Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m 3 { uh Leto XXIX. - Štev. 14 (1447) Gorica - četrtek, 7. aprila 1977 - Trst Posamezna številka Lir 150 Zmaga križa - vstajenje • Na zasedanju škofijskega sveta celovške škofije 12. marca 1977 je dr. Valentin Inzko podal poročilo o položaju Cerkve v župnijah dvojezičnega ozemlja. Med dru-gim je dejal: »Ideološka razdvojenost, ki °d leta 1945 stalno raste, je pustila v župnijah južne Koroške svoje sledove. Edina ustanova, ki nudi Slovencem svetovno na-^rsko oporo v sedanjem težkem položaju, Je Cerkev. Ta je namreč v zadnjih letih vedno bolj spoznala, da nosi odgovornost tu
  • konstruktiven način kot doslej.« • Novi miinehenski in freisinški škof,, ki ko nasledil kardinala Dopfnerja, je postal znani teolog dr. Josef Ratzinger. Rojen je leta 1927, torej ima ravno 50 let. Kot bogoslovni profesor je predaval teologijo v Ffeisingu, Miinstru, Tiibingenu in Regensburgu. Od leta 1969 je član mednarodne teološke komisije pri Kongregaciji za LJUBKA ŠORLI Ko so Jezusa na veliki petek polagali v grob, je bila noč. Noč v naravi, noč v srcih apostolov in njegovih prijateljev. Ko je vstal, je vzhajala zora, zasvetila je svetu velika Luč, Luč božja, Luč večne Resnice. Prva je razžarila in osrečila ta Luč apostole in svete žene. In ko so apostoli šli po svetu, da bi to Luč prižigali v srcih, so se najbolj sklicevali na to jutro, na ta dan, na vstajenje Gospodovo. Že takoj v Jeruzalemu se niso sklicevali na velike čudeže, ki so se dogajali v templju samem, pred očmi množice; ne na čudeže, ki so se godili po vsej deželi, saj je še neverni Herod upal, da bo Jezus storil pred njim tudi kak čudež; ne na mladeniča, ki ga je Gospod obudil v Naimu, ko so ga že nesli na pokopališče; ne na čudež, ko je obudil Jairovo hčerko; ne na čudež, ko je poklical iz groba Lazarja, ki je počival v grobu štiri dni. Ne! Sklicujejo se za resničnost svojega nauka na vstajenje Gospodovo. »Mi smo nriče tega, mi smo z njim govorili, z njim jedli, se ga dotikali.« S kako kipečo presunjenostjo oznanja sv. Janez vernikom to srečo za ves svet: »Kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke tipale — oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi z nami združeni, mi pa smo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. In to vam pišemo, da bi bilo vaše veselje popolno.« In ta popolnost veselja odmeva in se širi po vsem svetu — v spomin na tisti prvi veliki dan sreče, ko je bila premagana smrt in je po temi velikega petka in velike sobote, dneva dvomov in nemira, zasvetila božja Luč. Če bi bilo vse končano, ko so položili v petek zvečer mrtvega Jezusa v grob, bi ostala tema in noč po vsem svetu. Res, morda bi kdo popisal nauk Jezusa iz Nazareta. Ljudje bi brali in občudovali ta nauk. A bile bi besede človeka, velikega misleca, čudovito blagega moža. A vendar samo besede človeka. Morda resnične, morda zmotne. A luč velikonočne- Razma e družinskih posvetovalnicah verski nauk. Njegovo knjigo »Uvod v krščanstvo« je leta 1975 izdala Mohorjeva družba v Celju. • V času od 23. do 25. marca so se na Dunaju srečali tajniki evropskih škofovskih konferenc. Bilo jih je 18. Jugoslovansko škofovsko konferenco je zastopal njen tajnik dr. V. Milovan iz Zagreba. ................... Vstajenje Prebudil se je gaj, oživel travnik da ves ko žamet lep je in mehak; marjetic nanj priklicalo je sonce, v lepoti rimski cesti je enak. Zvonovi vsepovsod vstajenja srečo razlivajo ko praznični napoj. Nalijmo si g a v čaše in izpijtno, da v nas potihne večni nepokoj. V življenje vstal je Kristus. Z živo vero zaprimo to resnico si v srce: vse lažja bo pred nami pot vsakdanja — še strti upi v dušah ožive. Deželni svet je 30. marca letos posvetil celodnevno zasedanje zakonskemu predlogu, ki je predvideval ustanovitev družinskih posvetovalnic v smislu državnega zakona št. 405 iz leta 1975, ki je dal nalog deželam, da izdelajo kriterije za vodenje, funkcioniranje in upravljanje ter kontrolo družinskih posvetovalnic. Državni zakon je deželam naročil, da omenjene kriterije izdelajo s posebnimi zakoni v teku šestih mesecev. Nekatere dežele so zadevne zakone že sprejele, naša pa je po večmesečnem delu pristojne komisije izdelala zakonski predlog, ki je bil v zbornioi na vrsti konec marca. Okrog tega zakona nekaj ni šlo in nd šlo. Na eni strani socialkomunistično-laične stranke, ki so z maksimalnimi zahtevami (na pritisk feminističnih gibanj) hotele pravzaprav iz ‘teh posvetovalnic narediti vse prej kot to, kar je predvideval sam državni zakon. Na drugi strani pa je bila DC, ki je pri tem morala paziti ne samo na svoje volivce, ampak tudi na program in načela, na katerih sloni. In tako ni prišlo med strankami tako imenovanega ustavnega loka do nobenega, oz. le do malenkostnih kompromisov. Zanimivo je dejs-tvo, da so proti zakonu o družinskih posvetovalnicah glasovale prav tiste stranke, ki se jim je najbolj mudilo, da bi do njih odprtja prišlo. Zaradi čudnih iger in manevrov so v pristojni komisiji PCI, PSI in druge laične stranke glasovale za omenjeni zakon, medtem ko so čez kak mesec v zbornici glasovale skupno z MSI proti temu zakonu in tako preprečile, da bi stopil v veljavo že to zakonodajno dobo. Ker je zakon propadel v zbornici, ne sme sedaj pred pretekom šestih mesecev ponovno v proučitev, kar praktično pomeni, da — žal — v tej zakonodajni dobi ne bo stopil v veljavo. V zbornici so za zakon glasovali le svetovalci DC in SSk (skupno 27), vzdržalo se je Furlansko gibanje, vsi ostali — od PCI do MSI — pa proti. Misovci so s svojim zadržanjem pomagali enkrat laičnim strankam, drugič DC in imeli pred očmi le zavrnitev zakona, kar jim je tudi uspelo, če bi se laične stranke tega skritega manevra prej zavedle, bi najbrž drugače ravnale. Toda poglejmo si nekoliko podrobneje, kako je potekala razprava v deželnem svetu, in to iz več razlogov! Predvsem pa iz dveh: ker je problem družinskih posvetovalnic zelo važen in se je komisija SSk za ženska vprašanja z njim temeljito soočila. Drugič: ker je tržaški slovenski dnevnik o celotni debati neobjektivno in tendenciozno pisal in sploh ni omenjal, kaj šele razčlenil vrsto amandmajev, ki jih je SSk predložila v korist slovenske narodne skupnosti in jih je zbornica tudi osvojila. Poročanje Primorskega dnevnika je bilo takšno, da si je bralec ustvaril lahko povsem drugačno sliko o vlogi, ki jo je SSk odigrala v razpravi v zbornici. Zanimivo je, da je bila poročilo v »L’Unita« veliko ob-joktivnejše. VLOGA SSk V ZBORNICI — NJENI PREDLOGI Komisija SSk za ženska vprašanja je deželnemu svetovalcu dr. Štoki izdelala več amandmajev, ki jih je tudi predložil v odobritev zbornici. Skoro vsi so bili sprejeti. Najvažnejši so bili naslednji amandmaji: K členu 3 zakona je SSk predlagala, da se v družinskih posvetovalnicah upoštevajo etični, kulturni principi uporabnikov, njih osebno prepričanje ter njih narodnostna pripadnost. Predlog je bil sprejet z glasovi vseh strank, razen misovske. Celi dve uri je zbornica nato posvetila dvema amandmajema SSk, ki sta predlagala, da se družinske posvetovalnice s posebno skrbjo zanimajo za problematiko neporočenih mater in njih otrok, ki morajo biti deležni vsake oskrbe, ter za družine, ki imajo telesno ovirane otroke v svoji sredi. Deželni svetovalec dr. Štoka je ta dva popravka v zakonu utemeljil in govoril o tem, kako so ti ljudje v družbi diskriminirani in vse prevečkrat tlačeni. Vnela se je ostra diskusija, v kateri so se levičarsko-laične stranke postavile proti tema dvema predlogoma, češ da ta problematika ne spada v družinske posvetovalnice. Levičarsko-laični blok je vztrajal pri svojem negativnem stališču glede handi-kapiranih otrok in glasoval proti predlogu (za predlog so poleg SSk glasovali še Furlansko gibanje, MSI in DC). Pri 4. členu zakona je bil z glasom vseh strank, razen misovske, sprejet popravek SSk, ki pravi, da bo moralo v družinskih posvetovalnicah biti prisotno predstavništvo etnične skupnosti. Pri členu 10 je bil sprejet predlog SSk, da bo med osebjem posvetovalnice poleg sooialne asistentke, psihologa, ginekologa, pediatra in drugih tudi -pedagog (proti (nadaljevanje na 2. strani) ga jutra je bila Luč božja, ki je vse ožarila z božjo resničnostjo. In to je veselje in sreča velikonočnega dne, neminljiva sreča. DAN VERE, UPANJA, LJUBEZNI Pečat je na resničnost naše vere. Napisali so lepe nauke tudi drugi veliki možje. A če vprašamo: »Kdo uči to in to?«, dobimo odgovor: »Ta in ta učenjak, mislec, modrijan.« A če spet vprašamo: »Kdo pa uči to?«, dobimo odgovor: »Jezus Kristus, Sin božji.« Kaj bomo odgovorili? »Tedaj pa se bom držal tega, veroval to, kar nam je Kristus povedal. Saj ne ta ne oni ni zapečatil svojega nauka s tako bolečo smrtjo, še manj z vstajenjem od mrtvih.« Vera je luč, Luč božja, ki sveti skozi vse mrakove, temote, noči tega življenja. In velika noč je božje potrdilo te vere, ki jo je mrak velikega petka hotel zadušiti, a je velikonočno jutro s tako močjo vzplamtela, da so kakor mrtvi popadali vojaki, ki naj bi to luč varovali v temi groba. O Jezus, pomnoži našo vero! Velika noč je podlaga našega upanja. Zakaj so milijoni mučencev prvih stoletij šli s takim pogumom, s takim veseljem v smrt? Ker so upali na večno plačilo, na blaženo snidenje z njim, ki je šel v smrt pred njimi in je pred njimi vstal in šel v večno življenje. Njim in nam vsem velja: »Pojdi za menoj!« Velika noč je dan naše ljubezni. Ljubezni pravičnih, ljubezni zablodlih, ki so se povrnili, vrnili po velikonočni spovedi. Ljubezen je plamen, je ogenj. Ljubezen, kakor je bila ljubezen apostola Janeza, ki je brez strahu stal pod križem; ki je s hrepenenjem hitel h grobu, prvi stopil v grob. Ljubezen, kakršna je žarela in živela v srcu Marije Magdalene, ki se ni mogla ločiti od groba in je jokala pa slišala osrečujoči Gospodov glas: »Marija.« Ljubezen, kakršno je skrival v srcu Peter, ki je Gospoda sicer zatajil, a se mu je Gospod prvemu izmed apostolov prikazal: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu« (Luka 29, 34), so povedali apostoli učencema, ko sta se vrnila iz Emavsa. Največja pa je ljubezen. VELIKA SEDANJOST Velika noč ni samo spomin dnevnega dogodka, velika noč je sedanjost. Krvavo potrebna sedanjost. Ko je pa sedanji svet — svet bolnega nemira, svet, ki zanika vse lepo in dobro, svet, ki sovraži luč. Luč je pa Resnica, je Bog — in to je oznanilo, ki smo ga od njega slišali in ga vam oznanjam: Bog je luč in teme ni v njem nobene, piše Janez svojim vernikom. Svet, ki oznanja svobodo, vsiljuje suženjstvo, ki kaže slepilo srečnega življenja, prinaša smrt. V teh dneh nemira in zablod je potreben vstali Kristus, ki je premagal laž — »drugim je pomagal, sam sebi ne more« — ki prinaša mir — »mir vam bodi« — ki pomaga trpečim, ker je sam trpel, ki lajša smrt, ker je sam umiral v naj hujših bolečinah in dokončno zmagoslavno obljubil: »Zaupajte, jaz sem svet premagal!« Premagal na velikonočno jutro, ko je od mrtvih vstal. Aleluja. Amen. FR. KS. MEŠKO Bazilika sv. groba v Jeruzalemu, ki stoji na kraju, kjer je naš Odrešenik trpel, umrl in zmagoslavno vstal od smrti »Vstal je Kristus, upanje moje,« pravi velikonočna pesem slednica. S temi besedami kratko povzema dogodek, ki pomeni bistvo krščanske vere — Kristusovo vstajenje od mrtvih. Izraza pa hkrati tudi pomen, ki ga ima Kristusovo vstajenje za kristjana — Kristus je naše upanje. Naše upanje ni poceni. Brezpogojna predanost edina more premagati ovire, ki se z njimi srečujemo. Kdor resnično in predvsem vedno računa z Bogom, kdor se zanaša predvsem na Kristusa, more spoznati veliko resnico, da je on naše upanje. Naše upanje, ki je Kristus, nas obvezuje. Prižigati drugim luč upanja, sejati med ljudmi dobroto in ljubezen, delati za svet, ki bo v njem vsakdo lahko spoznal, da je Kristus naš odrešenik, Kristus, ki je razodetje božje ljubezni in usmiljenja, to je poslanstvo, ki nam ga nalaga resnica o Kristusovem vstajenju, ki izvira iz krščanskega upanja. S Kristusom vstati k novemu življenju se torej pravi tudi obujati svet k novemu življenju, k lepšemu življenju, ki ga odlikujejo »vrednote človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode«, kakor pravi drugi vatikanski cerkveni zbor. Naše upanje jš močnejše kot smrt, močnejše kot kakršen koli navidezen nesmisel, ker je Kristus za nas vstal od mrtvih, kakor je za nas postal človek in za nas trpel in umrl. Daj Bog, da bi se to upanje kakor mogočen plamen razgorelo v naših srcih za velikonočne praznike in nas napolnilo z božjo močjo. To želita za praznik Gospodovega in našega vstajenja naročnikom, podpornikom, sodelavcem ter bralcem doma in po svetu UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA« Po mm ooosimsltem srninim MOŠKI PEVSKI ZBOR »MIRKO FILEJ« vabi na KONCERT ob 10-Ietnici svojega delovanja Nastop bo v Katoliškem domu v Gorici na belo nedeljo 17. aprila ob 17. uri Vsakoletni študijski seminar za učitelje in profesorje slovenskih šol na Tržaškem naj bi bil kulturni dogodek, ki bi s kvalitetnimi predavatelji in z aktualnimi temami razgibal duhove ter jih požlahtnil za kar najuspešnejše delo z mladino. Za letošnjega, ki je trajal od 28. marca do 1. aprila, ni mogoče reči, da bi bil najbolj ustrezal tej zamisli. Ne vemo, ali naj ta očitek naslovimo na pedagoškega svetovalca prof. J. Sivca ali na prosvetne oblasti v Ljubljani. Napovedano je bilo, da bo na slavnostnem začetku spregovoril pisatelj Ciril Kosmač; on bi s svojim imenom seminarju resnično dal ugled. Ali namesto njega je prišel Beno Zupančič, sicer tudi pisatelj, a predvsem znan kot eden vodilnih funkcionarjev SZDL, torej kot politik. Temu je odgovarjal tudi naslov predavanja: »Današnja kulturna politika v Sloveniji«. Ker sta bila prva dva dneva seminarja, 28. in 29. marca, pouka prosta, je bila dvorana Kulturnega doma nabito polna. Zal pa je bilo Zupančičevo predavanje za tržaške razmere ne le nezanimivo in suhoparno ter ni moglo pritegniti poslušalstva, marveč tudi neprimerno za družbo, ki živi v političnem pluralizmu. Neumestno je bilo na takih tleh in ob taki priložnosti govoriti o nekih »podzemeljskih središčih svobode v tujini«, o odklanjanju »oblastniško strankarskega pluralizma«, o »zavračanju lekcij« itd., nič pa spregovoriti o šolstvu (»Nisem profesor«), ki bi moralo biti spričo namena seminarja osrednji predmet. Nič bolj posrečen ni bil drugi dan prof. Metod Mikuž, zgodovinar NOB, tretji izmed štirih predavateljev tistega dopoldneva. Pregledno je sicer podal historiat Osvobodilne fronte in ni pozabil poudariti, da je bila večina Slovencev v OF. Toda ko bi bil moral spregovoriti o njenih nasprotnikih in zakaj jih je bilo toliko in kakšna je bila njih usoda, je pogledal na uro in videl, da je njegov čas potekel. »Na akcijo (OF) je odgovorila reakcija: in to so narodni izdajalci.« In je opravil (ob 11,50). Popoldne so nekateri poslušalci skušali stvar poglobiti, kajti v Trstu je beseda svobodna in zadevne literature pač ne manjka. Toda predavatelj je vsako vprašanje razumel kot provokacijo. S takim ravnanjem seveda ni moč delati časti ljubljanski univerzi, ki bi morala kot vsaka druga že po svoji naravi iskati resnico. Čas za vso resnico o OF očitno še ni prišel; preveč prvoigralcav še živi, ki se je boje. Če je pa tako, ni prav, da se v seminarski program uvrščajo teme, o katerih bo lahko objektivno govoril šele rod za nami. Na velikonočni ponedeljek 11. aprila ob 16’’ bo v vasi TIPAiNA v Beneški Sloveniji, ki jo je lani močno prizadejal potres SOLIDARNOSTNA PRIREDITEV ■ Najprej v župni cerkvi sv. maša v dveh jezikih, med katero 'bo pel moški zbor »Fantje izpod Grmade«. ■ Isti zbor bo nato v župnijski dvorani priredil koncert slovenskih narodnih pesmi. Vabljeni vsi prijatelji beneških Slovencev! Seja tržaškega pokr. sveta Slovenske skupnosti Pokrajinski svet SSk v Trstu je na svoji redni petkovi seji 1. aprila razpravljal o številnih tekočih zadevah notranje organizacije ter o trenutnem političnem položaju na Tržaškem. S tem v zvezd je tajnik dr. Dolhar poročal o stikih z drugimi strankami v zadnjem času glede pristopa k reševanju zapletenih problemov, ki jih prinaša obdobje po ratifikaciji Osimskih sporazumov. Tako se je izvršni odbor SSk odzval vabilu na informativno srečanje vseh strank ustavnega loka, ki ga je sklicalo prejšnji teden tržaško vodstvo PRI za izmenjavo pogledov glede predvidene industrijske cone in njene problematične lokacije. Tržaška pokrajina in občina sta dali pobudo za sklicanje študijske konference o tržaškem gospodarstvu, pri kateri bodo sodelovali tudi strokovni izvedenci Slovanske skupnosti. Na seji je bil dalje govor o reorganizaciji mestnih rajonskih kooizult ter o novem zadevnem pravilniku kakor tudi o urbanističnih problemih naših vasi na Krasu na področju tržaške občine. Pri tem je prišla do izraza zaskrbljenost v zvezi s ponovno oživitvijo načrta o kraških rezervatih, ki je na dnevnem redu prve komisije deželnega sveta. Svet SSk se je nato dalj časa zadržal pri obravnavi položaja v upravnem delovanju devinsko-nabrežinske občine ter še neizdelanega programa Kraške gorske skupnosti do problemov, ki najbolj občuteno zadevajo slovensko manjšino, med temi stališče do industrijske cone na Krasu. O vsem tem je potrebna razjasnitev stališč, iz katere naj izhaja konkretna zaščita koristi naših ljudi. Ob koncu se je svet seznanil s položajem na slovenskih višjih šolah v Trstu po devetdnevni zasedbi; SSk odobrava in podpira vse utemeljene zahteve slovenskega dijaštva in njegovo skrb za zaposlitev po končani šoli, obsoja pa primere nestrpnosti, do katerih je prišlo med zasedbo. Kamenčki Zakaj se bojijo resnice? zadnji številki Katoliškega glasa smo objavili izjavo profesorskega zbora slovenske gimnazij e-lice j a v Trstu »F. Prešeren« v zvezi s stavko dijakov in zasedbo šole. To izjavo so objavili tudi drugi časopisi. V nedeljo so se v isti zadevi oglasili v Primorskem dnevniku starši dijakov prizadetega zavoda, ki so se podpisali kot »Predstavniki staršev višjih srednjih šol«. V isti številki je Pojasnilo koordinacijskega odbora dijakov znanstvenega in klasičnega liceja »France Prešeren«. Vsebina obeh člankov je podobna: Odobravajo zasedbo in obsojajo le »dejanja, ki kogarkoli lahko žalijo«, pravijo starši. »Popolnoma se Zgražamo nad nesramnim početjem z razpeli,« so bolj jasni in odločni dijaki. To so na kratko dejstva po zasedbi šolskih poslopij in po vsem, kar se je med zasedbo zgodilo. Ob tem se pa moramo vsi zamisliti. Starši sodalizirajo z dijaki. Toda kdo so ti starši? Koliko jih je? Ali so vprašali starše, ki so jih izvolili, da smejo v njih imenu dajati take težke izjave? Saj gre za novo vrednotenje šole, ki po njihovem mnenju zahteva »nov ustrezen pristop, ki ga bo mladina sprejemala, predvsem pa odpoved absolutni oblasti in sodbi brez priziva«. Če slovenski še kaj razumemo, je zahteva staršev, naj se profesorji odpovedo svoji oblasti in sodbi brez priziva. V šoli naj ukazujejo dijaki. Ali tudi pri izpraševanju in ocenah? Ali tudi pri sestavljanju programov? Ali tudi pri disciplinskih prekrških? »Pristop, ki ga bo mladina sprejemala«, priča, da so lansko leto ob neki slični priložnosti dijaki javno sramotili svojo profesorico, letos so uganjali »nesramno početje« z razpeli. Kaj bodo počeli prihodnje leto? Bodo streljali? Predstavniki staršev višjih srednjih šol pa bodo znova izjavili: »Obsojamo dejanja, ki kogarkoli žalijo«. Moja pokojna mati bi rekla: »To se pravi dajati otrokom potuho.« Zakaj si ne upajo omenjeni starši tega odkrito povedati? (r+r) V ponedeljek 4. aprila se je v Jamljah sestalo novoizvoljeno deželno tajništvo Slovenske skupnosti. To je bil prvi sestanek novega deželnega tajništva stranke, ki je bilo izvoljeno na števerjanskem kongresu. Prisotni so bili predsednik Bratuž, tajnik Štoka in člani deželnega tajništva Ferletič, Paulin, Špacapan, Terpin, Tul, Lokar in Brešan. Novi vodstveni deželni organ je po obširni debati najprej povzel zaključke deželnega kongresa in sklenil, da jih bo v tej mandatni dobi skušal udejanjiti. Prisotni so poglobili razpravo zlasti v zvezi z vprašanjem sodelovanja in stikov s strankami, prohlemom organizacije, mladine in urbanizma. Tako je bilo med drugim sklenjeno, da bo prihodnji četrtek prva konferenca o vprašanjih v zvezi z razlaščanji, regulacijskimi načrti in industrijskega področja. Deželni tajnik Štoka je tudi v svojstvu deželnega svetovalca obširno poročal o delovanju deželne uprave in seznanil člane tajništva s perečimi problemi, ki so sedaj na dnevnem redu. Dotaknil se je obraču- Nerazumevanje občinskega sveta v Doberdobu za javne zadeve Že večkrat je svetovalska skupina Slovenske skupnosti v občinskem svetu v Doberdobu opozorila javnost, da se interesi slovanskega človeka ne branijo samo z lepo zvenečimi izjavami, temveč z dejavno občutljivostjo za probleme, ki ga tarejo. Naj naštejemo nekaj zahtev svetovalske skupine SSk, ki pa jih levičarska uprava stalno zavrača: 1. raba slovenskega jezika v svetih (ker je tajnik italijanskega porekla, je bila stavljena zahteva po prevajalski službi); 2. toponomastika (svetovalci SSk so zahtevali postavko za dvojezične smerokaze); 3. imenovanje slovenskega tehnika, ki naj bi bil prisoten v urbanističnem konzorciju za tržiško področje. Poleg tega so svetovalci SSk zahtevali, da se v občinski proračun dene postavka za začetek pouka na nižji srednji šoli v Doberdobu že za leto 1977-78. Nadalje so zahtevali postavke za podpore športnim društvom in marljivim dijakom, za gradnjo avtobusnih čakalnic, za popravilo cest in cerkva, za gradnjo rekreativnih objektov v Dolu in odkup zemljišča v Dolu, ki je potrebno za šolsko dvorišče. Svetovalci so se ponovno zaustavili pri zadevi jusarskih pravic, a tudi tu ni bilo jasnega odgovora. Nadalje so opozorili na vprašanje cerkve v Dolu. To naselje je namreč po zadnji vojni odtrgano od svoje župne cerkve v Opatjem selu. Domačini si želijo svojo cerkev, kajti skromna kapela, ki je sedaj v šolskem poslopju, je res samo prehodna rešitev. Na vse te zahteve in še na številne druge je župan Andrej Jarc, ne da bi se posvetoval z odborom, vedno negativno odgovoril. Ni čuda, da je prišlo v zvezi z interesi doberdobske občine in njenih prebivalcev do prerekanja med manjšino in večino tudi na seji doberdobskega občinskega sveta, ki je bila v petek 1. aprila. Nesoglasje je nastalo že pri odobritvi zapisnika, v katerega niso bile vnesene županove izjave z ozirom na zahteve SSk ob glasovanju proračuna. Dolg pismen protest so svetovalci SSk stavili v zvezi z gradnjo stanovanjskega na, zakonskega osnutka o zemljiški knjigi, problema družinskih posvetovalnic, položaja na potresnem področju. Tajništvo je nato sklenilo, da bo v doglednem času dokončno formuliralo osnutek zakona za zaščito slovenske manjšine, ki ga je načelno odobril zadnji deželni kongres, in ga poslalo v parlament ter po deželnem svetovalcu v deželni svet. Poseben poudarek je nato deželno tajništvo SSk dalo stiku z narodnimi manjšinami v Italiji in v Evropi nasploh. Predstavniki SSk so v zadnjih dneh bili aktivno prisotni na raznih forumih in navezovali veliko pomembnih stikov v perspektivi dela za bodoče evropske parlamentarne volitve, zlasti v Dolini Aosta in Južnem Tirolskem. Deželno vodstvo je obravnavalo tudi nekatera organizacijska vprašanja v zvezi z novim deželnim vodstvom. Tako je bil za novega deželnega finančnega referenta izvoljen M. Špacapan. Tajništvo je tudi sklenilo dati vedno večji poudarek tisku in informaciji. poslopja sredi vasi, ki je primeren za trgovino in javne službe. Že 20. decembra 1975 so na seji izročili županu vprašanje, v katerem so zahtevali pojasnila v zvezi z izbiro zemljišča, zlasti ker zadevnega sklepa niso posredovali zainteresiranim lastnikom. Po številnih pritiskih so prejeli odgovor po dobrem letu. Odgovor jih ni zadovoljil, ker je občina postopala protizakonito, kajti ko gre za ljudska stanovanja, mora občina po postopku, ki ga predvideva zakon, najprej staviti na razpolago občinsko last in šele potem preiti k zasebni lastnini. Do ostre debate je prišlo pri točki o jusarskih zemljiščih. Za razbremenitev dveh parcel v Jamljah je zaprosil človek, ki zemljišči uživa že dolga leta, plačuje zanje davke in se je obrnil na deželno upravo, naj mu dovoli vknjižbo po ceni, ki je bila svoj čas določena na 4 lire za kv. meter in je na to deželna uprava že davno pristala. Odbor doberdobske občine pa je dal predlog za razbremenitev tako, da bi ta človek plačal po 500 lir za kv. meter za eno zemljišče, za drugo pa po 70 lir. Istočasno pa je isti odbor predložil v odobritev drugi sklep, v katerem sprejema občina od družbe »Autovie Venete«, ki je gradila avtocesto Benetke-Trst, predlog, da se plača 41 lir za kv. meter. Od te vsote naj bi se zasebnikom, ki so to zemljo uživali, odbilo, kar so prejeli v zvezi s tem, kar je na zemlji zraslo, čeprav so bili pristojni deželni uradi drugačnega mnenja. Poleg tega je stopil v letošnjem januarju v veljavo zakon, ki predvideva boljše pogoje za razlastitev. Na tej podlagi bi morala občina prejeti vsaj 150 lir za kv. meter; . če bi se morala plačati odškodnina zasebnikom, bi morale Autovie Venete izplačati veliko več. Svetovalci SSk so tako postopanje občinskega odbora smatrali za nepošteno do domačinov in kot škodljivo za občino samo. Rupa V petek 1. aprila smo imeli v rupenski šoli zanimivo predavanje s področja zdravstva. Dr. Karlo Brešan in dr. Bernard Špacapan sta nam na poljuden in zanimiv način govorila o dveh boleznih sedanje dobe: o arteriosklerozi in o sladkorni bolezni. Udeleženci, ki so prišli v lepem številu, so tako mogli odnesti mnogo koristnih napotkov za svoje življenje. Še pred tem pa smo imeli predavanje, namenjeno staršem, o spolni vzgoji. Požrtvovalna učiteljica Zora Saksida je navzočim povedala marsikaj koristnega s tem v zvezi. Te vrste predavanja so zelo potrebna in smo hvaležni vsem, ki dajo zanje pobude in jih potem tudi ostvarijo. Naj še povemo, da bo tudi letos konec aprila v Rupi tradicionalni Praznik frtalje. Zadnje slovo od Pepce Kogoj Na oljčno nedeljo smo pospremili ea rupensko pokopališče skoraj 82-letno Pepco Kogoj, ki je tako legla k svojemu možu, nekdanjemu cerkovniku v Rupi Ludviku, kateri je umrl pred nekaj leti. Da je bila pokojna povsod priljubljena, je pričala velika udeležba s tostran in onstran meje. Pri pogrebni maši je domači župnik poudaril velike moralne vrline pokojnice, ki jih je danes vodno bolj težko zaslediti: neomajna, vdana in preprosta vera v Boga, dobrota in ljubezen do družine in sploh do bližnjega. Obenem je pokojnica silno ljubila pesom: nabožno in narodno. Že od zgodnje mladosti je hodila k pevskim vajam na Mirenski Grad in ob praznikih prepevala v rupenski cerkvi pri službi božji. In tudi doma se je veliko pelo. Tako se je slovenska pesem zlasti zvečer po molitvi rožnega venca razlivala z borjača daleč naokrog po vasi in ob Vipavi. Naravno zato, da so ji v zadnje slovo zapeli domači pevci, pomnoženi s člani zbora »Mirko Filej«, v katerem že vrsto let sodeluje tudi pokojničin sin Miljan. Vsem prizadetim svojcem izrekamo občuteno sožalje, kateremu se pridružuje tudi naš list, saj je bila pokojna Pepca že od vsega začetka nanj naročena. Na velikonočni ponedeljek 11. aprila ob 15.30 bo v Boljuncu TEKMOVANJE PRITRKOVALCEV V BREGU Sodelujejo skupine iz raznih krajev. V Mladinskem domu bo nato poskrbljeno za pogostitev. Vljudno in prijazno vabljeni! Prva seja novega deželnega tajništva Slovenske skupnosti Družinske posvetovalnice (nadaljevanje s 1. strani) temu predlogu so glasovali PCI, PSI, PRI, PSDI in PLI). Pri tem členu je bil sprejet končno predlog SSk skupaj z onim PCI, ki govorita, da bo morala uprava družinskih posvetovalnic ščititi narodnostno-jezikov-ne potrebe ljudi, ki se bodo zatekali vanje. ODLOČNOST SLOVENSKE SKUPNOSTI PRI NAČELNIH VPRAŠANJIH Levičarsko-laični blok je predlagal, da imajo družinske posvetovalnice poleg že sprejetih nalog (srečanja in debate o seksualni problematiki posameznika, družine, zakoncev, zaročencev za odgovorno materinstvo in očetovstvo; posvetovanja glede metod in sredstev za nosečnost ali proti njej; problematiko mladoletnikov; znanstveno obdelovanje nosečnosti, poroda, razvoja otroka, psihološka in socialna 09krba, ko gre za prekinitev nosečnosti itd.) tudi nalogo, da se v družinskih posvetovalnicah delijo (seveda zastonj) kontracepcijska sredstva. Levičarskemu in laičnemu bloku je šlo torej za popolno svobodo (če se tej stvari lahko reče svoboda!) pri teh stvareh. Predlog je šel na glasovanje in je bil z glasovi DC, MSI, Furlanskega gibanja in predstavnika Slovenske skupnosti odbit. V dvorani je nastal prepir, prav tako glasno pa je postalo občinstvo (v večini prenapeta mlada dekleta in fantje levičarskih krogov). Neki fant iz občinstva je po odbitju omenjenega predloga zakričal svetovalki Puppinijevi in svetovalcu Štoki: »Fašista, glasujeta s fašisti!« Dr. Štoka je vstal in zahteval od predsedstva sveta, da omenjenega mladeniča spravi iz dvorane, kar se je tudi zgodilo. ČLEN 4 ZAVRNJEN K členu 4 so PCI in druge stranke predložile popravek, ki pa ni bil sprejet. Popravek ni bil mnogo drugačnejši od obstoječega člena 4 in je zadeval participacijo pri upravljanju posvetovalnic ženskih gibanj, kar je v bistvu že predvidevalo prejšnje besedilo zakona. Iz ihte, ker ni bil njih predlog sprejet, so levičarsko-laione stranke glasovale skupaj z MSI proti členu 4 (zanj so glasovali DC, FG in SSk), kar je imelo za posledico, da je bil člen popolnoma odvrnjen in je tako zakon ostal brez enega svojih temeljnih član o\'. V ČIGAVIH ROKAH NAJ BODO DRUŽINSKE POSVETOVALNICE Ostra debata je nastala tudi okrog problema, kdo naj upravlja posvetovalnice, samo javne ali tudi privatne ustanove? DC je bila za to, da se vsem omogoči — v smislu pluralizma — upravljanje posvetovalnic, nasprotna stran pa je bila proti temu, ker se je zbala, da bi tudi konfesionalne ustanove lahko imele svoj vpliv. Svetovalec dr. Štoka je izjavil, da je za pluralizem v vsaki zadevi; javne ustanove večkrat delujejo vse prej kot zadovoljivo (poglejmo samo, kaj se dogaja na šolah po Italiji!); če imajo privatne ustanove tiste pogoje, ki jih predvideva zakon, naj se tudi njim da možnost upravljanja. Rekel je še, da bi kot Slovenci lahko samo prek svojih privatnih ustanov lahko ustanovili svoje družinske posvetovalnice! In je glasoval za predlog DC, ki je tudi prodrl. NEVERJETEN ZAKLJUČEK RAZPRAVE Odslej naprej je razprava potekala v vse bolj razgretem ozračju. Kot hladen tuš pa je deloval na prisotne zaključni izid glasovanja o zakonu. S pomočjo misovskih glasov (ki so igrali do konca svojo igro proti zakonu!) je levičarsko-laični blok (ki pa si je želel, da bi zakon — čeprav nepopoln stopil v veljavo — z 28 glasovi zavrnil zakon. Več mesecev dela deželne komisije ter večdnevne razprave v zbornici so tako šle v nič! Po čigavi krivdi, pa lahko razsodi vsak v današnjih časih še trezen človek! ■ V Beogradu je bila v nedeljo 3. aprila izvršena izmenjava listin o ratifikaciji Osimskega sporazuma, ki nosijo podpise predsednika italijanske republike Leone j a in jugoslovanskega predsednika Tita. Izmenjavo listin sta izvedla italijanski veleposlanik v Beogradu Walter Maccotta in namestnik tajnika za zunanje zadeve SFRJ Lazar Mojsov. Prvotno je bilo predvideno, da bosta izmenjavo listin opravila zunanja ministra Forlani in Minič, pa se je očividno nekaj zataknilo. H V nedeljskih jutranjih urah 3. aprila je bilo spet čutiti štiri potresne sunke V bližini Tolmeča An jezera Cavazzo Najmočnejši je bil ob 4,16, ki je dosegel 6,5 stopnje po Mercallijevi lestvici. Ni bilo ne žrtev ne materialne škode. Trpljenje Cerkve SLOVENSKO KATOLIŠKO DRUŠTVO »HRAST« - DOBERDOB vabi na tradicionalni PRAZNIK POMLADI ki bo v Doberdobu na velikonočni ponedeljek 11. aprila Sl ob 10. uri: odprtje praznika ter razstava slik umetnikov Jussa in Klanjščka ■ ob 15. uri: prijateljska tekma v odbojki (ženske) AGI Gorica - Hrast Doberdob K ob 16. uri: moški zbor »Brda« iz Plešivega-Krmina in moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice. Sledi nastop folklorne skupine iz Ločnika. ■ ob 19. uri: prosta zabava ob zvokih ansambla Mejaši. Deloval bo dobro založen buffet z dobro jedačo in domačim kraškim vinom. Poezija preprostih stvari V sredo 23. marca je sv. oče zbranim romarjem pri skupni avdienci povedal naslednjo novico: »Danes zjutraj smo prejeli žalostno vest, da je bil umorjen kardinal Emil Biayende, nadškof v Brazzavillu, v republiki Kongo. Star je bil 50 let.« Sv. oče je potem nadaljeval: »Cerkev nadaljuje z deležem trpljenja in krvi v svojih najbolj velikodušnih in vrednih članih, kakor ga je združil pri poslanstvu miru in ljubezni njen ustanovitelj Jezus Kristus, ko po božjem naročilu vrši svoje poslanstvo v svetu. Ko vam dajem to bolečo novico, vas prosim, da se z vso srčno bolečino združite z menoj in da prosite Boga za večni mir izbranemu pastirju in očetu, pa tudi za pomir-jenje in slogo v tej deželi, ki mi je tako draga in je sedaj tako nesrečna.« KDO JE BIL KARDINAL EMIL BIAYENDE? Rodil se je leta 1927 v nadškofiji Brazzaville v Kongu. Obiskoval je domače šole v Kongu. Leta 1950 je stopil v bogoslovje v Brazzavillu. Mašniško posvečenje je prejel 26. oktobra 1958. Sprva je bil kaplan, potem je postal župnik. Kot župnik je bil odgovoren za Marijino legijo v škofiji. Leta 1965 so ga predstojniki poslali v Evropo, da bi nadaljeval študije. Obiskoval je univerzo v Lyonu štiri leta in se nato vrnil domov. Leta 1970 so ga sobratje predlagali škofu za njegovega vikarja, da bi organiziral apostolat v škofiji. To je bilo 18. februarja. Že čez nekaj tednov in sicer 7. marca istega leta ga je sv. oče imenoval za pomožnega nadškofa s pravico nasledstva. Posvetil ga je tajnik kongregacije za evangelizacijo msgr. Pignedoli. Naslednje leto 14. junija je njegov škof umrl in sam je postal nadškof v Brazzavillu. 5. marca 1973 ga je sv. oče imenoval v kardinalski kolegij, ko je dopolnil komaj 44 let. Bil je najmlajši član kardinalskega kolegija. Letos pa ga je Gospod odlikoval z vencem mučeništva. Kardinal Biayende je bil skrben dušni pastir. Za vsak postni čas je izdal pastirsko pismo, ki je obravnavalo razne aktualne probleme njegove dežele. Leta 1972 je skupaj z drugimi škofi iz Konga izdal pastirsko pismo, ki je razpravljalo o razvoju v deželi in o vlogi kristjana v tem razvoju. V septembru 1974 je bilo v Pa-ray-le-Monialu mednarodno duhovniško srečanje za tretjo stoletnico Jezusovega razodetja, ki se ga je udeležilo več sto duhovnikov in škofov. Prišel je tudi kardinal iz Brazzavilla, da bi zbranim govoril o češčenju Jezusovega Srca in o duhovniškem življenju. Ni nosil nobenega znaka svoje kardinalske časti. Nastopil je v preprosti duhovniški obleki in govoril v skoraj preroškem duhu. Med drugim je dejal: »Naše stoletje, stoletje tehnike, je stoletje brez srca. Pristranost, fanatizem, zavračanje dialoga, izgubljen čut za človeka, zanikanje osnovnih pravic doživljamo in skoraj otipavamo vsak dan. Naša logika je brez srca.« Po teh negativnih ugotovitvah Je dejal, da mora biti Jezusovo srce 'kot v preteklosti, tako tudi ?edaj simbol bratstva brez ograj 'n brez meja. Kristjan sedanjih dni se mora stalno učiti v Jezusovi šoli pravega bratstva. SEME KRISTJANOV Ob smrti kardinala Emila Bia-Vpnda je urednik vatikanskega glasila »L’Osservatore Romano« Rai-pondo Manzini napisal uvodnik, govori o mučeništvu Cerkve v Zadnjem času, ali bolj natančno v zadnjih mesecih. Uvoniku je dal Naslov: Seme kristjanov. Od 5. decembra preteklega leta dalje je ~ misijonarjev dalo življenje. Yr°no je doseglo s smrtjo mla-c.cga kardinala Biayenda. Če se a pri umoru misijonarjev najti j,. ago v rasnem sovraštvu, v kar-jnalovem primeru to ne more ll'- Saj je sin afriške zemlje in je zvesto služil svojemu ljudstvu v lastni deželi. Odkar je za Afriko minila doba kolonializma, afriške dežele ne najdejo pravega miru in prave stalnosti. Misijonarji so ostali na svojih mestih in skušajo biti v novih razmerah v pomoč mladim afriškim Cerkvam. Ko vršijo krščansko dolžnost pomagati preganjanim, so večkrat proti svoji volji zapleteni v prepire med raznimi afriškimi rodovi. Tipičen je primer 71-letnega škofa v Rodeziji Gregorja Smitha, ki so ga samozvani nacionalistični gverilci umorili. Z njim so umorili redovnika Possentija, ki je bil ravnatelj misijonske šole in potem še redovnico sestro Mary Van Den Berg, učiteljico misijonske šole. Skoraj istočasno pa je rodezijska vlada obsodila škofa v Um-tali msgr. Lamonta pod pretvezo, da je podpiral gverilce. Po zadnjih poročilih so ga izgnali iz dežele in je prišel v London. Tako prihaja do nerazumljivih nasprotij. Mučeništvo je vedno spremljalo rast Cerkve. Evangeli-zacija v Afriki naglo napreduje in ustvarja cvetoče verske skupnosti. Pred nekaj tedni je kar sedem misijonarjev na misijonski postaji San Paolo v Musani v Rodeziji izgubilo življenje. Pod kroglami sta padla angleška misijonarja jezuita Cristopher Sheperd-Smit in Martin Thomas, potem brat pomočnik John Conway, po rodu iz Irske, tudi član jezuitskega reda. Skupaj z njimi so umrle nemške redovnice s. Epiphany, s. Cecalus in s. Magdela ter še angleška redovnica Josephine, vse članice dominikanskega reda. Prav tako v Rodeziji je bil umorjen španski redovnik Jose Manuel Rubio Diaz v bližini misijonske postaje Ban-gala. Mučeništvo je prisotno povsod: v vzhodni Evropi, v Aziji, v krajih Tihega oceana in tudi v Ameriki. Spomnimo, da je bil v soboto 12. marca ubit v srednjeameriški republiki El Salvador župnik Rutilio Grande Garcia, ko je bil na poti v cerkev, da bi opravil sveto mašo. Z njim sta bila umorjena dva kmetovalca, ki sta ga spremljala. V drugih deželah Južne Amerike naleti Cerkev na velike težave pri opravljanju svojega poslanstva in doživlja večkrat pravo preganjanje. Težko je najti pravi vzrok za umor kongoškega kardinala, saj je vse svoje moči posvetil za vsestranski napredek njegove dežele. Po mnenju urednika vatikanskega dnevnika je v ozadju prav gotovo sovraštvo do Cerkve in njenih služabnikov, ki ga podpihujeta brezboštvo in materializem. Samo v luči Gospodovega križa moremo razumeti trpljenje Cerkve v vseh časih, tudi najnovejših. Če je nastal pregovor, da je kri mučencev seme kristjanov, potem zaupajmo, da tudi zadnja mučeniška kri ni bila zastonj prelita. STANKO ZORKO ★ MARJAN JAKOPIČ Pomlad Orač zaustavil je konje, prekrižal se s trudno roko, škrjanec se spušča na polje, in poje kot samo nebo. Razgreta se zemlja odpira za setev ponovno — nov sad, stegnimo se konji — močneje — saj z nami je nova pomlad... Pomlad je tu: pesem in sreča, in naše slovensko nebo; na večer iz cerkve pozvanja tako čudovito lepo... »Človeška igra je veličastna -kakor igra svetov v božjih rokah. Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo. Vsem! Naša srca morajo biti kakor srca otrok in dobrih modrijanov, ki so še obdarjena z milostjo, da se začudijo nad dlanjo zelenega mahu, nad lepim oblakom ali nad prosojnim krilom cvetne muhe; srca, ki v sleherni stvari še čutijo odtis Stvarnikovih rok, ki še znajo ljubiti. Kajti stvari nas ljubijo, kolikor jih ljubimo mi... živijo z nami ter nas spremljajo s svojim dobrini, mirnim bivanjem.« Tako piše avtor »Preprostih stvari« Emilijan Cevc o stvareh, malih, vsakdanjih stvareh, ki bivajo med nami in z nami ter nas spremljajo v našem bivanju. Stvarstvo samo je že v svojih najmanjših delih in bitjih nekaka podoba našega bivanja, kot se npr. pomenljivo odraža tudi iz del znanih in manj znanih pesnikov in pisateljev'. Tako srednjeveški mislec poet iz 12. stoletja, Alan iz Lille lepo poje: »Omnis mun-di creatura / q,uasi liber et pictura / no-bis est in speculum; / nostrae vitae, no-strae mortis, / nostri status, nostrae sor-tis / fidele signaculum.« Nepotreben bi bil tu dobeseden prevod, saj nam avtor teh pomenljivih verzov skoraj plastično prikaže stvarstvo in stvari kot odraz, ogledalo, v katerem zremo svojo življenjsko usodo. Eksistencialna tematik^ brez filozofskih dokazovanj, vezana na vsakdanjost in vlogo preprostih malih stvari in dogodkov — to je idealna nit, ki povezuje tudi poezijo in prozo avtorja, ob katerem se bomo nekoliko pomudili. To je goriški italijanski literat Romolo Cosolo, sodelavec raznih kulturnih revij in publikacij naše dežele. Cosolo je izdal več samostojnih knjig tako s poezijo kot s prozo. Posebej naj še podčrtamo, da je avtor rad segal tudi po dialektnem izrazu, in to v bizjaškem narečju. (Bizjaško narečje, «bisiacco» je italijansko narečje beneškega izvora, ki ga govorijo v tržiškem območju.) V ta okvir sodi zlasti njegova pesniška zbirka »Fre-gule« (Drabtinice) iz leta 1975. V predgovoru k tej zbirki piše goriške italijanski pesnik Rocco Rocco naslednje: »Malo je ljudi, ki razumejo njegov "bizjaški” dialekt iz tiste "Mezopotamije” med Sočo in Timavo, ki ga govori par tisoč ljudi, razkropljenih po majhnih vaseh s to govorico: to je ilovica, (ko lepo obdelana lahko postane majolika ali porcelan, in v primerjavi z italijanskim jezikom lahko izrazi vse to, kar zmore samo bolj domač materin jezik povedati v najbolj prijetni in dovršeni obliki.« Mnogo bi se lahko pisalo o Cosolovi poeziji in marsikaj bi lahko iz nje izluščili. Tudi njegova proza (omenim naj le delo »Ombre chiare« s kratkimi črticami, ki so pravzaprav poezija v prozi) nudi veliko možnosti za razmišljanje. Ce smo prej omenili dialektalno vrednost njegove poezije, ima to svoj pomen, v kolikor teži za ohranitvijo vsega pristnega in domačega. Samo bežen primer v pesmi »Polenta«: Inpiar al jogo j co cala la sera... / la calgera / sul spargar che scota... I e po un missiar / de acqua e jarina, / e j um che se sparse / soto la napa... ko zadiha pravi domačijski okvir ob ognjišču. Ali skoraj impresionistično vzdušje v pesmi »Laguna«: Xe un logo / vizin del bisiac / che 'l ga qualcoisa / che mi no so dir... / Ti co le rive / a Belveder / lassa 'I Fritd / a le to spale / te xe un altro omo / in un mondo lontan... / 'na barca, gabiani / iso-le pizule / senza nissun... V svoji poeziji se Cosolo loteva tudi drugačne tematike, ki tako ali drugače preveva skoraj vse njegovo delo. To je religiozno občutje, ki sicer presega neko pozitivno religioznost, čeprav pesnik sam kaže veliko zavzetost za krščansko motivi- ko. Tako npr. ustvarja pravo občutje velikega petka v pesmi «Scressule» (Raglje), kjer lahko beremo med drugim te verze: Al venar sant / Cristo quei ani / pro-pio 'l muriva... / Distira sil Valtar / ghe basava la zente i pie inciodadi... / Prucis-sion de sera / in mezo a foghi / fati de misteri. Cosolova religioznost pride morda še bolj do izraza v prozi. V svojih črticah iz prej omenjene zbirke »Ombre chiare« (v italijanskem jeziku) marsikje zelo globoko in občuteno podoživlja svoj religiozni V Buenos Airesu je bil lansko leto do-tiskan v izdaji tednika »Svobodna Slovenija« zbornik za letnike 1973-1975. Zbornik je 31. knjižna izdaja tega slovenskega lista in ima kar 470 strani v velikosti koledarja. Tudi tokrat prinaša celo bogastvo podatkov o slavonskem človeku doma in v svetu. Na prvem mestu je kritična študija o koroških Slovencih, ki jo v nadaljevanjih objavlja dr. Podstenar. V tem nadaljevanju najdemo zgoščeno poročilo o avstro-nemških poskusih uničenja zgodovine slovenskih Korošcev, nemške trditve in izkrivljanja, ki mejijo že na burko. Ob tem edinstvenem znanstvenem zapisu dr. Podstenarja, najtehtnejši študiji te vrste, bi bilo pripomniti samo to, da ni mogoče govoriti o »Nemcih«, ko so ti bili še Bavarci. Nemška narodnost in zavest je razmeroma poznega nastanka. Nemški pisci si istočasno, ko Slovencem zanikajo slovensko narodnost in državotvornost v Karantaniji, trdeč, da gre za neko neizoblikovano »alpsko« slovanstvo, prisvajajo narodnost, ki še nekaj stoletij ni nastala. Po njih povzemajo takšne nekritične trditve nehote tudi nekateri slovenski pisci. Iz razprav in člankov novega zbornika navajamo njih naslove: John Corsellis (Anglija) »O Slovencih v begunskih taboriščih«; Vinko Lipovec (ZDA) »O dachauskem taborišču«; Jože Velikonja »Po Sloveniji in Jugoslaviji«; Ljubo Sire (Anglija) »Nekateri nerešeni problemi samoupravljanja«; Pavel Fajdiga (Argentina) »KPJ in Jugoslavija«; Oton Ambrož (ZDA) »Hrvaško vprašanje zopet v ospredju«; Izjava in poziv Narodnega odbora za Slovenijo ob 30-detnici ustanovitve; Bakuninov katekizem za zgodovino; Milan Komar (Argentina) »Gozd ovijalk«. Sledijo razprave o primorskih Slovencih: Bogdan C. Novak, Slovenska manjšina v Italiji (2. nadaljevanje); Anton Kacin (Trst), O beneških Slovencih. O alpinizmu pišeta Jure Skvarča - Cor-don Mascarello in Vojko Arko - 25 let slovenskega andinizma. Od slovenskih rojakov, ki so se v svetu mednarodno uveljavili, so tokrat predstavljeni: dr. Branka Sušnik, raziskovalka indijanskih rodov in ravnateljica državnega muzeja v Paragvaju; dr. Bogdan Cicil Novak, profesor na univerzi v Toledu, zvezna država Ohio (ZDA) in France Jerman, trener in organizator argentinskega smučar-stva. Članki ob 30-letnici povojnega zdomstva: Miloš Stare, Pogled ob tridesetletnici; F. U., Slovenska gospodarska podjetnost v Argentini; Rudolf Hirschegger, Kako je nastala slovenska skupnost v Mendozi; kronist, Naša zborovska dejavnost v Argentini; F. P., Zdomska likovna umetnost; Tine Debeljak, Trideset let zamejske književnosti. Tu gre za edinstven pregled nad slovenskim knjižnim ustvarjanjem v svetu, ki ga ni mogoče najti nikjer drugje. O njem je že napisal tehten prispevek prof. Vinko Beličič, ki je izšel v našem listu. Iz slovenskih razgledov so tokrat s posebnimi članki predstavljeni: ameriški senator Frank J. Lausche; slovenski senator svet, ki je notranje globok in povsem oseben. Tako lahko razberemo velik religiozen pristop do stvari, v črtici »Pietre« (Kamni), kjer ga navdihuje kamen kraških gmajn. Pesnik posluša njegovo skrivnostno govorico, išče sledove vetra, ki tako neusmiljeno »boža« to nebogljeno belo kamenje, iz katerega je zgrajena tudi cerkvica na kamnitem gričku. Vmes eksistencialna ugotovitev: »Kamni, ki bodo preminili, a mnogo, mnogo pozneje od mene.« Pa vedno kamen, katerih jezik je navidezen molk, kamni, ki so videli včeraj Kristusove korake na Golgoti, danes pa so zaznali kmeta, ki se je pripravljal na setev. Še nekaj naslovov teh kratkih črtic: Vino, Spomenik, Kresnica, Violina, Reka, Muhe, Trenutek. Vse to zgovorno kaže avtorjevo navezanost na stvari, ki nam jih nudi narava, na preproste male stvari, iz katerih je sestavljena naša vsakdanjost. Skozi nje pa diha ljubezen do življenja in vera v duha, ki vlada materiji. V tem lahko tudi spoznamo avtorjevo vero v neko duhovno, transcendentno stvarnost, brez katere si tudi ne more razložiti vloge stvari samih. Romolo Cosolo je v teh (in tudi drugih) zbirkah dokazal, da ima fin lirični čut, združen z globoko refleksivno močjo. Obenem je njegovo kulturno prizadevanje (tudi če v samem literarnem delu ne pride direktno do izraza) usmerjeno v širše humanistično razumevanje in sodelovanje med tu obstoječimi kulturami. In prav kot iskrenemu prijatelju slovenskega kulturnega sveta naj bodo te vrstice doprinos k vedno boljšemu medsebojnemu spoznavanju. ab v Avstraliji Milivoj Emil Lajovic; Vinko Zaletel (Celovec) pa nam predstavi pok. dr. Franca Cigana - zbor Gallus iz Celovca, ki ga je prav Cigan ustanovil in zborovo gostovanje v Ameriki. Poleg tega pa so tu še članki o slovenski gimnaziji v Celovcu, ki je predlanskim dobila novo poslopje, o visokošolskem domu »Korotan« na Dunaju, o Slovencih v Braziliji (Kati Mesarič), o spominskem križu v Midlandu v Kanadi in o Slovencih v Venezueli. Zbornik je edinstven dokument slovenskega zdomstva in na zavidljivi znanstve-no-kultunni ravni. Za vse tiste, ki se zanimajo in izsledujejo slovensko problematiko kjerkoli na svetu, je nenadomestljiv vir podatkov in kazalo za nadaljnje raziskave. Knjiga je na voljo v naših knjigarnah v Gorici in Trstu ter na upravi našega lista. Cena izvodu je 8.000 lir. - ki Literarna nagrada Vstajenje 1976 Komisija literarne nagrade »Vstajenje«, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Jevnikar, ravn. dr. Anton Kacin, pesnica Ljubka Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala 4. aprila 1977 v Trstu in podelila literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1976 Štefanu Tonkliju za pesniško zbirko Na kriipotju cest stojim, ki je izšla (v samozaložbi) v Gorici 1976 pod psevdonimom Niko Kotnik. Komisija je takole utemeljila svojo odločitev: Štefan Tonkli spremlja s pesmijo slovensko zamejsko življenje že skoraj pol stoletja, njegove pesmi so odraz trpljenja primorskih Slovencev, a tudi vere in upanja v boljše čase, poglablja se v vprašanja smisla življenja in zadnjih skrivnosti, iz njegovih pesmi odseva zvestoba slovenski zemlji in rodu. Izšel je iz ekspresionistične generacije, a je ubral zaradi razmer svojo lastno pot k stvamejšemu umetniškemu izražanju. Nagrada velja kot priznanje za njegovo življenjsko delo. Denar za nagrado je poklonila Hranilnica in posojilnica na Opčinah. Iz Slovenije • V Gotovljah pri Žalcu v Savinjski dolini so pokopali 88-letnega župnika Martina Gorogranca, ki je postal žrtev roparskega napada. Neki delomrznež ga je s stolom pobil na tla, obdeloval z nožem in še polil z vrelo vodo. Težko ranjenega župnika so prepeljali v celjsko bolnišnico, kjer pa je po sedmih dneh podlegel poškodbam. • Sredi marca je obiskalo Fatimo na Portugalskem 115 slovenskih romarjev. Med njimi je bilo 12 duhovnikov. Pridružil se jim je tudi mariborski škof dr. M. Držečnik. Na večer pred praznikom sv. Jožefa je vodil procesijo s kipom fatimske Matere božje. • V Repnjah pri Ljubljani poteka kuharski tečaj za duhovnike, ki ga vodijo tri šolske sestre, udeležuje pa se ga štirinajst duhovnikov, med njimi 11 novomašnikov. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiniiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiinitiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiHiiiHiiiiiiiiiuiniiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiui Zbornik „ Svobodne Slovenije “ Trasediia mMdMaeaa usmili Priznanje ustanoviteljici „Ognjiščarjev“ Sredi zadnje vojne sta se nekoč srečala predsednik češkoslovaške države dr. Beneš in dr. Krek, takrat podpredsednik jugoslovanske vlade v begunstvu. O čem naj bi govorila, če ne o položaju njunih domovin, zasužnjenih po Nemcih in o njihovi prihodnosti v težkih povojnih letih. Dr. Beneš je bil velik optimist: »Jaz nimam nikakih skrbi. Bodočnost moje domovine je do podrobnosti urejena, njen obstoj so zajamčili zavezniki na vzhodu in zahodu, oblika našega političnega življenja bo, kakor je bila doslej, strogo demokratična, krivice, ki nam jih je Nemčija storila, bodo z obrestmi poravnane, čaka nas dolga doba miru, napredka in svobode.« Dr. Krek mu žal ni mogel dati tako optimistične napovedi za prihodnost svoje dežele. Kako se je dr. Beneš zmotil! Ob koncu vojne se je kot po načrtu začela za Cehe doba zmagoslavnega prehoda v mirno bodočnost. Račune z Nemci so tako temeljito uredili, da je problem nemške manjšine tam dokončno rešen. Dr. Beneš je bil do skrajnosti trd pri urejanju slovaškega vprašanja, ki je za njegovo državo bil težaven, kakor za Jugoslavijo hrvatsko vprašanje. Kljub vsem poroštvom je pa vendarle moral odstopiti mogočnemu zaščitniku z vzhoda prelepo podkarpatsko pokrajino, kjer so bivali Ukrajinci, presrečni, da so bili tostran ruske meje. Le malo časa je trajala doba zmagoslavnega miru. Sovjetska zveza je kmalu posegla v češke razmere in le malo pritiska je bilo treba, da se je komunistična stranka polastila vlade in s tem oblasti nad narodom. Vsi so upali, da bo s tem le še bolj poudarjena obljuba Sovjetske zveze, da bo ščitila svojo varovanko vedno in z vsemi sredstvi. Tako so ji zaupali, da je npr. praški nadškof Beran, ki je bil med vojno v nemškem koncentracijskem taborišču, pel ob nastopu rdeče vlade slovesen Tedeum v stolnici sv. Vida. Dobri mož je kmalu zamenjal hitlenjansko ječo z rdečo in to za dolga leta. Komunizem je začel svojo vlado tako, kakor je diktirala Moskva: na verskem, političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem polju z ukazom, da Češkoslovaška postane čimprej kopija sovjetske Rusije. Cehi so bili vedno svobodoljuben narod. Imeli so svoje kraljestvo že v srednjem veku. Kraljevsko krono so pozneje priženili Habsburžani. Cehi so tvorili eno naj-kulturnej ših habsburških provinc, pa tudi najupornejših. Za časa prve svetovne vojne so pripravili odcepitev od Avstrije, kar so brez težav dosegli po zmagi zaveznikov konec leta 1918, istočasno kot Slovenci in Hrvati. Češki patriotizem je bil v zgled drugim, bolj zaspanim narodom. V odporu proti Hitlerju so bili edini. Odprtega boja pa so se po navodilih vlade v inozemstvu izogibali, da bi tako preprečili nepotrebne represalije, ko je okupator za vsak znak odpora streljal talce ali pa zravnal z zemljo cela naselja, kakor v Lidicah. Človek bi mislil, da z narodom, ki je pokazal tako visoko stopnjo državljanske zavednosti, Moskva potom svojih eksponentov ne bo postopala kruto in brezobzirno. A se je zgodilo, kar niso pričakovali. Nič ni veljalo junaštvo naroda in njegovo trpljenje med okupacijo, ampak le to, koliko je kdo brez ugovora uklonil svojo voljo rdečemu ukazu lin se odpovedal pravici, da bi po svoje mislil. Boris Pasternak, ruski literat in Nobelov nagrajenec je nekoč na vprašanje tujega časnikarja, če veliko trpi, odgovoril, da ne, da se je treba navaditi literatu v Sovjetski zvezi le na dve stvari: da začne sovražiti to, kar ima rad im da začne imeti rad to, kar se mu gabi. Na Češkoslovaškem se je dogajalo isto. Zato se je večal odpor proti komunizmu, dokler ni prišlo do »praške pomladi« leta 1968, do upora, ki so ga sovjetski tanki strli brezobzirno, kakor so leta 1956 zatrli upor v Budimpešti. Nova možnost protesta v komunističnem svetu je nastala po sestanku v Helsinkih, kjer je 34 držav z obeh strani železne zavese podpisalo med drugim slovesno izjavo o »svobodnem izražanju idej«. Moskva je mislila, da bo s tem sestankom končno veljavno uredila odnose s sateliti, a se je zmotila. Prav ta izjava je spodbudila novo vrsto znanstvenikov, literatov in mislecev v komunističnih državah, ki prav ob točki o svobodnem izražanju idej vedno bolj glasno protestirajo proti režimom, ki te ideje zatirajo. Tako se je ne le v Moskvi, ampak tudi na Češkoslovaškem pojavila vršita vidnih osebnosti iz same komunistične stranke, iz vrst javnih delavcev in literatov, ki protestirajo proti terorju rdeče Prage. Imena kakor Pavel Kohout in njegova žena, J. Hajek, bivši zunanji minister, Fran Kriegel, član politbiroja, Vaclav Havel, pisatelj in še cela vrsta izobražencev danes javno pred vsem svetom protestirajo zaradi razmer v njihovi domovini. Zakaj to pisanje? Na Češkoslovaškem niso imeli »klerikalcev« kakor pri nas. Svo-bodomiseloi so bili v veliki večini. Veliko je hilo marksistov-socialistov; tam niso imeli ne »mladcev« ne »stražarjev«, ne četnikov, ne legionarjev, ne domobrancev. Nikogar niso mogli preganjati zaradi izdajstva in vojnih zločinov, in vendar je danes usoda češkega naroda morda naj-grenkejša v Evropi. Zakaj? Tam je komunizem, ki ima svoj štab v Moskvi, hotel svetu dopovedati, da zanj velja samo ena alternativa: ubogati, če ne, te bomo strli. Ena postavk komunistične doktrine je ta, da jo je treba prilagoditi vedno danim razmeram primerno, ne sme se pa nihče dotakniti njene vsebine, ki je vedno enaka: ateistična, materialistična, diktatorska, tako kot sta jo oznanjala Manc in Lenin. KK Klara Lubich v družbi »Ognjiščarjev« Nagrada »Templaton«, neke vrste Nobe-nova nagrada za tiste, ki so posebej zaslužni za utrjevanje vernosti v današnji družbi, je bila letos podeljena Klari Lubich, ustanoviteljici gibanja »Ognjiščarjev« (Focolarini). Nagrado so ji izročili v sredo 6. aprila v Londonu. Nagrada je bila ustanovljena leta 1972. Prvič je bila podeljena leta 1973 m. Tereziji iz Kalkute, leta .1974 opatu Rogerju Schultzu iz Taize v Franciji, leta 1975 dr. Dadhakrišmanu, bivšemu predsedniku Indije in lani kardinalu Suenensu iz Belgije. »Klara Lubich — je rečeno v utemeljit- vi nagrade — je v premnogih vzbudila vero s tem, da je drugim odkrila ljubezen do bližnjega. Sama je velikodušno služila bližnjemu v afriški državi Kamerun in v barakarskih naseljih mest Manila (Filipini) in Recife (Brazilija). Dala je pobudo za številna ekumenska gibanja; vplivala na premnoge, da iso se v celoti dali v službo Boga in človeka ter vnesla v župnijska občestva novega duha.« Klara Lubich se je rodila 22. januarja 1920 v Trentu. Izhaja iz skromne družine, v kateri .je okusila revščino in omejenost materialnih sredstev za preživljanje. Postala je učiteljica. Ob romanju v Loreto leta 1939 je odkrila božji klic: ne samostan in ne družina v zakonu, temveč božja družina sredi sveta, «ifocalare», ognjišče. Pri 23 letih se je Klara s posebno zaobljubo posvetila Bogu. Cerkev je gibanje Ognjiščarjev odobrila leta 1962. Od leta 1966 je Klara njegova predsednica, njeni spisi pa so izšli že v 24 svetovnih jezikih na vseh petih celinah. Revija »Citta Nuova« se tiska v osmih jezikih. Centri oblikovanja se nahajajo v Evropi, ZDA, Afriki, na Filipinih, v Braziliji in Argentini. Trenutno je 217 skupin Ognjiščarjev, ki živijo v majhnih skupnostih ter so povezani med seboj z evangeljskimi sveti uboštva, čistosti in pokorščine. Tudi poročeni sestavljajo svoje skupine (trenutno jih je 2400), enako duhovniki, redovniki in redovnice. Od 6000 škofijskih duhovnikov, ki so se vključili v gibanje, jih 400 živi v duhovniških skupnostih, »prosbiteriji« imenovanih, ki jih je sedaj 43 v 11 državah. Sam zadnji koncil je ta način sožitja izrecno priporočil. Nekaj posebnega je GEN (Generaziome nuova), ki vključuje mladino in se zbira na svojih množičnih zborovanjih »Mariopoli« (Marijina mesta). Od leta 1960 ima gibanje stike z budisti in muslimani. V Vel. Britaniji, Nemčiji, Švici, v ZDA in Libanonu povezuje katoličane z anglikanci, evangeličani, protestanti in pravoslavnimi. Znano je ekumensko naselje Ottmaring blizu Augsburga (Zah. Nemčija), ki ga je Klara Lubich ustanovila leta 1965 in v katerem živijo drug ob drugem poleg posameznikov katoliške in luteranske družine. Ekumenski duh, ki preveva Klaro Lubich, se vidi tudi po tem, da vzdržuje osebne stike z najbolj vidnimi krščanskimi osebnostmi. S pok. patriarhom Atena-gorom se je srečala osemkrat, ponovno s priorjem Rogerjam Schultzem iz Taize, prav tako z nadškofom primasom anglikanske Cerkve Ramseyam. Nagrada »Tem-pleton« za leto 1977 je bila vsekakor oddana na pravi naslov. - /. Hlapec Jernej živi med nami Prad 10 leti ie til etsaieii nacizem 14. marca 1937 je izdal papež Pij XI. znamenito okrožnico »Mit brennender Sor-ge« (S pekočo vestjo), v kateri je obsodil nemški narodni socializem. Malo prej, leta 1933, je bil sklenjen med Tretjim Reichom in Vatikanom konkordat, ki se ga pa Hitler ni držal. Katoliški tisk, katoliške šole in organizacije so bile vedno bolj ovirane pri delu. V dogovoru z nemškimi škofi je bila nato sestavljena okrožnica. Po diplomatski poti je bilo poslanih v Nemčijo 26 izvodov, ki so jih tajno izročili škofom. 21. marca so okrožnico prebrali po vseh cerkvah. Papež Pij XI. je označil nacizem za novo poganstvo. Naslednja leta so pokazala, da se papež ni motil. V Porenju so pobrali križe in jih zmetali na smetišča. Začeli so se procesi proti duhovnikom in redovnikom, 'ki so jih obtoževali nemorale. Vedno bolj je prihajalo do oboževanja nemške rase in do zavajanja mladine. Ta je bila kakor začarana ob poudarjanju nemškega nadčloveka. Okrožnica »Mit brennender Sorge« je nov dokaz, da Cerkev tudi v tistih časih ni molčala in je javno obsodila zmoto, ki je prinesla človeštvu toliko gorja. Vendar pa divjanja nacizma ni mogla več ustaviti. Režim je šel mimo okrožnice svoja pota in je odgovoril le še s hujšim načrtnim bojem proti veri. ■ Novi jugoslovanski veleposlanik v Vatikanu Zdenko Svete je izročil svoje poverilnice sv. očetu Pavlu VI. Svete se je rodil 3. januarja 1924 v Bosanskem Brodu in je nasledil Kolmana, ki je bil odpoklican lani po veliki noči. Beograd je predlagal najprej poklicnega diplomata Branico, ki pa je razporočen, zaradi česar ga je Vatikan odklonil in je tako ostalo mesto jugoslovanskega veleposlanika nezasedeno skoro celo leto. V nagovoru je sv. oče dejal, da si Apostolski sedež kot središče katoliške Cerkve prizadeva za pravice posameznikov in ljudstev, da bodo vsi v svobodi, pravičnosti in enakosti deležni človeškega napredka. Zato spremlja s pozornostjo in simpatijo tudi prizadevanja Jugoslavije v korist miru na mednarodnem področju ter dialog, ki ga ob tem razvija. Končno je sv. oče izrekel »spoštljiv pozdrav predsedniku Titu« in poklical božji blagoslov na vse prebivalstvo te »drage mu dežele«. Pred kratkim sam gledal odrsko priredbo Cankarjeve novele Hlapec Jernej in njegova pravica; izredno literarno delo, v katerem se čudovito spajata bleščeč jezik in slog z žalostno socialno tematiko »emar-giniranega« človeka. Komu še ni vzbudil sočutja ta hlapec, ki vedno bolj izmučen lazi od župana do cesarja, od otrok do cerkvene oblasti; povsod naleti na nerazumevanje in posmeh; in kako čudno reagira: igra se z otroki, malo kasneje pa se ga polasti sveta jeza, ko zažge domačijo. In če pomislimo na njegove zahteve, moramo priznati, da so vsekakor pretirane; od pravične zahteve po kotičku za stara leta se mu razvije misel, da je vsa domačija njegova in da mu jo hočejo vzeti. Zdi se mi, da je mogoče analizirati Cankarjevo novelo tudi z medicinskega stališča. Jernej kaže znake možganske arterioskleroze; to bolezen opisujejo knjige tako: človek se slabo spominja stvari, ki so se zgodile pred kratkim, dobro pa se spominja starih dogodkov, z lahkoto in brez primernega vzroka prehaja iz depresivnih stanj v stanja vzhičenosti in razburjenosti, vse bolj postaja egocentričen, to se pravi, da vidi predvsem sebe in svoje potrebe in se ne ozira na druge; predvsem pa začenja kazati neuravnovešenost v mišljenju: pojavljajo se delirantne ideje in halucinacije (sliši glasove, vidi prikazni), ki mu sugerirajo, da ga bo ta ali oni oškodoval, da ga hoče nekdo oropati, da se proti njemu pripravlja organizirana akcija. Mnogokrat tak človek reagira s sumničenjem, s pritožbami ali s kriminalnimi dejanji kot so umor, poškodbe, samomor, požig. Ali ne kaže teh znakov bolezni hlapec Jernej? Zakaj ob branju ali poslušanju teksta strmimo pred krivičnostjo svetnih in cerkvenih oblasti, pa ne vidimo tolikih »hlapcev in dekel« v svoji neposredni bližini? Vse preveč je v naši družbi očetov, mater, drugih sorodnikov in bivših uslužbencev, iki so nekoristni in jih zato mlajši rod odstrani iz svoje srede: pošlje jih v bolnišnice za kronične bolnike ali v domove za onemogle ali pa jih celo popolnoma zapusti. Zelja po udobnem življenju zahteva, da se nekoristni člani družbe odstranijo iz življenja v ambiente, ki so prava čakalnica za odhod v večnost. Starih in onemoglih ljudi bo na svetu vedno več. Danes smo vsi složni v temi da se mora zmanjšati rodnost narodov: torej vedno manj otrok. Starost pa postaja ob napredku medicine vedno daljša. Na svetu bo tako v bodočih letih vedno več tudi »hlapcev Jernejev«. Bomo pustili, da bodo s silo reagirali na brezčutnost družbe, jih bomo zapirali v razne zavode? Ne ena ne druga rešitev ni zadovoljiva. Potreben je predvsem človeški odnos in spoštovanje; ob pravičnem pristopu k staremu, bolnemu ali onemoglemu človeku je lažje najti rešitev, ki bo zadovoljila tudi zainteresirano osebo, S primernim zdravljenjem lahko večina teh ljudi ostane v družinskem krogu; za ostale pa je treba organizirati domove, v katerih bodo ohranili odnose z ostalini svetom in v katerih bodo primerno oskrbovani. Mislim, da je sporočilo Ivana Cankarja prek hlapca Jerneja zelo zanimivo in važno za naš čas, ko tako radi opozarjamo na krivice v Tretjem svetu in v situacijah, ki se nas ne tičejo, slepi pa smo za krivico, ki sd dogaja v naši bližini, morda pri sosedu ali sorodniku. B. S. Širite „Katoliški glas" \rs.I>RIČJ MAJCEN SDB Tri tedne pri slovenskem kirurgu dr. Janežu (Priredil Anton Vode SDB) (3) P, Crotiti na kratko dostavlja: Materi je dejal, da pojde na medicino in da misli postati misijonar. AM: Dve važni prvini sta se združili: na eni strani misijonar, na drugi zdravnik. Svojo poklicno medicinsko in (kirurško izobrazbo je ta nadobudni mladenič dobil na univerzi v Ljubljani, v Gradcu, na Dunaju in nekaj malega v Zagrebu. In to, na kar je posebno ponosen, je, da je bil v praksi pri najboljših slovenskih zdravnikih, pri dr. Blumauerju, dr. Bajcu in drugih. Več let je pomagal tudi urologu pri težkih operacijah. Pater Crotti: Že v ljubljanski bolnišnici so zelo cenili njegove zdravniške talente in .njegovo katoliško zavednost. Celo komunistični kolegi so ga upoštevali in spoštovali, čeprav jim je včasih tudi kako trdo zabrusil. AM: Sam pravi: Jaz sem pač tak, da povem, kar mislim. Prav danes sem bral v taivvanskem časopisu opis tistih, ki so se rodili v znamenju »bika«: so dogmatični, zavedni, zbujajo vero in zaupanje, so odprtega značaja, precej lahke besede in ti odgovor kar hitro in na pravo struno zabrenkajo; včasih so nekoliko živčni in sitni, niso strastveni, niso navezani na družino. Mislim, da se je gospod doktor med najinim pogovorom nekako tako analiziral. Veste, je zaključil, sem pač tak, kaj hočete. Vsi me poznajo in tako vedno dobro skupaj vozimo. Patru Crotti ju je pripovedoval: Nisem poročen in se tudi ne mislim poročili. Pri tem se je šaljivo nasmehnil in dostavil: Kako bi le moja žena z menoj živela!? AM: Otresel je cigareto v pepelnik, ko sva se o tem pogovarjala. Nisem se oženil. Veste, žena bi preveč trpala in se jokala, ko bi sama samovala doma. Jaz sem pač »fa pici« in bi 80 % sitnaril in le 20 % bi morda božal. Tak zakon ne more biti sre- čen. Nobene bi ne mogel osrečiti. Moja sroča pa je osrečevati z dobro operacijo bolnike, da zdravi in veseli odhajajo domov. MOŽ DELA IN DOLŽNOSTI Pater Crotti po svoje filozofira in pravi: Je nekaj resnice v vsem tem, kajti doktor je mož dolžnosti. Dela 24 ur na dan, če je treba. Vedno je pripravljen, vseh 365 dni na leto, da pohiti k bolniku, ki ga potrebuje, ko telefon pokliče iz te ali one bolniške sobe. Za urnik je težko povedati, kdaj mož obeduje ali spi. Na vsak telefonski klic pusti vse, kakor bi ga nekaj gnalo, da gre z vso ljubezni jo na pomoč njim, ki ga potrebujejo. AM: Po pregledu bolnikov, po rentgenskih preiskavah ali pred operacijo je te dni rad slopi! v mojo sobo, da sva nekoliko po domače .pokramljala, saj nima človeka, s katerim bi se lahko po slovensko pogovoril. Ali kaj, skoraj redno se je dogajalo, da je prišel brat ali bolničarka ali kdo drug z nujnim sporočilom, da so pripeljali ponesrečenca, žrtev avtomobilske Dr. Janez Janež na delu nied eno svojih operacij ZORA PIščANC Pastirica Urška Birič je prižgal baklo in prijel Urško za roko. Manj trdo jo je držal kakor prej grof. Pohlevno je šla ob njem. »Kam, moj Bog!« je klicalo Uršikino srce v silni stiski. Birič jo je molče gnal navzdol. Prav na dnu je odprl majhna železna vrata in potisnil deklico v temno, vlažno luknjo. »Novega gosta ste dobili. Takega sojetnika niste še imeli. Glejte, kaj sem vam pripeljal.« .Dvignil je baklo, ki je osvetlila nežen, skoro še otroški obraz, v katerega se je z neizmernim začudenjem zazrlo pet kosmatih obrazov. »Kaj, taikega otroka si pripeljal? Kaj pa je naredil?« je planil kvišku Jakob iz Zagorja in se približal Uršiki. »Le mimo, le mimo Jakob, to ni tvoja hči. Od mene bo odvisno, ikako se bo počutila tu notri. Jaz jo bom že omehčal, kajne ptičica?«, je birič stopil do nje in jo objel preko ramen. Uršika je kriknila, izviti pa se mu ni mogla. Vse moči so ji ohromele vpričo pogleda na te žive okostnjake, zaprte v podzemlju že leta in leta. Jakob iz Zagorja je stopil do ječarja, ga pograbil za ovratnik in ga dvignil kvišku. »Tudi od mene je odvisno, ali prideš še živ iz te luknje. Enega sem že ubil in ti to dobro veš. Tudi tebe lahko zalučam ob steno, pa četudi mi jutri odsekajo glavo. Ali hočeš?« Belina biričevih oči je v silni grozi strmela v močnega Jakoba. »Ne, ne, saj grem. Dobro družbo si delajte. Ne bo vam več dolgčas sedaj.« »Pojdi!« ga je Jakob porinil skozi vrata in šele ko so v ključavnici zarožljali ključi, se je umiril in stopil do Urške. »Nič ne vidiš, ubožica,« se ji je približal in jo prijel za roko. Obstala je na istem mestu, kjer jo je pustil ječar. »Tudi teme se boš privadila, a upam, da ne za dolgo. Pridi sem k meni in sedi.« Porinil ji je v kot kup nagnite slame. »Sedi, kako ti je ime?« »Urška sem, Urška Ferligojeva. Pri Pi-skovih ipraviijo pri nas.« »A pri Piskavih? To je hiša tik pod Skalnico. Spominjam se, da so tam vsi otroci pomrli za kugo.« »Da, vsi, le jaz sem ostala.« »Ti sama, kot moja hčerka,« je s tako grenkobo povedal Jakob, da se je stresla. »Kje je sedaj vaša hčerka?«, je Urška pozabila na svoje gonje spričo žalosti in obupa, ki sta zvenela iz starčevih besed. »Tebe še na svetu ni bilo, ko se je to zgodilo. Imel sem hčerko, lepo in mlado kot si ti. Mati ji je umrla na porodu. Varoval sem jo kot svoje oko. Bila je pobožna in me je zelo ljubila. Prišel sem nekega večera domov in že od daleč slišal njene obupne klice na pomoč. Planil sem v hišo v hipu, ko ji je birič zasadil nož v srce. Ni se mu hotela vdati, rajši je umrla pod njegovim nožem. Uboga moja Marjetica!« »In potem?,« Urška je polna usmiljenja poiskala v temi njegovo roko. »Planil sem nanj in mu iztrgal nož iz rok. On me je zagrabil okrog vratu in me hotel zadušiti. Stemnilo se mi je pred očmj, na tleh je hropela ljubljena hčerka v zadnjih izdihljajih. Prijel sem nož in mu ga potisnil naravnost v srce. Padel mi je k nogam in se ni več premaknil. Vso noč sem držal mrtvo hčerko v naročju in Jo ljubkoval. Zjutraj so me prijeli in me odvedli v ječo. Koliko let sem že tu, deset, morda več. Zmotil som se v štetju. Tu čakam le še smrti, ki me bo združila z Marjetico.« (Odlomek iz povesti! »In vam je žal, da ste ubili biriča?« je vprašala Urška. »Zal? Ne, Urška, menda bi sedaj isto storil.« »Marjetica je žalostna, če tako mislite. Mi smo kristjani in moramo odpustiti vsam, ki so nam storili krivico.« »A on mi je storil nepopravljivo krivico. Uničil je mene in hčerko.« »Ne, Marjetice ni uničil, ona večno živi v nebesih kot sveta mučenika. Tam vas pričakuje. Ali hočete priti k njej?« »Oh, Urška, saj to je še moje edino upanje, živ ne pridam več iz te luknje.« »Zato se pa pripravite na srečanje z Marjetico. Odpustite biriču, ki jo je ubil in recite Bogu, da ga imate rad, da bi želel priti v nebesa.« »Urška, ti si angel, poslan iz nebes. Glej, nobenega sovraštva ne čutim več v duši. Vse svetlo in lepo je sedaj v meni.« »Prav je tako. Ni mi žal, če so me zaprli, če sem vam lahko prinesla tolažbo. Mati božja mi je rekla: reci ljudstvu...« »Ne razumem te, Urška, kaj govoriš? Mati božja, da ti je rekla? Saj si doslej pametno govorila,« je bil Jakob ves zmeden, kakor da je v njej nenadoma nastal prelom vsega lepega, ki mu ga je Urška pričarala s svojim prigovarjanjem. »Ne, boter Jakob, res je. Mati božja se mi je prikazala na Skalnici.« »Kaj? Dekle, tebi se blede!« so planili kvišku še ostali štirje. Urška je čutila, kako so ji blizu, kako se je dotikajo s svojimi na pol gnilimi oblekami, kako jo duši zadah gnilobe, ki jim je prihajal iz ust in umazanije njihovih teles. Najraje bi zakričala od gnusa. A premagala se je ob misli, da mora tudi njim prinesti Marijino sporočilo. »Mati božja, pomagaj mi!« so zašepetale njene listnice. Tanki sluh mož, ki so že leta in leta prežali na vsaj najmanjši šum, je ta šepet slišal. »Ne boj se, Urška! Ljudje smo kot ti. Strašno trpimo. Reci tudi nam besedo to- MARJAN JAKOPIČ (5 (o o čilska pesem Srce in dušo si mi osvojila — že deteta strmečega v valove si s sanjami, željami obkrožila — uklenila v svoje večne ga okove... Le kod, le kam? Za rožo, za mogoto — za encijanom mi oči hitijo, dotiki rodne zemlje poživijo me kot medica sveža —- kot pijača iz zidanice naše v breg pripete. Objela si mi dušo, zdaj me vodiš za roko — kakor dobra zvesta starka — objemam bele cerkvice na gričku — v pristan me pelješ, ti srca krmarka — ko brijejo vetrovi, burje s Krasa. Povsod so razpeljane v svet stezice kjer vasovala so mi mlada leta, kot gnezdo je ljubezen — v kot pripeta — kjer molijo polglasno v noč ženice. Da, v sanjah sem te videl žalovati za njimi, ki so v svet šli in na tuje, ki jih ljubezen tvoja obiskuje, ko ni moči na grob jim rože dati... Ne vem, kdaj noč mi zopet bo posula oči s pepelom sanj. Kdaj se napijem spet vrelcev tvojih — sonca se naužijem, ki ti si ga na moj dvor razložila... lažbe, kakor si jo rekla Jakobu,« je kakor iz groba prišel do nje glas Matija. »Bom, možje, odpustite mi,« je ganjeno rekla in tipala v temi za njihovimi glavami. Vsakega je pobožala po kosmatih licih in. nenadoma začutila solze na svojih rokah. Prevzelo jo je silno usmiljenje. »Preteklo soboto je bilo, ko sem s slepim Janom pasla ovce na vrhu Skalnice. Bila sva vesela, pela sva in molila ter se pogovarjala. Jan je moj velik prijatelj, moj brat in jaz ga povsod vodim, ker je slep. Nenadoma sva zaslišala veter kot da se pripravlja k nevihti. A nebo je bilo jasno. Ovc ni bilo nikjer. Vstala sem v strahu zanje in rekla Janu, naj me tam počaka. Na moč sem tekla za ovcami in jih nenadoma zagledala. V krogu so se tiščale kot da se boje nevihte. Tedaj sem sredi med njimi zagledala prelepo gospo z detetom v naročju. Sprva sem mislila, da je grofica Jadviga z otrokom, a takoj sem to misel ovrgla, kajti prikazen je bila neizmerno lepša kot vsa zemsika bitja. Tedaj sem razumela, da je to Mati božja iz nebes. Padla sem na kolena v veliki sreči in občudovanju. Mati božja se mi je nasmehnila in me povabila bliže. Vstala som in se ji približala ter znova padla na kolena. Tedaj mi je dekla: ”Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.” Še enkrat se mi je nasmehnila in izginila.« Urška je med pripovedovanjem slišala samo težko dihanje petorice, ki jo je razburjeno poslušala in ji verjela. »Tudi nam si prinesla Marijino sporočilo. Hvala ti, Urška. Laže bom sedaj umrl,« je rekel Jakob in stisnil njeno drobno roko v svojo. »In zakaj te je grof zaprl?« so bili radovedni možje. »Začela sem svojo pot med ljudmi in vsi so mi obljubili pomoč. Danes zjutraj... Kaj res, da ni bilo že davno?« se je stresla Urška ob misli, kaj vse je prestala v teh kratkih urah. »Ne, davi je bilo, ko sem spremljala može na Skalnico. Hočejo postaviti gori kapelico, a potem imajo v načrtu hišo božjo, kakor želi Marija. Nesli so na vrh dve težki bruni. Opozorila sem jih, da grofu ne bo po volji, ker opuščajo tlako zaradi gradnje cerkve. Zmenili smo se, da pojdem v grad in prosim grofa za dovoljenje. Grof pa me je dal zapreti, ker da hujskam ljudi proti njemu. Luteran je in ne veruje v Mater božjo.« »Kaj je to luteran, Urška?« je vprašal Jakob. »To je nova vera, ki jo uči Martin Luter po nemških deželah in se je razširila tudi že pri nas. V Ljubljani jo uči slovenski duhovnik Primož Trubar. Mnogi so ji že nasedli. A to ni naša vera, to je kriva vera, ki ne prihaja od Boga.« »Ta vera prihaja od hudiča,« je spregovoril počasi Jakob. »Morda ne,« je odgovorila Urška, »a mi naše ne smemo zatajiti, ker bi postali odpadniki in krivoverci, pa čeprav mi je grof zažugal, da jo moramo vsi sprejeti. Odgovorila sem mu, da raje umrjem, kakor pa sprejmem drugo , Misijonarka Anica Miklavčič meti svojimi gojenkami na Formozi iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiHHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Štirideset let v misijonih Praznična voščila za veliko noč izrekajo: Kmečka banka GORICA - ul. Morelli, 14 - Tel. 2206 vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje) PRODAJALNA POHIŠTVA Koršič Serijsko pohištvo - Pohištvo po meri Preureditve - Posebni popusti TRST - ul. S. Cilino, 38 (pri cerkvi sv. Ivana) Tel. 54390 La Casalinga Velika izbira gospodinjskih predmetov in poročnih daril GORICA - Trg Vittoria, 54 Tel. 83216 IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA - VRATA ITD. JLeopoU Ladislav GORICA - ul. Brigata Pavia, 46 Tel. 2941 Supermarket BERTOLINI &C. Ul. Isonzo, 19 MOSSA Tel. 80394 VELIKA IZBIRA MESA, MESNIH IZDELKOV, PERUTNINE, DIVJAČINE IN RIB NA DROBNO IN NA DEBELO Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure Obiščite nas in odhajali boste zadovoljni! TRGOVINA «AGRARIA» (Pri Darkotu) GORICA - ul. Carducci, 45 Tel. 81900 TRGOVINA ČEVLJEV AND. COTAR GORICA - ul. Rastello, 72 Tel. 83667 OBDELAVA STEKLA Anton Koren GORICA Podružnica: Corso Italia, 42 Glavna trgovina: ul. Carducci, 6 - Tel. 2234 TVRDKA Venceslav Klanjšček Velika izbira gospodinjskih strojev, televizorjev, lestencev — vse po ugodnih cenah, za olepšavo doma in prijetno počutje v domačem krogu. GORICA - ul. Duca d’Aosta, 35 Tel. 2258 CER - IMPEK Splošni import - export IGOR CERNIC GORICA - ul. Vittorio Veneto, 49 Tel. 82159 S TRŽAŠKEGA f Anton Gulič V ponedeljek 4. aprila so v Trstu pospremili na zadnji poti gostilničarja Antona Guliča. Tonija so dobro poznali tisti Slovenci, ki so se v prvih povojnih letih zatekli v svobodni Trst. Takrat je bil pokojni Toni za kuharja pri zavezniški vojaški upravi in je marsikomu pomagal. Bil je namreč izredno dober in blag. Našel je vedmo dobro besedo in, če je bilo treba, je v svoji gostilni v ulici Zanetti tudi rad vrgel zrezek na žerjavico. Bil je aktiven v katoliških organizacijah že pred vojno. Bil je tudi vseskozi dober kristjan. V njegovi gostilni je bil na vidnem mestu »Katoliški glas«, na katerega je bil naročen. Pokopali so ga v Kobdilju na Krasu. - r Rojan Marko nas je zapustil. V Marijin dom je ob sobotah prihajal fantek z očetom in nekaj let starejšim bratcem. Lep okrogel obrazek so mu obkrožali temni lasje. Navdušeno je igral »calciobalilla «in bil srečen, kadar je premagal očeta in napravil zadetek. Pred dvema letoma pa smo zvedeli: Marko je bolan. Zdravniki so našli znake neozdravljive bolezni. Marko je še prihajal v Marijin dom, še se je igral, a polagoma je slabel. Zanj se je začel križ trpljenja. Vsi, ki srno ga poznali, smo upali, da bo njegov mladi organizem premagal neizprosno bolezen. Bratec je zanj poromal na grob bi. p. Leopolda, organizirali smo molitvene devetdnevnice. Božja volja pa je bila drugačna. Bolezen je napredovala. Ob nedeljah je poslušal v svoji postelji mašo po radiu, bratcu Davidu pa, ki je strežnik, je naročal: »Moli na glas, da te bom slišal!« In David je skrbno izpolnjeval naročilo in molil z duhovnikom na glas. Končno je zmagala bolezen. 1. aprila pri pogrebu je Marko spoznal, koliko prijateljev je imel, ne da bi vedel. Toliko otrok in odraslih je prihitelo skupaj. Ves je bil zagrnjen z belim cvetjem. Na pokopališču so pogrebci nežno položili njegovo krsto v zemljo in jo po končanih molitvah obložili in pokrili s cvetjem. Imel sem vtis, da so skušali posnemati mamo, ko polaga otroka k počitku. V luči vere sodim, da so dobili rojanski otroci priprošnjika in varuha pri Gospodu in to je zares neprecenljiv dar. Marko, ostani vedno z nami! Jezusa prosi, naj potolaži tvojo mamico in očka ter bratca, ki bi te tako radi imeli v svoji sredi — pa saj boš vedno pri njih! Stanko Zorko Šport Libertas Sacile - Olympia 1 : 3 (15 : 9, 4 : 15, 4 : 15, 5 : 15) Z izrednim podvigom je goriška 01ympia odpravila v soboto Libertas iz Sacila na njegovem igrišču. Slovenski odbojkarji so iztržili ta pomemben uspeh kljub nenaklonjenosti številnega občinstva in pristranskemu sojenju. Domača ekipa se je pojavila na igrišču v popolni postavi in trdno odločena, da ob podpori bučnega navijanja pospravi obe točki. Tudi Libertas je namreč v obeh predhodnih nastopih slavil zmago, odtod tudi samozavest njegovih igralcev. Naj omenimo, da razpolaga sacilsko moštvo z vrsto visokih igralcev in da je njegovo najboljše orožje napad. Prvi set ije videl začetno vodstvo naših odbojkarjev (7 : 2), kar je tudi iznenadilo tako gledalce kot nasprotnike. Pri tem se je 01ympia nekoliko razkoncentrirala in zagrešila vrsto napak pri servisih in podajah. Italijansko moštvo je to takoj izrabilo in si osvojilo set. Spočetka bolj previdna publika je kmalu postala glasna in slišali smo že klasične žaljivke kot ščavi, Turki, Moskovčani... in to tudi s strani nekaterih igralcev onkraj mreže. Izzivanje pa je samo okrepilo tisto voljo po uspehu, s katero je 01ympia tudi pripotovala v Sacile in ki je bila trenutno v dvomu predvsem zaradi nenavajenosti na telovadnico. Da je takim »športnikom« treba posvetiti, je bilo vsakomur jasno. Sledili so trije seti zagrizene igre, v kateri je bila konstanta ena sama: z dejstvi izničiti nasprotnikovo bahavost. Ekipa je začela delovati kot homogena celota. Servisi, blok, odlična obramba na tleh ter izredna gibljivost plavili odbojkarjev so zatirale vse akcije Libertasa že v kali. Številke so več kot zgovorne. V prvem setu je Libertas zbral 15 točk, v naslednjih treh setih pa 13 (4, 4 in 5)! Pravi polom. Za Olympijo so igrali: Malič, Kuštrin, Antonič, Cotič Š., Černič, Lavrenčič, Soban, Tommasi. Z zlomom Libertasa v samem Sacilu je goriška šesterka potrdila trenutek odlične forme. Kot poslednja neznanka turnirja ostaja še tržaški RozzoJ. 5 tem bo neposredni spopad v Gorici v soboto po veliki noči. Za lačne po svetu: Slava Brandolin, Opčine, 25.000; N. N., Rupa, 5.000 lir. Za misijon p. Kosa v Tokiu: Slava Brandolin 20.000 lir. Za misijone: N. N., Zgonik, 5.000; Podgornik, Trst, 10.000 lir. DAROVI Za sklad Katoliškega glasa: Felička Humar 5.000; tržaška družbenica 10.000; Valentin Jelinčič, Kanada, poleg prejete naročnine za sklad 8.000 lir. Za cerkev sv. Ivana v Gorici: J. K. 10.000; N. N. v čast p. Leopoldu 10.000; F. Gruden v spomin sester M. Chiozzi in Jožefe Karlin 10.000 lir. Za zbor »Mirko Fiiej«: N. N. iz Rupe v spomin Pepce Kogoj 10.000 lir. Za Alojzijevišče: N. N. 10.000 lir. Za goriške skavte: David in Ivan v spomin Franca Antoniča, moža njune učiteljice v otroškem vrtcu 10.000 lir. Za cerkev v Rupi: N. N. prijatelj iz Gorice v spomin Pepce Kogoj 5.000 lir. Za zbor Rupa-Peč: N. N. prijatelj iz Gorice v spomin Pepce Kogoj 5.000 lir. Za cerkev na Opčinah: Pepka Hrovatin za zastavo sv. Jerneja 10.000; Avrelija Fer-luga v spomin moža Josipa 5.000; družina Tassan 10.000; Marija Hollstein 10.000; Bernarda Simič v spomin moža Mariota 10.000; Sonja Mljač v spomin mame ob prvi obletnici smrti 10.000; razni 13.000 lir. Za cerkev na Banah: Piero Bellafontana ob krstu Maurizia 10.000 lir. Za novi dom Skupnost-družina Opčine: J. K. iz Gabrovca v spomin pok. Marije Furlan 3.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Gabriela Zavadlav v spomin malega Marka Populin 2.000 lir. Za cerkev na Konkonelu: Antonija Malič v spomin pok. Andreja Markon 3.000 lir. Za Sv. goro: M. P. 50.000 lir. Za žrtve potresa: Čolnar in Burgar po 10 dolarjev. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! Ms Trst JI Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša. Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 10. do 16. aprila 1977 Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 11.05 »Mladinski oder: »Višarski zvonovi«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slov. ljudske pesmi. 14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba. 15.00 Šport in glasba. Ponedeljek: 8.30 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 11.05 Mladinski oder: »Višarski zvonovi«. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.30 Klasični album. 17.30 »Mutasti muzikant«. Bunka. 18.15 Zborovska glasba. Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 14.30 Glasbeni vestnik. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Slovenski glasbeni mojstri. 17.30 Glasba. 18.05 Pravorečje. 18.15 Slovenski zbori. Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Rojstna hiša naših velmož. 9.40 Koncert. 11.40 Šolska oddaja. 12.50 Občina Dolina: Urbanistični problemi. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 14.40 Glasba. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 18.05 »Snubač«. Burka. Četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo. 9.40 Koncert. 11.40 šolska oddaja. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert pianista J. Lovšeta. 18.05 Ruska revolucionarna misel v 19. stol. 18.20 Pevska revija »Soghizzi« v Gorici. Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Ženska imena. 9.40 Koncert. 11.00 Šolske oddaje. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v deželi. 18.25 Domači zvoki. Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. 13.15 Kulturna beležnica. 14.05 Glasba. 14.30 Mladina. 15.35 Poslušajmo spet. 18.05 »Thank you, mister Vorini«. Kriminalka. 18.45 Vera in naš čas. OBVESTILA Društvo slov. izobražencev v Trstu sporoča, da bo prihodnji sestanek v ponedeljek 18. aprila ob 20.15, ko bo na sporedu podelitev nagrade »Vstajenje«. Na velikonočni ponedeljek sestanek odpade. Izšla je nova številka Zaliva. Revijo dobite v vseh naših knjigarnah. V zbirki »Knjižic« (Ljubljana-Rakovnik) je izšla nova številka pod naslovom »V pričakovanju otroka«. Spisal dr. Valter Dermota. Knjižica je na voljo pri Fortunatu v Trstu in v Katol. knjigarni v Gorici. ZAHVALA Ob spokojni smrti in pogrebu naše nepozabne mame in none PEPCE KOGOJ se toplo zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali, nam pomagali ter molili za pokojno ter vsem darovalcem cvetja. Posebna zahvala naj gre domačemu g. župniku in zboru, ki je s pesmijo spremil k večnemu počitku nekdanjo zvesto pevko. Hči Jožica, sin Miljan, Romana in Marija z družinami Rupa, 6. aprila 1911 Vsem, ki doživljajo vstajenje Boga-Človeka in stvarstva, voščijo: !lllilll!!Ml!{l!!ll!l!Hi!lj!IIIIIIIIIIIIII!illillllll!li!l!!{!l!IIE!l!!lj!!llllllll!!l!lll!!ll!llifllll!!!!ll!!IHIIjl!lll!lllllillj!lllllillilll!ll!lllll!lllllll!IIM!l!IMIi!l!!llllli!ll!!IIMIillill!l!IIIIH llllllll]|l!ll!!l!!MIII!ll]llllllllllll]!iillll!llllllll]!llllinillllIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!iillliI!llllll!]lllilI!llIIIIIIIIIIIIIIIIII TRGOVINA CEVIJEV ALPINA GORICA, - Corso Verdi, 78 Tel. 2517 POTUJETE V RIM? DOBRODOŠLI! 1» [ 0 T E L B LE 1 D Ul. S. Croce in Gerusalemme, 40 00185 ROMA - Tel. (06) 777102 Udobne sobe - Parkirišče - Restavracija - Slovensko osebje SUPERMARKET OBUTVE Košič Benedikt Največja izbira čevljev za vse prilike in čase GORICA - ul. Rastello, 5 - 7 Tel. 5162 PEKARNA - SLAŠČIČARNA vcAveve Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja, dobite v največji izbiri v naših goriških prodajalnah. GORICA Tel. 2645 URARNA IN ZLATARNA Vižintin Ani in Marjan GORICA, - ul. Monache, 9 GOSTILNA DEVETAK VRH SV. MIHAELA, 48 Tel. 882005 In spet se je prebudila zemija ter se praznično odela. (Foto D. čotar) TVRDKA TERPIN IMPORT-EXPORT KMETIJSKI STROJI, PRIKLJUČKI, NADOMESTNI DELI GORICA - ul. Duca d’Aosta, 42 Tel. 32321 GOSTILNA Vid Primožič (Pri Pavlinu) GORICA - Drevored XX. septembra, 138 Tel. 82117 DROGERIJA VIDA GORICA - ul. Seminario, 10 - Tel. 2887 TVRDKA FLORIJAN VETRIH Olja za kurjavo in tekoča goriva za centralno kurjavo GORICA - ul. Lantieri, 5 - Tel. 2527 MOŠ A - ul. Isonzo, 9/b - Tel. 80160 GOSTILNA m mm SOVODNJE OB SOČI Tel. 88017 TRGOVINA JESTVIN Pri Dušanu SOVODNJE OB SOCI, 48 Tel. 88060 Elia Cuk Kolesa, motorna kolesa, radijski sprejemniki, šivalni stroji, pritikline GORICA Trg Cavour, 9 Tel. 83536 Klobučarna LEBAN Velika izbira moških in otroških klobukov znamke »Barbisio« in »Panizza« ter čepic in dežnikov GORICA Ul. Rastello, 54 Tel. 83907 GOSTILNA „RUBIJSKI GRAD “ (Pri Brunotu) SOVODNJE OB SOCI Tel. 882034 OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA. Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000 UPRAVLJANA SREDSTVA PREKO 10 MILIJARD LIR pozdravlja ob letošnjih velikonočnih praznikih vse rojake v zamejstvu, v domovini in zdomstvu ter jih vabi, da se z zaupanjem poslužujejo njenega poslovanja Banka usposobljena za blagovno in devizno poslovanje s tujino, menjalnica, neprekinjena blagajna, varnostne skrinjice Slovenci! Tržaška kreditna banka je vaš zavod, poslužujte se ga! Nudi vam zanesljivost v domačnosti, učinkovitost v poslovnosti! TRST Telegr.: Bankred UL. FABIO FILZI št. 10 Tel. 61-446 - Telex: 46264 GOSTILNA Podversic GORICA - ul. B. Pavia, 61 TRGOVINA OBUTVE IN TORBIC «SHOES» Joško Košič Travnik - Piazza Vittoria, 33 - Tel. 2885