41278 Kazenska pravda gospoda Ivana Tavčarja advokata v Ljubljani, izdal in založil V Ljubljani, 1887, Tiskala /Narodna liskama« v Ljubljaii Kazenska pravda gospoda advokata v Ljubljani. Po poročilih v »Slov. Narodu* na svetlo dal Predgovor. Pri večeru, ki se. je priredil v ozkem krogu rdne 20. t. m. na čast dragemu mojemu prijatelju, go¬ spodu dru. Ivanu Tavčarju z ozirom na sijajno opro¬ stitev — poprijel je eden njegovih častilcev kipečo čašo ter povdarjal kakega velikega pomena je bil izid rte pravde za vse Slovenstvo, kak udarec bi bil zadel naš narod, ako bi se bilo posrečilo ugonobiti „po takem potu“ našega dra. Tavčar-ja . . Sklenil sem toraj zbrati poročila, natisnjena v „Slov. Narodu” v malo knjižico, ter jo poslati med svet. Prepričan sem, — da bode dobro došla vsakemu zavednemu Slovencu — ugodila pa bode tudi nepri¬ stranskim juristom. V LJUBLJANI, koncem novembra 1887. Ivan Hribar. v Kazenska pravda gospoda dr. Ivana Tavčarja, „Danes meni, jutri tebi!“ Velika je moč države. Nikjer se ne kaže tako. mogočno, kakor v sodni dvorani. Kdor ima kaj izgubiti, zanj je obtožba naj¬ hujši boj, ki se da misliti Tak boj prestal je, pre¬ stal častno naš prvak g. dr. Ivan Tavčar. Simpatije vsega naroda slovenskega udeležene jgo bile pri tem boji, ker pomenja dr. Tavčar tudi politično osobo. Zatorej ni dvoma, da bode cela ta pravda zanimala naše častite čitatelje tako, kakor jih je razveselila dr. Tavčarja sijajna oprostitev. Nadejamo se, da ustrežemo vsakemu, ako pri¬ občimo to zadevo obširno, tembolj ker je bil izid te pravde narodna stvar. V našem kazenskem procesu velja načelo ob¬ tožbe. — Brez tožnika ni pravde, brez tožnika ni obsodibe. 6 Tožnik v tej velevažni pravdi bilo je c. kr. državno pravdništvo Ljubljansko, oziroma c. kr. dr¬ žavnega pravdmštva substitut g. Pajk.. — On je imel v svojih rokah celo pravdo, on jo je pričel, on jo gnal do skrajne meje, — do sodbe. Odločil je avstrijski sodnik. — Pravda je kon¬ čana, dr. Tavčar oproščen. Zdaj naj še sodi občno mnenje „vox populi, vox dei.“ V sledečem ves slučaj, ki se nam je po¬ dal od informovaue strani na podlagi aktov in po¬ sebno stenografskih zapiskov: I. V daljnem nemškem Mainz-u (Mogunciji) (Ve¬ lika vojvodina Hessen-Darmstadt) umrl je 18.janu- varja 1885 slovenski krošnjar Jakob Štrukelj, ki je tam prodajal južno ovočje. S trudom in delom pri¬ dobil si je majhno, premoženje obstoječe po poročilu sodnije v Mainzu iz pohištva vrednega 61 mark in iz knjižice Ljubljanske hranilnice za 725 gold. Nemška sodnija polastila se je hitro zapuščin¬ ske obravnave in naznanila županstvu v Medvedcih pri Turjaku, kjer je bil umrli doma, naj opomni po¬ stavne dediče, da se imajo zglasiti pri tej inostranski sodniji, sicer se bode po pretečenem roku 3 mesecev in 40dnij ostalina proglasila za vakantno (zapadlo) in se izročila on- dotnemu fiskusu. 7 Dediča sta bila umrlega revna roditelja Matija;', in Marija Štrukelj. Ker nesta dobila od inostranske sodnije nikakeršne dedščine, šla sta k doktorju Ivanu Tav¬ čarju, advokatu, v Ljubljano, meseca novembra 1885 ter mu naročila in ga pooblastila, naj stori vse r . kar mu mogoče, da se jima izroči zapuščina nju¬ nega sinu. Pokazala sta tudi pri tej priliki omenjeni poziv nemške sodnije, da bode zapuščina zapala, in tudi neko „arestno povelje" (Arrestbefehl) sodnije Mo- gunške glede omenjene hranilnične knjižice. Dr. Tavčar je videl, da preti nevarnost in da je treba kaj storiti, da se vsaj ne pogubi hranilnična knjižica. Hitel je k tukajšnji c. kr. za m. del. okrajni i sodniji in našel tam dopis Mogunške sodnije, ki pravi r da zahtevajo ondotni upniki 162 mark od zapuščine in da, ako se sodniji ta znesek ne pošlje poprej; v gotovini, se tukajšni sodniji prav nič izročilo ne bode. Tukajšnja sodnija pričela je vsejedno zapuščinskc*- obravnavo po Jakobu Štruklji, ker je bil avstrijsk državljan in imel tukaj svoje stalno bivališče. K tej obravnavi prišel je v imenu dedičev dr, Ivan Tavčar in i;razil svoje juristično mnenje, da se ima po postavi zmatrati uloga hranilnična, ako- ravuo se nahaja knjižica na tujem, kot premoženje v Avstriji ležeče in da se ima o njej tukaj obravna— 8 -vati, zatorej si inostranska sodnija nepravilno lasti pravice razpolaganja o tem premoženji in dolžnost je avstrijske sodnije skrbeti za to, da se avstrijskim državljanom ne krati pravica. Dr. Tavčar trdil je, da arestna povelja nemške sodnije, katerih naši zakoniki ne poznajo in ki so se tam dovolila le na jedno- stransko in nedokazanozahtevanjeupni- kov, v Avstriji nemajo nobene veljave, in sklicaval se v tem zmislu na izdane določbe c. kr. najvišjega so¬ dišča. Tukajšnja sodnija je hranilnično ulogo, ker jo je tudi zmatrala za premoženje v Avstriji ležeče, uvr¬ stila v zapuščinsko obravnavo. Dr. Tavčar stavil pa je v zapisnik, da inostran- skih terjatev ne more pripoznati in to zaradi tega ne, ker neso pravilno dokazane in ker imajo ino- stranci, če res hočejo kaj plačila iz hraniinične uloge, sami oglasiti se in dokazati svoje terjatve pred tu¬ kajšnjo jedino pristojno sodnijo. Prosil je v tem zapisniku tudi, naj se mu do¬ voli od sodnije, da sme poprositi za amortizacijo*) *) Amortizacija se imenuje „usmrtenje“, to je raz¬ veljavljenje kake izgubljene listine s pomočjo sodnije. Splošna pravila, ki veljajo pri nas za-to se glase: . „Ako je kdo kako listino izgubil, ima pravico z nje natan- kim popisom, zahtevati pri sodniji, naj se posestniku listine narodi, jo tako gotovo prijaviti, sicer bi se listina progla¬ sila za neveljavno. Vsled take prošnje ima sodnik zasli¬ šati tistega, ki je zavezan za dolžnost izvirajočo iz hranilnične knjižice, katere inoslranska sodnija v našem zmislu protipostavno neče izročiti, in katero zmatra zaradi tega toliko kot izgubljeno. Opomnimo še, da je glede premičnega premo¬ ženja, koje je zapustil Štrukelj v Mainz-u v vred¬ nosti 61 mark, dr. Tavčar popolnoma pripoznal pri¬ stojnost inostranske sodnije in se zanje ni potegoval. Tukajšnja c. kr. okrajna sodnija je potem re¬ šila zapisnik, naložila na prošnjo dr. Tavčarja Ljub- Ijanskej hranilnici, da ne sme začasno nikomur iz¬ plačati uloge, in pisala je sodniji v Mainz-u, da naj se inostranski upniki, ako česa hočejo, obračajo narav¬ nost na dediče. Dr. Tavčarja prošn j a, d a naj da sodnija dovoljenje (consens) za amortizacijo, pa se listine, in ako ta proti temu ne naznani nobenih utemelje¬ nih pomislekov — po tem naj tožnik tiste, ki utegnejo imeti listino v svojih rokah, na določeni obrok povabi in jim nalaga, da jo v tem obroku tako gotovo predlože, sicer se bode za nično proglasila in izpostavljavec (listine) ne bi bil več dolžan jim biti zanj odgovoren. Tak poziv sodnije se v uradnem listu kot edikt raz¬ glasi in ako poteče obrok, brez da se je kdo pri sodniji oglasil — se na novo prežnjo stranke, ki želi amortizacijo, izda razsodba, da je izgubljena listina amortizovana t. j. vnifena. Na podlagi take razsodbe ima potem dolžnik (v tem slučaju hranilnica) dati ali ponovljeno tako listino, ali pa izplačati znesek, na kateri se glasi. 10 je, čudno dovolj, pooolnoma prezrla, akoravno bi se moral po postavi izdati tudi o tem odlok. Opomnimo že tukaj, da je bil pri c. kr. okrajni sodniji referent v tej zadevi g. dr. Fetritsch, c. kr. adjunkt; njemu je prvemu prišla stvar v roke,, on jo je imel rešiti Kako je to storil, pokazala je jasno obravnava. Dr. Tavčar je mnogo mesecev čakal, se li bodo> inostranski upniki s svojimi pravicami tukaj oglasili.. To se pa ni zgodilo, oni se niso nič več zme¬ nili, pač pa je tukajšnja sodnija ukazala dedičem,, naj plačajo zapuščinske pristojbine. Razpisala se je obravnava in povabil se dr. Tav¬ čar, ki je pri tej priliki na zapisnik izjavil, da, ker dediči do sedaj ničesar prejeli neso, tudi pristojbin plam ti ne morejo in da sploh, dokler se hramlnična knjižica ne spravi v Avstrijo ali ne amoitizuje, ni nikak'-ga zapuščinskega premoženja; in ponovil je svojo prošnjo, naj se mu veuder da konsenz, to je privoljenje za amoruzacijsko postopanje. To prošnjo rešil je sedanji ces. kr. svet. tajnik dr. Dolenec ugodno in dr. Ivan Tavčar dobil je ou e. kr. za mesto delegovane okrajne sodnije Ljubljanske odlok, s katerim se mu je dal konsenz, da sme v imenu dedičev prositi za amortizacije glede imenovane hranilnične knjižice. Dr. Ivan Tavčar je potem, ko je bil vsled tega odloka prepričan, da je c. kr. okrajna sodnija ž njim 11 jednacega pravnega mnenja, uložil meseca decembra 1885 pii c. kr. deželnem sod šči v Ljubljani, ka¬ tero je za to jedino pristojno, prošnjo, naj se mu dovoli amortizacijsko postopanje glede hranilnične knjižice in je to svojo prošnjo utemeljil je tako-le. „Ta knjižica spada sicer v zapuščino Jakoba Štruklja, vender se pa zapuščinski instanci predložiti ne more — zategadel se je nama s priloženim od¬ lokom c. kr. okrajne sodnije dalo dovoljenje, da smeva v imenu zapuščine poprositi amortizacijskega postopanja, ker je sicer realizovanje zapuščinskega premoženja nemogoče. Tej prošnji se je priložila še posebna rubrika za kranjsko hranilnico, katera bi se imela po po¬ stavi, predno se dovoli prošnja, zaslišati, so li glede amortizacije kaki zadržki. Kakor rečeno, zmatral je dr. Tavčar knjižico za izgubljeno, ker ni bilo niti sodnijsko možno do¬ biti jo iz inostranstva; ker je pa bit v zapuščin¬ skem aktu c. kr. okrajne sodnije ves pravni položaj razviden, ker so v tem aktu ležala inostranska arestua povelja in je bila razvidna cela korespon¬ denca z mostransko sodnijo, opiral je logično svojo prošnjo na omenjeni konsenz, za katerim je impli- cite tičal zapuščinski akt, kažoč ves položaj. Ta priloženi konsenz kazal je c. kr. deželnemu sodišču direktni pot za vsako morebiti potrebno raz¬ jasnilo v registraturo c. kr. okrajne sodnije. 12 Omeniti moramo Se, da se je dr. Tavčar, ker je bil pravni slučaj zanimiv in je pripuščal različna mnenja, predno je uložil prošnjo, posvetoval se s te¬ danjim voditeljem kranjske hranilnice, ces. svetnikom R. ' Janeschitzem, razložil mu položaj in ga vprašal za njegovo mnenje. Ta gospod se je tudi ujemal z mišljenjem dr. Tavčarja, da je v takem slučaji amortizacija mogoča, in še je prijazno dostavil, da bode dala hra¬ nilnica njemu ali sodniji, ako se bode povprašalo, pismeno svoje mnenje. Dr. Tavčar se je torej zanašal, da bode c. kr. deželno sodišče, ker ima po postavi vprašati hra¬ nilnico, tudi tam izvedelo položaj in tudi mnenje hranilnice, ki je kot izplačiteljica hranilnične knji¬ žice tudi merodajen faktor. C. kr. deželno sodišče je ustreglo dr. Tavčar¬ jevi prošnji, dovolilo pričetek amortizacijskega po¬ stopanja in z javnim ediktom v uradnej „Laibacher Zeitung“ opominjalo, da se ima vsaka pravica, tako gotovo pri tej sodniji oglasiti in izkazati, sicer se bode po poteku 6 mesecev, 3 tednov in jednega dneva, knjižica proglasila amortizovano. Pretekel je ta dolgi rok a tudi v tem času se neso inostranski upniki obrnili s svojimi ter¬ jatvami do kompetentne avstrijske sodnije, in sod- nija v Mainzu obdržala je mirno avstrijske de¬ narje, obdržala za bornih 162 mark več kakor 700 gl d Po končanem roku prosil je dr. Iv. Tavčar, pri c. kr. deželnem sodišči, da se hranilnična knji¬ žica proglasi amortizovana. Tudi tej prošnji se je ustreglo brez pomisleka. Zdaj pričela je zopet ces. kr. okrajna sodnija svojo zapuščinsko akcijo; ker je dr. Ivan Tavčar prosil, da sodnija dvigne amortizovano ulogo pri hranilnici, da s tem poravna zapuščinske stroške, ostalo pa vsprejme v sodnijsko varstvo, dokler se zapuščiua dedičem ne prisodi. Stvar je prišla zdaj zopet v roke prvotnemu referentu dru. Petritschu. V Petričevem srci pa so vstajali zdaj, kakor se sam izraža, proti amor¬ tizaciji hudi in težki pomisleki; z dovoljenjem vo¬ ditelja c. kr. okrajne sodnije napravil, sestavil in spisal je gospod dr. Petritsch obširen referat z a c. kr. deželno sodišče ter ovadil, da so dra. Ivana Tavčarja pripovedbe glede amortizacije bile neresnične in da ima on težke pomisleke zoper amortizacijo. O tej ovadbi pa dru. Tavčarju ni ničesar zinil, temveč razpisal je novo za¬ puščinsko obravnavo, pri kateri je dr. Tavčar vnovič razložil svoje stališče, utemeljeval svoje raz¬ loge ter prosil, da se zapuščinska obravnava nada¬ ljuje in veuder jedenkrat konča, ob jednem pa pred- 14 lagal, naj se od amortizovane hranilnične uloge — ako slavna sodnija misli, da morajo tuje in nedoka¬ zane terjatve inostranskih upnikov avstrijske sodnije ex offo varovati — pridrži pri sodniji kavcije 200 gld., torej skoro dvojna vsota inostranskega dolga. Da, dr. Tavčar ponudil je celo 300 gld., da pokaže, da mu ni na tem, koga oškodovati, temveč, da mu je le na tem, kar je kot pravni zastopnik njegova dolžnost in njegov posel, da varuje interese svojih klijentov prot’ inostranski sili in da inostran- ■ski upniki, ako hočejo kaj dobiti iz tukajšnje zapuščine, saj tukaj naznanijo in količkaj verjetno razjasnijo svoje terjatve, — saj morajo celo avstrij¬ ski upniki pri zapuščinah verjetno izkazati svoje pravice, ako ne, odkaže se jim pot do pravde. To vse se je zgodilo za časa, ko je imel -dr. Tavčar pravomočno amortizacijo v žepu, ko ga nihče ni mogel siliti, da bi še v poštev jemal za- nikerne inostranske upnike, — in to se je zgodilo za časa, ko dr. Tavčar še ničesar ni vedel o tem, da je šla ostra dr. Petritscheva ovadba iz Križank čez Ljubljanico v c. kr. deželno sodišče. — Zaupa¬ joč v troje sodnijskih odlokov, ki so ustregli nje¬ govi želji, imel je tudi pravico zanašati se, da so sodnije odobrile pravno stališče njegovo. Ravno omenjeni zapisnik spisaval se je dne 10. oktobra 1886, dne 19. oktobra 1886 pa je izdalo c. kr. deželno sodišče odlok, s katerim je ustavilo dovoljeno amor- 15 tizacijo usodepolne branilične knjižice začasno z mo¬ tivacijo, da se je ta amortizacija pritihotapila (er- schlicben). Dr. Tavčar, kateremu je prišel ta odlok, kakor dež z jasnega neba, je takoj v zavesti svoje dolž¬ nosti in mirne svoje vesti uložil rekurz na c. kr. nadsodišče v Gradci, opravičeval v njem svoje juri- stično stališče, naglašal, da zmatra za avstrijske dediče nedosežno knjižico kot izgubljeno, — v prvi vrsti pa je protestoval proti temu, da se njemu očita pritibotapljenje, in to tembolj, ker se je dotični ■odlok poslal tako velikemu institutu, kakor kranjska hranilnica; poudarjal je, da je legalno postopal v soglasji s tukaišnjo zapuščinsko sodnijo, ki je zdaj pozabila na lastne svoje konsenze; protestiral je proti temu, da se mu očita skoro goljufija, ne da se je poprej zaslišal in da se ustavi pravomočna amortizacija, predno se zasliši stranka. Ta rekurz romal je v Gradec, kjer je dr. Tavčar sam iskal si svojega zadoščenja in pomoči svoji stranki do pravice, o katerej je bil on kot ve¬ sten advokat prepričan. Vse te dolgotrajne korake, vse prošnje, vse intervencije storil je dr. Tavčar izpolnjevale svoj poklic, v katerem ga ima voditi v prvi vrsti inte¬ res stranke, gotovo, in nikdar pa ne iz sebičnosti, ker od svoje revne stranke do današnjega dne ni IG dobil in ni zahteval več, kakor 10 gld., ki še ne pokrijejo izdanih stroškov. Vse to je le ouvertura poznejšemu kazenskemu procesu; do te dobe kazenska sodnija nema nobe¬ nega opravka in se kazensko postopanje še ni bilo prebudilo. Z odlokom c. kr. nadsodišča se je odlok c. kr. deželnega sodišča potidil ; dr. Tavčar ni dobil za¬ htevanega zadoščenja, pač pa se je nahajala na konci tega odloka opazka, naj se odstopi ves- akt c. kr. državnemu pravdništvu, ki naj pre¬ iskuje, ali se nahaja v postopanji dra. Tavčar-ja kako kaznjivo dejanje? II. .in c. kr. državno pravdništvo Ljub Ijansko, oziroma c. kr. državnega pravdnika substitut gospod Pajk našel je to kaznjivo dejanje prav naglo; — glasilo se je: „liudodestvo goljufije 11 . C. kr. državno pravdništvo, oziroma c. kr. dr¬ žavnega pravdnika substitut gospod Pajk vodil je kot „dominus litis“ zasledovanje dr. Tavčarja z veliko energijo od prvega konca do zadnjega kraja in po¬ stopanje njegovo kazalo je jasno, da ve porabiti vse mogoče pripomočke kazenskega procesa, ki bi vodili do zaželenega namena, to je do obsodbe dr. Tav¬ čarja kot goljufa! 17 Da se ta namen ni dosegel, da se ta smoter g«, Pajku ni posrečil — proti temu je bila j edi na pomoč znanainposvetuslovečavestnostavstrij- skega kazenskega sodnika. Pričele so se kazenske poizvedbe, bile zaslišane glavne priče dr. Vok, dr. Hudnik, dr. Dolenc in takrat še pomenljiva priča dr. Petritsch. Materijai je bil hitro pri kraji in preiskovalni sodnik, c. kr. deželne sodnije svetovalec gospod Ravnihar sklenil je na predlog c. kr. državnega pravd- ništva, oziroma substituta gospoda Pajka, da se prične- drugi akt: kazenska preiskava. Sklenila se je, kakor je iz aktov razvidno, tudi- hišna preiskava pri dr. Tavčarji, za katero se je: sestavil ves potrebni aparat. Preiskovalni sodnik prišel je mej uradnimi urami v dr. Tavčarja pisarno, naznanil mu slovesno preiskavo in zahteval akte. Dr. Tavčar v svesti si, da nema ničesar prikri¬ vati, predložil je sodniku ves fascikel hraneč spise in causa Štrukelj, kateri se mu je odvzel in od¬ nesel. Hišna preiskava je zaradi tega izostala. Imeli, smo pa priliko videti razpostavljeni pred pisarno,, takrat na obljudenem Turjaškem trgu, obče znani prikazni dveh slug s Žabpka-a; ali sta imela ta namen stopiti v akcijo, ne vemo, videli smo ju pa. Tako so se pričele tiste muke, ki spremljajo- vsako kazensko preiskavauje in sledilo jih je- 2 18 mnogo še druzih. Zoper odločb) preiskave pritožil se je dr. Tavčar na svetniško komoro c. kr. dežel¬ nega sodišča, nagla šal je v no\ič svojo nedolžnost, poudarjal, da dokazni materijal ne bode nikdar in nikoli vodil do njegove obsodbe. Tej pritožbi je ustregla imenovana instanca in daljna preiskava se ni dovolila. 8 tem bi bila kazenska pravda končana, ali c. kr. državno pravdništvo, oziroma gospod substitut Pajk s tern ni bil zado¬ voljen, preganjal je dra. Tavčarja naprej s tern, da je uložil p r i to ž bo zoper imenovani sklep; slavno c. kr. nadsodišče v Gradci je tej želji — se ve ustieglo. Preiskava se je dovolila, zaslišale so se še nekatere priče, ki rreso dokazale ne pičice krivde, pač pa potrdile dra. Tavčarja obče znano poštenost! Tako je tekla kazenska pravda naprej, spremljevana kakor navadno s pripovedkami in basnimi, po mestu se razširjajočimi o dr. Tavčarja postopanji. To je najbujše spremstvo kazenske pravde, ker se pora¬ bijo dnevi do konečne sodbe, dnevi, v katerih se obdolženec ne more braniti, ker ne pride do be • sede in ker dobre glasove občinstva, (ki so bili vedno na strani d a. Tavčarja) udušuje sum ob¬ tožbe. Da bi dra. Tavčarja znani pošteni značaj ne stal na tako trdnih nogah, ako bi zaupanje njego¬ vih klijentov ne rmelo zadostne podlage, ta čas ne¬ gotovosti moral bi ga hudo oškodovati tudi rnate- rijalno. 19 Omenjamo še, kako so porabili podlo te trenutke suma, dobro vedoč, da ne bodo trajali dolgo, nem¬ ški listi. Prva oglasila se je „Deutsche Zpitung“ z dvema člankoma „Dr. Tavčar in bengalischer , Beleuchtung“ in mu mej drugim očitala, da je hotel „aus dem anvviderndsten Racenhasse vvider alles Deutsche" oškodovati Nemce. Za njo prišli ste „Tagespost“, »Deutsche Wacht“ z jpdnakimi / lepimi ekspektoracijami. Mi ne zmatramo teh listov vrednih, da bi jih označili Dovolj so se proslavili sami s tem, da so hoteli iz slučajne zadrege kovati politične uspehe. Njih v prvi vrsti osramotila je oprostitev. Celi zgradbi, ki jo je sestavilo c. kr. državno pravdništvo, oziroma gospod substitut Pajk, postavil se je konečno zadnji kamen — obtožba. Zoper to obtožbo se pritožiti dr. Tavčarju pač ni prišlo na misel, po takem preganjanji treba ie bilo neobhodno, da se prikaže na dan vse gradivo obtožbe, in dr. Tavčarja čast, ki se je rušila javno, morala se je rešiti javno. Po pravomočnosti obtožbe poskusilo se je še i zim e o sredstvo kazenskega procesa. C. kr. državno pravdništvo, oziroma gospod substitut Pajk prosil je pri c. kr. nadsodišči v Gradci, naj se za sodbo proti dr. Tavčarju dolegira drugo sodišče, ker se mu c. kr. deželno sodišče Ljubljansko ne zdi dovolj neprizadeto fnicht genug umbefangen). Ako bi se 2 * 20 tej prošnji ustreglo, potein bi se stavil dr. Tavčar pied kako drugo bližnje sodišče n. pr. Celje, Celo¬ vec! Tej prošnji se pa ni ustreglo in tako razpisal se je dan za glavno obravnavo pred c. kr. deželnim sodiščem v Ljubljani na 18. novembra t. 1. III. Glavna obravnava vršila se je ta dan predi sodečim sodiščem v veliki dvorani, sicer namenjeni za porotne seje. Ustop dovoljen je bil le proti ustopnicam,. vender se je zbralo v avditoriji lepo število odlič¬ nega občinstva, juristov, osobnib prijateljev gospoda dr. Tavčarja in drugih. Točno ob 9. uri zjutraj prikazal se je sodni dvor: gg. c. kr. nadsodišča svetovalec Gerdešič,, predsednik; c kr. deželne sodnije svetovalca Tom¬ šič in Pes si a k; c. kr. deželnega sodišča ad- junkt Iiaufen; zapisnikar c. kr. avskultant Koblar. Za mizo obtožnika sedel je c. kr. drž. pravd, substitut znani Pajk. Kot zastopnik gospoda dr. Tavčarja prišel je bil gospod dr. Vincenc Neumeyer, advokat iz Gradca. Obtoženemu gospodu dr. Tavčarju odločil se je bil stol in zelena miza. 21 Kot stenograf fungiral je gospod stud. jur. F feifer. Prebere se obtožnica, delo gospoda Pajka, ki se glasi: „C. kr. državno pravdništvo v Ljubljani, dviga proti dr. Ivanu Tavčarju, advokatu v Ljubljani, ob¬ tožbo: taisti je s tem, da je kot pooblaščenec de¬ dičev dne 18. januvarja 1885 v Mainzu umrlega Jakoba Štruklja, c. kr. deželno sodišče v Ljubljani, predlagaje od c. kr. za mesto delegovane okrajne sodnije v Ljubljani, — ne da je ta v vednost vzela pravi položaj, da se namreč v zapuščino Jakoba Štruklja spadajoča uložna knjižica št. 131312 kranjske hranilnice na 675 gld. pri uradni sodniji v Mainzu v shrambi nahaja, pridobljeno zapuščinsko dovoljenje od 16. novembra 1885, št. 17345, za upe- Ijavo amortizacijskega postopanja glede te hranilne knjižice, prošnjo de pr. 5. decembra 1885, št. 8714, v kateri je zamolčaje prej navedeno njemu znano okolščino, na zvijačen način navedel, da se imeno¬ vana uložna knjižica zapuščinske) instanci ji ne more predložiti, kakor s prošnjo do praes. 17. julija 1886, št. 5256, v kateri je zamolčaje njemu znano okol¬ ščino, da težijo na iz mobiljara, cenjenem na 61 m. in 65 pf. iz in zgoraj imenovane uložne knjižice ob¬ stoječi zapuščini Jakoba Štruklja dolgovi zapustnika v znesku 162 m., zvijačno navedel, da se v edik- ialnem obroku neso spravili v veljavo nobene pra- 22 vice na omenjeno knjižico — spravil v zmoto *) t da je na njegovo prej označeno prošnjo amortiza¬ cijsko postopanje glede večkrat imenovane hranilne knjižice upeljalo in z odločbo od 20. julija 1886 r št. 525G, hranilno knjižico za amortizirano, ugas¬ njeno in pravno neveljavno proglasilo, vsled česa bi imeli trpeti upniki Štruklja škodo okolu 100 m. — druzega z zvijačnimi, dejanji v zmoto spravil, vsled česa naj bi imel kdo drug na svojih pravicah trpeti 25 gld. presezajočo škodo in s tem dovršil hudodelstvo goljufije po § 197, 200 in 202 k. post.* To je obtožba, s katero je mislil gos¬ pod Tajk doseči uspeh. Po prebranji obtožnice zaslišal se je gospodi dr. Tavčar, ki je na vsa mu stavljena vprašanja jedrnato in neustrašeno odgovarjal ter razložil, da je njegovo stališče popolnoma pravilno, njegovo po¬ stopanje postavno in nikakor ne kaznjivo. Potem se je zaslišal priča gospod dr. Vok, ki je vedel le-to potrditi, da je on kot notar tudi imel *; Pokazalo se je namreč pozneje, ko se je amorti¬ zacijska stvar predložiia nadsodniji, da referent c. kr. de¬ želnega sodišča g. ces. kr. svet. baron Kechback, reševaje prošnjo za dovoljenje amortizacije, ni pogledal zapuščin¬ skega akta, še maujo pa vprašal hranilnico ali ima proti amortizaciji kake pomisleke, kar pa je oboje po postavi za¬ povedano — zatorej je hotelo državno pravdništvo stvar zasukati tako, kakor da je hotel dr. Tavčar ukoristiti se nevednosti referenta. 23 opraviti pri zapuščinski obravnavi in da je tudi njemu dr. Tavčar se izrazil, da je amortizacija mogoča. Mej temi zaslišavanji brali so se različni spisi, ki smo jih že navedli poprej, pripovedajoč genesis cele stvari. Posebno se je konštatovalo, da je bil gospod dr. Petritsch taisti, ki je dobil zapuščinsko obrav¬ navo prvi v roke, da pa ni, kakor bi bila njegova dolžnost, rešil vse predloge — in konštatiralo, da je vkljub temu pozneje on bil taisti, ki je dobil hudoteške pomisleke in stvar ovadil na c. kr. de¬ želno sodišče. Predsednik ukaže, naj pride priča g. dr. Pe- tritscli. Duri se odpio, in prikaže se g. dra. Petritscha okrogla oseba v dolgi črni suknji, s sivimi rokavi¬ cami, cilinder v rokah, ter se približa zeleni mizi. G. dr. Theodor Petritsch, 38 let star, oženjen, ro¬ jen v Beljaku, c. kr. pristav pri mestni deleg. okr. sodmji v Ljubljani, se po opominu na svetost pri¬ sege, zapriseže. (Stenografni zapisnik.) G- predsednik: Vi ste bili referent v zapuščini Jakoba Štruklja, zapisnik se je Vam izročil v rešitev. Priča g. dr. Petritsch : Menim, da se spomi¬ njam, da se je v njem stavila prošnja, naj se do¬ voli upeljava amortizacije. 24 G. predsednik: V prošnji zahtevalo se je dvoje: 4. j. prepoved na hranilnico, da se nikomur ne sme kaj izplačati — in drugič zahtevanje, da se dovoli upeljava amortizacije — kako ste to rešili? Priča: Jaz sem odločitev druzega pe- t i t a molče prezrl. G. predsednik: Mislim, da to ni bilo umestno, bila je Vaša dolžnost rešiti tudi drugi petit . . . da, ako bi bili g. doktor tako ravnali, ne bi danes obravnavali tega slučaja! Zakaj ste ukrenili prepoved na hranilnico: Priča: Ne spominjam se, da se je meni izro¬ dila odločitev. G. predsednik: To bodem takoj konstatoval, pro¬ sim poglejte si akt. Vi pi neste o točki glede amorti¬ zacije prav ničesar omenili, ali ste dvomili, — da gre ali ne? Ako ste bili prepričani, da to ne gre, imeli ste to odbiti. Priča: Mislim, da bi se amortizacija upeljala še le takrat, ako se je plačala procentualna pristoj¬ bina, ako se vsled zapuščinske prisojitve pridobi „jus in re“ . . . G. predsednik: Prosim, g. doktor, ako to mi¬ slite, je-li bil potem še konsens okrajne sodnije po¬ treben ? Priča: Jaz mislim, da v tem štadiji ni bil več jmtreben! Dr. Tavčar: Ali priznate, da sva prej se me¬ nila o tej stvari. Priča: Da', govorila sva o tem . . . G. predsednik: Iz tega je razvidno, da je dr. Tavčar se ponudil, položiti 200 gld. v varnost ino- stranskih upnikov, prosim, ali ste Vi podpisali za- pisnik? (se priči predloži). Priča: To je moje. Mislim, dr. Tavčar takrat ni bil povabljen, temveč govoril je z menoj in je zagovarjal možnost amortizacije. Pravil je, inostran- ske terjatve se v Avstriji ne smejo pripoznati. Re¬ kel sem mu, da ta teoretična razprava nič ne po¬ maga, naj se za pozneje odlaga, naj se varščina za inostrance deponira; dr. Tavčar pravil je, da je s t p m zadovoljen. G. c. kr. dež. sod svetovalec Tomšič: Torej ustavljal se dr. Tavčar temu ni? Priča: Ne, ko sem mu stavil ta predlog, bil je takoj in precej pri volji to s v o to de¬ ponirati in je zapisnik sam spisal G. predsednik: Vi ste napravili poročilo (na deželno sodišče) in ste pomisleke objavili proti amor¬ tizaciji ? Priča: Deželnemu sodišču ni bila popolnem jasna podlaga amortizaciji! — kar se tiče druge prošnje (t. j. glede dovolitve amortizacije) to sem prezrl . . . 26 Zagovornik : Ali neste dali prepoved hranilnici, da ne sme ničesar izplačati zato, da se amortizacija, omogoči. Priča: Mislim, da ne, mogoče pa je vender!... G. državni pravdnik Pajk. Gosp. dr. Petritsch! Vaše izpovedbe se od Vaših izpovedb v preiskavi bistveno razloču¬ jejo. Vi ste rekli v preiskavi n. pr., da sta k obravnavi dne 10. oktobra razen d ra. Tavčarja se povabila tudi dediča Štrukelj, toda, da ja je dr. Tavčar odstranil, rekoč, on hoče sam vse urediti! . . . Potem ste dalje izrekali: Dr. Tavčar ostal je trdo na stališči, da pasiva umrlega, dedičev prav nič ne brigajo in da se je dr. Tavčar še le na Vaša nujna očitanja udal, onih 200 gld. deponirati! To je pa vender nekaj druzega, kakor to, kar ste danes povedali! Danes pravite, da je dr. Tavčar udal se Vašim težnjam, ravno tako iz- povedate, da se je dr. Tavčar brez ugovora udal, Vašim predlogom?!! . . . Priča dr. Petritsch (jecljaje): Prosim, moje iz¬ povedbe se bistveno ne razločujejo! . . . Jaz nesem izpovedal, da so Štrukljevi dediči tudi prišli! G. državni pravdnik: Obtožba se je glavno opirala na Vas, zdaj pa svoje iz¬ povedbe drugačite! 27 G. predsednik: G. dr. Tavčar se zagovarja,, da on istinosti mostranskih terjatev ni nikdar zani- kaval, da jih pa m likvidiral, t, j. pripoznal, jedrno- iz uzroka, da bi inostranske upnike primoraj, spra¬ viti svoje teijatve pred avstrijsko sodnijo v veljavo, g. Tetritscti pa je dal na zapisnik (v preiskavi), da- dr. Tavčar o teh terjatvah m hotel prav ničesa ve • deti. Kaj je torej resnica? Tnta: Kolikor se spomnim, je dr. Tavčar res- rekel: mi nesmo zavezani mostranskih teijatev pri- poznati .... G. predsednik: Torej, ali potrdite to pod Vašo prisego? Z izjavami: „jaz mislim, jaz menim", nesmo- zadovoljni. Tnča: Dr. Tavčarjevih „ipsissima verba“ se ne morem spomniti. G. predsednik: Kako pa spravite Vaše izpo¬ vedbe v soglasjč? Dr. Tetntsch se skuša opravičevati še dalje . . , Dr. Tavčar mu predbaciva, da se „motT. — G. predsednik: Ako nema mkdo več te priče vprašati, prosim g. doktor, odstopite. G. dr. Tetntsch se bled usede na stol v ozadji sodne ograje, potem izgine m se odpravi v avdito¬ rij mej poslušalce. To odstopu priče dr. Tetritsch-a, katerega na¬ stop je bil tudi poslušajoče občinstvo zelo zanimal, ni bilo več tako interesantnega prizora. ‘28 Nastopil je potem priča gospod dr. Dolenec, e. kr. svet. tajnik tudi pri c. k. za mesto delegovani okrajni sodniji Ljubljanski, ki je rešil bil svoje dni dr. Tavčarja prošnjo, da se mu da sodnijski konsenz za amortizacijo, katerega je bil poprej dr. Petritsch molče prezrl. Ta priča je s svojim preciznim in odločnim postopanjem napravil na nas veliko bolj ugoden utis, kakor njegov nemški kolega dr. Petritsch. Dr. Dolenec je izjavil, da se zaradi dolgosti časa na posameznosti nikakor ne more spominjati, da pa ve in potrdi, da je on res kot tedanji vodi¬ telj c. kr. okrajne sodnije izdal odlok, s katerim je dovolil dr. Tavčarju, da sme glede hranilne knjižice pričeti amortizacijsko postopanje. Na vprašanje gospoda predsednika, iz katerih motivov je izdal ta odlok, pravi priča: Jaz se ne morem spominjati vseh podrobnostij, moji motivi so pa bdi ti, pomagati dedičem do njih denarja, ker bi s tem, da avstrijski dediči dobijo svoj denar, ne imel nihče škode, in se drugače kakor z amorti¬ zacijo knjižice, premoženje ne more realizirati. Zaslišal se je potem gospod dr. Hudnik, ad¬ vokatski kandidat v Ljunljani, ki je z ozirom na trditev dr. Tavčarja, da menda ni on, temveč njegov prejšni koncipijent dr. Hudnik spisal amortizacij¬ sko prošnjo, izrekel se, da je to mogoče, da se pa zaradi dolgosti časa ne more z gotovostjo na to spominjati. 29 Gospod predsednik, ki je bil prej konštatiraT, da tudi povabljeni priči gg. ces. svetnik Janeschitz in notarski kandidat Robert, Bežek, nista mogla priti k obravnavi — prosi dr. Tavčarja, naj stavi o tem svoj predlog. Dr. Tavčar izjavi, da se zadovoljuje s tem r ako se prebere, kar ste izpovedali ti dve priči v preiskavi. Gospod predsednik prebere zapisnik o izpo¬ vedbi gospoda Janeschitza, v katerem stoji mej dru¬ gim : „jaz (priča) se pač spominjam, da mi je dr. Tavčar svoje dni povedal, da gre za amortizacijo neke na inostianskem depoziti rane hranilne knjižice. Jaz se sicer na podrobnosti ne morem več spo¬ minjati, mogoče pa je, da sem se izrazil, da je amortizacija v tem slučaji dopustljiva. Priporočal sem dr. Tavčar-ju, naj se pismeno obrne na hranilnico za svet, katera mu bode dala pojasnilo, in to bi se bilo tudi zgodilo, ako bi bila pri hranilnici poprašala sodnija. Jaz poznam dr. Tavčar-ja odkr i- tosrčni in pošteni značaj in ga nika¬ kor ne zmatram za sposobnega, da bi hotel koga oškodovati in tudi zdaj n e, ko se mi je vse pojasnilo, nikakor ne menim r da je imel dr. Tavčar namen, komu kratiti pravico. Za tem prečita se zapisnik s pričo Robertom Bežekom. Ta priča izpovpdala je, da mu je dr. Tavčar že pri zapuščinski obravnavi, ko je on zapisal pro¬ tokol, razložil svoje trdno prepričanje, da zmatra amortizaciio za neobhodno potrebno in tudi dopust- ljivo. ter pristavil: Enostranskih terjatev ni botel dr. Tavčar pripoznati kot likvidnih, on je pa to •storil le v korist svoiim klijentom, nikakor pa sebi v dobiček." S tem je bilo dokončano dokazno gradivo, v kolikor se je opiralo na priče. Gospod predsednik je potem začel prečitanje različnih aktov in spisov, ki se nanašajo na to pravdo. Prečitali so se spisi iz zapuščinskega akta c. kr. za me«to delegovane okrajne sodnije, potem iz amor¬ tizacijskega akta c kr. deželnega sodišča in konečno iz pisarniškega akta dr. Tavčaria. Glavnih te spisov smo že poprej omenili, zanimivi so bili pa še sle¬ deči spisi: Nek dopis sodnije Mogunške. ki je doŠel de¬ dičem Štrukljevim v poznejših časih, iz katerega je razvidno, da si inostranska 3odniia šamani bila jasna o celem vprašanji ter je prigovarjala dedičem, naj se z dobrega poravnalo in jim svetovala, naj se dajo zastopati po ondotnih sodnijskih praktikantih (!) Katauseh ali Oel. Dalje se je prebral koncept pisma, 31 ki ga je bil poslal dr. Tavčar nemškemu advokatu dr. Hangen-u, zastopniku inostranskih upnikov, v katerem je temu ponujal poravnavo, izrekel, da hoče plačati dolgove, če neso prenapeti in količkaj ver¬ jetni in ob jednem stavil predlog, da hoče v tem slučaji jamčiti osobno s svojim premoženjem za te dolgove, ako se hranilna knjižica pošlje v Avstrijo. Konštatiral ie dr. Tavčar tudi, da se dr Han- gea na to še oglasil ni. Konečno prečitala se je na predlog c. kr. državnega pravdništva še cela vrsta privatnih pisem, ki jih je pisal upnik Kramer na dediča Matijo Štruklja. Ta pisma so res klasična. Blagi Kramer v njih vedno gode, kako silno rad je imel on ranj- cega Jakoba Štruklja, ter očita roditeljem, da ga manj obžalujeta, kakor on. Konečni refrain pajezmiraj ta „also so schnell wie mdglich sehicken Sie mir das Geld, also 175 Mark 50 Pfennig, sonst bekom- men Sie nicht, jetzt machen Sie was Sie wdlen.“ Prišel je na vrsto tudi pismo nekega Sterka, to- varša ranjeega, ki svetuje dedičem inostranske ter¬ jatve, katerih je baje nekaj v istini bilo, poplačati, ker sicer ne dobijo knjižice, — Na predlog dr. Tavčar ja prečitalo pa se tudi pismo Slovenca Smrekar ja iz Bingena. ki je bil tovariš ranjkemu, iz katerega je razvidno, da je imel ranjki v Mainz u pri sebi, ne dolgo pred svojo smrtjo, pre- 32 cejšno svotico gotovega denarja ki je zdaj zginil tam na poštenem Nemškem, kakor kafra. S tem poudarja dr. Tavčar, je potrjen njegov sum o neresničnosti inostranskih terjatev, ker bi bilo čudno, da je izginila cela gotovina brez duha in sluha in namesto t"ga izcveteli so taki dolgovi. To pismo, ki kaže ob jednem priprosto ali sočutno in domorodno srce slovenskega krošnjarja na tujem se glasi: „ Gospod Štrukelj! Vam je znano, da je Vaš sin Jakob v Mainci Spitali vmaru, Vaš sin je bil moj dobar prijatel in me žaluje, da sem jast svojga perjatla zgubil, Bog ga se sebi klical, naj v miru počiva — na dalše Vam naznanim, da je Jakob v Mainci jemel robe zamh 80 mark in tud več obleke in ano peč za kostajn peč in kakor je meni zdrav iše rekal, da ma anih 200 mark dnari pri sebi in anih 500 g Id. v kaši v Lublani ali Dunajo in ima dolga anih 90 mark če je vam prav tako pošlite follmaht in kar je negove stvari v Mainci čo Vam jest odkupit ali Vam poslat, jest mislim, da bi boše, kakor da bi nemcije- m eli. — spoštovanjem pozdravljam. Bingen a/ Rhein. Matija Smerekar iz Černombla. Konečno prečitalo seje tudi spričevalo r ki je je dal mestni magistrat Ljubljanski dr. Tav- 33 čarju in ki potrdi, da je dr. Tavčar že tri leta mestni odbornik, da poseduje kot mnogo iskan ad¬ vokat dobro pisarno in da je na glasu velike vestnosti in stroge poštenosti. S tem sklenilo se je dokazno postopanje in gospod predsednik dal je besedo zastopniku obtožbe gospodu Pajku in mu naročil, da nima za prvo staviti nobenih predlogov o kazni, temveč da se mu bode dala prilika za to, ge 1 e v te m sl učaj i, ako bi sodni dvor izrekel se za krivdo dr. Tavčarja. Govor s katerim je utemeljil gospod Pajk svojo obtožbo, je v glavnih potezah sledeči: Slavno sodišče! Današnja obravnava imela bode odločiti, ali je •dr. Tavčar kriv hudodelstva goljufije. Kar se tiče stvarnega položaja, sklicujem se na obtožnico Za hudodelstvo goljufije treba je treh momentov prvič, da se kdo spravi v zmoto — v tem slučaji premotilo se je c. kr deželno sodišče — 2. zvijačno dejanje. 3. da se hoče kdo oškodovati na svojem premoženji. Da se je spravil kdo v zmoto, zmatram za do¬ kazano. Tudi je po mojem mnenji opravičeno, da se zmatra dejanje kot zvijačno. Dr. Tavčarju bil je znan celi položaj glede hranilne knjižice, on je vedel, da ni izgubljena temveč 3 34 da se nabaja pri sodniji v Mainzu, on je vedel, r. Tavčar ni storil nič, kakor to, kar jc vedel *a svojo dolžnost, da je varoval interese avstrijskih dedičev proti negotovim terjatvam inostrancev. Ako manjkajo že objektivni motivi, kolikor bolj še pogrešamo vsako subjektivno podlago krivdi. 56 Ginjenega srca je dr. Tavčar končaje svoje be¬ sede opozarjal na svojo lastno osobo. Gospodje so¬ dniki vedeli bodo kaj vse bi bil stavil obtoženi v nevarnost, ako bi hotel pritihotapiti svoji stranki bornih 100 mark — svojo čast, svoj stan, bodoč nost in rodbino svojo, vse to in vse to še ne v svojo korist, le v korist svoji stranki. Nečem govoriti več, sklicujem se na prepri¬ čanje gospodov sodnikov, na njih izvedenost v po¬ stavi in stvari sami in prosim, gospod obtoženi naj se obtožbe oprosti. Ta govor napravil je mogočen utis na vse poslušalce. Sodni dvor zapusti dvorano in odide v posvetovalno izbo. Po vsem pa, kar smo bili videli in slišali, ni bilo več dvomiti, da bode gospod dr. Tavčar sijajno oproščen, minola je v našem srci vsaka bojazen in vskipelo veselo prepričanje, da nam bode razsodba dala zahtevano zadostenje Po kratkem p svetovanji vrnil se je sodni dvor in gospod predsednik Gerdešič proglasil je razsodbo, da se gosp dr. Ivan Tavčar od obtožbe zaradi hudodelstva goljufije oprosti. Pravda je bila pri kraju in gospod državni pravdnik Pa j k izjavil je takoj, da se pritožil ne bo Ni naš namen kritikovati celo zadevo celo po stopanje proti gospodu dr. Tavčarju, saj se stvar s a m a k r i t i k u j e. Ne moremo pa končati to poročilo 57 pripravneje, kakor da natisnemo tužne ali pomenljive besede, ki jih je jeden Nestorjev Kranjske advoka¬ ture pisal v tej zadevi nekemu naših sotrudaikov: ... in če vidim in premišljujem vse to, kar se je zgodilo, potem — se moram zamisliti in hvaliti Boga, da stojim že v starosti svojih 50 let in da bivam dale; proč, ne samo od Zagreba, temveč tudi od — Lj ubl jane. ® NUK Narodna in uniuerzitetna knjižnica 00000447264