MATI IN GOSPODINJA LETO 1933 28. DECEMBRA ŠTEV. 21 Vrtnarstvo v hiši Take jeseni in zime, kakor letos, pa že davno ne. Skoro od septembra dalje venomer dež in začetek decembra pa sneg, ki se ga je naletelo že do srede tega meseca po višavah na metre, pa tudi v nižavah prav dovolj. Poleg tega pa kar naenkrat brez pravega prehoda taka huda zima. Rastline, ki so ostale v vrtu nezavarovane (na pr. vrtnice, kri-zanteme in razne druge), je pokril sneg in so varne pred najhujšim mrazom bolj nego pod kakršnokoli drugo odejo. V vrtu je torej vsako delo izključeno. S tem pa ni rečeno, da bi marljiva in skrbna gospodinja, ki je vneta vrtnari-ea in prijateljica vrtnarstva, ne imela tudi pozimi, ko ne more na vrt, kakega potrebnega in koristnega vrtnega dela v hiši. Pa še koliko! Posel je posebno v shrambi za zelenjad, za sadje, pri semenih, pri orodju itd. Najpogosteje nadzorovanje in največ nege zahteva zelenjad in sadje v zimski shrambi. Zalogo zimske zelenjadi treba skoro vsak teden pregledati in skrbno odstraniti vse, kar se hoče na ta ali oni način kvariti. Zvenele, ples-nive, nagnite ali popolnoma gnile dele rastlin oberiino in do čistega odstranimo. Prostor pa vedno nazadnje temeljito pometirno in očistimo. Ce je milo vneme, ga ob taki priliki tudi zračimo. Letos pa, kakor vse kaze, zaradi prehudega mraza ne bomo mogli kaj prida zira-čiti. Nasprotno bomo morali zelo paziti, da nam mraz ne prodere do zelenja d i in sadja, ker zmrzniti ti pridelki ne smejo. Dveh stvari se moramo v zimski shrambi najbolj varovati in sicer vlage in mraza. Bog ne daj pozimi kako zelenjad, ki je v shrambi prieuta z zemljo (kakor edivija, zelnate glave itd.) zalivati. V zimski shrambi je navadno že samo ob sebi rado preveč vlažno, da zelenjad hitro gnije. Glede topline je najugodnejše, ako je v shrambi stalno okoli 3—5 stopinj Celzija. Kar je pa čez 8 do 10 stopinj, je preteplo. Ce bi pa toplina odnehala pod ničlo, bi bila škoda še večja. Vse, kar velja za zelenjad, velja tudi za sadje, pa naj bo shranjeno kjerkoli in kakorkoli. Varovati ga moramo gnilobe in zmrzali. Gnilobo pospešuje vlaga in toplota. Torej na suhem in na hladnem kraju se ohrani najbolje. Zmrzali ga obvarujemo, ako ga precej na debelo pokrijemo s kako odejo, s senotni, s slamo itd., ako shramba že sanna na sebi ni dovolj varna. Marsikatera skrbna gospodinja si je nabrala poleti in jeseni raznih semen od zelenjadi in cvetlic. Ob bratvi pa seme ni takoj za shrambo, ampak treba je bilo požete ali nasmukane semenske rastline na zračen prostor obesiti, da je seme pozorilo in se popolnoma posušilo. Sedaj je pa čas, da seme omanemo, prečistimo in spravimo na varno — na hladen, suh in pred mišmi zavarovan prostor. Majhne količine vrtnih semen shranjujemo navadno v papirnatih vre čicah. Če pa je semena kaj več, ga spravimo v vrečah iz goste tkanine, debelejša semena (na pr. grah, fižol) tudi v vrečah iz redke vrečevine. Zelo važno je, da zapišemo na vsak zavojček ali vrečico ime dotične sorte semena. Seme brez pravega imena sorte je vsaj za kupčijo brez vrednosti. Pa ni zadosti sama oznaka »solata«, »zelje«, »repa« itd., ampak treba je zapisati, katere sorte je solata, zelje in repa, na pr. »le-denka«, »majska kraljica«, ^parizarica« itd. Seveda, če sorte ne poznamo, je tudi zapisati ne moremo. Tako seme je kvečjemu za dom. Kdor ima od prejšnjega leta ostanke semen, naj jih sedaj nikari ne meša z novim, ampak naj spravi vsako zase. Šele proti pomladi, ko boano preizkusili kalivost starih semen, bomo lahko mešali, če bo staro seme še kaj vredno. Prav potrebno delo za zimo je pregled in poprava vrtnega orodja. Vse, kar se je čez leto pokvarilo, dajmo popraviti, ali popravimo doma, kar se je pa popolnoma izrabilo, nadomestimo z novim. Vse železne dele temeljito osna-žimo in namažimo z oljem ali s kako drugo mastjo, na pr. z vazelino. Tudi okna od toplih gred se čez leto navadno toliko pokvarijo, da jih je treba popraviti in na novo popleskati. Našteta dela opravimo izvečine podnevi. Za zimske večere imamo pa tudi prav potrebna opravila, kakor branje strokovnih časopisov in knjig, sestavljanje načrta za prihodnje leto itd. Posebno gospodinje nujno prosimo, da ob koncu leta zberejo ali otroke navajajo, da zbero strokovne in tudi druge poučne časopise, ki so dohajali čez leto v hišo, in jih vsaj primerno sešijejo, če jih ne morejo dati vezat. Spisi v strokovnih časopisih imajo stalno vrednost za vsakogar, komur so namenjeni in je znak velike zanikarnosti, ako se taki listi sproti raztrgajo, raztepejo in porazgube, namesto, da bi jih shranjevali in konec leta zbrali v knjigo, ki naj bi se uvrstila v domačo knjižnico. Kjer ne čislajo strokovnih knjig in časopisov, ondi je napredek v kmetijskih panogah nemogoč. H. ga Česen. Za vsakovrstne bolečine pomaga hitro, če navežeš ali položiš na boleče mesto ali v bližino neolupljen stroček česna. Za bolečine v zobeh in trganje pomaga, če ga navežeš v zatil-nik. česen izvleče kmalu bolečino. Perica iz Štepanje vasi pravi; »Zato ima tako hud duh, ker ima toliko moči v sebi.« Domača iredsfva zoper kašeli Dosti domačih sredstev zoper kašelj imamo, od katerih lahko poskušamo pri tej včasih trdovratni bolezni različna, ne da bi nam moglo katero izmed njih kaj škodovati. Izbiramo jili lahko po volji, in če se eno ne obnese, potem mirno lahko poskusimo drugo. Dobro je sledeče: 1. Par čebul" zre-žemo na drobne koščke in pridenemo malo kandis-sladkorja in nekoliko vode ter vse skupaj dušimo. Dobljeni sok pomaga, če ga zaužijemo vsaki dve uri eno žličko. 2. Konopljinc seme zelo dobro stol-čemo in kuhamo z mlekom. Tega čaja spijemo vsak dan 3 skodelice kolikor mogoče vročega. 3. Izvrstno sredstvo zoper kašelj dobimo iz 60 g drobno zrezane čebule, 60 g sladkorja in 30 g medu. Vse tri sestavine skuhamo s Y* 1 vede v gost sirup, katerega použijemo vsak dan 3 čajne žličke. 4. Tudi timijan nam da prav dober sok zoper kašelj. Vzamemo ga 25 g in ga temeljito prekuhamo v 100 g vode. Nato sok, ki smo ga dobili, precedimo in mu pridenemo 250 g kandis-sladkorja ter zopet kuhamo toliko časa, d^ vse skupaj vkuhamo na polovico. To shranimo v steklenici ali v porcelanasti posodi in vzamemo trikrat na dan po eno veliko žlico. 5. Zoper napade kašlja je prav izvrsten tudi vroč med ali pa mešanica vročega citronuvega soka in medu (obojega enako količino). 6. Manj znano sredstvo je tudi tole: Suho in snažno ovseno slamo zrežemo in skuhamo v vodi, da dobimo čaj ru-javkaste barve. Tega osladkamo s kan-dis-sladkorjem in pijemo vročega zjutraj in zvečer. 7. Nadaljnje sredstvo zoper kašelj je zmes nastrganega hrena in medu. ..vsa-!, kega enako množino. Zaužijemo vsaki dve uri 1 žličko. ; r - 8. Kot uspešno zdravilo zovper kašelj je splošno znan lipov čaj z me»dom. Manj pa poznamo jabolčni čaj, ki ga napravimo takole: rar jat.olk zifcžeino s kozo in pešč iščem vred na drobne koščke. To de nemo v lonec, nalijem o gor precej voee in pustimo, da se skuhajo. Kuhana jabolka precedimo i n čai osladimo z medom. Pridenemo lahko tudi nekoliko citronovega soka Eno najboljših sredstev pa je malo znana pijača iz jebolčnika, vode in mie-ka v enakih delih. Zmes segrejemo, a ne sme zavreti. Ko se je segrela, jo precedimo skozi čist platnen prtič. Končno jo oslaukamo s Kandis-slaakorjem in zaužijemo o—G žličk na dan. S. H. Solaia v. zimskem časa Presna, nekuhana zelenjad v obliki solate je ena najvažnejših in najbolj potrebnih jedil vsakega obeda. Vendar pa sedai v hirzlem letnem času ni tolikokrat na mizi, kakor bi morala biti. Toda tudi pozimi nam je na razpolago dovolj različne zelenjadi, ki jo lahko uživamo presna, t. j. nekuhano. Ni treba, da upoštevamo samo navadno zelje in endivijo ter sem ter tja morda malo redkve. Kako dobro solato nam da n. pr. rdeče zelje, posebno če ga drobno nastrgamo (namesto narežemo), da ni pretrdo. Nato se poslužimo kar vse korenasle zelenjadi po vrsti, kakor korenja, zSlehe, hrena, rumenih kolerab, ki so vse same zase ali pa mešane kot solate prav izvrstne. Pa tudi peso, rožnati kapus in črni koren jemo kot sirove solate. Raz-ven tega nam bo kmalu na razpolago motovileč in radič. Vsa ta našteta zelenjad nam da okusna sirova jedila, ki jih kratko vse imenujemo sirove solate in brez katerih naj bi ne minil noben obed- Pri vsaki listnati zelenjadi skrbno ©trebimo vse ovele in stare liste, potem jo pa hitro operimo v mrzli vodi. Samo endivija sme ležati 10—20 minut v mlačni vodi. Solato potem temeljito oce-dimo, da je Kolikor mogoče suha. To dosežemo s posebno žičasto pripravo, ali pa da jo v roki narahlo iztisnemo. Endivijo zrežemo na drobne rezance, prav tako tudi radič in špinačo. Zelje pa naslružimo al, narežemo čim drob-neje. Da se omehča, ga z lesenim kla-divom potolčemu in stlačimo. Pri rožnatem Kapusu stresemo glavice najprvc za pol ure s slano vodo, potem jih pa drobno zrežemo (na rezance). Korena-sto zelenjad pa, ko smo j< umili, tenko olupimo in zdrobimo, t. j. zmeljimo ali pa na strgalniku nastrgajmo. Vsa zelenjad je okusna če jo pripravimo samo z oljem in citronovim sokom. Za izpremembo pa delamo razne solatne omake tudi s smetano, tako n pr. hren. Nastrgamo ga in takoj zmeša, mo z gosto, sladko smetano. Korenje k zelo okusno z jajčno ali smetanovo omako. Ako mu primešamo še nekoliko črne redkve, se okus izboljša. Zeleno pa nastrgamo na drobno in jo polijemo takoj s citronovim sokom ali s smetano, da ostane lepo bela. Potem jo pa zabelimo z omako in zelišči. Črni koren pripravimo istotako. Redkev pripravimo čim bolj tik pred obedom z oljem in citronovim sokom. Motovilcu, endiviji in ra-diču pridenemo lahko vedno poleg običajne zabele še malo sesekljanih kuhinjskih zelišč. S. H. * K teh In'a Lešnikovi hlebčki V skledi mešam 28 dkg surovega masla z 10 dkg sladkorja in tremi rumenjaki. Ko tvarina dobro naraste, pridenemo 38 dkg lepe bele presejane moke in nekoliko drobno zrezanih limoninih lupinic. Iz nastalega testa napravim majhne okrogle hlebčke, sredino pritisnem s prstom- da nastane jamica. Pekačo pomažem s surovim maslom, potresem z moko in po-kladam hlebčke nanjo. En beliak dobro stepeni, namažem z niim hlebčke ter jih potresem z drobno zrezanimi lešniki, pomešanimi s stolčenim sladkorjem. V srednje vroči pečici jih pečem 25—30 minut. Ko so hlebčki pečeni, jim napolnim jamice s kako mezgo. Orehovi roglieki brez jajc. 21 dkg surovega masla razrežem med 25 dkg bele moke. Potem z dlanmi zdrobim med moko. Ta zdrob je podoben ribani kaši. Primešam mu 10 d kg drobno zrezanih orehov in 8 dkg z vanilijo zmešanega sladkorja. Te snovi pognetem v testo, iz katerega oblikujem majhne rogličke. Na s surovim maslom pomazani pečici jih spečem. Pečene povaljam v sladkorju in pomešam z drobno zrezanimi orehi. Janeževe pogačke iz kvašenega testa. 14 dkg surovega masla mešam s štirimi rumenjaki. Ko je dobro premešano, pridenem shajan kvas, ki sem ga naredila iz enega dkg kvasa in pol žlice sladkorja, nato pridenem en deciliter toplega mleka ali smetane, žlico sladkorja, primemo strte soli in toliko moke, da nastane testo voljno kot za žličnike. Testo dobro stepeni, pokrijem ter pustim da vzide. Pekačo pomažem z maslom ,er devam shajano testo na njo. Te hlebčke potresem s stolčenim janežem, pomešanim z drobnim sladkorjem. V srednje vroči pečici jih ječem 20—25 minut. Božične prestice. Za prestice rabim 20 dkg sladkorja, 10 dkg surovega masla, dvoje jajec, primerno soli, 4—6 žlic mleka in en zavitek pecilnega praška. Iz teh snovi napravim, to je zgneteni fino testo. Iz pognetenega testa oblikujem prestice na tale način: Od testa od-režem majhne poščke. Te koščke z dlanjo raztegnem v dolge zaokrožene pasove. Konce pasov zvijem tako, da nastane oblika osmice. Ko so-vse prestice narejene, jih vlagam na pomazano pekačo, namažem z raztepenim jajcem ter spečem v precej hudi pečici. Te prestice ohranijo svojo svežost cel mesec, ako »o spravljene v pločevinastih zaklopnicah (škatljah). Lcšnikovi loki brez jajc. Na deski zdrobim 10 dkg surovega masla z 2 dkg moke. Nato pridenem 10 dekagramov drobnih lešnikov, 10 dkg sladkorja, sok ene limone, ščep s tolče-nega cimeta, ravnotoliko stolčenih nage-ljevih klinčkov, tri žlice dobre - smetane in še malo drobnozrezanih limoninih lupin. Dobro pogneteno testo razvaljam za prst na debelo in razrežem na dva prsta široke in kakih 8 cm dolge pasove. Te Dasove oviieni na z maslom na- mazane okrogle oblike ter spečem v precej vroči pečici. Ce nimam okrogle oblike, jih spečem na navadni pekači, zaokrožim prej kot so popolnoma pečeni na valjarju ter spečem tako zaokrožene do dobra. Prevlečeni z belim ledom so prijetni za cko in tudi okusni. Dobri keksi. Petnajst dkg surovega masla mešam na toplem, da se raztopi in da postane penasto. Primešam mu 15 dkg sladkorja, odišavlienega z vanilijo, dvoje jajc, drobno nasekljanih limoninih iupin, pet žlic mleka, žlico ruma pol kg lepe moke in en zavitek pecilnega praška. Te snovi najprej zmešam nato dobro pregnetem. Pregneteno testo razdelim na več delov. Posamezne, dele še pregnetem v hlebčke. Te hlebčke na tanko razvaljam, na površino pritisnem ribežen, nakar se oblikujejo majhne zobčaiste vdolbinice. Potem pa izrežem različne oblike, pokladam jih na namazano pekačo in pečem v pečici 12—io minut. V pločevinasti posodi spravljeni keksi trajajo dolgo časa. Drug način keksov. »Za te rabin« 5 dkg surovega masla, dve celi jajci, 12 dkg sladkorja, kozarec kisle smetane, zavitka pecilnega praška, 30 dkg moke, nekoliko drobno zrezanih limoninih lupin, noževo konico vanilii-sladkorja in ravnotoliko cimeta. Surovo maslo, sladkor, jajca in dišave dobro stepeni. Na desko streseni moko, na sredi napravim jamico. V jamico zlije m ošvrkljano tekočino ter napravim testo, katerega dobro pregnetem, razvaljam, razrežem in spečem, kakjr pri prvem načinu. Ako rabim te kekse za okrasek božičnega drevesa, jih prebodem z iglo. prevlečeni s trakci in navežem na drevesce. ga Čebula —zdravilo. Na olju peče no devamo vročo na Črva - in zanohtnt-co. Čebela pospeši zbiranje, če se ustavi voda, pomaga obkladek v vročem pepelu pečene čebule. Surovo čebulo priporočajo zdaj za živce. Čebuli« sok je zoprn glistam, odganja vodo iti osveži kri. Na Škotskem deva jo o-trokom. ki imajo oslovski kašelj, na pa-sa penile čebulo, pri pljučnici pa rta pirsa. zapest fe in. na podplate. < H. T—k. Pinijole, zemeHski o reški in makovo seme Ob zaključku pregledovanja »južnega sadja« preostaja še to in ono, toda poglejmo še samo to, kar je tudi v naših krajih znano in to so pinijole, zemeljski oreški in makovo seme. Mimogrede naj poleg tega omenimo tudi. cemprinove oreške, ki sicer ne spadajo med južno sadje. Pinija je drevo iz rastlinske družine iglastega drevja (konifer) in je torej sorodno borovcem, nadalje seveda tudi smreki, jelki, mecesnu, brinju, cipresi, tisi, thuji in plemeniti libanonski cedri. Drevo pinje raste le v pokrajinah gor-kejše Evrope, posebno na Grškem in v Italiji in je zelo značilno; na visokih, šibkih deblih se razvije zelo širok in plo&čnat vrh z vejami, ki imajo prav dobre igle; vse skupaj je podobno velikemu razpetemu dežniku, pravi »kranjski mareli«. Iz plodnih cvetov tega drevesa napravijo se lčsasti storži na ta način, da se plodne luske povečajo in ob dozorevanju oiesene; za temi sedaj lesenimi plodnimi luskami tiče semenski popki ali bodoče seme in to užitne pinijole ali pinijolice. Le-ta semenska jeder-ca se izluščijo iz koščičasto trde lupine, nato se olupi še suha rjava semenska kožica in tako pripravljena zrnca so 1.2 do I.5 cm dolga, večinoma nekoliko upognjena, podolgovato vretenasta, z zaokroženimi konci; dokler so Še zrnca sveža so bela, pozneje zamazano-rumenkaste barve, mastno-svetlikasta, mehka in imajo okus podoben mandeljem, zato se tudi uporabljajo kot ti. Neprijetno je to, da pinijole postanejo hitro žaltave. V naše trgovine prihajajo iz krajev Sredor zemskega morja (Levante), pa tudi iz Južne Francije in Španskega. Pinijolam sorodni so cemprinovi oreški, ki pa niso nikoli južni sad, ampak velika semena srednje visokega, pokončnega igličastegžt drevesa, ki ra-jte. pO višokih gorah Koroške in Tirolske in se imenuje limba ali ceinprin. Ker raste takorekoč na nafih tleh in je v sorodu z drevesom Pinije, smo je tukaj omenili; seme je za trgovine bTez pomena, dočim se les visoko ceni. Pristni zastopniki »južnega sadja« so pa tudi pri nas znani zemeljski ameriški oreški ali zemeljski želodi, ki so podzemeljsko seme v vročih (tropskih) krajih rastoče zeljnate pozemske rastline ara-šid. V trgovinah in trgih jih vidimo z mehko-lčsasto lupino obdane kakor za-predki (kokoni) sviloprejke, dolgi so 2 do 3.5 cm, valjasti, medlo - svitlorjave barve, grbavo in v sredini stisnjeni. Seme samo je jajčasto do valjasto okroglo, 1.2 do 1.8 cm dolgo, na enem koncu zaokroženo ali poševno odbito, na drugem koncu kljunasto. Okusa so oljnato-fižo-lovega, vsebujejo do 50% olja, do 28% beljakovine in 2.5% pepelnatih delov, tudi ta zrna postanejo lahko žaltava. Otrokom nadomestujejo lešnike in orehe. V velikem iztiskajo iz njih olje, prvo za užitek, drugo za svečavo, tropine porabijo za izdelavo mila. Zemeljske oreške razpošiljajo v vrečah ali sodovih iz vročih prekomorskih krajev. Posebna rastlinska družina makov-cev, ki je doma na daljnem vzhodu ali orijentu, daje tudi razne vrste maka, tako tudi takoimenovanega vrtnega maka in tega goje v gorkih pokrajinah zelo razsežno zaradi silno koristnega in tudi užitnega semena; pri nas raste navadno le za lepotičje naših vrtov. Rastlina ima golo pokončno steblo, katerega obsegajo takisto goli, podolgasti, debelo nazobčani, modrikasto-sivi listi. Cvet je velik okroglast, venčni listi so vijoličasti do temno-rdeči, tu in tam tudi beli z vijoličasto liso na dnu listka. Dozorelo ose-menje napravi veliko okroglo glavico, v njej se nahaja pa makovo seme, ki fc ploščnato, ledvičasto, 1 do 1.5 mtn dolgo, zelo lahko, sivo-modro, sivovijo-ličasto do črnikaste barve, nežno mrežasto nagubančeno, s tenko kožico in oljnato vsebino; okusa je prijetno oljnatega, vsebuje do 50% olja. Uporablja se kot pridatek raznemu pecivu (potvi-cam), kruhu in močnatim jedem. Ker je makovo seme visoko v ceni, ga brezvestni liudie dostikrat goljufivo zmešajo z raznimi primesi, ki so lahko celo strupeni in je torej treba previdnosti pri nakupu. — Na daljnem vzhodu, posebno v Vzhodni Indiji sejejo posebno izvrst vrtnega maka, da napravljajo iz njegovega mlečnega soka opij, ki je mamilni strup, pa tudi važno zdravilo v rokah veščaka. Razno g Koliko pšenice smejo pridelati Ponovno je bilo govora o londonski žitni konferenci, ki je bila sklicana da ;>meji rastočo produkcijo pšenice, ki spada med glavne vzroke svetovne gospodarske krize. Te jvonference se se udeležili zastopniki vseh žitorcdnih pokrajin zlasti iz Zedinjenih držav ameriških, m Kanade, Argentine. Avstralije in Evrope. Tu se je dosegel sporazum med glavnimi izvozniškinii in u vozniškimi državami glede proizvodnje in izvoza pšenice z namenom, da se ublaži eden najvažnejših vzrokov gospodarske krize, to je nadprodukcija pšenice. Med drugim se je sporazumni) določila množina tega žita za glavne prekomorske izvoznike države, ki znaša, za Kanado 200 milijonov bušlov (1 bušel je 27 kg ali 1 stot je 3.7 bušla), za Argentino 110 milijonov, za Avstralijo 105 milijonov, za Zedinje-ne države 47 milijonov in za evropske izvozne države: Jugoslavija. Madjarska. Romunija in Bolgarska 50 milijonov bušlov, to je 13.5 milijonov stotov pšenice ali 135.000 vagonov. ga Pazi pri konservah! Ne samo mesne, tudi druge konserve so lahko škodljive. Na Hesenskem je umrlo lani 14 oseb, ker so jedle salato iz konserve belega fižola, drugih 13 oseb, ki so vžile manj te solate, je nevarno obolelo. Vsaka konserva, ki diši po žarkem in je spremenila svojo barvo, ti bo škodovala. Ako se je pokrov napihnil, če se dviga konserva, vrzi jo raje v ogenj ali jo pošlji v kemično preiskavo. Na Nemškem pripravljajo nasoljeno a ne prekajeno svinjsko meso. Nekdaj je jedlo 30 oseb soljeno meso, ki ga ni pokrivala sala-oiura. Dasi je videla gospodinja, da nima meso prave barve, ga je dala ven- dar na mizo. Vsi, ki so jedli oBog plačaj!« prenočišča. »Z ,Bog plačaj!' pri meni ni nič plačano,« je rekel bogatin in je reveža odpravil. Ubožec je šel potrt svojo pot. Prišel je do revnega dninarja in pri njem poprosil miloščine. Dninar je rekel: »Denarja nimam, postrežem ti pa lahko s kruhom in mlekom.« In mu je postregel ter rekel: »Bog ti blagoslovi!« Drugi dan je pritisnila huda suša. Dninar je imel svojo njivico v dolini ob močvirju. Mnogo posla je imel, da jo je zavaroval pred vodo. Njegov gospodar mu je dal namreč v najem najslabši svet Dobre njive po bregovih in v ravnini je pa sebi pridržal. Tako se je zgodilo, da ni imel revež nič škode ob tisti suši. Bogatina, njegovega gospoda, je pa noč in dan skrbelo, kako bo z žetvijo. Prišlo je pa še huje. Suša ni odnehala in žito je dozorelo. Kmalu so bila polja prazna in kozolci polni. Sena je jelo zmanjkovati in živina je jela padati vsled rmnih bolezni. Tedaj je rekel gospodar dninariu: »Kako pa ti počneš? TVoja živina nima dosti jesti in je zdrava ter močna. Jaz pa komaj naprej rinem s svojo živaljo. Takolt, bova naredila: U postaviš svojo kravo v moj hlev, moje krave naj pa jedo tvoje seno, ki si ga pridelal na svoji njivi.« Ubogi mož se ni mogel upirati bogatinu ter mu je moral ustreči. Toda, ko je pripeljal svojo edino kravico v gospodarjev hlev, je ležala vsa njegova živina poginola na tleh, druga poleg druge. Bogati mož je dobival zdaj mleko od dninarjeve krave. Toda prišlo je še huje. Ob koncu suše je prišla silna nevihta. Strela je požgala bogatinu kozolce in mu uničila še to, kar je pridelal. Zdaj je moral prositi dninarja za kruh. Bridko je bilo to. Kljub vsemu se je pa bogatin svojim nesrečam smejal. V njegovih skrinjah je bilo dovoli denarja, pa si je kupil tujega kruha in nove živine. Toda obstanka tudi to ni imelo. Miši so mu snedle žito in hude kužne bolezni so mu spet uničile živino. Zdaj je bogatin zares žalosten sedel nekega dne na svojem pragu in žaloval po svojem bogastvu. Pa je spet stopil berač pred njega. Bil je tisti, kateremu je bil nekoč rekel: Z »Bog plačaj!« pri meni ni nič plačano. Zdaj ga je prosil berač za kozarec vode. Bogatinu se je posvetilo v glavi. Ali ni tega moža že nekoč odgnal? In od tedaj je šlo navzdol z njegovo srečo. Bogatin je vstal, dal siromaku piti in mu ponudil še tudi prenočišče. Potem ie svojemu dninarju vse povedal, kako je bilo z njim. Od tistega dne je zginil, in nihče ni vedel, kam. Čez mnogo let je potrkal truden starček na dninarjeve duri. Dninar je komaj še spoznal svojega nekdanjega gospoda. Zvedel je od njega, da je kot spokornik prosil od vrat do vrat in živel samo od miloščine. Ostal je potem pri dninarju in mu podaril vse svoje imetje. Zdaj je lahko pomirjen sklenil svoje življenje. Katera mesta imajo več kakor milijon prebivalcev? ( rbqsubqg 'bajjsoj\; \tto3seiq 'ojpnef ap o;a 'iCequiog 'BjfESO 'nBipiBjj 'sajjv sonang 'eijiepniij 'fBtmg 'otjjoi ^ožhnfa -iq 'zubj ttiiJag 'nopnog 'jpouCaiaji)