VSEBINA: P. R.: NEZAKONSKA MATI, roman iz naših dni. — NAŠ NOVI ROMAN. — Ludvig Biro: JAZ, novela. - Marica V.: V BOLNICI (..Najstrašnejši trenutek mojega življenja ). - H. Hdgendorff: KONZULOVA SKRIVNOST, kriminalni roman. — Dan Bergman: POVIŠANJE PLAČE, črtica. I ISANE ZGODBICE.
ŠALE. — KUHINJA IN DOM. — KAJ OBETA KINO.
Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana. 15« III. 1930 Leto II. - štev. 11
da z njo se ne sme sestali. Samo svojega otroka bi rad videl. Zato se odpravi pod Rožnik, meneč, da Ljube ni doma — in se sreča z njo. Kmalu nato pride tja tudi dr. Lipar. Usmiljenka mu je bila izdala Lju-bino skrivnost in njeno žrtev. Izprva ji ni hotel verjeti; ni si mogel misliti, da ga Ljuba ne bi ljubila. Videč, da je to grenka resnica, se ne pomišlja več: na videz vesel, a z ubitim srcem ji vrne besedo.
Profesor Magister, ki je bil odkril nov način zdravljenja umobolnih, povabi dr. Liparja k sebi, da mu razkaže svoje bolnike. Pri tej priliki opazi dr. Lipar med bolniki Miro, tovarnarjevo ženo, ki je še zmerom blazna. Profesor Magister bi imel upanje, da jo ozdravi, če najde ljudi, ki so igrali vlogo v njeni tragediji. Ponovili bi pred njo tisti usodni prizor in njo bi to tako pretreslo, da bi se ji vrnil um. Dr. Lipar pove Magistru, da pozna eno izmed tistih oseb: Gospo Slavčevo, Cesta na Rožnik...
Stotnik Milan Stankovič zve, da je Lovrič, s katerim se je skupaj boril v Makedoniji, Ciril Samec, ki je bil usodnega večera pri Miri...
„Tajnik profesorja Magistra mi je izdal tajnost, kako misli zdravnik nesrečnico odzdravili. Profesor Magister je hotel dognati, v kakšnih okoliščinah je gospa Lokarjeva zblaznela. To se mu je tudi posrečilo in zdaj je prepričan, da jo lahko reši. Dolgo vas je iskal, a zaman; izginili ste brez 9ledu.‘*
„Iskal me je?“
„Tudi jaz sem vas iskal in... našel. Ne čudile se temu. Dovolj vzrokov sem imel. Žena, ki je takrat vzela Mirino krivdo nase. . . je bila moja zaročenka... Ko sem vas pobral na cesti iz Zabrega, še nisem vedel, kaj se je zgodilo v tovarnarjevi hiši. Potem ste se zdravili v tem hotelu. Ko ste ozdraveli, ste se odpeljali na jug... Zdaj vem, da ste iskali smrt, ki pa vas ni marala. Morda vam je usoda namenila kaj drugega ... Morda vas še čaka sreča? Tudi jaiz sem trpel, obupaval in iskal smrt — danes sem srečen ...“
Številka 2 Din
Naročnina i 1 mesec 8 Din, lU leta 20 Din, ’/? leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: ,,Roman**, Ljubljana, Breg; 10-12.
Roman iz naših dni Napisal P. R.
Prejšnja vsebina:
K Miri, ženi tovarnarja Andreja Lokarja v Zabregu, Jc skrivaj prišel Ciril Samec, njen bivši zaročenec, da j° poslednjikrat vidi... Tovarnar ga bežečega obstreli 'n opazi Miro, ko vrže za rjim poljub. Andrejeva sestrična, sirota Ljuba, vzame krivdo nase. Lokar jo ZlR«?i ženinu, kapetanu Milanu Stankoviču, da se mu •lc izneverila. Zavržena po Milanu, z otrokom pod srceni. pobegne Ljuba v Ljubljano. Mira od gorja zblazni, čez nekaj mesecev Ljuba obupa in se zastrupi. Mladi dr. Lipar jo reši; ko Ljuba povije sinka s ktivo ''"žico, jo tolaži, da se bo popravil, ter prevzame trud in troške za zdravljenje. Zaljubil se je vanjo, a ona ve, da ne bo Milana nikoli pozabila Da bi prihranila dobrotniku muke, se loči od sinka in postane strežnica v vojni bolnici. V Makedoniji so namreč Jzbruhnili veliki boji s komitskimi tolpami. Enemu ‘zmed naših polkov je prideljen tudi Milan, ki dobi v boju strel v glavo. V bolnici po naključju dozna (ht je Ljuba nedolžna in da je kriva Mira...
Usmiljenka mu pove, da se bo Ljuba na polu v hhš ustavila v bolnici. Ko transport prispe, govori Milan z Ljubo in jo skesano prosi oproščenja. Prepozno; že v Ljubljani se je zaobljubila, da usliši 'h'- Liparja in postane njegova žena, če ji ozdrav
otroka.
Ko se po dolgi odsotnosti Ljuba vrne v Ljubljano. ■je njena prva pot k dr. Liparju, da vidi Stanka, ki ga ■h' bil mladi zdravnik med tem popolnoma ozdravil, ■eprav ne more pozabiti Milana, je vendar trdno od-°čena, da izpolni svojo obljubo. Dr. Lipar ji ponudi stanovanje, ki ga je zanjo najel in opremil pod Rožnikom. — Nekaj tednov nato sc vrne v Ljubljano tudi ‘lan Stankovič. Slučajno zve, kje stanuje Ljuba. To-
»Jaz ne bom nikdar," je grenko menil Samec.
„Zakaj obupujete? Če Mira ozdravi... se bo njen mož ...“
Stankovič ni dogovoril. Spomnil se je Lokarjevih besed: ,Če Mira ozdravi, se ločim od nje!‘ Ali bi bilo prav, da to izda Cirilu Samcu?
„Zakaj ste umolknili, gospod stotnik?" je silil vanj Ciril Samec. »Nekaj ste hoteli reči!"
»Nič, nič ... nič posebnega," je hlastno odgovoril Stankovič. „Do svidenja, gospod Samec, kmalu se vidiva!"
XIV
ALI BO MIRA OZDRAVELA?
„Ali bom našel vse oisebe, ki jih že tako dolgo zaman iščem?" se je vprašal profesor Magister po kiparjevem odhodu. »Zdaj vem, kje stanuje mlada mati, ki je vzela nase krivdo tovarnarjeve žene- Če odkrijem še izginulega ljubimca ..."
Pol ure kasneje ga vidimo na poti pod Rožnik.
Ljuba se je zelo čudila, ko ji je hišnica povedala, da želi neznan gospod z njo govoriti. Saj razen Milana, Andreja in mladega zdravnika nihče ni vedel za njen naslov!
Posetnik se ji je predstavil za profesorja Magistra in mlada mati ga je odvedla v salon. Povedal ji je, da prihaja zaradi Mire.
„Ali bo ozdravela?" ga je hlastno prekinila Ljuba.
»Upam," je odvrnil profesor. Povedal ji je, da hoče preizkusiti na Miri svojo novo metodo. Prosil jo je, naj bi mu pomagala z nekaterima pojasnili.
„Zakaj ne, če je v moji moči, je dejala Ljuba. „Kar vprašajte..."
»Toda nekatera vprašanja utegnejo biti malce, hm..."
„Tudi nanje vam odgovorim..."
»Kolikor vem," je začel profesor, „je bil vzrok Mirine blaznosti dogodek, ki se je odigral neko noč v tovarnarjevi hiši... Gospa Mira je imela v sobi ljubimca in vi ste vzeli nase njeno krivdo. Ali je tako?"
»Res je . ..“
„Zdaj bi vas prosil, da mi poveste, kaj se je potem zgodilo. Takoj po tislem dogodku gospa Mira ni zblaznela. Neposredni povod je
moralo biti nekaj drugega, kar mi še ni znano...“
Ljuba ni smela molčali. Razpovedala je profesorju vse, kar je vedela.
„Zdaj mi je marsikaj jasno, česar si preje nisem mogel razlagati," je rekel profesor in se ji zahvalil. „V splošnem pa so bile moje domneve pravilne. Dobiti moram še ljubimca, ki je izginil brez sledu. Če mi bo sreča naklonjena, ga najdem, kakor sem našel vas..."
„Kdo vam je izdal moj naslov?" ga je radovedno vprašala Ljuba.
»Pričakoval sem to vprašanje," se je nasmehnil profesor Magister. „Moje priznanje; dobro ste sc skrili. Če mi ne bi bil pomagal slučaj, bi še danes ne vedel, kje ste. Dolgo sem vas iskal, gospodična. Slutil sem, da morate bili v Ljubljani, nisem pa vedel, da se skrivate pod tujim imenom. — Predvčerajšnjim sem nekemu tovarišu pripovedoval o bolezni gospe. Mire. Povedal sem mu tudi, da vas že dolgo zaman iščem. A kdo popiše moje presenečenje, ko mi pove, da vas pozna."
,.Ta tovariš je bil doktor Lipar, kaj ne?"
„Da, gospodična. Zdaj pa moram ili, ker me čaka še mnogo dela. Prosil bi vas pa, da se javile v mojem sanatoriju, če bi vas potreboval. Obvestim vas pismieno. l)o svidenja!"
Spoštljivo se je priklonil in odšel.
Star pregovor pravi, da vesela vest nikoli ne pride sama.
Dva dni po obisku pri Ljubi je profesorju Magistru tajnik javil obisk.
»Naj vstopi!"
V sobo je stopil mlad, črno oblečen gospod. Profesor ga je premeril od nog do glave, vendar se ni mogel spomniti, da bi ga bil že kdaj videl. Ponudil mu je slol in ga vprašal, česa želi.
„Čul sem, da me že dolgo iščete, gospod profesor," je začel neznanec. »Morda zdaj veste, kdo sem?"
»Ciril Samec?"
Profesor s? je komaj premagal, da ni toli dolgo iskanega neznanca objel.
»Da, Ciril Samec. Zvedel sem, da upate z mojo pomočjo ozdraviti gospo Lokarjevo, in moja dolžnost je, da vam pomagam."
Profesor se je kmalu opomogel od prvega razburjenja. Povedal je gostu, kako misli ozdraviti nesrečno ženo.
Ciril ga je mirno poslušal, le od časa do časa mu je šnila rdečica v obraz in v očeh so se mu zalesketale solze.
»Kdaj me boste potrebovali, gospod doktor?"
»Kmalu. Ali ste zdaj v Ljubljani?"
„Da, a le za nekaj dni. Pripravljen sem bil *e na odhod, ko sem zvedel, da me iščete."
»Kam se odpravljate?"
„V tujino. V vročem ^.lžirju ali Maroku se nadejam miru. Prijavil sem se k tujski legiji
v nekaj dneh odpotujem."
»Treba se bo požuriti," je pomislil proie-s°r. „Ali lahko ostanete še teden dni v Ljubljani?"
»Ostanem."
»To je slkrajni rok. Upam, da se mi poskus Ze PI-ej posreči. Samo nečesa bi vas še prosil. Povejte mi odkrito, ali vas je gospa Lokarjeva ljubila že pred -poroko?"
»Da,“ je tiho odvrnil legijonar.
»Tudi to sem vedel..." se je nasmehnil profesor.
»Kako ste mogli vedeti? Kdo vam je povedal?"
»Nihče, toda... zdravnik sem in zdraAmi-kova dolžnost je uganiti, česar ne more zvedeli."
Ciril je umolknil in mu pogledal v oči.
»Gospod doktor ...“
»Kaj je?"
»Povejte mi .. . povejte, ali je gospa Lokarjeva pri vas?"
»Da, že dolgo."
»Ali je njen mož kdaj obišče?"
»ČasiFT.. Zdaj ga že dolgo ni bilo. ..“
»Ali Mira... Ali gospa Lokarjeva zelo trpi?“
»Ne ... Saj se niti ne zaveda, da živi...“
»Toda ... če ozdravi... potem bo trpela toliko bolj... Ali ni bolje, da ostane tako kakor je ...?“
Doktor um ni odgovoril. Stopil je k oknu 111 se zagledal na vrt. Čez nekaj časa je pokli-Cal nesrečnega vojnika.
»Poglejte!"
lam doli pod oknom je videl mlado ženo. -epa je bila. Dolgi svetli lasje so se ji lesketali
v solncu, njen obraz pa je bil tako žalosten, tako otožen ...
Ciril Samec se je moral nasloniti na okno, da ni omahnil. Zameglilo se mu je pred očmi in z bolestnim glasom je dahnil edino besedico:
»Mira... !“
Njegovi prsti so sc krčevito prijeli za zastor in njegov pogled se ni mogel odtrgati od žene, ki je bila tam doli pod oknom. Če bi smel zdaj stopiti k njej in ji reči:
»Mira ... tukaj sem ..."
Kakor bi bila mlada žena zaslutila, kaj se dogaja v zdravnikovi sobi, je pogledala proti oknu, toda videla ni ničesar več. Profesor je bil zagrnil zaveso in rekel presenečenemu Samcu:
»Zdaj vas še ne sme videti. Prezgodaj je še." In z resnim glasom je dodal:
»Gospod Samec, če hočete, bo la žena v treh ali štirih dneh zdrava ..."
Takrat so se odprla vrata. V sobo je stopil tajnik.
»Česa želite?" ga je vprašal profesor.
.»Črnila mi je zmanjkalo."
»Vzemite moje ...“
Profesor je vedel, da je bil lo samo izgovor. Vendar mu ni niti prišlo na misel, da bi bil tajnik po naročilu tovarnarja Lokarja prisluškoval razgovoru... Niti slutil ni, da je Lokar obveščen o vsem, kar se pripravlja v njegovem sanatoriju.
A tudi, če bi bil vedel . .. Saj mora tovarnar itak prej ali slej zvedeti resnico.
Profesor je opazil, kako silen vtis je napravila Mira na mladega moža. Še zdaj je strmel v okno, ki pa se ni hotelo več odpreti in mu pokazati ljubljeno ženo. Položil mu je roko na ramo in še enkrat rekel:
»Ali hočete...?"
„Da ..." je tiho odvrnil Ciril, „ . .. toda pod pogojem...“
»Sprejmem ga!"
„. .. da po končanem poizkusu lahko takoj izginem ...“
Zdaj šele je profesor Magister spoznal njegovo velikodušnost in njegovo neizmerno lju-
Vljndno Vci.s' opozarjamo na opombo na koncu današnjega nadaljevanja romana „K o n zulo v a s k r i v no s t“.
bežen do uboge Mire. Segel mu je v roiko in mu ganjen rekel:
„Velja...“	‘
XV POIZKUS Pozorišče je bilo pripravljeno.
Po Ljubinih navodilih so Magistrovi služabniki preuredili eno izmed sol) sanatorija tako, kakor je bila opremljena soba v Lokarjevi hiši, kjer sta se našla Mira in Ciril Samec.
Doktor je že dva dni pripravljal Miro na ta poslednji poskus. V ordinacijski sobi, kjer je imel vse polno raznih aparatov, je poizkušal na njej učinke električnega toka.
Ko je ob štirih popoldne prišel profesor domov, so mu povedali, da Mira spi.
„Ali je kaj jokala in kričala?" je vprašal sestro, ki ji je stregla.
„Nc. Bila je nenavadno mirna..."
„Še en poizkus z elektriko, potem lahko pričnemo, „si je dejal profesor in ukazal sestri, naj Miro zbudi in privede v ordinacijsko sobo. Preden je odšel, je še naročil tajniku:
„Ob šestili naj bo vse pripravljeno!"
Prišel je večer.
Na hodniku pred sobo, kjer se je imel izvršiti poizkus, je bilo zbranih več naših znancev. Profesor jim je dajal poslednja navodila.
Milan in Ljuba sla stala pri vhodu v sobo in ga poslušala. Zavedala sta se važnosti trenutka. Ciril Samec pa je sedel na klopi in skrival obraz v dlani. Njegovo srce je bilo mrtvo.
Kaj mu še ostane v življenju? Samo nečesa si je želel: da bi bilo čim preje konec zdravnikovega poizkusa, da bi lahko izginil od tod, kjer ga je čakalo samo gorje in trpljenje.
Da, izginil bo in Mira ga ne bo več videla. Prihranil ji bo nadaljnje muke, saj je dovolj trpela .. .
Tedaj ga je zdravnikov glas prebudil iz žalostnega razmišljanja. Stari ..čudodelnik", kakor so mu rekli ljudje, je jel razdeljevati vloge.
..Vidva, gospodična Ljuba in gospod Stankovič, bosta že v sobi, ko usmiljenka privede Miro." Odvedel ju je v sobo.
Ko sta bila Milan in Ljuba na svojem mestu, je profesor prijel Cirila- za roko in šel z njim na vrl.
„Vi počakale tu pod oknom," mu je dejal. „Okno bo odprto. Ko začujete, da se vrata v sobo odpro, bodite pripravljeni."
Odšel je. Ciril se je naslonil na zid.
Mira je bila spet v svoji sobi. K ter, ki ji ga je pravkar vbrizgnil profesor, je napel njene živce do skrajnosti. Hodila je po sobi, se dotikala predmetov, ki so ji prišli pod roko, in mrmrala nerazumljive besede.
„Moj Bog, kako trpi!" si je rekla usmiljenka. Stopila je k njej in jo hotela odvesti, toda Mira se ji je iztrgala z rok. Kaj naj stori? Poklicala je zdravnika in mu povedala, da se nesrečnica upira.
Profesor je Miro samo pogledal in že je bila krotka ko jagnje.
Prijel jo je za roko. Nesrečnica je zaprla oči in šla brez ugovora z njim.
Ko je pogledala okoli sebe, je stala v sobi. Čudni, davni spomini sa se ji obudili v duši. Dva človeka je videla zraven sebe — kje ju je videla, kdaj je že čula ta nekam znana glasova?
„Jaz sem Ljuba.;. Ali me ne poznaš?"
„Jaz sem poročnik Milan Stankovič. Ali se me ne spominjate?"
Ljuba... Milan Stankovič... Ti dve imeni je že čula... kdaj?... kje?... Tako daleč je bilo vse to ...
„Jaz sem, Ljuba . . ."
„Jaz sem, poročnik Milan Stankovič..."
Potne srage so ji pokrile čelo. Zrenice so se ji razširile.
Tedaj je pristopil profesor in ji pogledal v oči. Prijel jo je za roko in jo odvedel k oknu. Zastor se je odgrnil.
Mira je odskočila. Njen pogled se je ustavil na možu, ki se je pravkar pojavil v sobi. Kdo je la človek?
„Mira... jaz sem... Ciril... imej usmiljenje z menoj... odpusti mi.... Mira...!"
Pri njenih nogah je klečal nekdo. Nekdo ... Kdo?... Oooo...
Vztrepetala je... kri ji je zalila obraz... vzkliknila je in se zgrudila kakor podsekana jelka.
Mira je ležala v svoji sobi. 01) njenem zglavju je stal profesor, pri vznožju pa je sedela sestra - strežnica. Tiho je bilo v sobi.
Doktor Magister je bil prepričan, da se je njegov poizkus posrečil. Zdaj je čakal, da se Mira prebudi ik nezavesti. V sosednji sobi so čakali Ljuba, Milan in Ciril Samec...
Zdajci je profesor Magister opazil, da se je Mirin obraz rahlo pobarval. Njene ustnice so se zganile in počasi so se ji odprle oči.
'Pogled ji je splaval po sobi. Obstal je na možu v dolgi beli halji.
Kje je? Kako je prišla v to veliko belo sobo, kjer ji je vse tuje?
Počasi se ji je obujal spomin. Ali ni bila že dolgo v tej sobi? Tako dolgo...
Profesor jo je ogovoril. Tako od daleč, se ji je zdelo, prihaja njegov glas...
„Ne bojte se, gospa!... Bili ste bolni, dolgo, dolgo, a zdaj ste spel zdravi...“
Segla si je z roko po čelu, kakor bi hotela pregnati vse misli, ki so ji vstajale. In tedaj se je nečesa spomnila.
„Giril..je šepnila.
Doktor se je zmagoslavno nasmehnil. Zdaj je šele vedel, da se je Miri vrnil razum.
»Poslušajte me, gospa... Vse je dobro..." „Ali sem bila hudo bolna?" je z muko iz-pregovorila.
„Da, hudo...“
»Dolgo...?“
„Zelo dolgo...“
»Kje sem ...?“
„Y mojem sanatoriju v Ljubljani.“
Streslo jo je.
„Kaj mi je bilo?" je šepnila in si skušala obuditi spomin. „0, zdaj vem... zvrtilo se nii je ... pala sem ... Kje so moji prijatelji.. • Milan... Ljuba... in Ciril... Giril...?“ »Videli jih boste, gospa ... “
»Ali jih že nisem videla .. . danes . ..?“ Vztrepetala je.
»Nikar ne obujajte žalostnih spominov,“ jo Je miril profesor. »Če boste jutri dovolj močni, zveste vse. A zdaj morate počivati...“
Pogledal ji je v oči in ji položil roko na celo. Nekaj trenutkov nato je Mira zaspala.
Profesor je ukazal usmiljenki, naj pazi na-ni°, in se vrnil v sobo, kjer so ga naši znanci
Pričakovali-
Opazili so njegovo vedro čelo in njegov nasmejani obraz. Profesorjev poizkus se je posrečil!
»Mira?...“
»Vse je dobro!“
Tedaj je Ciril Samec vstal, stopil k profesorju in mu segel .v roko.
»Gospod doktor... hvala vam... zdaj pojdem v miru."
»Pojdite . . . Bolje je tako ... Tudi jaz sem vam dolžan hvalo. Vi ste rešili gospo Lokarjevo, ne jaz ...“
Nesrečni legijonar je odkimal z glavo. Obrnil se je k Milanu, da vzame še od njega slovo-
»Zbogom, gospod stotnik"
»Zakaj že proč? Počakajte še malo!" »Dovolj sem čakal in trpel..." je žalostno odvrnil Ciril Samec. Priklonil se je Ljubi in odšel.
»Nikdar več jih ne bom videl," si je rekel. Neki glas pa mu je zašepetal: .
„Še jih boš videl... in srečen boš, kakor so oni..."
Pol ure nato je bil profesorjev tajnik na pošli. Napisal je brzojavko za Lokarja in mu sporočil, da je njegova žena ozdravela.
7 AI/ A I nc sme lvdad’ višavski L Ali Al) graščak ljubiti lepe Danice?
II A HOM A zlovešča skrivnost obdaja 11 Ali Vil A višavskega graščaka?
|/nn vodi tajinstveno usodo IVUU mladih zaljubljencev?
IT H A I dobite odgovore na IlUAu vsa *a vprašanja?
V prihodnji'številki »Romana", ki začne priobčevati nov velezanimiv ljubavni r o m a n
V OBJEMU TEME
Vsaka. nadaljna beseda o našem novem romanu bi bila odveč. Kdor je čital »N e z a -k o n s ko mate r", ki se bliža koncu, ve, da smo pri izbiri svojih romanov vestni in izbirčni — ve, da so nam želje naših čitateljev prvi in najvišji zakon.
U OBJEMU TEME
je roman, kakršnega še niste čitali! Zato glejte, da ne zamudite začetka! Opozorite nanj svoje prijatelje in znance!
Ludvig Biro:
Jaz
Prišel sem še ravno prav. Komaj sem v pičlo zasedenem brzem vlaku dobil prazen oddelek in odložil ročno prtljago, ko je že zabrlizgal žvižg — znamenje- za odhod. Zdajci, prav v poslednjem trenutku, plane v kupe nosač in vrže v mrežo eleganten ročni kovčeg. Pogledam skozi okno. Nosač je bil skočil na tla in je vnelo dajal znamenja nekemu gospodu v kockastem potnem plašču z zavihanim ovratnikom, ki je lepo počasi prihajal po peronu- Vlak se je sunkoma zganil in gospod je vstopil.
V dveh že še pojde, preudarim in naglo zasedem pol kupeja. Vrata se odpro, vstanem in se obrnem. Stojiva si nasproti. Tujec je bil odvihal ovratnik in se odkril. Zasrepel sem se vanj. Kakor bi se mi bil duh prikazal. Začutil sem, da mi jo vsa kri izginila z obraza. Zakaj? Kdo je došlec? Ali sem jaz, ki sem pravkar v kupeju pripravljal sedež in si ga urejal za udobno ležanje, ali pa sem oni, ki je bil ta trenutek vstopil in je zdaj stal nasproti odrevenelemu človeku? — —
Ta človek v dolgem kockastem plašču to sem vendar jaz! Ta ostri nos, li plavi lasje s prečo na levi, le oči, usta, vsa postava — ali je to moja zrcalna slika, moja senca, ali imam privide? — Ali me varajo razdraženi živci? — Toda on, ki mi stoji nasproti, se zdajci zgane. Tudi on je bled, tudi njemu trzajo ustnice, vendar se ume obvladali; brez besede se spusti na klop.
Vlak je zdaj drevil z vso hitrostjo. Noč je bila nastopila, z grozo sva se spogledala. V tistem trenutku sem brezpogojno verjel v čudež, v nadzemeljske sile, v čarovništvo in vdan v usodo sem pričakoval, kaj še pride.
Tedaj se je oni zganil, kakor da bi se hotel nečesa otresti. Iz stisnjenega grla se 11111 je izvila prva beseda.
„Gospod, oprostite mi vsiljivost, jaz . . . lord Henry Torcy je moje ime "
Njegov glas je bil mojemu neverjetno podoben. Toda zdaj je bilo konec moje odrevenelosti, misterija je nestalo. Ne, to ni bila ni-kaka čarovnija- Bil je samo nenavaden, fantastičen, senzacijonalen primer dvojništva.
Povedal sem svoje ime in dodal, da bi se mi zelo čudno zdelo, če bi se še dalje tako-nemo gledala. Nasmehnil se je. Ta nasmeh mi je bil prijetno znan, v istem trenutku sem se domislil, da je to moj nasmeh. Prišla sva v pogovor, lord se je otajal in se je spustil v veder in ljubezniv pomenek.
„Nu, to ni nič nenavadnega. Izbral sem si obleko po angleškem kroju in tudi blago je iz Londona.“
Spel se je nasmehnil.
„Na Dunaju me pričakujeta mati in nevesta. Zamenjali naju bosta."
„Nu, mati in nevesta se ne bosta dali premotiti.“
„Zakaj ne?“ je živahno odvrnil. „Preveč sva si slična, tudi po postavi. Ali smem vprašali, koliko vam je let?“
„Sedem in dvajset-11
„Prav toliko kakor meni."
Zamišljeno se je zagledal pred se in zmajal z glavo.
„Rekli so mi, da sem na las podoben svojemu dedu Thomasu Broku, zmagovalcu pri Gibraltarju. Morda je vaša rodbina angleškega izvora?
„Ne,“ sem odgovoril, „moj oče, ded in praded so bili kmetje- Moja mati je kmetica, ki vse svoje življenje še ni prišla iz male vasice ob Tisi. Morda sem v dolgih stoletjih prvi svojega rodu, ki sem stopil čez meje svoje domovine."
»Nerazumljivo! Nerazumljivo!"
Bil je videti utrujen in se je kmalu poslovil; najel si je bil prostor v spalnem vozu. Ostal sem sam in sem se zleknil. Toda na spanje ni bilo misliti. Moje vznemirjenje se je bilo že davno umaknilo globoki pobitosti.
Zakaj on —- zakaj ne jaz? Črto za črto, potezo za potezo sva slična drug drugemu, in vendar sem jaz gladen siromak, ki sem si s trudom in delom zgradil eksistenco in si z grenko prisluženim denarjem ter priberače-nim prostim voznim listkom priboril svoje prvo večje potovanje, med tem ko on, lord, hodi po svetu kot ponosen osvojevalec. Zakaj meni siva vsakdanjost in njemu ves sijaj življenja? —	—
Truden in z grenkim občutkom sem poskusil zaspati, vendar sem se gotovo še vso
uro premetaval na klopi, dokler se mi niso v enolično monotonem ropotu vlaka zaprle oči.---------
Iz globoke tišine onemoglega spanca me je Vrglo peklensko pokanje in oglušujoč ropot ... Se enkrat je počilo, zasikalo in ostro in škripajoče zaprasketalo, a potlej .. . Neznanska sila uie je iztrgala iz polsna in me vrgla kakor kos lesa ob steno. Zadel sem z glavo v železno palico mreže za prlljago in sc onesvestil.
Zbudil me je ostri jutranji zrak. Ležal sem Oa nosilnici in vse okoli mene je bilo v mrzličnem vrvenju. Hotel sem se vzravnati in tedaj je že prihitel k meni neki gospod v belem Plašču.
»Le mir! Nič ni hudega!"
»Kaj se je zgodilo?" sem vprašal.
»Brzi vlak je zavozil v tovorni vlak. Dobili sle udarec po glavi, ki pa ni nevaren. Cez leden dni bo dobro. A zdaj moram naprej k drugim."
Odhitel je. Šele tedaj sem opazil, da mi je glava obvezana. Sleherna kretnja mi je povzročila hude bolečine. Oprezno sem se ozrl Uaokoli: zraven mene so operirali hudo ra-ujenega potnika. Postalo mi je slabo- Mimo je prišel neki železničar, poklical sem ga in pro-sd, naj me spravi drugam. Poklical je lova-Oša in oba sta me odnesla stran.
In tedaj sem zvedel vse. Bila je velika železniška katastrofa. Lokomotiva, spalni voz in
a naslednja vagona so se popolnoma razbili. vajset mrtvili, še mnogo več ranjenih. Čez llr° pride pomožni vlak in oni, ki niso dobili 'ujšili poškodb, bodo vožnjo lahko nadaljevali.
Prosil sem za cigareto. Solnce je sijalo, Apatično sem se zastrmel v svetlobo.. Tako sem '1 onemogel, da nisem mogel jasno misliti. l. i to, da sem bil rešen, me ni razveselilo, '-diiio, kar sem čutil: cigareta je bila dobra. l,di pozneje, ko se je vlak že pripravljal na ()dhod in so me položili v voz, nisem bil zmo-^11 jasne misli. Vagon je bil poln prestra-cuih in onesvesllih ljudi, prava bolnišnica lla kolesih. Nagnil sem glavo in zaprl oči- —
Vlak je drevil v beli dan — kmalu mora biti v(^uee vožnje. Zdaj je šlo že počasneje, zavo-1 1 smo v lopo. Vlak se je ustavil.
Zamolklo mrmranje, peron ves črn od ljudi. Vsi ti nekoga pričakujejo, vsi ti upajo-Vstal sem in oprt na bolniškega strežnika oprezno stopil iz vagona. V glavi se mi je vr-tilo, moral sem se prijeti za ograjo. Tedajci je vstal iz množice jasen in vriskajoč glas. Pogledal sem: visoka, vitka ženska postava si utira pot k meni. Dve mehki lehti se mi ovijeta okoli vratu, potok solz in poljubov se razlije po mojem obrazu.
Moje mrtve ude je vroče izpreletelo. Srce mi je utripalo do vratu, dvignil sem glavo.
— — —; Vsi potniki spalnega voza so bili mrtvi. Moj dvojnik — — — če bi hotel, sem zdaj — sem lord Torcy.
Kri mi je zavrela v glavo. Živci so se mi bolestno napeli. Kaj — kaj bo zdaj? Pogledal sem deklico, bila je prelestna, sinjeoka, visoka, ponosna. Nisem mogel izustiti besedice.
Tedaj se je dekle obrnilo k belolasi dami, ki se je bližala z razprostrtimi rokami.
Zdaj se mora odločiti- Ali ostanem siromašni, v vsakdanjosti se boreči malomeščan, ali pa se povzpnem v višine, kjer zapoveduje gospoda, življenja. Zveneče ime, denar, oblast, to dekle, vse to moje, v dosegu mojih rok ... In nemara sploh ne smem resnice povedati, nemara bi ju umorila, saj jima je la laž življenje — a meni pot navzgor-
»Prekrasno!" je venomer ponavljal, prekrasno! Ta sličnost! Celo najini obleki sta druga drugi enaki."
Zaprl sem oči. Čutil sem fine, mehke roke' stare dame na mojih licih, čul njeno ihtenje: »Otrok moj — Bog — otrok moj!"
Mrzel pot mi je stopil na čelo. Da — moj je svet, da — toda moja mati — komu poreče zdaj: Otrok moj! — Fina, mehka roka me ljubkuje, toda ona stara, trda, žuljava roka, ki me je gladila — — — Tale tu je odlična, tuja gospa. Moja mati? — — — ona je stara, od dela onemogla kmetica. —
Ponos prostaka je vstal v meni. Vsa ljubezen, vse hrepenenje je zletelo v vasico ob Tisi. k njej, k materi. — Dvignil sem glavo. In tiho, prizaneslivo iil sočutno, a z vročim ponosom v srcu sem rekel:
»Gospa, ne ustrašite se — nisem pravi...“
Nekaterim ljudem je ljubša brca lakastega škornja kakor stisk žuljave roke.
Najstrašnejši trenutek mojega življenja
Prispevki iz vrst naših čitateljev*
(Ponatis v celoti ali v izvlečkih
l
V bolnici
Oslro in neizbrisno se je v mojo dušo zarisal prizor, ki me danes ne navdaja z nič manjšo grozo kakor tedaj, ko sem mu morala biti priča, življenje piše morda še mnogo strašnejše drame, toda meni je bilo tisto doživetje trenutek tolike groze, kakor ga nisem nikoli več doživela. Še zdaj mi vstaja pred očmi, strašen in jasen kakor takrat.
Ležala sem v bolnici. Ravno sem se bila zbudila iz omedlevice, ko sta prinesli dve strežnici na nosilnici človeško telo. 'Pelo v samih obvezah: nič ni pričalo, da še bije pod njimi srce. In vendar je žarela iz povezanega obraza dvojica oči, ki so govorile, prosile in jokale hkrati. O, le. oči, še zdaj jih vidim! Sirota — bila je ženska — je strašno trpela; njene ustnice so se zdaj pa zdaj v krču stisnile, da je slednja kapljica krvi izginila z njenih že itak brezbarvnih lic. A v teh očeh je bila še druga bol, še hujša od telesne, še nc-izmernejša, čutila sem to bol. Ne, lej grozi, temu obupu ni izvor samo telesna bolečina!
V teh žarečih očeh je bilo umrlo upanje v življenje.
Komaj slišno so se odprla vrata. Opazovala sem bolnico. Ustnice so ji drhtele, zaprla je oči, morda zato, da ne bi oni, ki je prišel, videl njenih solz.
Pozneje mi je usmiljenka povedala. Nesrečnica je žrtev gora. Strmoglavila je na Severni Triglavski steni, darovala svoje mlado življenje planinam — šele v drugem mesecu srečnega zakona.
Njen mož sedi zraven nje. Tolikokrat sem se že obrnila stran, da ne bi videla teh mladih, trpečih bitij, ki se, tako malo časa združeni v sreči, poslavljata za zmerom. Njegovega obraza ni moči popisati. Te nepremične, srepo strmeče oči, ki ne morejo verjeti, ne morejo razumeti, kako je mogoče, da to bitje, ki bi zanj dal življenje — da to bitje, včeraj še sveže in polno življenja, danes umira pred njegovimi očmi. O, te oči, te strašne, brezizrazne oči, ki ne vidijo drugega kakor bledo obličje med blazinami! Od časa do časa prime njeno šibko roko, ki je kakor iz voska, in si jo pritisne na razbeljeno lice. A samo za trenutek. Kakor pekoča žerjavica ga žge la ledena roka na obrazu. Zdajci vstane, se opoteče — joj, te oči, le blazne oči!
„Zblaznel je,“ sem hotela zavpiti: tisti mah pa je nekaj izpreletelo njegov obraz, kakor če solnce za trenutek posije izza oblakov. Odeja na njeni postelji se je rahlo dvignila in padla. Še živi!
Hotela sem se obrniti stran. Ne, nimam pravice gledati... Vendar se nisem mogla premagati. Ozrla
* Pod tem zaglavjem priobčeni spisi tekmujejo za nagrade, ki jih je razpisal tednik „Roman“ v natečaju ..Najstrašnejši trenutek mojega življenja". Podrobnosti gl. v 6. štev. ..Romana" dne 8. febr. 1930.
dovoljen samo s popolno navedbo vira)
sem sc. Nič več nisem videla njegovega obraza. Zaril ga je bil v blazine.
Jokal je ...
Čez trenutek je bolnica odprla oči. Moževo čelo se je zjasnilo. Upanje! Vsakemu drugemu bi bila že sama misel na rešitev blaznost, le njemu ne. Upal je — njegov obraz je Lo razodeval.
Nekaj se je zganilo pod odejo. Bila je roka pone-srečenke, njena nepoškodovana levica. Videla sem neizmerni napor na njenih krčevito stisnjenih ustnah, ko je dvignila roko. Obraz sc ji je spačil v nasmeh. Uzrla je bila odsev blaznega upanja na njegovem obrazu. Hotela je nekaj reči, a iz ust se ji je utrgalo nerazumljivo hropenje.
Mož je vstal, nato se je sklonil čislo k njej. In takrat, ko je bilo njegovo upanje že dozorelo v gotovost, prav takrat je spoznal, da je preslepil samega sebe. Hotel je izpustiti njeno roko, a prsti so se ga strahovito oklenili. Moral se je iztrgati iz ledenega objema.
Vstal je, a noge ga niso več nosile. Zgrudil se je na posteljo. O, zakaj je ugasnila prav takrat, ko je v njem zagorela poslednja iskrica upanja!
Spet je bil vstal. Zazrl se je v le brezizrazne, mrtve oči in se pogreznil vanje. Kakor bi ga bila nevidna sila vlekla k njim. Naposled je bil tako blizu njih, da se je dotaknil mrzlega lica. Dvignil je mrtvi glavo in se še enkrat topo in široko zazrl vanjo. Potlej jo je mahoma izpustil. Nato pa... o, Bog... nato je pretresel bolniško sobo tako presunljiv, tako nečloveški glas, da je vsem oledenela kri v žilah. Ta nečloveški krik obupanca, ta glas, ki se je utrgal iz suhega, hripavega grla... to je bil grohot od bolečine zblaznelega človeka!
• In la človek se je smejal, smejal in v njegovem smehu je bil jok in obup in blaznost... blaznost! Zblaznel je ...
In kadarkoli se spomnim tega smeha, me strese groza.	Marica V.
Vse one naše čitateljc, ki se še nisle odzvali našemu vabilu na sodelovanje pri natečaju
,. NAJ STB A ŠNEJŠI TRENUTEK MOJEGA ŽIVLJENJA", ponovno vabimo in prosimo, da stopite v krog naših sotrudnikov. Nuj se nihče ne ustraši misli: liog ve, idi bi znal tako napisati, da bi bilo godno za objavo. Tudi poklicni novinarji in pisatelji ne vedo vsega in dostikrat ustrele nemajhne kozle. Mi rude volje vsakomur popravimo in preuredimo slog in tudi jezik; glavno je le, da je prispevek splošno zanimiv. Podvizajte sc in ne odlašajte. Naj nihče ne izostane! Rokopis pošljite na uredništvo „ Romana", Ljubljana, Breg 10.
ONZVLOVA
SKftUVrf«
5T
Kriminalni roman Napisal H. Hilgendorff
Prejšnja vsebina:
Neslišno sem se splazil v hišo konzula Traerja. Čudak je ta človek; zakaj pošlje zvečer služinčad domov? Kakšna mračna skrivnost obdaja njegovo življenje? Zdajci me oblije svetloba: od kod se je neki vzel konzul? V njegovi roki se blesti revolver. „Boke kvišku! Tako — dokončajte svoje delo; pet minut vam dam časa!" Storjeno je. ..Vzemite kaseto, nagrada za vaš trud." čudno: nagrada vlomilcu? „še malenkost!” Potegne me na hodnik. „človeka, ki je za temi vrati, morate spraviti s sveta!" Vstopim: tema. Prižgem sve-tiljko. Tam... tam na postelji... mlado, lepo dekle. Stopim korak naprej. Dekle se zbudi in že ima v roki drobno pištolo. Strel! Tema! žvenket razbitega stekla. Ali sem še živ? Da, še več: neranjen. Brž, brž, ven iz te hiše!
Na ladji Imperia. Mladi tehnik Diener, ki se vozi v Južno Ameriko, pripoveduje o strašnem zločinu: konzula Traerja so snoči na zverinski način umorili. -Naj mu bo Bog milostljiv !'* meni pater James Go-defroy. čuden človek, ta pater. Tako mrzlih oči še nisem videl. — Na Jadji se dogajajo neverjetne stvari. Ljudem kradejo dragocenosti tako rekoč izpred nosa. Kdo je skrivnostni tat? Detektiv Young si iz obupa nad nemočjo puli lase.
Tisti večer prestrežem pogovor med kapetanom, detektivom in prvim krmarjem. Zelo zanimiv pogovor. Iskali so tatu in ga odkrili v — meni, v“meni, slikarju Svendrupu! Ko bi vedeli, kaj bi vse lahko našli pri meni! Na deščici za barve, ha, ha... in v Škatli za smotke! Tisočake iz konzulove kasete, dra-gulje igralke Tamave, rubine gospodične Antonijev-ske, Brestrov demant... Posebna istorija, kako mi je to ukradeno blago prišlo v roke. A čujmo: Young predlaga stražo pred zakladnico — sebe, kapetana, prvega krmarja in... mene! Mene, ,tatu‘! Genijnlna misel! Zakaj ne?!
Na straži v zakladnici. Kapetan, detektiv in jaz smo ostali v kapetanovi sobi, ki je bila zraven zakladnice, krmarja pa smo poslali v zakladnico. Do ^eh zjutraj je bilo vse mirno. Takrat pa se pojavi v zakladnici pater. Hotel bi shraniti svoj dragoceni, z rubini posuti križ. Krmar ga spoštljivo pozdravi in hoče odpreti vratca železne blagajne — tisti mah pa 2astre lino, skozi katero smo gledali, bela megla. Pa-ter je obesil robec na njo ter nam zakril pogled v zakladnico. Zdajci strašen krilc! Planemo na vrata — sklenjena! Naposled se nam jih vendarle posreči vlo-Huti. Tam ... pater z gumijevko v roki. Young potegne
revolver. Tisti mah nas obda slepeča svetloba: pater je bil vrgel gumijevko na tla in v njej... se je vnela... bliskovna luč! Patra ni nikjer več... izginil je bil, kakor bi se bil vdrl v tla...
Malo ur nato se je zgodilo nekaj docela nepričakovanega. Izprehajal sem se po palubi, ko zavpije neki ženski glas iz okna lazareta: „Stojte!“ Osupel se ozrem in zagledam ... gospodično Traerjevo! Tudi ona me je spoznala... spoznala v meni vlomilca tiste usodne noči Gospod Young, aretirajte tega človeka — on je morilec konzula Traerja!“
Young me je seveda moral aretirati in zapreti v ladijsko ječo. V ja jej pa nisem dolgo ostal. Pobegnil sem na zelo premeten način: Preden mi je Kennedy skupno s krmarjem prinesel večerjo, sem se popel na opaž nad vrati in ko sta ona planila k oknu, skočil na tla in skozi vrata, v katerih sem obrnil ključ. Ker pa so slikarja Svendrupa vsi na ladji poznali, sem moral izpremeniti svojo zunanjost. Preoblekel sem se v — majorja Mac 0’lonnorja, ki je bil ravno prejšnji dan na nepojasnjen način izginil.
Iz dnevnika majorja-detektiva:
Danes je bil veliki bojni dan njegovega veličanstva morilca ... med drugim je oropal kneginjo Alvenslandovo pod krinko kapetana, a še mnogo lepši je bil komadič, ki ga je zaigral izbranemu občinstvu v točilnici. Predrznost tega Svendrupa presega že vse meje.
Toda prevejanec je dosegel svoj namen. Nemogoče ga jie bilo aretirati, zakaj celo ladijskega detektiva je zaplel v svoje mreže. Reči moram, da občudujem Svendrupovo spretnost. Bogme, vražji dečko!...
#
Do tod zapiski detektiva-majorja! Tak vražji dečko sem mu!?
Pred zrcalom v kabini sem se napravil lepega. Za prihodnje ure sem moral črtati slikarja Axla Svendrupa iz svoje duše in postaviti na njegovo mesto majorja indijske armade. Rdeči majorjevi lasje so se kmalu zasvetili v novi barvi; v ta namen mi je dobro služila stekleničica, s katero si je navadno O’lonnor sam prepariral svoje lase. Tudi brki so se imenitno prav po vojaško zavihali navzgor. Zdaj le še red v gumbnici in v strumno pozo. Tako, major O‘lonnor bi bil gotov!
Potrkal sem na vrata kabine številka 13.
»Naprej!“
„Dobro jutro, gospodična Traerjeva..
Dama, ki je s cigareto v ustih v spalni obleki sedela za majhno mizico in srebala kavo, je svoje lepe oči uprla vame.
»Mislil sem, da ste mrtvi, major?11
„Vračam se iz pekla, zakaj domislil sem se, da ni viteško ostaviti mlado damo samo in brez varstva!"
»Kar se tiče varstva... je najzanesljivejše lole,“ je odvrnila in pokazala majhen revolver.
„To varstvo vam je zadnjič kaj malo pomagalo,“ sem resno odvrnil.
„Sama vendar ne morem začeti s streljanjem! Pomislite, moj oče...“ Glas se ji je. sredi stavka utrgal.
»Tedaj sem vam le potreben, zakaj v tretje ne bo zgrešil, lo mi lahko verjamete. Sploh mi je nerazumljivo, kako je mogel tak strelec zgrešiti.. .“
„Le nekaj centimetrov in bilo bi po meni."
„On, ki vam dolarski novec izstreli iz roke!"
„Jaz nisem zanj dolarski novec...“
„Vem, da ne ... pač pa milijonsko dolarsko premoženje!“
»Toda zanj šele po moji smrti...“
„Ki jo hočemo preprečiti," sem rekel toplo in ji stisnil roko. Vse občutenje, ki sva ga imela drug do drugega, je bilo v najinih pogledih. Toda zdaj ni bil čas za sentimentalne pomenke.
„Ali sta se srečala?"
„Da, zaprl me je v vinsko klet."
„Moj Bog, zakaj le neki... izpregledal je vse!"
„Ne bi rekel, zakaj potem ne bi stal zdajle živ pred vami."
„Nečesa se vam moram izpovedati," je zdajci rekla gospodična Traerjeva.
»Izpovedati...?“
„I)a... onega sem dala proti najinemu dogovoru aretirati..."
»Svendrupa?"
„Da, zvečer se niste bili vrnili. Vso noč vas niso našli in tudi zjutraj vas ni bilo še od nikoder... Ko sem zagledala Svendrupa na palubi, sem si mislila: en sovražnik manj... Bilo je neumno.«. Bešil se je. Govore vsaj, da je pobegnil. Določnega nisem mogla ničesar doznati. Tudi mi rana brani, da bi se količkaj 'svobodneje kretala ..
»Hudiča... hudiča... to je bilo proti najinemu dogovoru!"
»Oprostile mi," me je zaprosila in mi ponudila roko v spravo.
Govorila sva še nekaj o manj pomembnih stvareh, a nato sem se poslovil.
Moral sem dognati, kaj je novega na ladji. V kakšni maski izvoli zdaj ,Nekdo' hoditi po
»jej?
Zvedel sem, da gre Youngu zelo slabo. Nešteta razburjenja so ga vrgla na posteljo. Pozval je zdravnika. Toda bilo je kakor bi se bilo vse zaklelo.
Ko se je hotel ladijski zdravnik dr. Jeffers odpraviti k detektivu, je izpodrsnil in si zlomil nogo. Take razmere, zdaj pa še brez zdravnika in detektiva — so jadikovali in tožili ljudje. Izgubljeni smo!...
In potlej sem izvedel, da imamo vendarle še enega zdravnika na ladji. Nekega dr. Bif-kampa... Vrag vedi... Njegova najnovejša maska?
Naglo sem preudaril: moram se brž odločiti.
Tedaj se nVi je porodil načrt. Ladijski zdravnik bolan... in oni si je privzel masko zdravnika... Kako srečno naključje!
Vrnil sem se li gospodični Traerjevi. Dolgo in vnikljivo sem ji govoril. Naposled je pristala na moj načrt, čeprav ni bil zanjo majhna žrtev. V nedolžni skodelici kave izpiti bljuvalo vsakomur ne prija.
»Gospodična Traerjeva, ali se smem povabiti k vam na čašico kave?" sem naposled vprašal čisto formalno in pokazal na posodje za kavo, ki je še zmerom bilo na mizi.
»SSveda... Takoj pokličem strežnika, da pripravi še za vas..To rekši je stopila k vratom in pozvonila.
Tisti trenutek sem porabil, da sem ji nasul v kavo drobnega praška. Strežnik je prinesel pribor in ona mi je natočila.
Bilo jo je radost pogledati; njene kretnje so bile gracijozne in elastične. Bes, bila je prelestna pojava.
»Upajmo, da vam bo teknilo," je rekla nato. »Kava sicer ne bo več gorka... ali želite konjak?"
»Hvala, zjutraj ne... Saj dovolite, da se pri vas malce odpočijem od nekoliko naporne maske prijatelja vinske kapljice majorja O’lonnorja...“	,
Nasmehnila sva se drug drugemu in ona je nastavila čašico na usta.
A tedaj se ji je izvil krik iz ust im roke so ji zakrilile. V strašnih krčih je zahropla in zdelo se mi je, da se ho vsak trenutek zgrudila mrtva na tla.
..Zastrupil me je ... iz... izgubljena ... sem!“
Položil sem jo na posteljo in pozvonil.
Prikazal se je strežnik.
..Za Boga... pokličite dr. Jeffersa... Gospodična Traerjeva je otrovana... Umre mi v rokah...“
Strežnik me je z grozo v očeh pogledal.
»Dr. Jeffers... Dr. Jeffers... je sam bo-*®n... zlomil si je nogo."
»Človek, pomoč, dokler še ni prepozno ... Ali ne vidite, da umira..."
St rasno hropenje je prihajalo iz bolniči-mh ust.
»A koga naj pokličem, koga?"
»Morda je med potniki kak zdravnik... samo brž... brž... povprašajte v salonu ... Mi med ... svojimi tovariši...“
»Vse storim, kar mi bo mogoče.. •“ je v« kliknil strežnik in slekel.
Nasul sem praška še v drugo čašico in jo položil zraven njene postelje. Voda se je lahno mlečno pobarvala.
Minilo je bilo le nekaj minut, ko se je v kabini pojavil kapetan. Bil je mrliško bled in °Pazil sem, da je njegov obraz močno upadel, °d kar sem ga poslednjič videl.
„l'a vožnja bo še moja smrt..." je zaječal. Stopil je k bolnici, ki se je še zmerom preine-'avala v strašnih krčih.
»Vaša ladja je ladja morilcev, kapetan," sem rekel, „in vrhu lega smo zdaj še brez Zdravnika.“
Kapetan si je otrl znoj s čela.
»Treba bi ji bilo dali kako bljuvalo..." je Zajecljal.
»Najprej moramo najti kakega zdravnika ..
»Strežnik ga išče..."
Zdajci so se odprla vrata in pojavil se je s režnik z nekim gospodom.
»Pripeljal sem vam zdravnika, gospoda c 1 • Pil kampa ...“
Visoki, trša ti možak se je nekoliko nerodno T’'klonil pred menoj in se takoj obrnil k bol-1111 Bil je plavolas, nad ustnicami je imel
majhne angleško pristrižene brke. Bil je tipični okorni podeželski zdravnik.
»Gotovo kak potnik tretjega razreda... do danes ga še nisem videl...“ mi je šepnil kapetan.
Kaj nam to mar — potrebovali smo samo njegove umetnosti.
»Zastrupljcnje, gospod doktor," sem rekel in stopil k bolnici. Pokazal sem na kozarec, ki je bil zraven postelje. Vzel ga je v roke in povohal.
»Strup?... Nikakega duha nima..."
»A vem, da je strašen strup... poznam ga ...“ sem odvrnil. »Smrt lahko nastopi v nekaj minutah, če ji ne daste učinkovitega bljuvala."
listi trenutek je prišel strežnik in prinesel bljuvalo. Vsul ga je v drugo čašo.
»Evo vam bljuvala, gospod doktor!"
1 oda on ni vzel čaše, ki sem jo bil pravkar postavil zraven njega in v kateri je bilo bljuvalo, nego je vzel prvo čašo, v katero sem bil prej vsul beli prašek. Sicer je res, oba kozarca sla bila drug drugemu podobna kakor jajce jajcu, da ju je bilo le prelahko zamenjati. V obeh je bila mlečnato bela tekočina. A vzlic temu sem vedel, da je n a m e n o m a vzel kozarec z dozdevnim strupom.
Vedel sem tako gotovo, da sem potegnil revolver in ga nameril na sence zdravnika, ki se je sklonil nad posteljo_______
»Zdaj sem vam dokazal poskus umora, gospod konzul!" sem rekel počasi in s poudarkom.
Nastopil je bil trenutek ravnanja.
Planil je pokonci, toda moj revolver se ‘je prav tako sunkoma dvignil.
»Konzul Traer, ali, če vam je ljubše, pater James Godefroy, vaše igre je konec... konec za vselej... Bila je lepa igra in le redko sem imel proti vam adute v rokah, toda to pot je moj as adut nad vsemi vašimi kvartarni.. . Veste, da vas poznam do obisti in zato smete z vso zanesljivostjo računati s tem, da vas brez pomišljanja ustrelim, če mi ne predasle rok..."
Še nikoli me ni zadel tako sovražen pogled, še nikoli nisem videl obraza, ki bi bil tako spačen od togote kakor njegov, a zavedam se tudi, da ni še nihče' videl v mojem obrazu odločnejše volje za ubijanje kakor tisti trenutek.
Ustrelil bi bil to golazen, ne da bi bil trenil z očmi, če bi se bil le količkaj poskusil upreti.
To je čital v mojih očeh.
Odgovoril ni besedice in se je mirno dal zvezati.
Kapetan je nemo pogledal zdaj mene zdaj njega.
»Kapetan, to je mož, ki vam je prizadejal vse skrbi te zadnje dni...“ Snel sem zvezanemu jetniku plavo lasuljo in mu odtrgal mušico pod nosom. »Če bi mu zdaj mogli nadeti še dolgo suknjo, bi imeli pred seboj patra Jamesa Godefroya... Porečete, da mu je podoben in spet ne?. .. Ta odgovor sem pričakoval, pretvorbe tega moža so v izpremeniji-vosti izraza njegovega obraza in ta trenutek sc bo pač varoval, da bi si privzel prešnjo krinko...“
»Nisem strahopetec..." je tisti trenutek iz-pregovoril zvezani jetnik, in mož, ki nas je takrat pogledal, je bil v resnici pater.
»Pater!" je zdaj zaječal kapetan in se z neprikrito grozo zastrmel v izpremenjeni obraz.
»Še dvajset drugih mask si ume nadeti... vse so enako dovršene in presenetljive:.. On je genij... na žalost genij brez srca, zakaj glavni namen njegovih poslednjih tednov je bil, da umori svojo krušno hčerko..."
»Krušno hčerko?"
»Da, kapetane, bolnica tamle je gospodična Andersenova, imenovana Traerjeva, njegova krušna hči. Jaz sem si izmislil zvijačo z zastrupljanjem ... bodite brez skrbi, čez eno uro ji bo spel dobro, svoj namen sem dosegel, morilec je šel v past...“
»V past?"
»Da, v past, ki sem mu jo namenoma nastavil!"
»In ona . .. ona ni zastrupljena?"
»Bog obvaruj, strupa ni pila. To, kar vidite v čaši, je prav tako bljuvalo kakor prašek, ki sem ga ji natresel v kavo. Takisto sem (udi jaz poskrbel za dve enaki čaši... hotel sem mu zastrupitev nekoliko olajšati..."
»Komu?...“
»Konzulu odnosno zdravniku dr. Rifkam-pu... On ji namreč iz opreznosti ni dal bljuvala, nego ji je ponudil prvo čašo, o kateri je domneval, da je v njej strup... Če bi prišlo na dan, bi bilo pač samo nesrečna, a razum-
ljiva pomota, vrhu tega bi nanagloma spet izginil, a mi bi lahko gledali za njim ...“
»A zakaj vse to?... Še zmerom ne razumem .'..“
»Kakor sem vam že povedal, je bil konzulu Traerju že tedne pred očmi samo en smoter... umor njegove krušne hčerke. Že večkrat je bil poskusil, toda vselej se mu je izjalovilo. Prvi poskus se je zgodil v njegovi vili — o tem pozneje — drugi poskus je napravil na ladji. Kakor gotovo še pomnile, je bila gospodična Traerjeva v svoji kajuti obstreljena. Krogla ni izvirala od nikogar drugega kakor od konzula. Toda on, ki je sicer najboljši strelec, kar jih poznam, je zgrešil svoj cilj... Morda mu je roka zatrepetala; vzlic vsemu je nekaj posebnega, streljati na dekle, ki se ne more braniti, in ki je povrhu še njegova hči .. . Temu drugemu poskusu bi bil zanesljivo sledil še tretji in četrti, dokler ne bi bil dosegel svojega namena. Tedaj mi je prišla dobra misel. Zame je bilo na dlani, da je konzul imel med ladijsko posadko ljudi, ki so mu pomagali. Pred vsem mu je moral eden izmed strežnikov stalno poročati o gospodični Traerjevi. Kakor vidite, me ta domneva ni varala.. Komaj sem dal razglasili, da je gospodična Traerjeva zastrupljena, je o tem že zvedel po svojem zaupniku. In nič drugega kakor to sem nameraval. Vse drugo so bila psihološka! razmotrivanja. Kaj bi storil konzul na to vest?
Nič mu ni moglo iti bolj v račune kakor takale zastrupitev. To bi ga rešilo vseh nadalj-nih skrbi in dosegel bi bil svoj namen. Toda kaj potem, če zastrupitev ne bi bila smrtna ali če bi njegovo žrtev rešili? To je bilo treba na vsak način preprečiti. Dr. Jeffers je bil bolan in iskali so drugega zdravnika. Tako je dobil življenje zastrupljene deklice v svoje roke. Seveda je bilo mnogo okolnosli, ki so mi pomagale. Past, ki sem jo nastavil, je bila odvisna od mnogih ,če‘ in ,ampak*, a naposled sem le dosegel svoj namen."
»A zakaj vse to?"
Konzulova skrivnost, se razkriva in presenečenje se vrsti za presenečenjem.
A na j večje presenečenje Vam je še skri- * to in stavimo kaj, tla ga ne pogodite. Pazite in ne prezrite! Razodenemo Vam ga na tem mestu čez štirinajst dni!
Dan Bergman:
Povišanje plače
Knjigovodja Franz Miiller pri tvrdki Blum & Co. se je nekega dne zbudil s strašnim mač kom. Hotel se je dvigniti z blazine, da si natoči kozarec vode. Toda glava mu je težko pala nazaj kakor kak meteor.
Franz Miiller se je hotel iznova lotiti težkega posla, v tem pa je stopila v sobo gospodinja.
„Zdaj se pa le podvizajte, gospod Miiller, drugače še zamudite. Pol devetih je že.“
„Gospa draga — ne morem!" je zaječal Franz Miiller. „Vso noč sem bil tako strašno holan!"
»Že spet želodec?" je sočutno vprašala gospodinja.
»Stopite čez ulico v kavarno in telefonirajte v pisarno in recite ... in recite ...“
»Da ste dobili hudo špansko!" je dopolnila gospodinja.
„Zaradi mene,“ je odvrnil gospod Miiller, se obrnil v zid in zaspal.
Gospodinja je telefonirala.
„Cudno, kolikokrat je dobri Miiller bolan,“ je rekel šef, gospod Blum, sam pri sebi. „Ta človek se menda ne bo postaral... vsaj pri meni ne!“ je dodal.
Franz 'Miiller pa se je spet zbudil okoli U'etje ure popoldne in se je počutil razmeroma brez bolečin; le strastno poželenje ga je ••nelo po slaniku in kislih kumaricah.
Uro kasneje se je tiho in oprezno splazil v Svojo stalno gostilno, kjer je v družbi dobrega Prijatelja kmalu popolnoma okreval.
»Ko bi malo stopil k Miillerju in pogledal, kako mu je kaj,“ si je premeteno dejal gospod Blum, ko je zvečer o pol osmih odšel iz pisarne.
In se je odpeljal v Mullerjevo stanovanje in gospodinja mu je odklenila, ker se je izdal za dobrega prijatelja bolnega mladega moža. ^oda gnezdo je bilo prazno.
»Nemara je šel v lekarno,“ je rekel gospod 111)1 s finim posmehom. „Malo hi počakal nanj.“
In gospod Blum je čakal. Čakal uro, dve, , akal tri ure. In postal prilično truden. Toda
je trdovraten.
»Domov se vendar mora vrniti," si je mislil
Nerad hi se bil namreč odrekel učinkovitemu prizoru, kadar bi knjigovodja Franz Miiller odprl vrata in se srečal s šefovimi očmi, strogimi, strašnimi, neizprosnimi. Toda Franza Mullerja ni bilo in njegov šef je postajal čedalje trudnejši. Zleknil se je na Miiller-jev divan, njegove neizprosne oči so se zaprle in kmalu je globoko zaspal.
Naposled se je Franz Miiller vrnil. Svetilj-ka je seveda še gorela in pri njenem, svitu je prepoznal svojega šefa. Izprva je mislil, da vidi strahove. Toda ko se je za poskušnjo vsedel na trdi klobuk gospoda Bluma, je spoznal, da lo ni samo domišljija. Potlej ga je prešinila misel, da bi morda bilo dobro šefa ubiti. Toda lo mu ni bilo prijetno: Ves obupan je sedel na stol zraven divana in mrko pogledal svojega šefa, dokler ni tudi sam zlezel vase na stolu in jel smrčati za slavo s svojim šefom.
Tako ju je našla gospodinja, ko je drugo jutro stopila v soho. Od presenečenja je llesk-nila z rokami, da sta se ona zbudila.
»Kaj poreče moja žena?" je prestrašen vik-i»il gospod Blum.
„To hi tudi jaz rad vedel!" je odvrnil njegov knjigovodja. „Če ji poveste, kako je bilo, vam gotovo ne bo verjela."
„Bolni ste, gospod Miiller, razumete, bolni na smrt!" je rekel šef. „In jaz sem vso noč sedel ob vaši postelji. Velja?"
»Zakaj ne, toda take požrtvovalne ljubezni človek ne izkazuje ubogemu nameščencu s petnajst sto dinarji plače," je menil Franz Miiller.
»Povišam vam jo za dve sto dinarjev na mesec. Ali zdaj velja?"
Udarila sta v roke. In gospod Blum je šel iz sobe poln nemira zaradi sprejema, ki ga je čakal doma, in gospod knjigovodja Franz Miiller se je slekel in legel v posteljo in kmalu zaspal spanje pravičnega na novi plačilni stopnji.
Bojevnica za ženske pravice stoji na govorniškem odru in vrže v napeto prisluškujoče občinstvo: „Kje bi bili danes možje, če ne bi bilo žensk?" Globoka tišina. „Se enkrat vprašam!" Tedaj odgovori miren glas čisto zadaj v dvorani: ,,V raju!" Bojevnica za ženske pravice: „Pa so vendar tudi dobre ženske na svetu!" Isti glas: ..Res! — — — na pokopališču!"
Ko je angleški kralj Jurij še študiral, je časih zašel v denarne nepriiike. Pri neki taki priliki je napisal svoji babici kraljici Viktoriji pismo, v katerem jo je prosil, naj mu pošlje kako ,podporo*. Kraljica pa mu je lastnoročno odpisala, da mu njegove želje ne more izpolniti. Toda mladi princ si je znal pomagati. Nesel je babično pismo k znanemu starinarju, ki je kupčeval z avtogrami in rokopisi slovečih ljudi, in mu ga prodal za petdeset funtov. Seveda je la kupčija prišla tudi kraljici na uho in od takrat je vsa svoja pisma bodočemu prestolonasledniku poslala po svojem komorniku samo na ,prečkanje1; ko je princ pismo prebral, ga je moral vrniti komorniku.
Iz dobe nemške inflacije. V neki restavraciji naroči gost natakarju: „Prinesite mi toliko jedi na mizo, kolikor je dobim za dolar." Natakar se spoštljivo prikloni pred plačila zmožnim gostom in jame prinašati na mizo: juho, ribo, pečenko, perutnino, kompot, desert, sir, kavo. Nasičen se gost nasloni nazaj in si zapali cigareto. Zdajci jame natakar iznova donašati na mizo in sicer iste jedi kakor prvič. Začuden vpraša gost: „Za Boga, kaj pa to pomeni? Saj sem vendar že pojedel!" „Vem,“ skomigne plačilni, „toda dolar je med tem spet poskočil!"
Nadvojvoda Rainer in župan- — Stari nadvojvoda Rainer je inkognito potoval v Karlove Vari. Malo pred češko postajo je neki vlak skočil s tira in brzovlak je moral dve uri čakati v neznatnem češkem gnezdecu. Ljudje so nadvojvodo spoznali in čez pol ure se je že pojavil na peronu župan z vsemi občinskimi svetovalci, da pozdravijo cesarsko visokost. Nič ni pomagalo, Rainer je hočeš nočeš moral sprejeti poklonilveno depulacijo. Toda o čem naj govori s temi ljudmi iz češkega mesteca, čigar imena ni videl še na nobenem zemljevidu?
„Nu, gospod župan, kako ste kaj zadovoljni s klimo?" „0, prosim lepo, Klime pa nimamo več- Preveč je pil, pa smo ga odpustili. Zdaj imamo Novaka."
Nadvojvoda poskusi s prvim svetovalcem. „Kakšen referat imate, gospod svetnik?" „Cisto nove, cesarska visokost, najmodernejše angleške, na vodo." Nakar je nadvojvoda. Rainer utihnil.	*
Ameriška filmska zvezda se odpravi na oddih v Evropo. Ko se ladja že približuje pristanišču, predlože zvezdi polo, ki jo mora vsak potnik izpolnili. Na teli polah je toliko vprašanj in indiskretnosli, da človek ne ve, kam bi z njimi. Zvezda čila, zmiguje z glavo in izpolnjuje. Dokler ne pride do poslednje točke, najdiskretnejše, najdelikatnejše: ,Stan? 1. samec (samica), 2. oženjen (omožena),
ovdovel(a), 4. ločen(a)?‘
Igralki se ustavi pero. Zagleda se pred se, pomisli, se bori sama s seboj, nato pa zapiše:
„Vse.“
»Dovolite, inisler Shatw," je v družbi nekdo nagovoril slovitega irskega pisca. „Povedal bi vam zelo zanimivo zgodbo." In je začel govoriti in je govoril in pripovedoval; govoril tri minute, pet minut, brez pike in vejice — a konca ni bilo videti še nikjer.
Shaw je mirno sedel in molčal.
Naposled se je oni vendarle začudil, zakaj Sha\v tako vdano molči.
„Menda vas vendar ne dolgočasim?" je vprašal malce užaljen.
„0, nikakor ne. Saj ste gotovo že sami opazili, da že davno nič več ne poslušam."
Goethe je bil v Frankfurtu povabljen v odlično družbo. Drugo jutro ga vpraša znanec: „Nu, gospod svetnik, kako ste se snoči zabavali?" Pesnik: „Da ni bilo mene, bi se bil zelo dolgočasil!"
Kuhinja in dom
Čokoladni krapiči
Potrebščine: 20 dkg moke, 15dkg sladkorja, 8 dkg surovega masla, I dkg kakaoa. 'A zavojčka Dr. Oetker-jevega ]>ecilnega praška, 1 zavojček /);■. Oetker-jevega nanilinovega sladkorja, nekaj cimetovih klinčkov, 2 žlici mleka in 2 jajci.
Priprava: Surovo maslo, sladkor, 1 jajce in 1 rumenjak, kakao, vanilinov sladkor, moko, pecilni prašek, cimetove klinčke in mleko pomešaj v testo, izreži krapiče, pomaži jih z jajcem in obloži jih z mandlji; nato jih peci počasi.
,.Morska bolezen, gospod? Ali nam lahko kaj pomagam?" vpraša mornar potnika, ki se sklanja čez ograjo in daruje morskemu bogu. ..Lahko mi pomagate; lepo pozdravite gospoda višjega inženjerja in ga vprašajte, ali je kaj upanja, da bodo kmalu kotli eksplodirali."
„Vi bi se tedaj radi odvadili pijanosti. Ali ste navaden pijanec ali kvartalni?" ..Kvartalni, gospod doktor!" „In kdaj vas zagrabi, vsak teden, mesec ali..." „Povprečno vsakih dvajset minut!"
„Zbiram za siromake — gotovo ne veste, kam bi s starimi oblekami!" „0, pač, vsak večer jih skrbno obesim čez stol pred posteljo M jih zjutraj oblečem."
,,Kaj je prav za prav najhujša kazen za dvo-žcnstvo, gospod doktor?" ..Dve tašči!"
Hodila sta z roko v roki ob morski obali, s sicein prepolnim blazne ljubezni, ki je bila tako globoka in brezmejna kakor morje samo. Vsa priroda je bila z njima, čeprav bi jima bila mesečina prijetnejša od pripekajočega opoldanskega solnca; zakaj naj sta se obrnila kamorkoli, povsodi so se vanju upirali zvedavi l)(tgledi. Končno sta vendarle odkrila skalo in Za n!° globel. ..Francelj, ali je kaj slajšega od ljubezni?" je rekla ona, ko sta sedla za gosto fjrinovje na kamen. Naslonila je glavo na njegovo ramo, on ji je pogledal globoko v oči — Prijela ga je pravcata omotica. ,,Ne, ljubica, mčesar ne poznam, kar bi bilo le od daleč tako sladko kakor ljubezen!" Glas iz grmovja: "Osel, ali še nisi jedel saharina?"
Iz poročila vaškega župana: „V toku leta je umrlo deset oseb. Samomorilec naravne smrti, devet pa jih je bilo v zdravniški oskrbi."
„Ne vem, ali naj svojo dramo imenujem ialoigro ali veseloigro?" „Kako se pa konča?" ,.S poroko!" „Nu, potem je seveda žaloigra!"
Oddam čedno, udobno sobo za študenta medicine. Kopel, telefon, centralna kurjava, antena in mrliči v hiši.
M e s ar i ca : ,,Janez, prinesi za gospoda doktorja jezik, zdrobi gospe svetnici kosti in stehtaj njen prašičji trebuh!"
/lesnik (ponosno): ,,Uredništvo mi še nikoli ni vrnilo rokopisov!" ,,Svetujem vam, da priložite znamke!"
...ležeš, gospod župnik, moj mož je umrl!" „I\aj niste poklicali zdravnika?" „Ne, umrl je kar sam od sebe!"
V kavarni sedita dva gospoda. Godba se že poslavlja. Tedaj reče prvi: „Ali si že plačal?" „Ne, in ti?" „Tudi ne!" „Česa pa potem še čakava!"
„Ali veste, da segajo moji predniki nazaj do kralja Matjaža?" „To ni še nič — takrat so moji predniki že izumrli!"
„Gospod zdravnik, razen glavobola mi prav za prav nič ne manjka. Tek imam kakor volk, delam kakor konj, zvečer sem truden ko pes, a ponoči spim kakor polh!" „Hm, potem bi pa morali prav za prav k živinozdravniku!"
Moric spremlja svojo ženo v Marijanske Lažni. Sedi v kotu kupeja in računa: „Danes ima sto kil, vsakič kadar jo pošljem v Marijanske Lažni, izgubi dete kil — torej je bom rešen v deveti/i mesecih!"
Gospodinje!	17
zahtevajte povsod Izrecno našo
Kolinsko cikorijo!
K^G8EWk1n9
n
Blagovna znamka
„Svetla glava"
ELITNI KINO MATICA
Telefon 21-24
KOZAŠKA PESEM. Zvočni film, v katerem sodeluje pevski zbor donskih kozakov. V glavni vlogi Hans Adalb. Schlettov. — lilO KITA. Najlepši zvočni vele-film sveta. Ziegfeldova opereta, v glavni vlogi Kebe Danielsova.
KINO LJUBLJANSKI DVOR
Telefon 27-30
V STAREM GNEZDU. Po znanem romanu 11. Su-dermanna „Frau Sorge". V gl. vlogah Marij Curr. — BURNA NOČ. Ljubavna drama iz dobe svetovne vojne. V gl. vlogi Norimi Talmadgeova.
KINO IDEAL
Torti Mix v senzacijonalni pustolovščini NI MILOSTI. — Ufa velešala z znamenito Lene Iiiefenstahl in Luisom Trenkerjem KRALJICA GORA.
»PLANINKA" “
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolčnem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „Planinka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis:
Lekarna Mr. M. L. Bahovec. Ljubljana
6	ter	stane	zavojček	20 Din
13 Pariške skrivnosti
Sentimentalno - senzacijski roman znamenitega francoskega pisatelja
EVGENA SUEJA opisuje življenje velemesta z vso bedo in sijajem. Knjiga ima 300 strani in velja samo Din 15.
Samo pismena naročila sprejema UPRAVA „ROMANA“, LJUBLJANA, BREG 10
Priporočamo modni salon
Alojzij Lombar
za gospode in dame	18
Ljubljana, VII., CelovSka c. 53
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker“ jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-jev pecilni prašek
Dr. Oetker-jev vanilinov prašek
Dr. Oetker-jev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevl iabrikati, ker se često ponujajo manj vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne In močnate jedi.
pudinge in spenjeno smetano, kakao in čaj, šartlje, torte in pecivo, jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša Vi zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenie tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu: ako ne, pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
MR fUHOVlC
Izdaja za konsorcij „Romana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo .1. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.