Vekoslav Spindler: Marko.
Marko.
i.
plaši se iz sanj pretežkih Marko, suženj velikaški, raz ležišče plane trdo . . . Bog, še spanje ni mu mirno! . Kak tesnobno mu je v duši, kak srce mu bije burno . . . Sanja težka: v stolp temotni so ga vrgli . . . brez vse krivde sikajo krog njega zmije . . . In sedi tam in premišlja . . . Težke ure, temne ure zamračile so mu dušo . . . in nikoder žarkov solnca . .  . Splaši se iz spanca Marko, raz ležišče plane trdo . . . Bog, še spanje ni mu mirno!
2.
Šuma, šuma tisočletna, Marku znanka si vsakdanja! Hrasti silni ga poznajo, govorijo mu o vihrah, ki jih streti niso mogle . . , In poznajo starodavne bukve ga in jelke vitke, šepetajo njih vrhovi o življenju mu, o smrti, o vstajenju, o ljubezni, o vseh tajnah neumljivih: sluša Marko, — razumeva! Šuma, šuma tisočletna!
Cuj sekire udarce krepke! In ječe pod njimi debla . . . plače, plače Marku duša . . .
Vekoslav Spindler: Marko.
723
In skoz šumo tisočletno plava pesmi glas otožen:
„Šuma, šuma tisočletna, tiho sanjaš v pestri dan . . . Ali kdo na celem svetu pač je znalec tvojih sanj? . . . Kdo pozna usodo mojo, kdo jo razumeti če? . . . K tlom življenje klone glavo, a ponosno je srce ..."
Čuj sekire udarce krepke! In ječe pod njimi debla . . . plače, plače Marku duša . . .
3.
Skozi šumo tisočletno
vztrepetali so glasovi
tihe sreče in pokoja,
vztrepetali so glasovi
vere sladke v mir brezkončni
po trpljenja urah težkih,
vztrepetali kakor rosa
v pomladanskem solncu zlatem,
kot zvonovi v tihi večer
trepetajo nad krajino . . .
In šumeli pesem silno
so vrhovi tisočletni
o pramoči stvarstva vsega,
o ljubezni vsetvoreči,
ki najmanjši prah s svetovi
druži v delo večnodivno . . .
Trepetali so glasovi
skozi šumo tisočletno . . .
Odpočiva v senci Marko, sluša, sluša, — razumeva . . . In potiho kakor v sanjah pesemco si peva Marko :
724
Vekoslav Spindler: Marko.
„ Sreče žar in blesk bogastva in ljubezni božji dar, v&e imate v meri polni —' nas sirot vam nič ni mar!
Brez skrbi kdaj pač je ljubil še na zemlji siromak? . . . Kdor obsipan ni z darovi, krije mu življenje mrak . . .
Vi kupujete ljubezen, ali v srcih ne gori . . . Nam zakrivati je čuvstva — ali v srcih plameni ..."
In potiho kakor v sanjah, čuj! odpeva Marku šuma . . . ali njemu plače duša . . .
4.
Tamkaj zunaj daleč, daleč
valovijo polja zlata,
ljubi solnce jih rumeno ...
Tamkaj zunaj daleč, daleč
stekajo se vode silne,
ladije na njih srebrne
plavajo za srečo daljno . . .
Tamkaj zunaj daleč, daleč
ko golobčki beli v vsemir
gradov dviga se množica,
sreča, radost v njih kraljuje . . .
Tamkaj zunaj . . . Marku v šumi
so potekla leta mlada
brez radosti in brez sreče . . .
v
Suma mu je tovaršica
zvesti sodrug solnce večno . . .
V mah odložil je sekiro,
misel težka porodila
se v njegovi duši mračni,
misel težka vztrepetala
Vekoslav Spindler: Marko.
725
je v njegovem srcu hipno,
v melodijo se izlila:
„Da zapalim ogenj v šumi,
kadar jo zaziblje san,
razžarelo bi obzorje
kot v puščavi vroči dan ...
Kot kresnice v noči majski iskre vAles bi švigale, hraste, bukve tisočletne v velik kres zažigale . . .
Debla silna bi ječala, v trušču treskala ob tla, kakor zmije bi stoglave plamen sikal do neba.
Hej, ta hip presenetljivi bi oznanjal tisti dan, kadar s svojega prestola zruši zadnji se tiran ..."
Tamkaj zunaj daleč, daleč valovijo polja zlata . . . valovi po žilah Marku . . .
5.
Potemnele so višave
v sive dalje . . . skril se dan je
za oblakov val grozeči . . .
Šumo, šumo tisočletno
groza je za hip objela,
in kot bilka sred poljane,
kakor jagned osamela,
kakor dete vztrepetala
šuma v temne je daljave . . .
In zapela veličastno
vihra v mračne je lesove,
spremil jo je blisk žareči .'. .
In hrastovi tisočletni
so ječali liki deca,
726
Oton Zupančič: Drevo v mrazu.
klanjali so sive glave,
glave sive, ponosite . . .
Ali čuj! — skoz vihro besno
čuj sekire udarce težke!
Marko, Marko ne počiva,
Marko vihre se ne plaši
in ne plače dnes mu duša . . .
Kot iz srca globočine
bi mu vrela pesem silna.
Marko sluša zvoke divje:
hej, to pesem je njegova !
In zvenijo udarci težki,
v skladnost divno druži pesem
dela s spevom se narave . . .
Čuj! zahreščal hrast je silni . . .
utihnili udarci težki . . .
tiho Marko je zastokal . . .
Vihra poje veličastno
skoz lesove mračne, trudne,
a nič več ne speva Marko . . .
Suma, šuma tisočletna
poje pesem mu pogrebno . . .
Vekoslav Spindler.
Drevo v mrazu.
ličeš, drevo, mladoletja? Cvetja, petja z drhtečimi prsti, v mrazove prosečimi kličeš, drevo?
Prosiš, srce, razodetja? Hočeš razvnetja ponosnega? Dvoma dovolj neizprosnega ti je, srce?
Stoj, kot drevo brez zavetja!
Višje si, bolj te pretresa vihar,
višje si, bližji nebeški ti žar,
dalj gre oko . . .
Oton Zupančič.