23 UDK 821.124+821.14:378(436Graz)(091)”1872/1918” 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 11. 8. 2020 Matej Hriberšek* Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze The first Slovene doctors in classical philology at Graz university Izvleček Med letoma 1872 in 1918 je na Univerzi Karla in Franca v Gradcu s področja klasične filolo- gije doktoriralo trinajst kandidatov. Univerza v Gradcu, ki sicer ni uživala tolikšnega slove- sa kot dunajska, čeprav so na njej predavali nekateri renomirani strokovnjaki za klasično starinoslovje, je bila za slovenske študente klasične filologije bolj dostopna zaradi bliži- ne in zato, ker je bilo življenje v Gradcu lažje kot na Dunaju. V prispevku sta predstavlje- na doktorski študij in v osnovnih orisih delo na področju filologije prvih šestih doktorjev klasične filologije, ki so na graški univerzi pro- movirali v obdobju med letoma 1876 in 1904; to so bili Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek in Ivan Arnejc. Ključne besede: zgodovina univerzitetnega študija, avstrijske univerze, klasični filologi, doktorji, disertacije Key words: history of university study, Austrian universities, classical phi- lologists, doctors, dissertations Uvod Prispevek, v katerem so predstavljeni slovenski doktorji klasične filologije, ki so doktorirali na Univerzi Karla in Franca v Gradcu med letoma 1872 in 1918, * doc. dr. Matej Hriberšek, Oddelek za klasično filologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, e-pošta: matej.hribersek@ff.uni-lj.si; matej.hribersek@guest.arnes.si. Abstract Between 1872 and 1918, thirteen candidates obtained a PhD in classical philology at the Karl- Franzens University in Graz. The Graz university, which did not enjoy the same repu- tation as the one in Vienna even though its lecturers included some very renown experts in classical education, was more accessible for Slovene philology students due to its proxim- ity and because life in Graz was easier than in Vienna. The article presents the doctoral stud- ies and outlines the work in philology carried out by the first graduates in classical philol- ogy obtaining their PhD in Graz between 1876 and 1904; these students were Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek and Ivan Arnejc. 24 Šolska kronika • 1–2 • 2020 je nastajal kot nadgradnja med letoma 2016 in 2019 potekajočega raziskovalnega projekta »Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v Avstro-ogrski monarhiji (1872–1918)«.1 V okviru projekta so bili raziskani doktorski študiji vseh slovenskih doktorjev, ki so promovirali na dunajski filozofski fakulteti v ome- njenem obdobju. Za uvrstitev v kategorijo »slovenski študent« ni bilo dovolj, da je posameznik izviral s slovenskega narodnostnega ozemlja, ampak je moral pri vpisu na študij navesti, da je njegov materni jezik slovenščina; to je bil tudi glavni kriterij selekcije. Kandidati, ki so sicer izhajali s slovenskega narodnostnega oze- mlja, vendar so kot materni jezik v vpisnicah navedli nemščino, v obravnavo niso bili vključeni. Opisi kandidatov so omejeni predvsem na njihov doktorski študij. Ne gre za celovite biografske orise, ampak predvsem za predstavitev njihovega študija, doktorskih disertacij in dela na področju filologije. Predstavitve njihovih profesorskih izpitov niso vključene v predstavitev.2 Leto 1872 je kot mejnik posta- vljeno zato, ker je na avstrijskih univerzah tedaj začela veljati nova ureditev glede doktoratov, ki je za filozofsko fakulteto določala: da je moral biti doktorski kan- didat vsaj tri leta redni slušatelj fakultete in da je moral za pridobitev doktorskega naziva predložiti znanstveno razpravo ter opraviti dva stroga izpita (rigoroza).3 Študij filologije v Avstro-ogrski po 1849 Slovenski študentje, ki so želeli v drugi polovici 19. stoletja študirati klasič- no filologijo, so se večinoma odločali za študij na dveh univerzah: na dunajski in na graški. Prvi slovenski študentje klasične filologije, ki so študirali po reformi avstrijskega šolstva l. 1849, so si za študij praviloma izbrali dunajsko univerzo, ki je v prvi polovici 19. stoletja daleč zaostajala za strokovnim in znanstvenim nivojem in dosežki tedanjih nemških univerz. Na Dunaju je študij z reformnim letom 1849 doživel temeljito prenovo, za katero je bil najbolj zaslužen nemški filolog in šolnik Hermann Bonitz, ki je bil tudi osrednja osebnost celotne pre- 1 Projekt je financirala ARRS (evidenčna številka J7-7276), vodil pa ga je prof. dr. Tone Smolej. 2 Prepisi vpisnic (Nationale) doktorskih kandidatov s seznami predavanj niso vključeni v prispe- vek; za vsakega kandidata je v predstavitvi narejen krajši pregled predavanj, ki so jih obiskovali, z imeni predavateljev (slednji niso posebej predstavljeni). 3 Za natančnejše podatke o tej ureditvi in njenih določilih gl. Richard Meister, Geschichte des Doktorates der Philosophie an der Universität Wien. Mit 7 Tafeln, Von Richard Meister, wirkl. Mitglied der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Vorgelegt in der Sitzung am 11. Juni 1958. Gedruckt mit Unterstützung des Vereines der Freunde der Österreichischen Akade- mie der Wissensachaften,Wien: Rudolf M. Rohrer, 1958, str. 114–126; Tone Smolej, »Prisegam in obljubljam, da bom humanistične študije gojil z neutrudnim delom.« Slovenski doktorandi na dunajski Filozofski fakulteti (1876–1918), Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (1872–1918) (ur. Tone Smolej), Ljubljana, 2019, str. 7–9. 25Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze nove šolstva na ozemlju Avstro-ogrske monarhije.4 Bonitz je na področju študija filologije na dunajski univerzi izvedel prave tektonske premike, kar ni bilo težko, saj pravega študija pred njegovim prihodom skorajda ni bilo; avstrijska filologija tudi ni imela nobenega vidnega predstavnika in se nikakor ni mogla primerjati z dosežki filologov na nemških univerzah. Bonitz je ustanovil klasični seminar, ki je postal osrednji filološki center v Avstriji in tudi osrednja ustanova za usposa- bljanje visoko usposobljenih in strokovno dovolj podkovanih učiteljev klasičnih jezikov, na Dunaj je privabil še nekatere uveljavljene nemške filologe (na primer Karla Grysarja),5 načrtno je skrbel za razvoj znanstvene dejavnosti ter specialne didaktike in metodike pouka klasičnih jezikov, bil je eden od snovalcev celotne šolske reforme, pa tudi eden od glavnih pobudnikov izdajanja revije Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien (Revija za avstrijske gimnazije), ki je postala povezovalni člen med učitelji različnih strok na ozemlju monarhije, še posebej med učitelji klasičnih jezikov, v kateri so filologi lahko objavljali svoje prispevke in se tako tudi strokovno in znanstveno izkazovali in uveljavljali. Dobri obeti gle- de službe za učitelje klasičnih jezikov in prenovljen študij s priznanimi imeni na čelu z Bonitzem so pritegnili tudi prve slovenske študente klasične fiologije, med katerimi velja posebej omeniti Janeza Trdino, ki v zgodovini klasične filologije 4 O Hermanu Bonitzu in njegovem delu gl. Constantin von Wurzbach, Bonitz, Hermann, Bio- graphisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich 2, 1857, str. 53–54; Theodor Gomperz, Her- mann Bonitz, Biographisches Jahrbuch für Alterthumskunde, 11, 1888, str. 53–100; Wilhelm von Hartel, Bonitz und sein Wirken in Österreich, Österreichische Mittelschule 3, 1889, str. 19–54; Salomon Frankfurter, Graf Leo Thun-Hohenstein, Franz Exner und Hermann Bonitz. Beiträge zur Geschichte der österreichischen Unterrichtsreform. Wien: Alfred Hölder, 1893; Bonitz, Her- mann (1814–1888), Altphilologe, Österreichisches biographisches Lexikon 1815–1950 1, 1954, str. 101–102; Ferdinand Sander, Bonitz, Hermann, Allgemeine Deutsche Biographie 47, 1903, str. 99–105; Hans Scharold, Bonitz, Hermann. Neue Deutsche Biographie 2, 1955, str. 447–448; Felix Czeike, Bonitz, Hermann, Historisches Lexikon Wien 1 (A–Da), 1992, str. 423; Rainer Le- itner, Das Reformwerk von Exner, Bonitz und Thun. Das österreichische Gymnasium in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts. Kaderschmiede der Wiener Moderne, Zwischen Orienti- erung und Krise. Zum Umgang mit Wissen in der Moderne (izd. Sonja Rinofner-Kreidl), Wien, Böhlau 1998, str. 17–69; Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, Ljublja- na: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 45–64. 5 O Karlu Josephu Grysarju gl. N. N., Am 3. april l. J. starb zu Wien Hr. Dr. Karl Joseph Grysar …, Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 7, 1856, str. 287–390; H., Grysar, Karl Joseph, Allgemeine Deutsche Biographie 10, 1879, str. 82; Grysar, Karl Josef, Österreichisches biographi- sches Lexikon 1815–1950 2 (Lfg. 6), 1957, str. 96; Franz Römer, Grysar, Karl Josef (1801–1856), Altphilologe, Österreichisches biographisches Lexikon Online-Edition, Lfg. 5 (25.11.2016). Sple- tni naslov: https://biographien.ac.at/ID-0.3026034-1 (pridobljeno 20. julija 2020); Theresia Ma- yerhofer, Der Lehrkörper der Philosophischen Fakultät der Universität Wien von 1848 bis 1873, disertacija, Wien: Universität Wien, 1982, str. 71 in nasl.; Franz Römer, Hans Schwabl, Klas- sische Philologie, Geschichte der österreichischen Humanwissenschaften 5: Sprache, Literatur und Kunst (izd. Karl Acham), Wien: Passagen Verlag, 2003, str. 75; Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 121. 26 Šolska kronika • 1–2 • 2020 na Slovenskem sicer ni pustil vidnejšega pečata;6 pesnika, jezikoslovca in folklo- rista Matijo Valjavca,7 ki je vse svoje dejavno življenje služboval na Hrvaškem;8 frančiškana Ladislava Hrovata, jezikoslovca in prevajalca, ki je bil avtor prvih v slovenščini pisanih strokovnih razprav o latinskem jeziku, v svojem času priznan slovenist, predvsem pa avtor prve v slovenščini napisane latinske slovnice;9 Josipa Stritarja, ki je bil eden najobetavnejših študentov filologije, ki je užival spošto- vanje celo samega Bonitza in je pozneje tudi deloval kot profesor.10 Po končanem študiju so redki slovenski filologi imeli priložnost, da so delovali na slovenskih gimnazijah. Diplomantom je delovna mesta določila država; Ministrstvo za uk in bogočastje (Ministerium für Cultus und Unterricht) je pri zaposlovanju pogosto uveljavljalo načelo, da so morali srednješolski učitelji, torej tudi klasični filologi, delovati v drugih deželah monarhije ali vsaj zunaj kraja, kjer so se rodili ali so se šolali. Tako je v sedemdesetih letih 19. stoletja od 120 slovenskih srednješolskih učiteljev samo 18 učilo na slovenskih gimnazijah; vsi drugi so dobili službe dru- 6 Matej Hriberšek, Klasični jeziki v življenju in delu Janeza Trdine, Janez Trdina med zgodovino, narodopisjem in literaturo: jubilejna monografija (ur. Marijan Dović), Novo mesto: Goga; Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2005, str. 59–72. 7 Gl. Fran Levec, Matija Valjavec. Životopis, Knezova knjižnica. Zbirka zabavnih in poučnih spi- sov. II. zvezek (ur. Fran Levec), Ljubljana: Tisk »Národne tiskarne«, 1895, str. 163–210; Vilko Novak, Jože Toporišič, Valjavec, Matija (1831–1897). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi758091/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 20. julija 2020); Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 52, 123–125, 137–138, 212. 8 Čeprav je Valjavec vse svoje dejavno življenje preživel na Hrvaškem, je s področja klasičnih je- zikov tudi na Slovenskem zapustil nekaj odmevnih prevajalskih dosežkov: Matija Valjavec, So- foklov Ajant. Žaloigra, ki jo je iz grščine poslovenil Kračmanov Matija, V Celovcu: Janez Leon, 1863; Matija Valjavec, Sinonove laži, s kterimi je Trojance prekanil, da so nesrečnega konja v mesto vzemši padli sovražnikom v pest. (Iz Virgilijeve Eneide II. bukev, 1–197) Slovenska bčela 4, 1853, št. 22 (v četvrtek 2. junija 1853), str. 169–170; št. 23 (v četvrtek 9. junija 1853), str. 177–178; Matija Valjavec, Homerove Odiseje I. spev. Poslovenil M. Valjavec, Glasnik slovenskega slovstva 1, 1854, str. 54–58; Matija Valjavec, Stvarjenje. Iz Ovidja met. I. – Poslovenil M. Kračmanov, Gla- snik slovenski 2, 1858, št. 5, str. 77–78; Matija Valjavec, Ajant. (Žaloigra, ki jo je spisal Sofokles; poslovenil M[atija]. Kr[ačmanov], Slovenski glasnik 4, 1861, št. 15, zv. 7, str. 83; št. 16, zv. 7, str. 89; št. 17, zv. 7, str. 94–95; št. 18, zv. 7, str. 103–104; št. 21, zv. 7, str. 115–116; Matija Valjavec, Čveteri véki ali dôbe sveta. Po Ovidiju poslovenil M. Valjavec, Koledarček slovenski za prestopno leto 1856 (izd. Janez Bleiweis), Ljubljana, Jožef Blaznik, 1856, str. 62–64. 9 Gl. Matej Hriberšek, Življenje in delo p. Ladislava Hrovata. Ljubljana: Institutum Studiorum Humanistatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006, passim; Matej Hriberšek, Od Tuhinja do Novega mesta: p. Ladislav Hrovat, Kamniški zbornik 19, 2008, str. 229–237; Matej Hriberšek, Delo Ladislava Hrovata na področju latinske in slovenske skladnje, Jezik in slovstvo 63, 2018, št. 2/3, str. 257–269. 10 Za oris Stritarjevega študijskega obdobja gl. Tone Smolej, »Kaj večega poskusiti in postati«. Slo- venski pisatelji dunajski študentje (1850–1926), Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 41–45. Približen vpogled v vsebino študija nam ponujajo ohranjeni Stritarjevi zapiski Bonitze- vih predavanj; ohranjenih je 5 zvežčičev z zapiski datiranih predavanj. Gl. AS 1012, Josip Stritar; Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 52. 27Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze god po monarhiji, večinoma na Hrvaškem.11 Vendar pa so Bonitzeva prizadevanja kmalu začela prinašati rezultate: v dunajskem filološkem seminarju je profesor- skemu zboru v slabih dveh desetletjih uspelo vzgojiti nekaj generacij prodornih filologov in strokovnjakov filologiji sorodnih strok, ki so postopoma prevzema- li vodilno vlogo na področju filologije in klasičnega starinoslovja v Avstriji in ji prinesli tudi mednarodni sloves: med najpomembnejšimi so bili Wilhelm von Hartel, Theodor Gomperz, Karl Schenkl, Hans von Arnim, Edmund Hauler, Ro- bert Kauer, Martin Ludwig Radermacher in drugi. Nekoliko v senci razvoja dunajske filologije, kamor so se večinoma vpisovale prve generacije slovenskih filologov, se je postopoma razvijal tudi oddelek za kla- sično filologijo na graški univerzi,12 ki je kmalu postal zanimiv tudi za slovenske študente klasične filologije. Razloga za to sta bila dva. Prvi je bil ekonomske na- rave: Gradec je bil bližje kot Dunaj in življenje v Gradcu je bilo za študente, ki so večinoma izhajali iz revnega kmečkega ali delavskega okolja, lažje in ekonomsko vzdržnejše kot na Dunaju. Drugi razlog je bil strokovne narave: tudi filologija na graški univerzi se je postopoma strokovno uveljavila v širšem evropskem prosto- ru, na oddelku pa so predavali nekateri ugledni klasični filologi, kot na primer Max Theodor von Karajan, Wilhelm Kergel, Alois Goldbacher in drugi. Več slo- venskih študentov klasične filologije najdemo v vpisnicah graške univerze po letu 1860. Med slovenskimi diplomanti klasične filologije v Gradcu je tudi nekaj takih, ki so nekaj let študirali na Dunaju, nato pa so študij nadaljevali in dokončali v Gradcu. Med slovenskimi študenti v Gradcu je bila vrsta filologov, ki so bili po- zneje pomembni ne le kot učitelji (klasičnih jezikov in drugih predmetov), ampak tudi kot literati, prevajalci, ravnatelji gimnazij, pisci učbenikov, slovaropisci in intelektualci najširšega formata. Omenimo samo nekatere. Valentin Kermavner (študiral klasično filologijo v letih 1856–1860/1861) se je uveljavil kot prevajalec in pisec učbenikov za klasične jezike;13 Rajka Peruška (študiral klasično in slovan- sko filologijo v letih 1872/1873–1877/1878) poznamo kot bibliografa, jezikoslovca 11 Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 121. 12 O razvoju graške filologije gl. Walter Höflechner idr., Das Fach Klassische Philologie an der Uni- versität Graz vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zur Gegenwart. Mit Beiträgen von Herbert H. Egglmeier, Walter Höflechner, Alois Kernbauer, Walter Primig, Peter G. Tropper, Franz-Anton Wallisch, Beiträge und Materialien zur Geschichte der Wissenschaften in Österreich: Klassische Philologie in Graz; Habilitationen an der Grazer Philosophischen Fakultät; Einrichtung der Ger- manistik-Lehrkanzeln; Briefe Adlers an Meinong; Zur Grazer Studentengeschichte (ur. Walter Höflechner), Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz, Bd. 11 (ur. Hermann Wies- flecker), Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 1981, str. 1–359. 13 Gl. Šlebinger, Janko: Kermavner, Valentin (1835–1908). Slovenska biografija. Slovenska akademi- ja znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi271211/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 21. julija 2020); Kajetan Gantar, Klasični filolog Valentin Kermauner (1835–1908), ded Dušana Kermavnerja, Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Med politiko in zgodovino (ur. Aleksander Žižek, Jurij Perovšek) Ljubljana: SAZU in Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2005, str. 15–22; NUK Ms 1399 Kermavner Valentin, Zapuščina; Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 79, 128, 148, 153–161, 165, 168, 177–178, 180, 183, 185–186, 199, 203. 28 Šolska kronika • 1–2 • 2020 in pisca, kot filolog pa je bil sicer zelo produktiven, a številnih projektov (knjig in raziskav), ki se jih je lotil, nikoli ni uspel dokončati;14 Janko Košan (študiral klasič- no filologijo in slavistiko v letih 1878/1879–1883/1884) se je ob učiteljskem delu (na mariborski gimnaziji, na graški 1. državni gimnaziji ter kot učitelj slovenščine na graški trgovski akademiji, na tehniki ter ženskem in moškem učiteljišču) uveljavil kot pisec slovenskih učbenikov za klasične jezike;15 Josip Wester (študiral slavisti- ko in klasično filologijo v letih 1893–1897) se je uveljavil tudi kot slavist, šolnik in dejaven šolski politik ter planinec;16 Fran Wiesthaler (študiral slovansko in klasič- no filologijo v letih 1868–1872) se je kot učitelj in ravnatelj kalil na več slovenskih gimnazijah, kot filolog se je uveljavil kot pisec učbenikov za klasične jezike, naj- bolj pa ga poznamo kot urednika velikega latinsko-slovenskega slovarja, ki je začel nastajati l. 1895 pod njegovim vodstvom, dokončan pa je bil šele l. 2008.17 V sedemdesetih letih 19. stoletja dobimo tudi prve slovenske doktorje kla- sične filologije. Na dunajski univerzi se je v 46 letih med 1872 in 1918 za doktorat s področja klasične filologije odločilo enajst slovenskih študentov, tj. takih, ki so ob vpisu na študij filologije navedli, da je njihov materni jezik slovenščina. Kar nekaj je tudi primerov, ko so doktorji filologije sicer izhajali s slovenskega narodnostne- ga ozemlja, vendar so kot materni jezik v vpisnicah navedli nemščino. Glede na to, da je bilo latinščini in grščini v gimnazijskem in sploh srednjem šolstvu mo- narhije odmerjenih proporcionalno največ (več kot 40%) učnih ur18 in da je bila 14 Gl. Janko Šlebinger, † Rajko Perušek, Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 8, 1917, št. 12, str. 133–137; Janko Šlebinger, Perušek, Rajko (1854–1917), Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi415908/#slovenski-biografski-leksikon (pridoblje- no 21. julija 2020). 15 Gl. Šlebinger, Janko, Košan, Janko (1857–1927). Slovenska biografija. Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi294411/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 22. julija 2020); Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 189, 202–208, 214, 220–222, 283–284. 16 Gl. Orel, Tine, Wester, Josip (1874–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi838155/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 23. julija 2020); Josip Wester, Novomeški spomini, Novo mesto: Dolenjsko muzejsko društvo, 1958 (z biblio- grafijo); NUK, Ms 1833, Wester, Josip, Zapuščina; Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 174, 220, 237 (op. 37), 241–247, 252–256, 272, 303. 17 Gl. Gantar, Kajetan: Wiesthaler, Fran (1849–1927). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi839896/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 23. julija 2020); Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 14, 79, 128, 153–162, 169–177, 183–188, 196, 199–200, 211–223, 245, 274–276, 283, 303–308. 18 Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreich. Vom Ministerium des Cultus und Unterrichts. Wien: kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1849, str. 22–28; August Baumeister: Die Einrichtung und Verwaltung des höheren Schulwesens in den Kultur- ländern von Europa und in Nordamerika. München: C. H. Beck 1897, str. 272; Matej Hriberšek: Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, str. 49. 29Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze vseskozi prisotna potreba po kvalitetnih učnih kadrih, kar je pomenilo, da je bilo študentov filologije kar precej, je število slovenskih doktorjev filologije razmero- ma majhno. V omenjenem obdobju je na Dunaju promoviralo devet slovenskih doktorjev klasične filologije: Fran Detela, Josip Pipenbacher, Franc Prosenc, Franc Lastavec, Anton Dolar, Janez Gnidovec, Anton Derganc, Franc Jerè in Janez (Ivan) Samsa. Še dva doktoranda sta sicer opravila vse zahtevane študijske obveznosti, vendar nista bila promovirana; to sta bila Janez Maselj in Franc Omerza. Večina je izhajala iz revnejših slojev, iz vrst kmečkega prebivalstva; njihovi starši so bili navadno kmetje ali kajžarji. Od devetih so bili trije duhovniki, ki so v Ljublja- ni končali štiriletni študij teologije (Gnidovec, Jerè, Samsa), na študij filologije na Dunaj pa so prišli ob podpori škofa Antona Bonaventure Jegliča z namenom, da se usposobijo za učitelje na novonastali škofijski gimnaziji v Šentvidu. Štirje med njimi so se v svojih disertacijah ukvarjali z jezikovnimi vprašanji (Pipenba- cher, Lastavec, Dolar in Derganc), pet pa jih je obravnavalo literarnozgodovinske teme (Detela, Prosenc, Gnidovec, Jerè, Samsa). Od enajstih napisanih doktorskih disertacij so ohranjene samo štiri (Detela, Lastavec, Dolar, Gnidovec). Po kon- čanem študiju so vsi delovali kot učitelji na gimnazijah, večina se je posvečala delu na področju šolstva in kulturnemu delu, nekateri so bili avtorji učbenikov in prevajalci, večina pa jih je tudi objavljala v strokovnem, poljudnem ali dnevnem tisku. Nobeden od njih se ni posvetil znanstveni ali akademski karieri in noben ni bil habilitiran na kateri od univerz na območju Avstro-ogrske.19 Na Univerzi Karla in Franca v Gradcu je v obdobju med letoma 1872 in 1918 doktoriralo trinajst slovenskih klasičnih filologov. Deset jih je svoje doktorate napisalo v nemščini, dva v latinščini, eden pa deloma v nemščini in deloma v la- tinščini. Osem doktorjev je izhajalo s Štajerske, trije s Kranjske in dva s Koroške. V slovenskem prostoru so delovali večinoma kot srednješolski učitelji, prevajalci, pisci učbenikov, literati, politiki, narodni buditelji, ravnatelji gimnazij, kot de- javni člani in voditelji različnih društev in organizacij ter intelektualci najširšega formata. Jakob Purgaj Prvi slovenski doktor filologije je bil Jakob Purgaj (Jakob Purgai),20 ki se je rodil 9. maja 1848 v Šent Lenartu v Slovenskih goricah (St. Leonhardt in Win- dischen Büheln) na Štajerskem, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Leta 1860 je v 19 Več o dunajskih doktorjih klasične filologije, ki so promovirali na dunajski univerzi med letoma 1872 in 1918 gl. Matej Hriberšek, Slovenski doktorji klasične filologije, promovirani na dunajski univerzi v obdobju 1872–1918, Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunaj- ski filozofski fakulteti (1872–1918) (ur. Tone Smolej), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2019, str. 21–50. 20 UAG, Rigorosenakten 205, Jakob Purgaj; UAG, Doktoratsakten Jakob Purgai, Curriculum vitae. 30 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Mariboru stopil v normalko, l. 1861 pa se je vpisal na mariborsko državno gimna- zijo, ki jo je obiskoval v obdobju od 1862 do 1868.21 Vseskozi je bil med najboljšimi v razredu, prejemal pa je tudi štipendijo Franca Cvetka;22 4. avgusta 1868 je tu maturiral z odliko. Isto leto se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze Karla in Franca v Gradcu, kjer je osem semestrov, od zimskega semestra 1868/69 do letne- ga semestra 1872, študiral klasično in slovansko filologijo ter zgodovino.23 Purgaj je pri Maxu Theodorju von Karajanu poslušal predavanja iz grške lite- rarne zgodovine, grške slovnice (skladnja) in grške metrike, obiskoval je njegove seminarje, pri njem pa so prevajali tudi Horacija (Epistula ad Pisones), Homer- ja, Teokrita, Vergilija (Georgike) in Kvintilijana. Pri Karlu Schenklu je obiskoval predavanja iz slovnice (primerjalno glasoslovje in oblikoslovje grščine in latinšči- ne) in iz antičnih starožitnosti, udeleževal se je njegovih seminarjev ter številnih prevajalskih vaj, kjer so prevajali Sofokla (Filoktet, Elektra), Tukidida, Platona (Evtidem, Simpozij), Evripida (Kiklop), Cicerona (govori, O naravi bogov), Hora- cija (Pisma), Ovidija (Fasti) in Tacita (Germanija). Pri Wilhelmu Kerglu (Kergel) so brali Demostena (Govor o vencu) in Cicerona (Za Milona). Pri Josephu Wilhelmu Nahlowskem (Nahlowsky) je obiskoval predavanja iz psihologije, logike in (praktične) filozofije, pri Aloisu Riehlu predavanja iz grške filozofije, pri Wilhelmu Kaulichu predavanja iz nemške filozofije, grške filozo- fije, novejše filozofije, pedagogike in logike, pri Johannu Weißu predavanja iz rimske zgodovine in splošne antične zgodovine, pri Richardu Heinzlu (Heinzel) predavanja iz zgodovine nemške književnosti (od Goetheja) in razlago starej- ših nemških lirikov, pri Gregorju Kreku pa predavanja iz slovanske filologije: o zgodovini slovanske književnosti, o slovanski mitologiji, o vplivu krščanstva na Slovane in o historični slovnici.24 V času svojega študija je – tako navaja sam – na- pisal šest obsežnejših razprav s področja latinske in nemške filologije.25 Pred doktoratom je Purgaj že tri leta poučeval kot gimnazijski profesor; k opravljanju profesorskega izpita se je prijavil 25. julija 1872 v Gradcu. Vse zahte- vane obveznosti je opravil med 31. julijem 1872 in 12. marcem 1873: 31. julija 1872 in 17. februarja 1873 je bil pripuščen k izpitom, 27. februarja in 1. marca 1873 je nadaljeval opravljanje izpitov, 12. marca pa je imel poskusni didaktični nastop v VII. razredu I. državne gimnazije v Gradcu; istega dne mu je komisija podelila dovoljenje, da lahko poučuje klasično filologijo na celotni gimnaziji ob uporabi nemškega učnega jezika,26 18. aprila 1873 pa je imel še praktični nastop iz grške- ga jezika v IV. razredu I. gimnazije v Gradcu. Najprej je bil poskusni kandidat na I. državni gimnaziji v Gradcu, 12. julija 1873 pa je z odlokom postal učitelj na 21 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1862–1868. 22 UAG, Doktoratsakten, Jakob Purgai, Curriculum vitae. 23 UAG, Rigorosenakten 205, Jakob Purgaj. 24 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Jakob Purgaj, WS 1868/69–SS 1872. 25 UAG, Doktoratsakten, Jakob Purgai, Curriculum vitae. Iz zapisa ni mogoče razbrati, ali je kot študent pisal in objavljal strokovne prispevke ali ima v mislih študijske seminarske naloge. 26 UAG, Doktoratsakten, Jakob Purgai, Curriculum vitae. 31Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Purgaj – Doktortsakt: ocena prof. von Karajana; vir: UAG 32 Šolska kronika • 1–2 • 2020 državni gimnaziji v Mariboru, kjer je l. 1874 postal redni učitelj in razrednik v VI. gimnazijskem razredu.27 V tem obdobju je že pripravljal disertacijo in v gimnazijskem izvestju tega leta je objavil razpravo z enakim naslovom, kot ga je pozneje dal disertaciji: Die Reihenfolge der Olynthischen Reden des Demosthenes (Vrstni red Demo- stenovih »Olintskih govorov«).28 Iz razprave dobimo približen vpogled v vsebino sicer neohranjene diserta- cije. V njej je predstavil raziskovanje razdelitve Demostenovih olintskih govorov v antiki in pozneje, še zlasti v 19. stoletju, ter obravnavo te tematike pri posameznih sodobnih piscih. Sle- dila je vsebinska in stvarna obravnava posameznih mest in daljših odlomkov iz Demostenovih Olintskih govorov, ki kakorkoli nakazujejo, kakšen je oz. naj bi bil vrstni red teh govorov. Purgaj je natančno pretresel vsebino, realije in slovnično strukturo teh odlomkov ter jih navezal na zgodovinske parale- le. Razprava očitno ni bila dokončana, saj se konča precej abruptno, brez ja- snih sklepov ali ugotovitev; verjetno je bil v izvestju objavljen le del ali obsežnejši osnutek pozneje oddane disertacije. V letih 1875–1876 je Purgaj deloval kot profesor na državni gimnaziji v Ma- riboru, kjer je bil leta 1875 razrednik VII. razreda, učil je (skupaj 17 ur) latinščino v VII. in grščino v VIII. razredu in slovenščino za nemške dijake, imel pa je še poseben tečaj.29 Leta 1876 je bil razrednik v V. razredu, učil pa je (skupaj 20 ur) latinščino v V. in VIII. razredu, grščino v V. in slovenščino za Nemce v III. in IV.30 12. marca 1876 se je prijavil k rigorozoma; ob prijavi je oddal tudi disertacijo z enakim naslovom, kot ga je imela omenjena, v izvestju objavljena razprava: Die 27 Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg. Veröffentlicht von der Direktion am Sc- hlusse des Schuljahres 1874, Marburg 1874, str. 40–41, 67. 28 Jakob Purgaj, Die Reihenfolge der Olynthischen Reden des Demosthenes. Vom k. k. wirklichen Gymnasiallehrer Jakob Purgaj, Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg. Veröffentli- cht von der Direktion am Schlusse des Schuljahres 1874, Marburg 1974, str. 3–25. 29 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1875, str. 49. 30 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1876, str. 32. Purgaj – Naslovna stran prispevka Die Reihenfolge der olyntischen Reden des Demosthenes iz gimnazijskega izvestja mariborske gimnazije za leto 1874; vir: dLib 33Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Reihenfolge der Olyntischen Reden des Demosthenes (Vrstni red Demostenovih »Olintskih govorov«);31 disertacija, ki je bila napisana v nemščini, ni ohranjena. Za ocenjevalca (referenta) sta bila določena Wilhelm Kergel in Max Theodor von Karajan. Iz ocen lahko ugotovimo, da je Purgaj v disertaciji predstavil kratko zgo- dovino raziskovanja tega vprašanja, predvsem dve glavni razdelitvi Demostenovih govorov: Kalimahovo (kallimacheische) in razdelitev, ki jo je vpeljal Dionizij Ha- likarnaški, v nadaljevanju pa se je posvetil vsebinskim vprašanjem in odlomkom, ki nakazujejo, katera od razdelitev je ustreznejša. Že narava same tematike je nakazovala, da je bila naloga strogo omejena na raziskovanje dejstev in manj na interpretacijo, na kar sta opozorila tudi oba referenta, ki sta izpostavila nekaj napak, vendar sta poudarila, da je kandidat uspel pokazati na nekatere doslej še neugotovljene tako vsebinske kot kronološke posebnosti, disertacijo pa je zazna- movala tudi vrsta zelo pretanjenih interpretacij ter jasne predstavitve dejstev in problemov. Zato sta jo oba ocenila kot dobro, jo potrdila in podala privoljenje, da se kandidata pripusti k rigorozoma.32 Purgaj je 12. julija 1876 najprej opravljal enourni rigoroz iz filozofije; vsi trije ocenjevalci (Kaulich, Riche in Schmidt) so ga ocenili z oceno »zadostno« (genügend); s tem je bil enoglasno potrjen. Drugi, dvourni rigoroz iz klasične filologije v povezavi z antično zgodovino je opravljal 21. oktobra 1876; trije oce- njevalci (Kergel, von Karajan in Leitgeb) so ga ocenili z zadostno (»genügend«), eden (Weiss) pa mu je dal oceno »dobro« (bene), s čimer je bil enoglasno potrjen. Promoviran je bil 26. oktobra 1876.33 Po promociji je Purgaj učil na mariborski gimnaziji do l. 1879: leta 1877 kot razrednik v VI. razredu (skupaj 18 ur: latinščina v VI. in VII., grščina v VI., slo- venščina za Nemce v IV.),34 leta 1878 kot razrednik VII. razreda (skupaj 17 ur: latinščina v VII. in VIII., grščina v VII., slovenščina za Nemce v I.),35 leta 1879 kot razrednik v VIII. razredu (skupaj 17 ur: latinščina in grščina v VIII., slovenščina za Nemce v II., filozofska propedevtika v VII. in VIII.);36 vseskozi je bil član pod- pornega društva dijakov. S šolskim letom 1879/1880 je bil z ministrskim odlokom prestavljen na I. državno gimnazijo v Gradcu;37 tu je poučeval latinščino, grščino 31 UAG, Doktoratsakten, Jakob Purgai. 32 UAG, Doktoratsakten, Jakob Purgai, Gutachten über die Doctordissertation des Gymnasialle- hrers zu Marburg Herrn Jacob Purgaj: »Die Reihenfolge der olyntischen Reden des Demosthe- nes, Marburg 1874.« (Karajan, Graz 11. April 1876); Gutachten über die Doctordissertation des Herrn J. Purgaj (Kergel, Gratz, 1. 5. 76). 33 UAG Rigorosenakten 205, Jakob Purgaj; UAG, Lehramtsprüfungsakten, Jakob Purgaj. 34 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1877, str. 32 in 56. 35 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1878, str. 40. 36 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1879, str. 40. 37 Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1880, str. 35-36; Učiteljska imenovanja na srednjih šolah, Slovenski narod 12, 1879, št. 166 (torek, 22. julija), str. 3–4; Razne stvari, Slovenski gospo- dar 13, 1879, št. 268. 34 Šolska kronika • 1–2 • 2020 in nemščino vsaj do l. 1898;38 bil je tudi kustos knjižnice in član dijaškega podpor- nega društva.39 Več o njem zaenkrat ni znano. Ivan Tertnik Drugi slovenski doktor filologije na graški univerzi je bil Ivan Tertnik (Jo- hann Tertnik),40 ki se je rodil 27. januarja 1859 v Spodnji Šiški, kjer je v obdobju 1866–1870 obiskoval osnovno šolo (normalko).41 Leta 1870 se je vpisal na gimnazi- jo v Ljubljani, ki jo je obiskoval do l. 1877, ko je meseca julija maturiral z odliko.42 Nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto dunajske univerze na študij klasične fi- lologije in slavistike. Na Dunaju je študiral vseh osem semestrov, od zimskega semestra 1877/78 do letnega semestra 1881. Pri Wilhelmu von Hartlu je poslušal predavanja o gr- ški slovnici, o zgodovini grške književnosti, o osnovah grške in rimske metrike, o zgodovini rimske dramatike, o latinski slovnici (oblikoslovje) in stilistiki, na seminarjih in proseminarjih pa so ob diskusijah obravnavali: Iliado, Sofokla (Tra- hinke), Demostena (Govor o vencu), Teognisa, Cicerona (Pisma), Salustija, Tibula in Livija. Pri Karlu Schenklu je poslušal predavanja o grških vojnih starožitnostih, o zgodovini klasične filologije in o grški mitologiji, obiskoval je njegove grške in latinske slovnične in stilistične vaje, na seminarjih in proseminarjih pa so imeli grške vaje in obravnavali Aristofana (Žabe), Ksenofonta (Ojkonomikos, Simpo- zij), Katula, Seneko (Medeja), Tacita (Pogovor o govornikih) in pisce Cesarske zgodovine (Historia Augusta). Pri Michaelu Gitlbauerju je poslušal predavanja o rimskih zasebnih starožitnostih, analizirali so metriko Sofoklovih zborskih spevov, na seminarjih in proseminarjih so interpretirali Herodota, Vergilija (Ge- orgike), Horacija (Ode), Livija, Teokrita, imeli pa so tudi vaje iz latinske stilistike. Pri Theodorju Gomperzu je poslušal predavanja o grških državnih starožitnostih 38 Jahresbericht des k. k. ersten Staats-Gymnasiums in Graz. Veröffentlicht am Schlusse des Studi- en-Jahres 1898, Graz 1898, str. 36. 39 Jahresberichrt des k. k. ersten Staats-Gymnasiums in Graz. Veröffentlicht am Schlüsse des Stu- dienjahres 1881, str. 23. 40 UAG, Rigorosenakten 344, Johann Tertnik; UAG, Doktoratsakten, Johann Tertnik, Curricu- lum vitae; Kajetan Gantar, Tertnik, Ivan (1859–1941), Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi694636/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 24. julija 2020). 41 Letno poročilo perve mestne čveterorazredne ljudske šole pri sv. Jakobu v Ljubljani (Jahresbericht der ersten städtischen vierklassigen Volksschule zu St. Jakob in Laibach). Verlag der I. städti- schen 4 klassigen Volksschule: Ljubljana 1871, str. 14; 1872, str. 12; 1873, str. 17; 1874, str. 22. 42 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1870. Verlag des k. k. Obergymnasiums: Laibach, str. 46 (I. b); 1871, str. 46 (II. b); 1872, str. 42 (III. b); 1873, str. 55 (IV. b); 1874, str. 45 (V. b); 1875, str. 55 (VI. b); 1876, str. 40 (VII. b); 1877, str. 51 (VIII. b; tega leta je bil med najboljšimi v razredu). 35Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Tertnik – Doktoratsakt: prva stran ocene prof. von Karajana; vir: UAG 36 Šolska kronika • 1–2 • 2020 in Platonovem življenju in delu, brali so Herodota in imeli vaje iz Platona. Pri Emanuelu Hoffmannu je poslušal predavanja iz zgodovine latinske književnosti, na seminarjih in proseminarjih pa so brali Evripida (Medeja), Horacija (Satire) in Tacita (Anali). Pri Ottu Hirschfeldu se je udeleževal predavanj iz grške zgodovine ter predavanj in vaj iz latinske epigrafike, pri Thomasu Garrigueu Masaryku pre- davanj iz Platonove filozofije, pri Theodorju Vogtu pa predavanj iz gimnazijske pedagogike. Vsa predavanja s področja slavistike je poslušal pri Franu Miklošiču, in sicer več predavanj iz primerjalne slovnice slovanskih jezikov, dalje o staro- cerkvenoslovanski slovnici, o slovanskih jezikih in krajevnih imenih, o stari slovanski zgodovini, o slovanski ljudski epiki, slovanski etnografiji in paleografiji, brali pa so tudi srbska literarna besedila.43 Tertnik je svojo disertacijo očitno začel pisati takoj po končanem študiju; razpravo z naslovom Seneca tragicus num in pangendis versibus asklepiadeis »accuratissime« Horatium secutum esse recte dicatur (Ali bi upravičeno rekli, da je tragik Seneka pri ustvarjanju asklepiadskih verzov »zelo natančno« sledil Hora- ciju) je napisal v latinščini, obsegala je 115 strani, končal in oddal pa jo aprila 1883 na Filozofski fakulteti Univerze Karla in Franca v Gradcu.44 Po koncu predavanj na Dunaju je obiskoval še en semester predavanj na graški univerzi.45 Disertacija je bila rezultat dlje časa trajajočega ukvarjanja s študijem Seneke; odločil se je za razmeroma ozko področje, tj. obravnavo Senekove metrike in znotraj te samo na obravnavo asklepiadskih verzov. Prvotno je svoje delo zastavil kot širšo študijo o verzu pri Seneki, a je ugotovil, da v razpravo ne bo mogel zajeti vsega, kar bi bilo treba, pri prebiranju strokovne literature pa je ugotovil, da so bili strokovnjaki pri obravnavi metrike pri Seneki premalo natančni; zato se je odločil, da razišče trditev, ali je bil Seneka pri rabi asklepiadskih verzov konstanten in ali se je pri tem zgledoval po Horaciju. Tertnika niso zanimale samo povezave med Seneko in Horacijem, ampak tudi razlike med njima; zadal si je nalogo, da zbere razme- roma raztreseno gradivo o tej tematiki in doda nekaj lastnih ugotovitev. Razpravo je razdelil na sedem poglavij: Uvod (str. 1–3); 1. O stopicah (str. 5–16); 2. O cezuri (str. 17–22); 3. O ritmih (str. 22–109); 4. O eliziji (str. 109–112); 5. O enklizi (str. 112); 6. O tmezi (str. 113–114); 7. O podaljšavah v arzi. Vendar pa l. 1883 Tertnik ni pristopil k rigorozom. Po končanem študiju je odslužil vojaški rok,46 leta 1882 pa je začel učiti na I. državni gimnaziji v Ljublja- ni; tu je bil najprej leto in pol pomožni učitelj in nato suplent do 15. septembra 1886.47 Tedaj se je znova posvetil študiju v Gradcu in rezultat njegovega dela je 43 UAW, Philosophische Fakultät, Nationale, Johann Tertnik, WS 1877/78–SS 1881. 44 UG, Hauptbibliothek, SOSA, handschriftl. Dissertationen II 250068. 45 Gl. seznam njegovih predavanj spodaj. V času študija v Gradcu je živel na Jacominigasse 10. 46 Tega sam sicer ne omenja (UAG, Doktoratsakten, Johannes Tertnik, Curriculum vitae); ta poda- tek navaja Kajetan Gantar, Tertnik, Ivan (1859–1941). 47 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1886. Laibach 1886, str. 28, 52–53. 37Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze bila nova disertacija z naslovom Seneca-Studien (Študije o Seneki);48 16. maja 1889 je disertacijo izročil v presojo. Najprej je bila predana v preverjanje profe- sorju Maxu Theodorju von Karajanu, ki jo je pregledal in ocenil, da ni identična s prvo disertacijo iz l. 1883. Obseg nove disertacije je bil znatno večji, saj je ob- segala 358 kaligrafsko napisanih strani; prva disertacija je bila v celoti napisana v latinščini, nova pa je bila napisana deloma v nemščini in deloma v latinščini. Razdelil jo je na štiri dele: v prvem delu (str. 1–100a) je obravnaval ritmiko malih asklepiadejev pri Seneki in pri Horaciju, v drugem (str. 100b–100e) komplozijo zlogov (Die Complosio syllabarum) in v tretjem (str. 101–262) elizije v Horacijevih metrumih (Die Elisionen in den „Metra Horatiana”). Prvi trije deli so napisani v nemščini, poseben dodatek pa je četrti del: prevod verzov 808–866 Senekove tra- gedije Agamemnon v nemščino ter v zgledni latinščini napisan komentar k njim. Kot referenta sta bila imenovana Max Theodor von Karajan in Alois Goldbacher. Oba sta kandidatu očitala pretiran obseg (die unsägliche Breite), zaradi katere- ga je bilo branje disertacije prava muka (zu einer wahren Pein macht), premalo kratkih in jasnih formulacij, pretirano širino, precej ponavljanja in izgubljanje 48 UG, Hauptbibliothek, SOSA, handschriftl. Dissertationen II 250121. Tertnik – Naslovnica disertacije iz l. 1883; vir: UAG Tertnik – Naslovnica disertacije iz l. 1889; vir: UAG 38 Šolska kronika • 1–2 • 2020 v podrobnostih. Sta mu pa priznala, da je v delo vložil ogromno truda, da je po- kazal izjemno marljivost ter da je zbral in obdelal ogromno gradiva,49 zato sta disertacijo potrdila in mu dovolila pristop k rigorozoma. Glavni rigoroz iz klasične filologije in antične zgodovine je Tertnik opravljal 31. oktobra 1889; vsi trije izpraševalci (von Karajan, Goldbacher in Weiss) so ga ocenili z »zadostno« (genügend), zato je bil enoglasno potrjen. Stranski rigoroz iz filozofije je opravljal 3. maja 1890; tudi tedaj je bila ocena vseh treh izpraše- valcev (Meinong, Goldbacher in von Karajan) enotna: zadostno (genügend), in znova je bil enoglasno potrjen. Promoviran je bil 16. maja 1890.50 16. julija 1889 se je Tertnik pri Cesarsko-kraljevi komisiji v Gradcu prija- vil k opravljanju profesorskega izpita; kot je razvidno iz dokumentacije, je vse potrebne obveznosti končal šele 31. decembra 1891.51 Po zaključenih študijskih obveznostih je poučeval na gimnaziji v Mariboru (1890–1898), na gimnaziji v Ce- lju (1898–1901) in na II. državni gimnaziji v Ljubljani (od 1901 do upokojitve l. 1924). Povsem se je posvetil učiteljskemu poklicu, znanstveno pa se na področju klasične filologije ni več udejstvoval.52 Ena njegovih največjih zaslug je, da je kot učitelj in pozneje kot študijski mentor usmerjal svojega učenca Antona Sovreta, enega najbolj plodovitih pre- vajalcev iz klasičnih jezikov na Slovenskem, poznejšega profesorja na Oddelku za klasično filologijo Univerze v Ljubljani in starosto slovenskega prevajanja iz klasičnih jezikov. Iz vprašalne pole, ki jo je Sovrè izpolnil 21. februarja 1921 še kot suplent (nadomestni učitelj) na Ptuju, je razvidno,53 da je svojo izobraževalno pot začel v Zidanem Mostu, kjer je najprej obiskoval tri razrede ljudske šole, četrtega pa v Krškem. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Celju, in sicer samostojne gimnazij- ske razrede z nemško-slovenskim učnim jezikom. V 1. razredu (1898/1899), kjer je bil med najboljšimi učenci, je bil njegov učitelj latinščine in slovenščine Ivan Tertnik.54 Tertnik je bil Sovretov razrednik do 4. razreda, ko je prenehal pouče- vati na celjski gimnaziji in je nastopil učiteljsko sliužbo na 2. državni gimnaziji v Ljubljani.55 Sovrè je ohranil stike z njim tudi v višji gimnaziji; Tertnik je bil tudi njegov mentor na prvem službenem mestu na 2. državni gimnaziji (zdaj Gim- nazija Poljane) in prijatelja sta ostala vse življenje.56 Leta 1922 je Sovrè izdal svoj 49 UAG, Doktoratsakten, Johannes Tertnik, Gutachten über die von Herrn Johann Tertnik in Graz überreichite Doctordissertation »Seneca-Studien« (von Karajan, Graz, 16. Juli 1889); Gutachten über die von Herrn Joh. tertnik vorgelegte Doctordissertation mit dem Titel »Seneca-Studien« (Goldbacher, Graz, 13. 7. 1889). 50 UAG, Rigorosenakten 344, Johann Tertnik; Promotions-Protokoll. No. 280. 51 UAG, Lehramtsprüfungsakte, Johann Tertnik. 52 Kajetan Gantar, Tertnik, Ivan (1859–1941). 53 ZAP, Gimnazija Ptuj, šk. št. 96, Personalni spisi. 54 Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli. Herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 1898/1899. Cilli, 1899, str. 95. 55 Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli. Herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 1899/1900. Cilli, 1899, str. 96; 1901/1902, str. 81, 95. 56 Jože Debevec, Obiski pri naših upokojenih profesorjih. 7. Pri g. profesorju dr. Ivanu Tertniku v Ljubljani, Mentor 25, 1937–1938, št. 6, str. 169–170; Kajetan Gantar, Tertnik, Ivan (1859–1941). 39Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze prevajalski knjižni prvenec: prevod Sofoklove tragedije Kralj Ojdip (pod naslo- vom Kralj Oidípus).57 Izid prevoda je napovedal že l. 1921, ko je v prvi številki »Ljubljanskega zvona« objavil prevodni odlomek iz tragedije.58 Prevod je nasle- dnje leto izšel v broširani izdaji, njegova posebnost pa je, da je ohranjen Sovretov izvirni rokopis prevoda, ki ga v svoji zbirki hrani Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.59 Svoj prevajalski prvenec je Sovrè posvetil prav Tertniku, kot razkriva tudi posvetilo: »Prevod hvaležno poklonim svojemu učitelju, profesorju dr. Ivanu Tertniku, ki je vodil nekoč moj plahi korak, da sem našel v sveti hram grške poezije.«60 Sovrè mu je podaril tudi poseben, v usnje vezan izvod prevoda s številnimi popravki in zanimivimi obrobnimi opazkami in grškim posvetilom: Ὅπως εὐνοικῶς μνημονεύῃς τοῦ ἑρμηνευτοῦ, ὅς οὐκ ὀλίγας νύκτας διηγρυπνηκῶς σοὶ μόνῳ ἡδονὴν παρασχήσων τοῦτο τὸ ἔργον ἐπετέλεσεν. »Da se boš blagohotno spo- minjal prevajalca, ki je prebedel nemalo noči in to delo dokončal samo zato, da bi ti naredil veselje.«61 Leta 1928 je Sovrè izdal svoj najodmevnejši, vendar od strani šolskih oblasti neupravičeno prezrti učbenik za klasične jezike z naslovom Lanx satura [»Polna skleda«]. Latinska čitanka za gimnazije. Prva stopnja.62 Čitanka je bila v prvi vrsti napisana kot pomožna knjiga za 6. razred realnih gimnazij, a so jo uporabljali v vseh razredih realnih gimnazij pa tudi na humanističnih gimnazijah od 3. do 8. razreda63 Sovrè je Tertniku podaril poseben izvod čitanke, v katerega je dal kot posvetilo natisniti elegični distih: I liber, es testis, praeceptori sibi caro / quas habeat grates auctor adusque tuus.64 »Knjižica, pojdi, profesorju mojemu dragemu pričaj, kakšno hvaležnost mu tvoj silno je pisec dolžan.65 Tertnik je umrl 20. septembra 1941 v Ljubljani. 57 Gl. Naprej. Glasilo Socialistične stranke Jugoslavije 6, 1922, št. 223 (sreda, 4. oktobra), str. 3. 58 Sophokles, Kralj Oidípus. Preložil Anton Sovré, Ljubljanski zvon 41, 1921, št. 1, str. 28–34 (V. dejanje). Gl. tudi Mladika 2, 1921, št. 4, str. IV. 59 Domoznanski oddelek KIPP, Zbirka Rokopisov, S-13132-D. 60 Sofokles, Kralj Oidípus. Tragedija v petih dejanjih. Prevedel Anton Sovrè. Založila in izda- la »Nova založba« v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Ljubljana: Nova založba, 1922 (Nova knjižnica, 8), str. 3. 61 Kajetan Gantar, Nekaj podatkov o Antonu Sovretu in njegovi rokopisni zapuščini, Živa an- tika 19, 1969, str. 288; Kajetan Gantar, Sovretovih sedem ptujskih let, 64. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju za šolsko leto 1968–1969. Ptuj: Gimnazija Dušana Kvedra, 1970, str. 82– 86; Kajetan Gantar, Sovretov prevajalski ideal, Sovretov zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo za antične in humanistične študije Slovenije, 1986 (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev; 11), str. 27–31. 62 Anton Sovrè, Lanx satura: latinska čitanka za gimnazije: prva stopnja, Ljubljana: Oblastna za- loga šolskih knjig (Jugoslovanska tiskarna), 1928. 63 Jože Debevec, A. Sovrè, Lanx satura. (ocena), Čas 23, 1928/29, str. 139–140; J.A.G. [= Joža Glo- nar], Lanx satura, Ljubljanski zvon 49, 1929, str. 247–249; Franc Stele, Lanx satura. Latinska či- tanka za gimnazije. Prva stopnja. A. Sovrè. Ljubljana, Oblastna zaloga šolskih knjig 1928, Dom in svet 42, 1929, str. 128. 64 Kajetan Gantar, Nekaj podatkov o Antonu Sovretu in njegovi rokopisni zapuščini, str. 288; Ka- jetan Gantar, Sovretov prevajalski ideal, str. 15. 65 Gl. Matej Hriberšek, Sovretov prevod Sofoklovega Kralja Ojdipa in njegova ustvarjalna leta na Ptuju, Anton Sovrè in Ptuj (ur. Mira Petrovič), Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2019, str. 48. 40 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Josip Šorn Tretji slovenski doktor, ki je doktoriral s področja klasične filologije v Grad- cu, je bil Josip Šorn (Josef Šorn). Rodil se je 13. marca 1855 na Ostrožnem pri Celju (Ostrožno bei Cilli), kjer je obiskoval ljudsko šolo, nato pa se je vpisal na tamkajšnjo gimnazijo, ki jo je obiskoval od šolskega leta 1868/69 do šolskega leta 1875/76. Tu je 15. julija 1876 opravljal zrelostni izpit.66 Jeseni istega leta se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze na Dunaju, kjer je šest semestrov, od zimskega semestra 1876/77 do letnega semestra 1879, študiral klasično filologijo, poslušal pa je tudi predavanja s področja primerjal- nega jezikoslovja. S področja klasične filologije in njenih sorodnih ved je pri Karlu Schenklu poslušal predavanja o atiškem prazničnem ciklusu (Der attische Festcyclus), o grških vojnih starožitnostih in o grških skladnji, na njegovih seminarjih so ob diskusijah obravnavali Horacija (Ode), Ajshila (Peržani), Aristofana (Žabe) in Likurga (Govor proti Leokratu), na proseminarjih pa so brali Hezioda (Dela in dnevi), Herodota (izbor), Ksenofonta (Ojkonomikos, Simpozij) in imeli vaje iz grščine ter prevajalske vaje, na katerih so prevajali besedila iz nemščine in latin- ščine v grščino. Pri Wilhelmu Hartlu je obiskoval predavanja iz zgodovine grške književnosti, iz grške in latinske slovnice (oblikoslovje) ter iz zgodovine in kritike Homerjevih epov, brali so Homerja (Iliada), na seminarjih so ob diskusijah obrav- navali Cicerona (izbrana pisma), na proseminarjih pa so brali Teognisa, Salustija (Katilinova zarota, govori in pisma iz Zgodovine), Nepota, Tibula in Livija ter imeli vaje iz latinske stilistike. Pri Emanuelu Hoffmanu je poslušal predavanja iz zgodovine rimske književnosti, iz latinske sintakse, iz rimske mitologije in verstva ter iz rimskih državnih starožitnosti, pri njem so interpretirali Vergilija (Eneida) in Tacita (Anali), na seminarjih pa so obravnavali Demostena (govor O vencu) in Tacita (Zgodovina). Pri Theodorju Gomperzu je obiskoval vaje iz Plato- na, brali so Herodota (v izboru) in kritično obravnavali fragmente grških tragikov in komediografov. Pri Michaelu Gitlbauerju so na proseminarjih brali Herodota (7. knjiga), Evripida (Alkestida) in Teokrita (Idile) ter imeli vaje iz latinske stilisti- ke. Pri Ottu Benndorfu je obiskoval arheološki seminar, pri Alexandru Conzeju pa arheološke vaje. S področja primerjalnega jezikoslovja je pri Friedrichu Müllerju poslušal predavanja iz primerjalne slovnice indoevropskih jezikov (oblikoslovje), iz uvoda 66 UAG, Rigorosenakten 374, Josef Šorn; UAG, Doktoratsakten Josef Šorn; Kajetan Gantar, Šorn, Josip (1855–1912). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstve- noraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi662761/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 25. julija 2020); Josip Tominšek, † Prof. Dr. Josef Schorn, K. k. Staats-Gymnasium in Marburg a/D. Jahres-Bericht über das Schuljahr 1911–1912. Veröffentlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek. Marburg a/D. 1912, str. 62–63; Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru III, Časopis za zgodovino in narodopisje 1 (8/43), 1972, str. 115–116. 41Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Šorn – Rigorosenprotokol; vir: UAG 42 Šolska kronika • 1–2 • 2020 v jezikoslovje, iz lingvistične etnografije, iz slovnice sanskrta in novoperzijske- ga jezika (z ozirom na stara narečja in sorodne arabske jezike) ter se udeleževal razlag klinopisnih besedil in izbranih besedil v sanskrtu; s področja slovanskega jezikoslovja je pri Franu Miklošiču obiskoval predavanja o starocerkvenoslovan- ski slovnici in slovanski paleografiji. Pri Theodorju Vogtu je poslušal predavanja iz gimnazijske pedagogike.67 V obdobju od 1. oktobra 1879 do 1. oktobra 1880 je bil enoletni prostovoljec.68 Leto in pol pozneje, 15. aprila 1882, se je prijavil na učiteljski izpit; 1. junija 1882 je bil pripuščen k opravljanju izpita za učiteljskega kandidata pri cesarsko- -kraljevi komisiji v Gradcu in 2. marca 1884 mu je bila priznana usposobljenost, da na celotni gimnaziji poučuje klasično filologijo ob uporabi slovenščine in nemščine kot učnih jezikov.69 Usposobljenostni izpit iz filozofske propedevtike je opravil l. 1899.70 Najprej je v šolskem l. 1884/85 kot suplent poučeval na II. državni gimnaziji v Gradcu, nato pa je med letoma 1885 in 1888 kot suplent učil na frančiškanski gimnaziji v Hallu na Tirolskem. Leta 1888 je prišel v Ljubljano, kjer je v letih 1888–1890 učil na višji gimnaziji (pozneje I. državni gimnaziji) kot suplent, od 1890 do 1909 pa kot pravi učitelj. Med letoma 1909 in 1912 je poučeval na državni gimnaziji v Mariboru. V času, ko je bil suplent v Gradcu in v Hallu, se je odločil, da bo nadaljeval študij. Ovira pri potencialnem nadaljevanju študija je bila, da je imel končanih samo šest in ne predpisanih osem semestrov študija (t. i. kvadrienij (Quadri- ennium)). Vendar mu je bil ta pogoj z odlokom Ministrstva za uk in bogočastje spregledan, kar pomeni, da mu je ministrstvo končani triletni (šestsemestrski) študij priznalo kot štiriletnega (osemsemestrskega).71 Šorn je 24. maja 1892 vložil prijavo k rigorozoma in 27. marca prijavi priložil disertacijo z naslovom Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius (»Jezikovna raba zgodovinarja Evtropija«); za ocenjevalca sta bila izbrana Alois Goldbacher in Max Theodor von Karajan. Kritičnih pripomb v ocenah referentov skoraj ni. Oba sta omenila, da je disertacija razširjena predelava njegovih že objavljenih prispevkov v dveh gimnazijskih izvestjih, in pohvalila njegovo bogato bero pri- spevkov, objavljenih pred pristopom k doktorskemu študiju. Opozorila sta na podobnost z že objavljenim gradivom, pa tudi, da je razprava v strokovni javnosti že naletela na odziv. Pohvalila sta dober slovnični prikaz in obravnavo, razširjen nabor literature, izjemno marljivost pri zbiranju slovničnega gradiva ter skrb- nost in natančnost pri obravnavi, v kateri snovi ni samo kategoriziral, ampak je 67 UAW, Philosophische Fakultät, Nationale, Josef Šorn, WS 1876/77–SS 1879. 68 UAG, Rigorosenakten 374, Josef Šorn; Lehramtsprüfungsakten, Josef Šorn, Curriculum vitae; Josip Tominšek, † Prof. Dr. Josef Schorn, str. 62. 69 UAG, Lehramtsprüfungsakten, Josef Šorn. 70 Josip Tominšek, † Prof. Dr. Josef Schorn, str. 62; Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Ma- riboru III, str. 115; UAG, Lehramtsprüfungsakten, Josef Šorn. 71 UAG, Rigorosenakten 374, Josef Šorn. 43Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Šorn – Doktoratsakt: prva stran ocene prof. Goldbacherja; vir: UAG 44 Šolska kronika • 1–2 • 2020 tudi ločeval bistveno od nebistvenega. Kot najboljša sta ovrednotila poglavja o prislovih, o predlogih in veznikih ter celotno razpravo ocenila kot lep in za- želen prispevek k historični slovnici latinskega jezika.72 Disertacijo sta po- trdila 10. junija.73 Rokopis disertacije ni ohranjen, vendar lahko njeno vsebino v celoti re- konstruiramo. Nastajati je začela kot razprava (ne kot disertacija) iz povsem zasebnih raziskovalnih vzgibov, in si- cer v času, ko je Šorn učil v Hallu. Leta 1888 je v letnem izvestju tamkajšnje gimnazije objavil prvi del študije o Ev- tropijevem jeziku pod naslovom »Der Sprachgebrauch des Eutropius. Erster Theil.«74 Za Evtropija se je odločil na- menoma iz treh razlogov. Prvi razlog je bil po njegovem mnenju nuja, da je učitelj tudi strokovno nenehno deja- ven. Drugi razlog je bilo dejstvo, da je tovrstnih pripomočkov malo in tovr- stne razprave o Evtropijevem jeziku še ni bilo. Tretji razlog pa je bil praktične narave: Evtropijevo zgodovinsko delo ni obsežno, sam pa je imel za obrav- navo na voljo samo osem mesecev. Poseben izziv je videl v dejstvu, da ne gre za klasičnega pisca. V uvodu je naštel glavne vire in priročnike, na katere se je opiral (ostalo literaturo in pripomočke, tj. razprave, monografije idr., je navajal sproti), ter avtorje, s katerimi je Evtropija in njegovo jezikovno rabo primerjal; to so Tacit, Flor, Fest in Ampelij, med kateri- mi je bil zanj zanimiv zlasti slednji, ker je bil najmanj obdelan in ker kaže največ podobnosti z Evtropijem. Obdelal je naslednja poglavja: skladnja ujemanja (A. Syntaxis convenientiae – 1. Subject; 2. Praedicat; 3. Attribut), skladnja sklonov 72 UAG, Doktoratsakten, Josef Šorn, Gutachten über die zur Erlangung des Doctorgrades vorge- legte Abhandlung des Gymn. Prof. Josef Šorn in Laibach: »Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius« Laibach 1892 (von Karajan, Graz 4. 6. 1892); Gutachten über die Doctordissertation des Heern Gymnasialprof. Josef Šorn (Goldbacher, Graz 6. 6. 1892). 73 UAG, Rigorosenakten 374, Josef Šorn. 74 Josip Šorn, Der Sprachgebrauch des Eutropius. Erster Theil, Programm des Ober-Gymnasiums der Franciscaner zu Hall. Am Schlusse des Schuljahres 1887–1888, veröffentlicht von der Direc- tion, Innsbruck, 1888, str. 3–46. Šorn – naslovna stran prispevka Der Sprachgebrauch des Eutropius, objavljenega v gimnazijske izvestju frančiškanske gimnazije v Hallu za l. 1888; vir: Landesbibliothek Dr. Friedrich Teßmann 45Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze (B. Syntaxis casuum – Accusativ und Nominativ; Dativ; Genetiv; Ablativ; Locativ) in raba besednih vrst, od katerih je obdelal samostalnike in pri- devnike (C. Gebrauch der Redetheile (I. Substantiva; II. Adjectiva). Raz- prava je kmalu naletela na odmev v strokovni javnosti.75 Ko je 1888 prišel v Ljubljano, je tu nastal še drugi del njegove razprave, ki ga je objavil v letnem izvestju ljubljan- ske gimnazije za l. 1889.76 V drugem delu je nabor piscev, s katerimi je primerjal Evtropija, še razširil (poleg zgoraj omenjenih še: Epitoma Titi Livii, Svetonij, pisci Cesarske zgodo- vine (Scriptores Historiae Augustae), Amijan Marcelin in Avrelij Viktor). V uvodu je razkril, da je prvi del nje- gove razprave že naletel na odmev v strokovni javnosti in se obema recen- zentoma tudi zahvalil. V razpravi je nadaljeval z obravnavo besednih vrst (Pronomina; Adverbia; Praepositio- nen; Conjunctionen), nato je obdelal še rabo časov in naklonov (D. Tempo- ra und Modi – Subordinierte Sätze; Participia) ter na koncu še slog (E. Der Stil (I. Wortstellung; II. Satzstellung und Periodenbau (Aufhebung der Con- cinnität; Kürze und rhetorische Fülle des Ausdruckes; Der Wortschatz und die Phraseologie). Razprava iz izvestja je še isto leto izšla kot posebna publikacija v predelani, dopolnjeni in nadgrajeni obliki z dodatno razčlenjenim gradivom;77 ni znano, ali je ta samostojna publikacija izšla pred doktoratom ali po njem, gotovo pa je bila približno takšna disertacija, ki jo je oddal v Gradcu ob prijavi k rigoro- zoma. Tudi ta publikacija je naletela na odmev med strokovno srenjo.78 75 A. Eussner v: Wochenschrift für klassische Philologie 6, 1889, Nr. 2, str. 43–44; Carl Weymann v: Archiv für lateinische Lexikographie und Grammatik 5, 1888, str. 602. 76 Josip Šorn, Der Sprachgebrauch des Eutropius. Zweiter Theil, Jahresbericht des k. k. Obergym- nasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1889 durch den Director Josef Šuman. Laibach 1889, str. 1–30. 77 Josef Šorn, Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius. Ein Beitrag zur historischen Gram- matik der lateinischen Sprache. Von Josef Šorn, k. k. Gymn.-Professor in Laibach. Laibach, 1892. 78 Carl Weymann v: Archiv für lateinische Lexikographie und Grammatik 6, 1889, str. 590–591. Šorn – naslovnica knjige Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius. Ein Beitrag zur historischen Grammatik der lateinischen Sprache (Ljubljana 1892); vir: NUK 46 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Glavni rigoroz iz klasične filolo- gije kot glavnega predmeta in antične zgodovine kot stranskega predmeta je opravljal 9. december 1892; vsi trije ocenjevalci (Goldbacher, von Karajan in Bauer) so ga ocenili z »zadostno« (genügend) in ga enoglasno potrdili. Stranski rigoroz iz filozofije je opra- vljal 2. junija 1893; tudi tu so mu vsi trije ocenjevalci (Meinong, Karajan in Skraup) dali oceno »zadostno« (genügend) in ga soglasno potrdili. Promoviran je bil 3. junija 1893.79 Drugače kot mnogi slovenski doktorandi se je Šorn vse svoje življe- nje intenzivno strokovno udejstvoval in uspešno deloval na področju kla- sične filologije; bil je eden redkih slovenskih filologov, ki so s svojim strokovnim delom vzbudili tudi med- narodno pozornost, pa tudi kritične ocene.80 Kot filolog jezikoslovec se je posvečal predvsem manj obravnava- nim poznejšim latinskim piscem. Med njegovimi razpravami je treba poleg že predstavljenih o Evtropiju omeniti naslednje: – »Die Sprache des Satirikers Persius« (Ljubljana 1890);81 – »Über den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junianus Justinus« (Lju- bljana 1894);82 – »Einige Bemerkungen zum »Liber memorialis« des I. Ampelius« (Ljublja- na 1901);83 79 UAG, Rigorosenakten 374, Josef Šorn; Promotions-Protokoll Nr. 300. 80 Kajetan Gantar, Šorn, Josip (1855–1912). 81 Josef Šorn, Die Sprache des Satirikers Persius, Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Lai- bach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1890 durch den Director Josef Šuman. Laibach 1890, str. 1–33. 82 Josef Šorn, Über den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junianus Justinus, Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1893/94 durch den Director Andreas Senekovič. Laibach 1894, str. 1–30. 83 Josef Šorn, Einige Bemerkungen zum »Liber memorialis« des I. Ampelius, Jahresbericht des k. k. ersten Staatsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1900/1901 durch den Director Andreas Senekovič. Laibach 1901, str. 3–16. Šorn – naslovna stran razprave Bemerkungen zum Texte der M. Iunianus Iustinus, objavljene v gimnazijskem izvestju ljubljanske gimnazije za šolsko leto 1908/1909; vir: dLib 47Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze – »Weitere Beiträge zur Syntax des M. Iunianus Iustinus« (Ljubljana 1902);84 – »Bemerkungen zum Texte des M. Iunianus Iustinus« (Ljubljana 1909);85 – »Weitere Beiträge zur Textkritik des M. Junianus Justinus« (Maribor 1912; postumno).86 Šornu so sicer priznavali temeljito strokovno razgledanost in zna- nje, toda »v šoli je bil dolgočasen, odmaknjen od življenja in od sedanjosti ter preveč uraden«.87 Leta 1909 je Šorn po 21 letih poučevanja iz Ljubljane prišel v Maribor (tu je poučeval latinščino, grščino, logiko in psihologijo) predvsem v želji, da bi postal ravnatelj tamkajšnje gimnazije; da bi dosegel ta cilj, pri katerem mu je stal na poti Josip Tominšek kot najresnejši kandidat, je Šorn posegel po prijemih, ki mu niso bili v čast in se je z njimi očrnil tako med Slovenci kot med Nemci. Čeprav je veljal za pokončnega Slovenca, se je, da bi se prikupil nemškemu prebivalstvu in tudi avstrijski vladi, po prihodu iz Ljubljane v Maribor začel podpisovati »Schorn«, svoje otroke je – tako Jan Šedivy – začel vzgajati selektivno (starejšega sina v slo- venskem duhu, hčer kot Nemko, najmlajši pa naj bi bil narodnostno nevtralen). Največ hude krvi pa je sprožil prispevek v graškem časopisu »Grazer Tagblatt«, ki je bil neposredni napad na Josipa Tominška, v katerem ga je sicer neznani av- tor obtožil pretiranega slovenskega nacionalizma in sovraštva do Nemcev.88 Na pisanje se je takoj odzval časopis »Slovenski narod«.89 Potem pa je tok dogodkov zašel v povsem nepričakovano smer, saj so Tominška s pohvalnimi ocenami vzeli v bran in ga podprli nemški nacionalni krogi iz Gorice, kjer je bil Tominšek eno leto ravnatelj gimnazije.90 Časopisna polemika glede vprašanja novega ravnatelja mariborske gimnazije se je kmalu polegla;91 je pa »Slovenski narod« odkrito upe- ril prst proti Šornu in ga javno pozval, naj prizna, da je on pisec pamfleta proti 84 Josef Šorn, Weitere Beiträge zur Syntax des M. Junianus Justinus, Jahresbericht des k. k. I. Sta- atsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1901/1902 durch den Direktor Andreas Senekovič. Laibach 1902, str. 3–13. 85 Josef Šorn, Bemerkungen zum Texte des M. Iunianus Iustinus, Jahresbericht des k. k. I. Sta- atsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1908/1909 durch den Direktor Andreas Senekovič. Laibach 1909, str. 3–13. 86 † Schorn, Josef, Weitere Beiträge zur Textkritik des M. Junianus Justinus, K. k. Staats-Gym- nasium in Marburg a/D. Jahresbericht über das Schuljahr 1911–1912. Veröffentlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek. Marburg a/D. 1912, str. 6–17. 87 Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru, str. 114–115. 88 Was die Regierung den Deutschen Marburgs zu bieten wagt, Grazer Tagblatt 21, 1911, št. 324 (22. November; Morgen-Ausgabe), str. 1. 89 Volksratovci in novi ravnatelj mariborske više gimnazije, Slovenski narod 44, 1911, št. 270 (četr- tek, 23. novembra), str. 2. 90 Noch einmal der neue Direktor des deutschen Staatsgymnasiums in Marburg, Grazer Tagblatt 21, 1911, št. 330 (28. November; Morgen-Ausgabe), str. 4; Še en nemški glas o novem maribor- skem ravnatelju Tominšku, Slovenski narod 44, 1911, št. 276 (četrtek, 30. novembra 1911), str. 2. 91 Nochmals der neue Direktor des deutschen Staatsgymnasiums in Marburg, Grazer Tagblatt 21, 1911, št. 340 (8. December; Morgen-Ausgabe), str. 2. 48 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Tominšku.92 Šornu so ti dogodki krepko načeli ugled, ostal pa je tudi brez tako želenega mesta ravnatelja, ki ga je moral 18. decembra 1911 prepustiti Tominšku.93 Vse to ga je psihično in fizično načenjalo, tako da je začel bolehati in telesno hirati. Umrl je 15. maja 1912 v Mariboru za posledicami kapi. Valentin Korun Naslednji med graškimi doktorji filologije po kronološkem zaporedju je Va- lentin Korun, ki se je rodil 14. februarja 1865 v Glinjah pri Braslovčah, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Nato se je vpisal na državno gimnazijo v Celju, ki jo je obiskoval v letih od 1878 do 1886, ko je z odliko maturiral; istega leta se je vpisal na Univerzo Karla in Franca v Gradcu.94 Korun je najprej dva semestra (zimski semester 1886/87 in letni semester 1887) študiral na pravni fakulteti graške univerze, kjer je med drugim poslušal tudi predavanja iz praktične filozofije in avstrijske zgodovine.95 Nato se je prepisal na Filozofsko fakulteto in tu študiral sedem semestrov, od zimskega semestra 1887/88 do zimskega semestra 1890/91; za četrti semester (letni semester 1889) ni vpisanih podatkov o predavanjih. S področja filologije in sorodnih ved je pri Maxu Theodorju von Karajanu poslušal predavanja o zgodovi- ni grške književnosti, o grški znanstveni literaturi po Aristotelu in o grški metriki, hodil je na njegove vaje iz grške in latinske stilistike ter metrike, na seminarjih in proseminarjih pa so obravnavali grške elegične in jambske pesnike (izbor), Sofo- kla (Trahinke), Aristofana (Oblačice), Batrahomiomahijo in Ksenofonta (njemu pripisana Ustava Atencev). Pri Aloisu Goldbacherju je poslušal predavanja o zgo- dovini rimske književnosti in o latinski skladnji, hodil na vaje iz grške in rimske skladnje, na seminarjih in proseminarjih pa so obravnavali Platona (Lizis), Plav- ta (Dvojčka), Cicerona (Pisma Atiku, O dolžnostih), Horacija (izbor), Ovidija (Žalostinke) in Livija. Pri Wilhelmu Kerglu je poslušal predavanja o grških sta- rožitnostih, na vajah pa so delali vaje iz grške in latinske stilistike ter obravnavali Vergilija in Cicerona (Za Milona). Pri Wilhelmu Gurlittu je poslušal predavanja o grški mitologiji in o topografiji Aten. Pri Adolfu Bauerju je obiskoval predavanja o viroslovju grške zgodovine. S področja slovanske filologije je pri Gregorju Kreku poslušal predavanja o skladnji slovanskih jezikov, o starocerkvenoslovanščini, o slovanski mitologiji in 92 O mariborske profesorju Schornu se je govorilo, da je napisal … Slovenski narod 44, 1911, št. 276 (četrtek, 30. novembra 1911), str. 2. 93 Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru, str. 115. 94 UAG Rigorosenakten 393, Valentin Korun; UAG Doktoratsakten, Valentin Korun; Uredni- štvo: Korun, Valentin (1865–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in ume- tnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi290877/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 25. julija 2020). 95 UAG, Rechtswissenschaftliche Fakultät, Nationale, Valentin Korun, WS 1886/87–SS 1887. 49Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Korun – Doktoratsakt: prva stran ocene prof. von Karajana; vir: UAG 50 Šolska kronika • 1–2 • 2020 ljudski epiki, na vajah pa so obravnavali različna starejša besedila (Slovo o polku Igorevě idr.). Pri Antonu Schönbachu je poslušal predavanja o nemškem pesništvu 16. stoletja in o novovisokonemški slovnici. Pri Alexiusu Meinongu je hodil na vaje iz logike in na eksperimentalno-psihološke vaje, obravnavali pa so tudi Kantovo Kritiko čistega uma. 96 Pred doktoratom je učil na državni realki v Ljubljani: s šolskim l. 1890/91 je bil suplent,97 v šolskem letu 1891/92 je bil na lastno željo odstavljen iz učitelj- ske službe,98 z naslednjim šolskim letom (1892/93) pa je bil znova nastavljen kot suplent; v tem letu je dobil tudi sedemdnevni dopust za opravljanje učiteljskega izpita.99 Na ta izpit se je prijavil že 22. oktobra 1890; vse potrebne obveznosti je zaključil 28. oktobra 1892,100 Šolski deželni svet (Landesschulrath) pa mu je dodelil poskusno leto na ljubljanski gimnaziji,101 kjer je pod vodstvom Friderika Žaklja en semester učil grščino v 7. razredu in hospitiral pri različnih učiteljih.102 S šolskim letom 1894/95 je bil kot nadomestni učitelj dodeljen novoustanovljeni državni gimnaziji v Kranju.103 Leta 1895 je postal pravi učitelj na gimnaziji v Kra- nju.104 Korun je 21. aprila 1895 vložil prošnjo za pristop k rigorozoma in ji prilo- žil v latinščini napisano, 92 strani obsegajočo doktorsko disertacijo z naslovom Quaestiones de Saphhus epistula ad Phaonem (Vprašanja glede Sapfinega pisma Faonu). Disertacija ni ohranjena; je pa daljšo razpravo o tej tematiki, ki je nedvo- mno vsaj del njegove disertacije, Korun objavil v izvestju kranjske gimnazije za l. 1895 z enakim naslovom, kot ga je imela disertacija.105 Ker izvirnik disertacije ni ohranjen, ni mogoče preveriti, ali je v izvestju objavljena razprava, ki jo je na- 96 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Valentin Korun, WS 1887/88–1890/91. 97 Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1890/91, Laibach 1891, str. 61. 98 Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1891/92, Laibach 1892, str. 25. 99 Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1892/93, Laibach 1893, str. 34. 100 UAG, Lehramtsprüfungsakten, Valentin Korun. 101 Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1892/93, Laibach 1893, str. 55; Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1892/93, Laibach 1893, str. 49. 102 Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schu- ljahres 1893/94, Laibach 1894, str. 66, 69. 103 Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1894/95, Laibach 1895, str. 55. 104 Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Krainburg, veröffentlicht am Schlusse des Schulja- hres 1894/95, Krainburg 1895, str. 49; Domovina 5, 1895, št. 16, str. 4; Laibacher Zeitung 114, 1895, št. 118, str. 4. 105 Valentin Korun, Quaestiones de epistula Sapphus ad Phaonem, Jahresbericht des k. k. Staat- sgymnasiums in Krainburg, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1894/95 durch die Direc- tion, Krain, 1895, str. 3–39. 51Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze pisal julija 1895, identična disertaciji ali prirejena. Za ocenjevalca sta bila določena Max Theodor von Karajan in Alois Goldbacher, ki sta svoji oceni pripravila do oktobra 1895. Korun je v uvodu najprej predsta- vil problematiko, s katero se je ukvarjal (vprašanje izvirnosti in (vprašljive) pri- stnosti pisma pesnice Sapfo svojemu ljubimcu Faonu, ki ga je Ovidij vključil v svojo pesniško zbirko Heroide), nato je predstavil uporabljeno literaturo in orisal različna mnenja strokovnjakov o tem vprašanju. Obravnavo je razdelil na štiri dele. V prvem delu je obravna- val rokopisno tradicijo (str. 3–30); ob sklicevanju na relevantno strokovno literaturo je predstavil ohranjene ro- kopise in umestitev tega pisma v njih, primerjal in ocenil različne verzije, predstavil pa je tudi različice te mitolo- ške zgodbe pri drugih antičnih piscih. V drugem delu (str. 30–63) je obravna- val jezik (slovnico) in pesniško dikcijo; tu je iskal vzporednice med Sapfinim pismom in odlomki v drugih Ovidije- vih delih ter skušal z analizo in primerjavo posameznih verzov ugotoviti, za katere besedilne različice so se odločili posamezni izdajatelji na osnovi slovničnih krite- rijev. V tretjem delu (str. 63–75) je ob opiranju na strokovno literaturo obravnaval metrične posebnosti in skušal na osnovi metričnih kriterijev ugotavljati pristnost pisma in Ovidijevo avtorstvo. Pretirano opiranje na strokovno literaturo sta mu očitala tudi oba ocenje- valca, ki sta zapisala, da pogosto navaja ugotovitve in rezultate, ne podaja pa dokončnega odgovora. To pa ni veljalo za četrto poglavje (str. 75–92), kjer se je lotil tematske in stvarne obravnave vsebine, ki je bilo po mnenju obeh referentov najbolj uspeli del disertacije, v katerem je bilo največ kandidatovega osebnega pri- spevka in je v njem pokazal tudi največ samostojne presoje. Oba sta pohvalila tudi njegovo latinščino. Disertacijo sta potrdila in dovolila pripustitev k rigorozoma.106 106 UAG, Doktoratsakten, Valentin Korun, Gutachten über die zur Erlangung der Doctorwurde vom Gymn. Suppl. Valentin Korun in Krainburg überreichte Abhandlung (von Karajan, 8. 7. 1895); Gutachten über die Doktorsdisseration des Herrn Valentin Korun (Goldbacher, 5. 10. 1895). Korun – prva stran razprave Quaestiones de epistula Sapphus ad Phaonem, objavljene v izvestju kranjske gimnazije za šolsko leto 1894/1895; vir: dLib 52 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Glavni rigoroz iz klasične filolo- gije kot glavnega predmeta in antične (grške in rimske) zgodovine kot stran- skega predmeta je opravljal 21. marca 1896; dva ocenjevalca (Goldbacher, Bauer) sta ga ocenila z »zadostno« (genügend), eden (von Karajan) pa z »nezadostno« (ungenügend), zato je bil potrjen z večino glasov (per mai- ora). Stranski rigoroz iz filozofije je opravljal istega dne (21. marca 1896) popoldan; vsi trije ocenjevalci (Mei- nong, Spitzer in Bauer) so mu dali oceno »zadostno« (genügend), zato je bil enoglasno potrjen. Promoviran je bil 23. marca 1896.107 Korun je pozneje deloval pred- vsem kot srednješolski učitelj. Na državni gimnaziji v Kranju je učil do l. 1902, v obdobju med 1902 in 1920 je poučeval na I. državni gimnaziji v Ljubljani, od leta 1920 do upokojitve l. 1925 pa je bil ravnatelj III. državne gimnazije v Ljubljani. Strokovno se na področju filologije ni uveljavljal; objava doktorske disertacije v izve- stju kranjske gimnazije108 je Korunov edini prispevek s področja klasične filologije, ki pa ga strokovna literatura upošteva še danes.109 Objavljal je različ- ne prispevke (črtice, potopise, humoreske, satire) in knjižne ocene v časopisju in revijalnem tisku,110 bil pa je dejaven tudi kot predsednik ljubljanske sekcije Profesorskega društva in kot dolgoletni predsednik Francoskega krožka (Cercle français). Umrl je 7. marca 1940 v Ljubljani.111 107 UAG, Rigorosenakten 393, Valentin Korun; Promotions-Protokoll 317. 108 Valentin Korun, Quaestiones de epistula Sapphus ad Phaonem, str. 3–39. 109 Gl. npr. Heinrich Dörrie, P. Ovidius Naso, Der Brief der Sappho an Phaon, München (Zetemata. Monographien zur klassischen Altertumswissenschaft, Heft 58), str. 207, 261. 110 Izbrane prispevke je objavil v posebni zbirki: Valentin Korun, Spake: satire, humoreske in drugo. Spisal V. Korun, V Ljubljani 1910, 19222. 111 Uredništvo, Korun, Valentin (1865–1940). Korun – Nationale za zimski semester 1890/1891; vir: UAG 53Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Josip Tominšek Posebej odmevno ime med gra- škimi doktorandi filologije je Josip Tominšek (Josef Tominšek), rojen 4. marca 1872 v Slatini (Grič) pri Gornjem Gradu na Štajerskem. V Gor- njem Gradu je med letoma 1878 in 1884 obiskoval ljudsko šolo, nato pa se je jeseni vpisal na državno gimnazijo v Celju, ki jo je obiskoval med letoma 1884 in 1892; vseskozi je bil odličnjak in na njej je tudi maturiral.112 Jeseni 1892 se je vpisal na Filo- zofsko fakulteto Univerze Karla in Franca v Gradcu, kjer je študiral kla- sično filologijo, slavistiko, arheologijo, primerjalno jezikoslovje in pedagogi- ko, obiskoval pa je tudi dvoletni tečaj za telovadne učitelje. Tu je študiral osem semestrov, od zimskega seme- stra 1892/93 do letnega semestra 1896. S področja klasične filologije je pri Aloisu Goldbacherju poslušal preda- vanja o zgodovini rimske književnosti, o latinski historični slovnici in o latin- ski skladnji, obiskoval je njegove vaje iz latinske metrike, na seminarjih in proseminarjih pa so brali Platona (Lizis), Tukidida, Plavta (Dvojčka), Cicerona (O dolžnostih, Pisma prijateljem, Pisma Atiku, O naravi bogov), Horacija (Satire, Ode), Tibula in Livija. Pri Maxu Theodorju von Karajanu je obiskoval predavanja o zgodovini grške književnosti (epika, lirika, dramatika), o zgodovini Homer- jevih pesnitev, o grški znanstveni literaturi (od Aristotela), o grški skladnji in o grški metriki, dalje vaje iz stilistike, na vajah iz metrike so obravnavali Sofoklo- ve zborske speve, na seminarjih in proseminarjih pa so med drugim obravnavali homerske himne, Ajshila (Agamemnon), Sofokla (Trahinke), Evripida (Medeja), Aristofana (Oblačice), Boj med žabami in mišmi (Batrahomiomahija), Platona (Simpozij), Vergilija (Ekloge) in Horacija (Pisma). Pri Heinrichu Schenklu je po- 112 UAG, Rigorosenakten 400, Josef Tominšek; UAG, Doktoratsakten, Josef Tominšek, Curriculum vitae; Tine Orel, Tominšek, Josip, SBL 12/4, Táborska–Trtnik. Ljubljana 1982, 119–120; Matej Hri- beršek, Filološko delo dr. Josipa Tominška, Musis amicus : posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja (ur. Jerneja Kavčič in Marko Marinčič), Keria 12, 2010, št. 2–3, str. 253–280. Josip Tominšek l. 1910; vir: Zapuščina Josipa Tominška, Osrednja knjižnica Celje 54 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Tominšek – Doktoratsakt – prošnja za pristop k rigorozoma; vir: UAG 55Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze slušal predavanja o grški komediji in o atiškem govorništvu, o zgodovini grške in rimske filozofije, o zgodovini in metodologiji klasične filologije, o zgodovini rimske književnosti in o grških državnih starožitnostih, udeleževal se je vaj iz grške in latinske stilistike ter iz grške filozofije, na seminarjih in proseminarjih pa so obravnavali Platona (izbrani dialogi), Lizija (izbrani govori), Demostena (po- litični govori), Aristotela (Poetika), Teokrita, Katula, Vergilija (Eneida), Horacija (Pisma) in Ovidija (Fasti). S področja jezikoslovja je pri Gustavu Meyerju poslu- šal še predavanja o evropskih jezikih in o primerjalni slovnici sanskrta. Njegova predavatelja za zgodovino in arheologijo sta bila Adolf Bauer (o Aristotelovi teoriji države, o splošni zgodovini antike, o grški zgodovini in o viroslovju grške in rimske zgodovine) in Wilhelm Gurlitt (arheološke vaje), za nemško filologijo pa Anton Schönbach (novovisokonemška slovnica in skladnja) in Bernhard Seuffert (nemška lirika 16. stoletja, zgodovina novejše nemške knji- ževnosti in uvod vanjo). Slovansko filologijo sta mu predavala Gregor Krek (uvod v študij slovanskih jezikov, o starocerkvenoslovanski slovnici, o vplivu krščanstva na slovanske jezike in mitologijo, o začetkih slovanske pisave in književnosti, o zgodovinskem razvoju slovanskih jezikov, o začetkih slovanske umetne poezije, o pomenu, ki sta ga imela za slovansko filologijo Josef Dobrowsky in Jernej Kopitar, o skladnji južnoslovanskih jezikov, o slovanskem glagolu in o slovanskem besed- ju ter sorodnostih znotraj njega; seminarji, kjer so brali in obravnavali različna starejša in sodobna besedila (Glagolita Clozianus, Slovo o polku Igorevě idr.) in Vatroslav Oblak (o slovenski romantiki, o starocerkvenoslovanski slovnici, o slo- vanski arheologiji, o slovanskih jezikih, o zgodovini južnoslovanske književnosti in o slovenskem oblikoslovju; vaje iz slovenščine, kjer so brali in interpretirali različna starejša besedila). S področja psihologije in pedagogike je pri Eduardu Martinaku poslušal predavanja iz didaktike, iz pedagogike in osnov jezikovnega pouka, pri Alexiusu Meinongu pa predavanja iz spoznavne teorije.113 Ob vsem naštetem je obiskoval tudi dvoletni tečaj za učitelja telovadbe. Tominšek se je 12. maja 1896 prijavil k opravljanju rigorozov, 13. maja 1896 pa je oddal disertacijo z naslovom Studien zur Batrachomyomachie (Študije k Batrahomiomahiji).114 Disertacija, v kateri se je lotil obravnave tega antičnega epi- lija, ki parodira Homerjevo Iliado in je v zvezi z njim odprtih še veliko vprašanj, je ohranjena; napisana je v nemščini in obsega 116 strani rokopisa. Idejo za diserta- cijo je najbrž dobil v petem semestru svojega študija (zimski semester 1894/95),115 ko so pri von Karajanu na grškem proseminarju obravnavali to delo. V uvodu (Vorbemerkungen) je najprej predstavil svojo odločitev za tematiko in temeljno literaturo. V prvem poglavju je obdelal splošna vprašanja, povezana z delom (1. Verfasser-Zeit: a) Äußere Gründe; b) Innere Gründe 2. Jetztige Gestalt des Werkes; 113 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Josef Tominšek, WS 1892/93–SS 1896. 114 UG, Hauptbibliothek, SOSA, handschriftl. Dissertationen II 250154. 115 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Josef Tominšek, WS 1895. 56 Šolska kronika • 1–2 • 2020 3. Standpunkt der Kritik). V drugem delu je posebej obdelal zaključni pri- zor epa (II. Schlusstheil der Batrie (und Krebsszene)), v tretjem delu verzno strukturo in prozodijo (III. Versbau und Prosodie – Hiatus – Productio – Correptio Attica - Μῦς), v četrtem delu pa je obravnaval posamezne ver- ze in odlomke ter njihove posebnosti (IV. Spezzieller Theil (Besprechung einzelner Verse und Versgruppen)). Zadnji, peti del, prinaša povzetek in sklep (V. Schluss – Zussamenfassung). Svoje ocene in ugotovitve je Tominšek zasnoval na primerjavi med dvema rokopisnima redakcijama besedila Batrahomiomahije, med medičejskim lavrencijanskim kodeksom (codex Laurentianus XXXII 3) in oxfordskim (codex Oxoniensis Baroccianus 50), ki ju je primerjal in kritično komen- tiral. V Tominškovi zapuščini, ki jo hrani Osrednja knjižnica Celje, so še ohranjeni rokopisni zapiski gradiva, ki ga je zbiral med pripravami na pisanje disertacije.116 Za ocenjevalca sta bila določena Max Theodor von Karajan in Heinrich Schenkl, ki sta svoji oceni podala junija 1896.117 Kot slabost sta mu očitala, da mu raziskava ni najbolj uspela, saj mu ni uspelo vzpostaviti nezgrešljivega eno- tnega arhetipa tega epilija. Kot drugo sta izpostavila, da se je veliko, celo preveč, ukvarjal z estetsko kritiko in pristnostjo posameznih partij (tu bi lahko marsikaj izpustil), zato se nekaterim stvarem ni posvetil tako temeljito, kot bi se lahko. Zmotila ju je tudi tu in tam ne ravno posrečena delitev snovi, prav tako pa tudi njegova nemščina; zapisala sta, da se mu pozna, da nemščina ni njegov materni jezik in da bi njegovo besedilo veliko bolje zvenelo v latinščini. Če bi namera- val delo objaviti, bi moral narediti temeljito revizijo. Priznala pa sta mu izjemno načitanost, marljivost, odlično poznavanje aktualne literature, v katero se je temeljito poglobil, ter zdravo strokovno presojo. Kot posebno odliko sta izposta- 116 Tominšek, Zapuščina, razno gradivo. 117 UAG, Doktoratsakten, Josef Tominšek, Gutachten über die von Her. Josef Tominšek behufs Er- langung des philosophischen Doctorgrades eingereichte Arbeit »Studien zur Batrachomyoma- chie« (Schenkl, 11. 6. 1896); Gutachten über die Doctordissertation des Candidaten Herrn Josef Tominšek »Studien zur Batrachomyomachie« (von Karajan, 1. Juli 1896). Tominšek – prva stran ocene prof. Heinricha Schenkla; vir: UAG 57Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze vila, da je bila disertacija oddana pred izidom monumentalne Ludwicho- ve izdaje Batrahomiomahije,118 ki ji kandidat večkrat pritrjuje, nekajkrat pa ji upravičeno ugovarja in na nekaj mestih ponuja povsem lastne rešitve. Oba ocenjevalca sta disertacijo potr- dila in kandidatu dovolila pristop k rigorozoma. Glavni rigoroz iz klasične filolo- gije in antične zgodovine je Tominšek opravljal 3. novembra 1897. Trije oce- njevalci (Karajan, Bauer in Pfaundler) so ga ocenili z »zadostno« (genügend), eden (Schenkl) pa z »odlično« (aus- gezeichnet); tako je bil enoglasno potrjen. Stranski rigoroz iz filozofije je opravljal 8. januarja 1898; vsi tri- je ocenjevalci (Meinong, Spitzer in Pfaun dler) so ga ocenili z »zadostno« (genügend) in ga enoglasno potrdili. Promoviran je bil 11. januarja 1898.119 Leta 1895 je opravil izpit za uči- telja telovadbe in nekaj tednov učil na gimnaziji v Celju; 29. junija 1896 se je prijavil za učiteljski izpit iz grščine, la- tinščine in slovenščine kot glavnih predmetov z nemškim in slovenskim učnim jezikom; vse obveznosti je opravil do 12. junija 1897.120 Leta 1896 je Tominšek postal suplent na gimnaziji v Kranju, v obdobju 1903/04 je bil na študijskem izpopolnjevanju v Berlinu, nato je med 1904 in 1910 učil na I. državni gimnaziji v Ljubljani (obenem tudi na nemški gimnaziji in na dekliškem liceju), jeseni 1910 je postal ravnatelj nemške gimnazije v Gorici, l. 1911 pa ravnatelj gimnazije v Mariboru, kjer je delal do upokojitve 1932.121 Na področju šolstva je bil kot predstavnik srednješolskih profesorjev član Deželnega šolskega sveta, član Profesorskega društva in nadzornik za telovadbo za slovenske in itali- janske šole na Kranjskem, Primorskem, v Istri, Dalmaciji in na južnem Tirolskem (do 1923). 118 Arthur Ludwich, Die homerische Batrachomachia des Karers Pigres nebst Scholien und Pa- raphrase. Herausgegeben und erläutert von Arthur Ludwich, Leipzig: B. G. Teubner, 1896. 119 UAG, Rigorosenakten 400, Josef Tominšek; Promotions-Protocoll 332. 120 UAG, Lehramtsprüfungsakte, Josef Tominšek. 121 Tine Orel, Tominšek, Josip, str. 120. Tominšek – naslovna stran disertacije; vir: UAG 58 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Tominšek – str. 84 disertacije; vir: UAG 59Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Josip Tominšek je nedvomno eden najvidnejših slovenskih filologov. Čeprav dela s področja filologije v njegovi obsežni bibliografiji, ki šteje več kot 860 enot, predstavljajo razmeroma majhen delež, so vendar pomembna ne le za zgodovino filološke stroke, ampak tudi za zgodovino šolstva na Slovenskem, vključujejo pa knjižna dela, strokovne filološke razprave, razprave o metodiki in didaktiki pou- ka klasičnih jezikov ter recenzije in prikaze. Z disertacijsko temo je povezan samo prvi Tominškov strokovni prispevek z naslovom »Batrachomachia oder Batra- chomyomachia«, krajša razprava, ki je nastala na osnovi doktorske disertacije, v njej pa je obravnaval vprašanje izvirnega naslova tega epilija;122 objavil jo je v reviji Wiener Studien leta 1901. Razpravo je sicer zasnoval kot znanstveno izdajo tega parodičnega epilija, vendar se je izkazalo, da bi bila taka izdaja preobsežna in bi zanjo ne mogel najti založnika, zato je napisal in objavil le razpravo o naslovu. Osnova zanjo je bila izdaja Batrahomiomahije, ki jo je l. 1896 v Leipzigu objavil konigsberški profesor Arthur Ludwich.123 Tominšek je v njej primerjal utemelji- tve zagovornikov obeh naslovov, ki ju je bilo mogoče najti v rokopisih tega dela (Batrachomachia in Batrachomyomachia). Zagovarjal je tezo, da je delo krožilo pod več naslovi, kot izvirnega pa je zaradi komičnega učinka zagovarjal naslov Βατραχομυομαχία (Batrachomyomachia). Druga pomembnejša Tominškova dela s področja filologije so: »Humanizem gimnazij v stari in novi luči« (1901);124 »De compositione P. Terenti Phormionis« (1902);125 »Latinščina in grščina« (1902);126 »Grščina« (1902);127 »Die Ziele des klas- sischen Unterrichtes und die Privatlektüre« (1904);128 Latinska slovnica (1906);129 »O pouku latinskega jezika« (1906);130 Grška slovnica131 in Grška vadnica132 (1908), prva učbenika za pouk stare grščine, napisana v slovenskem jeziku; »Preosno- va avstrijskih srednjih šol« (1908);133 »O reformi mature« (1908);134 Ksenofontov 122 Josip Tominšek, Batrachomachia oder Batrachomyomachia, Wiener Studien. Zeitschrift für classische Philologie 23, 1901, str. 6–13. 123 Gl. op. 118. 124 Josip Tominšek, Humanizem gimnazij v stari in novi luči, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Josef-Staatsgymnasiums für das Schuljahr 1900/1901, Krainburg 1901, str. 3–23. 125 Josip Tominšek, De compositione P. Terenti Phormionis, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg, veröffentlicht für das Schuljahr 1901/1902 von Josef Hu- bad, k. k. Gymnasial-Direktor. Krainburg 1902, str. 3–24. 126 Josip Tominšek, Latinščina in grščina, Pedagoški letopis 1, 1902, str. 14–30. 127 Josip Tominšek, Grščina, Pedagoški letopis 2, 1903, str. 13–43. 128 Josip Tominšek, Die Ziele des klassischen Unterrichtes und die Privatlektüre, Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 55, 1904, str. 1150–1170. 129 Josip Tominšek, Latinska slovnica, Ljubljana: I. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1906. 130 Josip Tominšek, O pouku latinskega jezika, Pedagoški letopis 6, 1906, str. 44–67. 131 Josip Tominšek, Grška slovnica, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1908. 132 Josip Tominšek, Grška vadnica, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1908. 133 Josip Tominšek, Preosnova avstrijskih srednjih šol, Pedagoški letopis 8, 1908, str. 74–109. 134 Josip Tominšek, O reformi mature, Nastavni vjesnik 16, 1908, str. 489–501. 60 Šolska kronika • 1–2 • 2020 slovar (1909);135 »Aforizmi o klasičnem pouku« (1909);136 Wiesthalerjeve Latinske vadbe I. del za prvi gimnazijski razred (1910);137 »Die geschlechtliche Aufklärung und die Läuterung der klassichen Schullektüre« (1918);138 »Uvod o latinskem je- ziku«, uvodna študija v veliki latinsko-slovenski slovar (1923).139 Ob svojem pedagoškem in filološkem delu je bil Tominšek v obdobju od 1904 do 1910 dejaven še na mnogih drugih področjih: sodeloval je v številnih društvih, pisal je prispevke s področja slovenistike ter slovanskega jezikoslovja in književnosti, v časopisju in revijalnem tisku je objavljal številne recenzije in krajše poučne prispevke, bil je zbiratelj ljudskih pesmi, pisec del o planinstvu in urednik različnih revij in publikacij. Sodeloval je v raznih komisijah društev in šolskih oblasti ter bil organizator, pobudnik in koordinator številnih kulturnih, športnih, glasbenih in drugih javnih prireditev. Bil je npr. odbornik Slovenske 135 Josip Tominšek, Ksenofontov slovar (k dr. Karla Prinza »Izboru iz Ksenofonta« s 26 podobami), Dunaj: F. Tempsky, 1909. 136 Josip Tominšek, Aforizmi o klasičnem pouku, Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1908/09, str. 15–35. 137 Josip Tominšek, Fr. Wiesthalerjeve Latinske vadbe I. del za prvi gimnazijski razred. 4., predelana izdaja. Za svojo slovnico in po novem učnem načrtu priredil dr. Jos. Tominšek. Ljubljana: : I. P. Kleinmayr & F. Bamberg, 1910. 138 Josip Tominšek, Die geschlechtliche Aufkärung und die Läuterung der klassichen Schullektüre, Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 68, 1917 /1918, str. 95–105. 139 Josip Tominšek, Uvod o latinskem jeziku, Latinsko-slovenski veliki slovar (A–FACILIS). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil Fran Wiesthaler. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1923, str. V–XXVII. Za natančnejši oris posameznih del gl. Matej Hriberšek, Filološko delo dr. Josipa Tominška. Tominšek – Nationale za zimski semester 1894/1895; vir: UAG 61Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze matice, 12 let predsednik Glasbene matice, dejaven je bil v Profesorskem društvu, v Protialkoholnem društvu in mnogih drugih; deloval je v različnih telovadnih društvih, npr. v Sabljaškem klubu in Aeroklubu (bil je začetnik jadralnega le- talstva na Slovenskem) ter eden od pionirjev nogometa. Že od dijaških let je bil aktiven planinec, pozneje pa dejaven v Slovenskem planinskem društvu kot član, odbornik in 32 let urednik glasila »Planinski vestnik«, v katerem je veliko pisal o pomenu in ideologiji planinstva, pa tudi o svojih planinskih podvigih. Tominšek je bil vse svoje dejavno življenje v stikih s številnimi domačimi in tujimi izobra- ženci, kar dokazuje tudi še ohranjena korespondenca, čeprav je bil velik del te uničen l. 1943, ko je bilo stanovanje v Mariboru, kjer je živel, zbombardirano. Te- daj se je preselil k sinu zdravniku v Celje, kjer je javno deloval vse do svoje smrti. Umrl je 22. marca 1954 v Ljubljani, pokopan pa je v Celju. Ivan Arnejc Zadnji od prve šesterice graških doktorandov je bil Ivan Arnejc (Hans Ar- neiz), ki se je rodil 7. februarja 1876 v Zgodnjih Goričah (Ober-Goritschach) na Koroškem. Ljudsko šolo je med letoma 1882 in 1887 obiskoval v Rožku (Rosegg), nato pa se je vpisal na gimnazijo Beljaku, ki jo je obiskoval med letoma 1887 in 1895 in tu tudi z odliko maturiral. Jeseni 1895 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze Karla in Franca v Gradcu, kjer je študiral klasično filologijo, slavistiko in filozofijo.140 S področja klasične filologije in sorodnih ved je pri Maxu Theodorju von Karajanu poslušal predavanja o zgodovini grške književnosti, o grški dramatiki, o zgodovini Homerjevih pesnitev, o grški znanstveni literaturi po Aristotelu in o grški metriki, hodil je na vaje iz metrike (analiza Sofoklovih zborskih spevov), na seminarjih in proseminarjih pa so obravnavali homerske himne, Batraho- miomahijo, Tukidida, Platona (Simpozij), Demostena (Proti Leptinu), Vergilija (Ekloge), Horacija (Pismo Pizonom) in Tacita (Agrikola). Pri Aloisu Goldbacher- ju je obiskoval predavanja o rimski književnosti, o latinski skladnji in o rimski epiki ter hodil na vaje iz latinske metrike, na seminarjih in proseminarjih pa so obravnavali Herodota, Plavta (Dvojčka), Terencija (Formion), Cicerona (O dol- žnostih, Pisma prijateljem), Vergilija (Georgike), Tibula in Ovidija (Žalostinke). Pri Heinrichu Schenklu je poslušal predavanja iz zgodovine grške in rimske filo- 140 UAG, Rigorosenakten 487, Hans Arneiz; UAG Doktoratsakten, Hans Arneiz; SI_PAM/1501 Ar- nejc Ivan, 1905–1930; Kajetan Gantar: Arnejc, Ivan (1876–1936). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi131358/#slovenski-biografski-leksikon (pridoblje- no 27. julija 2020); Danijel Grafenauer, Arnejc, Dr. Ivan, Enzyklopädie der slowenischen Kultur- geschichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfängen bis 1942. Band 1: A–I (ur. Katja Sturm-Schna- bl, Bojan-Ilija Schnabl). str. 111–112; Nekrolog za dr. Ivanom Arnejcem, Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1936/37. Ljubljana 1937, str. 3–4. 62 Šolska kronika • 1–2 • 2020 zofije ter rimske književnosti, obiskoval vaje iz grške in latinske stilistike, pri njem pa so obravnavali Demostena (politični govori), Vergilija (Eneida) in Horacija (Pisma). Pri Adolfu Bauerju je obiskoval predavanja o gr- ški in rimski zgodovini, pri Gustavu Meyerju pa uvod v jezikoslovje. S področja slavistike je pri Gregorju Kreku poslušal predavanja o zgodovinskem razvoju slovanskih jezikov, o primerjalni skladnji južnoslovanskih jezikov, o zgodovi- ni slovanske filologije, o slovanski epiki in o glagolu v slovanskih jezikih ter se udeleževal vaj v seminarju za slovansko filologijo. Pri Vatroslavu Oblaku je obiskoval predavanja o zgodovini književnosti južnih Slovanov (do konca 14. stoletja), pri Karlu Štreklju pa pre- davanja o slovenski slovnici in vaje iz slovenske skladnje. S področja filozofije je pri Alexiusu Meinongu obiskoval vaje iz psihologije in razprave o Platonovem Teajtetu, pri Eduardu Martinaku pa predavanja iz di- daktike in pedagogike. Pri Bernhardu Seuffertu je obiskoval predavanja o zgodovini nemške knji- ževnosti, pri Josefu Strzygowskem o metodiki obravnave umetnosti (poudarek na Raffaelu), pri Johannu Kirsteju se je učil osnov sanskrta, pri Karlu Luicku angle- ščino, pri Antoniu Iveju italijanščino.141 Dvakrat je moral študij zaradi pomanjkanja sredstev prekiniti, in sicer v zimskem semestru 1897/98 in od letnega semestra 1899 do vključno letnega se- mestra 1901.142 Arnejc se je 16. februarja 1903 prijavil k rigorozoma in ob prijavi oddal v nem- ščini napisano disertacijo z naslovom Mimnermos' Fragmente gesammelt und mit einer Einleitung versehen von Hans Arneiz (Mimnermovi Fragmenti, ki jih je zbral in z uvodom oskrbel Ivan Arnejc), krajše Mimnermos' Fragmente (Mimnermovi fragmenti). Za ocenjevalca sta bila določena Heinrich Schenkl in Max Theodor von Karajan.143 Disertacija, ki je obsegala 232 strani folio formata, ni ohranje- na, Arnejc pa jo je zasnoval kot uvod (prolegomena) k potencialni novi zbirki fragmentov grškega pesnika Mimnerma. Razpravo je razdelil na 11 poglavjih, v ka- terih je obravnaval: Mimnerma in njegov opus (str. 1–136: Uvod; 1. Mimnermovo ime in poreklo; 2. njegova domovina; 3. obdobje, v katerem je živel; 4. Mimner- 141 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Hans Arneiz, WS 1895/96–SS 1897, SS 1898–WS 1898/99, WS 1901/02. 142 UAG, Doktoratsakten, Hans Arneiz, Curriculum vitae. 143 UAG, Rigorosenakten 487, Hans Arneiz. Ivan Arnejc; vir: osebni arhiv M. H. 63Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Arnejc – Doktoratsakt – prva stran ocene prof. von Karajana; vir: UAG 64 Šolska kronika • 1–2 • 2020 mos kot glasbenik; 5. kot elegik; 6. kot jambski pesnik), njegove ohranjene fragmente (str. 183–185); 7. ohranjeni fragmenti (str. 137–183); 8. kronologija pesmi; 9. jezik in zgradba verza (str. 185–197); 10. tekstna tradicija (str. 197– 211), na koncu pa so sledili še literatura o Mimnermu (str. 211–222: 11. poglav- je), dodatki (str. 223–229) in zaključek (str. 229–232). Ocenjevalca sta Arnejcu očita- la, da so njegova izvajanja velikokrat nenatančna in široka, ker je diserta- cija premalo členjena; prav zato je v njej tudi veliko ponavljanja, nekatere odlomke pa bi bilo mogoče povsem izpustiti (npr. 7. poglavje, kjer govori o kronologiji Mimnermovih pesmi). Drugače sta disertacijo ovrednotila kot marljivo in temeljito delo, ki kot raziskava zasluži pohvalo. Kandidatu sta poleg samostojne strokovne pre- soje priznala, da suvereno obvlada literarnozgodovinska in kronološka vprašanja, da ima izdelano metodo filološkega raziskovanja, da dobro pozna grško liriko in strokovno literaturo o Mimnermu ter da temeljito obvlada grški jezik in zgodovino antike. Po njunem mnenju si zaslužijo priznanje kandidatove navedbe v 1., 3., 5., 7. in 9. poglav- ju, kot najboljši pa sta ocenila 3. in 10. poglavje. Ocenila sta tudi, da disertacija zadostuje zahtevam za pripustitev k rigorozoma, da pa bi jo bilo treba pred mo- rebitnim natisom temeljito predelati.144 Glavni rigoroz iz klasične filologije in zgodovine antike je Arnejc opravljal 10. decembra 1903; vsi trije ocenjevalci (Karajan, Schenkl in Bauer) so ga ocenili z »zadostno« (genügend) in ga enoglasno potrdili. Stranski rigoroz iz filozofije je opravljal 26. januarja 1904; tudi tu so mu vsi trije ocenjevalci (Meinong, Spitzer in Bauer) dali oceno »zadostno« (genügend) in ga soglasno potrdili. Promoviran je bil v petek, 29. januarja 1904.145 Po študiju je Arnejc najprej kot suplent poučeval na gimnaziji v Gradcu 144 UAG, Doktoratsakten, Hans Arneiz, Gutachten über die Dissertation des Candidaten Herrn Hans Arneiz (von Karajan, 13. April 1903); Gutachten über die Dissertation des Candidaten Hans Arneiz (Schenkl, 17. April 1903). 145 UAG, Rigorosenakten 487, Hans Arneiz; Promotions-Protokoll Nr. 416. Arnejc – prva stran razprave De origine et vi vocis »tamen«, objavljene v izvestju mariborske gimnazije ob koncu šolskega leta 1909; vir: dLib 65Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze (1903–1904), nato v Celovcu (1904– 1906) in v Leobnu (1906–1909). V obdobju 1907–1908 se je študijsko izpopolnjeval na univerzi v Berlinu, kjer je pripravljal svoje habilitacij- sko delo. Novembra 1909 je v Gradcu opravil učiteljski izpit.146 Med 1909 in 1914 je kot redni učitelj poučeval na gimnaziji v Mariboru, kjer je učil latinščino, grščino, slovenščino in nemščino.147 Leta 1913 je bil na pobudo slovenskega politika in filologa Karla Verstovška (26. julij 1871–27. marec 1923) dodeljen prosvetnemu mini- strstvu (Unterrichtsministerium) na Dunaju, kjer je skrbel za izdajanje slo- venskih šolskih knjig in učil;148 tu je po propadu avstrijske monarhije decem- bra 1918 postal likvidacijski komisar. Po vojni je v sodelovanju s Karlom Verstovškom dosegel, da so maja 1919 v Ljubljani ustanovili Kraljevo zalo- go šolskih knjig in učil (Königlicher Schulbuchverlag), kjer je bil Arnejc zaposlen do julija 1924. Nato je do konca šolskega l. 1927/1928 učil na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani, od novembra 1928 naprej pa na ljubljanski I. državni klasični gimnaziji, kjer je učil do smrti 1936. Imel je izjemen učiteljski čut in posluh, o čemer priča njegov učenec Jan Šedivý: »Ivan Arnejc … je bil skromna krotka duša slovenskega Korošca. S svojo dobroto, z razumevanjem mladine in z globokim znanjem si je kmalu osvojil srca. Bil je katoliškega svetovnega nazora, a nikomur ga ni vsiljeval in zaradi njega ni manj cenil ljudi drugačnega prepriča- nja. … Dr. Arnejc nam je znal vcepiti ljubezen in spoštovanje do jezika in kulture starih Rimljanov, pokazal pa nam je tudi, kako je rimska in grška kultura položila temelje naši. Še bolj nas je ogrel za slovenščino. Radi smo brali naše pesnike in pisatelje in marsikdo si je pritrgoval, da si je mogel kupovati knjige.«149 146 UAG, Lehramtsprüfungsakten, Hans Arneiz. 147 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1909. Marburg a. D, 1909, str. 33; 1910, str. 41; 1911, str. 21; 1912, str. 28; 1913, str. 23; 1914, str. 45. Gl. tudi Jan Šedivý, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru, str. 116–119. 148 K. k. Staatsgymnasium in Marburg a/D., Jahres-Bericht über das Schuljahr 1914–1915. Veröffen- tlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek, Marburg 1914, str. 31. 149 Jan Šedivý, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru III, str. 117. Arnejc – prva stran razprave Indogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino, objavljene v izvestju mariborske gimnazije ob koncu šolskega leta 1911; vir: dLib 66 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Poleg učiteljevanja je bil Arnejc kulturno in politično dejaven, objavil pa je tudi nekaj manjših prispevkov v različnih glasilih. Po vrnitvi iz Berlina je bil kraj- še obdobje dejaven tudi na področju klasične filologije. V izvestjih mariborske gimnazije je objavil dve jezikoslovni razpravi: prvo l. 1909 o latinski besedi tamen (De origine et vi vocis »tamen«),150 drugo pa l. 1911 o indoevropskem aoristu (In- dogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino).151 Njegovo znanstveno najbolj dognano delo pa je razprava Doneski k zgodovini grške elegije, ki je l. 1910 v dveh delih izšla v zagrebški strokovni publikaciji Nastavni vjesnik (1910);152 gre za prvo znanstveno delo o grški liriki v slovenščini, ki pa ne med domačo ne med tujo strokovno javnostjo ni naletelo na kakršenkoli odziv. Drugi del te razprave je v celoti posvečen Mimnermu; gradivo za to je nedvomno črpal iz svoje doktorske disertacije. Umrl je po dolgotrajni hudi bolezni 15. oktobra 1936 v Ljubljani. Kandidati za visokošolske predavatelje Med vsemi naštetimi sta bila samo dva, ki sta resneje razmišljala o akadem- ski karieri. Prvi je bil Josip Tominšek. Leta 1901, ko se slovensko univerzitetno vprašanje ni premaknilo z mrtve točke, je ljubljanski župan Ivan Hribar 30. decembra 1901 v deželnem zboru predlagal ustanovitev vsuečiliškega komite- ja, kar pa zaradi strankarskih trenj ni uspelo. Zato je Hribar pobudo prenesel v ljubljanski občinski svet in ta je izvolil poseben Vseučiliški odsek, ki so se mu pridružili predstavniki Slovenske matice, društva Pravnik, Društva slovenskih profesorjev in študentov. Ena od nalog odseka je bila evidentiranje mladih (si- cer zlasti pravnikov), ki bi se bili sposobni pripravljati za akademski poklic ter jim s posredovanjem pri ministrstvu priskrbeti državne štipendije za bivanje na tujih univerzah. Med devetimi prejemniki štipendije je bil tudi Josip Tominšek, tedaj že doktor, ki je preživel eno leto v Berlinu;153 sedmerica med temi so postali nosilci svojih strok ob ustanovitvi ljubljanske univerze, vendar Tominška ni bilo med njimi. Ivan Hribar v svojih spominih za l. 1910 Tominška omenja kot še ve- dno aktualnega in zagotovljenega kandidata za univerzitetnega učitelja klasične filologije.154 A ko se je Tominšek hotel znova posvetiti pripravam na visokošolsko kariero, so ga pregovorili, da je prevzel mesto ravnatelja v Gorici, leto pozneje pa 150 Johann Arneiz, De origine et vi vocis „tamen“, Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1909, str. 23–26. 151 Johann Arneiz, Indogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino, Jahresbericht des k. k. Sta- ats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienja- hres 1911, str. 13–20. 152 Ivan Arnejc, Doneski k zgodovini grške elegije, Nastavni vjesnik 18, 1910, str. 336–355, 417–437. 153 Ana Benedetič, Poti do univerze: 1848-1898-1909-1919, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999, str. 113–115; Ivan Hribar, Moji spomini. III. del. Od 1929 dalje, Ljubljana 1932, str. 93. 154 Ivan Hribar, Moji spomini, str. 93. 67Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze na mariborski gimnaziji. Tominšek sam je v pripravi na svojo biografijo, ohranje- ni v njegovi zapuščini, glede prevzema mesta ravnatelja mariborske gimnazije zapisal, da se je zaradi te službe odpovedal docenturi v Gradcu: »Da sem mogel tu stati slovenstvu in prosveti na braniku, sem odklonil vseučiliško docenturo v Gradcu.«155 Tominšek je bil po vseh kriterijih primeren kandidat za to mesto, saj je bil kot filolog in kot slavist dejaven, ogromno pa je tudi objavljal (njegova bibli- ografija šteje več kot 860 enot).156 Bil je zelo razgledan in načitan strokovnjak, ki je vseskozi spremljal znanstveno in strokovno publiciranje s področja klasičnih jezikov in je zato imel temeljit pregled nad strokovno literaturo. Vendar pa se je kot znanstvenik v svojih znanstvenih in strokovnih prispevkih večinoma opiral na dognanja drugih. Izjema so le prispevki s področja didaktike in metodike, kjer je njegov izvirni prispevek večji.157 Kot filolog in učitelj je zelo aktivno deloval od konca študija l. 1896 do približno l. 1923; pozneje se s filologijo večinoma ni več ukvarjal. Po letu 1911 se je povsem posvetil profesorskemu poklicu ter prosvetne- mu, kulturnemu, narodnobudilnemu in organizacijskemu delu, medtem ko je njegova znanstvena dejavnost zaradi preobremenjenosti zastala; morda je tudi to vplivalo, da ni bil med kandidati za mesto univerzitetnega učitelja, najbolj pa verjetno dejstvo, da ni imel habilitacije in tudi med deli njegovega sicer im- presivnega opusa pogrešamo prave znanstvene prispevke; če bi sprejel ponujeno docenturo v Gradcu, bi se nedvomno več znanstveno uveljavljal in bi s habili- tacijo tudi imel izpolnjene pogoje, da postane prvi nosilec filološke katedre na ljubljanski univerzi. Drugi je bil Ivan Arnejc.158 Ob ustanavljanju Univerze v Ljubljani so Arnejca omenjali kot prvega resnega kandidata, ki bi lahko prevzel katedro za grecistiko, a se je kandidaturi za učiteljsko mesto odpovedal. Presenetljiv razlog za to navaja Jan Šedivy: »Pripravljal se je na univerzitetno kariero in je napisal habilitacijo. Bil pa je preveč kritičen do samega sebe in ni bil z njo zadovoljen ter mu je ta ne- zadovoljnost vzela pogum za nadaljnje delo v tem smislu. Habilitacijo je podaril nekemu prijatelju in čez nekaj časa se je z njo okoristila povsem tuja oseba.«159 Zakaj se je odrekel habilitaciji, s katero tematiko se je ukvarjal v svojem habili- tacijskem delu in kdo je dotična oseba, ki se je okoristila z Arnejčevim delom, ni znano. Med letoma 1933 in 1936 je Arnejc kot honorarni predavatelj na oddelku 155 Tominšek, Zapuščina, Curriculum vitae. 156 Matej Hriberšek, Filološko delo dr. Josipa Tominška, passim. 157 Za te prispevke gl. op. 125, 127, 128, 129, 131, 134, 135, 137 in 139. Za njihovo natančnejšo predsta- vitev gl. Matej Hriberšek, Filološko delo dr. Josipa Tominška, Musis amicus : posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja (ur. Jerneja Kavčič in Marko Marinčič), Keria 12, 2010, št. 2–3, str. 253–280. 158 UAG, Rigorosenakten 487, Hans Arneiz; UAG Doktoratsakten, Hans Arneiz; Kajetan Gantar, Kajetan: Arnejc, Ivan (1876–1936); Ivan; Danijel Grafenauer, Arnejc, Dr. Ivan, str. 111–112; N. N., Nekrolog za dr. Ivanom Arnejcem, Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1936/37, Ljubljana 1937, str. 3–4. 159 Jan Šedivý, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru III, str. 118. 68 Šolska kronika • 1–2 • 2020 za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani vodil proseminar- ske vaje,160 na katerih so obravnavali nekatere rimske pisce in imeli vaje iz latinske stilistike (prevajanje iz slovenščine v latinščino).161 Ker med slovenskimi doktorji filologije ni bilo nobenega habilitiranega vi- sokošolskega učitelja, je bil oddelek za klasično filologijo na Filozofski fakulteti ob ustanavljanju ljubljanske univerze l. 1919 eden tistih, ki niso imeli na voljo ustreznega kadra. Ko so se 23. novembra 1918 na pobudo Mihajla Rostoharja v posvetovalnici ljubljanskega mestnega magistrata zbrali predstavniki različnih društev in stanov (Slovenske Matice, društva Pravnik, Društva slovenskih profe- sorjev, zdravnikov in tehnikov ter univerzitetnih profesorjev) in so izdali skupni poziv, »naj se vsi docenti filozofske stroke, ki so na kateri bivši avstrijski univerzi, pokličejo na slovenske stolice na zagrebški univerzi«, med njimi ni bilo nobenega filologa,162 zato tudi ni bilo nobenega med predvidenimi predavatelji in nosil- ci fakultetnih stolic.163 In ko je 26. novembra in 17. decembra 1918 univerzitetna podkomisija za filozofsko fakulteto na svojih sejah razpravljala o kandidatih za predavatelje in jih razdelila na tiste, ki so bili ali profesorji, docenti ali pa bi bili sposobni, da se takoj habilitirajo, ter na tiste, ki bi se morali še habilitirati, je med slednje kot kandidata za področje klasičnih jezikov predvidela za grščino Ivana Arnejca, ki je bil tedaj profesor v Mariboru, za latinščino pa Josipa Koletiča, ki je kot profesor deloval na II. državni gimnaziji v Ljubljani.164 V osnovnem načrtu, pripravljenem za Filozofsko fakulteto (z dne 25. marca 1919) sta bila za klasična jezika predvideni dve stolici in za njuna nosilca dva tuja učitelja, oba s praške univerze: za grščino »dr. Venig [?Wenig], priv. docent na vseučilišču v Pragi« in za latinščino »dr. Jiraní, priv. docent na vseučilišču v Pragi«.165 Noben izmed slo- venskih doktorjev klasične filologije namreč še vedno ni izpolnjeval osnovnega pogoja: nobeden ni imel univerzitetne habilitacije. Ljubljanska klasična filologija je svojega prvega predavatelja dobila z letnim semestrom 1920.166 Prvi dekan Filo- zofske fakultete Rajko Nahtigal je zato, ker ni imel na voljo domačih učnih moči, za predavatelja klasičnih jezikov predlagal svojega znanca iz Gradca, tedaj 73-le- 160 Seznam predavanj na univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Seznam predavanj na univerzi kralja Ale- ksandra I.) (Catalogus lectionum Universitatis Labacensis). Ljubljana: Univerza, 1933–1936. 161 Kajetan Gantar, Arnejc, Ivan (1876–1936); N. N., Nekrolog za dr. Ivanom Arnejcem, Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1936/37, Ljubljana 1937, str. 3–4. 162 Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. V Ljubljani 1929, str. 3–230, tu str. 185. 163 Prav tam str. 142–145. 164 SI AS 100/1/2/3/8 Seznam kandidatov za predavatelje na filozofski fakulteti. 165 SI AS 100/2/4/2 Osnovni načrt filozofske fakultete z imenikom stolic, seminarjev, institutov in učnih moči, 1919.03.25; Polec, 1929, 212. Kot kandidati za suplenta, ki bi se lahko habilitiral, se omenjajo trije slovenski gimnazijski profesorji: Alojzij Virbnik z II. državne gimnazije v Ljublja- ni, Fran(c) Jerovšek z mariborske klasične gimnazije in Mihael Markič z novomeške gimnazije. 166 Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, str. 286. 69Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze tnega Čeha Ivana Lunjaka,167 ki je kot profesor filologije vso svojo kariero poučeval na univezah v Rusiji, po upokojitvi pa se je preselil v Gradec. Po Nahtigalovem priporočilu je Univerzitetni svet Univerze v Ljubljani Lunjaka 27. oktobra 1919 imenoval in 24. marca 1920 potrdil za honorarnega, 13. novembra istega leta pa za pogodbenega (kontraktualnega) profesorja za klasično filologijo.168 Sklep To je prvih šest klasičnih filologov, ki so v obdobju med 1872 in 1918 dokto- rirali na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Vsi so izhajali iz pretežno kmečkega okolja, se odlikovali kot gimnazijci in uspešno študirali. Njihove doktorske diser- tacije bi danes ocenili kot solidne znanstveno-strokovne dosežke, med katerimi pa nobena ni posebej izstopala po svoji kakovosti; po obsegu s 358 stranmi izsto- pa disertacija Ivana Tertnika, ki je posebnost tudi zato, ker je disertacijo napisal in oddal dvakrat. Če pogledamo naslove njihovih disertacij (Die Reihenfolge der olyntischen Reden des Demosthenes; Seneca tragicus num in pangendis versibus asklepiadeis accuratissime Senecam secutum esse recte dicatur; Der Sprachge- brauch des Historikers Eutropius; De Epistula Saphhus ad Phaonem; Studien zur Batrahomyomachie; Mimnermos Fragmente), se zdi, da so se njihovi avtor- ji ukvarjali predvsem s temami s področja književnosti, vendar pa so v svojih disertacijah vsi obravnavali tudi jezikovna vprašanja, s katerimi so pojasnjeva- li literarne posebnosti in pojave (tekstna kritika, rokopisna tradicija, jezikovne posebnosti ipd.), povezane z obravnavanimi temami. Najbolj izrazito jezikovna je bila disertacija Josipa Šorna (Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius). Vsi predstavljeni doktorandi so delovali prvenstveno kot srednješolski učitelji in kulturni delavci; po svoji vsestranski dejavnosti in vplivu med njimi izstopa Josip Tominšek, na znanstvenem področju pa je bil najbolj uspešen Josip Šorn. No- beden od šestih doktorjev ni v času Avstro-ogrske dosegel habilitacije in tudi ni zasedel nobenega učiteljskega mesta na kateri od univerz monarhije. Od pred- stavljene šesterice nobeden tudi ni postal predavatelj na novoustanovljenem oddelku za klasično filologijo Univerze v Ljubljani l. 1919, ampak so na univerzi- tetnem študiju sodelovali le kot honorarni predavatelji. Najresnejša kandidata za prevzem katere od stolic za klasične jezike sta bila Josip Tominšek in Ivan Arnejc. 167 Tone Smolej, Ustanovitev Filozofske fakultete in kratek oris njene stoletne zgodovine, 1919 v slo- venskem jeziku, literaturi in kulturi / 55. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1.–13. 7. 2019 (ur. Mojca Smolej), Ljubljana, 2019, str. 89; Tatjana Dekleva, Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941, Kronika 46, 1998, št. 3, str. 107–115, tu str. 110. 168 O Lunjaku gl. ZAMU, Rektorat IV, osebne mape profesorjev, 33/541, Personalna mapa Ivan Lu- njak. 70 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Viri in literatura Arhivski viri AS – Arhiv Slovenije – SI AS 100/1/2/3/8 Seznam kandidatov za predavatelje na filozofski fakulteti – SI AS 100/2/4/2 Osnovni načrt filozofske fakultete z imenikom stolic, seminar- jev, institutov in učnih moči – SI AS 1012, Josip Stritar KIPP – Knjižnica Ivana Potrča Ptuj – Domoznanski oddelek KIPP, Zbirka Rokopisov, S-13132-D NUK Ms – Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisni oddelek – NUK Ms 1399, Kermavner Valentin, Zapuščina – NUK Ms 1833, Wester, Josip, Zapuščina Tominšek, Zapuščina – Tominškova zapuščina, ki jo hrani Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje UAG – Universitätsarchiv Graz 1. Doktoratsakten (UAG): Jakob Purgai; Johann Tertnik; Josef Šorn; Valentin Korun; Josef Tominšek; Hans Arneiz 2. Rigorosenakten: 205 Jakob Purgaj; 344 Johann Tertnik; 374 Josef Šorn; 393 Valentin Korun; 400 Josef Tominšek; 487 Hans Arneiz 3. Lehramtsprüfungsakten: Jakob Purgai; Johann Tertnik; Josef Šorn; Valen- tin Korun; Josef Tominšek; Hans Arneiz 4. Doktorati, ohranjeni v Universitäts-Bibliothek Graz: Tertnik, Johann: Seneca tragicus num in pangendis versibus asklepiadeis »accuratissime« Horatium secutum esse recte dicatur. Dissertatio philologica. Scripsit Joannes Tertnik. Labaci MDCCCLXXXIII. Graz, 1883. Tertnik, Johann: Seneca-Studien von Johann Tertnik, GymnasialLehramt- skand. Graz 1889. Tominšek, Josef: Studien zur Batrachomyomachie. Untersuchungen zur Er- langung des philosophischen Doctorgrades überreicht von Josef Tominšek. Graz, 1896. UG – Universität Graz UAW – Archiv der Universität Wien ZAMU – Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani – ZAMU, Rektorat IV, osebne mape profesorjev, 33/541, Personalna mapa Ivan Lunjak ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj – ZAP, Gimnazija Ptuj, šk. št. 96, Personalni spisi. Periodika in časopisje Archiv für lateinische Lexikographie und Grammatik; Čas; Dom in svet; Domovi- na; Grazer Tagblatt; Kronika; Laibacher Zeitung; Ljubljanski zvon; Mladika; 71Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Naprej. Glasilo Socialistične stranke Jugoslavije; Nastavni vjesnik; Sloven- ski gospodar; Slovenski narod; Wiener Studien. Zeitschrift für classische Philologie; Wochenschrift für klassische Philologie; Zeitschrift für die öster- reichischen Gymnasien; Živa antika Gimnazijska izvestja Jahresberichrt des k. k. ersten Staats-Gymnasiums in Graz. Veröffentlicht am Sc- hlüsse des Studienjahres 1881. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1890/91, Laibach 1891. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1891/92, Laibach 1892. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1892/93, Laibach 1893. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1894/95, Laibach 1895. Jahresbericht des k. k. ersten Staats-Gymnasiums in Graz. Veröffentlicht am Sc- hlusse des Studien-Jahres 1898, Graz 1898. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlus- se des Schuljahres 1870–1877. Verlag des k. k. Obergymnasiums: Laibach, 1870–1877. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1886. Laibach 1886. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Krainburg, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1894/95, Krainburg 1895 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1909–1914. Marburg a. D, 1909–1914 Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Sc- hlusse des Schuljahres 1892/93, Laibach 1893. Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Sc- hlusse des Schuljahres 1893/94, Laibach 1894. K. k. Staatsgymnasium in Marburg a/D., Jahres-Bericht über das Schuljahr 1914– 1915. Veröffentlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek, Marburg, 1914. Letno poročilo perve mestne čveterorazredne ljudske šole pri sv. Jakobu v Ljubljani (Jahresbericht der ersten städtischen vierklassigen Volksschule zu St. Jakob in Laibach). Verlag der I. städtischen 4 klassigen Volksschule: Ljubljana 1871–1874. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1862–1868. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1875. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1876. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1877. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1878. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1879. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1880. 72 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli. Herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 1898/1899. Cilli, 1899. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli. Herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 1899/1900–1901/1902. Cilli, 1899–1901/1902. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg. Veröffentlicht von der Di- rektion am Schlusse des Schuljahres 1874, Marburg 1874. Spletni viri Kajetan Gantar: Wiesthaler, Fran (1849–1927), Slovenska biografija. Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi839896/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 23. julija 2020). Kajetan Gantar: Tertnik, Ivan (1859–1941), Slovenska biografija. Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi694636/# slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 24. julija 2020). Kajetan Gantar: Šorn, Josip (1855–1912), Slovenska biografija. Slovenska akademi- ja znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi662761/#slovenski-bi- ografski-leksikon (pridobljeno 25. julija 2020). Kajetan Gantar: Arnejc, Ivan (1876–1936), Slovenska biografija. Slovenska akademi- ja znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi131358/#slovenski-bio- grafski-leksikon (pridobljeno 27. julija 2020). Vilko Novak, Jože Toporišič: Valjavec, Matija (1831–1897), Slovenska biografi- ja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/ose- ba/sbi758091/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 29. julij 2020). Tine Orel: Wester, Josip (1874–1960), Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi838155/#slovenski-bi- ografski-leksikon (pridobljeno 23. julija 2020). Franz Römer: Grysar, Karl Josef (1801–1856), Altphilologe, Österreichisches bi- ographisches Lexikon Online-Edition, Lfg. 5 (25.11.2016). Spletni naslov: https://biographien.ac.at/ID-0.3026034-1 (pridobljeno 20. julija 2020). Janko Šlebinger: Kermavner, Valentin (1835–1908), Slovenska biografija. Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/ose- ba/sbi271211/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 21. julija 2020). Janko Šlebinger: Košan, Janko (1857–1927), Slovenska biografija. Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi294411/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 22. julija 2020). 73Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Janko Šlebinger: Perušek, Rajko (1854–1917), Slovenska biografija. Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi415908/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 21. julija 2020). Uredništvo: Korun, Valentin (1865–1940), Slovenska biografija. Slovenska akademi- ja znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. Spletni naslov: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi290877/#slovenski-bi- ografski-leksikon (pridobljeno 25. julija 2020). Literatura Ivan Arnejc, Doneski k zgodovini grške elegije, Nastavni vjesnik 18, 1910, str. 336– 355, 417–437. Johann Arneiz, De origine et vi vocis „tamen“, Jahresbericht des k. k. Staats-Gym- nasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1909, str. 23–26. Johann Arneiz, Indogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino, Jahresbe- richt des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1911, str. 13–20. August Baumeister, Die Einrichtung und Verwaltung des höheren Schulwesens in den Kulturländern von Europa und in Nordamerika. München: C. H. Beck, 1897. Ana Benedetič, Poti do univerze: 1848-1898-1909-1919, Ljubljana: Studia humani- tatis, 1999. Felix Czeike, Bonitz, Hermann, Historisches Lexikon Wien 1 (A–Da), 1992, str. 423. Jože Debevec, A. Sovrè, Lanx satura. (ocena), Čas 23, 1928/29, str. 139–140. Jože Debevec, Obiski pri naših upokojenih profesorjih. 7. Pri g. profesorju dr. Ivanu Tertniku v Ljubljani, Mentor 25, 1937–1938, št. 6, str. 169–170. Tatjana Dekleva, Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941, Kronika 46, 1998, št. 3, str. 107–115, tu str. 110. Heinrich Dörrie, P. Ovidius Naso, Der Brief der Sappho an Phaon, München: Beck, 1975 (Zetemata. Monographien zur klassischen Altertumswissen- schaft, Heft 58). Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreich. Vom Ministerium des Cultus und Unterrichts. Wien: kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1849. Salomon Frankfurter, Graf Leo Thun-Hohenstein, Franz Exner und Hermann Bo- nitz. Beiträge zur Geschichte der österreichischen Unterrichtsreform. Wien: Alfred Hölder, 1893. Kajetan Gantar, Nekaj podatkov o Antonu Sovretu in njegovi rokopisni zapušči- ni, Živa antika 19, 1969, str. 285–293. Kajetan Gantar, Sovretovih sedem ptujskih let, 64. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju za šolsko leto 1968–1969. Ptuj: Gimnazija Dušana Kvedra, 1970, str. 82–86. 74 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Kajetan Gantar, Sovretov prevajalski ideal, Sovretov zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo za antične in humanistične štu- dije Slovenije, 1986 (Zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev; 11), str. 27–31. Kajetan Gantar, Klasični filolog Valentin Kermauner (1835–1908), ded Dušana Kermavnerja, Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Med po- litiko in zgodovino (ur. Aleksander Žižek, Jurij Perovšek) Ljubljana: SAZU in Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2005, str. 15–22. Joža Glonar, Lanx satura, Ljubljanski zvon 49, 1929, str. 247–249. Theodor Gomperz, Hermann Bonitz, Biographisches Jahrbuch für Alterthum- skunde, 11, 1888, str. 53–100. Danijel Grafenauer, Arnejc, Dr. Ivan, Enzyklopädie der slowenischen Kulturge- schichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfängen bis 1942. Band 1: A–I (ur. Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl), Böhlau Verlag: Wien, 2016, str. 111–112. Grysar, Karl Josef, Österreichisches biographisches Lexikon 1815–1950 2 (Lfg. 6), 1957, str. 96. H., Grysar, Karl Joseph, Allgemeine Deutsche Biographie 10, 1879, str. 82. Wilhelm von Hartel, Bonitz und sein Wirken in Österreich, Österreichische Mit- telschule 3, 1889, str. 19–54. Walter Höflechner idr., Das Fach Klassische Philologie an der Universität Graz vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zur Gegenwart. Mit Beiträgen von Herbert H. Egglmeier, Walter Höflechner, Alois Kernbauer, Walter Primig, Peter G. Tropper, Franz-Anton Wallisch, Beiträge und Materialien zur Ge- schichte der Wissenschaften in Österreich: Klassische Philologie in Graz; Habilitationen an der Grazer Philosophischen Fakultät; Einrichtung der Germanistik-Lehrkanzeln; Briefe Adlers an Meinong; Zur Grazer Studen- tengeschichte (ur. Walter Höflechner), Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz, Bd. 11 (ur. Hermann Wiesflecker), Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 1981, str. 1–359. Ivan Hribar, Moji spomini. III. del. Od 1929 dalje, Ljubljana: J. Blasnik, 1932. Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, Ljubljana: Založ- ba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Matej Hriberšek, Klasični jeziki v življenju in delu Janeza Trdine, Janez Trdina med zgodovino, narodopisjem in literaturo: jubilejna monografija (ur. Ma- rijan Dović), Novo mesto: Goga; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2005, str. 59–72. Matej Hriberšek, Življenje in delo p. Ladislava Hrovata. Ljubljana: Institutum Stu- diorum Humanistatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006. Matej Hriberšek, Od Tuhinja do Novega mesta: p. Ladislav Hrovat, Kamniški zbornik 19, 2008, str. 229–237. Matej Hriberšek, Filološko delo dr. Josipa Tominška, Musis amicus : posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja (ur. Jerneja Kavčič in Marko Marinčič), Keria 12, 2010, št. 2–3, str. 253–280. 75Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Matej Hriberšek, Delo Ladislava Hrovata na področju latinske in slovenske skla- dnje, Jezik in slovstvo 63, 2018, št. 2/3, str. 257–269. Matej Hriberšek, Slovenski doktorji klasične filologije, promovirani na dunaj- ski univerzi v obdobju 1872–1918, Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski filozofski fakulteti (1872–1918) (ur. Tone Smolej), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2019, str. 21–50. Matej Hriberšek, Sovretov prevod Sofoklovega Kralja Ojdipa in njegova ustvar- jalna leta na Ptuju, Anton Sovrè in Ptuj (ur. Mira Petrovič), Ptuj: Knjižnica Ivana Potrča, 2019, str. 25–52. Valentin Korun, Quaestiones de epistula Sapphus ad Phaonem, Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Krainburg, veröffentlicht am Schlusse des Schulja- hres 1894/95 durch die Direction, Krain, 1895, str. 3–39. Valentin Korun, Spake: satire, humoreske in drugo. Spisal V. Korun, V Ljubljani: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1910, 19222. Rainer Leitner, Das Reformwerk von Exner, Bonitz und Thun. Das österreichi- sche Gymnasium in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts. Kaderschmiede der Wiener Moderne, Zwischen Orientierung und Krise. Zum Umgang mit Wissen in der Moderne (izd. Sonja Rinofner-Kreidl), Wien, Böhlau 1998, str. 17–69. Fran Levec, Matija Valjavec. Životopis, Knezova knjižnica. Zbirka zabavnih in po- učnih spisov. II. zvezek (ur. Fran Levec), Ljubljana: Tisk »Národne tiskarne«, 1895, str. 163–210. Arthur Ludwich, Die homerische Batrachomachia des Karers Pigres nebst Scho- lien und Paraphrase. Herausgegeben und erläutert von Arthur Ludwich, Leipzig: B. G. Teubner, 1896. Theresia Mayerhofer, Der Lehrkörper der Philosophischen Fakultät der Universi- tät Wien von 1848 bis 1873, disertacija, Wien: Universität Wien, 1982. Richard Meister, Geschichte des Doktorates der Philosophie an der Universität Wien. Mit 7 Tafeln, Von. Richard Meister, wirkl. Mitglied der Österreichi- schen Akademie der Wissenschaften. Vorgelegt in der Sitzung am 11. Juni 1958. Gedruckt mit Unterstützung des Vereines der Freunde der Österrei- chischen Akademie der Wissensachaften,Wien: Rudolf M. Rohrer, 1958. N. N., Am 3. april l. J. starb zu Wien Hr. Dr. Karl Joseph Grysar …, Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 7, 1856, str. 287–390. N. N., Nekrolog za dr. Ivanom Arnejcem, Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1936/37, Ljubljana 1937, str. 3–4. N. N., Bonitz, Hermann (1814–1888), Altphilologe, Österreichisches biographi- sches Lexikon 1815–1950 1, 1954, str. 101–102. Tine Orel, Tominšek, Josip, Slovenski biografski leksikon 12/4, Táborska–Trtnik. Ljubljana 1982, 119–120. Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univer- zo, Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. V Ljubljani 1929. 76 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Jakob Purgaj, Die Reihenfolge der Olynthischen Reden des Demosthenes. Vom k. k. wirklichen Gymnasiallehrer Jakob Purgaj, Programm des k. k. Staats- -Gymnasiums in Marburg. Veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Schuljahres 1874, Marburg 1974, str. 3–25. Franz Römer, Hans Schwabl, Klassische Philologie, Geschichte der österreichi- schen Humanwissenschaften 5: Sprache, Literatur und Kunst (izd. Karl Acham), Wien: Passagen Verlag, 2003, str. 67–113. Ferdinand Sander, Bonitz, Hermann, Allgemeine Deutsche Biographie 47, 1903, str. 99–105. Hans Scharold, Bonitz, Hermann, Neue Deutsche Biographie 2, 1955, str. 447– 448. Seznam predavanj na univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozne- je Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I.) (Catalogus lectionum Universitatis Labacensis). Ljubljana: Univerza, 1933–1936. Tone Smolej, »Kaj večega poskusiti in postati«. Slovenski pisatelji dunajski štu- dentje (1850–1926), Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. Tone Smolej, Ustanovitev Filozofske fakultete in kratek oris njene stoletne zgodo- vine, 1919 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi / 55. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1.–13. 7. 2019 (ur. Mojca Smolej), Ljubljana, 2019, str. 87–92. Tone Smolej, »Prisegam in obljubljam, da bom humanistične študije gojil z ne- utrudnim delom.« Slovenski doktorandi na dunajski Filozofski fakulteti (1876–1918), Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na du- najski Filozofski fakulteti (1872–1918) (ur. Tone Smolej), Ljubljana, 2019, str. 7–19. Sophokles, Kralj Oidípus. Preložil Anton Sovré, Ljubljanski zvon 41, 1921, št. 1, str. 28–34 (V. dejanje). Sofokles, Kralj Oidípus. Tragedija v petih dejanjih. Prevedel Anton Sovrè. Založila in izdala »Nova založba« v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Lju- bljani. Ljubljana: Nova založba, 1922 (Nova knjižnica, 8). Anton Sovrè, Lanx satura: latinska čitanka za gimnazije: prva stopnja, Ljubljana: Oblastna zaloga šolskih knjig (Jugoslovanska tiskarna), 1928. Franc Stelè, Lanx satura. Latinska čitanka za gimnazije. Prva stopnja. A. Sovrè. Ljubljana, Oblastna zaloga šolskih knjig 1928, Dom in svet 42, 1929, str. 128. Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru III, Časopis za zgodovino in narodopisje 1 (8/43), 1972, str. 100–150. Janko Šlebinger, † Rajko Perušek, Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranj- sko 8, 1917, št. 12, str. 133–137. Josip Šorn, Der Sprachgebrauch des Eutropius. Erster Theil, Programm des Ober-Gymnasiums der Franciscaner zu Hall. Am Schlusse des Schuljahres 1887–1888, veröffentlicht von der Direction, Innsbruck, 1888, str. 3–46. Josip Šorn, Der Sprachgebrauch des Eutropius. Zweiter Theil, Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1889 durch den Director Josef Šuman. Laibach 1889, str. 1–30. 77Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Josef Šorn, Die Sprache des Satirikers Persius, Jahresbericht des k. k. Obergym- nasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1890 durch den Director Josef Šuman. Laibach 1890, str. 1–33. Josef Šorn, Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius. Ein Beitrag zur hi- storischen Grammatik der lateinischen Sprache. Von Josef Šorn, k. k. Gymn.-Professor in Laibach. Laibach, 1892. Josef Šorn, Über den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junianus Justinus, Ja- hresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1893/94 durch den Director Andreas Senekovič. Laibach 1894, str. 1–30. Josef Šorn, Einige Bemerkungen zum »Liber memorialis« des I. Ampelius, Ja- hresbericht des k. k. ersten Staatsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1900/1901 durch den Director Andreas Senekovič. Laibach 1901, str. 3–16. Josef Šorn, Weitere Beiträge zur Syntax des M. Junianus Justinus, Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1901/1902 durch den Direktor Andreas Senekovič. Laibach 1902, str. 3–13. Josef Šorn, Bemerkungen zum Texte des M. Iunianus Iustinus, Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlusse des Schu- ljahres 1908/1909 durch den Direktor Andreas Senekovič. Laibach 1909, str. 3–13. † Schorn, Josef, Weitere Beiträge zur Textkritik des M. Junianus Justinus, K. k. Staats-Gymnasium in Marburg a/D. Jahresbericht über das Schuljahr 1911– 1912. Veröffentlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek. Marburg a/D. 1912, str. 6–17. Josip Tominšek, Batrachomachia oder Batrachomyomachia, Wiener Studien. Ze- itschrift für classische Philologie 23, 1901, str. 6–13. Josip Tominšek, Humanizem gimnazij v stari in novi luči, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Josef-Staatsgymnasiums für das Schuljahr 1900/1901, Krain- burg 1901, str. 3–23. Josip Tominšek, De compositione P. Terenti Phormionis, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg, veröffentlicht für das Schuljahr 1901/1902 von Josef Hubad, k. k. Gymnasial-Direktor. Krainburg 1902, str. 3–24. Josip Tominšek, Latinščina in grščina, Pedagoški letopis 1, 1902, str. 14–30. Josip Tominšek, Grščina, Pedagoški letopis 2, 1903, str. 13–43. Josip Tominšek, Die Ziele des klassischen Unterrichtes und die Privatlektüre, Ze- itschrift für die österreichischen Gymnasien 55, 1904, str. 1150–1170. Josip Tominšek, Latinska slovnica, Ljubljana: I. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1906. Josip Tominšek, O pouku latinskega jezika, Pedagoški letopis 6, 1906, str. 44–67. Josip Tominšek, Grška slovnica, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1908. Josip Tominšek, Grška vadnica, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1908. 78 Šolska kronika • 1–2 • 2020 Josip Tominšek, Preosnova avstrijskih srednjih šol, Pedagoški letopis 8, 1908, str. 74–109. Josip Tominšek, O reformi mature, Nastavni vjesnik 16, 1908, str. 489–501. Josip Tominšek, Ksenofontov slovar (k dr. Karla Prinza »Izboru iz Ksenofonta« s 26 podobami), Dunaj: F. Tempsky, 1909. Josip Tominšek, Aforizmi o klasičnem pouku, Jahresbericht des k. k. I. Staatsgym- nasiums zu Laibach 1908/09, str. 15–35. Josip Tominšek, Fr. Wiesthalerjeve Latinske vadbe I. del za prvi gimnazijski razred. 4., predelana izdaja. Za svojo slovnico in po novem učnem načrtu priredil dr. Jos. Tominšek. Ljubljana: : I. P. Kleinmayr & F. Bamberg, 1910. Josip Tominšek, † Prof. Dr. Josef Schorn, K. k. Staats-Gymnasium in Marburg a/D. Jahres-Bericht über das Schuljahr 1911–1912. Veröffentlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek. Marburg a/D. 1912, str. 62–63. Josip Tominšek, Die geschlechtliche Aufkärung und die Läuterung der klassichen Schullektüre, Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 68, 1917 /1918, str. 95–105. Josip Tominšek, Uvod o latinskem jeziku, Latinsko-slovenski veliki slovar (A– FACILIS). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil Fran Wiesthaler. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1923, str. V–XXVII. Matija Valjavec, Sinonove laži, s kterimi je Trojance prekanil, da so nesrečnega konja v mesto vzemši padli sovražnikom v pest. (Iz Virgilijeve Eneide II. bukev, 1–197) Slovenska bčela 4, 1853, št. 22 (v četvrtek 2. junija 1853), str. 169–170; št. 23 (v četvrtek 9. junija 1853), str. 177–178. Matija Valjavec, Homerove Odiseje I. spev. Poslovenil M. Valjavec, Glasnik slo- venskega slovstva 1, 1854, str. 54–58. Matija Valjavec, Čveteri véki ali dôbe sveta. Po Ovidiju poslovenil M. Valjavec, Koledarček slovenski za prestopno leto 1856 (izd. Janez Bleiweis), Ljubljana, Jožef Blaznik, 1856, str. 62–64. Matija Valjavec, Stvarjenje. Iz Ovidja met. I. – Poslovenil M. Kračmanov, Glasnik slovenski 2, 1858, št. 5, str. 77–78. Matija Valjavec, Ajant. (Žaloigra, ki jo je spisal Sofokles; poslovenil M[atija]. Kr[ačmanov], Slovenski glasnik 4, 1861, št. 15, zv. 7, str. 83; št. 16, zv. 7, str. 89; št. 17, zv. 7, str. 94–95; št. 18, zv. 7, str. 103–104; št. 21, zv. 7, str. 115–116. Matija Valjavec, Sofoklov Ajant. Žaloigra, ki jo je iz grščine poslovenil Kračmanov Matija, V Celovcu: Janez Leon, 1863. Vorlese-Ordnung an der k. k. Karl-Franzens-Universität in Graz für das Win- ter-Semester 1892/93. Graz: Verlag des akademischen Senates (K. k. Universitäts-Buchdrruckerei 'Styria'), 1892. Josip Wester, Novomeški spomini, Novo mesto: Dolenjsko muzejsko društvo, 1958. Constantin von Wurzbach, Bonitz, Hermann, Biographisches Lexikon des Kai- serthums Oesterreich 2, 1857, str. 53–54. 79Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze Povzetek Prva šesterica klasičnih filologov, ki so v obdobju po letu 1872 doktorirali na Univerzi Karla in Franca v Gradcu, so bili Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek in Ivan Arnejc. Vsi našteti so se odlikovali že v svojih dijaških letih, uspešno pa so študirali tudi na univerzi. Po svojem social- nem izvoru so večinoma izhajali iz kmečkega okolja in drugače kot pri dunajskih študentih, ki so prihajali večinoma z območja Kranjske, so graški študentje ve- činoma izhajali z območja Štajerske. Čeprav po kakovosti nobena od disertacij omenjenih šestih doktorjev ne izstopa, jih vendar lahko označimo kot solidne znanstveno-strokovne dosežke, kar potrjujejo tudi ocene doktroskih disertacij. Ohranile so se tri disertacije dveh kandidatov; najobsežnejša je 358 strani obse- gajoča disertacija Ivana Tertnika, ki je disertacijo napisal in oddal dvakrat (prvič l. 1883 in drugič 1889), strokovno najbolj odmevna pa je bila disertacija Josipa Šorna, ki je med predstavljenimi šestimi doktorji edini, katerega delo je bilo tudi mednarodno odmevno in se ga v strokovni literaturi navaja in upošteva še da- nes. Med predstavljenimi doktorji je imel najbolj markantno kariero zaradi svoje vsestranske dejavnosti Josip Tominšek. Čeprav so v disertacijah obravnavana predvsem literarne teme, so se kandidati v njih veliko ukvarjali tudi z jezikov- nimi vprašanji, ki so jim pomagala pri osvetljevanju in pojasnjevanju različnih literarnih posebnosti in pojavov. Vseh šest doktorjev se je pozneje posvetilo pred- vsem učiteljskemu delu; med njimi ni nikogar, ki bi bil habilitiran na kateri od avstrijskih univerz, pa tudi na l. 1919 ustanovljeni ljubljanski univerzi nihče med njimi ni prevzel katere od stolic za klasična jezika (nekateri so na njej poučevali kot honorarni pomožni predavatelji), čeprav sta bila za njun prevzem dva resna kandidata: Josip Tominšek in Ivan Arnejc. Zussamenfassung Die ersten slowenischen Doktoren der klassischen Philologie der Universität Graz Matej Hriberšek Die ersten sechs klassischen Philologen, die nach 1872 an der Karl-Franzens Universi- tät in Graz promovierten, waren Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun, Josip Tominšek und Ivan Arnejc. Sie alle waren hervorragende Schüler und haben auch erfolgreich an der Universität studiert. Sie kamen größtenteils aus einer ländlichen Umgebung und im Ge- gensatz zu den Wiener Studenten, die hauptsächlich aus Krain stammten, kamen die Grazer Studenten hauptsächlich aus der Steiermark. Obwohl keine der Dissertationen der genannten sechs Doktoren qualitativ herausragend ist, können sie als solide wissenschaftliche und berufli- che Leistungen bezeichnet werden, was auch durch die Bewertung von Dissertationen bestätigt wird. Drei Dissertationen von zwei Kandidaten sind erhalten geblieben. Am umfangreichsten ist die 358-seitige Dissertation von Ivan Tertnik, der die Dissertation zweimal verfasste und ein- 80 Šolska kronika • 1–2 • 2020 reichte (erstens 1883 und zweitens 1889), während die professionellste Dissertation von Josip Šorn verfasst wurde, der der einzige unter den sechs vorgestellten Doktoren ist, dessen Arbeit international besprochen wurde und der bis heute in der Fachliteratur zitiert und berücksichtigt wird. Unter den vorgestellten Doktoren hatte Josip Tominšek aufgrund seiner vielseitigen Tä- tigkeit die auffälligste Karriere. Obwohl sich die Dissertationen hauptsächlich mit literarischen Themen befassen, beschäftigten sich die Kandidaten auch viel mit Sprachfragen, was ihnen half, verschiedene literarische Besonderheiten und Phänomene zu beleuchten und zu erklären. Alle sechs Doktoren widmeten sich später hauptsächlich dem Lehrerberuf. Keiner von ihnen wurde an einer der österreichischen Universitäten habilitiert. Selbst an der 1919 gegründeten Univer- sität von Ljubljana übernahm keiner von ihnen einen der Lehrstühle für klassische Sprachen (einige unterrichteten dort als nebenberufliche Dozenten), obwohl es zwei ernsthafte Kandida- ten für ihre Übernahme gab: Josip Tominšek und Ivan Arnejc.