Pet hrvaških pesnic Sibila Petlevski Sibila Petlevski seje rodila v Zagrebu leta 1964, kjer zdaj živi in predava na Akademiji dramskih umetnosti; sodeluje kot urednica pri reviji Republika. Je predsednica hrvaškega PEN-a in članica izvršnega odbora Mednarodnega PEN-a. Sibila Petlevski je avtorica pesniških, proznih, esejističnih in literarno-kritiških besedil, tudi prevajalka in sestavljalka antologije ameriške poezije. Objavila je poleg drugih tudi pesniške zbirke Kristali (1988), Skok z mesta (1990), Sto aleksandrijskih epigramov (1993, za to knjigo je prejela Nazorjevo nagrado za najboljše literarno delo leta), Babilon (2000), pesniška zbirka v več jezikih; in lani knjigo poezije in proze Koreografija muke. Objavila je tudi roman z naslovom Francoska suita in dve knjigi teatroloških študij. Sibila Petlevski piše in objavlja poezijo tudi v angleščini. Gola resnica Predstavljaj si prah, v vrtincu vetra globoko v notranjščini; kako se priklanjajo kmetje, snemajo kape pred zrnci praha, "Bog vas poslal je na pot, dobri ljudje," jim govore. Trpki obrazi, krivice, skrite pod nohti. Od sonca ožgane zastave na pol kopja. Predstavljaj si prah, jok, ki maje temelje hiš. Okrasne vence, viseče med dvema kolesoma vesti. Najprej pomisli, kako se s kletvijo vržeš na kmečko Venero, kako ti je hrana od prahu zrnasta, a vojno pravo ti dopušča umik z razvito zastavo. Šele kasneje, ko se skrbno zbujaš, poišči golo resnico. Sodobnost 2004 | 68 Pet hrvaških pesnic Mesečniki so odrinili na pot Ko se je prvikrat iz pehotne mine osvobodila dišeča para, tamjanu sorodna, so se ob duhovniku zbrali. Lahko bi bilo še bolj grozno. Ne prašite, otroci, je rekel. Mesečniki so odrinili na pot, v vsaki roki žara s pepelom kolektivnega spomina, ki izvira pod zemeljsko skorjo. Vzdignil se je tenek pramen dima. Brizgnil ponos, švignila kvišku prava poplava čustev. Nekaj ljudi je osmodil tresk, senca se je preletela prek obraza postrvi. Samo leto kasneje sta plevel in podivjana trava prerasla pragove, se vrasla v zidove hiš, ki so jih podirali zaradi plena. Ko je zmanjkalo semen, so se na vso moč trudili misijonarji. Iz daljave so prinašali cele hektare zemlje. Vendar uvožene kulture so propadle. Zgolj svinje, ki so jih na begu pustili za sabo praprebivalci, so ostale in še zmeraj krohnjajo, skozi prazne sobe divjajo kot brez duše. "Pri vstopu in odhodu iz tovarne Božjega srca naj odtipka številko vsaka delovna oseba," je pisalo na kletki, podobni komori brez zraka. Odprt grob Osvobodi me, reši me mojega spola, in ti bo veliko bolje. Končno boš imela mir. Zašiti v vrečo in vreči v morje boš mogla majhen del mene. Verjemi mi, nisem te hotel užaliti. Ne bom se branil, ne vpil, kakor da me kdo kolje, ko boš jemala iz mene kosti. Gristi v mehko ti bom dal priložnost. Sodobnost 2004 I 69 Pet hrvaških pesnic Moje življenje premošča tvoje v širokem življenjskem loku. Za sabo požigam mostove. Samo to mi je hudo naporno in prsti mi drevenijo z vžigalico v roki. Nisem še nikomur povedal, kar pravim tebi. Ko bi ti mogel vsaj enkrat stisniti vrat dovolj močno, postal bi kot star, odsluženi suženj, svoboden, kaznjenec, ki se vleče k oltarju. Lahko mi sežeš v srebro las, če si lovka na glave. Želodca nimam. Moj drob je preveč gnusen in mehek. Ko sem priznal, da te ubiti ne morem, si rekla: Vstopi in napravi otroka. Čakam kot odprt grob. V najbolj črni uri Gravitacijska polja, stotine arov trave na poljanah. Na smrt zdrobljena, pod kupom ščitov razbita, brez orožja kakor polž, naga, moj grob Tarpejska pečina; končno sem si pobegnila, obrnila težki ključ zapaha. V najbolj črni uri, minuto preden zardi svit, kakor Vrabec, ki mu na grud kri lije s trna, se odločam za preporod. Puls me zdaj spremlja, zdaj zgubi, medtem ko v žili motor slabi, mi tiho trobi in še trza. Hranim se z živim peskom in mi opora ni potrebna, ker se pitam z zemljo in z njenim plinom letam, ko voham blato. Kot tarča v zraku, nekak golob iz gline, dopuščam, da operuteni lik mojega diha švigne z gnilega neba tvojih ust, kjer šele leži prevara. Svoje telo ukradi, pa ga potem seciraj, paraj! Sodobnost 2004 I 70 Pet hrvaških pesnic Bojne vrste Pred nekaj leti mi je nepismena oseba dala plastičen, grafičen opis bitke. Najprej je nastala risba Polmesca, nato dolgo nič. Potem je, kjer je bilo predvideno, v praznino vendarle vrisala Križ. Nekatere ženske mro tudi brez umiranja. Za bojnimi vrstami so trpele. Precej jih marsikod ni hotelo brati med vrstami. Moglo se jih je dotikati. Ljubko so krvavele. A zdaj se jih srečuje redko. Izumrl je njih rod. Najditelja čaka nagrada. Zato goji upanje mnogo ljudi, da bodo s pomočjo Geigerjevega števca našli zadnji delček ponižnosti v sivem dnu nežnega mozga. Mislijo: če se je skril tod košček ženske snovi, naj bo iz druge dežele, del tujca, iz tujega kraja. Ko se tedaj kolo usode zasuka, bo tudi tebe, sestra, ki iz naslonjača sodiš, obrat primoral, da plačaš v krčmi vsej družbi, ali da priznaš: To ni moja vojna. Plavo v zelenem Zelena, zelena trava, v njej pa okruški najine modre resničnosti črkujejo ščegetljive zgodbe. Murni cvrčijo iz strojničnega gnezda. Jezni glagol prekine ogenj. Nabiram šope zdravilnih zelišč. Vsem je vsega dovolj. Odjadramo skupaj pod jambori iz sleza. Najino bojno polje zeleni. Svinčeno modre krogle slačijo drevju skorjo in granate padajo, a nikjer ne vidiš sejalcev. Upira se kraljestvo trepetlik. Vojska listja se vzdigne. Sape tlačijo topole, ki se globoko priklanjajo. Rada bi se spustila med glodalce. Sodobnost 2004 | 71 Pet hrvaških pesnic Novinca sva, zelena, brez vseh izkušenj. Ne poznava učinka groma. Iz vedrega neba kot ptice zgubljava perje in namesto srca stržen imava. Čudež narave sva. Najina koračnica je hroma. Ta dežela je iz naju napravila heroja. Kačje kože, še sveže, ležijo v travi. Da sva obešenca je izplazen jezik dokaz, razcepljen, moder. Podoben delfskemu meču z obeh strani reže. A zate je še upanje. Malo lepljive rose iz žalostnega zvonca bom dala v usta, pogoltnila in ti ponudila priložnost srečnejšega konca. Mala smrt Malo smrt sem na Babilonskem polju prvikrat uzrla takoj po ljubezni z besedami. Bile so zaostrene in glasne, pršele so na vse strani, dokler ni jezika zavrla. Od tedaj kosti prepira leže pod gomilo položene. Zmagal je, se zdi, spet le en jezik: govorica gluhonemih, njihova abeceda, ki jo tako prebira, da meri tlak, ki ga v papilarne črte vpisuje zrak. Kjer je v davnih dnevih bilo slišati žuborenje človeških glasov, zobe zdaj kaže zve-rinjak; zveri renče skoz zobe odgovor na naravni klic. Ta ženska, zadnja priča Stolpa, za hip umolknila je, da bi v mrtvi molk nebeški mir prevedla, da bi odprtih ust, vznesena, gledala goreča telesa in tista, ki zanosno jim sledijo čez nebo. Ta sijajni prizor traja in bo trajal do izčrpanja. Skoda, da ni mogoč več noben opis tega. Komaj je odprla usta, je že ostala nema. Prevedel Veno Taufer Sodobnost 2004 I 72