HILDI ČABAI V SPOMIN str. 2
DRAGOCENA DARILA NA PRAVIH NASLOVIH str. 3
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 7. februarja 2002	0 Leto XII, št. 3
Informiranje in šolstvo
DA NE BI ZAMRLA SLOVENSKA BESEDA
29. januarja je Monošter obiskala veleposlanica R Slovenije v Budimpešti Ida Močivnik. V njenem spremstvu sta bila pooblaščeni minister Marko Pogačnik, ki je pred nekaj tedni nastopil novo službo v Budimpešti, in prva sekretarka Ksenija Škrilec.
Ida Močivnik se je na Generalnem konzulatu v Monoštru srečala s predstavniki porabskih slovenskih organizacij, s predsednikom Državne slovenske samouprave Martinom Ropošem, predsednikom Zveze Slovencev na Madžarskem Jožetom Hir-nokom. Pogovora sta se udeležila tudi direktor Radia Monošter Franček Mukič in urednici časopisa Porabje Marijana Sukič. Porabsko šolstvo je predstavljala ValerijaPerger, višja svetovalka za porabsko narodnostno šolstvo.
Goste in porabske Slovence je na začetku pogovora pozdravil generalni konzul R Slovenije v Monoštru, Zlatko Muršec.
Gospa veleposlanica je za tokratno srečanje navedla več razlogov. Med njimi sta najbolj tehtna, da se zaradi spremembe na čelu Urada za Slovence v. zamejstvu in po svetu ne bo mogla kmalu sestati madžarsko-slovenska manjšinska mešana komisija. Pred vrati so tudi madžarske državnozborske volitve in lahko domnevamo, da bo madžarska stran predlagala termin zasedanja po volitvah.
Pogovor je potekal v glav-
nem okrog dveh tem, in sicer o stanju na področju informiranja in šolstva. Najbolj pereč je problem monoštrskega slovenskega radia, ki se od ustanovitve ubada s finančnimi težavami. O problemih in naporih radia, da bi si zagotovil sredstva, je navzoče seznanil direktor radia Franček Mukič. Kot je povedal, je radio na začetku 1. 2001 v glavnem deloval iz finančnih sredstev, ki jih je privarčeval pri naložbenih delih. Kljub temu da so se prijavljali na natečaje, pri katerih so zadostovali pogojem, je bil radio v letu 2001 dvakrat nelikviden. Aprila so težave prebrodili z enkratno podporo Ministrstva za pravosodje, 3 milijone forintov so dobili iz intervencijskega sklada. Na
pomoč sta jim priskočili tudi obe organizaciji, Državna samouprava z enim milijonom, zveza pa z dvema milijonoma in pol. Toda na začetku oktobra je bil radio ponovno v kritičnem položaju. »Sreča v. nesreči pa se je zgodila,« piše v pisnem poročilu direktor radia, »koje dne 16. oktobra 2001 bila končno odobrena podpora madžarske vlade Radiu Monošter za leto 2001 v mini 10 milijonov forintov. Ta uspeh pripisujemo zlasti predstavnikom oblasti R Slovenije...
V obračunu smo zaprosili Madžarski manjšinski urad
in preko njega pristojne madžarske organe, da naj
nam del letošnje podpore zagotovijo Že na začetku leta. Ravno zato, da se nam
zaradi pomanjkanja sredstev ne bi izmuznile možnosti, kijih nudijo različni na-tečaji...
Kljub temu da na Javnem razpisu programov in projektov Slovencev v zamejstvu in po svetu za leto 2001 Radiu Monošter ni bilo odobrenih nobenih sredstev,
smo se novembra ponovno prijavili na razpis za l. 2002
v upanju, da bo tokrat kljub vsemu odobrena določena podpora tudi Radiu Monošter, da se ne bodo ponovila lanskoletna kritična in krizna stanja, ki nikakor ne vplivajo spodbudno na naša skromna prizadevanja, da bi preko Žive besede ozave-ščali porabske Slovence...« je strnil na koncu svoje pisno poročilo Franček Mukič.
O porabskem šolstvu je spregovorila višja svetovalka Valerija Perger, ki za slabo znanje materinščine ne krivi le šole, temveč tudi družine. »Čim manjšinski jezik izgine iz intimnega okolja, se kaže, daje z manjšino nekaj narobe,« je poudarila. Podrobneje je govorila tudi o pripravah učbenikov za 1.-2., 5 -6. in 9-10. razred
Predsednik Državne slovenske samouprave vidi vzrok za znižanje števila učencev v narodnostnih šolah tudi v tem, da imajo po madžarskem šolskem zakonu starši pravico do proste izbire šole. Svoje otroke seveda vpisujejo na šole z boljšimi materialnimi pogoji in pedagoškim kadrom.
Po mnenju Marka Pogačnika, pooblaščenega ministra, je zelo pomembna motivacija tako pri starših, učencih kot pri učiteljih. Taka motivacija je lahko delo v društvih, interesne dejavnosti. So pa to lahko tudi štipendije in denarna stimulacija učiteljev.
Veleposlanica Ida Močivnik je izpostavila tudi vprašanje ekonomske motivacije, na tem področju - kljub raznim prizadevanjem - ni nobenega napredka.
Gospa veleposlanica si je po pogovoru ogledala tudi mejni prehod Verica-Čepinci. Pred kratkim so se začela gradbena dela tudi na slovenski strani. Odprtje prehoda se nam obeta spomladi.
M. Sukič
2
Razmislek ob smrti
K Čabaijevim greva!
Sobotni dopoldan. Dežuje. Namesto snegaprši zimski dež. Toplo, pretoplo za zimski čas.
Sobotnipopoldan, okoli četrte ure. Na gornjeseniš-kem pokopališču. Zbrani na zadnjem dejanju nas vseh - na slovesu od Hilde Čabai, rojene Filo.
Izza oblakov posije sonce. Prijetno na oko in hladno spoznanje v duši: odhaja Človek; s tega Sveta je odšla gospa Hilda in se pridružila milijardam duš vkozmosu...
K Čabajevim na Gornji Senik sem prišel prvič daljnega leta 1968. Če je marsikaj v življenju posledica spleta okoliščin, potem je bila moja prva pot k družini Čaba-jevih rezultat naključja: pokojnemu kolegu in prijatelju Jožetu Šabjanu (te dni mineva enajst let od njegove smrti), se ni ljubilo samemu v Porabje in me je povabil zraven. On je že naredil prve korake med našimi rojaki, meni pa je bilo vse novo. Postopek na meji šem sprejel, tudi prva vojaška kontrola me ni ravno vznemirila, pri drugi pa sem poti-hem sklenil, da naj kolega kar hodi na Madžarsko če že hoče in mora, vendar brez mene, ker imam dovolj novinarskega dela v Pomurju pa tudi Radio Ljubljana se ni pretirano navduševal za prispevke o Slovencih v Porab-ju. Deloma tudi zato, ker je bilo o Slovencih na Madžarskem v novinarskih vrstah znanega malo, bolj so razmere poznali nekateri strokovnjaki. Prevladal je znan pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, in priznam, v celem mi ni žal, da nisem ravnal po prvih občutkih, ampak po poznejšem racionalnem premisleku in najprej novinarski,
potem pa človeški radovednosti.
Da me vojaške kontrole in bodeča žica niso pregnale, je v veliki meri vplivala domačnost pri Čabaijevih na Gornjem Seniku, pozneje pa tudi drugod v Porabju, denimo pri mami Irene Pavlič v Slovenski vesi, pri Kraj-carjevih v Števanovcih, Konkoličevih na Verici, Lab-ricovih na Gornjem Seniku, pri tamkajšnji ravnateljici Eriki Glanz, pri Ireni Barber na Dolnjem Seniku in nemara še pri kom tudi v Som-botelu in Budimpešti.
Toda bolj pristno domače se nisem počutil nikjer kot pri Čabaijevih. Mama Terezija je delovala, tak občutek imam zdaj, vedno enako toplo in nenarejeno prijazno. Vse, prav vse jo je zanimalo, tako da smo se najprej na dolgo zaklepetali, potem pa rekli še kaj, kar me je zanimalo kot novinarja, ki se v tistih časih ni imel kje ustaviti in dobiti vesti o slovenski manjšini na Madžarskem. V krogu sogovornikov je bila vedno tudi Hilda in seveda njen, zmeraj dobrodušno nasmejan.mož Andraž, po narodnosti sicer gradiščanski Hrvat, ki je bil nadvse ponosen na mlin in tudi oljarno, iz katere je desetletja dišalo po sveže stisnjenem bučnem olju.
Zaradi mlina in oljarne, predvsem pa zaradi odprtosti, so se pri Čabaijevih ustavljali tisti, ki so imeli kakšen opravek ali samo na kratkem pogovoru, S pokojnim Andražem sem se pred radijskim mikrofonom, pozneje pa tudi pred televizijsko kamero, pogovarjal o »njegovem« pevskem zboru, katerega ustanovitelj in nekaj desetletij pevovodja je bil, pa o mlinu, o življenju... zbor,v katerem je pela
tudi žena Hilda, je vodil z velikim občutkom za porab-sko in slovensko ljudsko pesem. S ponosom je povedal, da se vsak petek pevke in pevci zberejo na vajah in govoril o nastopih po različnih krajih na Madžarskem in pozneje na prvih gostovanjih v Sloveniji.
Pogled v tiste čase, tedanje razmere, je primerljiv s sedanjimi porabskimi okoliščinami samo v neprimerljivosti. Mogoča je primerjava v prijaznosti in domačnosti, ki se je ponekod še ohranila, vse drugo pa se je v teh desetletjih zelo zelo spremenilo. In prav je tako.
Tisti, res in brez samozadostnosti rečeno, redki obiskovalci Porabja in predvsem porabskih ljudi, smo na nek način obsojeni ali točneje, določeni, da se občasno spomnimo okoliščin, Iz katerih raste slovensko narodnostno drevo. Zato si drznemo tudi spraševati, koliko so zdrave veje na tem drevesu in kako bogato je (še) sposobno roditi?
Pred leti smo se poslovili od Andraža Čabaija, v soboto smo se od Hilde, na gomje-seniškem pokopališču je Hildina mama, Terezij^. Odhajajo in odšli bomo,- vsi. Krog se je razprl in se bo zaprl. Tako je, ker tako mora biti. Zelo zelo dolgo, sem prepričan, bo ostal spomin na družino Čabaijevih na Gornjem Seniku, na mogočen dom ob cesti; v spominu nam ostajata mlin in oljarna in ljudje, ki smo jih tu srečevali, se z njimi družili in jih imeli - preprosto radi.
In še pojasnilo naslova: Vedno, ko smo se peljali na Gornji Senik, smo vojaški kontroli povedali, da se peljemo k Čabaijevim. Pa ni bilo nobenih težav.
eR
Hildi Čabai v spomin
Vest o smrti Hilde Čabai nas je tak doletejla kak strejla z jasnoga neba. Nej cejlak en keden pred tistim so Hilda neni na programi senički penzionistov sejdli poleg mene in so bili tmo dobre vole. Smejali, so se, spejvali pa mi pripovejdali, ka so gnauksvejta po balaj to tak delali, ka so eden drugotni kartice pošilali. Ranč tak, kak tisti petek večer penzionisti.
Hilda neni so ovak to vsigdar dobre vole bili, nigdar so nej pokazali, če ji je kaj bantivalo, če so kakšne probleme meli. K njim si vigdar leko išo, če si kaj sto zvedeti o stari navadaj, o porabski kunji, o zgodovini vesi, o mlini... Hilda neni so si vsigdar vzeli čas za druge, njini ram je bijo kak kakšna znanstvena delavnica pa zavetišče (menedek). Najbola v tisti cajtaj, gda je tihinec eške težko prišo na Gorenji Senik, gda so te pred vesnicov stavili sodaki pa so te pitali, k steroj držini deš, zakoj deš pa gda prideš nazaj. Raziskovalci (kutatok), novinarji iz Slovenije, pa eške mi to, steri smo tis toga ipa delali v kulturi, smo največkrat pravli, ka demo k držini Čabai. Vedli smo, ka nej Bandi bači nej Hilda neni neta pravla, ka nas ne poznata, gda so njima sodacke telefonirali.
Hilda neni so se vsigdar držali, ohranili svojo dostojanstvo (meltosagat). Nej so je vkiippotrla tista lejta, gda so njinoga moža za štrajf poslali v drugo ves včit, nej So zgibili volau te to nej, gda so po spremembi sistema nej mogli nazaj dobiti mlin, steroga je pred bojnov emo njini oče.
Gda smo je pred leti prosili, če bi napisali recepte za porabske kujarske knjige, so vsikši recejpt ekstra sprobali, vsakšo gesti skiijali, ka bi leko zvagali na dekagrame vse sestavine. Recepte so pa nam napisali za dvej kujarske knjige.
Gda sam popravlala tiste članke, stere so redno pošilali za Slovenski kalendar, mi nef žmetno bilau, ka je njina porabska rejč gladko tekla, njini domanji gezik je emo nikši ejkstračar(varazs).
Če te kaj kujali s tej kiijarski knjig, si za trenutek zmislite na Hilda neni, na njine flajsne roke, na mimo naturo.
Meni pa ostane v spomini njini nasmejani obraz, kak sam je slejdnjič vidla med gorenjeseničkimi penzionisti.
Marijana Sukič
Porabje, 7. februarja 2002
DRAGOCENA DARILA NA PRAVIH NASLOVIH
Končno! Bil je prijeten zim- ' ljica Agica Holec, ki nas je že ski dopoldan. S fotografom nekaj dni pričakovala. Mal-Karčijem in sekretarko Zve- čki so segli po lepih, pisanih ze Slovencev Klaro smo se knjigah, radovedno obrača-
odpravili v narodnostna vrtca v Števanovce in na Gornji Senik. Imeli smo zelo prijetno dolžnost: malčkom in vzgojiteljicam obeh vrtcev bomo predali krasna darila, slovenske knjige, plakate in videokasete,’M sem jih avtorica tega zapisa nabavila v Sloveniji za denar, katerega smo dobili od velikodušnih darovalcev - članov društva slovenskih izobražencev v Švici Pro cul-tura slovenica. Za vsak vrtec smo namenili veliko škatlo teh dragocenih knjig in vsega drugega, kar bo prav gotovo v veliko pomoč vzgojiteljicam pri dejavnostih v slovenskem jeziku. Knjige, videokasete in plakate smo skrbno izbrali - v njih je prav vse, kar potrebujejo v vrtcih za kvaliteten slovenski pouk. Našo “ekspedicijo” smo želeli tudi fotografsko dokumentirati. Zato je bil Karči nepogrešljiv.
Najprej smo se odpeljali v Števanovce. V vrtcu je čez dvajset otrok, ki so nas z zanimanjem sprejeli. Tudi njihova slovenska vzgojite-
li liste in občudovali prelepe ilustracije. Zanimanje je bilo res veliko. Karči je fotografiral, otroci so uživali, saj smo jim rekli, da bodo v naslednji številki časopisa Porabje. Tudi Klara je z zadovoljstvom napolnila svoje pedagoško srce: simpatičen fantič, sin njenih znancev,
se je lepo pogovarjal z njo slovensko. Ja, izjemno prijetno je doživeti kaj takega.
Ko smo se poslovili od malčkov in vzgojiteljice v Števa-novcih, nas je pot vodila v vrtec na Gornji Senik. Še ena velika kartonska škatla, polna slovensko govorečih daril, je čakala v prtljažniku, da jo izpraznimo v gornje-seniškem vrtcu. Tudi tu se je
zgodba ponovila. Radovedni malčki so z veseljem jemali v roke knjige, prav vsak je dobil kakšno in jo z zanimanjem listal. Tudi slovenska vzgojiteljica Irena je menila, da jim bo to darilo res v veliko pomoč.
V vrtcih so ob predaji daril nastale te prisrčne fotografije, katerih izbor objavljamo.
Prelepa slovensko govoreča darila smo torej razdelili. Od tu naprej bo njihova usoda in koristnost v rokah vzgojiteljic Agice in Irene. Verjamem, da bosta mnogokrat posegali po teh koristnih in zanimivih knjigah, obenem pa na listanje po njih navajali tudi svoje otroke, Vem sicer,-da, so v4em računalniškem času knjige malo zapostavljene, a kljub
vsemu lepa slika in beseda še vedno lahko pritegneta otroke v vrtcu, če jim vzgoji-, teljice to omogočijo.
Velikodušnim darovalcem, članom društva Pro cultura slovenica v Švici, pa še enkrat prisrčna hvala.
Valerija Perger
ZAHVALA DRUŠTVU PRO CULTURA SLOVENICA
Rada bi se lepo zahvalila društvu slovenskih izobražencev v Švici Pro cultura slovenica in prof. Valeriji Perger za pomoč in darilo, katerega je dobil naš števanovski vrtec. Sredi januarja so naši otroci z veseljem prejeli slovenske knjige, stenske plakate in videokasete. Otroci so bili darila zelo veseli; z radovednimi pogledi so listali lepe in zanimive knjige, v katerih so videU mnogo znanega: od živali, do rastlin in stvari iz vsakdanjega življenja.
Upam, da nam bo to lepo darilo v veliko pomoč pri vsakdanjem delu v slovenskem jeziku. Iz teh knjig se bomo naučili še več slovenskih besed - lepe knjige so otrokom velika motivacija za učenje.
Verjamemr da bodo malčkom slovenske besede in stavki, ki se jih naučijo v vrtcu, v veliko pomoč v šoli.
Še enkrat lepa hvala društvu PRO CULTURA SLOVENICA za denarno pomoč in Valeriji, ki je poskrbela za nakup teh lepih in koristnih slovenskih knjig, plakatov in videokaset.
Agica Holec vzgojiteljica v vrtcu Števanovci
27. januara je vkiipsedla Slovenska samouprava na Dolenjom Seniki, da bi se zgučali za letošnji program. Letos je težko planirati, en tau programov je odvisni od toga, kelko penez leko samouprava spravi z natečaji.
Letos jeseni baudejo lokalne volitve, zatok je tau tu nej gvušno, ka ta samouprava ostane do konca leta.
Dapa do volitev zatok šče škejo redno delati, zatok poleti planirajo slovenski kulturni den, športni den, gde hi se srečali s Čepinčani. Radi bi raziskali, kak je živo pa ka je delo župnik Jožef Sakovič. O tom bi začnili pripravlati ali kakšno malo knjižico ali razstavo.
Porabje, 7. februarja 2002
4
Razstava na Siniki o Siniki
Kopač Ostaja minister
Državni zbor je po končani inter-pelaciji o delu in odgovornost! ministra za okolje in prostor Janeza Kopača s 53 glasovi proti 28 (81 navzoči) zavmil predlog poslancev Socialdemokrat-ske stranke, Nove Slovenije in Slovenske nacionalno stranke za ministrovo razrešitev.
Skupina 24 poslancev iz vrst koalicije Slovenija in Slovenske nacionalne stranke je v interpe-laciji, ki so jo vložili minulo jesen, ministra Kopaču očitala različne kršitve. S tem, ko je mimo vSeh strokovnih argumentov predlagal, da bo sedež Holdinga Slovenske elektrarne v Ljubljani in me v Maribora, je po mnenju podpisnikov kršil zakon o spod-bujanju skladnega regionalnega razvoja. Precej kritik sé je nana-šalo na "arogantne" izjave ministra Kopača o tem, da je nerealno pričakovati, da bi vse, kar je žá-kon o zagotovitvi sredstev za odpravo posledic suše, neurja s točo, plazenja tal in sluzenja morja v letu 2000 obljubil, tudi izpolnili.
Minister Kopač je vse očitke in obtožbe zavmilin interpelacijo označil kot politične akcijo, ki je skušala oslabi ti tako njega same-ga kot tudi vlado. S podobnimi argumenti sé je ministru v bran postavil tudi predsednik vlade Janez Dmovšek, ki je povzel mnenje vlade, da ni utemeljenih razlogov za Kopačevo zamerija-vó.
Lipponen obiskal Slovenijo
Predsednik finske vlade Paavo Lipponen sé je mudil na dvo-dnevnem uradnem obisku v Sloveniji. S slovenskim kolegom Janezom Dmovškom sta med pogovori potrdila dobre odnose med državama in poudarila, da med Slovenijo in Finsko ni odprtih dvostranskih vprašanj, obenem pa izrazila željo po na-daljnjem poglabljanju odnosov, predvsem na gospodarskem področju. Lipponen sé je srečal tudi z zunanjim ministrom Di-mitrijem Ruplom, sprejel pa ga je še predsednik države Milan Kučan. Po Dmovškovih besedah Slovenija s Finsko dobro sode-luje že vsa leta od osamosvojit-vé. Finski premier Lipponen pa je dejal, da Finska močno pod-pira slovensko vključevanje v GU, obenem pa poudaril, da je Slovenija na vrhu med kandidat-kami.
Pred predstavitvijo knige o Dolenjom Siniki je bila otvo-ritev razstave, štero eške leko poglednete do 10. februara. Kejpi, knige, dokumenti in drüge reči nam pripovedava-jo o zgodovini vesi. Vsikša ves ma svojo zgodovino, vsikša držina in vsikši človek. Skor v vsikšoj va je najsta-rejša iža cerkev. Zgodovino vesi leko najbole spoznamo prejk zgodovino cerkve pa šaule.
Marija Kozar
Najvekši kejp na razstavi je biu inda svejta v cerkvi. Pod kejpom je kniga - kronika fa-rofa - v šteroj piše, ka té kejp pa eške enga je šenkala cerkvi 1881. leta dovica mlinara Lászlója Karlovitza zatok, ka so gi tri sinauve tü okrstli. Na kejpi je svetiJakob starejši, patron prauškarom Pavri so k njemi molili za dober pauv pa lejpi cajt. V drügoj knigi leko štemo Očanaš v slovenskom jeziki. Na prti, šteri je biu v sedemdeseti lejtaj eške v cerkvi, pa je nemški napis. Tau nas na razstavi opomina na tau, ka na Dolenjom Siniki že dugo Živijo vküper Slovenci in Nemci. Med dvöma knigama je pismo slovenskoga dühovnika Štefana Žemli-čaiz 1886.1etaotome,kasov vesi ustanovili Drüštvo rauž-noga venca.
Z lejvi kraj veukoga kejpa sta dvej fotografiji iz sedemdese-
ti lejt, pa so trgé nauvi kejpi. Prt, šteri je gnes na predganco je biu prva na oltari. Kip Jezoša z Ivánom Krstitelom pa pod predganco na krst-nom stüdenci. Šeča, ki je bila pred oltarom, pa je gnes pred farofom.
Na lejvo v kauti so stara dver-ca od tabernakuluma, stari prt z oltara. Dokument s konca 19- stoletja kaže, ka tistoga ipa so že skor vözraščeni ojdli k fermi, ka tak narejdki je bila ferma v našoj krajini.
Götzov marof je biu inda eričen. O Götzovi držini, na žalost, mamo malo dokumen-tov. Eden je Spomin na prvo prečiščavanje Marijane Götz, drügi je mrliški list Götzove žene, štera je mlada mrla. Više toga Stola je kejp, na šterom so Peštarge na jGötzo-vom marofi, šteri so v leti radi ojdli es počivat. V pismi pa leko štemo, ka je Kurt Götz dau napravili stohco svojoj držini v cerkvi na Gorenjom Siniki. Naprej na lejvo leko vidimo kejpe o prvom preči-ščavanji, regrutaj, zdavanji in smrti.
Drüga erična držina vesi je bila Guttmannova, šteri so meli mlin. Mlin so v 17. stoletji Törki zaničali, depa po tistom so ga pá gorzozidali. Kejp o mlini smo dobili od gospe Hermine Guttmann.
Paulek cerkve je najbole po-membna v vesi šaula. Na steni pa na stauli sta dva kejpa o šaularaj, pa so kejpi o mladini, štera več nej ojdla v šaulo. Na stauli sta dva kalendara. V ednom leko štemo o dühovnik! in pisateli Jožef! Košiči, v drügom pa o Jožefi Sakoviči, šteri je pokopani na Dolenjom Siniki. Gospaud Sako-vič so molitvene knige tö pisali. Na tom steli je zanimivi eške Agnjec Boži s človeški, obrazom.
S pravi kraj veukoga kejpa je kejp dühovnika in fotografa dr. Mirka Lenarši-ča, tam leko štemo njegovo pismo. Gospaud Lenaršič ;je 1924. leta odišo v Nyőgér. Tam majo Zdaj Le-naršičevo fun-dacijo, pa malo razstavo iz njegvi fotografji bi dokumentov.
Pod kejpom na stauli so bede-hem pa prti iz cerkve. Posvečene, posüšene rauže so vküppobrali pred veuko mešo, na veuko mešo so nesli k svečanji, pa gda je stoj mrau, so s tem kadili škrinjo pa mrtveca. Mali glažec je Spomin s prauške iz Maria Zella.
Kupice in glaži so krčmarski. Po meši je lüstvo vsikder šlau v krčmau, ka sé malo zguči, ka sé malo veseli. Na kejpaj više staula je Glancova krčma, stara bauta, veški goslarge, plesti pa igralci.
Na stauli pri okni sta dvej ženski rokavci, štere so nosili' v vesi v začetki dvajstoga stoletja. Prt z raužami, s šteroga falijo comejrge, so že sledik nosili. Na piskerček za vmje mlejko so pofarbali križe prauti čaralicam. Na steni je kejp Hermine Guttmann iz 1929. leta. Té je bila 16 lejt
stara. (Strina Hermina je tö prišla na razstavo, na predstavitev pa so sé slovenski pogučavali z lüstvom.) Té gvant, šteroga so v Sakalauvci šivali, je na pausado dobila, gda je 1929. leta v Somboteu ojdla. Njau so tö vöodebrali med tiste dekle in pojbe, šteri so na železniški postaji pozdravlali predsednika vlade Mikló-ša Horthyja, šteri je prišo na otvoritev Sombotelski špital (bolnice).
Na ednom kejpi više Stola sé vidi, ka je lüstvo z Dolenjoga Sinika tö ojdlo na Vogrsko na žetvo, na nemške marofe v Mecklenburg, pa prejk maur-dja v Merko in Brazilijo. Na drügi kejpaj pa vidimo, ka so doma tö vertivali. Zvün toga je bila vesi dosta obrtnikov, majstrov. Tü je kejp samo o kovači in peki. V 30-ti lejtaj 20. stoletja je bilau 21 obrtnikov v vesi. Kovače, šaušta-re, pintare, tišlare i drüge je v 19, stoletji pripelala v ves nemška groíjca iz držine Batt-hyány. Tak je te prišlo v ves vsikder več Nemcov. 1946. leta, na žalost, dosta nemški držin moglo oditi z Dolenjoga Sinika. Mesto nji so Prišli v ves Madžari in Slovenci. Na Dolenjom Siniki živi gnes štiri lüstva: Slovenci, Nemci, Madžari in Romi. Nemci in Slovenci majo svojo samouprave. Vsikši sé trüdi za svojo ves, kak sé je tau vidlo na predstavitvi knige tö. Na začetki otvoritve razstave smo čüli nemški pevski zbor, kni-go o Dolenjom Siniki pa je vödala slovenska samouprava. Razstava bi tö tau rada sirn-bolizirala, ka lüstva z različni materni gezikom leko Živijo vküper v meri in prija-telstvi.
(Na razstavi so kejpi, knige, dokumenti in drüge reči iz si-ničkoga farofa, iz arhiva sombotelskoga püšpeka, iz Muze-ja Avgusta Pavla v Monoštri, od ništerni Sinčarov in od Hermine Guttmann.)
. Marija Kozar
Porabje, 7. februara 2002
5
„Edne knjige dun mamo...."
Slovenska samouprava na Dolenjom Seniki je 20. januara držala svetek za cejlo ves, ka je vödala knjige od svoje vesi. O tejm sam sé pogučavala s pred-sednikom Slovenske manjšinske samouprave, z Lacinom Bajzekom.
- Kak vam je pri samoupravi na pamet prišlo, kadatenapi-
sva te stare držine, kak Glanco-va pa Götzovi, gor poiskala pa prosila, naj nam pomagajo. Tak smo te mi leko dali Mariji stare kejpe, dokumente, s sterimi je una leko malo več napravim”
- Kak so vzeli tau lidgé, gda ste sé pauleg toga obrnauli na nji? So sé radüvali ste dobili
šali knjige o svoji vesi? Vejpa toj v vesi mate štje lokalne pa nemško samouprava tu. Mislim, ka je tau trno lejpo delo bilau od vas, ka ste od vesi tašo nika dali naprajti ka je za vse štiri narode, za Slovence, Nemce, Vaugrepa Pome. »Naša samoprava sé je tak Odlaučila v leti 2000, v milenij-skom leti, ka nika posebnega škemo vödati, ka tadale tö ostane. Pri nas v vesi so štje taše knjige nej vödali, v steraj bi ves nazaj od stari cajtaj nut bila pokazana. Tak smo si te zbrodili, ka ene knjige vödamo pa smo vala Baugi najšli tašo avtorice, stera je tau nam naredla. Brodim, ka smo dobro naredli s tejm.”
- Tau, ka ste Vi vödali knjige, tau znamanöja, ka ste potrejbno pejnaze zatau Vi mogli vtjüp sprajti. Zvöjn toga, ka ste štje vi sami meli za dela? „Z Marijo Kozarjevo smo sé tak spravli, ka mi nišo gradivo, ka geste v vesi, kak stari kejpi, do-kumenti, vküp spravimo. Najprvim smo gor poiskali, gde leko kaj najdemo. Mamo začlana Gabora Lazara, steri je z enim predsednik cerkveni kotrig, on je leko vcuj prišo k cerkvenim dokumentom. Na, tam je bilau največ, tisto so bili najbole stari papiri. Irena Barber pa ge
taši občütek, ka za dobro delate?
»Dolenji Senik ma dvej manjšine, nemško pa slovensko. Ge tak brodim, ka tü sé zatok bole žmetno deje z lidami. Tak pravijo, ka dobro, če vküper delamo vse kaj. Dapa te je že bola žmetno, ka mo ge delo, ka’š ti delo, te sé že moraš bola nak-loniti na tau pa na tisto. Mi smo tak skončali, ka mo mi sami delali tau, mi smo zatau sami spravili penaze z natečaji pa s svojoga proračuna. Na, kak so sé lidge vzeli zatau? Vejmo, steri so tisti, steri podpirajo našo delo pa smo sé obrnili na nji. Dapa ge brodim, ka večina nas je podpirala, drugi so pa čakali, ka baude. Tak brodim, na konci je vse dobro vöprišle.”
- Na programi je kulturni daum puni bio, nisterni smo štje stali vanej na trnaci. Ka brodiš, lüstvo tau Zdaj rejsan tak briga?
„Eni so že vedli, ka mamo Zdaj te kjnige pa je bilau velko zani-manje. Drügo pa tau, ka naša samouprava ma tašo šego, ka moramo z lidami vküper delati. Tau tü dobro, ka mamo taše sodelavec kak Irena Barber, ka je una na tau sir dosta dala, ka z lidami trbej vküper delati pa tašo, ka lidge podpirajo.”
- Ka pomejnijo za ves te knjige?
»Lidge so radi bili, ka smo dali tau naprajti. Kak sam pravo v svojom guči tö, te knjige so prve, stere pišejo od vesi. Tak
brodim, sledkar, za par lejt štje malo vekše leko vödamo. Edne knjige dun mamo, stere so od nas napisane. Ge tak brodim, ka tau cejlo ves zanima, briga.”
*****
Tetico Hermino Guttmann so na tau Svetki posaba pozdravili. Oni so (h)či mlinara Mihálya Guttmanna. Ta držina je bila slejdnja, stera je mejla mlin. Na razstavi leko vidimo tetico Herrnino dola vzeto, gda so bili 16 lejt stari. Gvant, ka majo na sebi, so njim zašili v Sakalavci 1929- leta. Tistoga leta je učiteljica Pavličova vtjüp pobrala pojbe pa dekle, štere so šli v Somboteu, ka so tam pozdravlali Horty Mikloša, ka je prišo na odpiranje špital v Somboteu. Tak so Hermina neni tü navzoči bili. Oni živejo že 60 lejt v Somboteli pa döjn gončijo slovenstji gezik, steroga so sé navčili od küjarce, stera je bila z Gorenjoga Senika. Oni so doma v držini nemški gončali.
Tetica Hermina (na pravo) na ofvoritvi razstave
-	Hermina neni Vi ste töj rojeni, gda ste odišli z vesi? „Gda sam sé oženila, 1939- leta. Te sam v Sombotel šla.”
-	Ka vas veze es na Dolenji Senik?
„Vse! Cerkev, grünt, lüstvo, Raba, vse.”
-	Kašne spomine mate z Dolenjoga Senika?
„Tü me je krsto Lenaršič, tü sam odla v šaulo, tü sam mejla bermo pa so me tü zdavali tö. Dobri smo bili, ka smo meli mlin pa žago. Tisti, steri taši šeft ma, tisti mora z lüstvom dober biti. Mi smo sé vsakšomi mogli pokloniti, ka so lidge pri nas mleli pa Žagali.”
-	Kajegnesden z vami, kak Živeta?
„Ge Sama živem v Somboteli. Sin mi je Zdaj biu doma s Szolnoka pa mi je pravo, naj me taše knjige spravim, ka je tau Spomin na naše stariše.”
K. Fodor
RADIO MONOŠTER na
UKV(FM) 106,6 MHz
Porabje, 7. februarja 2002
Janos Martonyi v Izraelu
Madžarski zunanji minister Janos Martonyi je prejšnji teden obiskal Izrael in tudi Jaserja Arafata v Ramalli. Ponudil je pomoč Madžarske Izraelcem in Palestincem pri ponovni vzpostavitvi mirovnega procesa. Kot je izjavil na tiskovni konferenci, je pogoj za mirovni proces prekinitev terorističnih napadov.
Vse več Madžarov xa vstop v unijo
Če bi bil zdaj referendum o tem, ali naj se Madžarska pridruži Evropski uniji, bi 61 odstotkov ljudi odgovorilo pritrdilno. Proti bi bilo 12 odstotkov, negotovih je pa 27 odstotkov.
Odstotek pristašev za vstop v unijo se je od lanskega maja povišal za 7 odstotkov. Precejšnje so tudi generacijske razlike. Vstop ima največ pristašev med mladimi od 15 do 29 let starosti, oziroma med ljudmi z najmanj srednješolsko izobrazbo. Prebivalci glavnega mesta so bolj navdušeni za unijo kot ljudje na podeželju.
Prireditve
•	8. februarja so imeli vsi učenci narodnostnih šol v Porabju prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Program sta pripravili OŠ Števanovci in gimnazija Monošter, prireditev je organizirala Državna slovenska samouprava.
•	7. februarja so na koncertu pevskih zborov na Cankovi nastopile monoštrske ljudske pevke.
•	9- februarja so priredili pustni slovenski ples v Mosonma-gyarovaru in v Budimpešti.
•	16. februarja organizira Slovensko društvo v Budimpešti program ob slovenskem kulturnem prazniku, na njem bodo sodelovale tudi ljudske pevke iz Števanovcev.
•	Gledališka skupina Kultur-no-prosvetnega društva iz Ro-gaševcev bo 17. februarja ob 15. uri nastopila v kulturnem domu v Slovenski vesi. Nastop organizira Zveza Slovencev na Madžarskem.
Stari običaji in nauvi balonge
V soboto, 26. januara, smo bili Gorenjeseničani pozvani na goškice lüpanje in pri-kaz stari običajov k gospodi Smodiši. Vinotoč Smodiš v Otovcaj je dobro poznam kraj s prijazni-mi lidami, etak smo pa rade vole sprejeli tou vabilo.
Na deseto vöro smo še vküp nabrali s košarami, šibami, cekri pa lüpi-njem. Kak vsigdar, Zdaj smo tö mi bíli najbole flajsni, domačini so sledi Prišli. Mi smo do-tačas že eno krbülo goškic olüpali, dve Micke so pa flajsno cekre plele. Vlado Smodiš so nam pokazali hladilnico, štera je tak velka, ka ima mesto dva vagona jabolk, na drugi strani pa majo klet za vino pa še za palinko žganje ko-tle. Moški, šteri so košare pleli, so najbole srečni bili, takša dobra palinka je tekla. Naš Lali jo je pomalek košta-vo, dapa zatok svojo košaro tö spleo.
Goškice so bile iz Porabja, lepe velke, samo ka so sé tak škalile, ka bi sé leko čujsko z njimi. Nagnauk sé je telko lüstva vküp spravilo od vsej
krajov, ka če bi sproti nej doj nosili olüpane, bi vendar včasi pojeU nisterni. Novinaj^ od Pop tv-na so
nas tak prestrašili, telko mikrofonov so gori postavili, ka nas, pevcov je nej telko bilou. Straj nas je zaistino te zgrabo, gda sta tejva dva gospauda povejdala, ka moremo spejvati. Od tisti močni posvejtov, steri rejsan znajo segrejvati, smo sé Skoro vužgali, ranč lüfta smo nej dobili. Dvej Micke so tö nej vöostale, njija so tej najgeri možje vse vöopitali, gde pa Zakoj so sé navčile tao delo, ka vse je potrejbno, ka leko narediš ceker...
Žao, tisti den je pri nas doma bio pogreb, zato smo sé pelali domou na sveto mešo
in sprevodili na zadnji poti eno našo dobro düšo, gospo Hildo Čabaijevo, štera je dosta delala za našo ves in do smrti je bila aktivna članica Drüštva Porabski slovenski upokojencev.
Popodneva v štrtoj vöri smo šli nazaj v Otovce. Za volo nas so eno vöro sledi Prišli balonerji (hőlégbaliono-sok). Če rejsan smo mogli domau prejk Avstrije titi, ka naša meja že v 6-oj vöri za-pira, sé nam je splačalo. Nigdar smo še nej vidli, kak ba-lon napunijo s plinom (gáz). Bilau je tao na enom travniki, gde smo ga leko gledali. Steri smo sé nej bojali, smo sé leko zdignili z balonom. Ženske smo spejvale, gda nas je te »majster« najviše gor zdigno. Biiou je čüdovito. Prej moreš stati na eni nogi, ka si te ležejši. Tou so nam povedali, mi smo je pa bogati. Lali je pravo, ka bi on njim vekšo pa baukšo košaro spleo, če bi sé leko z balonom tri dni vozo.
Samo telko ešče! Nej so sé samo goškice škalile, liki dobro vino sé je tö škalilo doj po naši guntaj. Jabolka, reta-ši, pogače, zeije, vsega je bilou preveč pabarmonikaš je tö flajsno fude vlačo.
Lepou sé zavalimo gospodi Smodiši in njegvi držini, ka so nas povabili in pogostili. Sprtolejt eške več semena posadite! Mi pridemo lüpat, tau vam leko Obečamo.
Vera Gašpar
Zaključna konferenca
Evropsko leta) jezikov 2001
Konference na Sombotelski Visoki šoli Dániel Berzsenyiseje 28. in 29. januarja udeležilo 85predavateljev ter lepo število poslušalcev. O temi Srednja Evropa: enotnost in razno-likost so predavatelji iz desetih držav predavali iz svojega zomega kota. V Evropski Uniji živi danes 15 narodov, ki govori 11 jezikov. Ko sé bodo priključile še ostale države, bo v Uniji 2 5 narodov govorilo 19 različnih jezikov. Največ sé v Uniji upora-bljajo angleški, francoski in nemški jezik. Po praviluunije pa sé bodo morali vsi dokumenti prevajati v vse jezike! To bo velik izziv za prevajalce in za jezikoslovce. Tudi politiki sé strinjajo s tem, da sé v Uniji morajo zaščititi jeziki manjšin, mali jeziki in narodi. Profesorica Zinka Zorko iz Maribora sé ni strinjala s tem izrazom: ni jezik mali, ampak malo ljudigovori nekatere jezike! To velja tako za slovenski kot za madžarski jezik. Podčrtala je pomen učenja jezika sosednjih držav, zlasti v obmejnih pokrajina^ László Göncz iz Lendave je kot primer omenil, da v Prekmurja veliko ljudi razume madžarsko, za i Madžare v županiji Zala in Vas pa ni značilno, da bi razumeli slovensko. Več predavateljev je predlagálo, da bi sé v šolah sosednjih pokrajin dijaki morali učiti jezik sosednje države. Morali bi sé dopisovati, obiskovati, spoznavati jezik in kulturo sosednjega naroda. Pri poučevanju jezika naj bi bil najpo-membnejši Cilj, da ljudje znajo komunicirati. Tudi preprosti| ljudje, ki si bodo iskali delo v sosednji državi. S pridružitvijo vzhodnoevropskih držav k Uniji bodo dobili velik pomen šlo-* vanski jeziki. Elizabeta Bernjak je Predlagala, da bi lahko < predavali pri nas tudi srednješolski in univerzitetni Profesor ji iz Slovenije. Katedra za slovenski jezik in književnost v* Szombathelyu ima namen usposabljati tudi strokovnjake, ki bi« spodbujali stike med Madžarsko in Slovenijo na področji gospodarstva in turizma.
-mkm-
Edna lejpo gesto
Nega tak dugo, ka sta v Otkauvci edna ženska iz Slovenije, Renata Lah pa njeni živlenjski partner edno ižo küpila pa Zdaj tüj živeta. Njij a vse zanima, ka sé v vesi godi, vsepovsedik sta kreda pomagati tü. Etak je pa Števanovčarge zovejo na prireditve, programe. Renata je Zdaj gratala članica Drüštva slovenski penzionistov tü.
Renata si je prej eden den tak zmislila, ka ona aktivnim lüdam, steri so členi drüštva »za lepšo ves« pa svojim sausadom napravi edno večerjo. Küjarca je bila ona Sama. Na Sto je prišlo vse dobroga pa te je Kosar Pišti tü prišo s svojo harmonikov. Trbej človeki kaj baukšega? Ženske so popejvale, tej drugi so plesali. Pa je te eške s tejm nej konec bio. Renata je na tau tü mislila, ka nam nika takšega da, ka ostane lejpi Spomin. Vsakši je daubo edno lejpo raužo v črpnjej. Hvala.
I.B.
Porabje, 7. februara 2002
7
Monošter
histe, kolesarje, v društvih se ukvarjajo s športom ženske, moški in tudi otroci. Živijo in delujejo tudi kulturne skupine, v bližnjih slovenskih vaseh pa aktivno delujejo slovenske kulturne skupine. Ljudje pojejo v pevskih zborih, plešejo v folklornih skupinah in igrajo v dramskih
Na uri slovenščine imamo ogromno govornih vaj Zadnjič je bila terna:
Turistična vodička predstavlja svoj domači kraj.
Monošter, moj domači kraj, leži na zahodnem delu Madžarske, v Železni županiji. Ima okoli 10.000 prebivalcev. K mestu so priključene še majhne vasi, kot na primer Slovenska ves, Raba-fuzes, Jakabha-za itd. Ime je dobilo po latinski besedi mo-nosterium (samostan). To mesto leži ob meji Slovenije in Avstrije in mislim, da je lahko tromejnik njegov simbol.
V	Monoštru je krasna baročna cerkev in samostan, kjer so živeli nekdaj cistercijana, to imenitno stavbo si je vredno ogledati. V mestu stoji tudi muzej, poimenovan po pesniku Avgustu Pavlu. Največkrat razstavljajo tam stvari, ki so značilne za Slovence, njihovo kulturo in življenje na Madžarskem. Lani so postavili spomenik pri vhodu v mesto. To so vrata, skozi katera lahko vidimo cerkev, obenem pa simbolično tretje tisočletje. Na spomeniku lahko preberemo nekaj stavkov prvega madžarskega kralja sv. Štefana. Na glavnem trgu stoji spomenik Beli HI., ki je ustanovil mesto.
V	našem mestu deluje mnogo kulturnih in športnih
društev. Imamo nogometne, rokometne; ekipe, kegljače,! ša-
skupinah.
Če v mesto pridejo turisti, gotovo ne bodo ostali brez prenočišča. Lahko izbirajo med hoteli, moteli in penzioni. Gostilne in restavracije čakajo lačne in žejne goste. Trgovine pa niso za domače denarnice, temveč za turiste.
Če se pa spoštovani gost hoče razgibavati, lahko igra tenis oz. keglja, lahko plava v majhnem bazenu v bolnici ali pa gre na aerobiko.
V našem mestu ne bo dolgčas ne mladim in tudi starejšim ne. V kinodvorani Kossuth si lahko ogledajo najnovejše komercialne in tudi umetniške filme. Konec tedna lahko grejo mladi v diskoteko ali se pa veselijo v okoliških vaseh na plesih.
ŽužiŠulič
Monošter leži na jugozahodnem delu županije Vasi jugozahodno od mesta je Porabje,
Če bi bila vodička
na zahodu graška kotlina, na jugu pa je Črseg in dolina Mure. Tu se stekata reki Raba in Lapinč.
Monošter ima nad 8.000 prebivalcev, od tega jih je približno 800 slovenske narodnosti, ampak tu je tudi nemška narodnost. Slovenska naselja ob Monoštru so: Dolnji Senik, Gornji Senik, Verica-Ritkaro-vci, Števanovci, Andovci, Sa-kalovci in Slovenska ves. Mesto je ustanovil madžarski kralj Bela HI. leta 1183. Ime je dobilo po latinski besedi mo-nosterium, ker je bil tu cistercijanski samostan. Prvi menihi v Monoštru so bili Francozi.
gimnazijo, drugi pa na srednjo strokovno šolo. V mestu deluje tudi glasbena šola.
V Monoštru je več znamenitosti. Najpomembnejša je baročna cerkev, katera je bila zgrajena leta 1778. Imamo tudi muzej v takoimenovani štajerski hiši, kjer razstavljajo zanimive stare stvari. V mestu stojijo spomeniki: spomenik Janosa Hunyadija, kralja Bele HI. in še drugi.
Za zabavo lahko gremo v kinodvorano ali v gledališče. Mesto ima tudi kulturni dom, kjer deluje pevski zbor in so razstave. V Monoštru je mnogo različnih trgovin, diskoteka, športno igrišče.
Števanovci iz ptičje perspektive
Zgodovina mesta je zelo bogata. Znana je monoštrska bitka leta 1664, ko so Turki prišli do Dolnjega Senika in tam bili premagani. Industrializacija Monoštra se začenja v 19. stoletju. Ustano-vili so tobačno tovarno 1. 1894, tovarno ur 1.1886, tovarno svile 1.1899 in tovarno kos L 1902. Tu sta bili tudi dve opekami. V zadnjih desetih letih se je mesto gospodarsko zelo razvilo. Danes je najpomembnejša tovarna avtomobilov Opel, deluje pa še nekaj podjetij, katerih lastniki so predvsem Nemci ali Italijani.
Mesto ima dve osnovni šoli: OŠJanosa Aranyain OŠ Istva-na Szechenyija. Velike so možnosti na srednjih šolah: z boljšim učnim uspehom se lahko vpišeš na monoštrsko
Tu je tudi avtobusna postaja in edina železniška postaja v Porabju.
Blanka Bar tako vič Števanovci
Števanovci ležijo na zahodnem delu Madžarske, v Porabju, sedem kilometrov od Monoštra. Prvotno je to bilo raztreseno naselje in večina hiš je še zdaj raztresena po slemenih in pobočjih hribov. Vas je v listinah prvič omenjena 1.1350. Prebivalci so bili do srede 19. stoletja podložniki cistercijanskega samostana, potem pa je bila vas sedež notariata z osmimi vasmi. Po 1. 1920 so ostali v notariatu le Otkovci, Andovci in Verica, vse do danes z Ritkarovci vred. Od leta 1994 deluje v vasi slovenska krajevna samouprava. Vaška
Porabje, 7. februarja 2002
cerkev je bila zgrajena leta 1786, njen zavetnik je cistercijanski opat sv. Štefan Harding. Po njem je poimenovana tudi vas. Pri cerkvi stoji šola, ki je stara že več kot 100 let. Šolo obiskuje 3 5 učencev, ki se učijo slovenski jezik kot učni predmet. Vas ima tudi otroški vrtec in kulturni dom, kjer je tudi knjižnica.
Vas leži v čudoviti pokrajini, zato jo obiskujejo tudi turisti. V prijetnem okolju leži obnovljen turistični hotel, v katerem se lahko sprostijo tisti, ki imajo radi naravo in duh po smrekovih gozdovih.
EtelkaDončec
Sakalovci
Sakalovci so prijetna vas v bližini meje z Avstrijo in Slovenijo. Vas leži v dolini. Majhna je in lepa. Približno 500 prebivalcev živi tu. V vasi največ ljudi še govori slovensko narečje, zlasti starejši. Ljudje so se ukvarjali nekoč s poljedelstvom in z živinorejo. Delo je bilo težko, ker še ni bilo strojev. Siromašno so živeli, niso imeli lepih oblek in hrane tudi niso imeli zmeraj dovolj. Zdaj se je že vse spremenilo. Lepe, velike hiše lahko vidimo povsod. Zdaj se več ne ukvarjajo s poljedelstvom in z živinorejo, čeprav pri večini hiš še najdemo kokoši in svinje. Ponekod pa še imajo krave in konje. V vasi imamo samo eno trgovino in eno gostilno. V kulturnem domu razvijajo bogato kul turno dejavnost. V vasi so ne koč zelo lepo ohranjali raz lične šege. Na žalost, zdaj poz namo samo nekatere. V vasi deluje folklorna skupina, ki nastopa doma in tudi v tujini. Imamo tudi gasilsko društvo.
Nikoleta
Vajda
Razpisi pri Javnem skladu
Jami sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem razpisuje natečaj za dejavnosti, ki pripomorejo k ohranjanju in razvijanju kulture ter nacionalne identitete manjšin na Madžarskem.
Dejavnosti:
•	Mladinski in otroški tabori za razvijanje materinščine in spoznavanje lastnega naroda
Razpis velja za programe med 8. marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 8. marec 2002.
Odločitev: na koncu aprila 2002.
•	Kulturne prireditve v materinščini
Prvo obdobje: programi med 1. marcem in 31. julijem 2002
Rok prijave: 1. marec 2002.
Odločitev: na koncu marca 2002.
Drugo obdobje: programi med 1. avgustom 2002 in 28.
februarjem 2003
Rok prijave: 26. april 2002.
Odločitev: na koncu maja 2002.
•	Znansveneprireditve
Za programe med 1. marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 1. marec 2002.
Odločitev: na koncu marca 2002.
•	Raziskovalni programi
Ia programe med 1. marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 1. marec 2002.
Odločitev: na koncu marca 2002.
•	Narodnostne raziskovalne delavnice
Za programe med ^marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 1. marec 2002.
Odločitev: na koncu marca 2002.
•	Izobraževanje strokovnjakov zajame službe
Id. programe med 1. marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 1. marec 2002.
Odločitev: na koncu marca 2002.
•	Regionalni in lokalni elektronski mediji
Za programe med 1. marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 1. marec 2002.
Odločitev: na koncu marca 2002.
•	Založniška dejavnost in koledarji
Za izdaje med 5. aprilom 2002 in 28. februarjem 2003. Rok prijave: 5. april 2002.
Odločitev:na koncu maja 2002.
•	Verska dejavnost v maternem jeziku
Za programe med 5. aprilom 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 5. april 2002.
Odločitev: na koncu maja 2002.
•	Gledališka dejarnost v maternem jeziku
Za programe med 8. marcem 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 8. marec 2002.
Odločitev: na koncu aprila 2002.
•	Za povečanjefonda jarnih zbirk
Za dejavnosti med 5. aprilom 2002 in 28. februarjem 2003.
Rok prijave: 5. april 2002
Odločitev: na koncu maja 2002
Dodatne informacije in obrazce za natečaje najdete na
spletni strani: http://web.axelero.hu/ninekk.
Slovenska samouprava in slovensko drüštvo v Somboteli sta 26. januara že drügič organizirala fašenski ples. V obedovalnici Visoke šole Dániel Berzsenyi sé je do zranka veselilo 140 lüdi. Igro je ansambel Trio Prekmurci iz Slovenije. V programi je nastopila sakalovska folklorna skupina. Najoprvin! so notpokazali zdavanje iz borovega gostüvanje po tistom pa so plesali slovenske plese. Ništerni Sombotelski Slovenci so sé tö gornaravnali za fašenke. Ciganj je z ženo pa mali detetom kaulivrat odo, pa igro na gosli, naj ma donk nika dajo, ka ta leko dejte gorranila. Fašenek pa Lenka sta tö lejpi par bila. Lenka je repo pa djapka odavala, Fašenek je pa igro na ribaš. Tak sta té njivadva tö malo penaz vküppobrala v štrümfe, štere so bile na lüknjasti kijauki. Najbole fejst sé je vküpnapravla čaralica, ka go je eške žlata nej spoznala.
Za tombolo smo dosta vse dobiu od Zveze Slovencev, od Radia Monošter, od Vlada Smodiša pa od članov sombotelskoga slovenskoga drüštva. S penezami sta pomagala našo prireditev: Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem in Zveza Slovencev. Zvezi sé zahvalimo tüdi za pomoč pri organizaciji. Trio Prekmurci so špilali z düšo in srcem! Sombotelski Slovenci in njini madžarski prijateli so bili zelo zadovolni!
Besedilo in posnetke Marija Kozar
ČASOPIS SLOVgNCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak dragi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. jU| p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-rnaii:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.