L i s t e k. Vojna iz 1. 1894. (Konec.) Jecega dne stopal sem po saraotnej gozdnej stezi, ko zaslišim |> v obližji vrisk in smeh, krik in vik, kot da je pravcati boj. Kaj li more biti? Stopim blizje in ko stopira na parobek, zagledam nekaj korakov proc tolpo otrok, ki so se vrteli pod bližnjim hrastovjem. Bili so otroci od malih pleničnikov, kateri so komaj zamogli sami sedeti v nizkej travi in so ožemali vsak svojo obligatno culico — — pa do njihovih malo odraslih pestunj in do fanticev, ki so ravnokar šoli odrasli pa zato niso smeli več bosi med druge otročaje. Stopira za grm, da bi jih mogel skrivaj opazovati. — Glej, kako porivajo štirje mali hrustje tovariša svojega na hrast, kako se upirajo in stokajo, kako mu pomagajo z besedo in djanjem. Drugi pa jih obstopajo v polkrogu, držeč v rokah lonce, vrče, palice, celo metlo in smetišnico vidiš — — sploh vse kar se da količkaj roono rabiti. Pri tem pa jira ne gane oko od plezalca in potiskačev, in obsipljejo jih z nasveti, kakor: ,,Prance, fejst se prim — — Jaka porin — — e -- sej ne znaš, čaj bora jest!" nekateri pa celo s palicarai pomagajo, da bi bil plezalec prej gori. Sedaj pa je na drevesu. Oprezno se poprijemlje ob veji, da je slednjič na ugodnem mestu, nied tem ko vojna četa že kar koprni po naskoku! — Sedaj privzdigne nogo pa — — ,,Ja, če jih bo dav res vsak raen en periše?" zagotovi si še prej nagrado. ,,Res, res, France — — le nagu potres!" vrišči mu vse kvišku. Sedaj jeden sunek z nogo — — in rujavi kebri se vsujejo na tla, kot zreli orehi ob vetru; otročja armada pa se kriče zadrvi na-nje, peha se, suje in valja po tleh, da ni moči ločiti več posameznikov — — — to je le še jedna sama živa kupica! To je bilo hrušča, ko so se drli na vsa usta celo raali kričači tamkaj v travi! v ,,Cajte, zloraka, sej vam ne bom nič več potresu, k se tko valate, da bote vse kebre pomečkal, v šolo pa ne borao mel kej nest!" kričal je tudi oni z drevesa in bal sem se že, da skoči kar z drevesa med-nje. In res — — — kebri na tleh podajali so strašen prizor, ko jih je največ izmed njih kazalo drob in čreva! — Otroci pa so sklenili ravnati bolj pametno, in pričelo se je z novega tresti pa z novega hlastno pobirati! Nekoliko proč pa je pričel odrasel deček boj na svojo roko: dolgo prekljo suoe v rokah pa zbija nenavadni plod s košatih vej. Ko se pa vsuje nekoliko hroščev k tlom, takoj priskoči nekaj pomagačev, da nm družuje pri pobiranji. V hipu se prizor spremeni: deček — no bodi len! — pa udriha s prekljo po hrbtiščih teh nevabljenih gostov. Dokazal jirn je prav temeljito, da so ravnali nekrščansko, in vrnili so se na svoje torišče, celo brez da bi mu bili kaj jezikali nazaj. Uni pa je prevrnil že skoraj poln lonec kebrov, da se je vsulo živo blago na vse kraje. Takoj seza desetero rok, da lovi ubežnike, toda ne devlje jih nihče nazaj v prvotni lonec, ampak vsak polni ž njimi svojo posodo. Lastnik kebrov pa — — ko vidi svoje zdeseikovano blago — — — nakremži se tako kislo in zaječi tako milo: ,,Oh, zdej jih nimam pa nič! — da bi se človeku v srce smilil. Tovariši so rnu pa poredno smejo in le mal deček pravi mu socutno: ,,Caj — ti jih bom pa jest dav eno pest!" — Takoj je bolje, pogum se mu oživi in s podvojeno pridnostjo hiti pobirat rujave hrošče in — —¦ lonec bode tudi še poln. Otreseni so hrastje, pobran in poteptan sovražnik našega polja. Otročja četa se napravlja proti domu. Vrejuje le še svoja orodja in pregleduje bogati svoj plen v posodah. ,,U-jej, Tonček kolk jih rnaš ti?" ,,Ja ja, sej sern pa hitu, de je vse z mene tekvu, pa b' biv še ti!" nSej sem, pa kjer sem tov jest kebra pobrat, pa ga je že drug zagrabu." nOh jej ja — — Štebenov Francek jih skoraj nič nima!" nJa, sej sem jih imov, pa tri m' je ongav Miha uzev, ta drug so m' pa ušli!" »Vsacega b' biv na cvirn pervezov, pa b' ti ne bli ušli." ,,Boin pa drug bart cvirn seboj uzev." Seveda je imel ta Francek še preklane hlačice. Taka in jednaka so bila filozofiranja, da se je slednjič vsa armada spravila na noge in šli so urno proti domu, le srajčnjeki so kriče zaostajali. Druzega dne pa je cerkvena ura opominjevala, da bi bila mladina iraela biti že pred četrt ure zbrana v šolskej izbi, a vse še obstopa gomilo v vrtnem kotu, kjer se poje zadnja pesem hrošču. Gornila pa raste in raste, iz nje pa se širi na vse štiri vetrove kužen srarad, da čutimo nehote s pesnikom: „0 groza! duh strašan, mrtvaški duh Hlapi iz ngroba broščjega;" — gorje!" Da, zares neznosen srnrad! Celo najpobožniše cerkvene obiskovalke se niso mogle zdrževati opomb, in nekoc slišal sem besede: ,,Kaj le tako srnrdi v tem-le farovži!" »Oenča, vsaj ne smrdi v farovži, ampak kebri v šolskern vrtu!" — Pomota bila je odpustljiva, ker grobišče bilo je bližje župnišču kakor pa šoli. Da grozen smrad se je širil tedaj po deželi — — tak smrad, da so morali tam nekje za gorami za trenutek šolo zapreti, ker so se bali, da se jim okužijo otroci in učitelji! Minil je vihar, polegel je boj — se sveta pa je izginil po- slednji vitez — — — nekdaj tako obilnega hroščjega rodu! — Zastonj ga iščete danes ali jutri — le v muzeji ga lehko občudujete kot pražival! Da! vse kebre smo polovili pa pobili pa koliko bi jih še bili, ko bi ne bilo raznih premirij, kakor so nedelje, prazniki in druge pobožne vaje. Učeni matematiki pa so si belili glave, kako bi z logaritmi izračimali, koliko je število palih kebrov, a do natančnega resultata niso prišli in le približno sodijo, da bi se mogla napraviti iz hroščjih trupel vrv do lune in še dlje, da bi se mogla Ljubljana tlakati s kebri — — — in kar je še več jednacih projektov. Bolj prozajični pa — in med temi sem tudi jaz! — pa smo na prste preštevali, koliko kolerabe in solate boderao več pridelali, kadar pognojimo istim z razkrojenimi kebri — — — in to bode vredno tudi srebernih kebrov! Dne 20. junija pa so potovala do višjih oblastev brezkonona poročila, katerih zaključek je navadno bil: »Vse je pobito, vse premagano — — pričakujemo le še odlikovanj in svetinj!" Slišal sem, da so ista poročila zbrana v velikanskej oraari, katerej je napis: ,,Res kebrorum." Mir je zavladal zopet po zemlji, potihnil je vojske hrum! V zapečkih pa se pripovedujejo še hrabri in slavni čini iz minolih časov, oživlja se v mladih glavicah spomin na hrupne dni vojna iz leta 1894. ostala bode nepozabna v otroškej zgodovini. Fran Črnagoj.