenje sv. križa zares veselo, da, najdražje znamenje, ker le po sv, križu, na katerem je Kristus za grehe vaše visel, vam je milost, odpuščenje in zveličanje pri Bogu za-dobiti mogoče? — če pa vi, kristijanje, sv. križ častite in ga tudi res morate častiti, ker je na njem Kristus storil večno pokoro za naše grehe, ali se ne spodobi, da tudi Marijo častite, katera je Kristusa pod svojim srcem nosila? In če je vam že vaša zemlja ljuba in draga, katera vam kruh in vino rodi, ali vam ne bo veliko bolj ljuba in draga ona, katera nam je porodila pravi živi kruh iz nebes in presveto Kri, ki grehe sveta izmiva ? Ali se torej ne spodobi, in mar nismo dolžni, da vsi kristijani, kolikor nas je na tisoče in milijone, vsak dan večkrat presrčno kličemo in ponavljamo: češčena Marija.
3.	Nadalje pa, ko veste, kristijani, da vas je Kristus s svojim britkim trpljenjem in grenko smrtjo rešil večnega pogubljenja, bi pač tudi vedeti morali — na kar pa morda malokedaj mislite — da je ž njim tudi Marija zavoljo vas veliko trpela. Vprašam vas, kje je večja ljubezen, kakor je ta, ki je med sinom in ma-
terjo? Kadar so torej Jezusa po obrazu bili in zapljuvali, bolelo je to tudi njo. Kadar so mu vrv okrog vratu vrgli, želela si je pač tudi sama, da bi se to mesto njemu, njej zgodilo. Ko je težki križ zadel na svoje rame in pod njim od bolečin premagan padal, trpela je tudi Marija ž njim, in ko so mu na križu roke in noge z ostrimi žeblji prevrtali, prebadal je tudi Marijino srce ostri meč bolečin. Ko je na križn žeje pojemal, želela si je Marija mesto njega trpeti. — Vidite, kristijani! toliko je Marija v svojem srcu bolečin občutila zarad trpljenja svojega Sina! Kdo pa je napravil Sinu božjemu toliko bolečin? — Naši grehi so bili krivi, da je Marija toliko britkih dušnih bolečin prestala! Zatorej se tudi spodobi in je naša dolžnost, da ji mi te britkosti vsak dan vsaj nekoliko povračujemo s tem, da jo prav iz srca pozdravljamo : češčena si Marija!
4.	Pa spodobi se in dolžnost naša je, da Marijo častimo tudi zavoljo tega, ker jo je Bog Oče sam tako častil, — Bog Sin si jo za svojo mater, — in Bog sv. Duh za svojo nevesto izvolil.
oj Bog Oče je poslal od nebeškega prestola svojega poslanca velikega angel j a Gabrijela k Mariji in jo pustil pozdraviti z besedami, s katerimi jo tudi mi pozdravljamo: Češčena si Marija! — Take časti še ni dosegla nobena ženska, odkar svet stoji, da bi jo bil Bog sam po kakem angelju pozdravljal ali blagroval. Bog je sicer poslal svojega angelja k Abrahamu, k Jakobu, k Gedeonu, k trem mladeničem v ognjeni peči, k Cahariju, k svetemu Jožefu, k sv. Petru, — ali da bi ga bil poslal h kateremu, zlasti h kaki ženski s tako veselim pozdravom in blagrom, kakor k Mariji, to se nikjer ne bere. Bog tedaj še nobenemu umirajočemu človeku ni tolike časti skazal, kot Mariji! — Sodite torej sami, če ni res Bogu všeč, da ji tudi mi vso čast skazujemo?
b) Mi moramo Marijo častiti in proslavljati tudi zarad tega, ker jo je Bog Sin tako močno častil in jo še vedno časti.
Jezus Kristus je šel, kakor je vam vsem znano, z dušo in telesom v nebesa. Ravno tisto srce tedaj, katero je 33 let na zemlji Marijo z otroško ljubeznijo ljubilo in spoštovalo, ravno tisto srce še tudi sedaj v nebesih bije zanjo. Dokler je božji Sin še v človeški podobi hodil po zemlji, skazoval je Mariji največje spoštovanje in ljubezen s tem, da si jo je on za svojo mater izvolil ter na njeno besedo prvi čudež storil v Kani Galilejski in jo še na sv. križu v smrtnih težavah priporočal sv. Janezu v skrb in varstvo. Ali si morete misliti, da sta sedaj v nebesih njegova ljubezen in
češčenje do nje ugasnila? To nikakor ne more biti; zakaj kako bi potem on sam sodil tiste, ki četrte zapovedi ne spolnujejo ? Kako bi bil zamogcl on sam reči: spoštuj svoje stariše, — in kako obsoditi nje, ki jih ne spoštujejo, če bi on sam svoje postave ne držal? — Sam pa je tudi večkrat rekel na zemlji, da na svetu ne išče druzega, nego le Očetove časti, — da sta on in Oče jeden; če pa Bog Oče Marijo tako časti, kako da bi je ne tudi Bog Sin? Zares kakošen sin bi pač tak bil, če bi se svoje matere sramoval, kadar bi kralj postal? Resnično je torej, da Kristus, če je tudi kralj nebes in zemlje, vedno časti in ljubi svojo mater, kakor jo je na zemlji častil in ljubil! če torej ti, kristijan, Kristusa kot svojega Boga moliš, moraš tudi Marijo častiti, ker jo tudi on sam časti; in če bi ti rekel, da Kristusa pač kot Boga spoznaš in moliš, Marije, njegove matere, pa bi ne hotel častiti, kazal bi s tem res slabo vero v božjo naturo Kristusovo, ker bi njega naravnost žalil, njemu nasproti ravnal; kajti povej mi, kje je kak otrok na zemlji, kateremu bi bilo vsejedno* ali se njegovi stariši grajajo ali hvalijo ? — Zares, kdor Kristusa kot Boga moli, mora tudi njegovo mater častiti, ker sta še vedno v presrčni ljubezni med seboj; in kdor nje ne časti, tudi Sinu dolžno čast krati; nasprotno pa, kdor Marijo vredno in spodobno časti, ta tudi Kristusu s tem veliko čast in češčenje skazuje!
c) Marijo smo dolžni slednjič tudi zarad tega častiti in slaviti, ker jo je s v e t i Duh sam č a s t i 1 in si jo za svojo nevesto izvolil.
Ali se torej ne spodobi, in ali morda ni prav, da tudi mi častimo njo, katero sv. Duh sam časti ? Sv. Duh sam je govoril po angeljevih ustih: Ceščena si, Murija! Ali torej ni prav, da tudi mi govorimo za njim: Češčena si, Marija? In ali bi ne bil naravnost greh zoper sv. Duha, če bi se mi branili in ustavljali častiti njo, katero je on sam častil?
Spoznajte tedaj, Kristijani! kako prav imamo, če mi Marijo častimo in proslavljamo; vsaj je Marija mati našega božjega Sina, mati našega Odrešenika in Izveličarja; vsaj njo časti sv. Trojica sama; in kaj morda ni Marija zarad tega zares vredna našega če-šČenja? Na današnji dan je bila Marija povzdignjena nad vse stvari, postavljena na svečnik v češčenje in slavljenje vsem narodom. Zatorej, predragi, častimo in slavimo Marijo tudi mi in neprenehoma
kličimo: češčena si Marija! da se prikupimo Bogu in Mariji, in da nam izprosi vseh potrebnih milostij k dušnemu zveličanju! Amen.
Andrej Šimenec.
2. Vnebovzetje preblažene Device Marije.
Marija je izvolila najboljši del, kateri ji ne bo odvzet. Luk. 10, 42.
Današnji najsvetejši in najčastitljivši praznik preblažene Device Marije se imenuje že od nekdaj »praznik Vnebovzetja preblažene Device Marije«, in sicer ne zato, ker je bila njena presveta duša, kakor hitro se je ločila od svojega deviškega telesa, od samega Jezusa in od množice nebeških angeljev spremljana v nebesa, ampak zato, ker je bila preblažena Devica Marija ravno tako, kakor je Kristus tretji dan po svoji smrti od mrtvih vstal, tudi ona tretji dan po svoji smrti s telesom vred v nebesa vzeta. Še dandanašnji kažejo Marijin grob, ki je bil v skalnati duplini blizo vrta Getzemani, ali od njenega presvetega telesa ni nikjer nobenega ostanka najti, med tem, ko so od drugih svetnikov ali posamezne kosti ali celo cela telesa še na zemlji. Zato trdijo jedno-glasno vsi stari cerkveni učeniki, da je bila Marija Devica tudi s telesom v nebesa vzeta. In ravno o telesnem Vnebovzetju preblažene Device Marije in o njenem poveličanju v nebesih vam hočem zdaj nekoliko govoriti. — Ti pa, o nebeška Kraljica Marija! stori me vrednega, oznanovati tvojo slavo!
Preblažena Devica Marija je resnično umrla; ona ni padla v kako omotico ali spanje, iz katerega se je pozneje prebudila, ampak je res umrla, njena duša se je od telesa ločila in je šla spremljana od Jezusa in angeljev v nebesa. Apostoli so — kakor nam pripoveduje staro ustno izročilo — s solzami in svetim petjem njeno sveto telo položili v skalnat grob zraven vrta Getzemani in blizo tam, kjer izvira potok Cedron. Nad ves človeški rod je izšla Božja razsodba: Prah si, in v prah se boš spremenil; pa pri Mariji, prečisti je bila izjema. V tem najčistejšem deviškem telesu je večna božja Beseda prebivala v neomadežani nedolžnosti in čistosti, kakor svetišče vseh božjih milostij, kakor živ tempelj svetega Duha je to deviško telo do smrti cvetelo, in zdaj po smrti bi moralo to svetišče milosti božje, ta tempelj božji v grehu strohneti: Oh, ni-
.
kakor «e, pravi sv. Avguštin, nikoli ne bom tega verjel, groša me je, le na to misliti, da bi Marijino telo v grobu strohnelo.
Ali božja dobrotljivost in vsegamogodnost ji je še vse kaj vi-šega namenila. Sicer bi bila za Marijo Devico velika čast, če bi bil Bog njeno deviško presveto telo čisto in nestrohljivo ohranil na zemlji, tako da bi bilo vzdignjeno in v kaki imenitni krščanski cerkvi v očitno češčenje izpostavljeno, kakor se ta prednost še sedaj vidi na telesih mnogih božjih služabnikov, n. pr. pri sveti Tereziji, sv. Katarini Sijenski, sveti Katarini Bologneški itd. Toda Mariji Devici se je morala še vse veča čast skazati. Njeno pre-čisto deviško telo ni moralo le samo nestrohljivo ostati, ampak se je moralo že tretji dan po smrti vse spremenjeno, častitljivo in neumrjoče s svojo presveto dušo skleniti, da bi bilo sprejeto v nebeško čast in slavo. In ravno današnji praznik je bil za Marijo tisti slavni dan. Vsegamogočnost božja je oživila njeno deviško telo z njeno zveličano dušo in v nebeškem spremenjenju se je vzdignilo od angeljev nešeno iz groba proti nebesom. Solnce, luna in zvezde so bile kmalu pod njenimi nogami in vedno višej se je vzdigovala do vrst zveličanih duhov, ki so jo pozdravljali kot svojo gospo in kraljico; pa še višej se je vzdigovala do vrst zveličanih devic, in misliti bi bilo, da tukaj med devicami bo njen sedež; pa ona je več kakor devica, ona je devica in Mati božja; vzdigovala se je višej do vrst svetih spričevalcev; pa preblažena Devica je bila zmerom višej nesena nad vse angeljske vrste, noter do sedeža presvete Trojice. Tukaj pade ponižna dekla Gospodova na svoj obraz in moli tistega, ki jo je vstvaril, tako milostljivo odrešil in tako močno posvetil. Bog Oče jo sprejme kot svojo preljubo hčer, Bog Sin kot svojo predrago Mater, Bog sveti Duh kot svojo pre-čisto nevesto. Bog Oče jo blagoslovi, Bog Sin jo izvoli za delivko vseh milostij, Bog sveti Duh jo oblije s potokom nebeških slad-kostij, in vsi svetniki in angeljske vrste ji veselo kličejo: »Tukaj je tvoje prebivališče na vekomaj!« Tam živi, tam kraljuje tedaj Marija najbližje presv. Trojice, kronana od Boga Očeta, Sina in sv. Duha s krono tako velike časti in slave, da za gledanjem Boga in Jezusove človeške natore bo to jedna izmed najčistejših in najslajših radostij izvoljenih, gledati Marijo v njeni nebeški lepoti in slavi.
Vendar, kar je zdaj najbolj tolažljivo za nas, Marija v svoji nebeški časti in sreči ne pozabi na nas, revne Evine otroke, in jo zdaj naša srednjiea in besednica pri Bogu. Ona sporoča svoje
in naše prošnje svojemu Božjemu Sinu. Ona izprosi grešnikom, ki jo kličejo na pomoč, milost spoznanja, kesanja in poboljšanja njih življenja! Oh! noben grešnik še ni tako globoko padel, da bi po njenem posredovanju ne mogel se zveličati. Ona povzdiguje svoje deviške roke in izprosi nedolžnim in spokornikom milost stanovitnosti, žalostnim in trpečim tolažbo in moč, bolnikom potrpežljivost in vdanost v voljo božjo in umirajočim srečno zadnjo uro; vsem na strani stoji, vsem pomaga, kateri jo ljubijo in jo kličejo na pomoč, in si prizadevajo biti njeni zvesti služabniki.
Pa spominjajmo se tudi danes, preljubi v Kristusu! po kateri poti je Bog preblaženo Devico Marijo k toliki časti v nebesih pripeljal, kako da je namreč ona le s tem postala tako veličastna nebeška Kraljica, ker je bila na zemlji tako žalostna Mati. Ko bi bil naš božji Zveličar v ozir svoje deviške Matere za kako bolj gotovo in bolj pravo pot k tej nebeški časti vedel, bi jo ji bil gotovo odkazal; pa vodil jo je po svojih potih, po katerih je sam hodil, po poti uboštva, poniževanja, trpljenja in bolečin. Iz tega spoznamo, da je pot križev in težav kraljeva pot proti nebesom, in da so vsi trpeči, ki voljno in tiho prenašajo svoje nadloge, prav gotovo na pravi poti proti nebesom, da so zaznamovani z znamenjem izvoljenih, in da bodo kdaj tam v nebesih toliko častitlji-vejši otroci veličastne nebeške Kraljice Marije, kolikor bolj trpeči otroci žalostne Matere božje so bili na zemlji. Zato jo tolažila še sv. Terezija svoje uboge in zaničevane tovarišice večkrat s temi besedami: Preljube sestre! kolikor manj dobrega na tem svetu imamo, toliko več dobrega bomo kdaj v nebesih imele.
O kristijani! mislimo večkrat na to tolažljivo resnico, da v trpljenji tega življenja ne bomo zgubili srčnosti, in ko molimo očenaš, in pridemo do besedij: Zgodi sc tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji, postojmo, ko sami molimo, nekoliko pri teh besedah, zakaj to je najlepša prošnja v očenašu, in mislimo si: »O Bog! ti si naš najboljši Oče! skoz kratko trpljenje nas pelješ v večno veselje, torej tvoja volja naj se zgodi, ne moja!« Glejte! tako je molila in živela Marija, prečista Devica; vse svoje sveto in lepo življenje je zaznamovala s temi kratkimi besedami: Glej! dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi! O vi ubogi, zapuščeni, malosrčni in stiskani! povzdignite danes svoje misli proti nebeški Kraljici in premišljujte njeno življenje na zemlji. Bila je božja Mati in vendar tako revna, da ni le od pota svojega obraza živela, ampak v svoji starosti celo od milih darov sv. Janeza. Zdaj
je konec njeno revščine; Bog sam je vse njene solze zbrisal in njeno uboštvo in poniževanje spremenil v večno veličastvo. Vse njeno življenje na zemlji je bila nepretrgana vrsta srčnih bolečin, in zdaj je v nebeški časti, njena duša je napajana od morja nebeških sladkostij. Tako mine trpljenje tega življenja. Kratko je trpljenje pobožnih, pa večno je njih veselje. Iz trnja tega življenja cveto rože nebeške. In če bi bilo tudi naše življenje skorej nepretrgana vrsta trpljenja, nikar torej ne pozabimo, da nebeška čast in nebeško veselje nikdar ni predrago kupljeno, in da kolikor obilniša je setov, toliko bogatejša bo tudi žetev.
In tako se je zdaj popolnoma spolnilo, kar je Marija sama govorila: Hvali, moja duša, Gospoda, in moj duh se razveseljuje v Bogu, mojem Zveličarju, ker orzl se je na nizkost svoje dekle; glej posihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi. Velike reči je nad menoj storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime. Zato naš Odrešenik hoče, da tudi mi Marijo častimo in poveličujemo, kakor je rekel sv. Marjeti Kortonski: Časti, hvali in poveličuj mojo Mater, zakaj vstvaril sem jo, da je moja stvar in tudi moja Mati; — izvolil sem jo v blagor vsega sveta. Blagor torej tistim, kateri so v resnici zvesti služabniki in otroci Marije Device! Zakaj zastonj se Mariji na jezik ne pokladajo besede sv. pisma: Kdor mene najde, življenje najde, in bo prejel zveličanje od Gospoda. Amen.
J. Kerčon.
Dvanajsta nedelja po binkoštih.
Grehi — razbojniki.
Neki človek je padel med razbojnike, kateri so ga tudi oropali, in z ranami obdali, ter so Sli in ga pustili na pol mrtvega. Luk. 10, 30.
Že samo na sebi je pusto in težavno potovati po samotnih, neznanih krajih brez zanesljivega tovariša, brez varnega vodnika. Kaj pa še le, ako potnika vodi pot skozi razbojniški svet, kakor se bere v današnjem evangeliju! Vsega usmiljenja je vreden nesrečni revež, ki je grede od Jeruzalema v Jeriho padel med razbojnike, kateri so ga tudi oropali, in z ranami obdali, ter so šli in ga pustili na pol mrtvega. Hvala Bogu, porečete, da je v se-
29
danjih časih potovanje vendar dosti varnejše ter ni več toliko cestnih roparjev, tolovajev, razbojnikov ali kakor se že taki nepridipravi imenujejo! Res je to, če tudi se tu pa tam najde kateri, ki je pravi najemnik satanov, in bo tudi pač od satana prejel gotovo plačilo; vendar pa vem jaz še za druge vrste razbojnike, ki povsodi razpregajo svoje mreže, pred katerimi nihče in nikjer ni varen, in kateri so še grozovitejši, kot oni razbojniki ob cesti proti Jerihi. Ako človeka ti zasačijo ali tudi, ako ga jeden sam pa velik, — po njem je, vzame mu še veliko več, kakor oni razbojniki v evangeliju. Ti razbojniki so grehi. Preiskujmo sedaj-le z božjo pomočjo: I. kako se morejo grehi primerjati razbojnikom in II. kako se jih ubranimo.
Ne govorim o časnem ropu, ki ga izvrše ti razbojniki, to je grehi, n. pr. na premoženju, na zdravju, na veselju do življenja, na časti, na dobrem imenu, ampak govorim le o duhovnih blagrih, ki jih greh odvzame človeku. In ta škoda je neizmerna.
1.	Velika je nesreča, ako nas kdo okrade, ako nam pobije toča, ako nas zadene bolezen ali se smrt prikrade v hišo ali tudi, ako hudobni jezik odvzame človeku dobro ime. Grehi pa odvzemč človeku najvišji blagor: milost božjo, — Boga samega. Kakor če strela smrtno zadene, tako smrtni greh iz duše izžene Boga. — Sv. Tomaž Akvinski pravi: Po hudobiji greha se zgubi posvečujoča milost božja, ljubezen in prijateljstvo božje, kar je življenje naše duše. Kako žalostna, kako osodepolna zguba je to: duša brez Boga! Zato se čudi sv. Avguštin ljudem rekoč: Ti objokuješ telo, iz katerega se je ločila duša, ne objokuješ pa duše, od katere se je ločil Bog.
Pripoveduje se o dveh dvornikih španjskega kralja Filipa II., da sta umrla same tuge, kor jima je kralj odtegnil svojo milost ter ju spodil izpred svojega obličja. Koliko bolj ima tugovati še-le človek, ko mu smrtni greh odvzame milost najvišjega kralja ter ga šiloma odtrga od Stvarnika. Pobožne duše so to strašno zgubo dobro občutile, zato so bile silno potrte, ako so padle v greh. Ko je kralj David spoznal, kaj mu je storil greh, tugoval in tarnal je noč in dan, vest pa mu je očitovaje klicala: Kje je tvoj Bog? (Ps. 41, 4.)
Ali ni torej res greh najhujši razbojnik, kor nas po besedah sv. Janeza Zlatousta loči od Boga, ker nam vzame Boga, najvišjo dobroto ?

2.	Ta razbojnik odvzame duši tudi čeznaturne blagre, pridobljene s pomočjo milosti božje, odvzame namreč vse zaslužen j e. Grozne pa resnične so besede, katere govori Bog po preroku Ecehiju (18, 24J: Če se pravični obrne od svoje pravice in počenja hudobijo po vseh gnjusobah, katere je hudobni navajen delati, bo mar živel ? Vsa njegova pravična dela, katera je storil, bodo pozabljena. Vsa spokorna dela, vsa pokorila, vse molitve, vsi pobožni zdihljeji, vse je pozabljeno, ako storiš jeden sam smrtni greh. Ali si moreš misliti večjo zgubo?
Neki človek je dolgo časa živel v tujini, trudil se je in potil, da bi si mogel kaj pridobiti ter prihraniti želeč si postaviti lasten dom. In res, prihranil si je bil lepo premoženje in že si misli ustanoviti svojo domačijo, kar ga napadejo roparji, pobero mu vse ter puste siromašnega, kakor je bil poprej.
Kdo ve za človeka, bolj pomilovanja vrednega, kot je ta ? Poznamo ga. To je kristijan, kateri si je bil s svojim krepostnim življenjem nabral mnogo zaslug za nebesa, toda roparji — grehi so ga napadli ter mu pobrali vsa dobra dela. Živo slika to roparsko delo sv. Bazilij rekoč: Oj zares grozen dogodek! Ako se ojstro potiš, se mrtviš, neprenehoma moliš, lužno jočeš, vedno zdržno živiš, in to morda 20 ali HO let prav natanko, toda z jednim samim smrtnim grehom, in če tudi samo v mislih, zgubiš hipoma vse zasluženje, ravno tako, kakor trgovec, kateremu sc obilno obloženemu z dragocenimi zakladi na domačem obrežju ladija razbije ter potopi.
Ali niso torej grehi najnevarnejši roparji, in to tem bolj, ker nam vzamejo tudi zmožnost za nova zaslužna dela, dokler smo v njih krempljih?
3.	Ti razbojniki nam odvzamejo celo pravico nebeškega kraljestva, torej našo dedščino, pridobljeno s sv. krstom. Razbojniki napadejo sicer našo svetno imovino, a prihodnje nam ne morejo vzeti. Dušni razbojniki pa nas oropajo celo prihodnje ded-ščine. Tako trdi sv. Pavel (Ef. 5, 5.): To namreč vedite in premislite, da noben nečistnik ali lakomnik (ali lahko pristavimo zraven — drug smrten grešnik) nima deleža v kraljestvu Kristusovem in božjem. Ali ta okoliščina ne stori greha še toliko pogubnišega in nevarnišega? Ako so kralji cele vojske postavili na noge za svoje krone, ali mar ti za nebeško krono ne boš nategnil vseh svojih sil, da si jo ohraniš ?
Misli si, kristijan, da se je za nekaj trenotkov nebo odprlo pred tvojimi očmi, in bi li bilo dano, vsaj le nekaj časa gledati
29*
tisto lepoto, ki je še nobeno oko na zemlji ni videlo, poslušati tisto prijetnost, kakeršne še nobeno uho tukaj ni slišalo, in okušati tisto nebeško sladkost, kakoršne na zemlji še ni občutilo nobeno srce. Le prav pazno se oziraj po nebeških širjavah, gotovo zagledaš tudi svoj sedež, tisti presrečni sedež, ki je tebi pripravljen od začetka sveta, znabiti prav blizu Jagnjeta. Veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih, (Mat. 5, 12.) je rekel Jezus. Da, veseli se tudi ti neprecenljive sreče, ki te čaka vekomaj gledati in vživati neskončno lepoto in blesk trojedinega Boga; z Marijo, z angelji, z najboljšimi prijatelji skupaj se rado-vati, — brez konca. Oj, kdo dopove to srečo? Živ človek tega ni v stanu. Toda, oh, en sam smrtni greh, in vse je zgubljeno, zgubljeno za zmiraj. Ko je bil lačni Ezav za skledo leče prodal svoje prvenstvo in vse pravice, katere so bile ž njim v zvezi, se je jokal in je kar tulil, tako mu je bilo hudo; ali pa ti ne bodeš nič žaloval zavoljo neizmerno večje zgube, ker si zgubil vse in za zmiraj, ako si zgubil nebeško dedščino?
Tako je gnjusobo greha in njegovo nesrečo večkrat premišljeval sv. škof Karol Boromej, in vselej je občutil večjo zopernost nad tem razbojnikom — smrtnim grehom. Kristijan, stori tudi ti tako prav pogostokrat, in potem boš toliko rajše poskušal in toliko lažje rabil pomočke, kako se teh razbojnikov obvaruješ. O tem pa v
II. delu. 1. Okolici, ki je na slabem glasu zaradi razbojniških napadov, se skuša vsak izogniti, saj bi bilo tudi neodpustljivo predrzno, v tak kraj zahajati ter svoje življenje tvegati. Tako se je treba izogibati tudi grehu samemu in bližnji priložnosti v greh. Kdor nevarnost ljubi, se v njej pogubi. Pijanec dobro vč, da se opijani, kolikorkrat pride v krčmo, da potem nesramno govori ali se skrega in morda celo stepe, ali da je doma vselej hud prepir, pa vendar še gre v krčmo. Ali se to ne pravi prostovoljno iskati grešne priložnosti? Ti n. pr. si skušen, da ti je neka hiša, neka družba, neka oseba doslej še vselej dala povod k grehu, in vendar tako rad poiščeš tisto hišo, tisto družbo, tisto osebo. Ali se ne pravi to razbojnikov iskati? Ali ni to najpogub-nejša predrznost? Kdo drug je kriv, kakor ti sam, ako zgubiš pri taki grešni priložnosti milost božjo, čednost, zasluženje, mir vesti ?
Varuj se torej, varuj, da sam ne daš prvega povoda k grešnemu padcu! Menda se vendar ne boš imel za močnejega, kot je bil sv. Peter? In glej, ta, poprej tako srčni apostol, je padel,
ker se ni izognil Jezusovim sovražnikom. Pomni, kaj pravi sveti Avguštin v tem oziru: Videl sem cedre libanske pasti t. j. videl sem pasti ter se pogubiti kristijane, katerih čednost se je zdela močneja, kot cedre na Libanu.
2. Ako pa se ne moreš izogniti grešni priložnosti, stori to, kar bi storil nasproti cestnim razbojnikom. Beži ali brani se! V skušnjavah torej ali zbeži, ali pa se bojuj ž njimi, kar spoznaš takrat za bolje. Pojdi od tistih proč, loti se druzega dela, misli na druge reči. To velja zlasti v skušnjavah ozir čutnosti in mesenosti. Sv. Filip Neri in Alfonz Ligvori trdita, da v boju za sv. čistost zmagajo bojazljivci, to je tisti, ki ubeže grešni priložnosti. Pri drugih skušnjavah pa vojska pelje k zmagi. Ali mar potnik, ki mu je iti skozi nevarne kraje, ne vzame orožja ali kaoega spremljevalca s seboj ? Zato je bila pozneje vojaška posadka med Jeruzalemom in Jeriho, ker je bila tista okolica že od nekdaj zelo nevarna.
Kakšno orožje pa imej, kristijan, v skušnjavah? Dobro ti je znano poglavitno orožje: molitev. Sv. Janez Zlatoust pravi: Molitev je mogočno orožje, da se odbijejo vsi sovražni napadi satanovi, hramba je, ki nas varuje v vseh nevarnostih, zaklad je, ki nam podeli vse blagre. Sv. Efrem pa naravnost piše: Molitev obvaruje zmernost, zatre jezo, zabrani napuh in nevoščljivost, potolaži maščevalnost, potegne sv. Duha na dušo ter povzdigne človeka do nebes. Posebno se je treba priporočati naši nebeški Materi tolažnici žalostnih in pribežališču grešnikov. Toda molitev sama no stori vsega. Treba je tudi samega sebe zatajevati, premagovati.
Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga na se potegnejo. (Mat. 11. 12.) pravi Kristus. Kako je treba s silo premagovati svoje hudo nagnenje, o tem nam daje življenje Bvetnikov na milijone zgledov. Zakaj so sc svetniki tako ojstro postili, zakaj se do krvi bičali, zakaj tako čuli nad svojimi počutki, zakaj so bili tako ponižni, zakaj tako potrpežljivi? O, zaradi ničesar druzega ne, kot zaradi nebes; zato jim je bilo premagovanje samega sebe najboljše orožje poleg molitve. Sveti Pavel jo živo čutil, kako je to neobhodno potrebno, zato jo dejal:	Tarem svoje telo, in
ga v sužnost devam. (I. Kor. 9, 27.) Svetniki božji so bili pripravljeni rajši tisočkrat umreti, kakor samo jedenkrat grešiti. Zato je rekel sveti mučenec, siljen samo onkrat nekaj storiti zoper Boga in vest: Samo enkrat — to se pravi toliko, kot bi mi dejali: Samo enkrat dovoli, da ti odsekamo glavo. — Svetnikom božjim

ni bilo na ničemer toliko ležeče, kot na tem, da so vedno v prijaznosti božji, zato se tudi ničesar niso tako bali, kot smrtnega greha.
Sv. Ignacij je posebno čutil gnjusobo greha v božjih očeh. Sezidal je dve prostorni hiši, kamor so mogli ljudje za jeden teden ali dalje vstopiti, da bi tu, odločeni od vsakdanjih opravkov, nekoliko časa premišljevali svoj dušni stan in svete reči ter se čisto spovedali, vredno prejeli sv. obhajilo in tako se poboljšali. Ker ga je to mnogo stalo, reče mu nekdo: »Ves denar gre zastonj; spreobrnilo se jih bo pač malo. Večina bo živela potem zunaj hiše tako, kakor je bila poprej navajena.« Sv. Ignacij pa odgovori: »Vsi ti stroški in ves moj trud je obilno poplačan, ako samo to dosežem, da se Bog ne bo žalil vsaj jedno noč.«
3. Kaj pa, če človek, od greha premagan, leži ves z ranami obdan, kakor nesrečni potnik med Jeruzalemom in Jeriho ? Tedaj pa, kristijan, ozri se po usmiljenem Samarijanu, ki ti vlije vina in olja v rane. In kdo je ta usmiljeni Samarijan ? Jezus Kristus je, naš božji Zveličar. Prišel je zato na zemljo, da ranjenemu človeštvu zaceli rane, zadane mu po izvirnem grehu. In s čim je božji Sin ozdravil rane človeškemu rodu? To zdravilo je že davno poprej napovedal prerok Izaija (53, 5.): On je bil ranjen zavoljo naših grehov, in potrt zavoljo naših hudobij, in z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni. Ko je visel Odrešenik na sv. križu in je jeden vojakov s sulico odprl njegovo stran, tekla je zdajci kri iti voda iz nje. (Jan. 19, 34.) To pa je bila živa podoba sv. zakramentov. In sveti zakramenti so tisto zdravilno vino in olje, katero nam je nebeški Samarijan vodno pripravljen vliti v našo bolno dušo. Treba je le poslužiti se tega, kar nam ponuja njegova gostilnica — sv. katoliška cerkev, in treba je zlasti zdravilne moči zakramentov sv. pokore in presv. rešnjega Telesa pogostokrat poiskati, da se rane boljše celijo ter se nc ponove. Ko bi evangeljski ranjenec ne bil kmalu po padcu skrbno obvezan, bilo bi zmiraj slabše ž njim. Tako gre tudi s teboj v dušnem oziru vedno navzdol, ako se pridno ne hodiš zdravit k nebeškemu Samarijanu. Bati bi se bilo sicer celo, da zaradi ran ne umrješ, da se v grehih no pogubiš.
Sedaj veste, kaj so grehi in kako se morato braniti teh razbojnikov. Navedem le še besede, ki jih je govoril sv. Ludovik IX., kralj lrancoski, na smrtni postelji svojemu sinu in nasledniku Filipu: »Dragi moj sin! Prvo, kar ti pripo-
ročim, je, da ljubiš Boga iz vsega svojega srca, samo njemu živiš in rajši vse trpljenje in težave prenašaš, kakor pa storiš smrten greh. Misli na Boga na vsacem kraju, ob vsacem času ter ne pozabi, da te On opazuje!« Kristijani, bodi to rečeno tudi nam vsem. Amen.	Val. Bernik.
Trinajsta nedelja po binkoštih.
I. Velika čast duhovnikov.
Pojdite, in skažite se duhovnom.
Luk. 17, 14.
Ni se nam čuditi, da je naš Zveličar poleg današnjega svetega evangelija deset gobovih ozdravil, temveč čuditi se nam je nad tem, da jih je poprej, predno jih je ozdravil, poslal k duhovnom. Vprašati se moramo, ali je mar Jezus pri tem ozdravljenju duhovnov potreboval? Tega gotovo ne, ker je vže poprej, kakor je ta čudež storil, s svojo vsemogočno besedo hudobe izgnal iz obsedenih, mrzlične in mrtvoudne ozdravil, gobove očistil, slepim dajal spregledovati, gluhim slišati in celo mrtve je v življenje vzbujal, in vse to brez kake pomoči duhovnikov. Čemu so bili torej duhovniki pri današnjem čudežu ? Vzrok temu je po besedah sv. Avguština ta-le : Gobova bolezen pomenja smrtni greh. Duhovniki stare zaveze so podoba duhovnikov nove zaveze. K njim je hotel Zveličar vse tiste napotiti, kateri za gobami, to je: za smrtnimi grehi bolehajo. Vsem grešnikom nove zaveze veljajo Jezusove besede: »Pojdite in skažite se duhovnom!« Jezus jim je s tem hotel pokazati svoje bodoče namestnike, kateri bodo z njegovo oblastjo in močjo ozdravljali vse dušne gobe, to je: grehe. Zategadelj jim gre kot njegovim namestnikom na zemlji vsa čast in spoštovanje in pokorščina. Ker se pa nekateri današnjih kristijanov baš z nasprotnim ravnanjem, z zabavljicami, z nepokorščino, z zaničevanjem in zasramovanjem proti duhovščini ponašajo, naj ne bode odveč, da po navodu sv. evangelija danes ob kratkem premišljamo, da gre duhovnikom nove zavezo vsa čast in spoštovanje zato, ker so 1. Jezusovi namestniki, 2. ker imajo od Jezusa samega največjo oblast v nebesih in na zemlji. Poslušajte!
I.	Nihče ne bode oporekal, da gre služabniku tem večja čast in spoštovanje, čim večji in imenitnejši je tisti, kateremu služi. Hlapec ali služabnik kmetovski je gotovo za služabnikom kakega visokega gospoda ali celo cesarskega ministra. In zopet ima služabnik kakega ministra manj veljave, kakor služabnik kralja ali cesarja. Vprašam, kaj pa je kralj, kaj so vsi kralji tega sveta v primeri z Bogom, z njegovim gospostvom in veličastvom? Duhovnik nove zaveze pa je služabnik Božji, služabnik Njega, čigar velikost in visokost je nezapopadljiva in neizrekljiva in sta mu pokorna nebo in zemlja. Duhovnik nove zaveze je namestnik Kristusov na zemlji, to je, da opravlja svojo službo kot njegov pooblaščenec in njegov poslanec, prav tako, kakor kralj po svojih ministrih postave in ukaze daje, katere postave in ukazi pa niso ministrovi, ampak kraljevi, tako, da tisti, ki jih prelomi, ne razžali ministra, ampak samega kralja. Kakor je pa minister prvi za kraljem in njegov namestnik, kadar postave in ukaze daje, tako je duhovnik nove zaveze v svoji službi namestnik božji in njegovi ukazi so božji ukazi. Kdor se zoper nje pregreši, pregreši se zoper Boga samega. V tem pomenu piše sv. Peter (I. 2, 9.): »Vi ste izvoljeni rod, kraljevo duhovstvo, sveto ljudstvo«, zato, ker so duhovniki izmed vsega drugega ljudstva »izbrani in izvoljeni«, da Bog po njih opravlja in nadaljuje delo našega zveličanja.
Služabnik, rečem nadalje, je tem večji in tem imenitnejši, čim imenitnejši je delo in služba, ki jo ima opravljati. Zategadelj je kraljev poslanec, ker opravlja svojo službo za vse kraljestvo, gotovo imenitnejši, kakor kak agent, ki opravlja službo kakega zasebnega trgovca. Katero službo opravlja pa duhovnik kot »poslanec božji?« Na to odgovarjam: Njegova služba je najvišja, najimenitnejša in najsvetejša, ki je kedaj mogla komu izročena biti. »Vsak nas imej, pravi sv. apostol Pavel (I. Kor. 4, 1.), za služabnike Kristusove in delilce skrivnostij božjih«. Duhovnik nove zaveze, od Kristusa samega pooblaščen, z njegovo močjo deli odpuščenje grehov in preraja iz grešnikov otroke božje. Od Jezusa samega pooblaščen opravlja tisto najsvetejšo daritev nove zaveze, da kruh v telo in vino v kri Kristusovo spreminja, da po svojih rokah Sina Božjega, pred katerim angelj pokrivajo svoja obličja in predenj padajo na svoja kolena, daruje nebeškemu Očetu. Povejte, katera služba, katera čast more biti večja, kakor je služba in čast duhovnika nove zaveze? Zato kliče sv. Kasijan: »O duhovnik božji! če visokost nebes premišljaš, potem si ti višej; če lepoto solnca,
lune in zvezd občuduješ, potem si ti lepši; če strmiš nad veličastvom angeljev, potem si ti veličastnejši; če premišljaš visokost vseh gospodov, potem si ti največji; le tvoj Bog in Stvarnik je nad teboj.« Zategadelj se pač ni čuditi, če beremo v življenju svetnikov, da je bilo na tisoče svetih mož in spokornikov vsake vrste, ki so se odločno branili in se nevredne spoznali, prevzeti duhovniško službo, njegovo čast in odgovornost. Sv. Efrem naravnost pravi: »Da ne bi bil že v svoji mladosti duhovnik postal, nihče bi me pozneje ne bil mogel k temu pregovoriti.« — Ta čast in to spoštovanje pa gre duhovnikom pred vsem zategadelj, ker imajo od Boga oblast sv. zakramente deliti in ker pred oltarjem opravljajo daritev sv. maše. čast in spoštovanje jim gre zato, ker v svoji službi prekose ne le vse posvetne stanove, ampak celo nebeške angelje. Jezus sam pravi: »Kdor vas časti, mene časti; kdor vas zaničuje, mene zaničuje . . .« in jaz pristavljam še besede: Kdor svojega dušnega pastirja zaničuje in sovraži, ta v prvi vrsti zaničuje in sovraži Boga samega — on je nasprotnik in sovražnik svoje duše in svojega zveličanja.
II. Duhovnikom gre čast, spoštovanje in pokorščina, ker imajo od Jezusa samega največjo oblast v nebesih in na zemlji. Vrednost duhovnika nove zaveze je le še večja, če premišljamo njegovo oblast. Ta oblast pa je dvojna: a) oblast čez duhovno, in b) oblast čez nravstveno telo Kristusovo, ali z drugimi besedami: oblast čez cerkev in njene ude in oblast čez pravo in resnično telo Kristusovo. Prva izvira iz besed Kristusovih: Prejmite sv. Duha; katerim hote grehe odpustili, so jim odpuščeni, katerim jih hote zadržali, so jim zadržani. (Jan. 20, 22.) Druga oblast pa jim je bila izročena pri zadnji večerji, ko jim je rekel: To delajte v moj spomin. (I. Kor. 11, 24.) To oblast pa je Kristus duhovnikom izročil do konca sveta, ker je naravnost govoril, da Bog hoče, da bi bili no le ljudje jednega ali drugega časa, ampak da bi bili vsi zveličani. In to oblast je izročil le svoji katoliški cerkvi, v kateri jedini so duhovniki novo zaveze njegovi pravi namestniki in nasledniki njegovih apostolov in učencev. In ta oblast a) grehe odpuščati, s katero oblastjo bi sc dala primeriti? Ali morebiti z najvišjo, s kraljevo oblastjo? Ne, ker kraljem in vladarjem tega sveta ni dana. Kralj more k večemu hudodelnika pomilostili, ali grehe mu odpustiti, tega pred Bogom ne more. Ali se da primeriti z angeljsko oblastjo ? Tudi ne; ker nikoli nikjer v sv. pismu ni brati, da bi bil kak angelj človeku greh odpustil. To oblast
imenovati moremo le božjo oblast, ker le Bog sam in Jezus Kristus si jo je sebi pridržal, in jo apostolom in duhovnikom svoje cerkve izročil. Zato je oblast grehe odpuščati jedino le božja oblast. In ta oblast ni dana le za jeden ali drugi greh, ampak za vse grehe in za vse čase; ne le za jednega ali drugega grešnika, ampak za vse grešnike celega sveta in sicer tako dana, da moreš zagotovljen biti, če te je duhovnik sv. cerkve odvezal od tvojih grehov, odvezani so ti tudi pred Bogom v nebesih. Kolika oblast duhovnika torej, ki se čez ves svet razteza in sega od zemlje do nebes! Zato pravi sv. Avguštin: »Oblast duhovnika, da iz grešnika stori pravičnega, je večja, kakor oblast in moč, stvariti nebo in zemljo.« Še veliko večja pa je druga oblast, h) oblast čez pravo in resnično telo Kristusovo. S to oblastjo, da duhovnik kruh in vino na oltarju more v Jezusovo telo in njegovo kri spreminjati, se je Bog tako rekoč duhovniku v pokorščino podvrgel, ker na njegovo besedo pride z nebes in se skrije pod podobe kruha in vina, tako, da z občudenjem in strmenjem moremo ponavljati besede psalmistove: Kaj je človek, da se ga ti spominjaš, ali sin nebeški, da ga ti obiskuješ? — Katera stvar v nebesih in na zemlji ima to moč in oblast in milost od Boga, kakoršno ima katoliški duhovnik? Sv. Avguštin pravi: »Oblast, katera angeljem ni dana, je dana duhovnikom. Duhovnik opravlja to neizrekljivo skrivnost, in angelji mu kot služabniki stoje na njegovi strani. Nad to prednostjo duhovnika strme nebesa, se čudi zemlja, se straši pekel, hudoba stresa in jo časti vsa nebeška angeljska truma.«
Zahvaljujmo se torej Bogu v nebesih, da je duhovnikom svoje sv. cerkve dal toliko moč in oblast, voditi nas grešnike v zveličanje. Skazujmo se pa tudi pogostoma duhovnikom in udeležujmo se milostij božjih po njih rokah; bodimo jim za to hvaležni, spoštujmo jih po njih vzvišenem stanu, molimo zanje, da sebe in nas vse pripeljajo v zveličanje, in ne daj Bog, da bi nas s tem kaznoval, kakor je kaznoval že veliko duhovskih sovražnikov in zaničevalcev, da bi brez njih pomoči in milostij božjih stopili pred ostrega sodnika božjega. Amen.	M. Torkar.
2. Kako se spovedujmo.
In ko jih je Jezus zagledal, je rekel: Pojdite in skažite se duhovnom.
Luk. 17, 14.
Kdor hoče gob očiščen biti, se mora duhovnom skazati. Pojdite in skažite se duhovnom, je rekel Jezus gobovim. Goba v stari zavezi je bila telesna bolezen, katere sicer niso ozdravili judovski duhovni, ampak smeli so jo ogledati in presoditi, ali je človeka pustila ali ne. Goba je podoba greha ali je dušna bolezen, katere v novi zavezi ne more ozdraviti nihče drugi, kakor Jezusovi maš-niki. — Deseteri gobovi, ki so Jezusu nasproti prišli, povzdigovali so svoj glas in vpili: Jezus, učenik, usmili se nas! In kaj jim Jezus odgovori ? Pojdite in skažite se duhovnom. — Kristijani, kateri imate nad seboj smrtni greh, vi ste gobovi nove zaveze. Povzdignite svoj glas in vpijte in kličite Jezusa na vse grlo po usmiljenju, toda ne bote ga drugače prejeli, kakor če tudi vi greste in se duhovnom skažete; zakaj tudi vam, ki sto na duši gobovi, Jezus pravi: Pojdite in skažite se duhovnom, drugače ne morete očiščeni biti gobe greha. Kaj pa je to duhovnom se skazati ? To se pravi: mašniku gobo svoje duše odkriti in svoje grehe razodeti, svojih storjenih grehov se spovedati. Mojzesova postava je ukazovala : skažite se duhovnom, razodenite duhovnu svojo telesno gobo, duhovnik naj jo presodi in, če je moč, ozdravi. — Jezusova postava pa pravi: Skažite se mašnikom. Spovejte se Jezusovemu mašniku svojih storjenih grehov; in v Jezusovem imenu bo sodbo nad vami storil, vas od njih odvezal, in dušnih gob očistil. To je Jezusovo povelje do vseh grešnikov; to je očiščevalo greha gobe v novi zavezi milosti. Na vprašanje, kako se mora grešnik mašniku skazati, kako se mora spovedati, danes odgovorim. Spovedati se mora:
1.	vseh svojih grehov,
2.	vsacega greha posebej, in
3.	vseh in vsacega odkritosrčno.
Jezus, učenik, usmili sc nas! Daj nam ta imeniten nauk spoznati in dopolniti, da boš tudi nam mogel reči, kakor evangeljskemu gobovcu: Vstani in pojdi, tvoja vera ti je pomagala.
I. Kdor se hoče prav spovedati, se mora 1. vseh svojih smrtnih grehov spovedati; to je vseh, katere je storil
po svoji zadnji, dobro opravljeni spovedi; vseh, katerih se še nikoli spovedal ni, vseh, o katerih dvomi, ali se jih je kdaj spovedoval ali ne. Pravim, vseh svojih velicih ali smrtnih grehov smo se dolžni spovedovati, to uči cerkveni zbor v Tridentu; dobro vendar je, tudi majhnih grehov sc spovedovati — V odpustljive grehe, pravi ta sveti zbor, večkrat in pogostoma padamo; toda od milosti nas ne odločijo. Prav pa storimo in dobro, ako sc jih spovemo; in bogaboječi ljudje to tudi store in se jih spovedujejo. Smemo jih pa tudi izpustiti, ker morejo odpravljeni in zbrisani biti z drugimi pripomočki. Spoved namreč je posebno v to postavljena, da grešnik po odvezi v tem sv. zakramentu v prijaznost in milost božjo zopet stopi, katero je z grehom zgubil. Z majhnimi grehi pa, ko bi jih ravno veliko nad seboj imeli, prijaznosti in milosti božje ne zgubimo, torej ni neobhodno potrebno se jih spovedovati.
Dasiravno ni potrebno, je vendar slehernemu svetovati, da se spove tudi svojih malih ali odpustljivih grehov. Zakaj? Zato: a) ker v zakramentu sv. pokore najložje in najbolj gotovo zado-bimo odpuščenje tudi majhnih grehov, dasiravno jih moremo zbrisati tudi z drugimi dobrimi deli, postavim, z molitvijo, s postom, z vbogaimedajanjem, če spokorna dela z zaupanjem v Kristusovo neskončno zasluženje in s skesanim in ponižnim srcem opravljamo. Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom, pravimo vsak dan. b) Spovedujmo se malih grehov, ker se časih težko ve, ali je majhen ali velik greh. Dostikrat si človek majhno misli, kar je pred Bogom veliko; zlasti si velik grešnik vse grehe le majhne misli, c) Koristno se jo spovedati vseh grehov, ker se po spovedi skrbneje varujemo tudi malih grehov, če smo se jih obtožili, in ker ima spovednik, če se mu spovemo tudi majhnih grehov, priložnost, nas bolj spoznati in poučiti ter k večji popolnosti peljati. Prav tedaj in dobro storimo, ako se spovedujemo tudi majhnih grehov, in tudi bogaboječi ljudje to store, in se jih spovedujejo. No smemo se pa bati, ko bi katerega majhnega pozabili; dovolj je, da so obtožimo le tistih majhnih grehov, katerih smo se po pridnem izpraševanju svoje vesti spomnili. Čo potlej katerega zgrešimo, je že v onih, katerih smo se spovedali, zapopaden in nam bo po milosti božji z onimi vred odpuščen.
Vso drugače jo s smrtnimi grohi. Vsak smrtni greh nas pripravi ob božjo milost, nas stori božje sovražnike in vredne več-
nega pogubljenja; torej se moramo vseh spovedati, če hočemo priti zopet v božjo milost in prijaznost. Jeden sam greh zamolčati je toliko, kakor nobenega se ne spovedati, ker jeden greh brez drugega ne bo odpuščen, ali so vsi odpuščeni ali pa nobeden; dokler ima človek jednega, ohrani na sebi vse grehe.
Res je, da smo se le tistih smrtnih grehov spovedovati dolžni, katere smo storili po svoji zadnji dobri spovedi, ker se greha ni treba več ko jedenkrat spovedati in zadosti je jedcnkrat zadobiti od njega odvezo. Ako nam pa na misel pride greh, katerega smo že zdavnej storili, pa se ga nismo ali v pozabljivosti ali nevednosti še nikoli spovedali, smo dolžni ta, še nikoli ne spovedani greh razodeti pri prvi spovedi. Še več. Ako nad kakim smrtnim grehom le v resnici dvomimo, ali smo se ga že spovedali ali ne, smo dolžni, se ga obtožiti; sicer se postavimo v nevarnost, nevredno spoved, božji rop storiti.
Kaj hočem sedaj reči tistim, kateri pri spovedi jednega ali več smrtnih grehov zamolče ? In koliko velicih strašnih grehov je pri spovedi zamolčanih! Rečem mu: Brat, sestra, ki misliš kak smrtni greh pri spovedi zamolčati, porabi tisti čas, ki si ga namenil za pripravljanje k spovedi, raji za kaj druzega, in ostani raji v svojem starem prekletstvu, kakor pa si z nevredno, božjeropno spovedjo novo, večje prekletstvo nakopavaš: zakaj če se vseh grehov nočeš spovedati, je boljše, da se nobenega ne spoveš. Jeden smrtni greh brez druzega ne bo odpuščen. Tako nas uči sveta vera in cerkev.
K dobri spovedi vendar še ni zadosti, da se kdo spovč vseh smrtnih grehov, temveč se mora tudi vsacega posebej spovedati.
II. če pravim, grešnik se mora tudi vsacega greha posebej spovedati, hočem toliko reči, kakor da mora tudi okoliščine in število svojih grehov razodeti.
Grešnik mora okoliščino svojih smrtnih grehov razodeti, katere greh ali povikšajo ali v drugačnega premene. — Če kdo svojemu bližnjemu tri goldinarje skrivaj vzame, je tatvina, je greh. Pa če je te tri goldinarje ukradel revežu, ki nič jesti in obleči nima, je večji greh, kakor ko bi jih bil ukradel kakemu bogatašu. Ta okoliščina, da je oni revež, greh povikša. — če se kdo pre-napije, da ob um in pamet pride, greši; če se pa prenapije v nedeljo ali praznik ali v postni dan, je njegov greh večji, ta okoliščina, v nedeljo ali praznik ali v postu se je prenapil, greh po-vikšuje. — če kdo kaj ukrade, je tatvina, če pa ukrade v cerkvi,
je božji rop; ta okoliščina, v cerkvi, greh v drugačnega spremeni, če kdo šesto zapoved prelomi, stori nečistost; če jo pa prelomi z osebo, ki mu je v sorodu, ali ki je v zakonu, stori krvosramnost, ali prešestvo; ta okoliščina v rodu ali zakonu greh v drugačnega spremeni. •— Ako si se tedaj spovedal vseh svojih grehov, okoliščine pa ne, ki jih povikša ali v drugačne spremeni, se nisi vsega spovedal in tvoja spoved nič ne velja, ker je božja zapoved, katero sv. cerkveni zbor z razločnimi besedami razloži, obtožiti se vseh okoliščin, katere greh v drugačnega spreminjajo.
Ni dosti, le tistih grehov se spovedati, o katerih kdo prav trdno in gotovo ve, da jih je storil, temveč tudi tistih smo se dolžni spovedati, o katerih dvomimo, in prav ne vemo, ali smo jih storili ali ne. Postavim: Nekdo je imel hude misli ali želje in prav ne ve, ali je vanje privolil ali ne. Torej mora reči: Hude misli, ali hude, nespodobne ali maščevanjaželjne želje sem imel in ne vem, če nisem v nje dovolil.
Vseh grehov in vsacega posebej se moramo spovedovati, kakor smo se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti spomnili, in tisto, kar za trdno vemo, tudi tako povedati, kar pa dvomimo, tudi tako povedati.
Tudi števila svojih grehov se je treba spovedati; ni dosti reči: Starišem sem bil nepokoren, sem klel, sem se lagal, sem bil pijan itd., temveč moraš povedati: kolikokrat si bil starišem nepokoren, kolikokrat si zelo grdo klel, si bil pijan itd., zakaj kolikor večkrat kdo stori kateri greh, toliko večja je njegova hudobija, in toliko večje kazni je vreden, toliko večje pokore potreben.
Kako malokdaj pač ljudje število svojih grehov pri spovedi razodenejo 1 Koliko jih je, ki svoje grehe le povrhoma in sploh razodevajo! In ako jih spovednik vpraša, kolikokrat so ta greh storili, odgovore: Ne vem. Zakaj pa ne veš? Ker si svojo vest premalo sprašal, in tedaj nepripravljen k spovednici prišel; in to samo že, da se za spoved nisi nič pripravljal, jo zadosti tvojo spoved neveljavno in nevredno storiti. — O moj Bog! kako po redkem, komaj jedenkrat v letu pridejo nekateri kristijani k spovedi, in še takrat nepripravljeni, brez spraševanja svojo vesti, — tedaj tudi brez srčnega kesanja in torej brez trdnega sklepa, se poboljšati. Kako jim bo mogoče kdaj pred vsevodnim Bogom odgovoriti? Kako božjo sodbo srečno prestati ? — Vseh grehov in vsakega posebej se moramo odkritosrčno spovedati.
IH. Kaj pa je to: odkritosrčno? To je, svoje srce odkriti, odpreti; vse, kar je v njem, razodeti; nič storjenega hudega, kar vemo, zamolčati; nič olepšati, izgovarjati, zakrivati. Nič ni po-trebnejšega kakor to. Zakaj spoved je prostovoljna obtožba samega sebe ; grešnik ne gre iz druzega namena k spovedi, kakor da se obtoži sam vseh svojih, tudi najskrivnejših grehov in vsakega posebej, naj jih je že v mislih, besedah ali delih kriv. Toži in obtoži se sodniku, ki je človek njemu jednak, in nobenemu grešniku v srce ne vidi. Kaj je tedaj potrebnejšega, kakor da grešnik sam svoje srce odkrije, in s a m pove, karkoli je v njegovem srcu hudega skritega, sicer bi njegova spoved — spoved ne bila.
O kako malo grešnikov je pri spovedi odkritosrčnih! Kako veliko pa jih je, kateri pridejo k spovednici s potuhnjenim srcem, mutastim jezikom, z zvitimi besedami! Koliko jih je, kateri svoje grehe nalašč tako tiho ali hitro pripovedujejo, da bi jih ja spovednik ne umel, — ali ki svoje velike grehe tako med male po-pleto ali z okoliščinami zmešajo, da so zelo majhni videti! Koliko jih je, ki se le malih grehov spovedujejo, velikih pa ne drugače, kakor če jih spovednik vpraša! Koliko jih je, ki nalašč od spovednika do spovednika tekajo, da bi noben ne spoznal, da zmiraj stare grehe k spovednici nosijo, da se nikakor nočejo poboljšati! Veliko jih išče le tacega spovednika, kateri jih ne pozna, ki njih grehom molči, kakor da bi jih ne slišal; kateri nič ne vpraša in nič ne reče in od katerega urno odidejo; kateri grešnikom brez poboljšanja in pokore nebesa občta. — Vsi taki se pregreše nad odkritosrčnostjo, potrebno pri spovedi in pokažejo, da jim z njih spovedjo ni resnica.
Grešnik se mora spovedovati in sicer on sam vsega, ne pa spovednik. Kar se pa ne spove, ali tako spove, da ga spovednik ne ume, je toliko, kakor bi se ne spovedal in prejeta odveza njegova nič ne velja. Kdor se noče odkritosrčno spovedati, naj nikar k spovedi ne hodi, in nikar zakramenta sv. pokore ne skruni. Saj spovednik ne želi njegovih grehov vedeti; hudo mu je zadosti, da jih mora poslušati. Torej rečem še jedenkrat in svetujem: Kdor se noče odkritosrčno spovedati, naj raji k spovedi ne hodi. Saj se ne spoveduje človeku, temveč Bogu; Boga pa nihče ne more goljufati, ker slehrnemu vidi v dno srca.
K sklepu sc še jedenkrat ozrimo v današnji evangelij. Zveličar gre po potu. Od daleč stoji deset mož. Sami se razodenejo,
da so gobovi, ker od daleč vanj vpijejo, in vpijejo na ves glas : Jezus, učenih, usmili se nas! Poglej nas, pomagaj nam, ozdravi nas, ker smo polni gob. — Glejte ga plačila za njih ponižnost in odkritosrčnost. Zveličar jim zapove, se duhovnom shazati. Ubogajo in gredo; tudi duhovnom se hočejo razodeti; pa predno še do njih pridejo, so že ozdravljeni. — Grešnik! gobov si na svoji duši, kakor so bili ti možje na telesu. Tudi tebi pravi Zveličar: Pojdi in skazi se duhovnu. Toda skaži se mu, kakor jaz hočem, kakor zakrament sv. pokore terja in te cerkev uči se spovedovati. Spovej se vseli grehov, spovej se vsacega posebej po okoliščinah in številu in spovej se odkritosrčno. Potem tudi tebi porečem, kakor sem jednim izmed gobovih rekel, ti porečem po tvojem spovedniku, ki na mojem mestu sedi, ko ti bo odvezo delil: Vstani in pojdi, tvoja vera ti je pomagala.
Kako rad, grešnik, bi šel k mašniku, ko bi gobov bil in vedel, da mašnik zna gobo odpraviti: toliko raji pojdi k spovedniku, da ti odpravi dušno gobo, sicer ti bo prinesla večno smrt. Amen.	f J. Rozman, dekan.
Štirinajsta nedelja po binkoštih.
Kaj vemo o svetih angeljih ?
(God angeljfiv varuhov.)
Njih angel ji vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.
Mat. 18, 10.
V ptuji, neznani deželi je dobro za popotnika, ako ima zvestega tovariša in voditelja, ki pozna pot ter ga prijateljsko spremlja na kraj, kamor se je namenil. Človeški rod pa je popotnik v solzni dolini proti nebeški domačiji. Na tej poti ima prestati dosti zaprek in nevarnostij. človek si mora torej v srečo šteti, ako najde na tem težavnem potovanju zvestega prijatelja in tovariša, ki ga svari pred nevarnostmi, srečno pelje ob globokih propadih ter ga pogumno spremlja v sredi ljutih sovražnikov. Da, srečnega so mora človek šteti, ker ima v resnici tako zvestega prijatelja — in sicer iz višje vrste, iz vrste nebeških duhov. Te tolažilne resnice nas opomni današnji list in evangelij, da je namreč Bog vsakemu človeku v ložje izveličanje odločil angelja, kateri ga naj varuje in vodi na zemlji in naj bo njegov priprošnjik v nebesih.
Redko kdaj je kdo dvomil nad tem, da so angelji. Še celo pagani so imeli ter imajo vero, da bogovi človeku odločijo za varuha in spremljevalca posebnega duha ali genija. — Naravnost nam pa v današnjem evangeliju zatrdi Jezus sam o resničnem bitju angeljev. Povem vam — govori on — njih angelji vedno gledajo obličje mojega Očeta, hi je v nebesih.
Zato je sv. cerkev, prepričana o tej resnici in prepričana o zvestem varstvu angeljev božjih, njim v čast postavila današnji praznik. Kaj bi si torej primernejšega izvolili v premišljevanje, kakor ravno to resnico sv. vere — namreč: nauk o angelji h Božjih? Vprašajmo se: Kaj pa vemo o svetih angeljih? Na to vprašanje vam odgovorim v današnji pridigi.
Kaj vemo o svetih angeljih in sicer: o njih stvarjenju, o zvestobi pri odpadu hudobnih angeljev, o njih razločku in številu, o njih razmeri do Boga, med seboj in do človeka?
1. Prvo, kar vemo o svetih angeljih, je pripovest o njih zvestobi do Boga pri odpadu hudobnih duhov. Iz tega pa naša pamet sklepa, da so začeli biti, dasiravno o času njih stvarjenja sv. pismo nič ne pove. Veliko svetih očetov meni, da jih je Bog v življenje poklical pred stvarjenjem vidnega sveta. Vse sveto pismo in ves nauk katoliške cerkve pa jasno govori, da je Bog vse angelje vstvaril dobre in svete, jih obdaroval z najlepšimi lastnostmi posvečujoče milosti, jim dal um in prosto voljo in z n e-umrjočnostjo jim vdihnil tudi hrepenenje po večni blaženosti. — Bog je nebeške duhove vstvaril dobre. Toda veliko njih s svojim glavarjem, ki se navadno lucifer imenuje, ni ostalo v prvotnem redu stvarjenja. Hudobni duh v resnici ni obstal. (Jan. 8, 44.) Upor teh duhov zoper Boga se je s tem začel, da so se prostovoljno od Boga obrnili, samodopadljivost gojili, Bogu torej dolžne časti ne skazovali, ter njemu več niso hoteli biti pokorni. Njih napuh in ošabnost pa jo bil tudi njih padec, da so s prokletstvom bili pahneni v peklenski brezen proč od drugih angeljev, ki so Bogu zvesti ostali ter se pod vodstvom velicega angelja Mihaela zoper nje za Boga bojevali.
Spominjajo se tega žalostnega padca sklenimo vaditi se v pokorščini in ponižnosti ter se obrnimo k zvestim, dobrim duhovom, katere je Bog po nauku sv. očetov v plačilo njih zvestobe v milosti, resnici, sveti moči in blaženstvu tako utrdil, da na vekomaj več ne morejo grešiti.
2: O sv. angeljih vemo, da jih je veliko število.
a)	Tega nas že pamet uči. če je Bog že toliko ljudij in drugih stvarij, ki so nižje vrste in nepopolne, vstvaril, koliko več je moral višjih duhov, čistejših, popolnejših bitij vstvariti, da povzdigujejo njegovo neskončno veličastvo.
b)	V tem nas res potrdi sv. pismo. Število dobrih angeljev je veliko večje, kot število hudobnih, ker sv. pismo pri dobrih angeljih tako visoko število rabi, kakor pri nobenem drugem stvarstvu. Tisočkrat tisoč — pravi Danijel (7, 10.) — mu jih je služilo in desetkrat sto tisoč jih je stalo pred njim. Da, sv. Pavel govori (Hebr. 12, 22.) o množici veliko tisoč angeljev. Kristus sam pravi: Moj oče bi mi lahko poslal več kot dvanajst legijonov angeljev. (Mat. 26, 52.)
Med temi angelji je pa zopet nekak red ali vrsta, tako, da je jeden višji memo druzega. Ta raznovrstnost so vidi iz različnih imen, s katerimi jih zaznamva sv. pismo. Beremo o devetih zborih in korih, ki se vsi skup imenujejo nebeško duliovstvo; ti so: angelji, arhangelji, moči-, oblasti, poglavarstva, gospostva; troni, kerubini in serafini. (I. Tcs. 4, 15. El'. 1, 21. Kol. 1, 16. Eceh. 10. Iz. 6, 2.)
3.	O sv. angeljih vemo, da so pri vsej svoji različnosti med seboj v najlepšem miru in soglasju. Jeden se veseli nad svetostjo, popolnostjo in blaženostjo drugega. Med njimi ni nobene zavisti, nobene nevoščljivosti; tam ne vedo, kakor sveti očetje pravijo, razločka med mojim in tvojim. Vsak ima svoj posebni dar, vsak posebno stopnjo, vsak svojo službo, vsak primerno blaženost, ljubezen do Boga pa med njimi vse zjednači. — Primera vam bo pojasnila to resnico. Vrtnica ima posebno lepoto in posebno vonjavo, ravno tako tudi vijolica. Roža presega vijolico, in vijolica, dasi jo manjša, ima zopet nekaj posebnega, česar roža nima; a vendar mirno duhti vijolica pod rožnim grmom. Tako vlada tudi neizrekljiv mir med blaženimi duhovi. O ko bi tako bilo na zemlji, da bi bil sleherni s svojim stanom, s svojo stopnjo, s svojimi darovi zadovoljen in sc v ljubezni veselil lastnosti, dobrot svojega bližnjega, potem bi bila tudi na zemlji že nebesa. Ali napuh, zavist in sovraštvo spremeni zemljo v solzno dolino.
4.	O sv. angeljih vemo četrtič, da so sl užabniki Božj i. Jezus pravi: Oni gledajo vedno obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. Služabniki Božji tedaj so, ki vedno krog njega stoje, kakor imenitni velikaši okoli svojoga kralja. V največji spoštljivosti stojč
pred božjim prestolom in njih najljubše opravilo je: veličastvo Gospoda Boga prepevati in njegova povelja spolnovati.
a)	Čujmo, kaj o tem govori prerok Izaija (6., 1—3.): Videl sem Gospoda sedeti na visolccm in vzvišenem prestolu . . . Serafini so stali ob njem; po šest perutnic je sleherni imel: e dvema so si obraz zakrivali, in z dvema so si zakrivali noge, z dvema pa so letali. Jedcu drugemu so doklicavali rekoč: Svet, svet, svet je Gospod Bog vojskinih trum, vsa zemlja je polna njegovega veličastva. To je slavospev angcljev, ki neprenehoma Bogu v čast doni po sv. nebesih; trikrat svet kaže po razlagi sv. Gregorija Velicega na tri božje osebe v jednem bitju.
b)	Sveti angelji so služabniki Božji, ne le vstvarjeni, čast in hvalo mu vekomaj prepevati, ampak tudi njegova povelja natanko spolnovati. Oni so, kar že njih ime pomeni, njegovi poslanci. Predstavljajo se nam navadno s perutnicami, ki so podoba hitrosti, s katero spolnujejo povelja božja. Sveto pismo nam našteva veliko zgledov, da so bili angelji z nebes na zemljo poslani voljo božjo naznanovat in njegova povelja spolnovat.
c)	Angelji naznanjajo sklepe božje in tolaživne dogodke: Angelj naznani Abrahamu rojstvo njegovega sina, in angelj ohrani Izaku življenje, ko sta se z Očetom Bogu pokorna skazala. Angelj se prikaže Cahariju, ko v svetišču kadilo zažiga, ter mu napove rojstvo Janeza Krstnika. Arhangelj Gabrijel je od Boga poslan k Devici Mariji, naznanit izvoljeni in milostipolni, da bo Mati božja postala. Angelji prepevajo pri rojstvu Zveličarjevem ter veselo vest sporoče priprostim pastirjem na betlehemski planjavi. Angelj se Jožefu prikaže v spanju ter mu reče: Vstani, vzemi Dete in njegovo Mater in beži v Egipt, ker Herod streže otroku po življenju. In ko ta umre, je zopet angelj, ki mu veli, naj se vrne v svojo domovino. Ko Zveličar trikratno skušnjo satanovo prestane, pristopijo angelji ter mu strežejo. Ko na Oljski gori krvavi pot poti, in je njegova duša žalostna do smrti, pride angelj z nebes ter ga pokrepča in potolaži.
d)	Angelji pa tudi izvršujejo kazni božje. Angelj zapodi s plamenečim mečem prva človeka po grehu iz raja ter jima brani vhod. Angelji pokončajo z žvcpljenim ognjem Sodomo in Gomoro. Angelj pomori prvorojene egipčanske sinove, ko Faraon nočo spustiti izvoljenega ljudstva. Angelj vdari Izraelsko deželo z morivno šibo. Angelji bodo na sodnji dan mrtve s trombami po-
30*
klicali k sodbi ter bodo hudobne od dobrih ločili. — Iz tega spoznate, da so angelji res poslanci, ki božja povelja povsod spolnujejo in Bogu vekomaj čast in slavo pojo. Zato pravi David (ps. 103, 20.): Hvalite Gospoda vsi njegovi angelji, Iti mogočni v moči spolnujete njegovo voljo, ki poslušate glas njegovega govorjenja.
5.	Slednjič vemo o sv. angeljih, da so služabniki ljudi j, da so naši prijatelji, spremljevalci in varuhi v tem revnem življenju, zato jih imenujemo tudi angelje varuhe. Dobri angelji nas neizrekljivo ljubijo zavoljo Boga ter nam strežejo z veseljem kot svojim prihodnjim tovarišem, ki so tudi poklicani k večni blaženosti v sv. nebesih. Zato piše sv. Pavel (na Hebr. 1, 14.): Ali niso vsi služabni duhovi v službo poslani zavoljo tistih, ki bodo delež zveličanja prejeli ? Poklicani k tej dedščini so pač vsi, ali kateri jo bodo posedli? Gotovo pobožni in bogaboječi. Angelje Bog pošlje vsem, posebno pa tem, da jih varujejo in spremljajo do smrti, kar potrjuje sv. pismo (psi. 33, 8.): Angelj Gospodov se bo vtaboril okrog njih, ki se ga boje in jih bo otel. Oni spolnujejo nad nami, revnimi otroci Adamovimi, veliko zapoved božjo, o kateri David govori v 90. (11—13) psalmu: Svojim angeljem je zapovedal zavoljo tebe, da naj te vanijejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da kje s svojo nogo ob kamen ne zadeneš. Po gadih in baziliskih boš hodil in poteptal leva in zmaja.
a) Da angelji ljudi varujejo na duši in telesu, to nam potrjuje mnogo zgledov sv. pisma.
Dobri angelji nas tedaj varujejo v neštevilnih telesnih nevarnostih.
Angelj reši Izmaela, ko v puščavi žeje umira, preteče smrti. Angelji peljejo Lota z njegovo rodovino iz grešne Sodome, predno jo je pokončal žvepljeni ogenj. (I. Moz. 19.) Kdo se ne spominja ganljive dogodbe v rodovini Tobijevi? Ali ni bil Rafael, jeden izmed sedmerih duhov, ki stoje pred tronom božjim, kateri je mladega Tobija spremljal na daljnem potovanju in mu toliko dobrot skazal, da ni mogel sin dosti očetu nadopovedati: »Oče, kakšno plačilo mu bomo dali, ali kaj more vredno biti njegovih dobrot? Mene je zdravega tje peljal in nazaj pripeljal, denarje je on od Gabela sprejel, meni je on ženo dobil, hudega duha je on od nje pregnal, njene stariše je razveselil; mene je obvaroval, da me ni riba požrla, tudi tebi je pomagal, da vidiš svetlobo neba, in z vsemi dobrotami smo po njem napolnjeni. Kaj mu bomo mogli za to vrednega dati ?« (Tob. 12, 3.) Angelj je preroku Eliju v puščavi nosil jedi in pijače. (3. Kr. 19.) Angelj je varoval tri mladeniče v ognjeni peči, da jim plamen ni škodoval. (Dan. 3, 49.) Angelj je rešil Daniela iz
levnjaka. (Dan. 4.) Angelji so vodili Juda Makabejca in njegovo vojsko. Dva angelja sta Makabejca vzela v svojo sredo ter ga varovala s svojim orožjem; v sovražnike pa sta metala psice in strele, da jih je bilo na tisoče pomorjenih. (2. Mak. 10. 29—31.) Angelj se v ječi Petru prikaže, razveže mu verige ter ga srečno reši. Angelj je aposteljnu Pavlu in njegovim tovarišem na barki življenje ohranil. To so bolj telesne dobrote.
Pa tudi v dušnih nevarnostih, v skušnjavah in zalezovanju k grehu stojijo angelji božji skušanemu na strani.
Ko je zapeljani prerok Balaam na oslici jahal ljudstvo božje preklinjat, se mu je s potegnjenim mečem angelj nasproti postavil rekoč: Jaz sem prišel tebi se zoperstavit, ker tvoja pot je krivična in je metli nasprotna. (4. Moz. 22. 32.) Tako ga je obvaroval greha, da ni preklinjal, ampak blagoslavljal Izraelce. — Judita je bila mlada, pobožna vdova; ko je Betulija, njeno domače mesto, v nevarnosti pred sovražniki, sklene ga rešiti. Zaupa na božje varstvo, poda se v šotor Asircev; Holofern jo sprejme ter se očara po njenem govorjenju in lepoti. Ko se vojskovodja vpijani, odseka mu pogumna Judita z njegovim mečem glavo ter hiti v svoje rojstno mesto nazaj. »Kakor resnično Gospod živi — govori ona vsa vesela starašinam, ki so se zbrali okoli nje — angelj njegov me je varoval, ko sem od tod šla, in tam bila, in se od ondod sem vrnila; in Gospod ni pripustil svoje dekle oskruniti, temuč meje brez omadežanja z grehom k vam nazaj poklical, da se veselim njegove zmage, svojega ohranjenja in vašega rešenja.« (Jud. 13, 20.) Kako hvaležno spoznava Judita varstvo sv. angelja, ki je ni le na telesu, ampak tudi na duši obvaroval omadežanja z grehom! Angelj je še paganskega stotnika Kornelija podučil, kaj ima storiti, da bo izveličan.
Zares velika je njih skrb za rešitev naših duš. Zato oni neprenehoma za nas prosijo in našo molitev nosijo pred tron božji. To Rafael sam potrdi Tobiju (12, 12.) rekoč: »Kadar si s solzami molil, sem jaz tvojo molitev pred Gospoda nosil.« Sosebno delavne so pokažejo krog smrtne postelje v boju zoper hudobne duhove, da bi dušo rešili tor jo spremili na očetov dom. Kristus sam pravi o ubogem Lazaru, da so njegovo dušo angelji nesli v naročje Abrahamovo. (Luk. 16, 22.)
b) In kdo bi mogel tajiti, da dobri angelji varujejo ljudi na duši in na telesu, ko vsakdanja skušnja neštevilnokrat ta nauk potrjuje?
V kolikih nevarnostih življenja se ne znajdejo dan na dan mali, neskušeni otroci! Kolikokrat bi lahko nesrečno padli, zlomili si roke ali noge, kolikrat lahko bili povoženi, ali od konj poteptani, kolikrat kmalo prezgodaj našli v vodi hladni grob — in
vendar se jim ni nič žalega zgodilo! Kdo drugi jim je stal na strani, kakor angelj varuh, ki skrbno pazi na ljubo nedolžnost. Ako pomislite nazaj v svojo mladost, ali tudi na svojo odraščenost, mnogoteri morate s solzami hvaležnosti spoznati danes ob prazniku sv. angeljev varhov, da so oni bili res vaši ljubeznivi prijatelji in skrbni spremljevalci. — In neprenehoma nam dobri angelji navdihujejo blage misli in želje ter nas tako k dobremu napeljujejo in od hudega odvračujejo. Kdo ni že slišal takih navdihovanj, kdo se že ni bojeval med dobrim in hudim ? Zakaj tudi hudobni angelj se nam skuša pridružiti, zdaj vidno v podobi zlih ljudij, zapeljivcev; zdaj nevidno z navdihovanjem grešnih misli in želj, da bi nas vjel v svoje pogubne mreže. Blagor nam, ako spoznamo to zvijačo in poslušamo pravega prijatelja, angelja varuha; gorje nam, ako njegov glas zaničujemo in se damo prekaniti od hudega duha! Kajti žalostno gleda angelj božji na nas, ako ga ne ubogamo. Sveti očetje menijo, da angelji včasih svoje varovance zapuste, ko trdovratno v grehih žive, kakor učenik popusti ter-mastega, neubogljivega otroka. Tako so angelji mesto Jeruzalem, predno je bilo razdejano, zapustili in so se, kot pripoveda Jožef Flavij, slišale v zraku besede: »Pojdimo proč, pojdimo proč s tega kraja!« Ker saj to je gotovo, da neubogljivost hudobnega kristijana zelo pomanjšuje moč varstva svetega angelja. — Ako se pa grešnik spreobrne, potem obhajajo nebesa vesel praznik, ker Zveličar sam pravi, da je veliko veselje med angelji v nebesih nad grešnikom, ki se spokori. (Luk. 15, 10.)
Tako, predragi poslušalci, smo ob kratkem slišali, kar nam jo znanega o sv. angeljih, kakor nam jasni izreki sv. pisma, nauki sv. očetov in lastna skušnja potrjuje. Vse to je za nas ne le to-lažljivo in veselo, ampak tudi zelo podučno. Vesel dan praznujemo danes na zemlji, Bog daj, da bi bil ta dan tudi dan veselja za nebesa, kar bo res, ako bi toliko grešnikov poslušalo ljubeznivi glas svojega angelja varuha in se iztrgalo zanjkam hudičevim! O grešnik, izroči se danes zopet v varstvo dobremu angelju, stori mu to veselje — in ti si rešen! Bojuj se zoper skušnjave in zalezovanja, saj ti stoji angelj na strani. Spoštuj njegovo pričujočnost in kliči ga na pomoč v življenju in smrti. Danes že se priporočimo svetim angeljem za srečno zadnjo uro z besedami sv. cerkve: Pridite, vi angelji božji, vzemite naše duše v svoja naročja ter jih nesite

pred obličje božje. V vaše roke, o sveti angelji varuhi, izročamo svoje telo in svojo dušo zdaj in ob smrtni uri. Amen.
A. Žlogar.
Pogled na slovstvo.
A.
Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi. Za nižje razrede srednjih šol priredil Andrej Karlin, katehet na c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1896. V Ljubljani. Cena v platno vezani knjigi 2 kroni. Str. 144. — Z veseljem pozdravljamo to najnovejše delo slovenske bogoslovske književnosti. Namenjeno je za nižje razrede srednjih Sol, zlasti za gimnazije in naučno ministerstvo jo je že potrdilo. — Z učnimi slovenskimi knjigami smo že vedno na slabih tleh, tudi pri verouku. Upanje imamo, da se kmalu zboljšajo te za učitelje in učence neljube razmere. Porok za to nam je naznanjena knjiga, ki se bo rabila v III. gimnazijskem razredu; nov katekizem za I. razred se nam tudi že letos obeta.
Schuster-Lesarjeve „Zgodbe sv. pisma", sicer dobre za svoj čas, so za gimnazije premajhne in nedostatne, vrhu tega so se tiskale več desetletij nespremenjene z mnogimi jezikovnimi napakami, tako da nikakor ne ustrezajo zahtevam sedanjega časa, posebno če jih primerjamo s šolskimi knjigami družili strok. Ali bo nova >Zgodovina razodetja božjega« dobro namestovala zastarele »Zgodbe sv. pisma«? Po moji sodbi prav dobro. Upam, da mi bodo pritegnili gospodje veroučitelji, ki jo bodo rabili pri pouku. — Tvarina je obsežniša kakor v prejšnji knjigi ter v vseh časovnih dobah jednakomerno obdelana. Osnovana pa je bolj vednostno; zato bo povzročevala, kajpada, učencem primerno več dela. Stvarnih napak nisem našel. Jezik je čist in pravilen, le kaka malenkost bi se dala še popraviti n. pr. na str. 45. pri dckalogu Na prešestvuj nam. »Ne prešeštvuj« — Slik knjiga nima razen tlorisa sv. šotora na str. 48., tlorisa (str. 89) in podobe (str. 90) Salomonovega tempelja. Na koncu je pridejan zemljevid svete dežele. Pretiskan je po starih zgodbah in sicer popolnoma neizpremenjeno. Oblika kakor: »imena podčertana", »Mertvo morje“ nam več ne ugajajo; tudi „Najn“ v Galileji je pogrešek, glasiti bi se moralo Najm. — Vnanja oblika je jako lična, kakor smo že vajeni pri vseh slovenskih izdelkih iz Bambergove zaloge. Končno naj še omenjam, da bodo novo »Zgodovino razodetja božjega" s pridom mogli rabiti za se tudi gospodje katehetje, ki poučujejo v ljudski šoli, ker obsega bogato zalogo za razlago v šoli, pa tudi v cerkvi, n. pr. predpodobe Mesijeve itd. Skratka: Vsem prijateljem svete zgodovine bodi označena knjiga toplo priporočena. Sklepam te vrstice z željo, naj pride za njo prav kmalu nje sestra, obsegajoča razodetje božje v novi zavezi. Le cena naj bi se znižala! Dr. P.
B.
Institutiones tlieologiae dogmatične specialis. Tractatus de gratia.
Auctore Bernardo Jungmann, Eccles. Cathedralis Brugens. Canon, hon., Philos. et s. Theol. Doct., ac Profess. ord. in s. Fac. Theol. Universitat. cath. Levaniensi. Editio seata. MDCCCXCVI. Ratisbonae. Sumplibus et lypis Friderici Pustet. 8°.

Str. 312. Cena 1 gld. 80 kr. — Mnoge izdaje, katere je doživelo to delo, prijajo najbolje in najugodneje o njem. V novejših izdajah ni popravkov, kakoršnih pač tudi ni bilo treba. Knjiga je za uJenje, ponavljanje in premišljevanje tako dobra, kakor morda nobena te vrste. Hodi pa po srednji poti med veliko natančnostjo velikih del in kratkostjo malih kompendijev. Kratek pregled vseh naukov ob koncu olajšuje ponavljanje. Knjigo to, kakor tudi druge traktate istega pisatelja priporočamo najtopleje.
2.	Theologia moralls per modum conferentiarum auctore clarissimo P. Beniamino Elbel, 0. S. Fr. Novis curis edidit P. F. Irenaeus Bierbaum O. S. Fr., Provinciae Saxoniae S. Crucis lector iubilatus. Editio secunda (III. — IV. mille). Cum approbatione superiorum. Volumen tertium. Continens partes tres. Pader-bornae, MDCCCXCVI. Ex typographia Bonifaciana. (J. W. Schroeder) 8°. Str. 750. Cena 8 gld. 42 kr. Na to delo smo že večkrat opozarjali in hvalili njegovo po-rabnost. Za spovednika je Elberjevo delo najboljši navod.
3.	Die Ordeu uud Cougregatiouen der kathollschen Kirche. Von dr. Max Heimbucher, kgl. Lycealprofessor in Bamberg. Erster Band. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand SchOningh. 1896. 8°. Str. 583. Cena 3 gld. GO kr. — Bilo je res prav, da se je kdo lotil opisovanja katoliških redov in kongregacij. Kako pojasnjuje zgodovina redov občno cerkveno zgodovino! Pa tudi kako radi pogledamo semtertje posamezne podatke o tem ali onem redu. Po splošnem uvodu govori naš pisatelj najprej o prvotnem redovnem življenju na jutrovem: v Egiptu, Palestini in Mali Aziji (Bazilij in Bazilijani); nato govori o zapadu: o meništvu v Italiji (sv. Benediktu) in drugodi po zapadu; zlasti obširno razpravlja potem benediktinski red in njegove vaje; v3. oddelku razpravlja frančiškanski red (1., 2. in 3. red) pa njega zgodovino do današnjega dne; nadalje opisuje v
4.	oddelku avguštinski red, ki je, kakor znano, jako obširen; in naposled v 5. oddelku dominikanski red. — Trdno smo prepričani, da je in bo pisatelj mnogim mnogim ustregel s tem delom, katerega izvrstni prvi zvezek je tukaj. I.ahko ga toplo priporočamo
4.	Der Meuscli. Sein Ursprung und seine Entvvicklung. Eine Kritik der mechanisch-monistischen Anthropologie. Von dr. C. Gutberlet. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1896. 8". Str. 620. Cena 6 gld. — To znamenito delo slavnega pisatelja obdeluje najvažnejši predmet v modroslovju in drugih sorodnih vedah. Giblje pa se večinoma z dobrim orožjem v roki zoper darvinizem, kakor tudi nekatere sorodne krive nauke. Mnoga poglavja iz tega dela je obdelal pisatelj semtertje v dveh časopisih, a tu imamo popolno celoto: najprej kritiko darvinizma sploh, potem čitamo o izviru človekovem, prvotnem človeku, o razvitku duševnega življenja, o izviru jezika ali govorice, o izviru družine, o izviru nravnosti, religije, . .. torej veliko vrsto najvažnejših vprašanj. Da ne govorim o posameznostih, rečem le: Delo je prezaslužno in vredno, da si je omislijo modroljubni omikanci.
5.	Sankt Hclenns lteiltum. Erziihlendes Gcdicht in sechszehn Geslingen.
Von Wilhelm Biesten. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh 1895. 12". Str. 305. Cena 2 gld. 4 kr. — Kakor pravi naslov, suče se pesem o sveti Heleni, posebej o sv. suknji, ki je shranjena v Treviru, kamor jo je prinesla sv. cesarica Helena. Vsebina in oblika sta izborni.	Dr. F. L.
Založba „Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Ant. Kržič.