ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. _—------^— Štev. 12. V Ljubljani 1. decembra 1885. Leto XV. §iolnce milo Pri svetilo Izza sinje je gore; Žarke svoje Zlate boje Vže raztresa čez polje. Po zimi. Sladko spanje, Zlate sanje Eibice zdaj vživajo; 0 vzpomMdnih Sapah hladnih Milosladko snivajo. Vse je belo,. Mrtvo, velo, Sneg pokriva goro, plan ; Proč je cvetje, Ptičje petje, Dolga noč je — kratek dan. Tjà čez polje Dobre volje Potok več ne žubori; V led dejane In vkovane Vse njegove so moči. Tiho spava Vsa narava, Mir kraljuje zdaj povsód; A čez kratko V radost sladko Spet jo vzbudil bo Gospod. Tudi zate čase zlate, O mladina, bo poslal, S cvetjem dičnim Tebi sličnim Pota zopet ti nastlàl. A. Pin. Odkupljeni z življenjem. (Svetonočni obraz iz Krkonoških gora.) gore, gore, vi večna straža naše domovine, vi deželna vrata! Koliko časa je vže preletelo preko vaših mahovitih glav, kolikokrat ste se e«syjf« potresale v burji? Ni vam ga vrstnika. Stare ste kakor svet in od svojega začetka ste nas branile ter še vedno branite otroke jedne * matere Gehoslovanske pred pogubnim navalom tujcev. In zató se drži naše srce teh vaših trdih skal s toliko ljubeznijo, zato gleda naše oko s pogledom polnim nežnosti na vaše snežne vrhove, zató stegujemo k vam po večkrat svoje otožne roke. Dà, dà, mi ljubimo te svoje sive gore, a še posebno jih ljubijo óni, katerim so tla v stanovanje in vzdrževanje njih ubožnega življenja, in to so naši gorjanci, Švicarji češki. To so pravi otroci Krkonoški, katerim se topi srce, kadar gledajo na gore svojega rojstnega kraja, lice se jim žari v navdušenosti in ponosu, kadar hodijo po domačih tleh svojih sivih gora, in zopet se jim okó skali in duša se jim v žalosti trese, kadar zapuščajo vas, svoje preljube domače gore. Vas gledajoč, vidi Krkonoški gorjanec vso svojo srečo, svoje veselje, žalost in osodo. Vam pripisuje neko čeznaravno moč ter si ne more nikoli dosti povedati o čudih, ki se gode v vaših temno-zelenih gozdih. Večkrat se vara, kadar pripisuje prirodne, na gorah se ponavljajoče prikazni nekej posebnej moči, katera vlada v gorah: to je duh, ki biva v Krkonoških gorah, Libercun *), katerega se bojé hudobneži, a dobri ljudje ga ljubijo. Dà, vse gorovje je priprostemu Krkonoščanu neka bajka, rekel bi, lepa in veličastna bajka, kakeršne ne najdeš kmalu v vesoljnej naravi božjej, a vse te nedolžne pripovedke, katere si je izmislila živa domišljija pri-prostega ljudstva, ne kažejo druzega, nego mogočno voljo Njega, kateri vže tukaj človeka skuša, plačuje in kaznuje po zasluženji. Dragi čitateljček moj, ako čuješ tu ali tam kako pripovedko o Libercunu, ne išči resnice v njej, ker takih bitij v resnici nikjer ni, a priprosti češki narod misli, da so, ter da pomagajo dobrim ljudem a hudodelnike da kaznujejo. V takih pripovedkah se nam kaže premodro vladanje ljudske osode, s katero je dala domišljija Krkonoških prebivalcev KrkonoŠam novo obleko .... Globoko v gorah na podnožji kraljevskih gor čeških, pod ponosno Snežko, stoji hišica. Po šegi Krkonoških gorjancev je postavljena iz lesa, samó raz-pokline med tramovi so zamašene s kamenjem in apnom. Na njej ni videti nikakeršne olepšave, a vender je hišica lična, da se ti na prvi pogled prikupi. S svojimi majhenimi okni prijazno zré po okolici na mogočne temno-zelene gozde, kateri jo objemajo kakor objema skrbna mati svojega nežnega otročička. Ali čimu vam bi pripovedoval o hišici, ki je mrtva ; oglejmo si rajše njene prebivalce, ki nas bodo mnogo bolj zanimali, saj se vže sami izdajejo, s kakšnim rokodelstvom da se pečajo. Ropotajoči tkalčevsk stoli nam takój kaže, da je posestnik ubožne hišice tkalec. Imenuje se Svetonja. *) Češki se ta izmišljeni gorski duh imenuje: Rib e cal, Ribecol, Iber col, Libercun, kateri priimek je po Jungmannu prišel od viteza: Rubens Dahl, kar se je pokvarilo v priimek: Rübezahl, in Slovenec je ta vže takó pokvarjeni priimek preložil in rekel: Repoštev. Ob času, v katerem se dogodek naše povesti začenja, sedel je Svetonja za statvami in pridno tkal. Njegova žena Marija se je vrtela okolo ognjišča in pripravljala skromno kosilo. O siromaki ! mnogo se jim pač ne pripravlja ; lonec krompirja v oblicah, to jim je vse kosilo. Svetonja ima troje otrok. Najstarejši je Yaclav in on vže nekoliko pripomore ubogim roditeljem sekajoč tenko steklenino in raznobojne cevke na drobne kosce jednake velikosti; iz stekla dela korale, zna se, da ti korali niso pravi ter se jih za malo denarja dobi precejšno število. S svojim trudoljubivim in težavnim delom pač ne pripomore mnogo, roditeljem ker za tisoč koralov dobi komaj tri krajcarje, a na dan jih komaj tri tisoč naseka. Te z velikim trudom nasekane korale nosi posestniku steklarnie, kateri mu daje stekla zanje Da-si je zaslužek pridnega Vaclava zelò skromen in pičel, vender nekoliko pripomore k očetovemu zaslužku, ker oče zasluži s tkanjem komaj dvajset krajcarjev na dan. Gorske plòhe so namreč uničile lan, in trgovci s platnom morajo lan drago kupovati; ker pa nočejo platnu cene povikšati, odtrgavajo ubogim tkalcem na zaslužku. To so žalostne razmere. A ne samó lan, tudi žito, oves in krompir so deževni nalivi hudo poškodovali. Ubogi prebivalci v Krkonoških gorah so komaj toliko naželi. da se prehranijo do polovice zime. Strah pred prihodnostjo in skrb za hrano jih naganja k velikej pridnosti in potrpežljivosti. Delajo noč in dan pri brlečej luči, da bi vsaj platna nekoliko več natkali, ter si s tem olajšali ubožno življenje. Stanje ubožnih gorjancev ob času slabe letine je zelo žalostno in neznosno. In res jih varuje neka čudovita vztrajnost, pridnost in potrpežljivost, ki je združena z bogaboječnostjo, da ne zdvojijo v toli neznosnem siromaštvu in bedi. Letošnje leto je bilo še posebno slabo; Svetonja pogleduje s solznimi očmi nežno Aničko in bornega Jankca, ki sta vže za šolo dorasla. Rad bi dal srcé in žuljavi roki svoji, da bi vsaj ta malčka nasitil, kadar pride pomanjkanje v hišo. Bilo je še dobro, da ste imeli siroti babico v hiši. In to je tudi bila babica vredna tega imena ! Lase je imela bele kakor sneg in starost jej je upogibala glavo k zemlji, kakor bi jo hotela opominati: Prigni se k zemlji, ker malo je še tvojega življenja; položi svoje trudne ude v njo! — Starka je tò dobro vedela, ali vsacemu ni hotela tega pripovedovati. Obvaruj Bog, da bi ona umrla! Ubožci imajo vže tako dovolj skrbi, čimu jih še bolj žalostiti? „Bolje je, da jih tolažim," mislila si je večkrat, in res je tolažila ubožne otroke, da-si je bila tolažbe sama najbolj potrebna in bi se bila najrajše razjokala čez bedo in pomanjkanje v hiši. „Le upajte in nadejajte se boljših dni, ljubčeki inoji, Bog' nas ne bode zapustil," dejala je večkrat s tihim glasom. „Ljubimo se vsi skupaj, delajmo pridno, in izvestno si pridobimo, česar potrebujemo." Ta dobra starka je bila angel varuh Svetonjevej družini. S tresočima rokama je oblačila otroke, dokler so bili še majheni, in njene suhe ustnice so jih učile prvo molitvico. In ko so otroci prvič molili, solzile so se jej oči od prevelike radosti. To niso bile solzó, nego redki biseri, ki so se porodili iz najglobokejših občutkov njenega dobrega srca ; takih biserov nima niti najmogočnejši vladar v svojej kroni. Ubožni otroci pač niso vedeli za vrednost 12* teh biserov, a vender so spoznali, da njihova bogaboječnost na babico dobro deluje. Molili so radi, ker so se učili Boga spoznati in ljubiti iz celega svojega srca in iz cele svoje nedolžne dušice. Veselje jih je bilo poslušati, kadar so molili prelepo molitevco, katero jih je babica naučila: O dobri Bog, Ti dobro veš, Da ljubim najbolj Tebe ; Potem pa mamo, ateja, In potlej še le sebe. O blagoslovi, prosim Te, Njih skrb za mé otroka, Po potih vseh življenja naj Jih čuva Tvoja roka. A Svetonjevi otroci se niso učili samó moliti, nego hodili so tudi v bližnjo vas v šolo. Kadar je bila huda zima, zna se, da niso mogli v šolo. Ceste so bile večkrat nad meter visoko s snegom zametane, in še celò odrasli so težko hodili po takem potu. Le takrat, kadar je bilo malo snega, poslali so jih starisi v šdlo. Navadno so bili potje po zimi zaznamovani s suhim prot-jem, katerega so gorjanci nasekali in ga ob krajih pešpotov nastlali, da bi sneg takih potov popolnem ne zakril. Ali Svetonjevi otroci se niso bali nobene nesreče. Hodili so radi v šolo in se učili prav pridno. Učitelj jih je ljubil, in tudi oni so ljubili njega. Nikoli jih ni bilo treba opominati in priganjati k učenju. Pa tudi doma so delali radi. Za navadna domača dela so bili še preslabi, zatorej so ponavljali to, kar so se v šoli učili. Na belem konji je prihitela zima — prej nego li pri nas — vže meseca vinotoka. Svetonja se je zgodnje zime zelò ustrašil. Hrane in drv je primanjkovalo, a denarja ni bilo pri hiši. Zanašal se je na svoji pridni, žuljavi roki, kateri ga niste še nikoli prevarili. Minula sta mesec vinotok in listopad in bližal se je Božič. — Božič, kdo bi se ne veselil tega veselega dneva? To so pravi družinski prazniki, katerih se mlado in staro veseli in težko pričakuje. Otrokom se pripravljajo darovi in drugo nepričakovano veselje .... Ali kakò veselo se sprovaja Božič še le tam, kjer imajo vsega dosti; tu je pač prava radost in veselje v hiši. Vse drugače pa je za družino, ki živi v pomanjkanji in bedi. Žalostno je bilo pri Svetonjevih. Sveta noč pred durmi a doma niti kruha niti moke; še celò krompirja ni bilo več. Jedino upanje ubožne družine je bil zaslužek, po katerega je otišel oče v mesto. Čakali so vže težko njegovega prihoda; na lici jim je bilo videti glad in bedo. Samó babičino lice se je sladko nasmehkavalo. Sirota je bolj gladovala nego drugi, ker je otrokom dala zadnji kosec kruha, katerega je odtrgala od svojih ust, da bi utešila gladne otroke. Svetonje ni bilo dolgo domóv. Končno so zaškripale stopinje v zmrzlem snegu. Oče je odprl vrata. Ali to ni bilo óno veselo, mirno lice, katero je drugekrati kazalo dober opravek. Upadlo, bledo lice in od bolečin kalno oko je značilo, da ga je zapustilo poslednje upanje. „Trgovec, kateremu sem delal, otišel je z vso svojo družino na praznike ter se ne vrne pred novim letom. Zaman sem prosil posojila po mestu na svoje delo. Z besedami: „nimamo sami, hudi časi so," odbijali so moje prošnje. Vračam se brez krajcarja k vam, ljubi moji. Bog še nas usmili!" To rekši, zvrnil se je bled in onemogel k peči na leseno klop. O kako hudo je bilo materi in otrokom, ko so slišali te besede iz ust ljubega očeta. Grobna tišina je nastala v hiši. Brž ko se je zmračilo, spravili so se k počitku, a niti grižljeja niso imeli za večerjo. In vender so šepetala ta izsušena usta gorečo molitev k nebeškemu očetu, da bi se jih usmilil in ohranil. Niso godrnjali. Legli so k počitku. Ali so morda spali? Nè! Slišali so, kako zunaj burja tuli in razsaja ; čutili so ledeni veter. To jim je bilo znamenje, da je zunaj velik vihar in da v debelih kosmih pada sneg po gorah in dolinah. Niso se varali. Ko so zjutraj vstali, niso se dale duri odpreti. Snega je padlo tako na visoko, da je zamedlo vežna vrata, in kadar so odprli okna, ni posijala svitloba v hišo, ker so tudi okna bila s snegom zametana. O kaka groza! V hiši niti grižljeja kruha — izhod zametan . . . Padli so na kolena in vroča molitev se je vzdigovala k nebesom. Sve-tonja je zlezel na podstrešje, in kaj je zagledal? o groza! da leži vsa pokrajina pod debelim snegom. Samó dimniki in strehe so molele izpod snega. Končno je nehalo snežiti. Ali kaj zdaj? V obupu so pričakovali konec dneva. Zakurili so v peč z vsemi drvmi, kar so jih imeli pod streho. Kmalu se je zrak razgrel po hiši in s tem se je ogrela tudi koča, in sneg se je začel tajati ob oknih in durih. Skozi razpokline je tekla voda celò v hišo, ali ubožni prebivalci se je niso bali. Tajajoča se snežna gromada se je začela hitro trgati in v nekoliko urah so se dala vrata odpreti. „Zdaj pa z božjo pomočjo le urno na delo!" zaklical je Svetonja, vzel lopato v roke in začel sneg odkidavati. To je bilo mudno in jako težavno delo ; ali navajeni takih dogodkov niso se gorjanci tega dela ustrašili. Z združenimi močmi in velikim naporom so delali gaz k sosednej hiši. Ondu * tudi niso bili leni iu kmalu so z ogrevanjem sob odpravili sneg, kateri jim je branil duri odpreti. Obe družini ste zdaj delali na vso moč, da bi si otele ubožno življenje. Soseda sta si molče podala roki, ali solza v očeh jima je razodela vse trpljenje, ki ga imata prebijati v tej hudej zimi. Priroda se je usmilila siromakov. Mrzel veter, ki je valil iz gorskih strmin sneg na koče, ponehal je; nebó se je zjasnilo in opóludne se je vže pokazalo ljubo solnce. Zna se, da njegovi žarki še niso bili posebno gorki, a vender so delali na to, da se je sneg tajal in tem hitreje zapuščal ubožne kočane. Ali kaj je pomagal jug ubožnim gorjancem? Svetonjevi niso bili jedini v svojem siromaštvu, tudi sosede je zadela ista osoda. Vsa vas je bila podoba velikega pomanjkanja in béde. Od gladu onemogli naselniki so se zaman posvetovali, kako bi si pomogli v tej velikej stiski, ali upanja ni bilo od nikoder. „Ako nam Bog ne pomore, poginemo," takó so tarnali odraščeni in otroci. Pri Svetonjevih je bilo najhuje. Janko in Anička sta od gladu jokala in babica jih vže ni mogla tolažiti več. „Počakajte še malo, otroci," dejala je, skoraj bodete imeli dosti jesti. Ali se ne spominate' mogočnega duha v naših gorah, ne spominate se več Libercuna, o katerem vam sem tolikokrat pripovedovala?" Uboga babica si ni znala drugače pomagati in tolažila je otroke z Libercunom, dobro vedoč, da so vse njene besede prazne. Ali to, kar je pripovedovala, delovalo je z veliko močjo na Vaclava. Glad in pogled na izstradanega bratca in sestrico otemnela sta mu um. V svojej domišljiji, pozabil je, da pripovedke o Libercunu niso nič drugega nego bajke, katere si je izmislila domišljija priprostega češkega ljudstva. Zdajci so mu bile pred očmi vse óne lepe pripovedke o gorskem duhu, katere mu je pripovedovala dobra babica in s katerimi je tako rekoč vzrastel v babičinem krilu. V svojej dušnej razburjenosti mislil si je zdaj, da so vender morda resnične óne prelepe pripovedke o Krkonoškem duhu Libercunu. In ta slepiva misel je v njegovej domišljiji dozorela. Glad in uboštvo njegovih starišcv sfcé ga k temu zapeljali. „Pojdem Libercuna iskat, on nam pomaga," dejal je in se pripravljal svojo misel izvesti. V tem je solnce vedno bolj grelo in mnogo snega je skopnelo. Prišel je žalosten večer in za njim še žalostnejše jutro. Vsa Svetonjeva družina je bila od gladu vže onemogla in moči so jej jele pešati. V tem hipu se Vaclav na tihem izgubi iz hiše. I)o kolena po snegu brodeč, hitel je v Krkonoško gorovje. Več nego stokrat mu je izpoclrsnila noga ob ostrem gorskem kamenji, več nego stokrat je padel v mehki sneg, ali obup in nada ste ga dalje tirali. Ves onemogel je pri brodil po debelem snegu vrh Krkonoške gore. Jokajoč je padel na koleni. „O Libercun! Libercun! pomagaj nam v našej velikej bedi," klical je na ves glas, da je odmevalo daleč čez gorovje. Ali zaman, nihče se mu ni oglasil, samó jek je zamolklo ponavljal njegove besede. Še je klical Vaclav Libercuna na pomoč, klical ga je in klical — ali vse zaman. Moči so mu jele pešati, glas mu je onemogel in ni ga bilo več slišati glasii iz Vaclavovili ust. V sneg se je zgruzil, nogi ste mu otrpnili, glava se mu je nagnila na prsi in vse telo mu je zlezlo v globoko sneženo mogilo. Ali čuj, kaj je tO? Ali ni to pasje lajanje? Bes! Velik lovski pes je prigazil po snegu. Duhal je človeka, glej, vže je pri Vaclavu. Pogledal ga je malo s svojimi modrimi očmi, potem mu lizal lici in takój se zopet zgubil v gorovje. Ni še minulo dobre četrt ure in pes se je povrnil s svojim gospodarjem. Lajanje in nemirno vedenje psa je napotilo gospodarja, da je sledil psu in takó prišel do ubozega dečka, ki je ležal globoko v snegu. Pripognil se je k njemu in spoznal, da deček še živi. Takój je zatrobil na lovski rog in kmalu je bilo nekoliko slug okolo njega. Gospod jim ukaže dečka s snegom drgniti in to je kmalu pomagalo. Deček se je začel oživljati. Iz lovske steklenice so mu v usta vlili nekoliko požirkov vina. Vaclav je odprl oči. Iz začetka se je nekoliko ustrašil in si mislil, da je vender le prišel Libercun. Bledel je. Z zobmi škripajoč je prosil neprestano pomoči sebi in svojim starišem. Gospod, ki ni bil nihče drug, nego grof iz bližnjega mesta, sklepal je po jeziku ubozega dečka, da je baje iz bližnje vasi doma, zatorej ga je ukazal tjà odnesti. Z veliko težavo po težavnih in strmih potih so dospeli najpred k prvim kočanom in pozneje še le do koče Vaclavovih starišev. Svetonjevi so bili v groznih skrbeh za ubozega dečka. Ko so ugledali tuje ljudi, nesoč njihovega sina, mislili so, da je mrtev. Glasno jokajoč so padli nanj. Ali tuji gospod jih je utolažil. „Položite ga v posteljo," dejal je. Zopet mu je vlil nekoliko požirkov vina v usta in Vaclav je zopet odprl oči. Stariši videč, da se Vaclav nekoliko zaveda, razveselili so se in se nadejali, da jim ozdravi. Od prestanega trpljenja utrujen, kmalu trdo zaspi Vaclav. Možje, ki so Vaclava prinesli, pripovedovali so Svetonjevim, da je tuji gospod grof sam. Sel je namreč po svojej navadi, spremljan od svojih slug, na Krkonoške gore, da bi poskusil, kako se po zimi po teh gorah potuje, in da bi se seznanil z življenjem Krkonoških gorjancev. Na potu mu je zginil lovski pes, a kmalu se je vrnil in mu z lajanjem in nemirnim vedenjem naznanjal, da je nekaj našel. Iz radovednosti je šel grof za njim in takó prišel do Vaclava. S solzami v očeh so poslušali Svetonjevi. Vedeli so, kaj je Vaclava gnalo na Krkonoške gore; saj je sam dejal Janku in Anički, ko je odhajal: „Umirita se, pojdem in poprosim Libercuna, da nam pomore." A prej, nego bi si bil kdo mislil, bil je vže iz dòma. Grofa je ganilo veliko siromaštvo, katero je videl v tej ubožnej hiši. Takój je ukazal svojim služabnikom, da naj hité v mesto po zdravnika in prinesó tudi živeža za ubogo, gladno družino. Ko je Svetonjeve bogato obdaroval in Vaclavove stariše opomnil, da mu ne zabijo natančno poročati o stanji svojega sina, podal se je na pot proti svojem domu. Nastala je sveta noč. O ti sveta noč! tu liješ nebeško radost v srce človeško, ondu zopet napajaš človeške duše z žalostjo in bridkostjo. Pri Svetonjevih je blestelo danes vse polno lučic in vsa soba je bila prekrasno razsvitljena. V ónem trenotku, ko je bila sila do vrha prikipela, žrtoval je Vaclav svoje mlado življenje in se podal v nevarnost, da bi otel stariše iz največjega pomanjkanja in bede. Ali zaman bi bila vsa njegova požrtovalnost, ako bi ne bib previdnosti božje. Na mizi je stalo lepo božično drevesce, polno darov, katere je grof sam poslal otrokom ubožnega pa poštenega Svetonje. Ees je, da mu so bili siromaki zelò hvaležni, ali veselili se vender niso. Glej ondii na ubožnej postelji leži Vaclav. Lice mu je od prehude bolezni popolnem usahnelo in temni rumenec ga barva. Pri vzglavji mu bedi babica, ob strani pa oče in mati. Anička in Jankec pa se stiskata v kot. „Oče!" zašepta Vaclav, „glejte tjà góri, ali vidite? Gospod Jezus sam mi prikimava kakor majheno dete in se mi takó sladko smeji. O pustite me, da grem k njemu. Dà, dà, vže grem — z Bogom moja ljuba mati, oče in ti, babica moja, z Bogom Jankee .... Anička z Bogom ! .... jaz moram iti, prinesem vam pomoč .... o kako mi je dobro, kakor da bi se bil novič porodil"--- In trudna glava mu je padla na vzglavje. Se jedenkrat se je odprlo kalno oko, še jedenkrat pogledalo svoje drage in — Vaclava ni bilo več. — Porodil se je novič k večnemu življenju, odkupivši očeta, mater, babico, bratca in sestrico s svojim življenjem. Vsi so na glas zajokali. Skoraj brez zavésti je padla babica k postelji ljubega vnučka, objela ga in mu močila lice z breštevilnimi solzami. In v tem trenotku, ko je vzletela Vaclavova dušica v nadzvezdno kraljestvo božje in ondu slavila svoje prerojenje, odmevala je iz sosednjih koč veličastna pesen : „Porodil se je Krist in Gospod !" Dolgo, dolgo se niso mogli Svetonjevi osvéstiti. Končno pa je zmagala udanosfc ^v voljo Gospodovo. „Cimu tarnanje in jadikovanje?" dejala je babica, „Vaclav je v resnici dosegel svojo največjo blaženost; ali jo ni očutil vže v svojem poslednjem trenotku? Želimo mu od vsega srca večni mir in pokoj ter pomislimo: kar Bog stori, vse prav stori." To je bila znamenita sveta noč. Vaclav se je porodil k novemu življenju in tudi roditelji so začeli bolje živeti. Pridobili so si prijaznost in naklonjenost milostivega gospoda grofa iu pomanjkanja niso več trpeli. Srečno so živeli. Ali vselej, kadar koli jih je pozdravila sveta noč, razžalostili so se in jokali. Spominali so se Vaclava in njegove žrtve. * * * Glejte, otroci moji! narisal vam sem ta obrazec ljudske bede in teh je neizmerno število. Kadar se vi radujete, sto in sto drugih jadikuje in gine v siromaštvu. O spomnite se nanje! Vže je Božič tukaj, ta veseli praznik prelepe radodarnosti ! Bodite tudi vi radodarni. Od svojega prebitka pomagajte drugim! Roditelji vam to radi dopusté, ker tudi oni dobro vedo: „Karkoli podelimo siromaku, podelimo Bogu samemu!" jz „tk™" preložil R. K. Lev in zajec. (Basen.) ev se je bil nekoč toliko ponižal ter napravil znanje z nekim smešnim „zajčkom. „Povej mi vender," vprašal ga je enkrat zajec zaupljivo, „ali je res, kakor pravijo, da vas leve lahko zanikrn petelin sè svojim kokodanjem v beg zapodi? — „„Kaj pa dà,"" odgovoril je lev, „„in to se pač splošno opazuje, da imamo velike živali vseskozi neko malo slabost na sebi. Takó na primer si vže gotovo slišal o slonu, da ga pripravi praščevo kruljenje v strah ter mu izbudi zono in bojazen."" — ,,„A-a — kaj res?" čudil se je zajček. „A — sedaj mi je pa vže razumljivo, zakaj se mi zajci takó neizrečeno psov bojimo. " x i. « Božično drevesce. o hodil po svetu nebeški Gospod, Prisrčno je ljubil otroke i Zató so pa k njemu hiteli povsod, Da nanje pokladal je róke. i Otroci! v nebesih je Jezus sedaj In k njemu ne morete iti; Nocój pa, nocoj on zapustil je raj, Ker hoče se vam pridružiti. Sebój vam prinese prelepih daril, Da bote se vsi radovali. Kedó pa najlepše stvari bo dobil? Ivanek nedolžni in mali, MJJ. Vže bliža se Dete, vže tukaj je, glej ! Poklekni in skleni ročice. Drevesce prinaša božično, ki z vej Vise mu igrače, slaščice. Noč, zima je zunaj, tu svitlo, gorkó, Sin božji vsa srca ogreva. Vzbudilo življenje se bujno, novo V predvečer je svetega dneva. Veséli se mila, brezskrbna mladóst, Otroci radujte se mali! čistejše je ni, nego vaša radost, Nebó se vam v duši zrcali. F. Krek. Vida. ilo je po póludne pred svetim večerom, da so nesli Ramačevo detetce k svetemu krstu. Huda zima je bila óno leto. Debel sneg je ležal po «sap širokem polji in ledene cvetice po oknih se vže dlje časa niso odtajale lyl noben dan. Ni čuda, da so mati s težkim srcem pričakovali vračajočih se kumov (botrov). Bali so se, da bi novorojenčku ne škodoval hud mraz. Ob večernem mraku se vrneta kuma, in materi je odleglo. S pravim, materinim veseljem objemajo nedolžno detetce, ki je bilo krščeno na ime Vide. Srečen dan je bil to za vso Ramačevo družino. Posebno sta bila vesela bratec Ivanek in sestrica Milka; niti ločiti se nista mogla od svoje nove sestrice. Da bi jima bila oče in mati dovolila, igrala bi se bila po ves dan z njo, kakor s kako igračo. Mala Vida je pa tudi bila kaj ljubeznivo detetce. Temni, kodrasti laski so pokrivali nje drobno glavico in izpod čela jej je igralo dvoje nedolžnih, modrih očesec. „Vidka bode zdaj malo zaspala," rekó oče, „odpravita se v óno sobo in prosita nebeško Dete, katero pride to noč na zemljo, da vama prinese kaj lepega." Oče Ramač so bili svojima otrokoma pripravili lepo božično drevesce. Lepó je bilo nakičeno z raznobojnimi trakovi in raz smerekove veje je viselo vse polno sladkih smökev in raznovrstnih slaščic. V tem je nastala temna noč. Željno sta pričakovala Ivanek in Milka ónega trenotka, kadar ju bodo oče poklicali pod razsvitljeno drevesce, da si poiščeta vsak svojih daril. Oče Eamač s