Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	... L 2.500
Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XII. - Štev. 2 (571)	Gorica	-	četrtek	14.	januarja	1960	-	Trst	Posamezna	številka	L	30
Vrhunski sestanek 16. maja
Štirje zahodni »veliki«, zbrani pred Božičem v Parizu, so Hru-ščevu najprej predlagali, naj hi bil vrhunski sestanek 27. aprila v Parizu. Sovjetska vlada je kraj in v glavnem tudi dnevni red sprejela, glede datuma pa je sporočila, da 27. aprila ne more sprejeti, ker je preblizu 1. maju, ko je vlada vsa zaposlena s prvomajskimi slovesnostmi in paradami. Zahodnjaki so to vzeli na znanje ter predlagali 16. maj kot najbolj pripraven dan, tako da se ne bo križal z nobenimi drugimi sestanki in obveznostmi. Z novim datumom je bil zadovoljen tudi Hru-ščev in tako bo v maju prišlo do toliko pričakovanega in opevanega sestanka na vrhu. — Do maja torej lahko živimo na kreditu, v upanju, da si vsaj v tem razdobju ne bodo veliki skočili v lase. Zato sedaj lahko rečemo, da smo vstopili v neke vrste adventni čas, v čas pričakovanja, da bi se Vzhod in Zahod sporazumela ter človeštvu zagotovila mir na tej zemlji. Drugo vprašanje je seveda, če bo od tega srečanja na vrhu prišlo tudi odrešenje. Žalostne izkušnje iz preteklosti nam narekujejo, da zaenkrat smemo le upati.
KOMPROMISNA REŠITEV
Zahodnjaki so se torej soglasno sporazumeli glede vrhunske konference ter kraja, kjer naj se vrši. Prvi se je za tako osebno diplomacijo zavzemal angleški ministrski predsednik Macmillan. Po obisku v Moskvi se je ta namreč prepričal, da je Hruščev edini človek v Sovjetski zvezi, s katerim se zahodnjaki lahko veljavno pogajajo. Za ta predlog je kmalu nato pridobil še Ameriko. Po o-bisku Hruščeva v ZDA je z ameriške strani padla zadnja ovira. Edini, ki si je še upal upirati vrhunskemu sestanku, je bil general De Gaulle. Treba je priznati, da je s svojo zavlačevalno politiko nekaj vendarle dosegel: srečanje s Hruščevom 15. marca v
Parizu ter njegov blagoslov nad francosko alžirsko politiko. Ko je to dosegel, je pristal tudi on na vrhunski sestanek.
Na De Gaullovo izrecno željo so kot kraj sestanka na vrhu določili Pariz, čeprav bi Hruščev rajši videl Ženevo. Tako so te dolge priprave za »vrh« vendarle srečno spravili v pristan. Toda izbira Pariza ne predstavlja samo De Gaul-lovega uspeha, ampak pomeni tudi zmago kanclerja Adenauerja, ker bodo tako vzhodnonemški o-pazovalci že vnaprej izključeni od pogajanj. Francija je trdno odločena, da ne bo dovolila prisotnosti opazovalcev Vzhodne Nemčije na svojem ozemlju.
Eisenhovver je z odločitvijo vrhunske konference tudi zadovoljen, ker je bil Zahod vsaj enkrat spet enoten. Poleg tega mu je u-spelo prepričati evropske zaveznike o pogubnosti gospodarske vojne med evropskimi državami na eni ter med Evropo in Ameriko na drugi strani.
IGE ob zadnjem prehodu odpravljen
Zakon od 16. dec. 1959 št. 1070 določa odpravo davka na poslovni promet (IGE) ob zadnjem prehodu blaga (in uslug) od prodajalca k potrošniku. Zakon je začel veljati s 1. januarjem letos. Izvzete so trgovine I. kategorije in trgovine z dragocenim blagom.
Šesto povišanje najemnin
Marsikdo se je s prvim januarjem prebudil z neprijetnim občutkom: letos mi bodo že šestič povišali najemnino.
Dvajsetodstotni povišek zavzema vse najemninske pogodbe, ki so bile sklenjene pred junijem leta 1946. Vendar so tudi letos gotovi stanovalci izvzeti in sicer: upokojenci socialnega skrbstva, civilni gluhonemi in slepi, vojni pohabljenci, pohabljenci zaradi nesreč na delu, svojci padlih v vojni, ki živijo le od pokojnine, in drugi manjši upokojenci ter vsi, ki imajo občinski ubožni list in so o tem pismeno obvestili gospodarja do 31. dec. 1959.
Nova država Kamerun
MACMILLAN V AFRIKI
Z novim letom 1960 je spet stopila na mednarodno pozornico Afrika. Isto se je zgodilo tudi lani, ko so v do tedaj še mirnem Belgijskem Kongu izbruhnili krvavi nemiri. Bil je to glas prebujajoče se Afrike, katero v tem delikatnem prehodnem razdobju moti vsakršna tuja prisotnost in zato noče več slišati (v nekaterih primerih tudi v svojo škodo) o nobenem pokroviteljstvu.
1. januarja je še ena afriška dežela dobila neodvisnost in sicer Kamerun. Njeno državno rojstvo je bilo zaradi notranjih neredov zelo mučno in krvavo. Mnogo o-seb je bilo pri tem ubitih ter ranjenih, številne bolnišnice in misijonske postaje uničene. — Kot zgleda je krvave izgrede povzročilo nasprotje med dvema glavnima strankama, ki traja že nekaj let in ki je ob proglasitvi politične neodvisnosti dobilo duška za iiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiHuiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiniiiiiitiiiiiiiiiiniiiiiiiuiiiiiiiiiii t. j. molitev, ki kliče božjo milost, da človek more ponižno priznati zakonito cerkveno oblast nad seboj. Leta 1958 so bile po prizadevanju rimskega ACM odobrene in izdane nove lekcije za drugi nokturn duhovniških dnevnic na praznik sv. Cirila in Metoda. P. ANTON KOREN DJ, RIM
svoje podvige. Opozicija se je povezala z najbolj nazadnjaškim plemenom Bamalekesov, ki se ne morejo sprijazniti s civilizacijo in napredkom ter hočejo s silo ohraniti svoje verske in socialne tradicije. Zato hočejo uničiti vse, kar jim je ustvarila evropska civilizacija. Odtod sovraštvo do misijonarjev in vladne stranke, ki hoče sedanje dosežke ohraniti ter jih razširiti.
Kamerun je skoro v osrčju črne Afrike ter je bil do prve svetovne vojne nemška kolonija. Nato je nad njim prevzela Francija pokroviteljstvo; najprej v imenu Društva narodov in nato Združenih narodov, dokler ni sedaj dosegel neodvisnosti. Njegovo ozemlje je razsežno skoro kot Francija, a ima le 3 milijone prebivalcev. Nekatera plemena še častijo svoje prednike, s katerih lobanjami krasijo svoje koče. Glavni pridelek so banane, kava ter gozdovi.
V začetku tega leta je odšel na daljše potovanje v Afriko angleški ministrski predsednik Macmillan. Ustavil se bo en mesec ter bo obiskal nove neodvisne države ter kolonije, ki so na tem, da postanejo neodvisne. Tudi to potovanje nam priča, kako Afrika pridobiva na pomenu.
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
OB MOLITVENI OSMINI
Nekdanji in sedanji apostoli cerkvenega edinstva
jati slovanski narodi, ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, katere namen je bil: molitev in delo za zedinjenje pravoslavnih kristjanov s kat. Cerkvijo. To bratovščina se je nag!o š;r'ln pc vsej Av-stro-Ogrski, posebno med slovanskimi narodi, ki so ji takrat pripadali. Z njo je škof Slomšek učil katoliške Slovane krščanske ljubezni ter stanovske, družabne in mednarodne strpnosti. Po njegovih mislih smo katoliški Slovani poklicani, da premostimo in srečno zedinimo Vzhod in Zahod. Slomškova Bratovščina je bila leta 1891 na češkem obnovljena in izpopolnjena (posebne zasluge ima pri teni svetniški nadškof Stojan) ter je z velikim uspehom delovala pod imenom »Apostolstva sv. Cirila in Metoda pod zavetjem blažene Device Marije« med vsemi katoliškimi slovanskimi narodi do zadnje svetovne vojne. Znani so velehradski unionistični kongresi, na katerih so razpravljali t) sredstvih zedinjenja največji možje, bogoslovci, škofje Vzhoda in Zahoda. Slovence je tam častno zastopal predvsem dr. Grivec. Tl kongresi so bili praktična posledica dela društva Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Znan je slovenski list »-Kraljestvo božje«, ki je med Slovenci, kakor drugi slični listi pri drugih slovanskih narodih, razširjal cirllmetodijsko i-dejo. Slovenci smemo torej biti po pravici ponosni, da imamo najstarejše cerkveno društvo, ki dela za cerkveno zedinjenje. Zakaj med 20 društvi, ki delujejo pri različnih narodih v la namen, je naše na j starejše. V zadnjem času
»Kraljestvo božje« izhaja v Rhnu kot zbornik enkrat na leto.
NOVI CENTER APOSTOLSTVA SV. CIRILA IN METODA (ACM) V RIMU Seveda je delovanje Apostolstva sv. Cirila in Meioda v sedanjih razmerah ovirano, da ne rečem popolnoma onemogočeno med Slovenci, Hrvati, Cehi, Slovaki in Poljaki za železno zaveso. Zato smo ob stoletnici Slomškove Bratovščine, ki smo jo slovesno ohhajali v Rimu leta 1951, prosili sveto Stolico, naj nam dovoli ustanoviti v Rimu za vse katoliške Slovane škofijski odbor Apostolstva sv. Cirila in Metoda (ACM), kar smo tudi dosegli. Danes se lahko vsi katoliški Slovani, ki živijo kjerkoli na svetu, vpišejo v ACM pri rimski centrali. Dolžnosti tega bogo-ljubncga društva za cerkveno edinost, ki ima namen gojiti, pospeševati in širiti zedinjenje ločenih vzhodnih kristjanov s kat. Cerkvijo ter podpirati ustanove, ki temu cilju služijo, niso velike. Vsi člani sc obvežejo, da bodo molili vsak dan oče-naš in zdravamarijo s klicem: »Presveta Devica Marija, prosi za itas; sv. Ciril in Metod, prosita za nas!« in plačevati na leto vsoto, ki je enaka 150 italijanskim liram, če pa kdo hoče darovati več, smo mu pa tudi hvaležni. ACM ne išče dobička, temveč le toliko članarino, da lahko pokrije svoje pisarniške stroške. Društvu ACM gre predvsem za to, da bi njegovi člani res zvesto in prisrčno vsak dan molili svojo obvezno molitev za cerkveno e-dinost in s tem izvrševali prvi in najvažnejši pogoj, da se zedinjenje res uresniči,
Veliki ideal, cerkvena edinost, za katerega molijo med molitveno o-smino (od 18. do 25. jan.) kristjani vseh cerkva, postaja vedno važnejši. Odkar je pred enim letom sv. oče Janez XXIII. napovedal vesoljni cerkveni zbor, ki naj svetu znova izpriča tudi vedno živo edinost in enotnost katoi. Cerkve, je ideal edinstva vseh cerkva postal vsem še bližji. Zato, ko se pripravljamo, da bomo tudi letos združeni z ostalimi kristjani obhajali molitveno osmino; poglejmo na one delavce, ki so v preteklosti največ storili za edinost Cerkve, in na one, ki še danes stoje pri tem delu v prvih vrstah.
POMEN APOSTOLSKE AKCIJE SV. CIRILA IN METODA
Ko sta sv. brata Ciril in Metod prišla med zahodne Slovane v drugi polovici 9. stoletja, sta takoj začutila, da imata pred seboj poseben narod, pri katerem nič ne opraviš z latinskim ali pa grškim jezikom, z latinsko ali pa grško kulturo. Spoznala sta — in to jima moramo všteti v veliko zaslugo in vprav v tem sta velika — da božja Previdnost kliče Slovane, da bodo dali kat. Cerkvi posebno kulturo in i-grali posebno vlogo med drugimi katoliškimi narodi na svetu. Zato sta dala Slovanom abecedo in z njo književni jezik; prevedla sta sv. pismo in grške obredne knjige na njihov jezik; učila sta prednike Slovencev, kajkavskih Hrvatov, Slovakov, Čehov in zahodnih Poljakov ljubiti Boga po domače. Preprosto ljudstvo je podzavestno spoznalo veliki pomen apostolskega dela sv.
Cirila in Metoda. Zato se je pa tudi tako krepko oprijelo njunega nauka. Le škoda, da takratni vodilni krogi — tukaj imam v mislih predvsem nemške in slovanske politične kneze ter nemške katoliške škofe — niso razumeli velike cirilmetodij-ske ideje. Če bi se je bili takrat o-prijeli, bi danes ne bilo pravoslavnih vzhodnih kristjanov - Slovanov; zakaj, ko so se ti eno stoletje pozneje začeli obračati h krščanstvu, bi bili prav gotovo iskali misijonarjev ne med tuje govorečimi Grki, temveč med zahodnim' Slovani, ki so takrat govorili njim razumljiv jezik. Tako se pa to ni zgodilo. Metodovi učenci so bili pregnani na jug in na vzhod, kamor so sicer prinesli staroslovanski cerkveni jezik in njegovo abecedo (cirilico), niso pa mogli ustaviti naval grške razkolne Cerkve, ki se je vedno bolj in bolj utrjevala med Srbi, Bolgari in Rusi. če bi bila takrat cirilmetodijska ideja zmagala, bi dandanes gotovo tudi ne bilo teh nesrečnih revolucij in vojn, ki že 150 let (od Napoleona) mučijo svet in so prav vse posledica razprtije med Vzhodom in Zahodom. O tem obširno piše dr. Grivec v svojih knjigah: »Sv. brata Ciril in Metod« in »Slovenski knez Kocelj«. Zanimivo je zgodovinsko dejstvo, da je meja med Vzhodom in Zahodom ostala bistveno vedno na eni in isti črti, ki jo je potegnil leta 396 p. Kr. rimski imperator Teodozij. In ta črta je: Velika Sirta v Afriki, reka Drina v Srbiji, Karpati na Ogrskem in dalje čez vzhodno Poljsko na sever. Približno na tej črti so se ustavili germanski napadi proti Slovanom, turški zaleti na zapadno Evropo, Napoleonove armade ln danes več ali manj — komunizem.
ANTON MARTIN SLOMŠEK Šele 1000 let pozneje je veliki in svetniški škof A. M. Slomšek spoznal značilni pomen cirllmetodijske Ideje. Zato je v letih (po 1848), ko so se v takratni Avstro-Ogrski začeli narodno in politično prebu-
NAŠ TEDEN V CERKVI
17.1. nedelja, 2. po R.G.: sv. Anton Pušč avni k
18. I. ponedeljek: Stol sv. Petra v Rimu. -Začetek osmine za cerkveno edinost
19.1. torek: sv. Krnit, kralj, mučenec
20.1. sreda: sv. Fabijan in Sebastijan, m.
21.1. četrtek: sv. Neža, de v., mučenica
22.1. petek: sv. Vincencij in Anastazij, m. 23. 1. sobota: Zaroka Device Marije, sv.
Rajmund, spoz.
SL. KNUT (r 1086) je bil sin danskega kralja Svena II. Ker se je polastil (po očetovi smrti) prestola neki Herold, je Knut zbežal na Švedsko. Nekateri so ga
nagovarjali, naj napade z vojsko Herolda. Pa ni hotel. Herold je kmalu umrl. Veljaki so poklicali Knuta na prestol.
Posebno se je trudil, da bi iztrebi! morske razbojnike, ki so tako nadlegovali Dansko.
Ker so bili Danci še pogani, si je goreče prizadeval, da bi jih spreobrnil.
Ko se je v cerkvi pripravljal na sv. obhajilo, so pridrveli njegovi sovražniki in neki Bifra, eden izmed njih, je Knuta pobil. Knutu so že, ko je živel, dali pridevek Sveti.
Tu so pogani ubili krščanskega vladarja, zdaj pa po nekaterih krajih brezverni »vladarji«, pobijajo kristjane.
2. nedelja po Razglašenju Gospodovem
Nahajamo se v božični dobi. Ves ta čas nam neprestano kliče v spomin premilega in nadvse ljubeznivega Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je poln neskončne ljubezni prišel iz nebes in postal človek z namenom, da nas odreši in da nam pripravi večno blaženost v nebesih. Upravičeno nas torej sv. Cerkev često vzpodbuja, da vzljubimo z vsem srcem predobrega Jezusa in da mu izkažemo trajno hvaležnost za njegovo o-bilno dobroto, ljubezen in nebeške darove. Pazimo in skrbimo, da se naša ljubezen do Zveličarja nikdar ne ohladi ali zmanjša, temveč naj nasprotno vedno raste in venomer živo gori! Zatekajmo se radi in pogosto, po možnosti vsak dan, k ljubemu Odrešeniku v cerkev ! Prosimo Ga za vse potrebno, zlasti za sv. milost, in prejemajmo radi pogosto sv. obhajilo!
Vstopni spev današnje maše poziva celo zemljo k dolžnemu slavospevu velikega Stvarnika. Spominja nas na poglavitno dolžnost našega življenja, na to, da nenehno slavimo neskončnega Gospoda Boga.
Prošnja prosi vsemogočnega Boga za mir. Vsi si ga tako silno želimo. Recimo često v goreči molitvi: Daj, Gospod, daj nam sveti
mir! Pomiri cel svet in odstrani vse hudo! Kako zelo bi bili srečni, če bi to leto prineslo človeštvu toliko zaželeni in pravi krščanski mir!
Berilo (iz lista sv. apostola Pavla Rimljanom) nas med drugim opozarja na prekoristno in prepotrebno nalogo, da se namreč vsak po svoje potrudimo in živimo popolno krščansko življenje. Takole nam v božjem imenu kliče goreči apostol narodov: »Sovražite hudo, držite se dobrega! Bratovsko se med seboj ljubite! Gospodu služite!«
Evangelij (sv. Janez 2,1-11) nam budi in poživlja vero in zaupanje v Jezusovo in Marijino moč. Naša nebeška Mati Marija pri Jezusu vse doseže in vse premore, ker je njegova Mati. Jezus je pa vsemogočni Bog, ki zmore vse, kar hoče. Isti Jezus, ki je v Kani Galilejski storil svoj prvi čudež, je še danes in na veke živ v nebesih. On je še danes tak kot je bil: enako mogočen in vsemogočen, enako dober in sočuten. On vidi naše potrebe ter posluša naše prošnje. In tudi Marija je vedno pri njem z enako velikim vplivom kot nekoč. Ona po materinsko misli, čuti in skrbi za nas. Prosimo Marijo, naj posreduje pri Jezusu, svojem Sinu za nas! Naj mu priporoči naše potrebe, naj mu pove naše želje in naj nam izprosi srečo. —
življenja
Cerk
Nov val preganjanja proti katoliški Cerkvi v Jugoslaviji
Agencija »Italia«. - Te dni je prišlo v raznih jugoslovanskih republikah, zlasti na Hrvaškem, v Bosni in v Makedoniji, do novih aretacij katoliških cerkvenih dostojanstvenikov. V Djakovu, v Slavoniji so zaprli semeniškega spirituala ih prefekta ter dva bogoslovca, češ da naj bi bili sestavljali nekakšno ustaško propagandno skupino. Dalje so prijeli katoliškega kaplana v beograjskem predmestju Zemunu. V Sarajevu je zaprt škofijski tajnik msgr. Pavlinac, češ da naj bi bil od msgr. Draganoviča, ki živi v Italiji, prejemal podpore za Cerkev in se s tem pregrešil proti valutnim določilom. V Bosni naj bi bili prijeli tudi vrsto katoliških laikov, ki so včasih obiskovali ka-
toliške šole. V Makedoniji so zaprli katoliškega župnika v Letnici, Krajinoviča, izvedli preiskavo na škofiji v Skoplju ter zaplenili škofijski arhiv.
Novice o novem valu preganjanja proti katoliški Cerkvi so toliko bolj presenetljive, ker so prav za novo leto razni jugoslovanski komunistični prvaki poudarjali potrebo po ureditvi razmerja s Cerkvijo.
Za molčečo Cerkev
Bolonjski kardinal Lercaro že več let prireja v adventnih nedeljah pobožnosti za molčečo Cerkev. Zlasti je dobro obiskana večerna sv. maša v največji bolonjski cerkvi sv. Petronija. Vsaka adventna nedelja je posvečena Cerkvi v eni izmed dežel za železno zaveso. Tako je bila letos tretja adventna nedelja posvečena Cer-
Evharistični kongres v Miinchenu
Evharistični kongresi so zborovanja duhovščine in krščanskega ljudstva z namenom, da javno, počastijo sveto Rešnje Telo — sveto Evharistijo. Odtod ime evharistični kongresi. S temi zborovanji so združena predavanja s posebnim ozirom na evharistično življenje, razne pobožnosti, predvsem sveta maša, delitev svetega obhajila, evharistična procesija.
Tako zborovanje v počastitev svete Evharistije lahko zavzame' čisto krajevni značaj, na primer se omeji na posamezno Župnijo ali škofijo. Lahko se raztegne na narod ali državo in potem govorimo o narodnem evharističnem kongresu. Tako smo imeli lansko jesen v Cataniji italijanski narodni evharistični kongres. Lah-iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiitiii kvi molka v Sloveniji. Kardinal je povabil Slovence iz Rima, da so vodili večerno pobožnost ob njegovi prisotnosti in ob nabito polni cerkvi. Sv. mašo je daroval slovenski duhovnik, oktet je pel slovenske pesmi in eden izmed duhovnikov je prikazal številnim vemikcm položaj Cerkve v Sloveniji pred komunističnim režimom in stanje zdaj, ko vlada progresivna Titova demokracija.
Strah v cerkvi
Iz' Siracuse poročajo o zanimivem slučaju, ki sc je zgodil v teh dneh. V župni cerkvi v Ferli se je imel izvršiti naslednje jutro svečan pogreb. Župnik je zato opozoril cerkovnika, naj pusti vso noč cerkev odprto, da bodo nameščenci pogrebnega zavoda lahko pripravili cerkev. Cerkovnik čaka in čaka, a nameščencev ni od nikoder. Zaspan in utrujen se vleže na kata-falk in, ker ga je mrazilo, se zavije v črno pregrinjalo, ki je viselo čez katafalk. Ko pozno ponoči vendarle prideta nameščenca v cerkev, da bi začela z delom, zagledata na katafalku črno gmoto, ki se je premikala in oddajala od sebe čudne glasove. Prepričana, da so strahovi, sta na vso moč zbežala iz cerkve in s svojim vpitjem zbudila pol vasi. Ko so vaščani pritekli, da vidijo strah v cerkvi, se je cerkovnik zbudil.
Evangelij je resnica, ki zmaguje
Velika množica vernikov iz vse Italije in tudi iz drugih dežel se je udeležila pontifikalne sv. maše v baziliki sv. Petra na praznik sv. Treh kraljev. Sv. mašo je daroval kardinal Tardini. Sv. oče se je opoldne prikazal ob oknu svojega stanovanja in zmolil z več tisoč verniki, zbranimi na trgu, angelovo češčenje ter podelil vsem apostolski blagoslov. Kmalu nato je sv. oče sprejel v splošni avdienci nekaj tisoč romarjev. Sv. oče je v svojem govoru poudaril liturgično lepoto praznika Razglašenja Gospodovega ter z bolestjo nadaljeval: »V dvatisočletni zgodovini krščanstva smo napolnili knjižnice s knjigami sv. evangelija in vendar si vsi ljudje niso edini ob spominu Kristusovega rojstva. Zelo žalostno je dejstvo, da so po dvatisočletnem proučevanju te svetle resnice še nekateri, ki imenujejo to resnico le versko bajko. In vendar je sv. evangelij resnica, ki zmaguje nad ljudmi in nad časom.« S temi besedami -je sv. oče ovrgel trditve moskovskega radia, ki je prav v teh dneh označil resničnost Kristusovega bivanja na zemlji za bajko, in Božič ter vse druge praznike kot sleparijo kapitalistov na račun delovnega ljudstva.
LOJZE AMBROŽIČ, RIM:
se mora poglobiti v svet, v katerem je sv. pismo nastalo. Je tako kot pri razumevanju ljudi: kdor ni nikoli trpel, tudi ne razume trpljenja drugih.
ko je pa to zborovanje svetovnega značaja, tako da pridejo na ta evharistični shod ljudje iz vsega katoliškega sveta in v edinosti vere in ljubezni skupaj počastijo sveto Rešnje Telo.
KAKO SO NASTALI EVHARISTIČNI KONGRESI
Tako vidimo, da so bili že pisatelji nove zaveze v podobnih škripcih kot modemi prevajalec. Bili so Judje, kot taki so mislili po semitsko, pisali so pa v jeziku (grškem), ki je zrastel iz dragih tal. Imeli so seveda to veliko prednost, da so poznali svoje misli in so imeli težkoče samo pri izbiri pravih besed; medtem ko mora moderni prevajalec najprej dodobra poznati njih misel, kar je včasih zelo težko — in na nekaterih mestih zdaj še nemogoče — in potem iskati primernih izrazov.
VARLJIVOST PRIVATNE RAZLAGE SV. PISMA Z naravnega stališču
Strokovnjaki so prvi, ki priznajo, da je v sv. pistnu še mnogo nerazrešenih vprašanj. V Jobovi knjigi je npr. nad petina besed, za katere ni mogoče najti točnega pomena —- v večini prevodov se to ne opazi, ker vsakdo prevede, kol najbolje
Idejo za 'te kongrese je dala v drugi polovici prejšnjega stoletja Francozinja Marija Marta Tamisier. Spoznala je potrebo po takih zborovanjih, kjer bi ljudje javno izkazali vero v sveto Rešnje Telo. Uvidela je namreč, da se more človeška družba rešiti po češčenju svetega Rešnje-ga Telesa. Ljudje radi romajo k Marijinim svetiščem in iščejo pri Mariji pomoči in tolažbe. Zdelo se ji je naravno, da bi ljudje morali poromati tudi na kraje in i’ svetišča, ki spominjajo na čudeže svete Evharistije, da bi tam črpali moč za življenje po veri.
Duhovniki in laiki so to njeno pobudo podprli in tako so leta 1874 priredili prvo tako evharistično romanje v neko kapelo v Avignonu v Franciji.
Uspeh je bil lep. Zato so s podobnimi romanji nadaljevali. Na takih romanjih so začeli tudi razpravljati o sveti Evharistiji, o širjenju pobožnosti do sv. Evharistije in sploh o evharističnem življenju.
Precejšne važnosti je bilo evharistično romanje v Favernev teta 1878. To romanje se je zaključilo z majhnim študijskim kongresom, ki je nekako pripravil pot pravim evharističnim kongresom, kakor jih pojmujejo danes.
SVETOVNI EVHAR. KONGRESI
Prvi svetovni evharistični kongres se je vršil leta 1881 v mestu Lille v severni Franciji. 17. januarja 1881 so namreč v Parizu ustanovili mednarodni odbor za prirejanje svetovnih evharističnih kongresov in izbrali mesto Lille za sedež prvega mednarodnega kongresa. Zamisel je potrdil papež Leon XIII. in 16. maja 1881 je postal kongresu v. Lille svoj blagoslov. Prvi svetovni evharistični kongres je zadovoljivo uspel in od tedaj so se evharistični kongresi redno vršili, razen v času prve in druge svetovne vojne.
Zadnji kongres pred prvo svetovno vojno je bil r Lurdu in sicer po vrsti 25. Naslednji, 26. kongres, se je vršil šele osem let pozneje v Rimu, leta 1922. Pozneje so bili pa tile: Leta 1924 v Amsterdamu na Holandskem, leta 1926 v Chicagu v Severni Ameriki, 1928 v Sidneyu v Avstraliji, 1930 v Kartagini v severni Afriki, 1932 v Dublinu na Irskem, 1934 v Buenos Airesu, 1937 v Manili na Filipinih, 1938 v Budimpešti na Madžarskem.
Po drugi svetovni vojni sta bila doslej dva svetovna evharistična kongresa: leta 1952 v Barceloni v Španiji in leta 1955 v Rio de Janeiro v Braziliji.
EVHAR. KONGRES V MUENCHENU
Miinchen je za sedež letošnjega evharističnega kongresa izbral sam pokojni sveti oče Pij XII., verjetno zato, da se v prestolnici katoliške Bavarske da javno zadoščenje evharističnemu Kralju za temno preteklost Nemčije. Obenem se bo oh tej priliki najlepše pokazalo novo versko življenje nemških katoličanov.
Nemški katoličani so to odločitev svetega očeta z veseljem sprejeli, a mesto Miinchen se je znašlo pred neštetimi težavami, kako in kje pripraviti tako sve-
tovno zborovanje, ki se ga bo verjetno udeležilo 1 milijon ljudi.
Mesto šteje danes milijon prebivalcev in je zgrajeno skoraj v celoti na novo, ker je bilo med zadnjo vojno silno razrušeno. To pa kar sem meseca novembra videt v Miinchenu, me prepričuje, da bodo Bavarci svetovni evharistični kongres pripravili zelo skrbno, kakor so skrbno obnovili svojo prestolnico.
POJDIMO TUDI MI NA EVHARISTIČNI KONGRES
Mislim, da ni treba zagovarjati odločitve, da gremo na eyharistični kongres. Po domače rečeno: greh bi bil, če ne bi šli, zlasti še, ker je Miinchen tako blizu in mesto tako znamenito.
Vemo, da Slovenci s Primorske ne bomo sami, ker Slovenci iz raznih delov sveta napovedujejo svojo udeležbo. Glavni pripravljalni odbor za kongres nas je že stavil v seznam udeležencev in objavil našo udeležbo v svojem informacijskem glasilu.
Naravnost v Miinchen pa ne moremo iz čisto preprostega razloga: Tam ne dobimo na razpolago v dneh kongresa primernih prostorov, ki bi omogočali skupno bivanje večji skupini. Zato bomo bivali v Altottingu. Poleg tega gremo radi v Altotting, ker je to najbolj znana nemška Marijina božja pot. Tako bomo v Altottin-gu počastili Marijo, kakor na vseh naših dosedanjih skupnih romanjih, v Miinchenu pa bomo skupno z drugimi narodi počastili evharističnega Jezusa.
Dr. Lojze Škerl
Pomoč angleškim katol. šolam
Katoliškim šolam v Angliji se odpira bolj mirna bodočnost kakor je bila njih preteklost. Lani poleti je namreč angleški parlament izglasoval poseben zakon, ki daje tudi privatnim šolam pravico do državnih podpor. Ta dokument, »Education Act«, je dobil odobritev tudi angleške kraljice. Po tem zakonu imajo vse šole privatnega značaja brez razlike pravico do državne podpore. Če pomislimo, da katoliške šole obiskuje nad pol milijona go jencev, moremo razumeti pomen tega zakona, ki bo zboljšal položaj in materialno stanje katoliških šol v Angliji in Gallesu.
Misijonsko leto švicarske mladine
švicarska katoliška mladina je sklenila praznovati do 2. oktobra 1960 »misijonsko leto«. Idejo je podprl tudi švicarski episko-pat. Skupno z mladino bodo pri organizaciji sodelovale vse papeške misijonske dražbe v Švici. Nameni tega misijonskega leta so: vzbuditi v ljudstvu smisel za misijonsko vprašanje in zavest odgovornosti za podpiranje misijonov predvsem v A-ziji in Afriki; pomagati pri zgraditvi posebne katoliške radijske oddajne postaje za Daljni Vzhod in v Manili; ustanovitev katoliške univerze v Nigeriji; organizacijo posebne fotografske poročevalske službe, ki naj bi širila vesti o delu katoliških misijonarjev.
aprilu.
ve in zna.
ZAKLJUČKI
Ce pomislimo na zgoraj navedena dejstva, se marsikaj pojasni. Tu omenim le dvoje.
Nujnost specialnih raziskav in študij
Prevajalec mora sv. pismo čim bolje razumeti. Golo znanje jezikov še ni zadostno. Poznati mora širše in ožje okolje pisatelja, navade takratnih ljudi, njih nazore, skrbi, način izražanja itd. Cim bolj
Z nadnaravnega stališča
Sv. Peter piše (2 Pet 3, 16-16); »Potrpljenje našega Gospoda imejte za zveličanje, kakor vam je z dano mu modrostjo pisal tudi naš preljubi brat Pavel, kakor tudi v vseh pismih, ko v njih o tem govori; v njih so težko umljive nekatere stvari, ki jih nevedni in neutrjeni prevračajo, kakor tudi ostala pisma, (opomba: »ostala pisma« so knjige stare zaveze) v svojo lastno pogubo.«
Glavni pisatelj sv. pisma je Sv. Duh. Samo Sv. Duh do konca ve, kaj je hotel izraziti. Zato moramo v razlagi sv. pisma
slediti tisti avtoriteti, ki ima zagotovilo nezmotljivosti od Sv. Duha, ko nas uči verske resnice. Ta avtoriteta je katoliška Cerkev.
Sv. pismo je treba brati, saj je bilo zato napisano; ga je treba skušati umeti po svojih močeh. Toda zadnjo besedo pri razlagi ima Cerkev. Kristus ni obljubil nezmotljivosti posameznim vernikom, pač pa jo je obljubil Cerkvi in njenemu vrhovnemu poglavarju.
Zaradi tega je Cerkev prepovedala brati nekatoliške prevode in razlage sv. pisma tistim, ki sv. pisma niso globlje študirali. Prevod sam je pogosto že razlaga, ker izvirno besedilo prevedeno dobesedno včasih v naših jezikih ne bi imelo nobenega smisla.
Že sodobniki so kvarili smisel Pavlovih pisem; koliko laže se1 zmota vrine v naše razumevanje sv. pisma danes, če nismo pokorni Cerkvi.
To je naš četrti prevod vsega sv. pisma in prvi naravnost iz izvirnika. Najstarejši slovenski prevod/ je Dalmatinov (1584), ki se je oslonil na znamenito Lutrovo Biblijo; drugi je Japljev ( 1783-1802), tretji pa Wolfov ( 1857-59); Japljev in VMlov prevod sta narejena po latinski Vulgnti,
ZUNANJA OBLIKA NOVEGA PREVODA
Oprema novega prevoda je lepa. Knjiga je v vseh ozirih vredna naše dobre književne tradicije.
Zunanjost je preprosta, stroga in v vsem primerna knjigi, katere vsebine še tako . pestra ornamentacija ne more biti vredna. Poskusi opremiti sv. pismo kot kak popularen roman odbijajo, kot bi odbijal kričeč okvir za Leonardovo Mono Liso.
Vezava je morda za knjigo približno 800 strani nekoliko prešibka.
Papir je dober in trpežen. Tisk je jasen in očem prijeten. Tiskovnih napak vsaj v prvi knjigi nisem mogel najti. Razdelitev strani v dva stolpca je pametna: če bi bilo besedilo tiskano čez vso stran, bi postalo branje očem utrudljivo in razdelitev teksta v vrstice na nekaterih mestih težka.
Razdelitev teksta ni mehanična — po poglavjih — pač pa sc drži smisla. Števila poglavij in vrstic so ob strani: besedila in miselnih enot ne motijo, omogočajo pa hitro in jasno identilikacijo tekstov.
Ilustracije so še posebno dobrodošle. Zemljevidi dajejo vpogled v razmerje i-zraelskega ozemlja do sosednjih dežela
Katoliška univerza v Seulu
Gradnja nove katoliške univerze v Seulu na Koreji gre hitro naprej. Velik del univerzitetnih poslopij je pod streho. Predvideno je, da bodo uradno mogli začeti
z delom in slovesno otvoritvijo letos v
in držav. Pomagajo človeku otresti se podzavestnega občutka, kot da bi se stara Zaveza rizvijala v nekem nadzgodovin-skem prostoru in času. Trdno položijo staro zavezo v zgodovino človeštva; nam pa dado zavest, da so v njej nastopili ljudje, ki so bili kljub časovnim in geografskim razdaljam prav tako človeški, kot smo mi sami. Edino, kar pogrešam, bi bil zemljevid današnjega Srednjega Vzhoda. Pomagal bi bralcem, da bi si še bolje predočili geografski in zgodovinski položaj izvoljenega ljudstva.
Scene iz starega sveta, npr. umeščanje podkralja v starem Egiptu (str. 101), a-sirske vojne metode (str. 665) in posebno še fotografski posnetki v dragem zvezku, so ponazorjeni po sodobnih dokumentih. Niso kopije raznih umetniških zamisli: naj bodo te še tako genialne, zgodovinske stvarnosti ne bodo nikoli nadomestile.
Soha moabskega kralja Meša (str. 635) nam pokaže staro hebrejsko pisavo in nakaže delo arheologov v zvezi s staro zavezo. Želel bi si še prevod tega napisa.
Tako smo na zunanjo opremo novega prevoda lahko ponosni. Moremo jo dati v roke komur koli, ne da bi bilo potrebno kako opravičevanje.	(se	nadaljuje)
KNJIŽEVNI
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Ana Frank - Frangoise Sagan
»Dnevnik« Ane Frank in »Bonjour tri-stesse« sta dve knjigi, ki sta vsaka po svoje globoko odjeknili v dušah milijonov sodobnih ljudi, in predvsem mladine. Kako si pojasnimo to dejstvo?
Francoski pater Riquet je imel po velikih mestih Francije predavanja pod na-
'J
Ana Frank
slovom Od Ane Frank do Frangoise Sagan. Uspeh je bil ogromen in bo gotovo hidi naše čitatelje zanimal zaradi pri-ttierjave, ki se na prvi pogled zdi dokaj drzna in protislovna. Kaj naj imata ti dve; skoraj sodobni deklici skupnega? Med obema je samo šest let razlike. Ana Frank bi danes imela trideset let, Saganova . pa je stara štirindvajset let. Po svoji zgodnji zrelosti sta si zelo slični, Prav tako po zrelosti v pisanju.
Ana Frank, trinajstletna Judinja, se dve leti skriva, skupno s svojimi domačimi in še nekimi osebami v amsterdamskem podstrešju, utesnjena v obvezno sožitje z nji-rrti; ves njen svet je malo podstrešno okence, odkoder vidi mestne strehe in košček neba — pa dnevnik, v katerega Prelije vse svoje občutke, težave, trpljenje,. strah in vero v boljšo bodočnost, fena še šestnajst let, ko nemška policija udere V skrivališče in jih vse odpelje v taborišče smrti, odkoder se ne vrne več. Njen »Dnevnik« prikazuje z neizprosno odkritostjo življenje odraslih in starih ljudi, skuša uveljaviti lastno nastajajočo osebnost brez ozira na vpliv in pritisk okolja, v katerem mora živeti. »Dnevnik« Ane Frank je bil objavljen v mnogih jezikih, tudi v slovenskem, in pred kratkim smo tudi pri nas videli po njem posneti film.
Frangoise Saganovi je deset let, ko voj-rta konča. Rojena je v bogati družini in zanjo se prične zdaj brezskrbno, lagodno svetsko življenje. Modra obala, luksusni avtomobili, svoboda, pariški nočni lokali, vse v vzhičenosti prvih povojnih mirnih let. Osemnajstletna izda svoj prvi roman »Bonjour tristesse«, ki izide v nakladi
800.000	izvodov in je takoj preveden v '5 jezikov.
Ljudje segajo z istim navdušenjem po tej knjigi, kol po »Dnevniku Ane Frank«. Kako to?
Pater Riquet poudarja, da sta obe pisateljici izšli iz premožnih družin in uglednega družabnega položaja. Obe sta dobili dobro versko vzgojo, ena judovsko, druga katoliško. Obe imata dar notranjega raz-
glabljanja in spontanega svežega pripovedovanja. Toda pravi vzrok, da sta toliko brani, je v dejstvu, da bralci, mladi in stari, najdejo v njih izražene lastne probleme in doživetja. Naj bosta svetova, ki ju Ana Frank in Saganova opisujeta, še tako različna — diametralno nasprotna celo. — sta svetova, ki jih dobro poznamo — bodisi po lastnem doživetju, bodisi ker smo jih videli doživeti ob sebi. Ničesar drugega skupnega ni med njima.
Ana Frank piše svoj Dnevnik iz notranje potrebe s svežo naivnostjo dorašču-joče deklice; papirju zaupa to, česar ne more govoriti z nikomer. Saganova pa obratno piše svoje romane za javnost. Junaki njenih romanov nemirno begajo v istem ambientu, v katerem živi ona.
In vendar je od lagodnosti božana Frangoise Sagan tista, ki napiše v svojem romanu: »Podlaga vsega je moj trud, moj dolgčas«. Bedna, kot zver preganjana Ana Frank pa zapiše, poleti 1944, v svoj dnevnik: »Izključeno mi je, da bi mogla znova graditi na podlagi smrti, revščine in zmede«. Zaključi pa tako: »Opažam, kako se svet vedno le bolj spreminja v puščavo, vedno razločneje slišim grmenje, ki se bliža in ki verjetno pomeni našo smrt; razumem trpljenje milijonov ljudi, vendar kljub temu zrem v nebo in mislim, da se bo vse to spremenilo, da bo zopet vse dobro, in de se bodo ti strašni dnevi končali in bo svet spet spoznal red, počitek in mir.«
Čeprav ne posebno pobožna, trdno veruje v Boga in ji je zelo hudo za prijatelja Petra, ki ne veruje in je ves beden v svoji duhovni revščini.
Pater Riquet postavlja ob koncu vznemirljivo vprašanje: »Ali naj obžalujemo, da ni Frangoise Sagan, po vsem lagodnem življenju doživela preizkušnje taborišča v Auschwitzu?«
In vendar jo Ana Frank še pred svojo strašno internacijo in smrtjo v taborišču zapisala v dnevnik svojo vero v poslanstvo tako divjaško preganjanega judovskega ljudstva.
Občudovanja vredno je dejstvo, da mala judovska mučenka petnajst let po svoji smrti še pošilja svojo poslanico vere, izkušnje in ljubezni med nas in našo mladino, da, še celo med take, ki po svojem načinu življenja spadajo ob stran pomilovanja vrednih junakov iz romanov Saganove.	(Jac)
Umrla je sestra škofa Rožmana
Na Novo leto je bil v Šmihelu na Koroškem pogreb Mojce Krištof, rojene Rožman, rodne sestre pok. škofa Gregorija Rožmana. Pogrebne obrede je opravil č. g. Kristo Srienc, šmihelski župnik in dekan. Pogrebcev je prišlo obilo od vseh strani, tako da je bila velika šmihelska cerkev nabito polna. Za pokojno je maševal č. g. Nande Babnik, bivši škofov tajnik. Dekan je o pokojnici govoril V cerkvi in na pokopališču. Pohvalo g. dekana je rajna Mojca tudi zaslužila, saj je v prvi vojni še mlada ostala vdova s 7 o-troki, od katerih jih živi pet še danes; vse je pa lepo krščansko vzgojila, četudi je morala z njimi vred veliko trpeti in stradati. Učakala je starost 81 let.
Njenega pogreba se je udeležila še edina živeča sestra Elizabeta, ki ima 87 let in živi na Salzburškem pri g. Babniku. Ta sestra je bila gospodinja pri pok. škofu Rožmanu, dokler je živel v Ljubljani; po vojni se je ustavila v Avstriji, kjer je še danes.
»Meddobje« razpisuje nagrade za esej ali razpravo
»Meddobje« razpisuje za vse, ki se poklicno ali privatno zanimajo za kultumo-filozofska vprašanja, tri nagrade in sicer z namenom, da poživi slovensko ustvarjalno delo, pa tudi zato, da si pridobi novih sotrudnikov. Izrecno vabi k sodelovanju našo akademsko mladino po vsem svetu.
1. Nagrade so tri (vsaka po 1.000 argentinskih pesov).
2. Prispevki morajo biti izvirni (esej ali razprava) in morajo biti iz obče filozofskega ali pa kulturno filozofskega območja. Prispevki iz slovenskega območja so zašeleni, vendar bo v vseh primerih kakovost edino merilo.
3. Sodelovati more vsak kjerkoli živeči Slovenec.
4. Rokopis je treba poslati do 30. septembra 1960 v dveh na stroj pisanih izvodih na naslov: Ruda Jurčec (Meddobje) -Olazabal 2338/5, Buenos Aires, Argentina.
5. Rokopis sme obsegati do 20 strani, pisanih v dvojnem razmaku in mora biti opremljen s šifro. Pravo ime ali psevdonim (ki pa mora biti znan vsaj enemu članu žirije) je treba poslati v rokopisu
priloženi kuverti, ki nosi isto oznako kakor rokopis. Odpro se samo kuverte nagrajenih avtorjev,
6. Žirijo sestavljajo gg.: dr. Vinko Brumen, dr. Milan Komar, dr. Ignacij Lenček.
7. Izbrani teksti bodo objavljeni v Med-dobju. V primeru, da se vsi trije nagrajeni teksti ne objavijo istočasno, .vrstni red njih objave nima nobene zveze z njih višjo ali nižjo kvaliteto.
8. Nagrade so izplačane v Buenos Airesu.
Nove elektrarne na Soči
Začeli so s pripravami za zgraditev nove elektrarne na Soči in sicer bodo reko zajezili pri Kobaridu ob mostu, čez katerega pelje cesta v Drežnico. Tu se je Soča zajezila globoko v skalo in je njena struga izredno ozka in globoka. Jez bo visok kakih 60 m. Za njim nastalo jezero bo segalo do vasi Trnovo in bo zalilo del sedanje ceste Kobarid-Bovec. Vsled tega bodo morali tudi traso ceste premakniti više. Vodo iz jezera bodo speljali po rovih pod zemljo do vasi Gaberje pri Tolminu, kjer bo stala elektrarna in turbine. Tja bodo speljali tudi vodo iz Tolminke, ki jo bodo prav tako zajezili na primernem mestu. Voda iz Soče in iz Tolminke bo torej gnala novo elektrarno, ki bo proizvajala približno 60 milijonov kw energije na leto.
In še eno elektrarno imajo v načrtu in sicer da bi zajezili Sočo pri vasi Soča blizu Bovca. Tako bi nastalo tudi novo umetno jezero pri Bovcu.
Povečana občina Nova Gorica
S 1. januarjem so združili občini Šempeter pri Gorici in Nova Gorica v eno občino: Nova Gorica. Tako je sedaj ta občina ena največjih v Sloveniji, saj sega od meje s tržaškim ozemljem pri Opatjem selu in Brestovici do Sv. Gore in Banj-šic. Poleg tega zelo večajo Novo Gorico. Precej novih stavb so zgradili v preteklem letu, še več jih imajo v načrtu za letošnje leto. Predvsem mislijo zgraditi nova šolska poslopja za ljudske in srednje šole, kajti pomanjkanje šolskih prostorov je najbolj občutno. ■ Nova Gorica bo tako počasi postala gospodarski in upravni cen-
KATOLIŠKEGA TISKA
Frangoise Sagan
SIRIMO SVOJ TISK!
Zgodovina nam pravi, da je Cerkev te od začetka uporabljala v vsaki dobi tiskano besedo, kakor so pač razmere dovolile.
To nam dokažejo že Evangeliji in razna pisma apostolov. Papeži sami so po zgledu apostolov bogato rabili govorjeno in tiskano besedo; tako tudi razni cerkveni očetje in sploh cerkveni pisatelji.
Cerkev kot učiteljica si je po poslanstvu svojega božjega Ustanovitelja privzela skrb za vse, kar je v zvezi s tiskom, širjenje dobrega, opozarjanje in če treba tudi obsodbo slabega. Glejmo n. pr. člen cerkvenega zakonika 1385 in vse člene od 1395 do 1405 in razne druge. Največja pozornost se posveča ponatisu sv. pisma in sploh tisku verske vsebine, da bi se nauk Kristusa in Cerkve ohranil čist in nedotaknjen.
Pisane besede so se posluževali apostoli, tiskane se sedaj poslužuje sveta Stolica, ki ima svoj časopis in svojo tiskamo; enako po možnosti vsak škof v svoji škofiji, vsak župnik, vsaka verska ustanova in organizacija.
Tiska se poslužujejo vsi katoličani po svetu in vemo, s kakšno požrtvovalnostjo in vnemo ga ohranjajo, vzdržujejo in širijo v nekaterih deželah.
Slovenski katoličani na Primorskem imamo tudi svoj tisk, ki je morda bogatejši od ostalih slovenskih skupin. Zavedajmo se pa vsi, da je naš tisk le od nas odvisen.
Koliko smo ga podprli do sedaj? Kaj smo do sedaj storili za dober tisk? Za širjenje in zboljšanje svojega tiska smo poklicani vsi — to nam kliče mesec tiska. Slovenski katoliški tisk naj prihaja redno v vsako zdravo slovensko družino — to
naj bo geslo letošnje tiskovne akcije!
ter Primorske, četudi gre to zelo počasi. Eno ji bo pa manjkalo: cerkve ni v Novi Gorici nobene. Ali bo oblast dala dovoljenje apostolskemu administratorju, da začne zidati tudi cerkev? Spodobilo bi se, da bi Nova Gorica, sedež slovenske škofije za Primorsko, dobila tudi svojo katedralo. Pod Mussolinijem bi Slovenci tako katedralo z golimi rokami zidali, če bi jim jo dali, sedaj pa niti gradbenega dovoljenja ne morejo zanjo dobiti. Ali nisa to res čudne razmere?
Opozorilo lastnikom avtomobilov
Od 16. januarja dalje mora vsak avtomobilist imeti v avtu rdeč trikotnik, ki ga predvideva najnovejši prometni zakon in ki služi, da se postavi v primerni razdalji (približno 50 m)od vozila, če je to ustavljeno v ponočnih urah na cesti brez razsvetljave in če so se mu žarometi in manjše luči pokvarile. Trikotnik ima namen, da opozarja mimoidoče vozače, da zmanjšajo hitrost in tako preprečijo morebitne nesreče.
Radio Trst A
od 17. do 23. januarja 1960
Nedelja: 8.30 Poslušali boste... od nedelje do nedelje na našem valu. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... kronika 7 dni v Trstu. — 15.20 Slovenska zborovska glasba. —
17.00 NIČ, igra v treh dejanjih, igrajo člani R.O. — 18.45 Slovenski solisti. —
21.00 Pesniki in njih stvaritve. — 22.10 Gian Francesco Malipiero: Sedmi kvartet za dve violini, violo in čelo.
Ponedeljek: 18.00 Oddaja za najmlajše -KRALJICA Z LEDENIM SRCEM; igrajo člani R.O. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 20.30 Karl Maria von Weber: ČAROSTRELEC, opera v treh dejanjih.
Torek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Simfonični koncert, orkestra Slovenske Filharmonije. — 19.00 Šola in vzgoja -Ivan Theurschuh: »Sposobnost obvladanja samega sebe«. — 21.00 Ilustrirano predavanje - Franc Jezjt: Mojstri groze. — 22.00 Umetnost in življenje - Aljoša Vesel: »Razstava jugoslovanske grafike po Italiji«. — 22.15 Jugoslovanski skladatelji - »Vasilij Mirk«.
Sreda: 18.00 Z začarane police - Marija Polak: »Stara metla pripoveduje«. — 18.10 Bela Bartok: Koncert za orkester. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 BRATA, drama, igrajo člani Radijskega odra.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Koncert violinistov Vittoria Emanuela in Dandola Sentuti. — 18.40 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 Širimo obzorja -Simon Kregar: Vzori mladini: (17) »Jurij baron Vega«. — 21.00 Obletnica tedna -Filibert Benedetič: »100-letnica rojstva Antona Pavloviča Čehova«. — Simfonični koncert turinskega orkestra.
Petek: 18.00 Lovski spomini Ivana Rudolfa - (13) »Prekanjenec«. — 18.10 Haydn: Koncertna simfonija št. 84. — 18.35 Dalmatinske pesmi. — 19.00 Sestanek s poslušalkami. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika-Mario Kalin: »Obrat za čiščenje oblek«. — 22.15 Koncert baritonista Marcela Osta-ševskega.
Sobota: 15.40 Kvintet Veseli Planšarji. —
16.00 Dante Alighieri: Božanska komedija-»Vice« - X. spev. — 18.00 Radijska univerza. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.40 Zbor iz Dom-berga. — 21.00 DOLINA V MRAKU, enodejanka, ki jo je napisal John Millington Synge, igrajo člani Radijskega odra. —
22.00 Skladbe Richarda Straussa.
Venceslav bele:
3Co je ieio umlcctto...
Mati je ulovila te grenke sinove besede tn jih z žalostjo zaprla v svoje srce.
»— Ki je za nas težki križ nosil!« — »O	Bog,	ki si	sam	izkusil težo križa,
daj mi milosti, daj mi	moči,	da	ga	bom
tudi jaz s potrpljenjem	nosila,	da	ne	omagam	pod	njim,	pod	njegovo neznosno
težo, — da ga prinesem na Golgoto. — Daj mi, da do dna in potrpežljivo izpijem j kelih trpljenja, svojega grenkega trplje-Mati je ulovila te grenke besede sinove 'n jih z žalostjo zaprla v svoje srce.
»— Ki je za nas težki križ nosil!« —
»O	Bog,	ki si	sam	izkusil težo križa,
daj mi milost, daj mi	moči,	da	ga	bom
tudi jaz s potrpljenjem	nosila,	da	ne	omagam	pod	njim,	pod	njegovo neznosno
težo, da ga prinesem na Golgoto. — Daj hli, da do dna in potrpežljivo izpijem kelih trpljenja, svojega grenkega trpljenja. ~~ )aj, da ga kmalu izpijem, ki ga tako dolgo pijem. — O moj Bog, usmiljenja in tolažbe!«
dobokega in neusahljivega vira sta
se potočili dve grenki solzi. — Z velo roko si je obrisala oči in se zamislila daleč, daleč nazaj. —
Bil je še živ njen pokojni mož; dober in priden gospodar je bil, s svojo neutrud-ljivostjo je dvignil ugled in dobrostanje hiše. Tri otroke so imeli; eno hčer in dva sinova. Hči se je poročila; vzela je' debelega, bogatega moža, ki je imel v trgu veliko trgovino in dobro obiskovano gostilno. Starejši sin je bil odločen za gospodarja; mlajšega so hoteli imeti gospoda, tako so sklenili, tako se je zgodilo; poslali so ga v Ljubljano.
Zgodilo pa sc je, da je oče umrl; precej let je morala mati upravljati posestvo s pomočjo starejšega sina.
Dobro se je učil Ivan v šolah in dobro je napredoval; učitelji so ga hvalili, da je nadarjen, priden; hvalila ga je gospodinja, da je pameten in ubogljiv. Materi se je srce smejalo radosti, ko je slišala take besede; obraz ji je žarel veselja, ko je pripovedovala doma sosedom, kako priden je njen sin, kako ga imajo vsi radi —še toliko in toliko let, pa bo pel novo mašo pri fari, kjer je ni od pamtiveka nihče pel. Prijazne in ljubeznive sosede so ji natihem iz dna srca zavidale to
nepopisno srečo. — —
Potem pa je prišlo drugače. Kolikor bolj je Ivan rasel — prišel je do četrte gimnazije — toliko bolj čuden se je dozdeval materi.
Izgubljal se je cele poldneve; večkrat se je s puško skrivaj plazil po grmovju in včasih res prinesel zajca ali jerebico s seboj, navadno pa je preležal po cele ure v gozdu; ko se je vrnil domov, je bil tih, redkobeseden, malobrižen, včasih zlovoljen, občutljiv za vsako malenkost, siten. Ob koncu tistega leta je morala mati slišati že mnogo pritožb; ginila je marljivost, ginila ubogljivost.
V	začetku prihodnjega leta je zapustil Ljubljano, ker mu v šoli ni šlo več gladko, in se preselil v Novo mesto, S tem je začelo njegovo nemirno, brezciljno romanje in njegovega romanja žalostno prekletstvo.
Kakor nemir ciganske krvi se je zbujalo v njem; ni mu dalo miru in pokojnega obstanka. Vleklo ga je v tujino, mikali so ga nepoznani ljudje, vlekli so ga tuji kraji. Čudovita sila tega nemirnega hrepenenja, ki ga je vleklo iz kraja v kraj, sila, ki se je ni jasno zavedal in ki se ji ni mogel in znal ustavljati, ki ni mno-
go premišljeval o njej, ampak se ji je slepo vdajal, je rodila nestalnost njegovega značaja in njegove volje, rodila je prekletstvo njegove usode, ki je njemu samemu tako ugajala.
Pod vplivom novih vtisov in novih razmer, v katerih se je polegel za hip nemir hrepenenja, se je loteval z vedno novim veseljem in novo odsotnostjo dela, a kmalu se je vedno kakor prenapet lok zlomila sila njegove energije, padel je v brezdelje, v lenobo. — Istočasno, kakor je izginilo veselje do dela, se je zbudilo v srcu nemirno hrepenenje, ki ga je vleklo iz brezdelja in enoličnosti, iz dolgočasja razmer v tuje, v novo, v nepoznano. In tako je romal od leta do leta, od semestra do semestra, iz mesta v mesto, z gimnazije na gimnazijo. Preromal je domovino in pol Hrvaške, zaneslo ga je celo v Beograd, kjer se je mudil nekaj dni, in se vrnil čez mejo.
Mati je imela denar, zato ga je lahko podpirala in on je lahko romal in trosil denar, ki ga je imel vedno dovolj.
Ko se je enkrat naveličal razmer, kjerkoli in kadarkoli, ko je izginil ves čas tujine, ko je izgubil vse veselje do dela, je začel zahajati v gostilno, ker drugam
ni vedel kam; mesta, ni ljubil in tudi njegove okolice ne, v naravi mu je bil ljub in drag edinole gozd — teman, skrivnostno šepetajoč. Tudi družbe ni ljubil preveč, ne glasne in razposajene in tudi puste in dolgočasne ne.
Dvignil se je, se napotil v gostilno, prišel je v zakajeno klet, sedel za mizo in pil.-------
Dolgo je romal in mnogo preromal. Dolgo je študiral in malo preštudiral in napravil koncem koncev nekje na Hrvaškem zrelostni izpit. — Ljudem se je zdelo škoda talenta, ki se je počasi pogubljal.
Mati je doma jokala, pisala pisma, oro-šena s solzami; pošiljala je denar radega srca in težke duše.
Sosede je niso več pomilovale; v svoji škodoželjnosti so se ji natihem samo še smejale.
Ko je prihajal na počitnice, je bil vedno bolj čuden, najbolj čuden v zadnjem času in v zadnjih počitnicah po maturi.
V	prejšnjih letih ga je mati včasih vprašala:
»Ivan, ali kmalu dovršiš latinske šole?«
»Kmalu, čez leto dni.«
(Se nadaljuje)
Narasla Soča je prizadela hudo škodo sovodenj skim kmetom
Narasla Soča odjeda leto za letom dobro zemljo sovodenjskim kmetom. Prod je pri Sovodnjah širok nekaj stotin metrov, zato ni čuda, če si narasla reka išče vedno novo pot. V zadnjih 15 letih je premaknila svoj tek za celih 400 metrov na vzhodno stran. Tako je v tem obdobju uničila okrog 20 njiv. Zadnje decembrsko deževje je znova prizadelo kmetom veliko škodo. Naraslo vodovje je odpravilo pet njiv orne zemlje in v nevarnosti so še druge njive in občinski gozd. Ker je struga na tem mestu zelo plitva, je težko zajeziti reko, vendar bi se moralo na kak način zavarovati zemljo kmetom, da ne bodo v večni nevarnosti zanjo.
Bilanca goriškega Zelenega križa za leto 1959
Iz statistike, ki jo je izdala direkcija goriškega Zelenega križa, lahko razberemo delovanje te dobrodelne ustanove v preteklem letu. Goriški Zeleni križ ima 46 uslužbencev, ki so noč in dan na razpolago za zdravstveno pomoč v mestu in na podeželju. S šestimi rešilnimi vozili so lansko leto prevozili 81.832 km in napravili 7501 prevozov, od katerih odpade na mesto 850, ostali pa na bližnje vasi. Na sedešu samem pa, v ulici Morelli, so nudili takojšnjo pomoč 4084 osebam, kar je dvakrat več kot lansko leto. Porabili so skupno 24.990 litrov kisika za bolnike.
V Gorici so razne ustanove dobile v zadnjih letih nove, modeme in namenu ustrezajoče prostore. Le ta na vse človekoljubna in prepotrebna mestna ustanova Zelenega križa je še vedno na starem sedežu, ki nikakor ne ustreza več potrebam modernega časa.
Sovodnje
Seja občinskega odbora
Predzadnji dan leta je naš odbor imel zadnjo sejo v letu 1959. Na tej seji so sklenili, da se trošarina za leto 1960 zniža za 12%. Primanjkljaj od trošarine, ki znaša okoli 1,600.000 lir na leto, bo krila država, kakor je predvideno po zakonu. Nato so razpravljali o popravilu občinskih cest. Ker je država ukinila vse prispevke za vzdrževanje tako zvanih delovnih centrov za brezposelne, je občina naredila prošnjo na prefekturo za pomoč pri popravilu cest. Prefektura je obljubila, da bo dala od 650.000 do 700.000 lir. Gramoz in drugo da občina. Najelo se bo deset mož, ki bodo imeli polno plačo, da se popravijo ceste.
Tukaj vpraša g. župana g. Niko čevdek, zakaj ni dal na občinsko sejo predloga z dne 13. okt. 1959, ki sta ga predstavila
obč. svet. Niko Cevdek in Karel Cemic glede popravila ceste, ki pelje s Peči v Rupo. G. župan pojasni vzrok, toda oba manjšinska svetovalca zahtevata, naj se ustanovi posebna komisija, ki bo pregledala občinske ceste in bo določila, katere so bolj potrebne popravila. Zupan je predlog sprejel. Zato se je taka komisija u-stanovila.
Končno so določili še, da bo občina dala na razpolago zemljišče za zidavo nove klavnice.
Ob 50-letnici tragedije v Rajblju
Dne 8. januarja ravno opoldne je avstrijska delegacija bivših rajbeljskih rudarjev položila venec na spomenik, ki spominja na veliko tragedijo, ki se je dogodila v Rajblju točno pred petdesetimi leti. Gospod župnik je isti čas blagoslovil in pomolil za vse one, ki so tam našli skupen grob. To nam daje povod, da kaj več povemo o žalostnem dogodku, ki se je pripetil v Rajblju dne 8. januarja 1910.
Na mestu, kjer stoji danes spomenik, je takrat stala rudniška bolnica. V njej je stanoval zdravnik dr. Jože Vesseli, njegova žena, nekaj mesečni sin ter služkinja Antonija Černuta iz Loga pod Mangartom. Na bolovanju je bilo takrat tudi nekaj rudarjev'. Ko se je služkinja z malim otrokom vrnila s kratkega sprehoda ter je vsa družina sedla h kosilu, je nenadoma pod stavbo začelo pokati in bobneti. Nakar se je udrl strop, nato stene in končno se je cela bolnica pogreznila v velikansko 50 metrov in 30 metrov globoko jamo, ki jo je takoj napolnila podzemska voda. Tako je v kratkih trenutkih izginila pod zemljo bolnišnica s sedmimi osebami; rešil se je samo mlad fant Ernst Bierkopf, ki je ob prvih znakih nesreče skočil skozi okno. Po petdesetih letih se je sedaj vrnil na kraj nesreče, kot 654etni mož, da se spomni nesrečnih oseb, ki so našle smrt, kateri je on srečno ušel.
Vzrok nesreče je bila nemarnost vodstva rudnika, kajti že prej je bilo v podzemlju slišati pokanje min; tudi bolnišnica se je večkrat tresla kot ob majhnem potresu. Opozorili so vodstvo, da bolnica stoji na negotovih tleh. Teda za opozorila se ni zmenilo, zato je prišla nesreča, ko se je udrla zemlja v rovih in z njo tudi bolnišnica. Odgovornega inženirja so takrat zaprli. Tudi oni del rudnika so zazidali. Voda v nastali jami je pa še dolgo ostala. Več mesecev so jo črpali, da bi našli trupla, ali bilo je vse zaman. Zato so jamo zasuli in na njenem mestu postavili spomenik, ki še danes priča Raj-beljčanom, da je njihova vas zidana nad podzemskimi rovi rudnika.
Tomaž
Odprava grškega konzulata v Trstu
Te dni so se razširili glasovi o morebitnem zaprtju grškega konzulata v Trstu. Zaradi tega je Združenje prijateljev Grčije sklicalo sestanek članov in sprejelo resolucijo, v kateri poudarja neumestnost takega koraka. Na to zadevo so opozorili tudi krajevne oblasti in pa grško veleposlaništvo v Rimu.
Stanje v srbski pravoslavni občini
V srbski pravoslavni občini v Trstu traja že precej dolgo spor med njenim sedanjim vodstvom in njegovimi nasprotniki. Ti so poslali vladi v Rim več pritožb. Zaradi teh pritožb je notranje ministrstvo poslalo v Trst svojega uradnika, da je izvedel preiskavo o poslovanju sedanjega vodstva. Preiskava je bila že lani, a ni po tedanjih poročilih ugotovila nobenih nepravilnosti.
Toda spori so se nadaljevali in zdaj je ravnateljstvo za verstva pri notranjem ministrstvu odločilo, da je treba spremeniti pravilnik srbske cerkvene občine ter izvoliti nov upravni odbor. Sedanjemu odboru, postavljenemu leta 1957, predseduje Dragoijub Vurdelja. Sprememba pravil naj bi omogočila med drugim zopetni sprejem nekaterih članov, katere so izključili iz občine po letu 1957.
Srbski pravoslavni skupnosti je ta sklep sporočil tržaški župan dr. Franzil, ki je dobil za to naročilo od ministrstva. Akcijski odbor je takoj poslal dolgo zahvalno brzojavko predsedniku vlade Segniju
■ ' a
*V % * ■ p /
: K:
MARIJA JAKOPIN, iz rojanske župnije v Trstu, je dne 5. jan. obhajala sto let življenja. — Voščilom, ki jih je prejela od vseh strani, se pridružuje tudi naše. Naj še vedno mladostni jubilantki nakloni Bog novih let v ntiru in zdravju.
(Vred.)
ter pismi županu Franzilu in tržaškemu škofu msgr. Santinu.
K temu razčiščevanju naj bi bila pripomogla tudi dva zastopnika patriarhata srbske pravoslavne cerkve v Beogradu, ki sta se pred kratkim mudila v Trstu.
NAŠI MISIJONARJI
Pred enim mesecem, od 5. do 13. dec., smo v Gorici imeli sv. misijon, ki so ga vadili misijonarji, kot jih vidite na sliki: č. g. Ciril Demšar, č. g. Ludovik Savelj in č. g. Lojze Luskar (nekateri so mu rekli Lojze Luštni). Doživetja s sv. misijona še vednov odmevajo v naših dušah. Zato se ob mesecu znova spominjamo gorečih misijonarjev in jim obljubljamo hvaležen spomin.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiMiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Polemike zaradi tržaškega občinskega sveta
Osrednje glasilo misovske stranke, rimski dnevnik »II Secolo«, je v zvezi z nedavnim glasovanjem o tržaškem občinskem proračunu javno obdolžil župana dr. Franzila, da se je povezal s »protinarodni-mi skupinami« in da se je rajši odločil »za sodelovanje s titovci kakor z italijansko desnico.«
Omenjenemu dnevniku je odgovoril zastopnik tržaške Krščanske demokracije in poudaril, kako nesmiselno je govoričenje o dajanju prednosti titovcem, ko je pa titovski zastopnik dr. Dekleva glasoval prav z novimi fašisti in komunisti proti proračunu. Zanj je oddal svoj glas edini slovenski demokratični svetnik dr. Agne-letto. V resnici sta skrajna desnica in skrajna levica sklenili tiho protinaravno zvezo, da bi vrgli sedanji demokratični občinski odbor. Pravim demokratskim koristim so skušali škoditi prav misovski fašisti v družbi komunistov in titovcev.
Izmenjava obsojencev
Te dni so na omejnem prehodu pri Far-netičih zamenjali dva italijanska državljana, ki so jih bili obsodili v Jugoslaviji, z dvema Jugoslovanama, ki sta odsedala zapor v Italiji. Italijanske oblasti so izpustile Gverina Ferkovicha in Marjana Cetina, ki sta bila oba obsojena na dolgoletno ječo zaradi vohunstva in poskusa bega, Jugoslavija pa je vrnila Alfreda Bo-nettija in Emilia Fontanota, ki ju je o-krožno sodišče v Pulju obsodilo zaradi vohunstva in zaradi podpore pri nezakonitem begu iz Jugoslavije.
Dva nova župnika
Tržaški Slovenci so ob škofovem jubileju nabirali prispevke za vsoto denarja, ki bi bila potrebna za civilno priznanje župnij v Trebčah in Boljuncu. Nabralo se je še precej, a ne toliko, da bi zadoščalo za obe župniji ali pa vsaj za eno. Vsekakor je nabrana vsota bila dober pripomoček.
Ker so verniki iz Trebč sami prispevali precejšnjo vsoto, je škofija že poskrbela za civilno priznanje njihove župnije in letos poleti je republiški predsednik podpisal listino, s katero državna oblast priznava novoustanovljeno župnijo v Trebčah. Za župnijo v Boljuncu se tako priznanje šele pripravlja.
Po tem priznanju je bilo potrebno imenovanje prvega pravega župnika v Trebčah, ki bi bil tudi pred civilno oblastjo priznan kot župnik. To je sedaj g. Lojze Rozman, ki že več let skrbno vrši dušno-pastirsko službo v Trebčah. V ponedeljek 11. jan. mu je g. škof izročil vse pravice nad novo župnijo.
Novi župnik v Dolini pa je od srede 13. jan. g. Albin Grmek, dosedanji župnik v Ricmanjih. Kot župnik v Dolini bo moral skrbeti še naprej za župnijo v Ricmanjih in za duhovnijo v Mačkovljah. Pri tem pa mu bo pomagal g. Angel Kosmač.
Vsem trem gospodom želimo obilo božje pomoči in milosti pri nič kaj lahkem dušnopastirskem delu.
POLOŽAJ V FRANCIJI
Odkar so Francozi izročili svojo politično usodo generalu De Gaullu, nimajo več velikih skrbi in tudi vlade ne padajo več tako, kot se je dogajalo v preteklosti. Čeprav se tu pa tam pojavijo kaka nesoglasja med vlado in parlamentom ali med ministri samimi, vendar preko kritike ali odstopa dotičnega ministra ne gre. De Gaulle drži vajeti trdno v svojih rokah. Seveda pri tem trpi parlament, ki je v času četrte republike bil vajen biti neomejen gospodar ter je stregel vladam po življenju, kadarkoli se mu je zdelo potrebno. — Včasih se Francozom toži po starih časih, toda na zadnje jim ne ostane drugega, kakor da pojedo kašo, ki so si jo skuhali.
Zadnje dni minulega leta je tudi senat odobril novi šolski zakon, po katerem bodo tudi privatne, katoliške šole deležne finančne pomoči države, seveda pod pogojem,. da delujejo že sedem let. Proti temu zakonu so bili strašno nasprotni komunisti in socialisti.
Z novim letom je stopil v veljavo novi frank, ki velja sto prejšnjih; zato se tudi imenuje »močni« ali »težki frank«. Praktično se kupna moč Francozov ni nič spremenila. Za kar so prej plačali tisoč frankov, velja sedaj deset. S to pobudo, ki jo je zasnoval Pinav, so hoteli psihološko vplivati, kot simboličen dokaz gospodarskega preroda.
Pinay, ki je finančni minister, je pa že naslednje dni prišel v spor z industrijskim ministrom, kateri hoče imeti več besede pri gospodarskem vodstvu države. Dejal je celo, da bo odstopil, če ga ne bo vlada poslušala. Ta spor je zadnji čas postal tako oster, da je moral poseči vmes gen. De Gaulle. Ali ne kaže, da bo Pinay odstopil.
Knjižnica Pija XII.
Na katoliški univerzi v Saint Louis, v Severni Ameriki, so 28. novembra slovesno blagoslovili in odprli »Knjižnico Pija XII«, v kateri so mikrofilmi vseh kodeksov in znamenitih starih listin ter knjig vatikanske knjižnice. Blagoslov stavbe je izvršil apostolski delegat msgr. Egidij Vagnozzi. To je sedaj edinstvena knjižnica brez knjig.
★ ZA DOBRO VOLJO ★
DEDEK MRAZ
Ob slavnostnem pohodu dedka Mraza; po ljubljanskih ulicah sta se na pločniku pogovarjala dva fantiča:
»Tone, ali veš, kdo je dedek Mraz?«
»Ne vem. Pa ti veš?«
»Vem, vem. Dedek Mraz je brat sv. Miklavža. Samo sv. Miklavž se ni hotel vpisati v komunistično partijo in zato ga ne pustijo več ob njegovem godu v Jugoslavijo. Njegov brat se je pa vpisal in ga vsi veselo sprejemajo,« mu pojasni Jože.
OBVESTILA
GORIČANI! Vpisovanje za romanje v Altoling in v Miinchen se za goriške meščane vrši na upravi Katoliškega glasa vsak dan od 10. do 12. in od 16. do 18. ure, razen ob sobotah popoldne in četrtkih zjutraj.
DAROVI
Za Aiojzijevišče: N. N., Pevma 500; A. D., Gorica 500; J. S., Gorica v počastitev spomina pok. msgr. Kjačiča 1.000; Goričan 500; I. Z. 500; ob smrti č. g. dekana V. štanta družina Terčon iz Slivnega 2.000 lir. — Bog povrni dobrotnikom, svojima služabnikoma pa nakloni večni mir!
Za Marijanišče: N. N., Rojan 2.000; L-I„ Trst 1.000; F. F., Trst 5.000; N. N., Bar-kovlje 10.000 lir. — Vsem Bog povrni!
Za Marijin dom v Rojanu: N. N. 2.000; družina Kosmina 5.000; družina Tavčar 2.500; knjigarna Fortunato 5.000; N. N-5.000; Lavrenčič 1.000; Maligoj v počastitev pok. Ane Zorko 1.000; škedenjski cerkv-pevski zbor v počastitev pok. Karla Godina, očeta članice zbora, 2.000; dmžbenica M. G. iz Trsta 5.000 in družbenica E. B. iz Trsta 1.000 lir. — Vsem darovalcem naj Bpg stotero povrne!
Spremembe v italijanskem narodnem dohodku
Po poročilu, ki ga je italijanska vlada poslala Organizaciji za evropsko gospodarsko sodelovanje, je bil narodni dohodek v letih 1954, 1957 in 1958 naslednji (v milijardah lir);
Kmetijstvo:	2.666	-	2.837	-	3.029
Industrija:	4.587	-	5.912	-	6.229
Druge
dejavnosti:	3.710	-	4.999	-	5.350
Skupno:	10.963	-	13.748	-	14.608
Te številke kažejo, da industrijska dejavnost v Italiji od leta v leto narašča in dobiva vedno večji pomen v gospodarskem ustroju ter v narodnem dohodku države. Njen delež pri celotnem narodnem dohodku je v desetih letih narastel od 36 odstotkov na 43, delež kmetijstva pa se je zmanjšal od 33% na 21.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini esnega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 79* davek na registrskem uradu.
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Pozor!!! Potujete v Rim???
Prenočišče, hrana, ogled Rima itd. — Vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na:
Hotel - Penzion BLED
ROMA - Via Statilia 19, tel.: 777-102
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak: Vinko A. LEVSTIK
 Pišite po prospekte in cene.-------------
(Izrezite in shranite)
KOLEDAR - ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE ZA L. 1960
se dobi tudi v upravi našega lista. — Posezite po tej zanimivi knjigi!
VSI V GORICO!
OD SOBOTE 9. JANUARJA
PO NAPRAVLJENEM INVENTARJU
VELIKA RAZPRODAJA
SEZONSKIH OSTANKOV
PITASSI
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiitiiiiiHiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii)*iiiiiiiiiiiiiiiitiiniiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii GORICA - KORZO VERDI - GORICA
Zimske suknje • obleke • dežni plašči • tailleurs
PO LIKVIDACIJSKIH CENAH
NEKAJ CEN IZ PROPAGANDNE SERIJE
ZA MOŠKE
Zimske suknjo in površniki od 7.9D0 lir daljo Dežni plašči Nailon, Lilion,
Helion, Oeflion . . .	„	3.900	„
Hlače volnene raznih vrst	„	1.200	„
Obleke iz česane volne .	„	9.900
ZA 2ENSKE
Zimske suknje in površniki od 4.500 lir dalje Dežni plašči iz svile, Nailon,
Lilion, Heilon, Deflion	.	„	3.900
Tailleurs modni . . .	.	„	1.900	„
Krila vsek vrst .................. 1.200	„
OGLEJTE SI DANES IZLOŽBE!