V SLOVENSKIH MESTIH Spomeniško varstvo je mnogo bolj komplicirana zadeva, kakor si jo predstavlja navadni človek, ki misli, da je vse opravljeno z nekaj upravnimi ukrepi, predpisi, pravilniki in splošno veljavnimi formu lami. Varstvo zadeva namreč vse kulturne spomenike tako po njih posamezni, individualni pomembnosti, kakor njih skupni, kolektivni vrednosti, ki jo dobijo, ko se spojijo v skupni pojav selišča, vasi, trga, mesta, dežele in domačije oziroma miljeja. Domačijski zna čaj ali tako zvani milje pa nastane iz spojitve narave in umetnih tvorb ter obsega tisti individualni izraz kake dežele in kakega mesta ali selišča, po katerem se razlikuje od drugih. Ta poteza je prav v Sloveniji močno razvita in ima spomeniško varstvo v zvezi z varstvom domačije prav pri nas posebne naloge. To velja za vso deželo, ki je miljejsko izredno bogata in raznovrstna, še bolj pa za slovenska mesta. V okviru naloge, o kateri razpravljamo, se ozko varstvo spomenikov, kakor ga navadno pojmujemo, torej tesno dotika tako zvanega domačijskega varstva, ki izpopolnjuje ono varstvo, tako da varuje pred uničenjem ali oškodovanjem tudi harmonično enoto spomenikov in njihove okolice. V zvezi s spomeniškim varstvom upoštevajo od konca XIX. stoletja dalje vse sodobne države, posebno pa mestne uprave, v veliki meri tudi domačijsko ali miljejsko varstvo, ker so se prepričale, da je varstvo spomenikov v strogem smislu iluzorično, če obenem ne zavarujemo tudi ti stega ozračja, okolice, v kateri žive. Posebno lepe sa dove je to gibanje rodilo v Nemčiji, kjer še danes igra skoraj prvo vlogo. V največjih nemških zveznih državah, v Prusiji in na Saškem, je zakonska za ščita domačijskega značaja naravnost nadomeščala spomeniško zakonodajo, že naslova obeh zakonov sta v tem oziru značilna: pruski iz 1. 1907. se glasi: »Das Gesetz zum Schutz gegen Verunstaltung von Ort- schaften und landschaftlich hervorragenden Gegen- den«, saški iz 1. 1909. pa: »Das Gesetz gegen Verun staltung von Stadt und Land«. V Jugoslaviji sicer nimamo splošnega spomeniškega zakona, pač pa imamo vsaj za spomeniško in domačijsko varstvo v mestih in važnejših seliščih zadostne, deloma prav stroge predpise v gradbenem zakonu iz leta 1931. S § 24. in 25. je urejeno varstvo stavbinskih spome nikov in njih arhitektonske okolice. Ta dva važna paragrafa se glasita takole: § 24. Zgodovinsko-umetniška mesta. 1. Za vsak poedini kraj mora določiti občina spo razumno s pristojnim oblastvom za čuvanje starin z uredbo zlasti, kateri deli mesta so zgodovinskega ali umetniškega značaja kakor tudi, katere stare gradbe, ki imajo značilne lastnosti, so vredne, da se vzdrže; za čas, dokler se uredba ne izdela in pristojno ne odo bri, pa velja začasni pravilnik, ki ga mora izdelati vsaka taka občina sporazumno s pristojnim oblastvom in predložiti v odobritev pristojnemu oblastvu iz § 10. v šestih mesecih po razglasitvi tega zakona. KRONIKA 2. Minister za gradbe sme proglasiti po zaslišanju pristojnega oblastva vse mesto ali ves trg za vredno (vrednega), da se mu ohrani zgodovinsko-arhitekton- ski značaj. 3. Za taka mesta ali take trge odobri regulacijski načrt in uredbo minister za gradbe sporazumno z mi nistrom za prosveto. § 25. Zgodovinsko-umetniške zgradbe. 1. Nove gradbe v ulicah, na trgih in v delih mesta, proglašenih, da so zgodovinskega ali umetniškega zna čaja, morajo biti tako projektirane in izvedene, da slika kraja ali ulice ne izgubi ničesar od svoje zgodo vinske ali umetniške vrednosti. 2. Gradbene izpremembe na poedinih gradbah zgo dovinskega ali umetniškega značaja, s katerimi bi se zmanjšal in pokvaril vtis, ki so ga napravljale stare gradbe, niso dovoljene. 3. Nobeno popravilo takih zgradb se ne sme zahte vati niti ukreniti, dokler se ne dobi predhodno odo britev pristojnega oblastva za čuvanje starin. 4. Redno vzdrževanje takih gradb mora vršiti lastnik gradbe. če lastnik noče izvršiti popravila, toda ima koristi od te gradbe, izvrši to občina ob njegovih stro ških; če ga pa lastnik ne more izvršiti ali bi mu bilo to težko glede na njegovo imovinsko stanje in raz merje, se izvrši to ob občinskih stroških. Z vložitvijo pritožbe se zadrži izvršitev izterjave. Začasni pravilnik, ki ga zakon predpisuje, je važen posebno radi tega, ker so v njem formulirane indi vidualne spomeniške potrebe dotičnega mesta in ohranitve vredni spomeniki tudi našteti. Šele po tem pravilniku, katerega bo pozneje nadomestila ministe- rialna uredba, stopa zakonita zaščita spomenikov v mestih v življenje. Vendar bi tudi najpopolnejša uredba ali najizčrp- nejši pravilnik ostal samo mrtva črka, ako ne spo znamo bistva problema o zaščiti spomenikov v naših mestih in se ne zavemo tistih resničnih vrednot naših mest, radi katerih ohranjujemo njihove spomenike. Vseeno bo potem, ali so te vrednote še žive kot bi stveni deli domačijskega izraza in lepotnega pojava kakega mesta, ali pa so le še čisto zgodovinske, ožje spomeniške in dokumentarične, kajti ako bi jim v tem slučaju ne priznali osebnostne vrednosti za se, jim bomo priznali vsaj objektivno, ki se javlja po sebno v turističnem interesu kakega kraja. Interes celote, ki ga posameznik pogosto ne spozna ali iz osebnih razlogov ne prizna, je tisti najvišji ozir, ki vodi vsako spomeniško varstvo, posebno pa varstvo v tako važnih organizmih kulturnega življenja, kakor so mesta. Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih je prav toliko problem varstva posameznih spomeni kov, kakor večjih celot, ki se izražajo kot talni načrt selišča, njegova zunanja podoba, ulice, trgi, slikoviti sestavi in končno tudi kot celotni značaj kakega me sta, tako zvani milje. 31 PROBLEM VARSTVA SPOMENIKOV F R. STELE Braunschweig, predlog za lepotno preureditev Kohlmarkta, pokvarje nega po prezidavah novejše dobe. A nekdanje stanje, B sedanje sta nje, C bodoče stanje Najmanj razumevanja ima naš povprečni občan pač za tloris svojega mesta, ker se njegove vloge v celot nem izrazu mesta največkrat sploh nikdar ne zave, čeprav bomo, odkar letamo po zraku, izostrili pola goma svoj čut tudi zanj in ga bomo razbirali, kakor razbiramo iz potez v obrazu sočloveka njegov značaj in bistvene sestavine njegovega duševnega življenja. Tloris kakega mesta namreč ni nič več in nič manj kakor tista mreža značilnih potez, ki jo je kakemu selišču že ob rojstvu začrtala zgodovina in jo je po zneje logično izpopolnjevalo življenje. Tloris je tudi trdoživa zadeva in ga je največkrat naravnost nemo goče zatajiti, kajti tloris največkrat ni samo produkt volje ustanoviteljev mesta, ampak tudi po zemljišču pogojen sestav gradbenih gmot, iz katerih je kako mesto oblikovano. Nasilne spremembe dokončno iz grajene tlorisne mreže največkrat občutno motijo harmonijo mestnega izraza in brez izrednih zadostno premišljenih vzrokov niso priporočljive. Tlorisna mre ža je dalje tudi zgodovinski dokument, iz katerega moremo pogosto prečitati zelo važne podatke o sta rosti in razvoju selišča. Ni slučaj, da je ta mreža bi stveno drugačna v Celju kakor v škofji Loki ali Ptuju, ampak je to posledica zgodovinskega razvoja selišča. Ptuj in Loka sta tipični srednjeveški mesti, ki sta nastali ob glavni prometni cesti pod gradom, ki je lepotno in reprezentativno obvladoval vso podobo teh selišč, ki so se idealno, kakor bi prirasle iz tal, pri lagodile svojemu geografskemu položaju. Za gradbeni razvoj Celja, ki leži na križišču dveh glavnih, ne dvomno pradavnih cest, so poleg premišljenega za- snutka merodajni tudi prometni predpogoji, ki de loma že sami ustvarjajo značilno pravilno obliko naselbine; vseeno pa ni dvoma, da je ta oblika pogo jena že po prednici sedanjega Celja, rimski Celeji, in so kakor ime tudi osnovne sestavine antičnega tlo risa preživele dobo barbarskih razdejanj, oblikovale srednjeveško novo naselbino in prav tako oblikujejo še tudi sedanjo. Drugače je v Ljubljani, kjer moramo računati s sožitjem srednjeveškega tipa tlorisne mreže v naselbini okrog Starega trga pod gradom in antičnih predpogojev na levem bregu Ljubljanice, kjer se je Novi trg naslonil na obzidje Emone in po nji prevzel in uredil svoje prometne smeri. Imamo pa tudi mesta, kjer tlorisna mreža še ni dozorela in so dane prav za prav samo glavne prometne smeri in njih križišče, kakor v Murski Soboti. V splošnem je treba priznati, da je čut za varstvo spomenikov in domačijske vrednote, ki se pri nas krijejo v veliki meri s turističnimi interesi, v Sloveniji že precej razvit in so značilnost zunanjega lica kakega selišča, lepota ali mikavnost notranjega sestava na selbin s slikovitimi zakotji ali posameznimi spomeni škimi objekti navadno lahko dopovedljive in včasih pri prebivalstvu celo popularne vrednote. Objektivni, stvarni interes zanje se zatemnjuje samo takrat, ka dar posameznik ali večja skupnost zadene ob spo menik s svojimi egoističnimi ali spekulativno prido bitnimi interesi. Problem varstva spomenikov v mestih pa se po gosto zamotava radi tega, ker si v sedanjosti stojita včasih kar nepomirljivo nasproti živa sedanjost s svojimi, s stališča varstva starinske romantike narav nost revolucionarnimi ideali, kakor so promet, hi giena in podobno, in preteklost z življenjskimi okviri, ki se zde ozki, neudobni, s sodobnim življenjem ne- soglasni. Načela sodobnega civilizatoričnega napredka in stroga načela varstva spomenikov se zde pogosto nezdružljiva. Prešernost prvoborcev za nove oblike življenja in kulture odreka spomenikom preteklosti pogosto sploh vsake vrednote in bi jih najraje ne usmiljeno pogazila, če bi jih ne varovali zakoni. In vendar zgodovina preteklosti in sedanjosti uči, da je lažje podirati kakor zidati. Ljubljana sama nam je zgovoren zgled za to. Po potresu 1. 1895. so delali po načelu »poderimo ta tempelj, ker ga bomo v treh dneh lepšega sezidali!« Letos je minulo 40 let od potresa in še vedno niso zaceljene rane, ki jih je zadalo str njenemu, idealno zaokroženemu mestnemu organizmu in romantičnemu miljeju to načelo, še danes se nam zdi nedosegljiv ideal kak knežji dvorec, in celo staro gimnazijo na Vodnikovem trgu bi sprejeli, če bi nam jo preteklost mogla vrniti. Zato more biti načelno stališče varstva spomenikov le to, da skuša ohraniti čim več, ker življenje samo še prenaglo uničuje tudi resnične vrednote. Seveda so na drugi strani upravičene tudi zahteve sedanjosti in jih je včasih res mogoče zadovoljiti le z večjimi ali manjšimi žrtvami. Z zahtevami higiene pa se sodobno spomeniško var stvo n. pr. v Nemčiji, kjer je varstvo spomenikov zgledno razvito in tudi resnično popularno, prav uspešno bori s sistematično sanacijo (ozdravljenjem) starih mestnih delov. Nemške skušnje dokazujejo, da je taka sanacija mogoča in ne zmanjšuje niti spome niškega miljeja niti porabnosti objektov. Tudi pri nas bo treba problemu starih mestnih delov brez bojazni pogledati v oči, ker se opaža predvsem, da sega izko riščanje starih delov Ljubljane, Maribora itd. daleč preko mej higiensko in lepotno dopustnega, da se vse bolj zazidavajo, zatrpavajo in zasmetiščujejo dvorišča in veže in se mašijo prav tisti organi starih stavb, s katerimi so te dihale in bi po njih še danes mogle srkati vase zadostno zraka in svetlobe (dvorišča, veže, stopnišča in hodniki). Modra spomeniška politika bo 32 KRONIKA morala takim delom mest vrniti predvsem njihovo naravno dostojanstvo in življenje v njih naravnati v take okvire, ki so danemu predmetu primerni. V Nemčiji, kjer je bil ta problem živ že pred vojno, še bolj pa je postal aktualen v stremljenju po narod nem preporodu po vojni, imamo nekaj zglednih prime rov za sanacijo starih mest. Zanimiva sta predvsem dva aktualna načrta, katerih eden obsega poskus saniranja moralno in zdravstveno naravnost okužene obrenske četrti (Rheinviertel) v Kolnu, ki se v zunanji podobi srečno naslanja na spomeniško velepomembno cerkev Veliki sv. Martin,1 drugič pa poskus saniranja bloka stavb ob Wollmarktu v Braunschweigu.a Osnovna na čela teh prizadevanj je izrazil H. Vogts (o. c. str. 106, 107 in 108) takole: »(Obrenska) četrt (v Kolnu) naj se ohrani za stanovanja in mali trgovski promet, očisti naj se asocialnih in ugled tega dela zmanjšujočih elementov, veliki stavbinski bloki naj se osvetlijo, da bodo nudili zdrave stanovanjske pogoje, ohranjena obrobna (okvirna) zazidava naj se prilagodi novo dobnim stanovanjskim potrebam, obdrži pa naj sta rinski značaj zidave in uličnega lica . .. Ohranitev okvirne zazidave ni mišljena tako, c'a bi se morale brezpogojno vse stare stavbe ohranjevati — saj je med njimi razmeroma le malo takih, ki bi posamezno radi svojih fasad ali dobre opreme ali posebno tipične in zanimive oblike nosile spomeniški značaj in uživale spomeniško zaščito in je njihova mestno gradbena ali umetnostna vrednost samo v tem, da se spajajo v strnjene enotne ulične vtise in podpirajo učinkovi tost vse prekašajočega posameznega spomenika, cer kve Veliki sv. Martin. Gre namreč predvsem za to, da se prepreči splošna odstranitev tega mestnega dela in da se pri tem posamezna nova stavba prisili, da se podredi po merilu, smotru in splošni obliki sta remu načinu zidave, kar so zavedno ali nezavedno vedno upoštevale nove stavbe v preteklih stoletjih . . . Namen ohranitve je v tem slučaju, da se bolna četrt zopet napolni z zdravim življenjem, toda ne z živ ljenjem, ki bi ji bilo tuje, ampak s takim, ki po na ravi spada vanjo in ustreza približno tistemu, za kar so bile te hiše in ulice svoj čas ustvarjene. Kakor pri posamezni umetnini, je namreč tudi pri mestni četrti, če jo hočemo ohraniti živo, najvarnejši način, da zanjo ohranimo tudi prvotno porabo.« Poučen je v tem oziru načrt za sanacijo bloka v Braunschweigu, kjer je jasno razvidno, kaj pomenja osvetlitev in razbremenitev stavbinsko po poznejših prezidavah, prizidavah in adaptacijah preobremenje nega stavbnega bloka: ohranijo se v svojem zunanjem izrazu neizpremenjene stavbe blokovega okvira, od stranijo se pa vsi dvoriščni prizidki, ki jih je bilo to liko, da so oklepali kakih 10 večjih in manjših dvorišč ali največkrat prav za prav samo še svetlobnih jaškov. Tako nastane v notranjščini okvira veliko, svetlo skupno dvorišče, kjer se nujne pritekline združijo v notranjem, glavnim hišam približanem okviru eno- nadstropnih pomožnih stavb. Vse, kar je kaotično na- gromadila iznajdljivost dobičkaželjnih lastnikov, se odstrani in se bloku povrne približno tisto stanje, ki ga je imel nekako v poznem srednjem veku. Nemško spomeniško in domačijsko varstvo je zgled no tudi glede lepotne ureditve starih mest, ki so po gosto, kakor naša, mnogo utrpela na nekdanji sklad nosti radi nesmotrnih prezidav v novejši dobi. Iz Braunschwelg, predlog za lepotno premestitev Altstadtmarkta t A nek daj, B dane«, C v bodočnosti zadnjega časa poznamo nekaj načrtov, ki morejo biti načelno zgledni tudi za naša mesta prve spomeniške skupine, kakor jih bomo v naslednjem opredelili. Pred pogoj za vsak uspeh pa je temeljito poznanje zgodo vinskega razvoja danega mestnega organizma in pro nicanje v duha, iz katerega je svoj čas neprisiljeno, spontano nastal. Tako je n. pr. v Niirnbergu na dnev nem redu lepotna preureditev starega mesta,3 posebno njegovega osrčja, nekdanjega Hauptmarkta, današ njega Hitlerplatza. Ta trg je po svoji barbarski, po svobodnem ritmu se razvijajoči lepotnosti svetovno znan, a je v XIX. stol. pretrpel marsikako občutno škodo. Kot pripravo za večjo akcijo je priredil »Das Germanische Nationalmuseum« pozimi 1. 1933./34. razstavo, ki naj pokaže zgodovinski razvoj Haupt markta. Stremljenje gre za tem, da se ta mikavni trg lepotno popravi s tem, da se predvsem smotrno od stranijo vse novejše motnje, ki so jih povzročile z okolico nesoglašene nove stavbe ali nesmiselno »fa- sadiranje« starih stavb. Tako so 1. 1933. poenostavili z okolico neskladno zunanjščino brzojavnega urada v bližini Marijine cerkve. Novo, celotnemu okviru trga podrejeno zunanjščino te hiše nameravajo nevsiljivo okrasiti s freskami. Tudi sicer računajo za bodočnost v precejšnji meri s freskiranjem zunanjščin, kjer bi nudile večje gladke stene fasad zanje primerne plo skve. S tem oživljajo samo enega važnih estetskih elementov preteklosti, ki je bil še v XVII. stoletju aktualen in tudi slovenskim mestom ne bi bil tuj. Podoben načrt je bil uresničen že tudi z obnovitvijo glavnega trga stare Warszawe; v nekoliko drugi, a sorodni smeri tipljejo tudi dunajski načrti za le potno oživitev starega mesta.4 Freska ima namreč to prednost pred drugačno, posebno plastično okrasitvijo fasade, da se dobro podreja ploskvi stene in ne raz dira mirnega okvira, ki je za enotni vtis trških vedut neobhodno potreben. Nemški načrti lepotnih korektur so po večini zelo radikalni in se ne strašijo niti pred podiranjem ba haških novejših stavb, ki kazijo harmonijo okolice. Zgleden in tudi za naše razmere vzpodbuden je načrt za preureditev Altstadtmarkta v Braunsclmeigu.5 Na črt stremi za tem, da uveljavi zopet nekdanjo idealno podreditev stavbinskih individuov okviru celote. Pra vilna spoznava je namreč, in to velja tudi pri nas, da KRONIKA 33 so stavbeniki do konca baroka in deloma še v klasi cizmu s samoumevnim taktom podrejali nove stavbe obstoječemu okviru. V posameznih primerih se vidi, da je stavba mogla uveljaviti vselej svojo lastno noto, če se je le po višini kapii in po naklonu strehe uklo nila silhueti trga. Ena glavnih zahtev sodobnega nemškega domačij skega in spomeniškega varstva v mestih je, da se ohranitve in dopolnitve starega izvršujejo v histo ričnem gradivu in v historičnih tehnikah, ne pa v historičnih oblikah, kakor je učil usodni nesporazum polpreteklosti. R. Pfister8 dostavlja k temu: »Zavedno se izogibamo ominozne besede »restavrirati«, posebno pa besede »konservirati«, kajti trajnega konserviranja v znanstveno muzealnem smislu pri stavbah, ki zanje kot del zemeljske skorje neizogibno velja zakon raz kroja, sploh ni!« Logično je pri takih ukrepih stre meti za tem, da se ustvari stanje, ki se izživlja v istih spremembah kakor staro. Posebno zamotava problem sodobnega spomeni škega varstva sodobni promet, ki je nevarnejši sovraž nik miljeja starih mest kakor higiena. Kjer glavna prometna pota ne vodijo skozi mesta, kakor v Kranju, v Radovljici itd., je to vprašanje nevtralnega pomena: Kauel. Načrt za izpeljavo sodobno zadovoljivega prometa skozi staro mesto tako, da starinski značaj tega mestnega dela ne bo oikodovan ob strani prometnih žil more tako mesto vzdrževati svoj romantični čar in uveljavljati popoln ideal v duhu spomeniškega in domačijskega varstva. Kom pliciran pa postaja problem tam, kjer promet sili skozi mesto. Posebno kočljiv je položaj v škofji Loki, kjer prometne potrebe zahtevajo žrtve prav tam, kjer jih lepota mesta najtežje utrpi. V takih primerih je edino priporočljiva rešitev ta, da se glavni promet izpelje mimo mesta in tako starinski milje razbre meni. Pravi prometni tehnik se takih rešitev, kakor jo predlagajo v škofji Loki, naravnost ogiba, in so n. pr. Italijani zgledno rešili ta problem v Vipavi, kjer so izpeljali glavni promet mimo mesta in samo po možni vodi skozi mesto. Tudi glede rešitve prometnih vprašanj v starih me stih se morejo naša mesta veliko naučiti od nemških. Enega najzanimivejših primerov nudi projekt za omo- gočitev prometne zveze med mostom čez Fuldo skozi staro mesto do Martinsplatza v Kasselu.7 Položaj je bil tak, da je resno grozilo, da bo treba za nujno raz širitev že obstoječe direktne zveze med tema dvema točkama podreti eno stran s stališča starega mestnega značaja najbolj važne Marktgasse. Posrečilo pa se je vendar najti prometno zadovoljivo in vse vrednote starega mesta ohranjujočo rešitev, ki ima tudi to važno lastnost, da se po svojem značaju prilega pro metnemu in gradbenemu okviru starega mesta ter ne uničuje niti važne strnjenosti kulis Altenmarkta in Martinsplatza. Temeljita poglobitev v duha naših sta rih mest in zavest, v čem je lepotna zaokroženost nji hovih trgov, bi tudi pri nas vodili do nedvomnega uspeha. Splošna načela bodo namreč največkrat od povedala in jih bo treba nadomestiti z individualnimi rešitvami, podobnimi pravkar omenjeni kasselski. Program ohranitve starih mest mora torej obsegati sledeče sestavine, ki se jim bo posvečala pažnja, ka kor bodo v posameznih primerih ravno aktualne; štu dirati pa jih je treba kot celoten kompleks, v katerem ena stran podpira drugo: sanacija preobremenjenih stavb in stavbnih blokov s tem, da se življenje v njih naravna zopet v normalne meje. Smotrna lepotna po litika fasad s tem, da se pri prenovitvah oproste stene neestetske poznejše navlake, da se v okviru trgov in ulic zopet uveljavijo nekdanje velike črte in ploskve in da se doseže raznoličnost v barvi. V posameznih primerih, kjer novejše bahaške stavbe kaze harmo nijo, je lepotno zanesljivejše in operativno manj ob čutno, ako se take kazeče stavbe sploh odstranijo, ako jih ni mogoče preoblikovati; nove pa se morajo podre diti okviru in značaju celote. Veliko pozornost je treba posvečati staremu tlorisu in miljejskemu značaju naselbin. V tej zvezi pa je treba gojiti stare, v njih mikavnem življenju lepotno neizčrpne strehe z njiho vimi podedovanimi oblikami in starinskimi krovskimi gradivi. Regulacijska in prometna vprašanja naj se rešujejo skrajno previdno s sodelovanjem vseh usta nov, ki prihajajo pri tem v poštev, predvsem pa po arhitektih, ki so se res poglobili v gradbeni značaj in gradbene probleme kraja. Končno je treba misliti na estetsko in spominsko poživitev starih mestnih delov, ulic in trgov z deli umetnosti, spomeniki, napisnimi in spominskimi ploščami, freskami in podobnim. Pre zreti v tej zvezi ne smemo tudi starih uličnih, tržnih in predmestnih imen, s katerih oživitvijo bi zgodo vinska in spomeniška nazornost naših selišče veliko 34 KRONIKA Del tlorisne mreže starega Maribora pridobila. Seve tudi skrb za te reči ne sme iti predaleč. Ostati mora, kakor vse sodobno varstvo spomenikov, v zgodovinsko danih mejah, ogibati se mora vsakega kiča, posebno pa tudi nepotrebne bahavosti. Sem spa da logično tudi borba proti drugi bahavosti, ki se je od konca XIX. stol. močno razrasla na škodo naših starih lepih mest — trgovska reklama. Med glavne naloge estetskega čiščenja, o katerem smo zgoraj go vorili, bo spadala skrb za to, da se s pritličij starih stavb odstranijo neokusni trgovski portali in da se reklamni napisi naravnajo v prave meje. Vsem tem obsežnim in pogosto kompliciranim na logam pa gradbeni uradi naših mest doslej niso in ne morejo biti kos. Edino Ljubljana in Maribor (pa tudi ta le deloma) se moreta res smotrno posvetiti tem vprašanjem. Za ti dve mesti, posebno za Ljub ljano, bi morala biti častna naloga, da se zgledno uveljavita in dasta živ primer manjšim mestom, ka kor ga njima dajejo nemška mesta. Ker je izključeno, da bi naša mala mesta zmogla iz svojih moči tako gradbeno upravo, ki bi bila dorasla nalogam, katere jim nalaga novi gradbeni zakon, bi jim morala izdatno priskočiti na pomoč banovinska in državna gradbena uprava. Kakor naj bi vsaj Ljubljana samostojno vzdr ževala arhitekta, ki bi se pečal samo s spomeniškimi in domačijsko varstvenimi problemi tega mesta, sledil njihovemu razvoju v svetu in praktično vodil vsa taka dela do največjih malenkosti, prav tako bi moralo biti pri državni in banovinski gradbeni upravi par arhitektov, ki bi se specializirali za spomeniške pro bleme naših mest in bili mestnim upravam vselej na razpolago. Če jih pogledamo s stališča varstva spomenikov, imamo v Sloveniji tri vrste mest in selišč: 1. selišča s harmonično izgrajenim starim jedrom, 2. selišča z izrazitim miljejem in 3. po svoji strukturi še nedozo rela selišča. Za vsako izmed teh vrst velja drugačna poraba načel spomeniškega varstva. V prvo vrsto spadajo sledeča slovenska mesta: Ljubljana, Maribor, Radovljica, Tržič, Kranj, škofja Loka, Celje, Kočevje, Novo mesto, Ptuj, Ljutomer. Za ta mesta mora veljati strogo izvajanje načel var stva spomenikov, pri čemer je treba stalno zasledovati skušnje v srednje- in zapadnoevropskih mestih. Tlo ris, zunanja in notranja podoba, milje in posamezni spomeniki zaslužijo vsi enako pozornost. V drugo vrsto spada največ slovenskih mest, n. pr. Železniki, Kropa, Kamna gorica, Vrhnika, Cerknica, Lož, Ribnica, Moravče, Jesenice, Rateče, Vransko, Kranjska gora, Gornji grad, Šoštanj, Velenje, Braslov- K R o N I K A 35 SchellenbuTgova ulica v Ljubljani (Koslerjeva hiša) če, Polzela, Slovenjgradec, Črnomelj, Metlika, Kosta njevica, Brežice, Laško, Radeče, Ptujska gora, Roga tec, Sp. Dravograd, Guštanj, Vuzenica, Marenberg, Vitanje, Konjice, Slovenska Bistrica, Pilštanj, Kozje, Ormož, Velika Nedelja, št. Lenard, Radgona, Dol. Len dava, Sevnica, Krško itd. Značilno za te mestne ali tržne naselbine je, da imajo kljub manj pomemb nim posameznostim izrazit milje in izredni vtis ce lote večinoma sloni na enem izrazitem, vse prekašajo- čem spomeniškem objektu, ki je največkrat grad, včasih tudi cerkev. Vsa prizadevanja varstva morajo pri takih naselbinah biti usmerjena na ohranjevanje osnovnih sestavin danega miljeja in ustvarjanje v duhu tradicionalnega ozračja. Popolnoma v drugo vrsto pa stopajo stroga konser- vacijska načela pri tretji skupini, ki jo v Sloveniji najznačilneje zastopa Murska Sobota. Tu gre pred vsem za daljnosežen regulacijski načrt, ki se opira na obstoječe vrednote, kakor so v Soboti n. pr. grad in park okrog njega, cerkve in boljše zazidano jedro naselbine. Podreditev miljeju spada tu v okvir upo števanja splošnega razpoloženja, ki ga more zajeti samo tenkočuten arhitekt; tako stopa pri teh seliščih bodoče novo ustvarjanje popolnoma v prvo vrsto. Posebne in najvažnejše naloge našega spomeni škega varstva v mestih se osredotočujejo na povišano pažnjo, s katero bomo zasledovali gradbeni razvoj mest prve vrste in pazili, da ničesar bistvenega ne iz gube; v drugi in tretji skupini pa se skrb osredotoča že na posamezne objekte. Vendar se tudi v tem okviru kažejo nekateri posebno pereči problemi, ki jih mo ramo za slovenska mesta označiti kot posebno važne. Tako je v Ljubljani še vedno na dnevnem redu ure ditev in ohranitev rimskega zidu; zadnji čas je v ospredju ohranitev ene najlepših hiš mesta, Koslerjeve hiše v Schellenburgovi ulici. Za bodočnost spomeniške in arhitekturne Ljubljane posebno važno je dalje vprašanje ureditve zunanjščine cerkve sv. Petra. Vpra šanje ohranitve zgodovinskih spomenikov pri Sv. Kri štofu pa se razvija že v javno pohujšanje. Memento nam more biti tudi Marijin trg, kjer se na hiši med Ljubljanico in VVolfovo ulico šopiri kri čeča zbirka najneumestnejših reklam, češ: hiša je obsojena na smrt, hitimo, da jo še pravočasno izra bimo kot reklamno desko! Pravilno spoznanje pa nam nasprotno pravi, da je za vtis trga važnejša najskrom- nejša, a v svoji skromnosti pravilno vzdrževana zu- nanjščina kake hiše kakor najbolj bahaška zunanjost njene mlajše sosede. Vprašanje izložb in trgovskih reklam je namreč pri nas še komaj načeto. V Mariboru je pravkar na dnevnem redu usoda gradu. Vsem načelom spomeniškega varstva ustreza projekt, ki je pravkar v razpravi, da se ta častitljiva hiša porabi za muzejske in druge strogo kulturne na mene. Večkrat načeto vprašanje odstranitve utrdbene ostroge ob Trgu svobode bi bilo vandalstvo prve vrste. Ureditev okolice gradu je za bodočnost lepotnega in turističnega Maribora prav tolike važnosti kakor ohranitev starega mesta, kolikor je ta še mogoča, ali kakor ohranitev neprecenljivega vrtnega pasu, ki vodi skoraj iz osrčja mesta proti Piramidi in Kalvariji v najlepšo prosto naravo. Trdnjavske ostroge oropani grad bi izgubil največji del svojega spomeniškega mi ka, katerega mu ne more nadomestiti nobena še tako popolna ureditev okolice, ako bo operirala samo z ravnilom in simetričnimi zasnovami. Domišljijo sno- vatelja bodoče enote gradu in njegove okolice bo mnogo uspešneje budila ta ostroga kakor okrnjeni grad. V Mariboru je živo tudi vprašanje ureditve prometa od dravskega mostu do Aleksandrove ceste. To je bil menda tudi vzrok, da je prav vprašanje ohranitve tlorisne mreže starega mesta povzročilo toliko debate. Primer Kassela pa nam kaže, kako se taka vprašanja ugodno rešujejo, ne da radi njih trpi stari tlorisni značaj. Vsak brezobziren prodor, ki je že doslej po vzročil lepotno eno najtežjih vprašanj Maribora, po večani Glavni trg, bi uničil zadnji ostanek intimnosti starega mesta. Zmagati mora načelo, da je staro me sto treba prometno čim bolj razbremeniti in osredoto- Koclerjeva hiša Iz Knafljeve ulice 36 KRONIKA čiti vso skrb na prometno in estetsko ustrczajočo spo jitev mostu in Kopališke ceste. Prav zadnji čas je bilo sproženo še eno, s tega sta lišča načelno važno vprašanje: ustvaril naj bi se cestni predor skozi staro mesto tako, da bi se zvezala Smeta nova z Orožnovo ulico in ta smer podaljšala proti vzhodu, kjer bi dosegla najprej Tkalsko ulico med Gosposko in Vetrinjsko ulico ter stekla nato po ulici Ob jarku v Kopališko ulico. Dejstvo je, da je željo po taki zvezi mogoče prepričevalno zagovarjati; vendar pa obstoji taka potreba predvsem za osebni promet, dočim vozovni in avtomobilski ne prihaja v toliki meri v poštev. Smetanova ulica predstavlja bivališče urad- ništva in drugih nameščencev in je kot taka izrazito nemeščansko selišče, ki nima nikake zveze na zahod s Koroško cesto in le malenkostno obrt ali trgovino, ki bi zahtevala vozovni in avtomobilski promet s sta rim mestom ali vzhodnimi predeli mesta in tega tudi ne dopušča železniški nasip za Mlinarsko ulico. Dej stvo je, da je problem osebnega prometa za ta del do stop v staro mesto in manj preko njega, problem vo- zovnega prometa pa predvsem problem dostopa do dravskega mosta. Zato je za rešitev tega načrta edino umesten način, kakor ga je formuliral banovinski ar hivar in konservatorjev zaupnik g. Fr. Baš: za po trebe pešcev naj se ustvari od Smetanove do Marijine ulice na prostoru med Slomškovim trgom in Gosposko ulico in od Tkalske do Vetrinjske ulice vrsta pasaž. Tako bi ostal mestni tloris v celoti ohranjen, vtis pa triarhalnega in svojevrstnega starega Maribora pa bi se samo še poudaril. Zelo važna je dalje prometna regulacija Ptuja in Škofje Loke, kjer bo treba veliko previdnosti in takta, da se ne uniči neprekosljivi milje teh dveh najlepših naših starih mest. Sploh je treba priporočati, da se pri sestavi regulacijskih načrtov postopa skrajno pre vidno. Predpogoj bi moral biti, da se ugotovijo vse tiste točke, s katerimi mora projektant računati kot z zaščitenimi. Smotrna ureditev regulacijskih načrtov in gradbenih predpisov ter gradbenega okvirja za po samezne dele mesta vsebuje že sama najboljšo in naj zanesljivejšo zaščito spomeniških vrednot. Slučaj s Koslerjevo hišo v Schellenburgovi ulici v Ljubljani je zato drastičen primer: začasni pravilnik jemlje to hišo pod zaščito in to upravičeno, ker ta stavba ne dvomno spada med tiste spomenike v Ljubljani, ki jih je brez oporekanja treba zaščititi, regulacijski Koslerjeva hiša v Schellenburgovi ulici KRONIKA Detajl Koslerjeve hiše v Schellenburgovi ulici V Ljubljani načrt pa predvideva tako razširitev ceste, da mora hiša nujno pasti, ako ta regulacija obvelja. Prilago ditev regulacijskega načrta temu spomeniku je naj- naravnejši izhod iz te dvoumnosti. Za konec opozarjam še na to, da je položaj v Slo veniji tak, dobra tradicija mestnega stavbarstva toliko ukoreninjena, da bodo tudi graditelji razširjenih mest, kar je posebno aktualno v Ljubljani, Mariboru, Celju in podobnih, naglo rastočih mestih, morali računati s starimi jedri naselbin in skrbeti, da jih harmonično vključijo v organizme bodočnosti. Stara mesta, ki se kot stanovanjski deli vidno razbremenjujejo, bodo morala dobiti zopet življenjsko nalogo, ki bo opravi čevala njihov obstoj; da ta naloga ne more biti indu strijska, je nedvomno. More biti stanovanjska ali trgovska, vsekakor pa mora biti aktualna, ker vse, kar ne služi sodobnemu življenju, nujno propada. 1 Prim. Hans V o g t s, Gesundungsmassnahmen fiir das Kolner Rheinviertel, Deutsche Kunst und Denkmalpflege 1935, str. 105—109. 2 Prim. F. H. F 1 e s c h e, Sanierung der Altstadt in Braunschweig, Deutsche Kunst itd. 1934, str. 78—80. 3 H. H 6 h n, Umgestaltungen in der Altstadt von Niirn- berg, Deutsche Kunst itd. 1934, str. 73—77. 4 Prim. o tem Kronika II., str. 6—7. 5 F. H. F1 e s c h e, Die Umgestaltung der Stadt Braun- schvveig, Deutsche Kunst itd. 1935, str. 169—170. 6 Die Erneuerung von Ziegeldachern historischer Ge- bšiude, Deutsche Kunst itd. 1934, str. 137—143. 7 G. G a n fi a u g e, Der Weltbewerb »Altstadtdurchbruch in Kassel«, Deutsche Kunst itd. 1934, str. 32—36. 37