SLOFIT NASVET
SPLETNA REVIJA ZA PRAKTIČNA VPRAŠANJA S
PODROČJA TELESNEGA IN GIBALNEGA RAZVOJA
2022, letnik 6, številka 2

ISSN 2591-2410

Izdajatelj:
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani

Uredniški odbor:
dr. Gregor Jurak, dr. Marjeta Kovač (glavna in odgovorna urednika), Kaja Meh
(tehnična urednica)

Uredništvo:
Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, telefon: 01/5207700

Internet:
https://www.slofit.org/slofit-nasvet

Izdajo te publikacije je omogočilo sofinanciranje Fundacije za šport.

1

Vsebina
Kako skrbimo za gibljivost ..............................................................................3
V šolo peš ali s kolesom .................................................................................8
Natančnost je pomembna pri vseh otrokovih dejavnostih ....................................... 13
Vadba v dvoje je imenitna zabava .................................................................. 18
Zdravstvena pismenost je ključ do boljšega zdravja ............................................. 22
V paru zmoremo več .................................................................................. 24

2

Kako skrbimo za gibljivost
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Dojenčki so izjemno gibljivi, v starosti pa moramo načrtno ohranjati gibljivost, da lahko
opravljamo določena vsakdanja opravila samostojno. Dekleta so bolj gibljiva kot fantje,
prikazujemo pa tudi, kako se je spreminjala gibljivost naših sedemletnikov v zadnjih
tridesetih letih. Katarina Bizjak Slanič za mlade bralce revije Ciciban s pomočjo preprostih
opisov in slik pojasnjuje, kaj je gibljivost.

Gibljivost nam omogoča izvajanje velikih razponov gibanja v naših sklepih. Za vsakdanje
življenje je predvsem pomembna gibljivost ramenskega obroča in trupa, v določenih športih
(npr. pri ritmiki, gimnastiki, drsanju, karateju, metu kopja ali teku čez ovire), pri cirkuških
akrobacijah ali jogi pa potrebujemo posebno, celo izjemno gibljivost različnih delov telesa.
Ustrezna gibljivost nam pomaga pri učinkovitem razvoju drugih gibalnih sposobnosti, npr.
moči, koordinacije gibanja, hitrosti.1 Če smo primerno gibljivi, se lažje in učinkoviteje naučimo
tehnike različnih gibalnih spretnosti, naše gibanje pa je lepše in lahkotnejše. Današnji človek je
homo sedens, sedeči človek.2 V šoli ali pisarni presedimo tudi več ur dnevno, prav tako pa
sedimo tudi v prostem času pred različnimi zasloni Sedeči položaj telesa povzroči skrajšanje
prsnih mišic in mišic upogibalk kolka, zato lahko z vadbo gibljivosti pomembno vplivamo na
ohranjanje lepe telesne drže.1
V vseh življenjskih obdobjih se ob ustrezni gibljivosti dobro počutimo, saj je naše gibanje
gospodarno (izvedeno brez večje porabe energije) in varno (možnost, da se poškodujemo, je
majhna)1-4. Raziskovalci poročajo, da je ustrezna gibljivost eden od pomembnih dejavnikov
preprečevanja poškodb.5
Majhni otroci so izjemno gibljivi, saj so njihove sklepne ovojnice in mišice zelo prožne, s
starostjo pa postajajo naše sklepne ovojnice in mišice čedalje manj elastične, gibljivost pa hitro
upada. Zato je izjemno pomembno, da poskrbimo za razvoj in ohranjanje gibljivosti, da nas
upad te sposobnosti ne ovira pri vsakdanjih opravilih, npr. pri predklonu, ko si želimo zavezati
čevlje, ali pri vzponu na prste, ko se stegujemo za skodelico na najvišji polici omare. Ne glede
na starost si zato zjutraj dobro pretegnite celotno telo z nekaterimi razteznimi vajami. Če imate
v stanovanju žrd med podboji vrat, se vsak dan obesite nanjo, a tako, da se na tla opirate s
pokrčenimi nogami in raztegnete zgornji del telesa in trup.
Gibljivost je gibalna sposobnost, ki jo je treba zelo načrtno razvijati.3 Vaje raztezanja, ki jih
izvajamo pri vsakem ogrevanju pred kakršno koli vadbo, sicer povečujejo našo gibljivost, a je
njihov namen predvsem pripraviti telo na povečan napor; z ogrevanjem se povečata pretok krvi
skozi mišice in sklepne ovojnice in hitrost prevajanja mišičnih signalov, mišice pa postanejo
manj viskozne.4 Posebna vadba za razvoj gibljivosti zahteva rednost, postopnost in veliko
3

število ponovitev statičnega (postopno raztezanje mišic in sklepov ter zadržanje v položaju
največjega razpona, čemur s tujko rečemo tudi »strečing«) ter dinamičnega raztezanja
(dosežemo ga z zamahi, zibi, kroženji). Pri takšni vadbi bodite pozorni na predhodno ogrevanje,
stabilen položaj telesa in tudi na pravilno dihanje, ki naj bo globlje in umirjeno ter naj sledi
raztezanju posamezne mišice ali mišične skupine. Prav tako ne pozabite na raztezne vaje po
končani bolj intenzivni vadbi, saj z njimi mišice sprostimo. Tako se po večjem naporu hitreje
povrnejo v običajno fiziološko stanje.1
V Sloveniji redno spremljamo gibljivost otrok in mladine v sklopu vsakoletnih meritvah za
športno-vzgojni karton z mersko nalogo predklon stoje. Predklon izvajamo na klopci,
ocenjujemo pa gibljivost spodnjega dela hrbta in nog. Ugotavljamo, da so sedemletna dekleta
bolj gibljiva od fantov (njihovi rezultati so približno 3 cm boljši od rezultatov fantov), v zadnjih
triintridesetih letih pa se je gibljivost pri fantih nekoliko poslabšala (med letoma 1989 in 2021
za približno pol cm), pri dekletih pa izboljšala (v istem časovnem obdobju za 0,8 cm).6 Posebej
je opazen upad gibljivosti pri dekletih v obdobju korone, saj so njihovi rezultati v povprečju
slabši za en cm. To samo dokazuje, kako pomembna je redna vadba, ki jo zagotavlja vsem
otrokom šolski sistem.

Rezultati predklona na klopci sedemletnih dečkov in deklic v obdobju 1989-2021 (vir: Laboratorij za
telesni in gibalni razvoj, 2022; vir sličic: https://www.vecteezy.com/free-vector/vector)

4

5

Viri:
1

Enoka, R. M. (2002). Neuromechanics of Human Movement. Champaign, IL: Human
Kinetics.
2

Mandal, A. C. (1981). The seated man (Homo Sedens) the seated work position. Theory and
practice. Applied Ergonomics, 12(1), 19-26.
6

Strojnik, V. (2015). Vadba za moč in gibljivost, senzomotorična vadba (interno gradivo).
Ljubljana: Fakulteta za šport.
3

7

V šolo peš ali s kolesom
Žan Luca Potočnik1, Urška Kereži1, prof. dr. Gregor1
1

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Otroci v šoli veliko presedijo, mnogi obsedijo tudi po pouku. Veliko jih ima težave zaradi
pomanjkljive telesne dejavnosti. Zgolj šolska športno vzgoja ne zadostuje. Telesno dejavni
morajo biti tudi pred in po pouku. Pomembna priložnost za vsakodnevno telesno dejavnost
je lahko pot v šolo. Vas zanima zakaj?

Sodobni način življenja v razvitem svetu je tesno povezan s prekomernim sedenjem1–3,
kroničnim pomanjkanjem telesne dejavnosti4,5, pretirano rabo zaslonske tehnologije3,6–8 in
slabimi spalnimi navadami3,7,9. Odrasle nas v ta nezdrav življenjski slog pogosto silijo službene
obveznosti, saj delamo z računalnikom ali v proizvodnji za strojem, na blagajni oziroma v
drugih poklicih, kjer moramo več ur neprekinjeno sedeti ali ponavljati prisilne gibe. V prostem
času nato hitimo opraviti cel kup obveznosti ter ob tem nosimo številne odgovornosti, zato je
stres naš večni spremljevalec, ki še spodbuja škodljive navade, kot so kajenje, impulzivno
uživanje živil z visoko vsebnostjo sladkorja in maščob, alkohol, prekratek in nekakovosten
spanec idr. Tako zelo dobro vemo, kako težko je izstopiti iz začaranega kroga slabih navad, ki
smo jih utrjevali dolga leta, in koliko truda moramo vložiti v novo, pozitivno spremembo. Zato
pri otrocih, ki so v procesu zorenja in osebnostnega razvoja ter navade šele razvijajo,
izkoristimo ta čas za utrjevanje dobrih navad.
A že z vstopom v šolo in soočenjem z učnimi obveznostmi postanejo številne ure sedenja
neizogibne tudi za otroke. Zato je pomembno, da jim pomagamo razviti navade, ki bodo
spodbujale telesno dejavnost, krepile telesno zmogljivost in prispevale k ravnovesju v
življenjskem slogu. Na srečo imajo otroci v Sloveniji dobre pogoje za telesno dejavnost. Pouk
športne vzgoje je del obveznega programa šolskega predmetnika10, vodijo ga visoko izobraženi
in kompetentni učitelji, šole pa nudijo kakovostne športne objekte11 in športno opremo12. A žal
pouk športne vzgoje še ni dovolj za odpravljanje učinkov vsakodnevnega dolgotrajnega sedenja
in uživanja visoko kaloričnih živil. Zato jih je treba spodbujati k telesni dejavnosti tudi izven
šole in pri tem imamo na voljo različne možnosti. Otroka lahko vključimo v organizirano
športno vadbo, kar običajno sicer predstavlja določen finančni zalogaj. Ob popoldnevih smo
lahko skupaj dejavni v naravi, če nam to dopušča čas, seveda. Ob tem pa lahko otroka
spodbujamo tudi k samostojni telesni dejavnosti. Ena teh je zagotovo potovanje v šolo in
domov. Kako pa gre vaš otrok v šolo? Peš? S kolesom? Ali ga peljete z avtom?
Za otroka je brez dvoma najbolje, če so mu na voljo vse naštete možnosti za telesno dejavnost.
Saj samo telesno dejavno potovanje v šolo prav tako ne bo dovolj prispevalo k ravnovesju, a je
kljub temu pomembna utež na tehtnici. Številni raziskovalci namreč poročajo, da močno
prispeva k skupni količini dnevne telesne dejavnosti13–15, zviša nivo intenzivne telesne
dejavnosti13,16–18 in tako pomaga dosegati smernice19, ki narekujejo, naj bodo otroci vsak dan
vsaj 60 min zmerno do visoki intenzivno dejavni20 (to je intenzivnosti, pri kateri se zadihajo in
8

prepotijo). Ob tem lahko telesno dejavno potovanje prispeva k porabi energije (kalorij)14,21 ter
tako k ravnovesju med energijskim vnosom in porabo.

Raziskovalci, ob sistematičnem pregledu znanstvene literature na področju telesno dejavnega
prihoda v šolo, ugotavljajo, da je slednje pozitivno povezano s srčno-dihalno zmogljivostjo,
vendar le v primeru kolesarjenja, ne tudi hoje15,22. V okviru raziskave ARTOS23,24, ki jo v ekipi
SLOfit skupaj s sodelavci izvajamo vsakih 10 let, je tako tudi nas zanimala povezava med
potovanjem v šolo ter telesno zmogljivostjo. V znanstvenem članku smo nato zapisali
ugotovitev, da so imeli slovenski otroci, ki so jih starši z avtom vozili v šolo, nižji nivo srčnodihalne zmogljivosti kot otroci, ki so v šolo hodili peš, se peljali s kolesom ali skirojem25.
Ob poznavanju pozitivnih učinkov telesno dejavnega prihoda v šolo nas je seveda zanimalo še,
kakšni so razlogi, da se številni otroci kljub temu vozijo z avtomobilom ali javnim prevozom,
o čemer smo poročali v drugem znanstvenem članku. V raziskavo smo vključili 339 otrok,
starih 11–14 let, ki so bivali največ 3 km od šole. Ugotovili smo, da je vsak tretji otrok v šolo
in iz nje potoval telesno nedejavno, vsak peti pa (le) domov26. In kateri dejavniki so vplivali na
njihov način potovanja? Ugotovili smo, da ekonomski status družine, izobrazba matere in
spodbude k telesni dejavnosti s strani staršev niso imeli vpliva, med tem je bila pri skupini
otrok, ki so v obe smeri potovali telesno nedejavno, (prevelika) razdalja do šole najbolj pogost
razlog za izbiro tovrstnega potovanja. Skupina otrok, v kateri so le v eno smer potovali telesno
nedejavno, pa za to odločitev najbolj pogosto navedla strah pred zamujanjem k pouku. Na drugi
strani so starši pogosto navajali, da otroke peljejo v šolo, ker se njihov služben urnik pač sklada
s šolskim urnikom otrok.
Lu idr. so opravili sistematični pregled znanstvene literature, v katerem so se osredotočili prav
na ovire, ki šolskim otrokom preprečujejo telesno dejavno potovanje27. Kot najbolj
pogoste osebne ovire so, podobno kot mi, navedli prikladnost skupnega potovanja otrok s starši
na poti v službo. Ob tem so navedli še težko šolsko torbo ter željo otrok po prevozu. Kot najbolj
pogoste ovire v okolju so navedli razdaljo do šole in nevarnost, ki jo predstavlja promet, kot
najbolj pogosto družbeno oviro pa ulični kriminal. Aranda-Balboa idr. so prav tako opravili
sistematični pregled študij in posebej analizirali mnenja staršev, ki so kot oviro najpogosteje

9

navedli (ne)primernost šolskih poti (22 študij), s kriminalom povezano nevarnost na ulicah (15
študij) in gost promet (14 študij)28.
V Sloveniji zaenkrat lahko rečemo, da na poti v šolo kriminal na ulicah k sreči ne predstavlja
ovire, prav tako nevarnost v prometu ni tako pogosta. Glede na izsledke naših ugotovitev v
raziskavi ARTOS, je v Sloveniji prav udobnost tista, ki številnim otrokom prepričuje, da bi bili
bolj telesno dejavni. Na tem mestu vas zato pozivamo, da otrok ne vozite v šolo z avtom, raje
jih navadite, da gredo peš, s kolesom ali skirojem. Kot smo omenili na začetku prispevka, je
otroštvo najboljši čas za razvoj in utrjevanje dobrih navad. Če je vaš dom zelo oddaljen od šole
in jih vendarle morate peljati, pa jih raje odložite kilometer ali dva od šole in ne pred vrati. Pri
tem je pomembno, da jih navadite na skrbno upravljanje s časom, saj bodo tako pravočasno
odšli od doma in ne bodo zamujali k pouku ter pot v šolo ne bo tako stresna. Pomislite, pot v
šolo in z nje je priložnost za številne dodatne gibalne spodbude, kot so preskakovanje ovir,
spontani hitri teki, ciljanje dreves s snežnimi kepami ali igra na igralih, ki so ob poti. Takšne
gibalne izkušnje prispevajo k razvijanju osnovnih gibalnih vzorcev in gibalnih sposobnosti, za
katere jih prikrajšate vsakič, ko jih peljete z avtom.

Viri:
1

van Ekris, E. et al. Tracking of total sedentary time and sedentary patterns in youth: a pooled
analysis using the International Children’s Accelerometry Database (ICAD). Int. J. Behav.
Nutr.
Phys.
Act. 17,
65
(2020).
2
Kontostoli, E. et al. Age-related change in sedentary behavior during childhood and
adolescence: A systematic review and meta-analysis. Obesity Reviews (2021)
doi:10.1111/obr.13263.
3
Ocvirk, T., Kovač, M. & Jurak, G. Vpliv omejitev gibanja za obvladovanje širjenja virusa
SARS-CoV-2 na 24-urno gibalno vedenje in telesno zmogljivost otrok in mladostnikov. Šport :
revija za teoretična in praktična vprašanja športa vol. 69 233–240 (2021).
4
Pratt, M., Ramirez Varela, A., Salvo, D., Kohl, H. W. & DIng, Di. Attacking the pandemic of
physical inactivity: What is holding us back? Br. J. Sports Med. 54, 760–762 (2020).
5
Kohl, H. W. et al. The pandemic of physical inactivity: Global action for public
health. Lancet 380,
294–305
(2012).
6
Schmidt, S. C. E. et al. Physical activity and screen time of children and adolescents before
and during the COVID-19 lockdown in Germany: a natural experiment. Sci. Rep. (2020)
doi:10.1038/s41598-020-78438-4.
7
Twenge, J. M. & Campbell, W. K. Associations between screen time and lower psychological
well-being among children and adolescents: Evidence from a population-based study. Prev.
Med.
Reports 12,
271–283
(2018).
8
Kovacs, V. A. et al. Physical activity , screen time and the COVID-19 school closures in
Europe – an observational study in 10 countries. Eur. J. Sport Sci. 1–26 (2021)
doi:10.1080/17461391.2021.1897166.
9
Meh, K., Morrison, S. A., Sember, V. & Jurak, G. Spremembe v 24-urnem gibalnem vedenju
slovenskih najstnikov v času izolacijskih ukrepov ob prvem valu epidemije COVID-19. Šport :
revija za teoretična in praktična vprašanja športa vol. 69 251–256 (2021).
10

Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport. Programi in učni načrti v osnovni
šoli. Predmetnik za osnovno šolo https://www.gov.si/teme/programi-in-ucni-nacrti-v-osnovnisoli/.
11
Jurak, G. et al. Analiza šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije:
zaključno
poročilo
.
273
(PDF)
(2012).
12
Pajek, M., Kovač, M. & Jurak, G. Obseg in kakovost športne opreme ter pripomočkov za
izvedbo
športne
vzgoje. 61,
165–169
(2013).
13
Chillón, P. et al. Active commuting to school in children and adolescents: An opportunity to
increase physical activity and fitness. Scand. J. Public Health 38, 873–879 (2010).
14
Faulkner, G. E. J., Buliung, R. N., Flora, P. K. & Fusco, C. Active school transport, physical
activity levels and body weight of children and youth: A systematic review. Prev. Med.
(Baltim). 48,
3–8
(2009).
15
Larouche, R., Saunders, T. J., John Faulkner, G. E., Colley, R. & Tremblay, M. Associations
Between Active School Transport and Physical Activity, Body Composition, and
Cardiovascular Fitness: A Systematic Review of 68 Studies. J. Phys. Act. Heal. 11, 206–227
(2014).
16
Werneck, A. O. et al. Association of change in the school travel mode with changes in
different physical activity intensities and sedentary time: A International Children’s
Accelerometry
Database
Study. Prev.
Med.
(Baltim). 153,
106862
(2021).
17
Carver, A. et al. How is active transport associated with children’s and adolescents’ physical
activity
over
time? Int.
J.
Behav.
Nutr.
Phys.
Act. 8,
126
(2011).
18
Aparicio-Ugarriza, R. et al. Active Commuting, Physical Activity, and Sedentary Behaviors
in Children and Adolescents from Spain: Findings from the ANIBES Study. Int. J. Environ.
Res.
Public
Health 17,
668
(2020).
19
Ching Kek, C., Garc ıa Bengoechea, E., Spence, J. C. & Mandic, S. The relationship between
transport-to-school habits and physical activity in a sample of New Zealand adolescents. J.
Sport
Heal.
Sci. 8,
463–470
(2019).
20
Bull, F. C. et al. World Health Organization 2020 guidelines on physical activity and
sedentary
behaviour. Br.
J.
Sports
Med. 54,
1451–1462
(2020).
21
Slingerland, M., Borghouts, L. B. & Hesselink, M. K. C. Physical Activity Energy
Expenditure in Dutch Adolescents: Contribution of Active Transport to School, Physical
Education, and Leisure Time Activities. J. Sch. Health 82, 225–232 (2012).
22
Lubans, D. R., Boreham, C. A., Kelly, P. & Foster, C. E. The relationship between active
travel to school and health-related fitness in children and adolescents: a systematic review. Int.
J.
Behav.
Nutr.
Phys.
Act. 8,
5
(2011).
23
Jurak, G., Kovač, M. & Starc, G. The ACDSi 2013–The Analysis of Children’s Development
in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropol. Notebooks 19, 123–143 (2013).
24
Starc, G. et al. The ACDSi 2014–a decennial study on adolescents’ somatic, motor, psychosocial development and healthy lifestyle: study protocol. Anthropol. Notebooks 21, 107 (2015).
25
Jurak, G. et al. Associations of mode and distance of commuting to school with
cardiorespiratory fitness in Slovenian schoolchildren: a nationwide cross-sectional study. BMC
Public
Health 21,
291
(2021).
26
Jurak, G. et al. Barriers and Determinants of Active Commuting to School in
Slovenia. Sustainability 13,
13808
(2021).
10

11

Lu, W. et al. Perceived barriers to children’s active commuting to school: a systematic review
of empirical, methodological and theoretical evidence. Int. J. Behav. Nutr. Phys. Act. 11, 140
(2014).
28
Aranda-Balboa, M. J., Huertas-Delgado, F. J., Herrador-Colmenero, M., Cardon, G. &
Chillón, P. Parental barriers to active transport to school: a systematic review. Int. J. Public
Health 65, 87–98 (2020).
27

12

Natančnost je pomembna pri vseh otrokovih dejavnostih
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Natančnost je pomembna tako v vsakdanjem življenju kot v športu. Prav z gibalnimi
dejavnostmi lahko izurimo naše živčne poti, da zelo natančno izvedemo različna gibanja
našega telesa ali njegovih delov, vijugamo med slalomskimi količki, zadenemo koš, gol,
tarčo ali luknjo za igrišču za golf. Številni poklici zahtevajo zelo natančno izurjenega
delavca, pa tudi vsakdanje šolsko delo zahteva natančnost.

Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje natančnost kot lastnost, značilnost človeka, ki
opravlja svoje delo, naloge z največjo mogočo popolnostjo.1 Natančnost pa ni le človekova
značilnost, saj morajo biti natančni tudi merski inštrumenti, ki morajo ob ponovljenih meritvah
pokazati enake ali zelo podobne rezultate.2 Tako je pomembno, da lahko z uro natančno
izmerimo čas, da nam tehtnica pokaže natančno maso telesa, da termometer natančno izmeri
temperaturo ...
Natančnost je tudi ena od gibalnih sposobnosti, kjer moramo določiti ustrezno smer gibanja
(npr. pri slalomski vožnji ali skoku s padalom) in silo, s katero usmerjamo dele telesa (npr.
zamah pesti pri boksu, zamah noge pri karateju) ali pa pripomoček (npr. sabljo pri sabljanju,
žogo pri košarki ali nogometu) proti cilju (košu, golu, tarči, delu telesa nasprotnika). Če držimo
pripomoček, ki ga usmerjamo proti nekemu cilju (npr. sabljo), lahko ves čas nadzorujemo
njegovo gibanje, ga spreminjamo oziroma popravljamo, če pa pripomoček izstrelimo (npr. pri
lokostrelstvu, biatlonu) ali vržemo (žogo pri igrah z žogo) ali pa udarimo z drugim
pripomočkom (npr. teniško žogico z loparjem ali pak s hokejsko palico), po strelu/metu/udarcu
ne moremo več vplivati na njegovo gibanje.
Osnovne informacije o gibanju dobimo z našimi čutili (predvsem z vidom in gibalnimi čutili v
naših mišicah in tetivah, ki nam podajo informacije o napetosti naših mišic). Zelo hitro moramo
oceniti cilj, njegovo oddaljenost, zahtevano intenzivnost in smer gibanja, izbiro tehnično
pravilnega gibalnega odziva, zato je za natančno gibanje pomembno delovanje našega
centralnega živčnega sistema.3 Ker je natančnost zelo povezana z vsemi gibalnimi
sposobnostmi, nam višja raven njihove razvitosti omogoča bolj natančne gibalne odzive.
Natančnost se zmanjša, če smo utrujeni ali pa pod večjim psihičnim pritiskom.3 To lahko
opazimo pri slabše telesno pripravljenih vrhunskih športnikih ob koncu tekme, ko zaradi
utrujenosti pogosteje zgrešijo koš ali gol. Zgrešene tarče na zelo pomembnih tekmovanjih pa
so lahko tudi posledica treme ali prevelike želje po dosežku.
Ključno je, da otroka navadimo natančnosti pri večini šolskih in športnih dejavnosti. Že
najmlajši barvajo ploskve znotraj začrtanih linij, v začetku šolanja otrok s svinčnikom natančno
oblikuje črke znotraj omejenega prostora, kasneje mora natančno upoštevati oklepaje in
13

zaklepaje, da pri matematičnih operacijah dobi pravilen rezultat, pri slovenščini nenatančno
zapisana črka ali ločilo spremenita pomen besede. Pri otrokovem športnem udejstvovanju
natančna izvedba meta na koš zagotovi njegovi ekipi zadetek in točke, zamah teniškega loparja
mora biti pravilno usmerjen in dovolj močan, da otrok pošlje žogico znotraj igrišča na mesto,
kjer jo nasprotni igralec ne more odbiti, pri suhem biatlonu mora zaradi nenatančnega strela v
tarčo odteči kazenski krog, pri priljubljeni igri med dvema ognjema pa je treba zadeti premično
tarčo – sošolca, ki teče in se izogiba vrženi žogi … Za izboljšanje natančnosti je treba izvesti
veliko število ponovitev posamezne gibalne naloge, zato je lahko kar precejšen strokovni izziv,
kako organizirati učinkovito vadbo.
Tudi starši lahko razvijate natančnost svojih otrok. Izkoristite izlet v naravo in poskušajte na
igriv način tekmovati, kdo večkrat zadene »tarčo«. Pri tem izberite drevesa različnih debelin,
postavite na štor večje ali manjše kamne, obesite na vejo drevesa žogo v mreži in jo zanihajte
.... Pri tem si lahko izmislite različna pravila glede števila metov, oddaljenosti tarče, oblike in
velikosti tarče, »nagrad« za uspešne zadetke ali »kazni« za neuspešne ipd. In nikar ne pozabite
tudi na natančnost v vsakdanjem življenju: pri umivanju zob, pospravljanju copat in podobnih
malenkostih, ki so kot trajne navade pomembne za bolj prijeten vsak dan.
Nekaj zanimivih nalog za razvoj natančnosti je pripravila tudi Katarina Bizjak Slanič za bralce
revije Ciciban. Preizkusite se, kdo je bolj natančen, vi ali vaši najmlajši?

14

15

Viri:
1

Natančnost. Pridobljeno iz: https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=natan%C4%8Dnost

Točnost/natančnost (Accuracy/Precision). Pridobljeno
lj.si/~/sdrobne/GIS_pojm/TOCNOST-NATANCNOST.html
2

3

iz:

http://fgg-web.fgg.uni-

Pistotnik, B. ( 2019). Gibalne sposobnosti človeka: ravnotežje in natančnost.
16

Pridobljeno iz: https://zasrce.si/clanek/gibalne-sposobnosti-cloveka-ravnotezje-in-natancnost/

17

Vadba v dvoje je imenitna zabava
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Zgodnje otroštvo je izjemno pomemben oblikovalec socialnega razvoja otroka. Otroci, ki
imajo brate ali sestre, dobijo v družini prve pomembne socialne izkušnje. Katarina Bizjak
Slanič prikazuje, kako poskušata v paru izvajati zapletenejša gibanja bratec in sestrica, pri
tem pa se morata zaradi različne starosti in telesne višine prilagajati drug drugemu.

Zgodnje otroštvo je izjemno pomemben oblikovalec socialnega razvoja otroka. Na socialni
razvoj predšolskega otroka pomembno vplivajo družina1, posebej izobrazba matere2,
vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcih3-4 in sorojenci5-6. Družino sestavlja mreža povezav: staršotrok, starš-starš in otrok-otrok7. Na odnos med otrokoma ali več otroki pomembo vplivata
položaj otroka v družini (najstarejši, srednji, najmlajši) in njegov spol. Otroci, ki imajo brate ali
sestre, dobijo v družini prve pomembne socialne izkušnje. Raziskave kažejo, da ne glede na
razliko v letih med otrokoma iste družine, prestavlja starejši mlajšemu pomemben model
obnašanja pri gibalnem vedenju7. Mlajši tako posnema gibanje starejšega5,8. Običajno to
spontano poteka tako, da starejši izvaja gibalno nalogo, mlajši pa ga opazuje in poskuša
posnemati gibanje starejšega6. Erbaugh in Clifton navajata, da imajo pri spodbujanju gibanja
mlajših pomembnejšo vlogo deklice.
Predlagamo, da straši spodbujajo skupno gibalno igro otrok. Katarina Bizjak Slanič bralcem
Cicidoja predstavlja, kako poskušata izvajati zapletenejša gibanja v paru bratec Matic in
njegova sestrica Julija. Izvajata raznovrstna gibanja, s katerimi razvijata skladnost
(koordinacijo) gibanja, moč in gibljivost. Vse prikazane naloge vključujejo sodelovanje med
otrokoma, ki se morata zaradi različne starosti in s tem telesne višine, pa tudi različno razvitih
gibalnih sposobnosti prilagajati drug drugemu. Starši, poskusite spodbuditi k skupni gibalni igri
otroke, pri tem pa pustite prosto pot njihovi domišljiji.

18

19

Viri:
1

To, T., Gadarette, S. M. in Liu, Y. (2001). Biological, social, and environmental correlates of
preschool development. Child: Care, Health and Development, 27(2), 187–200.
2

Frankerburg, W. K., Dodds, J. in Archer, P. (1992). The Denver II: A major revision &
restandardization of the Denver developmental screening test. Pediatrics, 89, 91–97.
20

3

Bower, J., Hales, D., Tate, D., Rubin, D., Benjamin, S. in Ward, D. (2008). The childcare
environment and children’s physical activity. American Journal of Preventive Medicine, 34(1),
23–29.
4

Waelvelde, H., Peersman, W., Lenoir, M., Smits Engelsman, B. in Henderson, S. (2008). The
movement assessment battery for children: Similarities and differences between 4-and 5-yearold children from Flanders and the United States. Pediatric Physical Therapy, 20, 30–38.

5

Abramovitch, R., Corter, C. in Lando, B. (1979). Sibling interactions in the home. Child
Development, 50, 997–1003.
6

Erbaugh, S. in Clifton, M. A. (1984). Sibling relationships of preschool-aged children in gross
motor environments. Research Quarterly for Exercise and Sport, 55, 323–331.
7

Circirelli, V. (1975). Effects of mother and older sibling on the problem-solving behavior of
younger child. Developmental Psychology, 11, 749–75.
8

Lamb, M. (1978). Interactions between eighteen-month-olds and their preschool-aged
siblings. Child Development, 49, 51–59.

21

Zdravstvena pismenost je ključ do boljšega zdravja
Tjaša Ocvirk1 in prof. dr. Gregor Jurak1
1

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Oseba, ki je zdravstveno pismena, zna poiskati, si razlagati in razumeti zdravstvene
informacije iz zanesljivih virov z namenom izboljšanja svojega življenjskega sloga. Takšna
oseba se lahko odloči spremeniti svoje navade tako, da v svoj vsakdan vključi dovolj telesne
dejavnosti, zmanjša količino sedanja, dovolj spi, se nauči obvladovati stres in izboljša
prehranjevalne navade. Poleg tega se izogiba škodljivim navadam in redno uporablja
zdravstvene storitve.

Z demografskimi spremembami in naraščanjem obolevnosti se spreminja vloga bolnika v
sodobnem zdravstvu, saj imajo posamezniki danes bolj dejavno vlogo pri obvladovanju svojega
zdravja. V ta namen morajo imeti posamezniki ustrezne kompetence, ki jih pridobijo skozi
zdravstveno opismenjevanje – proces, ki se začne že v otroštvu. Tudi v mladostništvu je
zdravstvena pismenost (ang. Health Literacy) zelo pomembna, saj je eden od ključnih
dejavnikov pri pojasnjevanju mladostnikovega vedenja, povezanega z zdravstvenim
tveganjem1,2. Poleg tega si otroci in mladostniki že v zgodnjih obdobjih oblikujejo odnos do
zdravja, svojega telesa in razvijejo (ne)zdrave navade3, ki jih pogosto prenesejo v odraslo dobo.
Višja zdravstvena pismenost je povezana z boljšim zdravstvenim stanjem, izboljšano
motivacijo in samozavestjo bolnikov, krajšim časom hospitalizacije, bolj doslednim jemanjem
zdravil4,5, manj pogosto uporabljajo zdravstvene storitve in redno obiskujejo preventivne
zdravstvene dejavnosti6. Poleg tega se zdravstveno pismeni posamezniki bolj izogibajo
negativnim dejavnikom okolja na zdravje7 in so z željo po izboljšanju svojega zdravstvenega
stanja bolj proaktivni. Po drugi strani pa so zdravstveno manj pismeni posamezniki pri
zdravstvenih intervencijah bolj pasivni oziroma manj pripravljeni spremeniti svoje življenjske
navade. Nižja zdravstvena pismenost je zato povezana s slabšim duševnim in telesnim
zdravjem6, saj imajo takšni posamezniki manj znanja na področju zdravja, preventivne storitve
uporabljajo v manjši meri, prav tako pa so pogosteje hospitalizirani6. Stopnja zdravstvene
pismenosti je en od pomembnejših dejavnikov za napovedovanje umrljivosti, saj imajo osebe,
ki so manj pismene, večje tveganje za zgodnjo umrljivost predvsem zaradi srčno-žilnih
bolezni8.
Za kakovostno življenje pa je poleg zdravstvene pomembna tudi gibalna pismenost (ang.
Physical Literacy). Pojma sta med seboj neposredno povezana, saj se bo zdravstveno pismen
posameznik bolje zavedal pomena telesne dejavnosti za zdravje. Ker je telesna dejavnost
pomemben, vendar le en od pozitivnih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje, bi lahko trdili, da je
zdravstvena pismenost nadrejen pojem gibalni pismenosti. Vsekakor pa je razumevanje
pomembno za razumevanje poti za bolj kakovostno življenje.

22

Na spletni strani SLOfit nasvet in socialnih omrežjih (video posnetki na YouTube kanalu,
objave na Instagramu in Facebooku) ponujamo izobraževalne vsebine, ki so prosto dostopne
vsem uporabnikom, z namenom izboljševanja zdravstvene in gibalne pismenosti v Sloveniji.
Poleg tega smo razvili brezplačno aplikacijo Moj SLOfit, v kateri lahko otroci, odrasli in
starostniki spremljajo svojo telesno zmogljivost in glede na rezultate dobijo povratne
informacije o svojem zdravstvenem stanju. Aplikacija Moj SLOfit skupaj z ostalo SLOfit
infrastrukturo tako predstavlja dobro izobraževalno orodje za razvoj zdravstvene pismenosti,
saj omogoča posamezniku, da:
-

z rednim spremljanjem telesne zmogljivosti obvladuje svoja kronična zdravstvena stanja in
glede na povratne informacije iz SLOfit poročil poišče ustrezne zdravstvene storitve;
posameznika spodbudi k redni gibalni vadbi, t.j. »predpisanemu zdravilu za preprečevanje
kroničnih stanj«;
deli zgodovino telesnega in gibalnega razvoja z zdravnikom in drugimi člani zdravstveno
preventivnega tima (npr. kineziologom);
ohranja zdrav življenjski slog z upoštevanjem SLOfit nasvetov in nasvetov strokovnjakov na
osnovi izvedenega spremljanja svojih telesnih zmogljivosti.

Viri:
1

Fleary, S. A., Joseph, P. in Pappagianopoulos, J. E. (2018). Adolescent health literacy and
health behaviors: A systematic review. Journal of asolescence, 62, 116–127.
2

Sanders, L. M., Federico, S., Klass, P., Abrams, M. A. in Dreyer, B. (2009). Literacy and
Child Health: A Systematic Review. Archives of pediatrics & adolescent medicine, 163 (2),
131–140.
Due, P., Krølner, R., Rasmussen, M., Andersen, A., Trab Damsgaard, M., Graham, H., in
Holstein, B. E. (2011). Pathways and mechanisms in adolescence contribute to adult health
inequalities. Scandinavian journal of public health, 39(6 Suppl), 62–78.
3

Sørensen, K., Van den Broucke, S., Fullam, J., Doyle, G., Pelikan, J., Slonska, Z., Brand, H.,
in Consortium Health Literacy Project European (2012). Health literacy and public health: a
systematic review and integration of definitions and models. BMC public health, 12, 80.
4

5

Parker, R. (2000). Health literacy: a challenge for American patients and their health care
providers. Health Promotion International, 15(4), 277–283.
6

Wolf, M.S., Gazmararian, J.A. in Baker, D.W. (2005). Health Literacy and Functional Health
Status Among Older Adults. Archives of Internal Medicine, 165(17),1946-1952.
7

Peterson, M., in Fretz, P. (2003). Patient use of the internet for information in a lung cancer
clinic. Chest, 123(2), 452-457.
8

Baker, D. W., Wolf, M. S., Feinglass, J., Thompson, J. A., Gazmararian, J. A., in Huang, J.
(2007). Health literacy and mortality among elderly persons. Archives of internal medicine,
167(14), 1503–1509.

23

V paru zmoremo več
Katarina Bizjak Slanič1 in prof. dr. Marjeta Kovač2
1

OŠ Janka Glazerja, Ruše

2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Med učnimi oblikami, ki jih uporabljajo učitelji športne vzgoje, je tudi vadba v dvojicah. V
primerjavi s frontalno vadbo, ko vsak učenec izvaja nalogo sam, je vadba v dvojicah
zanimivejša in pomembno vpliva na socializacijo učencev. Katarina Bizjak Slanič v reviji
Ciciban prikazuje nekaj nalog, ki jih otroci izvajajo v dvojicah. Uspešna izvedba zahteva
usklajeno delo obeh otrok, zato je takšna vadba tudi bolj učinkovita.

Pri organizaciji učiteljevih ravnanj pri katerem koli predmetu prihaja med poukom do različnih
socialnih povezav med učiteljem in učenci, seveda pa tudi med učenci samimi1,2. Učitelj športne
vzgoje organizira vadbo na različne načine: v oddelku oblikuje skupine, poučuje frontalno vse
učence hkrati, redko pa lahko pri pouku dela s posameznikom, torej individualno1. Vsak način
organizacije učiteljevega dela med učno uro ima svoje prednosti, ki jih mora učitelj izkoristiti
za učinkovito poučevanje, in tudi pomanjkljivosti, ki se jih mora zavedati in se jim poskuša z
drugačnimi pristopi izogniti.
Najpogosteje poteka vadba pri pouku športa/športne vzgoje v več skupinah, ki jih učitelj
oblikuje glede na namen vadbe1. Skupinska oblika vadbe je pri mlajših manj racionalna, saj je
organizacijsko in časovno zahtevna, ko pa so učenci navajeni takšnega načina dela, so tudi
učinkovitost vadbe poveča. Lažje vsebine učitelj običajno posreduje frontalno, kar pomeni, da
ima pred seboj vse učence, ki izvajajo enake naloge 1. Tako organizirana vadba je časovno zelo
učinkovita, posebej, če mora učitelj vse učence hkrati z nečim seznaniti, njena slabost pa je, da
je pri njej možnost ustvarjanja socialnih povezav med učenci majhna. Zato lahko učitelj pri
takšni vadbi organizira delo v dvojicah, ki je bolj učinkovito in zabavno. Pri tem se morata
otroka, ki sestavljata par, prilagajati drug drugemu. Brez skupnega usklajenega delovanja, tudi
pomoči drug drugemu, običajno naloge ne bosta izvedla uspešno3. Učitelj lahko s takšno vadbo
uspešno izvede ogrevanje v pripravljalnem delu vadbene ure, saj lahko v paru učenci izvajajo
tako raztezne in krepilne vaje, uporabi pa jih lahko tudi v glavnem delu ure za razvoj gibalnih
sposobnosti, posebej še moči, gibljivosti in koordinacije, ter ob koncu vadbene ure za
sproščanje. Vadba v paru je odlična za spodbujanje socialnih odnosov med otroki, posebej še,
če učitelj posameznike, ki sestavljajo par, menjava, tako da sodelujejo otroci, ki so enakovredni
po določeni značilnosti (npr. telesni višini, moči) ali pa se razlikujejo in učinkovitejši oziroma
tisti, ki znajo več, pomagajo sošolcu. Pri takšni vadbi je pomemben tudi dotik, ena od
pomembnih značilnosti pouka športa/športne vzgoje. Predlagamo tudi, da učenci vadijo bosi,
saj jim dotik stopal daje boljši občutek sodelovanja para.
Nekaj zanimivih primerov takšne vadbe je pripravila Katarina Bizjak Slanič za bralce revije
Ciciban. Dodatne ideje lahko najdete tudi v prispevku Vadba v dvoje je imenitna zabava.
24

25

Viri:
Kovač, M. (2012). Didaktika – predavanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Katedra za šolski
šport.
1

Tomić, A. (2000). Izbrana poglavja iz didaktike. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Center za
pedagoško izobraževanje.
2

26

3

Novak. D. in Kovač, M. (2021). Gimnastična abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport.

27