316
Natoroznanske reči.
v
Življenje peščenega zrnca.
Ležal sem v senci košate lipe, poslušal zdaj veselo-žvergoleče ptičke, zdaj prijazno brenčanje pridnih bčelic od cvetlice do cvetlice letajočih in sladke hrane si nabirajoči!), zdaj zopet obračal sem pogled na široko Savo, ki je blizo mene svoje šumeče valovje dalje valila. Ležalo je na produ drobnega peska (melke) , nakopičenega v teku časa od valov, kteri so na breg prihajali in nanaševali zrnce za zrncorn. Vzamem pest melke in ogledovavši majčkine zrnca premišljujem, koliko lisučkrat tisuč let že te male stvarice romajo in kaj vse že se je dogodilo , preden se je le eno teh malih kvarcovih zrnc v sedanjo podobo prestvarilo, preden je semkaj   priromala.    Tako premišljevaje ležal sem
v hladni senci, pihljal je tihi vetrič in polajševal vročino — ali je čuda, da sem zaspal? Spal sem, in glej! zdelo se mi je, kakor da bi ono majhno zrnce, ktero sem poprej ogledoval, pred-me stopilo ter tako govorilo: „Revež! zastonj si glavo beliš, da bi zvedil dogodke mojega dolgega življenja, mojo domačijo in pot, po kteri sem semkaj do tebe prišlo. Poslušaj tedaj to, kar ti tvoj človeški um raz-odeti ni mogel, odkriti ti hočem jaz samo."
„Visoko, visoko gori na planini štrlela je ojstra pečina stoletja ter stoletja v sinje nebo; v votlini enega vogala tičal je majčken, lepo stvarjen navadni kvarcov kristal in v sredi njega bilo sem jaz, malo zrnce, varno in mirno tičalo sem njemu v osrčji. Pridrvile so se temne megle, razsajal je vihar in švigal blisk krog skale, ki je mene hranila, tresel je grom skale krog in krog — moja skala stala je nepremakljiva; pridrvili so se plazi snega, trgali skale in ž njimi bobneli v dol — mene varovajoča peč stala je nepremakljiva; al tudi za-njo prišla je zadnja ura. S strašnim gromenjem privali se nekdaj plaz — veči in mo-gočneji kot po navadi, butne v skalo, ji odtrga v nebo štrleči greben ter urno ko blisk z odtrgano skalo vred v dolino drvi; zmiraj veči prihaja, pobera skale in grmovje sabo in zavit v gost sneženi prah vedno dalje hiti. Par trenutkov in zopet je vse tiho, le tu in tam se še kak kos pečevja ali snega za njim vdere. Skala na planini še stoji, obsuta z nanešenim snegom, pa kako se je spremenila! Komaj jo spoznaš. Tisuče centov odtrgal je siloviti plaz, tudi vogal, kjer sem jaz mirno v kristalu počivalo."
„V kamnitni strugi poleg derečega planinskega potoka leži odtrgana skala in jaz v nji, pokrit s kopicami sneženimi. Pretesno je potoku. Skoncoma sneg vodo v se po-pija, pa pride pomlad, vedno bolj narašča potok, preriniti se ve precej snega ne more, pa spodje ga in pod njim po skalah naprej drvi. Seboj podi šumeči in bobneči hudournik mnogo odtrganega, po pesti debelega kamnja in buta ž njim v mirno v strugi ležečo skalo, ter počasi tako košček za koščkom od nje okruši; meni vendar še nobena nevarnost ne preti, ker varno v sredi čepim. Tako minule so leta in leta, v kterih sem se s skalo le malo naprej pomikalo, pa pririnil je dereči potok zadnjič mojo varhinjo do nekega roba, čez kterega so valovi globoko globoko v temno brezdno šumeli, da se je voda, preden je do dna dospela, razkropila v gosto vodeno meglo. Veča in veča nastaja voda, kamnje v strugi se začne gibati, se dvigati, velik kup se ga nakopiči pred žlebom, po kterem divji potok v globo-čiuo dere. Novi potoki pridrvijo , se uprejo v nakopičeno kamnje, rinejo — rinejo — zdaj strašno zabobni, voda za-šumi in cela kopica kamnja z mojo skalo vred plane čez strmino , da strašno bobni in ropoče deleč doli po skalah. Mojo skalo zatelebi močni val proti ostremu robu iz dna moleče skale, da se razbije na mnogo kosov".
wHudi časi prišli so zdaj za me, ne varuje me več debela skala, komaj pest debel je zdaj kamen, ki v sebi hrani kristal in ž njim tudi mene. Od zdaj nimam miru ne pokoja. Močno valovje drvi kamen urno naprej, ter ga zatelebi zdaj na to zdaj na uno skalo, da se kosci odkrušijo in zmiraj tanjša varovajoča mi odeja postaja. Nastala je kmalo nevihta, dež je lil kot s škafa , da je potok narastel in mu je struga že bila pretesna. Vlije se čez skalnati breg, dere v dolino in ko šumeče morje pokrije lepo zeleno polje. S sabo vali kupe večega ali manjega kamnja, na-niešanega z odtrgano zemljo in z zruvauim drevjem in grmovjem. Sredi med to sodrgo je tudi moja hišica; oj, kako jo tarejo in stiskajo skale! Kako neusmiljeno jo premetavajo sem in tje! Zadnjič — o groza! — trčite me mogočni skalnati ploši ter me razdrobite v drobne koščke"*
^Zavarovano sem sicer še, akoravno ni moja hišica z mano vred veča kakor lešnik, ker še me je krila tanka odeja. Tudi to sem zgubilo! Komaj se je na polje nane-šeno kamnje posušilo,   ko spet povodenj pride.    Voda spet
čez bregove stopi, se vlije čez kamnje, da zopet v stiska pridem. Ne dolgo, in voda zavali na me veliko ostro grušo, moja odeja poči, se razleti in jaz ubogo malo zrnce ležim brez odeje. Zgrabi me voda, ki vse sabo nosi, kar je majhnega, lahkega; peha me brez pokoja naprej, zdaj ne za tem kamenčkom ustavim, zdaj za uno koreninico skrijem, pa vse zastonj — majčkeno kakor sem , me vedno zopet vodica odnese. Pridem v nek hitri curek — oj kako bizo me voda peha in goni. Zdaj menim, da je konec mojemu potovanju, prišlo sem namreč v neko malo planinsko jezero. Koliko sto in sto mojih bratov že tu najdem! Kdo bi mislil, da tudi tukaj mi ni dano, da si odpočijem dolgega popotovanja ! Kje nek bi me voda odnesla, ker tukaj se jezero ne odteka? Ali ravno to, da se voda ne odteka, je znamenito. Teža vode je pritiskala na dno in sčasoma si pot naredila skoz votline in razpoke hribove; tukaj skoz voda odteka iz jezera v daljne, nižje kraje. Tudi mene voda kmalo zavleče v temno žrelo; kaj bo zdaj z menoj? Bom še kedaj beli dan zagledalo ali pa obtičalo v kaki razpoki podzemeljskega pota? Zgrabi me vrtinec in z mnogimi brati vred nastopim daljno pot; vedno naprej me žene voda po temnih razpokah kam — kdo ve?"                 (Kon. prih.)
317
List 39.
Natoroznanske reči.
Življenje peščenega zrnca.
(Konec.)
„Na planinskem podnožji razprostira se majhna dolina, obdana z lepozelenim drevjem in prerasčena s travo in visokim praprotom. Spod brega pa curlja čist studenček in teče po belih majhnih kamenčkih navdol; tukaj se voda unega planinskega jezera odteka , tukaj tudi jaz zopet zagledam beli dan. Po dolgem dolgem temnem potovanju me spet milo solnce prijazno obsije, po potovanju, na kterim sem zopet za nekoliko manjše postalo/4
„Komaj sto korakov deleč me počasi vali bistra stu-denčnina, kar pridem do kraja, kjer se studenček v precej prostornem kotlu nabira, obdanim z visokim gostim bičevjem. Na dno kotla me voda zanese z obilnimi mojimi brati. Tu menim počivati in si oddahniti od dolgega popotvanja, pa motilo sem se; ta kotel ni tako tih ne tako miren kot ono planinsko jezero. Uno je bilo skoraj mrtvo, imelo je veči del leta ledeno odejo, tukaj je vse živo — na dnu gomezlja mnogovrstna vodna živad, po vodi plava vesela riba ali ee ziblje divja raca, ob kraji pa gazijo po blatu in rijejo razne mlakarice. Da pri taki drušini za me ni bilo pokoja , je lahko misliti. Nekega dne prileti lepa divja raca, se nekoliko po vodi ziblje, potem se utopi, s širokim kljunom po blatu brba, zopet svetli vrat povzdigne, odleti — in jez v nji. Ko se je namreč raca utopila, segla je s kljunom po neki pijavki, ktera se je bila z enim koncem mene prijela, tako sem prišlo s pijavko vred v račni želodec. Kakor v živem balonu vesljam po zraku, ne vedoče, ali bom kadaj zapustilo temno ječo ali ne".
Nekaj tednov tako mine, kar nekega dne moja raca k bližnji cegeinici odleti in se tam v lužah kaj dobro na-južna; po jedi se vsede na kup ilovice, snaži perje in se očedi. Kmali potem pridejo delavci ter ni nakopljejo ilovice, — tako pridem jaz ubogo malo peščeno zrnce med roke cegel napravljajočih delavcov; ne dolgo in jaz siro-mače zdihujem trdo vdelano v nekem strešnem ceglu , k sreči vendar na površini. V malih dneh je cegel dovelj posušen in na skladavnice v peči zložen; kmalo šviga ogenj in opeče cegel za ceglom. Ze čaka voz, da lepo rudeči cegel popelje nekemu mlinarju, ki svoj mlin na Savi vnovič pokriva."
„Mnogo let zdaj navezano na opeko visim. Zopet sem za nekoliko manje, v hudem ognji namreč me je en del od-letel. Leta in leta tako minejo, opeka me sonce, moči dež ali pokriva sneg; sčasoma pa je opeka jela na zraku razpadati, vihar, dež, gorkota omehčale in razdrobile so (se ve da komaj za spoznanje) površino ceglovo, priletijo skoraj nevidljivi kalčki in iz njih zrastejo majčkine majčkine šti-blice mahu; ta strohni in na njem zraste nov, veči m$h. Tako zopet v tem tiči m pod mahovimi koreninicami".
„Nekega dne zbirajo se temne megle , sliši se čudno šumenje in kmali začne tako gosta, tako debela toča padati, da za malo časa pol strešnega cegla na kosce razbitega na tleh leži. Gospodar naloži razbiti cegel ter ga na breg pelje, naj bi ga voda odnesla. Tako sem nenadoma zopet v vodo prišlo".
„Pride pomlad, Sava narašča ter odnaša cegel za ceglom; tudi kos, ki mene veže, zgrabijo valovi in mečejo sem ter tje. Zdaj odleti po mahovih koreninicah že poprej odjedena šibrica, ki je meni za podlago Nekaj časa me tako valovi sem in tje pluskajo. pa tudi ta podlaga odpade in prosto plavam zdaj po vodi majčkino peščeno zrnce, ka-koršno me zdaj vidiš".
wTako je moje življenje; kaj še vse zanaprej doživim, kdo ve? To pa dobro vem, kar koli me tudi doleti, zgubljeno in pozabljeno vendar ne bom, ker Bog skrbi za malo kakor za velikb".                                                    A. Zup.
326