Skromno življenje matere in sina
m siim
Vsaj nekaj resnice je vstari ljudski modrosti, da tisti, ki v življenju ne pozna izobilja, živi dolgo. Daleč je v svojem skromnem življenju od napetosti današnjega časa, ne peha se iz dneva v dan za nekimi cilji in če ga ne napade zahrbtna bolezen.lahko doživi visoko starost.
In takšna je tudi 92-letna Mar jeta Lužar z vi-soke Krvave peči nad Robom pri Velikih Laš-čah. Že deseti križ si nalaga na pleča, pa ven-darle je še vedno mladostna in polna volje do življenja. S 66-letnim sinom živi v skromni bajti, malo odmaknjeni v reber nad razpoteg-njeno vasjo Krvava peč.
»Ne, prav ničesar mi ne manjka,« je sproš-čeno pričela naš razgovor Marjeta. »Le leta, teh je pač že kar preveč, mi polagoma jemljejo moč. Pa kaj hočemo, starosti se ne moremo ogniti. Le, da je še zdravje, bolezni se resnično bojim.«
Marjeta je že več let vdova, a v zakonu se ji je rodilo kar 11 otrok. Pa eden od fantov je iz-dihnil že v najzgodnejšem otroštvu. Od sinov je vsa ta dolga leta preživel le sin Rudolf, ki pa si ni nikoli ustvaril družine, bolezen, ki pa se iz leta v leto stopnjuje, mu je izpila moči, da ne zmore več nobenega težjega dela. Hčere, kar jih je še živih.pa so se razteple po svetu. Le mlajša Justina živi v bližini v sami vasi in kdaj pa kdaj pomaga ostareli materi.
V življenju priletne Marjete pa je ostal spo-min, grenak spomin, ki jo še danes navdaja z žalostjo. Pravi, da je bilo najhujše tedaj, ko je leta 1944 padel sin Slavko, star komaj 17 let.
»Ja, hudo je, če umirajo mladi ljudje, nam starim pa usoda prizanaša,« je trpko pripo-mnila Marjeta. »Pa kaj hočemo...
Prav nič se ne morem pritoževati. Po pokoj-nem možu, ki je bil zaposlen in po padlem sinu dobivam več kot 3 tisočake, nekaj malega ob-činske pomoči pa dobiva tudi sin Kudolt, ki za-voljo bolezni ni sposoben za kakršnokoli tezje delo.«
Kako malo si želita dva priletna človeka. Danes tistih nekaj tisočakov, ki jih dobivata Marjeta in Rudolf, ne pomeni niti osnovne so-cialne varnosti. A tiha in skromna mati ter sin pravita, da ne potrebujeta več.
»Lačna nisva in tudi oblečena sya...kaj naj bi še potrebovala,« se je nasmehnila Marjeta. Bajta s skromno krpo zemlje vendarle daje skorajda vse, kar je potrebno za v lonec. Malo krompirja, zelja in včasih tudi fižola.. .Kar pa
Marjeta si nalaga že deseti križ na pleča, a s svojim življenjem je vendar zadovoljna. Ne misli na prihodnost, ki vsekakor ni najbolj obetavna.
je košenice, oddajava okoliškim kmetom, da pokose za svojo živino. Tako kane še kak dinar, midva pa tako nimava živine.
»Hudo mi je le eno,« je poudarila ženica. »Hv:io mi je, da Krvava peč, kot tudi večji del okolišk.b zaselkov počasi, vendar zanesljivo umira. Ni več tu zgoraj mladih družin in pred leti so zaprli podružnično šolo, saj ni več šolo-obveznih otrok. Tu zgoraj, kakih 9 kilometrov nad dolino, nimamo niti ene trgovine in zato je treba pogostoknst daleč dol do Roba, več kot dve uri hoda. Mlajši to še zmorejo, toda stari.. .Avtobusne zveze Krvava peč z dolino nima, saj je cesta preozka, želja, da bi jo zgra-dili na Osredek, pa je »padla v vodo«. Vendar pa ima večina prebivalcev tu zgoraj avtomobi-le...«                                           ,
Skromno in tiho je življenje matere in sina na vi-soki Krvavi peči. Zadovoljna sta s tistim malim. kar imata. Toda sprašujemo se, kaj bo jutri? Kakšno bo življenje matere in sina, ko enega ali drugega pri-klene bolezen na posteljo? Ali bo ostarela mati zmožna skrbeti za bolehnega sina, ali pa sin za nepo-kretno mater? Za skromno življenje morda borni prejemki zadostujejo, pa bo ta denar zadostoval, če se v hiši naseli težka bolezen? In kaj bo s sinom Ru-dolfom, če mu umre mati? Bo zmožen sam skrbeti zase ob skromni občinski pomoči?
Vrsta vprašanj, nad katerimi se bomo morali prej ali slej globeko zamisliti.
RADO RADEŠČEK