AKTUALNO TOPICAL Cvetka Hedžet Toth KOLIKO MORALE PRENESE BOGASTVO 325-342 Oddelek za filozofijo Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana izvirni znanstveni članek udk 1, pankapitalistična utopija ::POVZETEK Članek kritično obravnava najnovejše stanje, ki je nastalo po zlomu socializma boljševiškega izvora. Pankapitalistična utopija in brezrazredni kapitalizem sta zgrešena osnutka neoliberalističnega razvoja družbe, ki je v krizi. Še posebej so vidne posledice spreminjanja socialno-solidar-nostnih kategorij v ekonomske, ko gre za socialo, zdravstvo, izobraževanje in podobno. Nujno je ohranjati idejo solidarnosti, ki pomeni najprej drugo plat pravičnosti. Privatizacija je povzročila brezposelnost in siromaštvo. Že Aristotel poudarja, da je revščina zlo, in težnja po bogatenju izhaja med drugim iz pohlepa, ki je prav tako zlo. Premoč ekonomije nad vso družbo in razmerami v svetu spreminja celó globalizacijo v nekaj negativnega, v globalizem. Članek izrazito poudarja, da človek ni samo privesek ekonomije; eden najpomembnejših in najglobljih smislov našega življenja je, da v svetu ustvarjamo mir, skratka, da svet mirimo, ne pa, da ga merimo v milijonih dobička in kapitala. Ni miru in ga ne bo brez socialnega miru! Ključne besede: pankapitalistična utopija, brezrazredni kapitalizem, kriza neoliberalizma, revščina, zlo, solidarnost ABSTRACT HOW MUCH MORALITY CAN WEALTH STAND The article provides a critical evaluation of the most recent situation in the immediate aftermath of the breakdown of the socialism of Bolshevik origin. The pancapitalist utopia and classless capitalism are two basic misconceptions of the neo-liberalistic development of the society undergoing a major crisis. Patently obvious is the consequence of the transformation of social-solidaristic categories into economical ones, at least as far as social services, health and educational system and the like are concerned. What appears of utmost importance here is the preservation of the notion of solidarity, which proves the reverse side of justice. Privatization has brought about unemployment andpoverty. As Aristotle already declared, poverty is an evil, and desire for wealth stems from greed, which is also one of the evils. The dominance of economy over the whole of society and world situation has helped change globalization into something negative, i.e. globalism. The article strongly emphasizes that human being is not simply an appendix to economy; rather, one of the most crucial and most profound meanings of our existence is to create peace in the world, to pacify the world rather that measure it in millions of profit and capital. There is no peace and can be no peace without social peace! Key words: pancapitalist utopia, classless capitalism, crisis of neoliberalism, poverty, evil, solidarity ::1. O POTREBI PO SOCIALNI KULTURI Kapitalizem je vse trdno sesul, izpuhtelo je, in vse je utopil v "ledeno mrzli vodi egoističnega računarstva"; odnos med človekom in človekom bistveno zaznamuje "svobodna konkurenca z njej ustrezajočim družbenim in političnim redom",1 kot da je vsak človek samo še sredstvo, samo golo sredstvo in nič drugega: "Vsi trdni, zarjaveli odnosi s priveskom starih častitljivih predstav in nazorov razpadajo, vsi novi odnosi zastare, še preden lahko okostene; vse, kar je stanovsko in stalno, izpuhteva, vse sveto se oskrunja in ljudje so končno prisiljeni gledati s treznimi očmi na svoj življenjski položaj in medsebojne odnose."2 Gre za misel iz Komunističnega manifesta (1848), ki ga sploh ni treba več brati, da bi razumeli to, kar opisuje v takratnem času, glede na današnjo dobo, kajti stvarnost okrog nas danes nazorno demonstrira vse te pojave, še bolj grozljivo kot v Marxovem času. Takratna doba je vsaj negovala močan etični odnos do socialnih problemov, in vprašanje je, če danes ta etični čut za medčloveškost ni otopel. Etika pomeni organizirano medčloveškost, ki med drugim vztraja pri ločevanju dobrega od zla, pravice od krivice ali vsaj kot živa in delujoča usposobljenost v današnjem svetu, kljub vsej nepreglednosti in kaosu, še prepoznava pribitke, četudi še tako majhne, tega, kar je boljše. Etika je kot most od jaz k ti in kakor koli že, pracelica etike je dobro, prace-lica kapitalizma pa profit, ki ga poganja pohlep, ki je, tudi po svetopisemskih ugotovitvah, leglo zla: "Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju" (1 Tim 6,10). Kant postavlja enačaj med pohlepom, častihlepjem in oblastiželj-nostjo. Če so včerajšnji do onemoglosti zagreti demokrati videli enačaj med kapitalizmom in demokracijo in celo nekakšen zgodovinski napredek, nas je zdajšnja doba pripeljala do uvida, da tega bratstva ni in da tudi ni mogoče. Demokracija in kapitalizem nista kompatibilna, kraja in kapitalizem - in na tej podlagi je kapitalizem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pri nas začel nastajati - pa sta enojajčna dvojčka. 1Karl Marx-Friedrich Engels: Manifest komunistične partije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1949, str. 33. 2Prav tam, str. 31. Na prehodu v novo tisočletje so mnogi pri nas verjeli v nekakšen brezrazredni kapitalizem, kot da bi ta pomenil celo nekakšno pankapitalistično utopijo in vseodrešenjsko gibanje, še posebej v nekdanjih socialističnih državah. Vse smo olastninili in lastninjenje nas je zasvojilo. Kar se je dogajalo po letu 1989 s krajo družbenega premoženja in nastajanjem tajkunov, je substanca našega kapitalizma. Ta kapitalizem se je začel zločinsko, kradel je, pa naj se zateka v še tako izbran besednjak visokodonečih besed o demokraciji in toleranci: kraja je kraja. Recimo, da se na literarno-estetski ravni soočamo s pojavom tega, ker se politično ni več priporočljivo.3 Gre za roman Čarobna gora nemškega pisatelja Thomasa Manna, kjer v drugem delu v poglavju z naslovom Še nekdo nastopi junak po imenu Leo Naphta in o kapitalističnem bogastvu, ki je tatvina, pove, "da je gorivo peklenskega ognja",4 in odločno zahteva, da se takšno zlo odpravi po vzoru ideala pravičnosti srednjeveške države, ki je celo pobiranje obresti razglašala za greh. Doba, ki se imenuje postutopična in celo postzgodovinska, je docela razčarala sporočilo Čarobne gore, predvsem njenega junaka Naphte, ki poroča o univerzalni zgodovinski odrešitvi in pri tem izhaja iz univerzalizacije vednosti na podlagi staro- in novozaveznih izročil ter Hegla in Marxa hkrati. Pri upodobitvi Naphte in njegovega razglašanja utopije svetovnih in univerzalnih razsežnosti, ki naj bi razrešila vse probleme človeške zgodovine, je pisatelj Thomas Mann opisoval nazore dveh filozofov, ki sta na začetku 20. stoletja iskreno verjela v osvobajajočo moč utopije, ki naj bi udejanjila ideal božje države in brezrazredne družbe. Svojo identiteto z likom Naphte sta namreč potrdila dva filozofa - Ernst Bloch in Gyorgy Lukacs. Kot poosebljenje človečnosti in merilo pristne božje države nasproti meščansko--kapitalističnemu svetu je svetovni proletariat in samo v njegovih rokah je božja gorečnost. Zato jezuit Naphta v Čarobni gori vehementno trdi, da je diktatura proletariata "odrešilna zahteva našega časa", kot taka "ne pomeni oblasti same zavoljo sebe in za večne čase, temveč pomeni, da se nasprotje med duhom in silo začasno izbriše v znamenju križa, pomeni zmago nad svetom s sredstvom gospostva nad svetom, pomeni prehod, transcendenco, pomeni kraljestvo božje. Proletariat se je spet lotil Gregorjevega dela, v njem je njegova gorečnost za Boga, in prav tako kakor on ne bo smel svoje roke zadrževati pred krvjo. Njegova naloga je groza v blaginjo sveta in da se doseže cilj odrešenja, božje otroštvo brez držav in brez razredov."5 Tako ideal božje države in brezrazredne družbe sovpadata, 3Gl. Cvetka Toth: Med metafiziko in etiko, Pomurska založba in ziff, Murska Sobota in Ljubljana 2002, str. 153-184. 4Thomas Mann: Čarobna gora ii, Cankarjeva založba, Ljubljana 1959, str. 76. Še posebej poglavje z naslovom Še nekdo, O božji državi in o zlem odrešenju, str. 31—80, in začetni deli poglavja Operationes spirituales, str. 112—133. 5Prav tam, str. 71. poslednja sodba je udejanjena v revolucionarni diktaturi proletariata, ne da bi Naphta tem, ki ga osuplo poslušajo s to svojo grozno utopijo, konkretneje opisoval takšno zgodovinsko stanje ali celo revolucijo samo. Pojmi, ki tukaj nastopajo glede na zgodovinsko odisejado boljševiškega socializma - in njegovega sramotno prakticiranega in že do genocida pripeljanega terorja kot diktature nad proletariatom, ljudmi in naravo -, zelo odbijajo, danes se nikjer več ne pojavljajo, so že skoraj na indeksu prepovedanih besed. Nihče od nas ne želi, da bi se kaj tako zločinsko prakticiranega kot revolucionarna diktatura proletariata vrnila, nikdar več. Gre za enega najbolj kompromiti-ranih pojmov prejšnjega totalitarizma boljševiškega izvora in najbolje bi bilo, da se iz levičarskega besednjaka povsem in za vselej umakne. Več kot očitno pa je, da se diktatura nad proletariatom nadaljuje, samo da je bila včeraj bolj politične, danes bolj ekonomske narave. Proletariat, ki je vsaj v 19. stoletju veljal za najnaprednejši, celo revolucionarni subjekt, je že zdavnaj odpovedal; kapitalizem je postajal trdoživ, celo vedno bolj, kot da bi iz vsake krize izšel močnejši in bolj nepremagljiv. Čeprav čakamo nove ideale in utopične zasnutke družbe, ki bi vsemu preteklemu odločno rekli ne, ne moremo iz te idejne preteklosti predvsem zato, ker sama stvarnost poraja probleme, ki ponekod še bolj verodostojno opisujejo razmere, kot so te, ki jih sicer analizira Marx v svojem Kapitalu. V svojem hlastanju za nečim novim se zatekamo v predrazsvetljenski svet, kjer ni nič drugega kot humanizma podhranjeni svet, ki je že blizu barbarstvu. Čeprav ima siromaštvo danes povsem drugačne zunanje poteze kot v 19. stoletju - odpuščeni in brezposelni delavec nosi isti tip kavbojk in superg kot kak tajkun -, se beda vrača že skoraj po vzoru Engelsovega dela Položaj delavskega razreda v Angliji. Če sežemo v starogrško misel, vidimo, da je Aristotel v Nikomahovi etiki, v tej zakladnici etičnega znanja, za katero smo lahko srečni, da jo sploh imamo, menil, da so zlo "sramota, revščina, bolezen, zapuščenost, smrt itd.", zato po njegovem «v vseh teh primerih ni mogoče biti hraber»,6 in knjižica Marije Švajncer Esej o zlu ugotavlja: "Revščina pomeni življenje v slabem materialnem položaju, pomanjkanje, nezmožnost zadovoljevati osnovne socialne in druge potrebe, odrinjenost in zaprte možnosti. Materialni ali finančni vidik se podaljšujeta v socialnega. Revščina pomeni, da so poti zaprte ali omejene, zato ni mogoče svobodno načrtovati prihodnosti."7 Kjer ni prihodnosti ali kjer je zelo okrnjena, tam ni pravega življenja, tega pa brez svobodne izbire in odločanja nikdar ni in ne more biti. 6Aristoteles: Nikomahova etika iii (1115 a), Cankarjeva založba , Ljubljana 1964, str. 134. 7Marija Švajncer: Esej o zlu, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2002, str. 163. Zdajšnje mladostno uporništvo se bo hitro nehalo, ker bodo leta naredila svoje; z vstopom v poklicne institucije se bo spet zgodilo to, kar se dogaja. Iz nekdanjih upornikov bodo nastali podporniki obstoječih kapitalističnih razmerij, toda to ne bo rešilo nezadovoljstva zaradi zla, ki nam ga je vsem povzročil kapitalizem, ki "ima inteligentni nadzor, preventivo, represije in sankcije"8 zelo prefinjene in težko prepoznavne narave, in če pride do nemirov, to "ne bo žametna revolucija»; in o tem ta trenutek raje ne razmišljam. Celo televizor ugasnem, ko predvajajo krvave prizore umiranja ljudi v deželah, kjer so ljudske množice zaradi številnih krivic podivjale. Novinarsko natolcevanje o zarotništvu, o tem, kdo vse in kaj je in kaj ni v ozadju, me ne zanima; med sprehodom po ljubljanskih ulicah zagledam napis, ki se sprašuje, kdo bo ukradel naslednjo revolucijo. Zelo streznitveno je pred nekaj leti učinkovalo prevedeno delo Ulricha Becka z naslovom Kaj jeglobalizacija?, ki je najprej izšlo v nemščini že leta 1997, kajti že na prvih straneh tega dela je avtor opozoril, da je najnovejša doba s svojimi kriznimi pojavi opozorila na razpad zaveze "med tržnim gospodarstvom, socialno državo in demokracijo, ki je doslej integrirala in legitimirala zahodni model, nacionalnodržavni projekt moderne".9 S tem razpadom je načeta tudi moderna, od zdaj stopamo v postmoderno obdobje, ki je še pred tem izstavilo "mrliški list pretenziji po umu in racionalnosti".10 Industrija smrti po koncentracijskih taboriščih vseh vrst je to samo do skrajnosti demonstrirala, namreč kako je določen koncept racionalnosti in uma prešel dobesedno v ne-um, razkroj uma. Če je najprej anything goes (vse gre) izgovarjalo smisel vmesnega stanja med postkomunizmom in postmodernizmom, je zdaj že v marsičem mogoče dejati, da nenadoma nič več ne gre. Dobili smo kobiličarski kapitalizem (Heuschreckenkapitalismus)11 in češki pisatelj Milan Kundera, znan nekdanji oporečnik in disident, je razmere, ki so nastale po sesutju komunističnega sistema, v eseju z naslovom Sram pred ponavljanjem opisal z besedami prijatelja, da "to, kar lahko vidiš tukaj, je restavracija kapitalistične družbe z vso njeno surovostjo in neumnostjo, z vso zarobljenostjo goljufov in povzpetnikov, ki jih je naplavila. Štacunarska budalost je zamenjala ideološko topoumnost. Privlačno in zabavno pri tej novi izkušnji pa je to, da nosi prejšnjo povsem nedotaknjeno v spominu, da sta se druga drugi zalezli pod kožo in da Zgodovina - tako kot v Balzacovih časih 8Prav tam, str. 127. 9Ulrich Beck: Kaj je globalizacija? Zmote globalizma - odgovori na globalizacijo, Krt, Ljubljana 2003, str. 21. 10Prav tam. nGl. Peter Sloterdijk: Srd in čas. Politično - psihološki poskus, Claritas, Ljubljana 2009, str. 66. - privablja v luč dneva neverjetne zaplete."12 Kundera opisuje "zgodbo nekega starca, nekdanjega visokega partijskega funkcionarja, ki si je pred petindvajsetimi leti na moč prizadeval, da bi se njegova hči poročila s sinom iz bogate in kakopak razlaščene meščanske družine, zato mu je nemudoma omogočil (kot poročno darilo) sijajno kariero; danes nekdanji aparatčik končuje svoje dni v polni osami; zetova družina je dobila nazaj vse nekdanje nacionalizirano imetje, hči pa se sramuje očeta komunista, ki si ga upa obiskati le na skrivaj."13 To je seveda dobesedno "od črke do črke zgodba očeta Goriota! Mogočnež iz obdobja Terorja je uspel hčeri omožiti z