Narodno blago.
Tri narodne pesmi.
(V Kamni gorici zapisal L. Arh.J
i.   O Dominku.
Kaj  vam  pravim, fantje mvadi:
Varite  se žleht tovaršov!
Od teh sem zapelan
Da bom  zej  ob gvavo d'jan.
V smrten greh so  me zapelal',
Da sem razžalu Boga,
Umoru svoj'ga bližnega.
Z nožam sem ga v srce vbodu,
Prov  za smrt sem ga umoru.
Zato bom zej  moj leben dav,
To sramotno smrt prestav.
O preljuba moja mat', Kako  boš ti žalvava, Ko  boš zvedva poŠto to, Da bom  mogu dat' gvavo.
O  Marija,  čista D'vica, Bodi  moja  pomočnica, O  Marija gnadliva Bod' ti trošt moj'ga srca!
Cesarska pravica j' tok spoznava, Da bo men' uzeta gvava. Pal'ca j'  že prevomlena, Smrt  m' je napovedana.
Opomba. Jernej Uršič, umrl kot župnik v Kamni gorici, piše v „Illyrisches Blatt" 1849, št. 81, str. 222 sledeče: ,.Predniki sedanjih Lipničanov (vas med Ra-dolico in Kamno gorico) so bili podložni posestnikom gradu Wallenburg (sedaj razvalina). — Morali so tudi stražiti pri sodbah in pri zvrševanju kazni itd., kar se je zgodilo zadnji pot v drugi polovici 18. stoletja, ko so obglavili nekega laškega tihotapca Dominika. Usmrtili so ga, ker je umoril domačina Felža iz Most pri Jesenicah pri savskem mostu pod Radolico.
Stara žena, ki mi je pela to pesem, mi je povedala, da je bil Dominik lep (grozen) mladenič, star šele 19 let.
2.   O kmetiču.
Je  biv  an  reven  kmetic tam,
K' je nesu glavno  štibro sam,
Zmankov  mo je an  krajcer sam.
„A1 ga  m'  šenkajo  al' ga  m'  zamerkajo."
„„Na  bom ga šenkov  ne  merkov.
Djav te  bom  v  an turen tman,
Notri ga suž'  an  let in  dan \u"
Ob let'  se spovni gospod nan',
Pokliče  k sebi avpeta :
„„Avpet, poglej  no,  če (tje),
Kaj  že gun kmetic  začne!""
Pa že nič drujga notri  ni,
Koker en  kupec belih kosti,
Na sredi kosti pu  vuč gori,
Koker da  b'  sjale sonca tri.
Avpet to gospodu  pove
Ko ravno pri kosiv sede.
Pa mo je padva žlica 'z  rok,
Oj  žlica 'z rok,  potonfel 'z  nog.
„„Oh krajcer,  krajcer,  mejhen  dnar,
K'  bom  mogu   dati dušo  zan'!""
3.   O Jakobinarjih.
Kaj  so  s'tril' Jakobinarji V Pariz'  in  na  Duneji: Francoš'č'ga  krala so ob  gvavo  djal', Naš'mo  Leopold so  že tud'  zavdal'. Voč'jo vse krale pomorit', Katolško  vero  pa h nič s'trit' ; To je bva neh majenga. Papež se je na rajžo podav, Jožef Jakobinarjem vso frajost dav : „Pejte le okol' po vsih deželah, Ropejte po svetih božjih vežah!" Joh, joh Jakobinarji, To  so cerkveni ravbarji. Papež je nazaj  'z  rajže pr'šu, Miv  se je zjokov in  djav : „0 ti nasrečen dunejsk'  mest', Koko s'  m'  ratov ti nezvest! Z rimskim  cesarstvam  se Štimaš, S  katolško  vero  se spoznaš, Pa Jakobinarje imaš!"
Od kdaj je v navadi ob nevihti prekriževati se.
Nekdaj je živela deklica, kateri je bilo od rojenic odločeno, da bo od strele ubita. Stariši so se zelo zanjo bali in je niso puščali ob slabem vremenu iz hiše. Ko je pa nekoliko dorastla, svetovala ji je neka stara ženica, da mora vselej, kadar se zabliska, izustiti besede: „Jezus Naza-renski, kralj Judov, varuj me!" tako bode namreč odvrnila sod zločeste vile. In res, kadar se je za-bliskalo, izrekla je navedene besede, ter s tem moč rojenic uničila. Tako je postala iz one deklice že jako stara ženica, živela je namreč že nad sto let, in le Še ni prišla bela žena ponjo. Tako se je tudi naveličala življenja in želela si je umreti. Ko je to svojim prijateljicam povedala, svetovale so ji, naj neha izgovarjati varujoče jo besede. Tako je šla nekega dne po opravljeni izpovedi pred hišo in se vsedla na kamen. Pripravljalo se je ravno k nevihti. Kar se zabliska, ženica ne izreče onih besed, in strela je udarila naravnost vanjo. Od tedaj ima še slovenski kmet vedno navado, ko se zabliska, da se prekriža in moli : „Jezus Nazarenski, kralj Judov, varuj me!"
To pravljico mi je pravila neka stara ženica, ter jo  podajem  svojim  ljubim  prijateljem.
Sdva.